GRAD LESIČJE PRI ŠKOFLJICI
Zadnji graščak
Ko se je pred kakšnimi tremi leti na Škofljici prvič slišala eksplozija iz Lesičja, so krajani sprva mislili, da gre za kakšno nesrečo v vojašnici, ki se nahaja v bližini. Vendar pa se je kmalu zvedelo, da bo eksplozij še več, saj bodo z njimi porušili del hriba Molnik za izgradnjo južne obvoznice. Škof-ljičanom je Molnik priljubljena izletniška točka. Dostop do njega je zaradi ceste v izgradnji že sedaj otežen, ko pa bo južna obvoznica dejansko začela obratovati (kdaj, se sploh ni dalo zvedeti, dela že nekaj časa stojijo), si bodo morali poiskati nekaj drugega. Da ne omenjamo, koliko hektar-jev drevja je bilo uničenih in koliko jih bo še, ko se bodo izpušni plini iz avtomobilov na novi cesti spravili nadnje.
Vendar nas tokrat ne zanimajo toliko cesta in ekološki problem. Med eno od eksplozij so se namreč porušili hlevi gradu Lesičje, ki je samo kakšnih 500 m oddaljen od gradbišča. Preden pobliže pogledamo, kaj danes tare grad oziroma njegove oskrbnike, se ozrimo malce v zgodovino. Grad je v 16. stoletju dal sezidati Leonhard Mer-herič, ki ga je nato zapustil svojemu posinovljen-cu. Grad je zamenjal kar nekaj lastnikov, pred-vsem o čudovitih nasadih rož, ki so ga obdajali, pa je pisal tudi Valvazor.
Med drugo svetovno vojno je v gradu imela svojo postojanko Črna roka. Posebej znan je pri-mer pred kratkim preminule Angelce Kumše, ki ji je uspel nenavaden podvig, ko so se skupaj s še ducatom žensk pcljali na morišče, je pobegnila iz krempljev domobrancev.
Po vojni so v Lesičju živeli priseljenci, ki so prišli iskat srečo v ta del Slovenije. Tam so bili Primorci, Notranjci, Hrvatje, Nemci, Makedonci, celo dve nemški družini sta bili.
O nadaljnji usodi gradu Lesičje pa nam je nekaj več povedala Marija Oblak -Carni, direktorica Arhiva republike Slovenije: »Potem, ko so se iz gradu izselili zadnji stanovalci, je bilo posestvo nacionalizirano. Sprva je bila tam vojašnica, ki se je nato preselila v dolino Lanišče.
To splošno družbeno premoženje je tako dobil Etnografski muzej. Grad je sicer začel obnavljati. Naredili so betonske hodnike, nato pa so odneha-li, ker so bili stroški preveliki. Grad je bil prepuš-
čen sam sebi in ljudem, ki so iz njega odnesli prav vse, celo parket. Ostanek le-tega smo sicer našli, vendar je bil preveč uničen, da bi ga lahko resta-vrirali. Vsa okna so bila razbita, zidovi pa dokaz neverjetne nadarjenosti mladih za vse mogoče grafite. Konec sedemdesetih let je bil grad dan v upravo našemu arhivu. Seveda smo se takoj lotili zaščitniških del. Obnovili smo streho in na-redili ograjo, da vandali ne bi še naprej uničevali Lesičje. Leta 1980 smo zaradi stabilizacijskih ukrepov prekinili s sanacijo (čeprav smo po zako-nu iz leta 1977 imeli dovolj sredstev)«. V zadnjih nekaj letih pa so se stvari spet začele premikati na boljše. Arhiv Slovenije je v gradu nastanil oskrb-nika Boštjana Stnoleta z družino (pa psom in kozo, če smo natančni). Električni tok, vodo in telefon je arhiv ponovno napeljal, čeprav so v vodnjaku na dvorišču našli cevi, mogoče ostan-ke vodovoda iz zadnje vojne. Dve sobi v gornjem nadstropju so preuredili v arhivsko skladišče, edi-no z lesenimi policami, kjer ima državni sektor za gospodarstvo shranjene razne projekte in načrte po letu 1945. Danes denar za ta dela prihaja iz republiškega sklada, sam arhiv namreč ni samo-stojna ustanova, ampak je del Sekretariata za pravosodje in upravo.
Kako pa v prihodnosti? »V hlevih, ki jih seveda nameravamo ponovno zgraditi, bi želeli narediti filmski depo. Področje je umaknjeno iz mesta, pa tudi zrak je čist, čeprav se sprašujemo, koliko časa še, zaradi obvoznice seveda. Ta filmski depo bi vseboval vso slovensko filmsko produkcijo (od leta 1904, ko je bil posnet prvi film na Sloven-skem). Okoli 1000 filmov je za sedaj uskladiščeno v Virantovi ulici,« je zaključila gospa Čarnijeva.
Krajevna skupnbst Škofljica je nameravala ob gradu postaviti spomenik ubitim žrtvam Črne ro-ke, vendar do realizacije ni prišlo.
Najbrž se sprašujete, kje je zadnji graščak Bošt-jan na slikah. No, kot pravi graščak se seveda ne slika, pač pa njegov portret visi na grajski galeriji portretov. Če pa ga želite videti, pridite in si grad Lesičje oglejte, saj Slovenci vse raje hodimo na sprehode, predvsem pa fiuvamo naše znamenito-sti, mar ne?
IRENA PIRMAN