Izhaja
vsak četrtek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 11. do 12. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna.
Rokopisi se ne vračajo.
Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.
Glasilo koroških Slooenceo.
Velja
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravništvo lista „Mir“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje vnaprej.
Za inserate se plačuje po 20h od garmond-vrste vsakokrat.
Leto XXXV.
Celovec, 24. marca 1916T
Št. 12.
Boii ob Soči in na Ruskem.
Naši uspehi pri Tolminu in Gorici. — Mostni okop pri Ušiiečku
naši opustili.
Italijanska ofenziva poteka za Italijane neuspešno. Svoje brezuspešne napade na soški fronti so Italijani za kratko časa opustili. Le Gorico so obstreljevali iz najtežjih kalibrov. Naše čete so pa ob tolminskem mostišču začele napadati; prodrle so čez cesto Selo — Čiginj ter za-padno od Sv. Marije in so odbile več sovražnih protinapadov na osvojeno postojanko. Ujele so tam 925 Lahov in zaplenile 7 strojnih pušk. Tudi na južnem grebenu Mrzlega vrha so naši vrgli sovražnika iz neke utrdbe. Bežal je do Gabrij. Več sovražnih napadov na Mrzli vrh in Krn se je ponesrečilo.
Na Rombonu so naše čete osvojile eno postojanko in pri tem ujele 145 Italijanov in zaplenile 2 strojni puški. Sovražni napadi na to osvojeno postojanko so bili odbiti, pač pa je bil nov naš napad uspešen in je bilo pri tem zopet 81 Italijanov ujetih.
Delovanje artiljerije na koroški fronti je postalo silnejše v odseku Bele ter se je raztegnilo tudi na karniški greben.
Na Tirolskem je sovražnik živahno obstreljeval fronto v Dolomitih, posebno pa prostor Col di Lana, potem naše postojanke pri Martu v Suganski dolini in posamezne točke zapaduo-tirolske fronte.
Cadorna se menda mudi v Parizu in uspehov svojih čet pač ne bo prav nič vesel.
Rusi so začeli z živahnim obstreljevanjem ob Dnjestrn in ob besarabski meji. Po šestmesečni, hrabri hranitvi so naši zapustili v razvaline razstreljeni mostni okop severnozapadno odUšiječka. Manjši oddelki so na čolnih dosegli južni breg Dnjestra. Zavoljo koncentričnega sovražnega ognja je večina posadke, ki se ni hotela udati, ponoči prodrla skozi vas Ušiječko in dospela do naših predstraž severnozapadno od Zaleščiki. To je bil sijajen čin naše čete. Boji postajajo mestoma hujši, zlasti pri Pflanzer-Baltinovi armadi.
Ob enem so Rusi začeli z napadi v masah proti Nemcem severnozapadno od Postawy in med jezeroma Naroč in Vječnijev. Ponoči in podnevi tu napadajo, pa brezuspešno in z velikimi izgubami. Le iz nekaj naprej ležeče postojanke za nekaj tisoč metrov so se Nemci umaknili, da se izognejo obstreljevanju od strani. Boji so se raztegnili 21. t. m. na severno krilo južno od Rige.
Na francoski fronti se nadaljujejo topovski boji posebno živahno ob M o z i in na ravnini Woevre. Pri utrdbi Douaumont in vasi Vaux so Francozi z deli nove divizije brezuspešno napravili protisunek; imeli so hnde izgube. Po skrbni pripravi zapadno od reke Može so bavarski polki in virtemberški domobranski bataljoni v naskoku zavzeli vse močno utrjene postojanke v gozdu in ob gozdu severnovzhodno od Avocourt. Razen krvavih izgub je imel sovražnik 32 častnikov in nad 2500 mož izgub na ujetnikih in zelo veliko vojnega materijala. Njegovi protinapadi so bili brezuspešni.
Nad Valono so se ponoči prikazali naši letalci in uspešno bombardirali pristanišče in tabor.
Potop holandske ladje „Tubantia".
Ena najlepših holandskih ladij, „Tubantia“, se je potopila. Preiskava holandskih mornariških oblasti je dognala, da so pomorski častniki na
ladji, ko se je ladja pravkar hotela usidrati, zapazili v temni vodi belo črto, očividno vozno črto torpeda. Nato je bila „Tubantia" zadeda. V rešilnih čolnih so zapazili v daljavi slabotno luč za preiskovanje, ki je bila namerjena na čolne. Na krovu „Tubantije" se je nahajal tudi bero-linski poslanik v Boliviji, dr Salines-Vega z ženo in troje otroki in je na ladji pustil denarnico s 150.000 goldinarji in uradne spise. Zelo zanimivo je poročilo lista „KOlnische Ztg.“, priobčenega od nekega prijatelja v Amsterdamu, v katerem se izraža mnenje, da je bila „Tubantia" torpedirana od — Angležev, ker so isto noč pred potopom „Tubantije11 in pozneje videli v bližini angleški podmorski čoln.
Vojna na morju«
Dne 18. t. m. je bila na vožnji v južno Dalmacijo od sovražnega podmorskega čolna torpedirana bolniška ladja avstrijskega „Rdečega križa" „Elektra". En mornar je utonil, dve sestri ste hudo ranjeni. Ladjo so spravili k obrežju. Ladja je imela vse za bolniško ladjo predpisane znake in je to torpediranje kršenje mednarodnega prava najgrše vrste. Isto predpoldne je eden naših podmorskih čolnov pred Dračem torpediral francoskega rušilca „Renaudin"; trije častniki ter 44 mož se pogreša, dva častnika in 34 mož je rešil francosk torpedni čoln. — Wolffov urad poroča, da je bilo od 1. do 18. sušca 19 sovražnih ladij potopljenih.
Politični pregled.
Nemški mornariški minister odstopil.
Nemški mornariški minister admiral Tirpitz je odstopil. Listi na Nemškem se s tem dogodkom mnogo pečajo in navajajo za vzrok odstopa, da ste na Nemškem dve skupini, ki si glede akcije podmorskih čolnov niste edini. Državni kancelar Bethmann-Hollweg zastopa mnenje, da se naj ta akcija vrši sicer čisto dosledno, pa vendar strogo v mejah dosedanjih nemških izjav in se torej naj omeji le na oborožene trgovske ladje, ki se naj torpedirajo, ne da bi jih prej svarili. Druga skupina pa zastopa mnenje, da naj podmorski čolni brezobzirno nastopajo proti vsem trgovskim ladjam, ki so v službi sovražnih interesov.
„Frankfurter Ztg." je dobila iz Newyorka poročilo: Odstop veleadmirala von Tirpitz se splošno smatra kot posledica njegovega prizadevanja, razširiti vojno s podmorskimi čolni. Časopisi izražajo svojo zadovoljnost, da je s tem očividno odstranjen vir spora med Nemčijo in Ameriko.
Brazilija proti Nemčiji.
Londonski listi poročajo, da so se vršile v Rio de Janeiro velike demonstracije za Portugalsko in da razmišljajo v Braziliji o tem, da bi zaplenili nemške ladje v brazilskih pristaniščih. Neki brazilski list predlaga, da naj vlada nemške ladje „najme", češ da je Nemčija dolžna Braziliji 120 milijonov za kavo, ki jih ne bo drugače plačala, kakor če ji pripusti svoje ladje v uporabo.
Vojska Zedinjenih držav proti Mehiki.
V Mehiki so že dalje časa notranji nemiri in boji. Pred nedavnim je kakih 500 do 1000 mehikanskih roparjev pod poveljstvom generala
Ville, znanega iz zadnje mehikanske vstaje, prekoračilo mejo Zedinjenih držav ter napadlo mesto Columbus v Novi Mehiki. Ameriške čete so mehikanske pognale čez mejo nazaj. Senator Falk iz Nove Mehike je predlagal, da se dovoli vladi
500.000	mož, da pomagajo vladi mehikanske republike napraviti red. Več ameriških listov poroča, da je kazenska ekspedicija že odšla v Mehiko in da se ne povrne prej, dokler ne napravi redu. Reuterjev urad poroča, da je reprezentantska zbornica Združenih držav sprejela z vsemi glasovi proti enemu glasu resolucijo, ki pooblašča predsednika, spraviti redno armado na polno višino
120.000	mož. V Mehiki je pa bojda sklicanih pod orožje 28.000 mož. Zanesljivih vesti ni iz Amerike, poročajo pa, da se je generalu Villi pridružilo že
23.000	mož, in neprestano dohajajo tudi oddelki pristašev Carranze. V Mehiki se bojijo namreč, da ne bi se Združene države polastile Mehike. Villovi pristaši so dobro oboroženi in založeni s strelivom. Zedinjene države so zbrale že 12.000 mož in jim bo v kratkem sledilo še 12.000 mož.
Obravnava zoper vohune v Sofiji.
Dne 15. t. m. se je v Sofiiji začela obravnava zoper nekdanjega sofijskega podžupana in podpolkovnika v rezervi Zelenogorovega, urednika Siljanovega, pomorska kapetana Prutkovega in Zaharovega, bivšega poslanca Spisarevskega in trgovca Vladimirja Cvetkovega. Vsi obtoženci, ki so pristaši rusofilne stranke v Bolgariji, so obdolženi vohunstva za Rusijo. Zelenogorov je obdolžen, da je po nalogu ruskega mornariškega atašeja Jakovljevega nredil v Bolgariji vohunski urad. Jakovljev mu je dal zato potreben denar in poduk. Zelenogorov je pridobil Spisarevskega in Siljanovega, ki sta delala zanj v Turčiji. Pomorska kapitana Prutkov in Zaharov sta vohunila obrambe turškega in bolgarskega obrežja v Črnem morju. Državni pravdnik zahteva smrtno kazen za Zelenogorovega, Siljanovega, Prutkovega in Saharovega, a za Spisarevskega in Cvetkovega dosmrtno ječo. Zagovorniki obtožencev so vsi pristaši rusofilske stranke, bivši minister Danev, Todorov, Milanov, Ljudskanov in Abrašev.
Konference sovražnikov.
Preko Lugana se poroča iz Londona, da je bilo pri Briandovem obisku v Rimu sklenjeno, sklicati tri konference. Prvo posvetovanje bo vojaško in se je že pod predsedstvom Joffra vršilo v francoskem glavnem stanu; drugo, politično, pod predsedstvom Brianda in ob udeležbi poslanikov Italije, Angleške, Srbije, Portugalske, Japonske in Rusije, generalisimov Joffra, Cadorne, Douglais Haighsa, princa Aleksandra in zastopnikov generalnih štabov bo med 25. in 30. marcem v Parizu. Gospodarsko posvetovanje bo v začetku aprila v Parizu. Bodo pa še druge konference, v Rimu najbrž posebna konferenca v zadevah municije.
Romunija in čveterozveza.
Sofija, 19. sušca. Po poročilu „Balkanske pošte" iz Bukarešte se v napolvladnih krogih veliko pogovarjajo o neki od čveterozveze na Romunijo naslovljeni skupni noti. Po tem poročilu so poslaniki čveterozveze v Bukarešti vročili pred tremi dnevi ministrskemu predsedniku Bratianu noto, v kateri zahtevajo, da se romunska armada demobilizira (odloži orožje). Bratianu na noto dosedaj ni dal odgovora.
Glasovanje v italijanski zbornici.
V italijanski zbornici je bila protivladna opozicija precej glasna. Pri glasovanju o zaupnici vladi, ki se je na željo ministrskega predsednika Salandre vršilo po imenu, je bilo 394 glasov za, 61 pa proti Salandri. Od poslanca Morpurgo predlagana zaupnica se je glasila: Zbornica zaupa, da vlada pod sedanjimi pogoji vodi naprej svojo gospodarsko in financielno politiko tako, da doseže najboljšo obrambo poljedelskega, industrijskega in trgovskega življenja dežele.
Gallienl odstopil.
Francoski vojni minister je zbolel in je vsled-tega odstopil. Na njegovo mesto je imenovan general Roques. Gallieni je pri Francozih vžival splošno zaupanje.
Raznoterosti iz vojne.
Francozi vkrcavajo čete pred Solunom.
Poročila iz Aten povedč, da je nemška ofenziva na zapadni fronti popolnoma prekrižala načrt čveterozveze. Za ofenzivo pri Solunu je imela čveterozveza zbranih 350.000 mož. Za ofenzivo je bilo skoro že vse pripravljeno, da bi se bila lahko v nekaj dneh pričela. Položaj na francoskem bojišču je pa zahteval, da je Francoska odpoklicala vse odvišne čete izpred Soluna; ostane jih tam le toliko, kolikor jih je neobhodno potrebnih za obrambo. Tudi Sarrail, poveljnik pred Solunom, je menda odpoklican in bo ostal na sedanjem mestu le tako dolgo, da dovrši zadnja dela pri utijevanju.
Francozi pomaknejo svojo fronto nazaj 1
Amsterdam, 20. sušca. Po angleških poročilih se je francoski generalni štab resno posvetoval, ali naj pomaknejo nazaj vso francosko fronto, da se tako izognejo temu, da Nemci ne prodrejo njihove fronte med Verdunom in Reimsom. General Petain, poveljnik Verduna, je menda dobil povelje, da vse pripravi, da more čete in topove pravočasno umakniti od Verduna.
General Pan ruski poveljniki
Iz Bukarešte se poroča „Novi Reformi11: Francoski general Pau, kateremu je bilo izročeno vodstvo nameravane ruske ofenzive, j e dospel v Reni.
Pismo z bojišča.
Milostiva, cenjena gospa! 0b DnJestru-
Spomlad se bliža, a tu smo dobili šele sedaj nenadoma pravo, pravcato zimo. Snega je padlo nad meter visoko in veter veje tako ostro, da hvalim Boga, ker smem sedeti pod varno streho v topli sobi. Ubogi vojaki, ki stoje pri takem vremenu na straži!
Zamaknjeno zrem v peč in gledam, kako oblizuje plamen drvo za drvom, predno jih požre. Same lepe misli mi prihajajo, kakor da bi bil pesnik. Nemara pa sem. Samo verzov ne znam pisati. V tem tiči vsa umetnost: nekateri želi izraziti, kar občuti, napiše mogoče celo knjigo in mi ga imenujemo pesnika, drugi pa obdrži vse zase. A v vsakem človeku tiči po mojem mnenju nekaj lepega, ki sili, a ne more včasi na dan.
Lanska zima je bila hujša. Cel dan se nisem ganil iz hiše. Ranjencev je bilo malo. Rusi so nas pustili precej v miru, mi pa Ruse. Seveda tem hujše je bilo v Karpatih, a mi smo imeli v tem času prav prijetno življenje na Rusko-Polj-skem. Na vse zgodaj že prijahal je k meni poročnik, baron G. Strasten igralec. „Halo, doktor, vstani, igrajva!11
Naučil me je igro piquet in to sva igrala potem cel dan in še pozno v noč. Komaj da sva si vzela čas za obed in večerjo. Seveda naju je začela že glava boleti. Pojedla sva vsak par Kola-tablet proti utrujenosti možganov in igrala sva dalje.
V vojni gre za to, da človek ubije čas; naj traja vojna še tako dolgo, en dan je le manj. Če ni smel iz zakopov, pisal je list: Pridi takoj, imam že toplo v hati.
Kdor je ležal bližje ognjišču — hata je bila tako nizka, da nisi mogel stati v nji — pazil je na ogenj, da ni pojenjal. Če sem imel slučajno dober list v roki, vrgel sem poleno kar tako na ogenj. Ej, kako se je znal razburiti! „Ti doktor, ti ne znaš kuriti! Vsako drvo je treba položiti s posebnim občutkom v peč.11
Nisem mu maral praviti, da sem moral kot deček krave pasti in da znam nemara bolje kuriti kakor on.
Ni ga več med živimi. Na Kameni gori ob Seretu ubila ga je granata. Bil je edini sin imenitnih, bogatih starišev. Smrt ne izbira.
To so bili hudi dnevi tedaj na Kameni gori in pri Duminovu. Sredi julija lanskega leta je
bilo. Premestili so nas ravno tedaj v Galicijo. Dolga pot — 1500 km daleč. V veliki opoldanski vročini prijahamo v Grodek. Tam bi se imeli nekoliko spočiti in pomenažirati. Kuhinje so že ravnokar prišle. Naenkrat povelje: Takoj vsi na noge!
Javljeno je bilo več sovražnih polkov, ki se bližajo v hitrem maršu. Baje Čerkesi. Naš podpolkovnik omeni, da ljudje še niso menažirali. „Menaža ni glavno v vojni,11 razsodi general.
A naglica je bila tedaj menda res potrebna. V skritem selu Kuiakowce poiščem si primerno hišo, kamor dam obesiti rdeči križ. V bližnjem gozdu je že grmelo in regljalo. Neprijeten občutek ima človek, če ne pozna položaja. Kadar sem videl nevarnost jasno pred očmi, nisem imel nikdar takega občutka.
Naši Bošnjaki, o katerih sem bil slišal še vedno le sama junaštva!
A že nisem imel več časa razmišljati. Prihajali so prvi ranjenci. Potem vedno več in od vseh strani in vseh polkov. Zelo srečno ali nesrečno sem se etabliral, vse je prišlo k meni. Tri dni in tri noči tedaj nisem spal menda nad eno uro. Ej, tedaj sem spoznal, kako krvavo rokodelstvo je vojna! Po sto ranjencev stokalo in zdihovalo je po dvorišču in v vsakem kotu. In ti obdrži hladno kri in mirno roko!
Čudno in zanimivo pa je, kako različno prenašajo naši ljudje bolečine. Hujše ko je ranjen, manj stoka.
Najbolj občutljivi so menda Bošnjaki, kakor divji so sicer v bitki. Dosti manj so Slovenci in Nemci, najmanj Poljaki in Madjari. A to ni merilo za osebno junaštvo. Privlekel se je k meni poljski lovec. Granata mu je razbila laket. Komaj sem mu ustavil kri, ki je že itak ni veliko imel. Ne enkrat ni zastokal. Ko ga položim na voz, je ves v skrbeh za svojo puško: kam sem jo le postavil? Ta vojak mi je impo-niral. Žal, da si nisem zapomnil imena.
Mlad Bošnjak, bil je precej težko ranjen, začel je v svojih bolečinah prepevati neko tužno melodijo: mamko moja, šta ču ja-a-a. V drugem kotu slonela sta dva Bošnjaka. En stari, imel je prestreljena prša, ob rami mladega, vitkega mladeniča. Mlajši je zrl staremu v obraz, starec pa je zrl nekam pred se. Nista črhnila besede. Oče in sin, opozori me nekdo. Služila sta v isti kompaniji in bila v isti uri ranjena.
Velik križ je z ljudmi, ki so ranjeni v trebuh. Edino upanje, da se ga reši, če je bil slučajno že dalje časa brez jedi, da leži mirno in ne dobi ne kaplje vode in ne grižljaja kruha. Da lažje prenaša žejo, izpiramo mu usta s svežo vodo. Z morfinom pomirimo bolečine in peristaltiko čreves. Samo tako se zalepijo v najboljšem slučaju rane v črevah.
Prinesejo mi velikega, silnega mohamedanca; ranjen je bil v trebuh. Storim, kar je potrebno in ukažem, da se ne gane in tovariši naj pazijo nanj. Par ur pozneje čujem, kako zelo nekdo stoka po dvorišču. Pogledam: Mohamedanec plazil se je po dvorišču, držal se za trebuh in stokal. Ni ga bilo mogoče obdržati na ležišču.
Cel teden prinašali so še ranjene Ruse, ki so obležali po gozdu in v koruznem polju.
Nimam pravega veselja, gospa, pripovedovati Vam dalje. Prihodnjič zopet kaj bolj prijetnega. Ves Vaš udani	f. s.
Hndrej baron Hlinhler f.
Dne 15. sušca je preminul v Gradcu v starosti 91 let nekdanji kranjski deželni predsednik Andrej baron Winkler, mož, ki je bil kot visok politični uradnik spoštovan in ljubljen od slovenskega naroda, kakor ne lahko kak drug njegov stanovski tovariš. Bil je sin kmetskih starišev s Trnovske planjave na Goriškem in je bil ponosen, da se je iz kmetskega pokolenja povzpel do baronstva.
Bil je zmiraj poštenega narodnega prepričanja. Ni pa se imel zahvaliti za svoje napredovanje v službi protekciji, ampak edinole svoji nadarjenosti in pridnosti. L. 1873. je bil izvoljen na Goriškem za državnega poslanca, 1. 1880. je pa bil pod Taafejem imenovan za deželnega predsednika kranjskega. Bil je prvi Slovenec na tem mestu. Taafejevo ministrstvo je živelo od podpore slovanskih poslancev, a storilo je za slovanske narode kar mogoče najmanj. Tudi Slovenci so bili tedaj v vladni stranki v Hohenwartovem klubu. Imenovanje Winklerja je bilo tedaj za Slovence mala koncesija. Razmere so bile tedaj na Kranjskem nenaravne. Slovenščina nikjer ni imela svojih pravic. Winkler je takoj ob svojem nastopu priznal slovensko uradovanje. Zato se
ni čuditi, da je bil pri svojem potovanju po deželi povsod viharno pozdravljen. Zasluge barona Winklerja za kranjsko deželo* in s tem kolikor-toliko za vse Slovence, so velike. „Slov. Narod11 jih je povodom njegove smrti navedel takole: „Uredil je, kolikor se je dalo, jezikovno vprašanje. Uradovanje okrajnih glavarstev s slovenskimi občinami je postalo slovensko, politični upravi podrejeni uradi so sprejemali slovenske vloge in jih reševali v slovenskem jeziku, konec je bil narejen korupciji, nasilnosti in sleparstvu pri volitvah, in slovenske večine so zavladale v deželnem zboru, v deželnem odboru, v ljubljanskem mestnem zastopu, trgovski zbornici in drugih občinah. Winkler je pomagal, da je moral višje-sodni predsednik Waser preklicati svoj ukaz, da velja na Kranjskem samo nemščina kot sodni jezik, Winkler je odprl slovenskemu jeziku vsaj deloma vrata v učiteljišče in v srednje šole.
Čisto gotovo je, da je Winkler največ pripomogel, da so se ustvarili predpogoji narodnemu in gospodarskemu razvoju na Kranjskem. Njegovi predniki so bili uradniki, ki so reševali akte, a ne o enem se ne more reči, da bi bil kaj koristnega storil za kranjsko deželo. Winkler pa si je na vseh poljih pridobil nepozabnih zaslug.11
Dne 11. oktobra 1892 je Andrej baron Winkler odstopil. Strmoglavile so ga nemške stranke. Preselil se je v Gorico. Tudi na stara leta se je vedno živo zanimal za slovensko narodno, kulturno in gospodarsko delovanje. Po izbruhu vojne z Italijo se je preselil v Gradec, kjer ga je zalotila bela smrt.
Pokojni je bil imejitelj velikega križa Franc Jožefovega reda ter vitez železne krone H. razreda. Bil je častni meščan ljubljanski in častni občan skoraj vseh kranjskih mest in trgov ter mnogih kmetskih občin.
Služil je državi in svojemu narodu in pri tem ni nikomur storil nobene krivice. Slava njegovemu spominu!
Dnevne vesti.
Prestolonaslednik v Beljaku. Njega c. in kr. Visokost, gospod nadvojvoda Karl Franc Jožef je dne 15. marca s svojim obiskom počastil mesto Beljak. Prestolonaslednik je s posebnim dvornim vlakom ob 3. uri 25 minut popoldne dospel na glavni kolodvor v Beljaku in je bil tam od vojaških zastopnikov, zastopnikov civilnih oblasti in odposlanstev koroškega prebivalstva najspoštlji-veje in veselo pozdravljen. K sprejemu Njega c. in kr. Visokosti je prišel tudi Njega kr. Visokost princ Sikst pl. Parma. Ko so se bili javili deželni predsednik dr. Karol grof zu Lodron, deželni glavar koroški Leopold baron pl. Aichelburg-Labia in okrajni glavar beljaški, deželnovladni svetnik Aleksander vitez pl. Pawlowski, so bile sledeče, k sprejemu došle osebe Nj. c. in kr. Visokosti predstavljene: Predsednica deželnega in gospejnega pomožnega društva Rdečega križa na Koroškem, grofica Marija zu Lodron - Laterano, namestnik ravnatelja državnih železnic v Beljaku, vladni svetnik Lindebner, voditeljica okrepčevalnice za ranjence v Beljaku, ga. Matilda Zeidler, voditeljica podružnice Rdečega križa v Beljaku, ga. Elizabeta Gold z gospemi Rdečega križa, mestni nadžupnik prošt Herman Atzlhuber s katoliško duhovščino, protestantski župnik Janez Heinzelmann, uradniki okrajnega glavarstva v Beljaku, okrajni sodnik dr. Maks Hantsch s sodnim pristavom, gozdarski svetnik Karl Krepler, c. kr. gozdarski mojster Henrik Zeppitz, župan beljaškega mesta Ludovik Afimann z več občinskimi svetniki, predsednik ravnateljstva hranilnice Karl Ghon, načelnik požarne brambe v Beljaku in načelstva veteranskega in vojaškega društva ter voditelja vojnopomožne podružnice v Beljaku, železniški nadzornik v p. Finger in davčni upravitelj Nedved. Nj. c. in kr. Visokost se je z vsemi predstavljenimi mu osebami dalje časa pogovarjal in je povprašal po razmerah v Beljaku.
Fellerjev dobrodejni,- oživljajoči rastlinski esenčni fluid z zn.
„E1SAFUJID”
odpravi
sklepni! bolečine.
12 steklenic franko 6 kron. Lekarnar E.V.Feller, Stubica, Elsatrg št. 67 (Hrvaško). Čez 100.000 zahvalnih pisem in zdravniških priporočil.
Prestolonaslednik — feldmaršallajtnant. Cesar je imenoval generalmajorja nadvojvodo Karl Franc Jožefa za feldmaršallajtnanta in vicead-mirala.
Celovški župan zaprisežen. V torek, 21. t. m.,, je gospod deželni predsednik grof Lodron-Laterano v sejni sobi občinskega sveta ob navzočnosti številnih povabljenih gostov zaprisegel novega celovškega župana barona pl. Wetzlarja. Gospod deželni predsednik je imel na župana nagovor, v katerem je povdarjal glavno delo, ki čaka mestno občino v vojnem času, aprovizacija in najstrožja uredba policijskih zadev. Finance se bodo morale pozneje urediti, ko nastopijo zopet mirni časi. Za devizo je priporočal županu odkritosrčnost in poštenost. G. župan se je v svojem govoru zahvalil za cesarjevo potrjenje in nato omenjal vsemogoče. Svest si je odgovornosti, ki jo prevzame z župansko častjo, prosi g. deželnega predsednika za naklonjenost, upa tudi na pomoč raznih činiteljev, se zahvaljuje vojakom, ki na vseh bojižčih zmagoslavno branijo meje, in mnogim ženskam, ki se žrtvujejo ljubezni do bližnjega, hvaležno se spominja g. poslanca Doberniga, koroške hranilnice, zagotavlja uradništvo svoje naklonjenosti. V času, ko se vsi narodi brez izjeme hrabro borijo ramo ob rami za obrambo skupne domovine, ko so v ta namen odložili vse politične sporne zadeve in so vse njihove misli združene le v enem cilju: zmagati! je novi g. župan celovški v svojem govoru proglasil tole: „Svest sem si, da bo ves občinski svet izključno nemške (!), prestolnice enako meni vedno vzvišeno držal zastavo nemštva. Nemški značaj mesta stoji trdno in vsak poizkus napada nanj bo vedno najodločneje zavrnjen. Deželna prestolnica mora smatrati za svojo dolžnost, drugim občinam po deželi služiti za vzgled, ona mora v duhu napredka in svobode marljivo in natančno delovati." Župan je poudarjal potrebo varčnega gospodarstva, dobre aprovizacije mesta ter izpremembe občinskega reda, razširjenje volilne dobe na šest let in volilnega reda na 4. volilni razred. S trikratnim živio-klicem na cesarja je zaključil svoj govor.
Odškodnina za preskrbo vojnih ujetnikov. Dozdaj je bila malim kmetskim posestnikom, ki so rabili za delo vojne ujetnike, odmerjena za njihovo preskrbo posebna odškodnina. Kakor pa naznanja c. kr. vojaško poveljništvo v Gradcu, se je večkrat prigodilo, da občine njim nakazane odškodnine za preskrbovanje vojnih ujetnikov malim kmetskim posestnikom niso izplačale, ampak so ta denar uporabile za svoje izdatke. Opozarja se, da to ni dovoljeno in je obstoječim predpisom naravnost nasprotno, ter je zato dolžnost občin, odškodnino za preskrbo vojnih ujetnikov delodajalcem redno izplačevati. Če bi se komu godila krivica, naj se pritoži na c. kr. okr. glavarstvo.
Podpornemu društvu za slovenske visoko-šolce na Dunaju so v času od 1. okt. do 12. marca 1916 darovali: po 100 K: Tržaška posojilnica in hranilnica v Trstu in Posojilnica v Mariboru; 60 K: Okrajni odbor v Šmarji; 50 K: Mestno županstvo v Kranju; 30 K: Okrajni odbor na Laškem; 25 K: Dr. Josip Starš, hišni pos. itd. v Ljubljani; po 20 K: Hranilnica in posojilnica v Šmaiji, dr. Ivan Šušterčič, deželni glavar v Ljubljani, dr. Ivan Žolger, sekc. nač., in dr. Stanko Lapajne, odvetnik na Dunaju; 17 K: Profesorski zbor v Kranju; po 10 K: Mihael Gabrielčič, dvor. svet. na Dunaju, Ivan Ilc, viš. pol. svet., in dr. Karl Savnik, viš. fin. svet. na Dunaju; po 5 K: Profesor Vajda v Središču in dr. Franc Žižek v Gradcu; 2 K: Dr. Alojzij Kraut, odvetnik v Kamniku. Vsega 504 K, za katere se društveni odbor vsem plemenitim darovalcem najiskreneje zahvaljuje. Na-daljne darove prejema prvi blagajnik: dr. Stanko Lapajne, odvetnik na Dunaju, I., Braunerstrasse 10.
Malo popravka k zmoti v „N. Fr. Presse". Povodom smrti nekdanjenja kranjskega deželnega predsednika barona Winklerja je zapisala „Neue Fr. Presse" ta-le stavek: „Pod pokroviteljstvom kranjskega deželnega predsednika je zanesla Mohorjeva bratovščina, v kateri je vladala duhovščina, slovensko propagando na Koroško in na Štajersko." Družba sv. Mohorja je kulturna ustanova, ki se s politiko nikdar ni pečala. Zato tudi o kaki slovenski „propagandi" Družbe niti na Štajerskem niti na Koroškem ne more biti niti govora. Pisava dunajskega židovskega glasila je značilna za duh, ki veje v vrstah častilcev Preše v času, ko vsi Slovenci strogo držimo politično premirje in naši možje in fantje krvavijo za domovino na bojišču in premnogi somišljeniki Preše iz varnega zavetja doma žalijo hrabri in naravnost vzgledno požrtvovalni naš narod slovenski.
Prestavljen je bil na lastno prošnjo poštar gospod Jakob Čuš iz Kleinkirchheim v Milštat.
Koroško industrijsko in obrtno društvo za najožjo gospodarsko zvezo z Nemčijo. To društvo se je v odborovi seji soglasno izreklo za najožjo gospodarsko zvezo z Nemčijo in se pridružilo načelom koroške trgovske in obrtne zbornice v tej zadevi, izraženim v zbornici 20.12.1915.
Po prekem sodu je bil v Celovcu dne 16. t. m. ustreljen 25 let stari Franc Sekoll, ki je bil že januarja 1916 obsojen na daljši zapor zavoljo begunstva in goljufij. Na njegovo prošnjo je bila kazen odgodena in je smel na bojišče, da s hrabrim zadržanjem dokaže, da se je poboljšal. Komaj je bil prost, je zopet dezertiral in goljufal naprej.
Aretiran je bil zavoljo prestopka nravnosti velikovški mestni elektrotehnik Vincenc Arnos.
Sveče. Po več kakor enem letu se je oglasil iz ruskega ujetništva Jožef Einspieler, Hanjževčev v Ledinah. Bil je v Premislu in ves čas od tedaj ni bilo o njem nobenega glasu, da so ga imeli za mrtvega. Sedaj pa se je oglasil iz ruskega ujetništva. Njegova brata Boštjan in Nikolaj sta tudi v ruskem ujetništvu, tretji brat Franc pa je bil ranjen.
Tinje. Pri pobožnosti Božje glave bo vsak dan pridigoval vlč. g. Bukovič iz reda oo. jezuitov.
Pliberk. Pokopali smo 16. t. m. popoldan k večnemu počitku gospo Kristino Silan, roj. Walland. Občutno obiskuje Gospod to ugledno slovensko rodbino v Pliberku: še niso usahnile solze za sinom, doktor Rudolfom, ki je padel kot žrtev vojne, in že spet tečejo z novo silo za materjo. Težak udarec je to za priletnega moža, ki je izgubil ženo, kateri je malo enakih, težak, mogoče več kot težak udarec je to za ostalo hčer, gdč. Pavlo, ki je morala izgubiti tekom enega leta dvoje najdražjih bitij v življenju. Bog je dal, Bog je vzel, ime Njegovo naj bode posvečeno! Da, Bog naj tolaži vaju, oče in hči, in tolaži naj vaju tudi zavest, da je z vama čutila in žalovala vsa fara. Takšnega pogreba bode Pliberk malo kedaj spet videl, kot ga je gledal 16. marca! Domači trije duhovni in čč. gg. župnika iz Vogrč in Možice so opravili zadnjo duhovniško službo blagi rajni. V ogromnem številu se je udeležila pogreba naša dobra slovenska okolica. Prišla je, da izkaže ženi, ki je bila pri njej spoštovana in ljubljena, zadnjo čast in zadnji čin ljubezni na tem svetu. Lep dan je bil, prvi jasni in topli dan v tem letu. N. p. v m.!
Oojašha pisma fanta« iz Pliberške župnije.
Ignacij T., doma v Dobu, piše:
I.	21./2. 1916.
Dragi mi domači!
In, če takole premišljujem o svoji usodi in si kličem v spomin preteklo življenje, se mi zdi, da sem bil zelo srečen. Zakaj? Zato, ker sem bil — doma! Kako je človeku pri srcu, kateri je resnično ljubil svoj dom, svoj rojstni kraj in hišo, v kateri mu je tekla zibelka, a ki mora živeti v mrzli tujini, kjer ne sliši domačega glasu in ne najde ljubečega srca, ve le tisti, ki je to sam okusil. In vendar to ni naš stalni dom! Ali bi ne bilo pametnejše hrepeneti po domu, o katerem pravi pesem:
Poznate dom? Na zemlji ne stoji,
Po kterem bridko srce hrepeni,
Kjer jok utihne, ne tekč zolzč.
In v miru srca vsa se vesele.
Poznate ga! Le tja Naj hrepenijo srca vsa.
Zakaj vam to pišem? Sam ne vem zakaj, morda zato, ker čutim potrebo, komu razodeti svoje misli, se razgovoriti in s tem nekoliko olajšati
svoje srce. Nekoliko pa tudi, da vas pomirim, ker vam s tem nekako dokažem, da sem v verskem oziru na trdnejšem nego prej kedaj. To je edina dobra stran sedanje vojne, a žal, ne povsod.
In če bo volja božja, se bodemo zopet videli; čim daljša bo ločitev, tem veselejše bo enkrat svidenje. Vem, da doma tudi molite in to me tolaži in mi daje upanje, da se vse srečno
*zte°e’	II.	3./3. 1916.

Juri P. piše svojemu stricu, cerkvenemu ključarju na Šmarjeti:	17./2. 1916.
Predragi moj stric! Srčno lepo se vam zahvalim za vse, kar ste mi poslali. Bog vam vrni! Vse sem prejel kakor sem pisal, samo ure in molitvenih bukvic ne. Preljubi stric, srčno se vam zahvaljujem, ker ste me zredili in me lepo naučili in tudi sedaj mi pošiljate, kar si namislim.
Preljubi stric, jaz sem že tudi šest mesecev na bojnem polju, pa sem, hvala Bogu, še vedno zdrav. Včasi je hudo, si pa zapojem in je dobro. Na vernih duš večer smo prišli na laško bojno fronto in smo bili 12 dni v hudem ognju. Dobimo vsak dan menažo in čaja, klobase, slad-korja, Špeha, vina, šnopsa —
Tu je že veliko hiš poškodovanih od teh grdih laških granat. Vsa leta so živeli Lahi v Avstriji in sedaj so pregriznili svojo tridesetletno zavezo.
Naznanim vam še eno reč, da se je Marijina hiša višarska močno poškodovala. Nato je naš kompanijski poveljnik, gospod nadporočnik, po imenu	pustil na drugi strani, štiri
ure vstran, v neki skali votlino olepšati in pripraviti za stanovanje Marijino. Pa je nam že Marija pomagala, izprosila nam je lepo vreme. Zaupajmo, da nam bo pomagala tudi pri vojski, da bomo prišli vsi srečno nazaj. Če pa je kateri dal svoje življenje za cesarja, bo pa prejel krono gori nad zvezdami. Vse skrbi in vse trpljenje darujmo Gospodu. Z Bogom, ljubi stric!
Vojaško pismo.
7./3.1916.
J. F. piše z italijanskega bojišča: Dragi! Sedaj smo si zopet napravili pot v dolino. Bili smo takorekoč zasuti v snegu, ki je tu in tam nakopičen 4—7 metrov visoko. Čudno je tukaj! Veter znese sneg s hriba v votline in dolinice, kjer se ga nabere neizmerno veliko. Iz snega pa štrli tu in tam golo skalovje.
Tam, kjer smo mi bivali prej, so bili ravno hudi boji. Polentarji so plačali zopet — dolžne
franke! Kaj je pri vas kaj novega ? Oglasi se kmalu. Pozdravljam te in vse tovariše ves tvoj J.
Takšni so! K. piše z južnega bojišča: Dragi! Sedim v neki slov. telovadnici. Na steni je napisano: V mislih domovina, v srcu pogum, v roki moč! To je program slovenskih vojakov v boju nasproti zahrbtnim polentarjem! Misli mi bežijo daleč ... Zunaj pa grmijo topovi... Srčno pozdravljen v tvoji mirni „celici"! Tvoj K.
Dobrodejno, bolečine tolažeče vteralno sredstvo je Kellerjev blagodišeči, oživljajoči rastlinski esenčni fluid z zn. „Elsa-fluid". Tudi Vam bo dobro delo. Stotisoči ga hvalijo. 12 steklenic franko 6 kron od lekarnarja E. V. Feller, Stubica, Elsa-trg Št. 67 (Hrvaško). Naj bi bilo vedno pri hiši. (va)
Težki bo] proti draginji prestanejo naše gospodinje po svoji razumnosti. One si napravijo same doma 100 litrov najrazličnejše in okusne domače pijače. Tvarine k tej veljajo franko po povzetju samo K 5-50 pri Janezu Grolichu, Bngel-drogerija, Brno, št. 638 (Moravsko).
Dr. Richterjev Sidro-Liniment. Capsici compos., nadomestilo za Sidro-Pain-Expeller, je mnogo preizkušeno domače sredstvo, ki se kot bolečine oblažajoče mazilo pri protinu, revmatizmu, prehlajenju, mrtvoudu, bolesti v kolku in križu itd. tisočkrat z najboljšim uspehom rabi. Velika razširjenost sredstva Sidro-Liniment. je najboljši dokaz izvrstnosti tega pripravka, ki ne sme manjkati v nobeni hiši. Priporoča se posebno takim ljudem, ki so mnogo na prostem ter izpostavljeni raznim vremenskim izpremembam in prehlajenju, na pr. vojakom, gospodarjem, gozdarjem, lovcem, kmetovalcem, ribičem, rudarjem, mornarjem, izseljencem itd., tako tudi turistom pred in po napornim turom in sploh vsem potovalcem, ker jim hitro in zanesljivo pomaga. Za vojake na bojišču je Sidro-Liniment. neobhodno potrebno (se pošlje v priročnem vojnopoštnem pismu). — Dobiva se v lekarnah ali direktno v dr. Richterja lekarni „Pri zlatem levu“, Praga, I., Eliza-betna cesta 5. — Dnevno razpošiljanje.
Vabilo.
Hranilno in posojilno društvo e Celovcu
priredi svoj
rodni letni občni zbnr
v četrtek, dne 13. aprila 1916 ob pol 11. uri predpoldnem
v posojilničnem prostoru, Pavličeve ul. 7 v Celovcu.
Dnevni red:
1.	Poročilo o letnem računu.
2.	Volitev odbornikov.
3.	Slučajnosti.
Odbor.
•i—— — — — — —i— — — — —1>
Postni pastirski list
prevzvišenega gospoda knezoškola krškega
s postnim redom za Krško škofijo za 1.1916
se dobi v
tiskarni Družbe sv. Mohorja.
— Cena 10 vinarjev. =====
1 Pracnerjev patentirani univerzalni
stroj za vrtanje „Znknnlt"
ter
1 aparat za proizvajanje zračnega pjina
sistem „Sirius" za 25 plamenov, izborno ohranjen,
se poceni proda.
Vprašanja na
Riharda Zimmerl, Prevalje, Koroško.
Naznanilo.
Načelstvo Hranilnice in posojilnice pri Devici Mariji na Jezeru v Prevaljah,
r. z. z n. z., naznanja, da je sklenilo
znižati obrestno mero
za celo leto 1916 do nadaljnega sklepa,
za posojila od 5 '/z °/ o no 5%
potem ravnotako
za hranilne vloge od na 1%.
Ako bi se kdo od vlagateljev s tem ne strinjal, mn je na prosto dano, svojo vlogo na podlagi podpisane odpovedi do 30. aprila t. 1. vzdigniti.
Farna va|s, dne 15. sušca 1916.
Načelstvo.
Častna izjava.
Podpisani Valentin Lausegger, posestnik p. d. Bošte v Podnu, tačas v vojaški službi v c. in kr. rezervni bolnišnici v Št. Mihaelu na Zgornjem Štajerskem, sem s sodnijsko ovadbo gospoda Valentina Lausegger, posestnika p. d. Ur-banšek v Podnu, brez vzroka in vsakega povoda obdolžil, da je v njegovi pred sodnijo v Borovljah proti meni naperjeni sporni zadevi radi nekega vodovoda priči Gregorja in Marijo Traunig zapeljaval, naj bi proti meni pred sodnijo krivo pričevala in so vsled tega proti gospodu Valentinu Lausegger p. d. Urbanšek v Podnu bile sodnijske poizvedbe vpeljane.
Obžalujem, da sem vsled te ovadbe gospodu Valentinu Lausegger, p. d. Urbanšek v Podnu, velike neprijetnosti, pota in celo stroške povzročil, zlasti pa, da sem ga s tem na njegovi časti težko užalil.
Tem laglje mi je, da kljub moji krivični ovadbi c. kr. državno pravdništvo v Celovcu ni nikakoršnega povoda h kazenskemu postopanju proti gospodu Valentinu Lausegger našlo.
Prosim gospoda Valentina Lausegger, posestnika p. d. Urbanšek v Podnu, radi storjene mu krivice odpuščanja.
Ob enem se mu zahvaljujem, da je vsled te moje izjave, katera naj se v periodičnem časopisu „Mir“ na moje stroške objavi, od zahteve, da se me kaznuje, odstopil.
V Št. Mihaelu', dne 27. februarja 1916.
Valentin Lausegger.
100 lltroo domače pijače!
osvežuje in gasi žejo, vsak si more z malimi stroški sam izdelovati. V zalogi so: Ananas, jabolka, grenadine, maline, mnškatne hruške, pomaranče, dišeča perla, višnje. Ponesreči se nikdar. Te domače pijače se poleti zauživajo lahko ohlajene in pozimi tudi gorke, namesto ruma in žganja. Tvarina z natančnim predpisom stane K 5'50 franko po povzetju. Na 5 takih porcij dam eno porcijo zastonj. Za gospodarstva, tovarne, večje gospodinjstvo, delavnice itd. neprecenljive vrednosti, ker delavca poživlja in ga ne opoji in njegovi delavni moči ne škoduje.
Janez Grolloh,
Engel-drogerija v Brnu št. 638, Moravsko.
Vabilo
na
občni zbor
Hranilnice in posojilnice v Tinjah
s sedežem v Slov. Šmihelu
ki bode
dne 2. aprila 1916, ob 3. uri pop., v Slov. Šmihelu v hranilničnih prostorih.
Dnevni red:
1.	Čitanje in odobrenje zapisnika o zadnjem občnem zboru.
2.	Poročilo načelstva.
3.	Potrjenje računskega zaključka za leti 1914 in 1915.
4.	Volitev načelstva.
5.	Volitev pregledovalcev računov.
6.	Prememba pravil glede roka za občni zbor.
7.	Slučajnosti.
K obilni udeležbi vabi
načelstvo.
Izvoz desk.
Wilhelm Liebstein, Plzno (Češko), kupuje za vojaško dobavo vse vrste desk in podbojev ter sprejema ponudbe od pošiljatvene
postaje.
	
	ZDRAVA KRI! Kri je splošna redilna tekočina, iz katere dobiva telo svoje redilne snovi. Če kri nima dovolj redilnih snovi, organi osla-bijo in tako nastaja cela vrsta bolezni in bolehavosti, ki nam grenijo življenje. To hudo vrsto je treba prodreti	n in to je le na enem mestu mogoče, namreč v izboljšanju in množenju krvi.	yj	^- f/t Po dolgoletnem učenju sem spisal knjigo, v kateri doka- 1i	Vv znjem, kako da se izboljšujejo kri in šoki, kako se lahko bolje	VI ^	ftf redimo, obvarujemo bolezni in jih odstranjujemo.	XV	J	Jj Čisto zastonj	X \ \/\ Z pošljem vsakemu to dragoceno knjigo, ki piše ponjo! Tudi dam	\	J vsakemu priložnost, da se prepriča, kako je to mogoče, ne da	\	j bi za to izdal en vinar. Pišite takoj!	j y Ekspedicija operne lekarne, Budimpešta VI, odd. (77.
	
Hranilno in posoiilno društvo v Celovcu
Pavličeva ulica 8t. 7.
-------------- uraduje vsak dan, izvzemši nedelje in ------------
praznike, od 10. do 12. ure dopoldne.
Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike.
Pavličeva ulica št. 7.
Lastnik in izdajatelj: Gregor Einspieler, prošt r Tinjah. — Odgovorni urednik: Otmar Mihtiek. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.