GEOLOGIJA 24/2, 303—317 (1981), Ljubljana :
UDK 551.763.563(497.12)=863
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank
in Posavskih gub
Cretaceous beds in the eastern extensions of the Karavanke Alps
and the Sava folds
Ljudmila Sribar
Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33
Kratka vsebina
Po mikrofosilih sodeč je spodnjekredno zaporedje v erozijskih krpah
vzhodnih podaljškov Karavank in Posavskih gub globokomorsko. Razde-
ljeno je na tri biocone. Prva je dokazana s kalpionelidami. Obsega plasti
od zgornjetitonske do valanginijske stopnje in je torej prehodni interval
med jurskim in krednim sistemom. Druga biocona ustreza hauterivljsko-
aptijskim plastem in je definirana z radiolarijami. V določeni razdalji od
nekdanje obale se zgornji del te biocone izklinja. Tam prevladujejo teri-
geni sedimenti s presedimentiranimi jurskimi in krednimi mikrofosili.
Tretja biocona obsega albijsko-cenomanske usedline. Zanjo je značilna
Hedhergella trocoidea in Rotalipora ticinensis. Turonska stopnja se ne dá
razpoznati, senonsko pa označujejo globotrunkane.
Abstract
Erosional remmants of Cretaceous beds in the eastern extensions of
the Karavanke Alps and of the Sava folds in Slovenia are discussed from
the biostratigraphic point of view. Their lower part appears to have been
accumulated continuously in deep sea as indicated by microfossils. Three
biozones can be distinguished. The first is evidenced by calpionelids and
is transitional in character; its stratigraphie range is Upper Tithonian to
Valanginian. The second comprises Hauterivian to Aptian layers and is
characterized by radiolarians in general. At some distance from former
land the upper part of this biozone passes out and in the same series pre-
vail terrigenous sediments. Here occur abundant redeposited Jurassic
and Cretaceous microfossils. The third biozone includes Albian-Cenoma-
nian deposits and is identified by Hedhergella trocoidea and Rotalipora
ticinensis. The Turonian stage can not be recognized, the Senonian stage
is, however, well defined by globotruncanas.
Uvod
Tektonika in erozija sta kredne plasti na vzhodnih podaljških Karavank in
Posavskih gub tako razčlenili, da jih starejši raziskovalci niso našli in so jih na
geoloških kartah in v priložnostnih poročilih šteli k triadnemu sistemu. Gre za
304 Ljudmila Šribar
izolirane kredne golice v okolici Boča, Rudnice, Bohorja in Bizeljskega. Tudi
danes njihova biostratigrafska uvrstitev ni brez težav, ker so siromašne s fosili
in tektonsko razkosane.
Podatke o geološki zgradbi območja sem povzela po B. A n i č i ć u , ki vodi
kartiranje na listu Rogatec osnovne geološke karte Jugoslavije 1:100 000. So-
deloval je tudi pri profiliranju in vzorčevanju krednih plasti, za kar se mu
najlepše zahvaljujem. Enako zahvalo sem dolžna docentu dr. J. P a v š i č u za
določitve apnenega nanoplanktona. V prikazu krednih plasti sem upoštevala
tudi apnenec s kalpionelidami na Rudnici, ki ga je v času naših raziskav opisal
L. Babic (1980).
Biostratigrafija
Globokomorske kredne sedimentne kamenine v vzhodnih podaljških Kara-
vank in Posavskih gub je biostratigrafsko težko razčlenjevati, ker so brez ma-
krofavne, mikrofavna in mikroflora pa sta siromašni. Tudi celotna geološka
zgradba ozemlja je zelo neugodna za biostratigrafsko horizontiranje; med se-
dimentacijo v kredni periodi je tod prihajalo do bočnih sprememb, pozneje pa
so bile plasti tektonsko razkosane, premaknjene in močno erodirane. Zato ne
dobimo nikjer daljših neprekinjenih zaporedij plasti. Povečini gre za manjše
krpe in golice ob prelomih in narivih. Zato sem biostratigrafsko zaporedje
krednih plasti lahko sestavila iz naslednjih delnih profilov (si. 1):
— na Boču: ob gozdni poti po severovzhodnem pobočju Boča
— na Rudnici: Loka pri Žusmu
— na Bohorju: Glažuta-Pokojnik, Veliki Kamen in Okič
— na Bizeljskem: Pavlova vas in Bistrica ob Sotli-Bizeljsko
Boč. Kredne plasti segajo na površje na severovzhodnem pobočju Boča. Nji-
hova debelina znaša približno 80 m. Kamenine pripadajo najnižjemu delu spod-
nje krede, in sicer intervalu od zgornjetitonske, prek berriasijske do valangi-
nijske in hauterivijske stopnje. Profil gre od zahoda proti vzhodu ob gozdni
poti, ki pelje po severovzhodnem pobočju Boča. Krpa močno zdrobljenih spod-
njekrednih kamenin nima niti en km^ površine in je tektonsko vkleščena med
triadni apnenec in dolomit.
Najpomembnejši horizont spodnje krede na Boču je pelagični apnenec tipa
»biancone« s kalpionelidami. Debel je največ 30 m. Apnenec je zdrobljen in je
zato plastovitost, ki je sicer značilna za te plasti, slabo izražena. Deloma so
plasti prekrite s preperino in gruščem. Razpoke v apnencu so zapolnjene z de-
tritičnim materialom. Apnenec je svetlo siv, sivkasto rjav in svetlo rumenkasto
rjav. Vsebuje pole in gomolje roženca. Kalpionelide so slabo ohranjene; določila
sem naslednje oblike: Calpionella alpina Lorenz, Calpionella ex gr. alpina-
elliptica, Calpionella sp., Remaniella cadischiana (Colom), Remaniella sp., Ca-
dosina lapidosa Vogler. Najpogostejša vrsta je Calpionella alpina; zato bi lahko
ta del plasti biostratigrafsko uvrstili v cono Calpionella, ki obsega vrhnji del
titonske stopnje ter spodnji in srednji del berriasijske stopnje. V nekaterih
vzorcih sem lahko določila samo kalpionelide in radiolarije. Tudi sicer plasti
niso ugodne za detajlno horizontiranje; zato sem jih uvrstila širše, v celotni
stratigrafski interval, ki ga označujejo kalpionelide, to je od zgornjetitonske do
valanginijske stopnje.
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub
3051
SI. 1. Položajna skica krednih profilov v vzhodnih
podaljških Karavank in Posavskih gub
Fig. 1. Location map showing the Cretaceous sections
examined in the eastern extensions of the Kara-
vanke Alps and Sava folds
Nad apnencem s kalpionelidami sledi svetlo sivi apnenec z radiolarijami,
debel največ 20 m in močno zdrobljen. Poleg številnih radiolarij sem našla
samo še razne »siere<^, predvsem kalcisfere in spikule. Ta del zaporedja spodnje-
krednih plasti sem uvrstila v biocono z radiolarijami, ki obsega v profilu Boč
verjetno le hauterivijsko stopnjo.
U. Crescenti (1969) je podoben razvoj plasti z radiolarijami v centralnih
Apeninih označil kot posebno cono in jo je imenoval cenocona z radiolarijami,
ki obsega barremijsko-aptijsko stopnjo. Cenocona z radiolarijami je navzdol
omejena s cenocono Stomiosphaera moluccana, ki ji sledijo štiri cenocone s kal-
pionelidami. Njeno zgornjo mejo pa označuje rod Hedhergella-Ticinella.
306 Ljudmila Šribar
Tudi na Hrvaškem označujejo enak biolitostratigrafski razvoj spodnje krede
kot cono z radiolarijami. Našemu ozemlju najbližji enak razvoj spodnjekrednih
plasti je severno od Čateža (L. Babic, 1974).
Pelagična mikrofavna je bila v obdobju spodnje krede od valanginijske do
albijske stopnje zelo neznačilna do pojava rodov Praeglohotruncana in Rota-
lipora. Ohranile so se predvsem številne radiolarije, spikule in »sfere«, zlasti
kalcisfere.
Sledi klastični razvoj spodnjekrednih plasti, ki sega verjetno v barremijsko
stopnjo; sestoji iz mikritnega apnenca, kalkarenita, biosparrudita in breče.
Kamenine so srednje in temno sive ter vsebujejo v glavnem jurske presedimen-
tirane mikrofosile. Pogostni so slabo ohranjeni protopeneroplisi; med njimi
sem zanesljivo določila vrsti Protopeneroplis striata Weynschenk in Trocholina
elongata (Leupold) (tabla 1, si. 1, 2), ter Trocholina sp. in ostanke alg iz skupine
Codiaceae. Debelozrnati kalkarenit vsebuje presedimentirane delce mikritnega
apnenca s kalpionelidami in radiolarijami. Ta del spodnjekrednih plasti je debel
približno 40 m. Navzgor ga ločuje prelom od triadnega dolomita.
Rudnica: profil Loka pri Žusmu. Golico spodnjekrednih plasti na Rudnici,
jugovzhodno od naselja Loka pri Zusmu, lahko primerjamo z enakimi plastmi
na Boču. Tudi na Rudnici so spodnjekredne kamenine v tektonskem kontaktu
s triadnimi.
Kredne plasti na Boču in Rudnici so starejši raziskovalci imeli za triadne
(J. D reg er, 1907, M. H am ri a, 1955). L. Babic (1980) pa je apnenec
s kalpionelidami na Rudnici uvrstil v zgornjetitonsko-berriasijsko-valanginijsko
stopnjo. Apnenec, kalkarenit in breča, ki ležijo na valanginijskem apnencu,
imajo na Boču večjo debelino kot na Rudnici. Stratigrafski položaj kalkarenita,
apnenca in breče na apnencu s kalpionelidami je jasen; klastične sedimentne
kamenine predstavljajo v spodnjekrednem zaporedju mlajši člen, kar kažejo
tudi presedimentirani delci apnenca s kalpionelidami v kalkarenitu in breči.
Bohor. 2e leta 1959 sem na severnem pobočju Bohorja mikropaleontološko
dokazala kredno starost plasti, in to južno od Planine in jugovzhodno od Jur-
kloštra. Takrat je skupina geologov kartirala po naročilu delovnih organizacij, ki
se ukvarjajo s proizvodnjo nafte. S. Buser in J. Pavšič (1978) sta z na-
noplanktonom dokazala aptijsko in albijsko starost krških skladov med Sevnico
in Brestanico.
Na južnih in jugovzhodnih obronkih Bohorja se razteza širok pas krednih
plasti od zahoda proti vzhodu od Podsrede prek Kostrivnice in Reštanja do
Stranj. Na jugu je narinjen na terciarne plasti, na severu pa je v tektonskem
kontaktu s triadnimi skladi različnih stopenj. Vzorčevali smo tri profile: Gla-
žuta-Pokojnik, Veliki Kamen in Okič.
Profil Glažuta-Pokojnik se razteza kake tri kilometre zahodno od Kozjega.
J. D r e g e r (1907) je na geološki karti 1 : 75 000 list Rogatec uvrstil apnenec
s tega profila v srednjo triado. Vzorčevati smo začeli ob cesti, ki vodi vzdolž
potoka Bistri graben, in nadaljevali ob novi cesti proti Stari in Novi Glažuti
ter Pokojniku. Spodnjekredne plasti prehajajo konkordantno v zgornjekredne.
Njihova skupna debelina doseže 400 m. Plasti vpadajo v glavnem proti jugu.
Kredni apnenec je ponekod naguban in razlomljen. Na severu ob Bistrem grabnu
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub 307
sta na kredne plasti narinjena triadni apnenec in dolomit. Triadne kamenine so
narinjene na zgornjekredne tudi pri Pokojniku.
Profil Glažuta-Pokojnik se začne v zgornjem delu spodnjekrednih plasti,
večidel pa obsega zgornjekredne plasti. Začetni del profila sestoji iz mikritnega
apnenca, glinastega skrilavca, laporja in biokalkarenita. V tem delu spodnje-
krednih plasti prevladujejo radiolarije, zato sem ga uvrstila v biocono z radio-
larijami. Bolj redke so lupinice pelagičnih školjk in iglice morskih ježkov, zelo
redke pa foraminifere iz rodu Ophthalmidiidae in Textulariidae ter alge iz
skupine Codiaceae. Po mikrofosilih sem najnižji del profila uvrstila v barre-
mijsko stopnjo in delno v aptijsko.
V naslednjem delu zaporedja vzorčevanih plasti prevladujejo globigerine;
pomembna je zlasti albijska vrsta Globigerinelloides hreggiensis (Gandolfi) in
rod Hedhergella sp., ki dokazujeta albijsko-cenomansko stopnjo. Poleg pela-
gičnih foraminifer sem v vzorcih dobila foraminifere iz rodu Nezzazata, sp.,
v kalkarenitu in apneni breči pa tudi presedimentirano mikrofavno. Med prene-
senimi foraminiferami so pomembne Orbitolinidae, kakršne poznamo iz aptijskih
in albijskih sedimentnih kamenin. Tako tudi orbitoline kažejo, da gredo klastični
sedimenti krede v profilu Glažuta-Pokojnik v albijsko-cenomansko stopnjo.
Poleg orbitolin se pojavljajo manj pomembne foraminifere Sahaudia minuta
(Hofker), Trocholina sp., Miliolidae in Lituolidae ter ostanki ehinodermov, brio-
zojev, mehkužcev in alg, med njimi rod Baccinella sp.
J. Pavšič jev treh vzorcih laporja in glinastega laporja našel samo obliko
Watznaueria harnesae (Black) in ostanke kokolitov, ki kažejo na globokomorski
sediment kredne starosti.
Turonska stopnja v profilu paleontološke ni dokazana. Zato ni mogoče odgo-
voriti na vprašanje, ali so bili turonski sedimenti na tem območju odloženi ali
ne.
Najvišji del profila v okolici zaselka Pokojnik je senonske starosti. Zaradi
tektonike, zlasti narivanja, so kamenine močno zdrobljene. Ploščati laporasti
apnenec vsebuje vložke roženca, breče in biokalkarenita. Zgornjesenonske vrste
globotrunkan so pogostne zlasti v rdečkasto rjavem ploščatem biomikritnem
apnencu. Določila sem naslednje vrste: Glohotruncana arca (Cushman), Gloho-
truncana calcarata Cushman, Glohotruncana hulloides Vogler, Glohotruncana
conica White, Glohotruncana fornicata fornicata Plummer, Glohotruncana ex gr.
stuartiformis, Glohotruncana sp. in Heterohelix glohulosa Ehrenberg, (tabla 2,
si. 3, 4).
Vložki apnene breče, biointrasparruditnega apnenca in biokalkarenita v
zgornjesenonskem rdečkasto rjavem laporastem apnencu vsebujejo presedimen-
tirane fosilne ostanke; pogosti so fragmenti orbitolin, redkejše pa druge forami-
nifere, npr. Amphistegina sp., Nezzazata sp., Glomospira sp., Ophthalmidiidae in
Textulariidae. Poleg foraminifer sem našla radiolarije, alge, litotamnije in
detritus modrozelenih alg, briozoje, ehinoderme ter odlomke rudistnih lupin.
Profil Veliki Kamen poteka ob Brestaniškem potoku do sotočja potoka Drenč
in Topliškega potoka. Njegov najstarejši del so spodnjekredne plasti tipa »bian-
cone«, ki so v tektonskem stiku z zgornjetriadnim dolomitom. Prevladuje svetlo
sivi ploščati apnenec, redkeje je olivno siv in sivkasto rožnat. Plošče so debele
308 Ljudmila Šribar
en cm do 30cm. Vrste kalpionelid v ploščatem laporastem apnencu s polami
in gomolji roženca ustrezajo coni Calpionella, ki obsega interval od zgornje-
titonske do vključno srednjeberriasijske stopnje. Med določenimi vrstami kal-
pionelid prevladuje Calpionella alpina Lorenz (tabla 3, si. 1). Druge so redke,
npr. Calpionella ex gr. alpina-elliptic a, Calpionella sp., Tintinnopsella carpathica
(Murgeanu & Filipescu) in Cadosina lapidosa Vogler (tabla 3, si. 2 do 5). Našla
sem še razne »sfere« radiolarije in spikule spongij.
Zgornji del ploščatega apnenca z rožencem ne vsebuje kalpionelid, ampak
številne radiolarije, kalcisfere in spikule. Apnenec sem uvrstila v biocono z ra-
diolarijami, ki v glavnem verjetno ustreza hauterivijski stopnji.
Na ploščatem apnencu sledi kalkarenit z različno zrnavostjo od drobnozrna-
tega različka do apnene breče. Klastični sedimenti vsebujejo presedimentirane
fosilne ostanke, in sicer Ophthalmidiidae, Textulariidae, Tuhiphytes sp., Co-
diaceae, radiolarije, lupinice pelagičnih školjk in ehinoderme. Značilne so vmes-
ne pole temno sivega mikritnega apnenca ter glinastega in laporastega skrilavca,
ki ga je v zgornjem delu profila vedno več. V tem delu zaporedja plasti je J.
Pavšič določil v vzorcu glinastega laporja vrsto Watznaueria harnesae
(Black), ki je razširjena v celotni kredni dobi; zato nima večjega stratigrafskega
pomena.
V vzorcih temno sivega biomikritnega apnenca iz zgornjega dela profila
sem določila poleg pelagične oblike Hedhergella sp., radiolarij in školjk tudi
presedimentirane foraminifere vrste Nezzazata simplex Omara, Orhitolinopsis
cf. capuensis (De Castro), Pseudotextulariella? scarsellai (De Castro), Lituolidae
in Textulariidae ter algo Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri). Presedi-
mentirani mikrofosili dokazujejo, da pripada zgornji del zaporedja plasti pri
Velikem Kamnu barremijski stopnji, del pa verjetno aptijski.
Kredni skladi na območju Okiča, zahodno od Podsrede, so na jugu narinjeni
na terciarne plasti, na severu pa jih loči prelom od triadnega apnenca in dolo-
mita. Plasti vpadajo v glavnem proti severu in so prekrite s preperino; zato je
profil manj primeren za vzorčevanje. Obsega majhen del krednih plasti na pre-
hodu iz spodnje krede v zgornjo.
Med klastičnimi sedimentnimi kameninami prevladuje biokalkarenit z raz-
lički od zelo finozrnatega do debelozrnatega, oziroma apnene breče. Vmesne pole
temno sivega mikritnega apnenca in glinastega skrilavca so brez mikrofosilov.
Pelagične foraminifere v vezivu kalkarenita, zlasti vrsta Hedhergella trocoidea
(Gandolfi), dokazujejo albijsko-cenomansko starost biokalkarenita. Od drugih
fosilov nastopajo Hedhergella sp. ali Ticinella sp., Glohigerinelloides sp.. Plano-
malina sp. in »Gavelinidae«. Kalkarenit vsebuje tudi presedimentirane spodnje-
kredne mikrofosile, ki so jih prinesli turbiditni tokovi z juga. Našla sem na-
slednje oblike: Sahaudia minuta (Hofker), Orbitolinidae, Cuneolina ex gr. cam-
posaurii-laurentii, Glomospira sp., Lituolidae, Ophthalmidiidae, Textulariidae,
odlomke lupin mehkužcev in ehinoderme.
Profil Bistrica ob Sotli-Bizeljsko. Ob novi asfaltni cesti Bistrica ob Sotli—
Bizeljsko so 150 m severno od okrepčevalnice pri »Zelenem gozdu« razgaljene
plasti ploščatega, nekoliko laporastega apnenca z gomolji in polami črnega ro-
ženca. Posamezne pole so debele tri do 30 cm. Vložki laporja in glinastega la-
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub 309
perja so redki; samo en vzorec je bil primeren za raziskavo nanoplanktona.
Barva se spreminja od svetlo sive, sivkasto rumene, sivkasto zelene do olivno
sive in rdečkasto rjave. Litološko so plasti podobne zgornjekrednim plastem
z globotrunkanami (scaglia) in bazalnim spodnjekrednim sedimentnim kame-
ninam s kalpionelidami (biancone). Vendar so mikropaleontološke raziskave
pokazale, da ta del zaporedja krednih plasti ne pripada nobenemu od teh dveh
razvojev. Celotna debelina profila je približno 45 m, pregledala pa sem 40 vzor-
cev. Apnenec vsebuje številne radiolarije, redkeje spikule in razne »sfere« npr.
kalcisfere, ki pripadajo verjetno rodu Calcisphaerula sp. (tabla 3, si. 6 do 8) in
detritusu drobnih pelagičnih foraminifer. Skelet radiolarij je rekristaliziran in
poapnel. Plasti sem uvrstila v biocono z radiolarijami.
Po samih mikrofosilih ne morem sklepati na starost, ampak le na globoko-
morsko okolje. Pelagični razvoj spodnjekrednih plasti in njihova lega nepo-
sredno pod albijsko-cenomanskim kalkarenitom in apnencem kažeta, da leži
ploščati apnenec z rožencem neposredno na plasteh s kalpionelidami in obsega
stratigrafski interval od hauterivijske do albijske stopnje. Pomembnejša pela-
gična mikrofavna, zlasti rodovi Praeglohotruncana, Rotalipora in Planomalina,
se pojavi šele v albijski stopnji. J. Pavšič je določil v vzorcu laporja iz srednjega
dela biocone z radiolarijami naslednje vrste apnenega nanoplanktona: Watz-
naueria harnesae (Black), Nannoconus steinmanni Brönnimann in Microntho-
lithus ohtusus Stradner. Zadnji dve vrsti sta spodnjekredni, razširjeni od berria-
sijske do aptijske stopnje. V vzorcu ni bilo nobene zgornjekredne vrste; zato
sklepam tudi po nanoplanktonu na spodnjekredno starost vzorca.
Nad biocono z radiolarijami sledijo konkordantno temno sivi mikritni apne-
nec, kalkarenit in intrasparrudit, oziroma apnena breča. Vmes dobimo lapor in
glinasti lapor. Apnenec in kalkarenit vsebujeta presedimentirane foraminifere.
Določila sem oblike Deharina hahounerensis Fourcade et al., Orbitolinidae, Nez-
zazata, sp. Cuneolina sp., Ophthalmidiidae in Textulariidae (tabla 1, si. 3 do 5).
Vezivo kalkarenita in breče vsebuje tudi pelagične foraminifere: Glohige-
rinelloides sp., Hedhergella trocoidea (Gandolfi), Hedhergella sp., Praegloho-
truncana sp., Planomalina sp. ter ehinoderme. Naštete pelagične foraminifere,
zlasti vrsta Hedhergella trocoidea in fragmenti orbitolin, kažejo na albijsko-
cenomansko starost plasti.
Kredne sedimentne kamenine pri Pavlovi vasi jugovzhodno od Okiča gredo
v albijsko-cenomansko stopnjo, enako kot zgornji del profila Bistrica ob Sotli-
Bizeljsko. Zanje je značilno, da vsebujeta biokalkarenit in mikritni apnenec
precej roženca. Vzorci glinastega laporja niso vsebovali nanoplanktona. Prese-
dimentiranih mikrofosilov je bilo največ v vzorcih kalkarenita in apnene breče.
Določila sem naslednje foraminifere: Sahaudia minuta (Hofker), Pseudotextu-
lariella? scarsellai (De Castro), Cuneolina sp., Nezzazata sp., Orbitolinidae,
Miliolidae.
Pomembnejše so pelagične foraminifere iz vzorca biomikritnega apnenca pri
Pavlovi vasi. Rotalipora ticinensis (Gandolfi), Rotalipora sp., Hedhergella sp.,
Glohigerinelloides sp., Praeglohotruncana sp., Globigerinidae, Radiolaria (tabla
2, si. 1, 2). Naštete pelagične foraminifere, zlasti vrsta Rotalipora ticinensis,
dokazujejo albijsko-cenomansko starost plasti.
310 Ljudmila Šribar
Tabla 1 — Plate 1
1 Trocholina elongata (Leupold), 65 X
2 Protopeneroplis striata Weynschenk, 65 X
Barremijski biointraoosparitni apnenec z Boča
Barremian biointraoosparitic limestone from Mountain Boč
3 Orbitolinidae, 65 X
4 Debarina hahounerensis Fourcade et al., 65 X
5 Nezzazata sp., 65 X
Albijsko-cenomanski biokalkarenit
Bistrica ob Sotli — Bizeljsko
Albian-Cenomanian biocalcarenite
Bistrica ob Sotli — Bizeljsko
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub
3111
312 Ljudmila Sribar
Tabla 2 — Plate 2
1 Rotalipora ticinensis (Gandolfi), 65 X
2 Hedhergella sp., 65 X
Albijsko-cenomanski biokalkarenit iz Pavlove vasi
Albian-Cenomanian biocalcarenite from the village Pavlova vas
3 Glohotruncana calcarata Cushman, 65 X
4 Glohotruncana arca (Cushman), 65 X
Senonski biomikritni apnenec iz naselja Pokojnik
Senonian biomicritic limestone from the Pokojnik settlement
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub
3l3i
314 Ljudmila Šribar
Tabla 3 — Plate 3
1 Calpionella alpina Lorenz, 180 X
2 Calpionella ex gr. alpina-elliptica, 180 X
3 Cadosina lapidosa Vogler, 180 X
4 Tintinnopsella carpathica (Murgeanu & Filipescu), 180 X
5 Calpionella sp., 180 X
Zgornjetitonski-valanginijski biomikritni apnenec z Velikega Kamna
Upper Titonian-Valanginian biomicritic limestone from Veliki Kamen
6, 7 Radiolaria, 40 X, 75 X
8 Calcisphaerula sp., 65 X
Hauterivijsko-aptijski biomikritni apnenec z radiolarijami
Bistrica ob Sotli — Bizeljsko
Biomicritic limestone with radiolarians
Hauterivian-Aptian, Bistrica ob Sotli — Bizeljsko
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub
315Î
316 Ljudmila Šribar
Povzetek
Pelagične kredne sedimentne kamenine v vzhodnih podaljških Karavank in
Posavskih gub ležijo severno od dinarskega šelfnega razvoja krednih kamenin.
Globokomorski razvoj krednih plasti v vzhodni Sloveniji obsega celotno zapo-
redje plasti od vključno berriasijske do senonske stopnje. Vendar so se ohranili
le erozijsko-tektonski ostanki, zato ni nikjer celotnega, sklenjenega profila in je
stratigrafsko zaporedje sestavljeno iz več delnih profilov. Biostratigrafsko sem
s pomočjo mikrofosilov razdelila spodnjekredno zaporedje na tri biocone. Naj-
starejša je biocona s kalpionelidami, obsega plasti od zgornjetitonske do valangi-
nijske stopnje in pomeni prehod med jurskim in krednim sistemom. Med obema
sistemoma ni litološke niti biološke meje.
Apnencu s kalpionelidami sledi biocona z radiolarijami. Najpopolnejše je
razvita v profilu Bistrica ob Sotli-Bizeljsko, kjer imamo kondenziran razvoj
spodnjekrednih sedimentnih kamenin, saj obsega biocona z radiolarijami vse
stopnje od hauterivijske do aptijske. V drugih profilih ima biocona z radiola-
rijami manjši obseg, ker so se namesto ploščastega biomikritnega apnenca z
radiolarijami sedimentirali iz turbiditnih tokov breča, kalkarenit, drobnozrnati
apnenec in skrilavec. Ta del zaporedja vsebuje največ jurskih presedimentiranih
mikrofosilov manj pa pelagičnih foraminifer.
Albijsko-cenomansko stopnjo sem določila s pomočjo pelagičnih foraminifer,
zlasti z vrstama Hedhergella trocoidea in Rotalipora ticinensis, ki označujeta
posebno biocono. Za ta del zaporedja krednih plasti so zelo značilne tudi pre-
sedimentirane orbitoline. Turonska stopnja doslej na tem območju paleontološke
ni dokazana. Senonske plasti pri Pokojniku pa sem označila kot biocono z glo-
botrunkanami.
Spodnjekredne plasti vzhodnih podaljškov Karavank in Posavskih gub so
del paleogeografske cone, ki se vleče iz severne Italije na Tolminsko, kjer sta
Cousin (1970) in Caron & Cousin (1972) pisala o >vslovenskem jarku«,
in dalje proti vzhodu. Na vmesnem območju je spodnja kreda enako razvita
v Selški dolini (L. Babic, 1978) ter v Bohinju in Posavskih gubah (S. B u s e r
& J. Pavšič, 1978, 1979 in V. Lapajne & L. Sribar, 1973). Naj-
severneje smo našli spodnjekredne sedimentne kamenine s kalpionelidami v Ka-
ravankah (P. Mioč & L. Sribar, 1975).
Biostratigrafsko horizontiranje krednih plasti v vzhodni Sloveniji je proble-
matično, podobno kot drugod v tej paleogeografski coni. Razdelitev na biocone,
oziroma stopnje, otežujejo odsotnost makrofavne, siromašna mikrofavna in na-
noplankton in zlasti v nekaterih stopnjah tudi kondenzirana sedimentacija.
Na sedimentacijsko okolje v času krede lahko sklepamo po litoloških in sedi-
mentoloških značilnostih kamenin ter po mikrofosilih. Zelo značilen indikator
okolja so pelagični mikrofosili.
Po nastanku lahko ločimo dva tipa krednih sedimentov na raziskanem ob-
močju. K prvemu štejemo pelagične sedimente z mirno počasno kondenzirano
sedimentacijo. Nastale so plasti ploščastega mikritnega apnenca z več ali manj
glinene primesi. Apnenec vsebuje pole in gomolje roženca. Usedline vsebujejo
avtohtono pelagične mikrofavno (kalpionelide, radiolarije in globotrunkane).
Drugi vrsti pripadajo detritični sedimenti, ki so se sedimentirali v globokem
Kredne plasti v vzhodnih podaljških Karavank in Posavskih gub 317
morju z močnimi turbiditnimi tokovi. Sedimenti kažejo postopno zrnavost in
se vrste od glinastega laporja, laporja ter mikritnega apnenca in kalkarenita
do debelozrnatega kalkarenita in breče. Poleg redke pelagične avtohtone mikro-
favne vsebujejo presedimentirane fosile, ki kažejo na transport materiala z juga.
Literatura
Allemann, F., Catalano, R., Fares, F., Liguori, F. & Remane,
J. 1971, Standard calpionellid zonation (Upper Tithonian-Valanginian) of the western
Mediterranean province. Proc. 2. Plankt. Conf. Roma 1970, 1337—1340, Roma.
Babic, L. 1973, Bazenski sedimenti gornjeg titona, beriasa i valendisa zapadno
od Bregane. Geol. vjesnik, 26, 11—27, Zagreb.
Babic, L. 1974, Razdobje otriv-cenoman u Žumberku: stratigrafija, postanak
sedimenata i razvoj prostora. Geol. vjesnik, 27, 11—33, Zagreb.
Babic, L. & Zupanič, J. 1978, Kossmatovi »Železnikarski vapnenci i do-
lomiti« i Zaliloški krovni škriljevci u predgorju Julijskih Alpa: podaci o stratigrafiji,
faciesu i paleogeografskom značenju. Geol. vjesnik, 30/1, 21—42, Zagreb.
Babic, L. 1980; Pojave vapnenaca s kalpionelidama na Rudnici (Posavske bore,
istočna Slovenija). Geološki vjesnik 31, 13—'20, Zagreb.
Buser, S. & Pavšič, J. 1978, Spodnjekredni nanoplankton med Sevnico in
Brestanico. Rudarsko-Metalurški zbornik, štev. 2-3, 199—205, Ljubljana.
Caron, M. & Cousin, M. 1972, Le sillon slovène: les formations terrigènes
crétacées des unités externes au Nord-Est de Tolmin (Slovénie occidentale). — Bull.
Soc. géol. France, (7), 24/1-5, 34—45, Paris.
Cousin, M. 1970, Esquisse géologique des confines italo-yougoslaves : leur place
dans les Dinarides et les Alpes méridionales. Bull. Soc. géol. France, (7), 12/6, 1034
do 1047, Paris.
Crescenti, U. 1969, Biostratigrafia delle facies mesozoiche deirAppennino
centrale: correlazioni. Geol. Romana, voi. 8., 15—40, Roma.
D r e g e r, J. 1907, Geološka karta 1 : 75 000, list Rogatec-Kozje, Geol. R.-A., Wien.
Hamrla, M. 1955, Geologija Rudnice s posebnim oziroma na rudne pojave.
Geologija 3, 81—109, Ljubljana.
Hofker, J. 1963, Studies on the genus Orbitolina (Foraminiferida) Leidse Geol.
Meded. 29, 181—253, Leiden.
Lapajne, V. & Šribar, L. 1973, Zgornjekredni sedimenti na območju Po-
savskih gub. Geologija 16, 237—244, Ljubljana.
Mioč, P. & Šribar, L. 1975, Jurski skladi v severnih Karavankah. Geolo-
gija 18, 87—97, Ljubljana.
Postuma, J. A. 1971, Manual of planktonic foraminifera. Elsevier publishing
company. Amsterdam.
Sikić, K., Bäsch, O. & Simunić, A. 1972, Osnovna geološka karta SFRJ
1:100 000, list Zagreb, Savezni geološki zavod, Beograd.
Sikić, К., Bäsch, O. & Šimunić, A. 1979, Osnovna geološka karta SFRJ
1:100 000, Tumač za list Zagreb, Savezni geološki zavod, Beograd.
S ribar, L. 1979, Biostratigrafija spodnjekrednih plasti na Logaški planoti. Geo-
logija 22, 2. del, 277—308, Ljubljana.
Velie, I. 1977, Jurassic and lower Cretaceous assemblage zones in Mt. Velika
Kapela, central Croatia. Acta geol. 9/2, Prirod, istr. kn. 42., Zagreb.
Velie, I. & Sokač, B. 1978, Biostratigrafska analiza jure i donje krede šire
okolice Ogulina (središnja Hrvatska). Geol. vjesnik 30/1, 309—337, Zagreb.
10 — Geologija 24/2