revija prušcva za opazovanje in proučevanje puc Slovenije POPPS
Belka
Tomaž Mihelič
Na enoličnih, od svežega snega zamedenih Hribaricah, kjer se zdi, da ni več moč prikriti ničesar, se mi je pod noge prikotalil majhen temen svaljek. Izgledalo je, kot da bi veter pripihal močno prekajen cigaretni ogorek. Radoveden sem ga pobral. Bilje iztrebek. Sestavljen je bil iz stisnjenih, dobro zmletih rastlinskih delov. Toda od kod seje vzel? Okrog mene ni bilo ničesar drugega kot pregledno, zasneženo pobočje brez kakršnihkoli
oblin. Zakoračil sem v smer, od koder je prišel. Že čez nekaj korakov sem splašil belko. Najprej eno, nato še dve. Čepele so v snegu, samo nekaj metrov od mene. Opazil sem jih
šele, ko so vzletele.
Prav tako koc zimska je tudi poletna barva belk usklajena z njihovim okoljem. Za samce je značilen belo obarvan trebuh in sivo
krovno perje na hrbtu. Rjavo grahast vrat belke na sliki nakazuje, da gre za prvoletnega samca.
Belka Lagopus minus med našimi predstavnicami koconogih kur Tetraonidae naseljuje najvišje predele slovenskih Alp. Za razliko od ostalih treh vrst: gozdnega jereba Bonasa bonasia. divjega petelina Tetrao iirogaltus in ruševca Tetrao tetri.\. ki so vezani na gozdove, drevesno mejo ali pas ruševja, ostaja belka zvesta goličavam nad gozdno mejo prek celega leta. Tu so razmere podobne tistim v arktičnih predelih severne poloble, kjer danes živi večina belk. Alpska populacija je tu ostala od zadnje poledenitve, zato je podvrsta /.. in. Ite/vclicus. ki živi tudi pri nas. označena kol ledenodobni relikt.
^ svetu je do danes razpoznanih 30 podvrst belke. Eden od razlogov za takšno podvrstno taksonomsko razdrobljenost je zapletena golitev. Belka je pozimi bela z izjemo črnih repnih peres, ki so vidna samo med letom. Poleti je sivo do rjavo grahasta z belo barvo po perutih, ki je zopet vidna samo med letom. Menjava obarvanosti perja, ki belki nudi odlično varovalno barvo prek celega leta. je povezana s kar tremi golitvami v letu. Pomladanska golitev se začne največkrat žc v aprilu, ko dobijo belo obarvane ptice grahasto perje po glavi, hrbtu in prsih. Po gnezdilvi se začne poletna golitev. ki je skoraj popolna. Zamenjajo
2-1 BELM
letnik 8, itevilka 3, september 2002
se tudi vsa letalna in repna peresa. Nizke jesenske temperature pa sprožijo zimsko golitev, kjer se zamenjajo vsa krovna peresa, ki niso belo obarvana. Belke tako ponovno postanejo bele. V tem času imajo samci med očesom in kljunom tanko črno črto. kar je edini razpoznavni znak med spoloma.
Kljub temu da sta pomladna in jesenska menjava perja povezani s temperaturami v okolju, pa bela belkina barva ne sovpada vedno s prisotnostjo snežne odeje v našem visokogorju. Na tovrstna neskladja se belka odziva z manjšimi premiki. Kadar sneg zapade pozno, se belke premaknejo v povsem skalnata območja, predvsem na mesta z zelo svetlo skalo, ali pa v višje predele, če so le ti zasneženi. Nekaj let zapored so bile belke opazovane skoraj na vrhu Triglava, nad 2700 metri, kjer je jeseni ležal prvi sneg. Sicer pa je belka najštevilčnejša v pasu med 1900 in 2400 m n.m., predvsem na skalnatih pobočjih ali platojih z redkim pritalnim rastlinstvom. Aprila in maja na tej višini pogosto slišimo značilno oglašanje samcev. Njihovo paritveno oglašanje spominja na zvok lesene ragljc, z njim pa označujejo teritorij in osvajajo samico. Samica po oploditvi nekje v bližini znese 6 do 15 jajc. Posebnega gnezda ne
gradi, pač pa samo s puhom postelje plitvo globelico. Samec med valjenjem s preglednega mesta v bližini opazuje okolico. Če se v tem času približamo gnezdu, nas s hlinjenjem poškodovanosti skuša speljati stran. Podobno reagira tudi samica, če jo presenetimo, ko vodi kebčke. kakor pravimo puhastim mladičem.
Samci belk se teritorialno vedejo samo pomladi. Poleti, predvsem pa jeseni in pozimi se tako kot samice in mladiči združujejo v manjše jate. v katerih preživijo zimo. Vez med njimi ni trdna, zato se skupine ptic velikokrat delijo na manjše oziroma se združujejo z novimi skupinami. Gibljejo se predvsem v odvisnosti od snežnih razmer, vedno pa ostajajo zveste pasu nad zgornjo gozdno mejo. Tudi, kadar jih razmere prisilijo, da se spustijo nižje, jih bomo našli na plaziščih. kjer se negozdne površine zajedajo v doline. Belko kljub temu da živi od človeka odmaknjeno življenje, uvrščamo med ranljive vrste. Tisočletja je vrsta kljubovala nizkim temperaturam, viharjem in debeli snežni odeji, danes pa izgleda, dajo lahko ogrozi množično gorništvo in turno smučanje, ki je v Alpah vse pogostejše tudi v času njenega gnezdenja. ■ ■ ■
SVET PTIC 25