Varčevanje naj bo družbena akcija
Kako si, dragi občani, predstav-ljate 31. oktober, svetovni dan var-čevanja? Verjetno ste najprej po-mislili na prašička, pikapolonico ali kakšno drugo iz živalskega sve-ta privzeto obliko otroškega hra-nilnika. Morda ste tudi pomislili na plakat o varčevanju in morebiti si celo zapomnili reklamno geslo, ki poziva k varčevanju. Skoraj prepričani pa smo, da ste v vsa-kem primeru pojem varčevanja povezali z banko in denarjem. Nič presenetljivega, saj je sedanja de-janska Vfeebina svetovnega dneva varčevanja nič drugega kot lepa priložnost, da banke reklamirajo svoje usluge - in to tudi počno. Navsezadnje, svetovni dan varče-vanja je leta 1924 razglasil takrat ustanovljeni Mednarodni institut za varčevanje s sedežem v Milanu, ki so ga ustanovile hranilnice mnogih dežela. SkJenile so, naj bi 31. oktobra po vsem svetu ustno in pismeno širili načela in idejo varč-nosti. Kolikor ta proglas zveni ši-roko, pa je za njim tičala ozko mišljena praksa: spodbujati profit bank — ki pa se s širšega vidika ugodno odraža tudi na nacionalno in sploh svetovno družbo, saj var-čevanje dopolnjuje družbeno aku-mulacijo, prek bank se denar vra-ča v gospodarstvo, kar spodbuja razvijanje proizvajalnih sil in ustvarjanje pogojev za hitrejši ma-terialni in duhovni napredek. Če-prav so se bankirji navdušili za propagiranje varčevanja iz pobud lastnega profita, je varčevanje že takrat nosilo v sebi širši družbeni pomen.
Žal se ozkega gledanja na varče-vanje nismo otresli niti v naši družbi - čeprav bi tako naziranje v socialistični samoupravni druž-bi, kjer se soočajo mnogi družbeni interesi, moralo preživeti. Ugoto-viti pa moramo, da varčevanje še ne preveva dovolj našo družbeno skupnost.
V Komunalcu, glasilu Komu-nalnega podjetja Ljubljane, smo
pred kratkim brali, da na smetišče ob Cesti dveh cesarjev vsak dan pripeljejo tovornjaki približno 25 ton odpadkov, med katerimi je skoraj polovica papirja. Po podat-kih gospodarske zbomice Jugo-slavije pa smo lani uvozili za do-brih 73 milijonov dinarjev starega papirja! Približno toliko je naša država uvozila lani tekstilnih od-padkov, starega železa pa približ-no desetkrat več.
Gospodarska zbomica Sloveni-je je ugotovila, da samo 20 odstot-kov delovnih organizacij redno uporablja v lastni proizvodnji od-padne materiale. Slovenija uvozi devetkrat več odpadnih materia-lov kot izvozi (podatek velja za leto 1974). Na komunalna odlaga-lišča se odlagajo olja, topila, emba-laža... Delovni organizaciji, ki se ukvarjata z zbiranjem, sta tehnič-no slabo opremljeni. Žbiranje od-padkov je tudi slabo organizirano, saj »smeti« (ki pa jih očitno tudi uvažamo) mečemo vse v eno kan-to. S sortiranjem odpadkov, k če-mur verjetno ne bi bilo težko na-vaditi občane, bi naša družba pri-hranila lepe denarce, saj je po po-datkih slovenske gospodarske zbornice vrednost slovenskega uvoza odpadnih surovin znašala 1975. leta 518 milijonov dinarjev.
V že omenjenem Komunalcu pa beremo, da imamo okoli Ljublja-ne 300 divjih odlagališč, mestu bližnji gozdovi pa so polni odrab-ljenih štedilnikov, bojlerjev, avto-mobilskih školjk in druge šare.
Pa ne le odpadne surovine, o katerih smo se toliko razpisali, ker smo pač o njih dobili nekaj podat-kov, veliko je še primerov, kjer bi lahko varčevali: z električno ener-gijo, gorivi...
31. oktober naj ostane prilož-nost bank, postane pa naj tudi dan varčevanja nasploh, v akcijo pa bi se morale vključiti vse organizira-ne sile naše družbe.
Vladimir Jerman