L          Izhaja          t!
§4 10. in 25. vsakega   }>Č
^         mesca.         j?
EPIH.
F   Velja celoletno ^      2 gld. 50 kr, <polletnolgld.30kr
Kratkočasen in podučen
List 5.
V Celovcu 1
ensko ljudstvo.
Leto II
Miha Brtoncelj
in njegove čudovite dogodbe po svetu.
(Spisal Andrejeekov Jože.)
(Dalje.)
4. Dober sačetek, slab konce
Drugo jutro je bil Mihec nekoliko bolj pameten, vsaj toliko, da ni tete zmirjal, in ta je hvalila Boga na vso moč, da mu je le odleglo. —
Približala se je kvaterna sreda in Mihec je komaj čakal večera, da bi jo ubral iz pod strehe k črevljarju, ker odšle je smel zopet spati pod streho.
Zunaj je mesec lepo svetil, da se je videlo skoraj, kot po dnevi. Sivkaste megle, ki so se vzdigovale ob potoku ter se vlačile ob gozdu po tratinah, kupičile so se v razne podobe: zdaj, kot velikanske bele žene, zdaj zopet podobne čudnim živalim z velikimi žreli in dolzimi repovi. V gozdu pa se je drl čuk, edina živa stvar, ki je dramila tiho noč,
Mihec je stal oblečen pri podstrešni lini in zrl po okolici. Nekoliko ga je strah obhajal, ko je videl na spašovniku velikanske sence visocih smrek in jelk, podobne strašnim orjakom. Gomazele so mu po glavi razne pravljice o Obrih, Nilah in druzih enacih nočnih prikaznih, o kterih mu je teta vedela vedno tolikanj povedati. — Pa ojači se in misli: „Saj ni daleč do Kosa-brina, potlej bova dva skupaj in se nama ne bo treba bati strahov."
Spodej na dvorišču je rastla stara jablana in raztezovala svoje z mahom obraščene veje po raztrgane) strehi, ter nekoliko branila dežju prosti vhod v borno bajtico. Po tej jablani splazi se Mihec varno, kot maček doli ter postoji nekoliko pri oknu. Hotel se je prepričati, če ga teta ne čutijo, ker pa ni bilo nobenega naj manjšega ropota v sobi čutiti, misli si: „Gotovo jih ni doma; šli so naj brž zopet v zakleti grad k Trdo-glavu." Svoj raztrgan slamnik potisne globoko na oči, da ne bi videl ničesa, če bi ga kaki strahomev srečal, m po bliskovo jo vdere proti vasi.
Kosabrin je sedel že pred pragom svoje koče z motiko v roci in pušil tobak, ko pride Mihec ves spehan po vrtu gori.
„Hej Mihec! pa te dolgo ni bilo!" ogovori ga, »kaj pa tako sopihaš, ali si tekel?"
»Jč, bal sem se, da bi me teta ne videli." »Ali   pa,   da   bi te kaki   strah ne pohrustal, ne? -O tako velik fant, ki mu   bodo   kmalo brke   rastle pod nosom, pa se boji strahov!"
»Kdo pravi, da se jih bojim, še mar mi ni zanje.
Um, jaz strahov bal!"   hrabril se je Mihec, boje se, da
1 ga Kosabrin morda seboj ne vzel, ko bi se izdal, da
je strahopetec; pa udje so mu vendar drgetali in vsaki
Ja8 je stal kviško, ravno kot sveča.
„Tedaj pojdiva počasi," opomni čez nekaj časa črevljar, ko mu je ugasnila pipa in je iztrkal pepel ob palcu. — .Do enajstih bova že lehko tam, prej se nama pa ne mudi. — Na, vzemi lopato, jaz bom pa motiko nesel."
Kosabrin še enkrat pomaje vezne duri, da bi se prepričal, je li bajta dobro zaprta, potlej pa zadene motiko na ramo in obadva koračita po stezi proti Eo-žeku, kjer je ležal zaklad zakopan.
Med potjo jame Kosabrin svojega mladega tovarša podnčevati, kako se je treba obnašati pri takovem opravilu, da bi se jima ne popačilo. — „Naj prej si zapomni," jame ga opominjati, „da ne črhneš besedice, ko bodeva jela kopati. Nihče ne sme spregovoriti, ker potem bi se zaklad naj manj deset sežnjev globokeje pogreznil. Videla bova vsakovrstne prikazni, ki nama bodo žugale: prišel bo goreč kozel z dolgo brado, kte-remu bodo iskre švigale iz gobca, prikazalo se bode odrto tele brez glave, ki bo imelo,  kot jajca debele oči."
„Brez glave in kot jajca debele oči?" seže mu Mihec v besedo, „kako pa je to mogoče?"
„E molči, ti ne razumeš tega. Taka žival ima oči v repu. — Prišla bo —"
„A, takisto, v repu!" —
„Drži jezik  in  poslušaj!   —   Prišla   bo goreča
kača,   ki  bo   migala s strupom   in naju hotela pikniti.
Prišla   bo   čudna žival na sedmih nogah,   ki bo imela
mesto ščetin   same  ostre žrebice po hrbtu; trkljala se
bode  proti nama ter naju hotela nabosti, pa nič se ne
boj! — Deževalo bo špičaste preklje in kole, pa nič se
ne boj! — Lezli bodo krog zaklada kuhani raki, veliki,
kot sredno prase, pa ne boj se jih!   — Si razumel ? —
Potlej — ko prideva do zaklada, ki bo naj bolj gotovo v
železnem loncu, zasadil bodeš ti v zemljo brž tri križice
iz blagoslovljenih leskovih šib, kijih imam že pripravljene
tu-le v žepu,  jaz   bom  pa uteknil leskovo šibo,   ki je
eno leto zrastla,  pod  lonec,  da se  ne bo mogel dalje
pogrezniti. — Tako, — le glej, da se boš prav obnašal,
pred vsem pa, da boš molčal."
Kmalo sta prišla v majhen gozdič, kjer je stal na skalini podrti Rožeški grad, spodej pa je imel kočo kmet, kterega so po njegovi lastniji v Rožeku imenovali Rožekarja. — Velik kamen, ki se je privalil z grajskih podrtin v dolino, tičal je med dvema smrekama, in ob kraji rje se je prostiral Rožekarjev zelnik. To je bil kraj, kjer je imel Kosabrin zaznamovan svoj zaklad, kterega je videl, kakor je pravil, neko noč goreti.
V Rožekarjevi hiši ni bilo več luči, in tudi nobenega ponočnjaka ni bilo čuti nikjer; pa kaj bi bil tudi iskal v Rožeku, kjer je stanoval samo postaran možiček s svojo ne dosti mlajšo žen6 in edinim sinom Gašperjem, ki pa je bil neki tako gluh, da ne bi bil čul, ko bi mu bil za hrbtom strelih Ni se bilo toraj nobene nadležnosti bati.
Pri bližnji podružnici sv. Mohora  na precej viso-
34
kem holmcu natolkla je ura deset. — „časa imava še dobro uro," pravi Kosabrin Mihcu, „vgediva se tu na kamen in povedati ti hočem, kako je prišel ta zaklad, ki ga bova sedaj izkopala, tu sčm. — V starodavnih časih, menda še preden je kralj Matijaž po svetu cija-zil, stanoval je v tem gradu grajščak, ki je bil grozno predrzen ropar. S svojimi hlapci je hodil doli na Turško, tje, kjer so psejani in ljudožrci, to jo menda še delj, nego v Egipt, — in ondi je kradel svinje, goveda in sploh, kar mu je prišlo v roke. Nekega dne ukrade tudi kraljevega sina, ki je pri pastirjih šale uganjal, kakor so sploh mali otroci vajeni, ter ga odžene seboj. Ko kralj to izvč, bil je zel6 žalosten in brž pošlje svojega hlapca — ne hlapca, ministra čem reči — to so takovi strežniki, kakor postavim pri nas cerkovnik pri fajmoštru, — pošlje svojega ministra k temu grajščaku, ter ga prosi, naj mu da sina nazaj, ker nima nobenega več in bi moralo sicer kraljestvo v ptuje roke priti in nazadnje še morda na boben. Grajščak pa sporoči kralju, da ne da drugače sina, nego da mu prinese na sedmih velblodih zlatovine in drazjh kamenov. — Kralj je bil pri volji, ker zlata je imel dovelj, sina pa nobenega več. V štirnajstih dneh so prišli njegovi služabniki v Rožek s sedmimi velbl6di otovorjenimi z zlatom, da so kar stokali. Ko pa dobi grajščak zlato v roke, noče izpustiti sina, marveč zapre" še druge služabnike v podzemeljsko ječo, kjer so lakote poginili. Kralj pa videti, da je prišel ob sina in zlato, razrdi se hudo in nepovč Rožeškemu grajščaku vojsko. Prignal je seboj celo kar-delo vojakov in ti so obsuli grad, kot bučele panj, ke-dar se pripravljajo na roj. Ko pa grajščak vidi, da bo premagan, ukaže po noči, ko so sovražniki spali, vso zla-tovino zakopati, potem jo pobegne natihoma iz grada in uteče v ptuje dežele. Ondi pa je zopet nekje obresti iskal, kakor so taki mogočnjaki že vajeni, pa sedaj mu je spodletelo. Vse vojščake so mu pomorili, njega pa obesili za peta na visok zvonik, kjer so ga potem krokarji požrli, zaklad pa je ostal v zemlji, ker ni nihče vedel, kje da je zakopan." —
Ura je vdarila tri četrti in Kosabrin je opomnil, da bo čas pripraviti se na delo, ker torek vdari kladvo enajst, mora biti že motika zasajena v zemlji.
Mihcu so jeli mravlinci laziti po hrbtu, in lasje so mu vstajali, da bi mu bili kmalo prizdignili slamnik. Zdaj zdaj mislil je videti odrtega teleta, ki ima v repu oči, ognjeno kačo in druge enake prikazni, naj bolj pa se je bal špičastih prekel in kolov, ki. bodo deževali spod neba.
Kladvo vdari enajst, in ko bi trenil jameta kopati in izmetavati prst, da jima je tekel pot curkoma po licu. Molčala sta, kot lipov bog, še dihati si prav nista upala. Kosabrin je mahal z motiko, kot bi bil hotel predreti zemljo, Mihec pa je z lopato pridno izmetoval prst iz jame. Zdaj pa zdaj poslušata, če že kaj ne brenči pod vdarci, če ne prideta kmalo do kacega železnega lonca, pa nič ni bilo, zaklad je moral tičati globoko v zemlji. Kosabrin jame še huje vihtiti motiko, Mihec pa je le vedno pričakoval, kedaj se prikažejo preklje in koli pod nebom; pa ni jih bilo in tudi druzih prikazni ne.
Luna se je že skrila za bližnji hrib in nastala je temna noč, samo zvezde so se lesketale po nebu. Kar se začuje nakrat čudni glas od Rožekarjeve hiše sem, ki je glasno odmeval v nasprotni strani v gozdu. Kosabrin in Mihec^ se spogledata in mesto vročine, obide ju merzel pot. Črevljar da dečku znamenje, daje treba še

bolj hiteti, in res sta   izkopala v nekterih trenotkih toliko jamo, da bi se bila lehko obadva vanjo skrila. — Glas nekoliko   prestane,   potem pa zopet prične' grozno dolgočasno: i-a! i-a! ha! ha! ha! —    Včasih je zletela kaka sova ali pa   mračnik nad njima z lahnim frfotom in Mihec se je vselaj boječe ozrl kviško in se pripognil, mislč, da že padajo   koli. — Zdaj si zadene črevljar z motiko na neko mehko stvar in samega pohlepa se mu posvetijo oči.   Še nekaj   vdarcev in šop trohnele slame privleče na dan.    Brž pomigne Mihcu naj prst odpravi, kar se je tudi   naglo zgodilo,   potem pa jame varnejše kopati.    Ali   ko   odpravita   popolnoma    prst  in slamo, puhne iz jame  takovi  smrad,   da sta si obadva nosove zatisnila,   in   toliko,   da   se  nista znak zvrnila. — Pa kdo bo porajtal takove malenkosti,   kedar je že zaklad v rokah? Mihec urno zasadi  tri križice v zemljo, črevljar pa podtakne leskovo šibo spod, da bi se zaklad ne vdrl   globočeje.   —   Že   ga   hoče  z vso ljubeznivostjo objeti in izvleči na dan,   kar   se  nečesa domisli in od-skoči, kot bi ga bilo kaj  vgriznilo. Mihca podregne ter mu začne dajati različna   znamenja:    Kazal je,  kot bi hotel   zaklad   izvleči   iz  jame,   potem   pa   zopet proti Rožekarjevi hiši. Vlekel se je za brado, nastavljal glavo, kot kozel,   kedar  se   beška  s svojim nasprotnikom, pa vse zastonj, Mihec ga ni razumel. Strašna obupnost polasti se črevljarja, roki   sklepa in natihoma zdihuje, pa kaj ker ni smel spregovoriti.  Mihcu se je to počinjanje grozno smešno zdelo in pozabivši, kaj mu je prej črevljar ukazal, pravi glasno:   „1 vrag vedi, kaj zahtevaš!" „Da   bi   te   vsi   beriči   odnesli,   nesrečni jezik!" zakriči   črevljar bolestno in obupnosti zgrudi se na tla. — Videti pa, da se zaklad še ni pogreznil, in še vedno puhti ona blaga  dišava  iz jame,  upokoji se ter spravi zopet   na delo,   da bi zaklad   popolnoma krog in krog okopal ter ga potem lože izvlekel iz zemlje.
Sedaj jame biti ura polnoči, čas, ko minejo vse podzemeljske moči, in črevljar je trepetaje zrl, kaj se bo zgodilo z zakladom. — Pa glej! tudi sedaj se ni nikamor premaknil in Kosabrin je vriskaje potrkljal Mihca po rami, ki je bil ves pobit zarad prejšne naglice, ter pravi. „Fante, nič se ne boj! Tvoj jezik bil bi kmalo sicer vse uničil, ali jaz sem še ob pravem času spregovoril nekaj besed, ki imajo veliko moč pri takem opravilu."
„1 kaj pa si vendar hotel imeti?" vpraša ga sedaj Mihec.
„Kaj neki! — Sicer sem sam tega vzrok, ker ti nisem prej povedal. Kedar se namreč zaklad izkoplje, ne smč ga nihče sam vzdigniti, vselaj ga mora prej kaka žival pretegniti, ker ona stvar, ki ga prva premakne, ob letu pogine. In ta nesrečnež bil bi kmalo jaz, ker sem ga samega veselja že hotel izvleči, pa sem se vendar še domislil o pravem času. Kazal sem ti na vso moč, kaj stori, pa ti si zabit, tepec kmalo bi bilo, da bi ti 8 tesalom na glavi puščal, sam ne včm, kam si bil zate-leban, da me nisi razumel. Po Rožekarjevega kozla bi bil moral iti v hlev, pa bi bilo vse dobro. Samo gluhi sin Gašper spi ondi, kaj lehko bi mu ga bil odgnal. Pa trape je trape, ga deni, kamor hočeš."
„In kako naji je strašilo, jeli? — takovega glasu še nikdar nisem slišal," pravi potem Mihec, ki je zopet lagleje dihal.
„E kaj, to ni še nič,  danes se je dobro izšlo. Pa saj ko bi bil ti kako prikazen videl,   včm da bi se bil * koj podelal.   Prebito  so se ti  že hlačice tresle! — Pa sedaj   ni   čas   se   delj obotavljati, glejva,   da spraviva '
35
zaklad iz jame. Pojdi po kozla, jaz bom pa ta cas vrv krog zaklada otvezel, da ga premakneva."   _
Mihec se splazi v Rožekarjev hlev in prrhra za roee velicega kozla, ki se je meketaje nekaj časa ustavljal, ko ga pa je fant jel nabijati po rebrih, vdal se ie ter šel izvleči nesrečni zaklad. — Pa bodi si, da e bil Rožekarjev kozel premočen, ali pa je bil zaklad prelahek; kajti v Kosabrinovo začudenje izvlekel ga je kar sam brez vse teže iz jame.
Tu je ležalo sedaj Kosabrinovo edino upanje! V duhu je že videl, kako moško bode zanaprej stopal po vasi, še pogledal ne bo nobenega soseda, posebno pa krčmarja, ki ga je večkrat pod kap pahnil iz svoje hiše, kedar ni imel borov, da bi bil plačal. — O, kako so se mu samih želja oči svetile, s kakim veseljem je pogledoval pred seboj ležeči zaklad, ko bi le tako ne smrdel ne!
„Jč-te, Kosabrin," pravi Mihec, ki se m mogel zdržati, da ne bi potipal izkopanega zaklada, „to je vendar čudno, da je zaklad tako mehek, smrdi pa, kot bi dihurja drl. -- Fej! kako vdarja v nos!"
„Ti govoriš, ki ne veš, prismoda," modruje črev-Ijar; „kaj ti nisem že pravil, da škrat ali rogaček, kakor se mn že pravi tistemu možičku, ki zaklade varuje, denarje navadno v kako drugo stvar spremeni, ako jih kdo najde, da bi ljudi preslepil, čez kaj časa pa se zopet spremene v prejšino podobo; če se ne motim, o enih kvatrah. — Naj le smrdi, nama bo pa potlej bolj dišalo. — Sedaj pa glej, da kozla brž domu odpraviš, sicer naji bi kdo zasačil in vsa najina poskušnja bila bi ob tla!"
„Čakaj! nekaj te moram še prašati: koliko bova pa imela vsak tega zaklada?"
»Tega sedaj ne morem še razsoditi, ker ne vem koliko je."
„Vsak pol, ne?"
„Si ga videl norca? vsak pol! Jaz sem trikrat toliko delal, kot ti, iznašel sem ga prvi in brez tebe bil bi ga lehko izkopal. Saj nisi bil sploh za druzega tukaj, nego v spodtiko, sedaj bi pa rad ravno toliko imel, kot jaz. O, tako še ne greva! — Boš že dobil svoje, več, nego misliš, sedaj pa glej, da kozla spraviš v hlev." —
Med tem pogovorom zalaja pes in gromoviti glas čuje se blizo nju: ,.Le počasi, bratca, koj smo skupaj ? — Ti nestranska prikazen ti! Ni dovelj, da sta mi že delj časa kradla kumare in naj boljše zelnate glave, eedaj sta se pa spravila še nad mojega kozla! ¦— Jaz vama jo bom nakanil, da bosta pomnila." — In pri tej priči stoji pred njima možek v dolgi suknji in kosmato kučmo na glavi, koje uhle so mu segale po ušesih in zakrivale večidel obraz, da so se mu samo oči svetile iž njega. —
Mihec zbeži; Kosabrina pa, ki ni imel časa uteči, jame prišlec neusmiljeno opletati z debelo palico. — »Miha! pomagaj! — Slišiš!" je kričal črevljar na pomoč, ali v tem trenutku je jel tudi fant cviliti. Velik, kodrast pes ga je popadel za hlače in mu jih vse razpor-jal. Z veliko silo se ga ubrani, potem pa teče na vso moč po gozdu, ne mene"   se za črevljarja, kaj se godi ž
,   Prišed do ceste,  vsede se ves spehan na   bližnjo
meJ0 in pazno posluša,   če se nikdo ne bliža, pa hvala
-Bogu! psa ni bilo več čuti in tudi Kosabrinovega vpitja
ne. — Sedaj šele je jel Mihec milo zdihovati in solze"
*© se mu  vdirale po licu,   debele kot bob, videti hlače
vse raztrgane in noge krvave. „Ti lažnjivi Kosabrin," grozil se je, ,,nikdar več me ne bodeš oplahtal, da bi šel s teboj zakladov iskat! Nikdar več ne bova prijatla, če bi mi ne vem kaj obetal,   še poznati te nočem več!
—  O, kako me boli! ta prebiti pes me je oklal."
Sedaj jo pripleve po [cesti od druge strani tudi Kosabrin. „Mihec! — Mihec! — kaj si ti?" jame polglasno klicati, ko zapazi dečka ob cesti. „0, čast bodi Bogu, da sem še živ in zdrav! Nikdar še nisem toliko molil, kot necoj, saj pa je bilo tudi treba. Ta prebiti škrat bi me bil kmalo zadušil. Naj prej me je napletal s cepcem, da sem včm da ves črn po plečih, potlej mi pa zasadi kremplje za vrat in tako me je mekastil, da so mi kosti pokale. In ti Mihec mi nisi pomagal! ko sem te vendar prosil za vse križe in težave."
„Naj bi te bil zadušil, saj bi bilo prav. Kdo pa je meni pomagal, ko meje pes oklal in mi hlače razporjal?
—  Ti si goljuf, zraven pa neumen in zabit; nikdar ved me ne boš izpeljal na led."
„Kaj praviš, fante? Jaz goljuf? neumen? — Da mi kaj tacega več ne zineš! — Kaj mar nisva dobila zaklada? Ti, ti si vse spačil, mlečnik, ker si jezik stegnil, preden je polnoč odbila, zatd naju je pa škrat naklestil. Saj sem že prej vedel, da ne bo nič prida. O, da bi bil sam šel! Sedaj je vse preč, — vse: moj zaklad, moje prihodnje brezskrbno življenje; o, kako bom neki krčmarjem dolge poplačal!" —
Tako je tarnal Kosabrin in tipal lahno po ramah, kamur so prej padali trdi udarci, Mihec pa jo je pobral tiho domu, še „lehko noč" ni rekel svojemu pajdašu, takovo srd je imel proti njemu.
(Dalje prihodnjič.)
¦
¦
Kteri dnevi v tjednu so bili pa-ganskim Slovenom prazniki?
(Spisal Davorin Trstenjak.)
Kakor so starodavnim Germanom bili nekteri dnevi v tjednu sveti, in imajo imena po božanstvih, ktera so se oni dčn častila, postavim: Donnerstag po časti boga groma — Donara, Freitag po boginji Freji, Sonntag po božanstvu solnca, tako so tudi stari Sloveni nektere dni v tjednu posebno častili, in imena dnevov so postala boginjami. Sloven je razun nedelje ponedeljka in srede, vse druge dneve poznamenoval s številkami, zato mu je v torek, torek — vtori ali drugi dan, četrtek — četrti, petek — peti den v tjednu. Tretji den v tjedni je imenoval sredo, ker pade v sredino tjedenskega časa. Nar veči praznik mu je bila nedelja; Sloven ta den imenuje zarad tega s tim izrazom, ker ta den ni delal, nego je praznoval. Bil je posvečen božanstvu trvednemu — Triglavu, ktero je bilo solnce, in posebno mladoletno in letno solnce je stari Sloven častil z vso slovesnostjo, in Jurjevo nedeljo imenoval malo nedeljo, kresno pak:veliko nedeljo. Zato že sedaj cerkve, sveti Trojici posvečene, se na Stirskem vele: mala in velika nedelja. Nedeljo so si toraj mislili ali kot ženo ali pa kot devico. Posebno nedelja po rojenji mesca je še sedaj Slovenu sveta, in on jo imenuje: mlado nedeljo. Srbin to nedeljo na pomoč kliče, prosiwii:
Mili Bože i nedelja mlada! Mili Bože pomozi svakome.
Čeh paše pozdravlja prijatelja 8 pozdravom: Pozdrav te Buh, Nedčle svata, i Duh svaty! Nedeljo po godu sv. Ilia imenuje Srbin: „carica nedelja nad dvanajset nedelja," kar pričuje, da so v oni dobi poganski Srbini poseben velik praznik obhajali. Prvi dan po nedelji veli se ponedeljek, o tem dnevu ni nikakšnega sledu, ka bi ga bili posebno obrajtali, ali drugi dan po nedelji — v t o rek je bil zopet nekakšni boginji posvečen, ker še slovenske pravljice dosti ved3 pripovedati o mvthičnem bitju: Torka ali Torklja. To mvthično bitje ni bilo prijazno, ker vtorek še den denešnji nočejo Sloveni kaj posebnega početi in pravijo, da Torklja vse zmoti, posebno na dilah rada vse pre-meče in potere. Mislil bi, da je Torklja enaka z Ježi-babo — Jagobabo, ker kakor Jagababa tudi Torklja prinese otrokom železne zobe. Otroci vržejo izpaden zob v mišjo luknjico in kričijo: Torklja, jaz ti dam koščeni zob, daj mi za nja železnega. Torka, Torklja je toraj priimek boginje, kteri je bil vtori den posvečen.
Tudi tretji den v tjednu je bil nekakšni boginji posvečen, in mislim da boginji zori-zarji. Prosto rusko ljudstvo ima še denes navado, vtork večer, ko se spat leže, moliti: „Matuška Sereda pomogi mnč, čtob' zavtra vstat' poranije." Slovenske matere verjejo, da otroci, kteri se vsredo vležejo, radi zgoda vmrjejo, da jih sreda odnese na morje.
O četrtku  ni  nič znanega,   da  bi ta den bil ka-košnemu bogu posebno posvečen, vendar petek je ko-ben dan.   V   petek   ljudi ne   začnejo radi nikakšnega imenitnega posla.   Srbske in ruske narodne povesti in pesme govore: o sveti Petki — Pjatnici.   Iz vseh* basenskih ostankov spoznamo, da je v Petki — Pjatnici osebljena boginja:   Morana,   Morena, boginja smrti. V petek se ne smejo otrokom nohti rezati, pravijo slovenske   matere,   ker baje potlam otroci ne morejo v nebesa.   V   tej   poveri  imamo   še ostanek paganskega mišljenja, po kterem so umrli mogli plaziti na stekleno goro, ktera je tako polzka,   da se moreš z nohtmi pri-iemati, ako hočeš do vrhunca priplaziti, zato so severni Slovani   devali   v grob   medvedove  parklje,   naj bi se umrli,   plazeči   na stekleno   goro,   z njimi poprijemali. Steklena gora  je  nebeški raj,  in pod stekleno goro imajo se razumevati svitli oblači,   za kterimi so si starodavni    narodi    mislili   stanovališča   blaženih.     Celo Rumunji   (Vlahi),  kteri  niso  samo dosti  besed  si izposodili iz slovenskega jesika, nego tudi obilo slovenskih vraž,  imajo svoje pravlice o:   „Maica Merkur i" = Majka Torklja = o „Maica Vinire" —MajkaPetka, in: „Maica Dumineca" to je: Majka Nedelja. Vuk pravi, da srbsko ludstvo ima sveto Petko za nedeljino majko. Ako je sveta nedelja osebljeno solnce, ter je v Petki skrita boginja temnih oblakov, iz katerih se solnce narodi,   toda so tudi Sloveni častili solnce možkega in ženskega spola, kar  nahodimo  tudi pri Judih in Germanih.
Solnce devica se je po mišljenjih paganskih ruskih Slovenov omožila s mesencem, kar pričuje sledeča narodna pesem, ktero v izvini sem postavimo, ker jo lehko razumi vsak Slovenec:
Oj na rijecje na gosocje, *) Tam plavaje klenov listok, Na toni listku napisano Tri pismečka.
*) Po naše: Oj na reci na gosečji.
Prve pismo — jasen mjesjac, Druge pismo — jasne solnce, Tretje pismo — jasni zori. Jasnij mjesac — sam gospodar Jasne solnce — ego ženka, Jasni zorki — ego djetki. Dobri večer!
Iz tega sostavka pa se tudi lehko prepričamo, kako je že od nekdaj Sloven bil boga boječ, dasiravno ni še takrat vžival luči zveličavne kršanske vere. Pa tudi, ko se je pokristjanil je objel z vso ljubeznijo nauk izveličarjev, in Nemec Helmold, kteri je živel v ednajstem stoletji, piše o Korošcih: Ni ljudstva, ktero bi položniše živelo in svoje duhovne bolj čislalo, nego so Korotanci.
Spominski mejniki.
(Nabral Hrabroslav Perne.)
Le tisti meni zdi se nar modrejši, Ki se — zasramovan — premagovati vš. Še veči dolg utvori čas kasnejši — Počasi kazen, al gotovo ostra gre.
Oh veseli mladosti! in oh tudi starosti žalni! Prvi, ker hitro beži, drugi, ki naglo hiti.
Dom in domovina sta mikalnost življenju! Druge naše skrbi — trudi življenja so dni.
Malo le dni — je roža vsahnela. Odmrla je hitro; Preskrbno iščeš zdaj rožic in najdeš le trn.
Dva spremljevalca sta dana človeku — strah ino up: Upanje željo podi, strah je tek omeji.
Ne objokuj jih več, ki večno so zaspali, Le tiste objokuj, ki smrti bi se bali!
___________
Kako ljudje braneči se vijejo,
Da „dobro — dobro ni" modro rečejo.
Z mečem v roki išči sreče sveta — Z mečem v roki Te smrt odpelji.
Državno modrovanje modruje tako-le:
„Kar hočeš, da se Tebi ne stori, Storiti moraš drugim Til"
Kaj je lože od peresa? — Prah! — Kaj je lože, kakor prah? — "Veter! — Kaj lože je od vetra? — Ženska! — Kaj lože je, kot ženska? — Nič!
Starodavni pregovor.
Resnica mora večkrat preveliko prestati,
Pa vendar nikoli ne pogine.                              Livij.
Ovčja reja v Kanalski dolini na Koroškem.
(Spisal L. Ferčnik.) (Dalje.)
Poglejmo za ovniči, ki so jih kupili Lešani, da bomo vedeli, kam pridejo, ali kaj se ž njimi godi. Kakor je bilo omenjeno, imajo Lešani mastne planine, ktere so za pitanje ovničev nalašč stvarjene. Tje jih zaženejo; ondi imajo mlade živinčeta dobro pašo in  še skrbnejšo

37
oostrežbo: zato so jim pa tudi hvaležni in rastejo, da , veseije Še le leto stare kopijo spomladi in potem lih denejo spet na planino, tako da jim prvo leto skrbijo za rast, drugo leto pa za mast. Pn dobri paši, obilni klaji in zadostnem žitu skopci tako odebelijo, da vagajo celo po 70 liber. Debeluhom so pa ttfdi dnevi že Šteti- že na planine hodijo mastoljubni mesarji jih ogledovat in kupovat. Proti jeseni so zreli in nastopiti morajo zadnje potovanje ali na Tirolsko, ali na Laško, Francosko in druge dežele. Povsod se čisla okusno meso debelih skopcev; pod različnimi imeni in podobami prihaja na mize. Pitani koštruni se prodajo po   10-12 gold.
Med tem, ko so ovniči odebeleli in postali mastni koštruni, ko so se pasli na mastnih planinah, zobali dosti žita in lizali otrobi in soli, so njih sestrice doma skopo živele in pri pičlem izrasle. Komej so skopneli planinski vrhovi, kamor ne morejo zahajati okorne stare ovce, so jih zagnali troparji v skale, da ondi preživijo celo poletje. Bistre studenčnice ne dobijo za piti; lizati morajo sneg ali srkati rosne in dežne kapljice. Pa vendar se jim dopada na višavah, da se poznej le težko ločijo od njih. Bogate paše po apnenskih vrhovih ni; ali travi-ce in planinske cvetlice, ki izmed skalovja poganja-jajo, so tako žlahtne, okusne in tečne, da le malo potrebujejo in že so site. Volna, po dežju in rosi izprana, se jim sveti, kot sneg. Viharjev in neyiht se vejo zogniti; če pridejo od severja, bežijo na južno stran; če pa po jugu dežuje, skrijejo se pod skale na severni strani. Le malokrat po letu pride gospodar za njimi gledat in prinese jim seboj soli, da jo ližejo; okoli malega Šmarna pa jih vzame iz skal in jih dene k tropu ali pa jih pase doma. Drugo poletje morajo spet v skale, jeseni so godne za oplemenenje.
Kaj je delal med tem tropar ? Na sončnih bregih že v breznu skopniva, v aprilu se hribi že ozelenjajo. Koze in jalovci imajo že paše, zatorej jih izganjajo vsaki dan; z mlečaricami se pa ne upajo ven pred sv. Jurjem. Ko so ovniči poprodani in jagnjeta, ohranjene za rejo, že ostavljene, ima tropar mleka zadosti. Prvo mleko je mastno, zatorej ga posnema in nareja sirovega in prekuhanega masla za hišno potrebo, posneto mleko še zasiri, da dobiva sira in skute. Pa sir iz posnetega mleka je rod, imenuje se Čuč in se malo obrajta. Mesca majnika grejo z živino višej za snegom. Tropar ima navadno več staj po potrebi; eno čez zimo, drugo pa za predplaninsko in poplaninsko pašo.
Zelenje se pomika proti vrhom; na planini že prekopniva, troparji in pastirji se vesele" planinskega časa,— troparji, ker je planinska paša njih žetev,— pastirji , ker jih mika planinsko življenje, dasi je ravno težavno, so pa vendar v družbi. Nektere dni pred kresom se začne pripravljanje na planini. Stan, tamar, bajta, (pri klanih koča), ktera je stala prazna celih 10 mescev, se spet vTedi za stanovanje, plot okoli tamarja ali staje za Ž1V1°° 8e popravi, to je, na suhi plot se položi nekterih j\t¦ m 8mrekic, da je visi, in dober je spet za eno po-l V 8unIJadi D0CW potrebovali za kuho in kurjavo pod kotlom pri zasirenji; hitro se privlečejo nektere suče, ktere je veter ali zima polomila. Ognjišče je poro-Paao, kamnje od zmrzline razgnano; tudi to se popra-• Ura že vsa okajena od dima, se obesi na svoje staro sto na okajeni steni; pastirji morajo zarano vstajati, zatorej mora biti ura na steni. Miza, klopi in shramba *a sir m mleko se očedijo; na ležišče se verze nekaj sreije ah sena; veliki kotel, ki je bil shranjen celo zimo, mora ven iz svojega kota in se obesi na ketino nad og-
njiščem; nastopil bo za 7 ali 8 tednov spet svojo službo. Na planini, kjer je prej vladala tihota, postaja vse živo; dva ali tri dni pred kresom pripasejo pastirji svoje trope do tamarja. Sedaj odmevajo gore in skale od blejenja drobnice; trop se mora tropa, ovce se morajo ovac še le privaditi. Kedar jih prvokrat prižend v stajo, so si ovce neznane; ena gleda drugo po strani, ta pogreša svojo znanko in bleje, una ji odgovarja in bleje, in to dela vsaka. to delajo vse, da bi lahko oglasil. Dva, tri dni hodijo vsi pastirji s tropom, ki šteje po 600 glav in še črez. Koze hodijo za se v posebnem tropu. Kedar so se ovce in koze privadile velikega tropa, ostaneta pri ovčjem in kozjem tropu le po dva pastirja; eden da hodi pred tropom, kteri pa mora planino in njene lastnosti dobro poznati, drugi hodi za tropom in goni. O kresu, en dan prej ali slej, je mizura. Pri tamarju se zberejo vsi troparji; merili bodo, koliko bo vsak tropar namolzel mleka od svoje živine. Ta dan je nar važnišl za njega. Kolikor naf ali meselcev nameri pri molži, toliko mizur ima in toliko miznr bo dobil, kedar pride na njega vrsta jemanja. Nafa ali maselc ima 8 stihov ali delov; vsak stih pri mizuri dobi pri jemanji 1 star mleka, to je en bokal in en polič ali 3 poliče; — Ovški troparji dobijo za en stih 2 bokala; Zabniški pa le 3 poliče, tedaj za eno nafo 8 štarjev ali 12 bokalov mleka. Vsi troparji, ki gredo s svojo živino na eno planino, so med seboj v zadrugi in se pri jemanji čredijo po določeni vrsti ali po redu hišnih številk ali po redu njih pristopa. Vsako leto začne drug jemati; ta, kije letos prvi jemal, pride drugo leto zadnji na vrsto.
(Konec prihodnjič.)
O novi zemljiški davkovski pdstavi.*)

Kmalu pride čas, da se prične nova cenitev (novo šacilo) zemljiškega davka in pa nov kataster na čisto novi podlagi.
Važna ta stvar je v roke položena okrajnim komisijam in pa deželni komisiji. Zato Vam rečemo še enkrat: dobro zapomnite! — da dobro in slabo za vsak okraj in celo deželo zarad bolj ali manj pravičnega davka je najbolj v roko dano okrajnim komisijam.
Ne prezrimo tedaj, da ob volitvah okrajnih komisij si volilci in izvoljenci dobro v spomin vtisnejo to, da imajo veliko odgovornost na svoji vesti, kakošne može volijo v komisijo, in da izvoljeni vestno opravljajo svojo nalogo.
V ta namen naj iz omenjene postave navedemo nektere poglavitne točke.
Razdelek 1. odločuje, da zemljiškemu davku je podvržen vsak svet, ki je za kmetijsko obdelovanje pripraven. To si je dobro zapomniti, da je že svet davku podvržen, če se tudi ne obdeluje, da pa se le za obdelovanje da porabiti (bentitzbar), in če se tak svet za kaj druzega tacega rabi, kar ga ne oprostuje zemljiškega davka.
Cenilna komisija — ktero bomo pozneje popisali — bode razsodila, v ktero vrsto zemljišč se ima postaviti   svet,   če tudi   ga   posestnik iz kterega   koli
*) Iz „Novic.K
38
vzroka za kaj druzega rabi. Tako, na priliko, se bode'; za svet, kterega komisija za senožet pripravnega »poznava, senožeški davek plačeval, če tudi posestnik tega sveta ne rabi za senožet, ampak za pašnik, kajti „pašnik" je tudi davku podvržen. Le takrat, ko bi gospodar ta svet rabil za kaj tacega, kar je po §. 2. davka prosto, kakor, postavimo, za kako javno (sploh rabljivo) pot, za pokopališče itd., le takrat je tak svet davka prost in se ne sme v vrsto senožet šteti.
Po razdelku 2. je nerodovitni svet zemljiškega davka prost. Da pa komisija po tem §. more kak svet za nerodoviten svet priznati, mora taka zemlja že v svojem prvotnem stanu za nič biti. Če je nerodovitna le za to, ker je zanemarjena ali popolnoma zapuščena, takrat gospodar ni zemljiškega davka prost.
V novi postavi za prenaredbo zemljiškega davka je najbolj važno to, kar razdelek 4. odločuje, namreč, da državni zbor odločuje znesek zemljiškega davka, ki se ima stekati v državno blagajnico (kašo), in da se potem določi, koliko tega davka se ima po razmeri prizvedenega čistega dohodka razdeliti na vsako deželo, v deželi na vsak okraj, v okraji na vsako občino in v občiui na vsako posamesno zemljišče.
Naj to stvar, kako se bode davek razdelil, prav po domače razložim v izgledu po majhenih številkah.
Zemljišče kmeta Marka v Polji, kteri meri 1 oral, (joh), komisija postavi v vrsto s o gold. čistega dohodka , — drugo njegovo slabeje zemljišče ravno tako veliko pa ceni na 3 gold. čistega dohodka. Ravno tako so tudi zemljišča druzih kmetov v tej soseski po 3, 5, 8 gold., morebiti tudi 12 gold. in še više v čistem dohodku cenjena, — skupaj tedaj bi čisti dohodek vseh zemljišč te občine — na priliko — znesel 500 gold.
Tako se ceni čisti dohodek zemljišč vseh druzih sosesk enega okraja, in čisti dohodek vseh okrajev ene dežele, in čisti dohodek vseh dežel v cesarstvu, in tako se dobi čisti dohodek zemljiškega davka cele države.
Če zdaj državni zbor odloči, koliko zemljiškega davka se ima pobrati, lahko se izve, koliko od tega skupnega davka se bode omerilo na vsako deželo, na vsak okraj, na vsako občino, na vsako zemljišče.
Reklo se bode potem: Toliko in toliko goldinarjev znaša čisti dohodek celega cesarstva, toliko goldinarjev zemljiškega davka je plačati, — tedaj pride na vsak goldinar čistega dohodka toliko in toliko krajcarjev davka.
Recimo, na priliko, skupni čisti dohodek vseh zemljišč cesarstva znaša 100 milijonov gold., in če državni zbor odloči, da je za državne stroške potreba, da se pobere 36 milijonov gold. zemljiškega davka, tedaj ima vsaka dežela, vsak okraj, vsaka soseska, vsak gospodar od vsacega goldinarja čistega dohodka, po ktereni so njegova zemljišča vcenjena, 36 kraje, zemljiškega davka plačati, po tem takem tedaj gori imenovana soseska v Polji 180 gold., in kmet Marka od orala svojega zemljišča, kterega čisti dohodek je bil cenjen na 5 gold., plača 1 gold. 80 kr., od druzega pa, ki je bil cenjen na 3 gold., plača 1 gold. 8 kr.
Ker cenitev čistega dohodka se po tej novi postavi ima vsacih 15 let le enkrat zgoditi (§. 41.), tedaj znesek tistega dohodka ostane skozi 15 let.
Iz tega se razvidi velika važnost cenitev (šacil) čistega dohodka. In o tej se hočemo prihodnjič kaj več pogovoriti.                                     (Konec prihodnjič.)
Plodnost ali rodovitnost nekterih živali.
Nektere stvari se neizrečeno hitro pomnožujejo, tako, da skorej ne verjamemo, da bi taka plodnost bila mogoča. Le poglejmo:
čebela, „kraljica"ali .matica" imenovana, leže v 2 mescih vsaki dan po 200 jajčic, iz kterih se že v treh dneh bučelice izvale. Ena sama muha, kakoršnih imamo po naših sobah dovolj, zleze ali zaplodi, na priliko, mesca aprila okoli 80 jajc. Ako se od teh samo po 40 babic mesca majnika izleže, od klerih spet vsaka po 80 jajc znese, potem je mesca junija že 3200 muh. Če je od teh le spet samo polovica babic, se zaredi mesca julija že 123.000 muh; mesca avgusta 5 milijonov in llO.OOO in mesca septembra namanj že 204 miljone in 110.000 muh. Ako je jesen lepa, in vreme toplo, zaplodi se od teh mesca novembra blizo 8.192 milj ono v muh, — tedaj u vsem skupaj v enem letu okoli 8000 miljonov muh! — Zares lepo število! — Ena sama os in a (osje gnjezdo) ima po navadi 15 do 16.000 piskercev. — V vsakem funti „košenilje" (žlahtne rudeče barve) je po 70.000 kuhanih živalic; in ker se vsako leto pripelja v Evropo 6 do 7000 ct. „košenilj", je potem takem za toliko košenilj 49.000 biljonov košeniljinih živalic potrebno. — K ar p zaleže okoli 50 do 200.000 jajčic. — S1 a n i k (arenk) 20 do 30.000- — Polenovka (Stokfisch) 2 do 3 miljone in zla t o v k a v enem letu 8 do 10 milijonov jajčic. — Ni torej čuda, de se nektere živalice tako hitro množe.                                A. Jurinec.
~^^~^-—^,-
Smešnice.
Dvojne že'je. Nek učenjak (učen mož) je bil vedno pri svojih bukvah. Nekega dne pride k njemu v izbo žena ter ga najde med bukvami ter mu rdče: „Zares, dro bi rada bila knjiga (bukve)." „Zakajneki?" vpraša jo učenjak hitro. — „Zato, da bi vi potem zmiraj pri meni bili," odgovori žena. — „Dobro, nič nimam zoper to, samo to želim, naj bi tudi vi koledar (pratika) bili!" — „Zakaj pa to? vpraša ga radovedna žena.— „Zato," pravi učenjak, „da bi mogel potem vsako leto novega imeti!!''
Oče, ki se je zagovoril. Oče in sin se na njivi pogovarjata. Razžaljeni oče svojemu sinu med drugim reče : „Moj sin ! tako grdih besed bi jaz nikdar ne smel svojemu očetu praviti!" Na to mu oholi sin spoštljivo odgovori: „Vi pa ste tudi morali prav dobrega očeta imeti!" „Boljšega že, kakor ti," mu vsklikne razjezeni oče.
Slepec in pukljež. Slepi na eno oko praša pu-klastega: „Kedaj si si ti na svoj hrbet toliko naložil?" „Še pred, kakor si ti obe dve okni odprl,'' mu puklasti odgovori.
Napačno razumela.   K   nekemu  podžupniknu   pri
.... donese po zimi babica dete k  sv. krstu.    Tla   v ]
izbi so   bila   lepo   vmita.    Hrakljajočo babico   opomni
podžupnik,   naj   se   pluvnjaka   posluži   — ali   ponižna
babica se shraklja na snažno vrniti pod, rekoč: „za me
je tu tudi dobro."
39
Zastavice.
15 V hribu posekano, v dolini izdelano, pa ne stoji ne v zraku, ne na zemlji. Kaj je to?
16.  Tik, tak, na gor6 po tobak, nazaj pridem pa sem ravno tak. Kaj je to?
17.    Pri nas imamo dečka, ki je zmerom pod streho  pa je vendar zmerom moker. Kdo je to?
Vganjka zastavic v 3. listu: 11. v mavhi; - 12. kedar muha nanj sede; — 13. vrata, stena in strop; — 14. kostanj.
Ogled po svetu,
Arstrijsko-ogerska driara. Voditeljev čeških Slovanov, dr. Rieger-ja in Sladkovskega, ni bilo na Dunaj, da bi se bila pogovarjala s sedanjim ministerstvom, ali vsaj z ministrom dr. Giskro. Zahvalila sta se za povabilo ter odgovorila prav mirno, da za dogovor zastran sprave s Čehi bili bi ministri, ki so mirni in ne enostranski, tega pa da ne moreta pričakovati od sedanjih, kterih petorica je v znanem programu vse drugač govorila.
Državni zbor je pustne dni imel vakance. Pred in potem, ko se je zopet segel, nadaljuje razpravo o neki novi davkovski postavi, kteri je ime „erwerbsteuer," t. j. davek za pridobitek. Da ta postava ljudem nikakor ni všeč, tega so poslanci lahko prepričani in so se tudi te dni lahko prepričali, če so hoteli govoriti s svojimi volilci. Se je čas, da jo ovržejo. Ali jo pa bojo? To se bo kmalo videlo. — Že je sprejeta.
Ker s Cehi takrat niso spet nič opravili, Čuje se nekako groženje, da se bo ostro postopalo proti ujim, da se pa tem več dovoli Poljakom na njihovo zahtevanje, in da — cel6 Slovencem dojde košček v tolažbo! Lej-te si no, kdo bi bil mislil, da nam je že zdaj namenjena sreča mini in sprave, pa v taki meril Besede, s kteri-mi „nova preša" to naznanja, glasč se tako-le: -Zraven tega bode tudi mala specijalna razprava s Slovenci, ktera njih potišenje (beschwichtigung) v kratkem obeta" — Temu dostavlja „SIov. Narod:" „Lepo in milostljivo! Kako govori Preširuova deklica? Za peseta kruha kos, da lajal več ne bo." Slovenski narod ni otrok, ki ga je treba „potišiti," temuč je ud slovanskega velikana, en del veČine avstrijskega prebivalstva, in kot takemu   mu je treba pravic in zadovoljenja,   ne potišenja."
Večina poljskih časnikov ni zadovoljna s postopanjem poljskih poslancev v držaznem zboru.
Na Erdeljskem so se bili nedavno sešli imenitniši voditelji romunski: „H. Z." poroča o programu, ki so ga pn tej priliki sestavili: V brambo koristi romunskega naroda v Erdeliji naj se sestavi generalna deputacija, sestavljena iz treh udov in treh namestnikov. Ta deputacija ie ima sporazumeti z Eumunci v Bukovini in z vsakim cenim narodom v cesarstvu, posebno pa 8 Čehi, Hrvati, Srbi, Slovenci i. t. d., da se bodo s skupno pripomoČjo dosegli gotovi vspehi. Poleg tega si bo deputacija pošteno izadevala, da pridobi kazaje na skupne nevarnosti, ki u|ajo vsem narodom, tudi Magjare za to, da spremene sedanjo sistemo.
nemško. V pruskem parlamentu je večina glasovala 2» to, da se odpravi smrtna kazen. — Na Bavarskem so pri novi volitvi zmagali liberalci.
Francosko. Princ Peter Bonaparte je bil pred sodnijo, ker je Časnikarja Noira vstrelil. Pa našli so, da se je — samo branil! Po tem takem kaj pa, da ga spoznajo za nekrivega.
Angleško. Tudi na Angleškem je bil princ pred sodnijo, in sicer tisti, ki ima biti prihodnji kralj. Vzrok pravde ima precej ostudno ime — prešestvo. Pa kraljevič se je še precej izrezal. Ali vredno je opomniti, kako vse drugač so tam vsi enaki pred postavo, ko drugod. Francoskega princa je sodil nekak poseben sodnijski zbor, drugod imajo za take in enake primere tudi take in enake posebke. Angleški princ pa je moral pred navadno sodnijo in je tam prisegel ter se odgovarjal kakor drugi navadni ljudje.
finsko. Trde,   da   je   ruska   vlada naprosila S t r o a a-mayer-ja,   da   bi   posredoval    med Rimom   in Rusijo ter pripomogel,   da   bi    bolj prijateljske   postale razmero ob6b oblasti,    če  je   kaj resničnega v tem,   bil bi dober vspeh velike koristi v raznoterem obziru.
Srbska in Crnagora ste naredili zvezo zastran varnosti jugoslovanskih dežel posebno proti Turčiji. — Na Bolgarskem menda precej vrd, R o m u n c i pa so tudi če dalje bolj nezadovoljni s sedanjo vlado in so se knezu Karolu nekako jeli groziti.
Društvene zadeve v Celovcu.
Družba sr. JHohora. Dne 7. marca je imel družbin odbor drugo letošnjo sejo; važnejši pomenki in sklepi so ti-le:
1.  Po sporočilu družbinega poverjenika č. g. prof. Lesar-ja je dovršena obravnava o Debelakovi zapuščini. Petinka, ki jo je blagi dobrotnik družbi namenil, znaša 5650 gold. 20 kr. v državnih dolžnih listih in 229 gold. 53 '/2 kr. v gotovini. Laške obligacije se bodo prodale in čisti znesek (blizo 6000 gold.) se bo vložil na obresti v hranilnico.
2.  Slavni slov. pisatelj,* č. g. fajm. Lambert Ferčnik, je podaril družbi precej obširen životopis rajnega svojega prijatelja, vsem Slovencem in posebno družnikom sv. Mohora nepozabljivega Antona Janežiča. Tajnik predlag i, naj družba hvaležno prevzame zanimivi in podučni životopis: a nasvetuje iz več razlogov, da se sestavek ne razglasi v nKoledarčku;" bolje naj se posebej napravijo letos Ja-nežiču v spomin: „Janežičeve večernice," kinčane z njegovo sliko in popisovanjem njegovega življenja in delovanja. „ Koledarček" s popolnim imenikom družbenikov in krajšimi podučnimi spisi bo vže tako dosti obširen ter obsegal nar manj 12 tiskanih pol; v Večernice pi se dajo porabiti ob enem krajše povesti, ki jih hrani ciružba vža več let. Gotovo pa s tem vstrežemo vsem družnikom, ker jim pride ena knjiga več v roke.
Predlog je bil enoglasno potrjen; družba bo tedaj letos podala svojim udom šest knjig in sicer sledeče: „Življenje Svetnikov in svetnic božj ih" 5. snop. ; ^Žalost in veselje;" „Živali" s podobami; „Po-ljedelstvo;" „Jauežičeve Večernice" in „Ko-ledarček*  za 1.  1871.
3.  Dalje se je pomenkovalo o razpisu daril za prihodnje leto. Ker ima družba v zalogi prav lepih hi obširnejših povesti, ki leto in leto čakajo izdave in natisa, obveljal je nasvet, naj se za 1. 1871 ostavi razpis darila po 200 gold,   za   povesti v obsegu blizo petih
40
tiskanih pol.    Razpišejo pa se darila za prihodnje leto, kakor sledi:
Razpis družbinih daril za 1. 1871. V omiko slevenskega naroda in v povzdigo domaČo književnosti razpisuje družba sv. Mohora za prihodnje leto sledeča darila:
a)    sto in petdeset goldinarjev za najboljše gospodarsko delo n. pr. o živinoreji, domačem gospodinjstvu ali o kakem drugem važnišem gospodarskem predelu (razun sadjeveje, poljedelstva in bučelarstva) — v obsegu blizo petih tiskanih pol.
b)   sto goldinarjev za Štiri krajše izvirne pri-povesti, vsakej po 25 goldinarjev v obsegu blizo */„ tiskane pole; in
c)   sto goldinarjev za štiri krajše podučne spise raznega zapopadka, vsakemu po 25 gold. v obsegu blizo % tiskane pole.
Vsi spisi naj bodo prav lehko umevni in zanimivi, da bodo mladino in sploh priprosto domače ljudstvo pošteno razveseljevali in olikovali. Vsi rokopisi naj se pošljejo družbi vsaj do 1. decembra 1870 brez podpisanega imena, ktero naj se priloži v zapečatenem listu. Pnsojena darila   se   izplačajo   na   Vodnikov   dan    (2.   febr.)    1871
V Celovcu 7. marca 1870.
Odbor družbe sv. Mohora.
„TrdnjaTa." 13. marca popoldne ob treh bo v Sand-wirtovi gostilnici seja odbornikov. Na dnevnem redu: 1) Sporočilo opravnika. 2) Sporočilo denarničarja in proračiiD. 3) Razgovor o opravilnem redu. 4) Razgovor o prvem ta-borji, o izdaji politične brošure in o nekterih administrativnih rečeh.  5) Posamni predlogi.                    Ferdo Vigele.
O tej priliki še nekaj. Zadnje Novice so nam naznanile, da bode ^Slovenija," pol. društvo v Ljubljani, razposlala svojim udom slovenske postave 8 primernimi pojasnili za novo vravnavo zemljiškega davka. Menimo, da bi tudi ^IVdnjava" svojim udom zel6 vstregla, ako bi jim to knjižico poskrbela. — Velike koristi bi bilo tudi to, da poišče in izvoli „Trdnjava" po deželi sposobnih poverjenikov, kteri naj bi se potezali za to, da se pri izpeljevanji novih šolskih postav po slovenskih krajinah narodna reč kar narbolj mogoče pospešuje.
Katolisko-ustnvno društvo tukaj prav krepko napreduje in šteje že nad 400 udov raznih stanov. Lepe, prostorne sobane, ktere je vzelo pri Sandwirtu v najem, so udom vsaki dan odprte. Posebno nedeljske večere zahajajo udi radi tu sem, da puslušajo govore o raznih politiških stvareh in se potem razveseljujejo z deklamacijami, tombolo, petjem itd.

Razne novice.

llestni ibor t Celovcu. Kmalo za županom so se tudi Tsi mestni očetje odpovedali poslanstvu v skupni seji. Priprave za nove volitve se vrše. Živeje se gibljejo meščanje ko kedaj popred in to je prav. — Baron Kiibeck je že 3. dan spet srenji izročil vrdeVanje krajne policije. Vse upanje se opira na novi srenjski zbor in na novega župana.
Belgradski Srbi so izvolili 24 meščanov v odbor, ki bode po Srbiji nabiral darove za pomoč „brabrim bratom Bokezom, kteri so zdaj v nadlogi."
SIoTstro. G. M. Samec bode v slovenski prestavi izdal    izvrstnega    ruskega    pisatelja   Turgenjeva   slavno-
znani    roman    BDim."    Slišimo,    da   g. izdatelj v kratkem razpošlje naročilna vabila.    Vošimo    mu obilno vspeha, ob-' činstvu  pa priporočamo,  naj  ponudi podporno roko početju, ktero bode gotovo na čast naši literaturi.
Podobe Janeiičere. Po želji nekterih prijateljev rajnega profes. Janežiča smo dali napraviti njegove podobe (fotografije) v navadni mali obliki, ki so prav lične in dobre. Dobijo se pri vredništvu in založništvu Besednika po 40 nkr. Cisti  donesek je namenjen za Janežičev spominek. —
Oglasnik.
Dohodki dražbe sv. Mohora I. 1870.
gold.   kr.
č. dosmrtni udje:
Šolska bukvarnica v Podsredi          1    plačal č. g.       15     —
Šolska bukvarnica pri sv. Miklavžu |   M. Valenčak     15     —
Bukvarnica Trboljska      ...........    15     —
č. letni udje :
0.  Avguštin Veleč, kapucin na Beki......   35     10
L. Vavtižar, fajmošter v Čašček........    12     —
J. Lunder, duhoven na Razdrtem.......7     —
M. Stagoj, župnik v Trbolji.........    31     —
J. Rakeb, provizor v Golšovem........     9     —
B. Gradičnik, fajmošter v Biljčovsu......    14     —
čč. gg.  nadpor.  Komelj  za   čitalnico  v  Solkanu  1, Miklavc L. 2, Kepic Fr. 1, Župančič Marija 1, Kuko-
vec V. 1,  Vojska L. 2,  Osana A. 2, o. Maks Senica
1,  Popotnik J. 1.............    12     —
Vkup   165 gl. 10

Žitna cena.

zuaa cena.
Povsod po vaganu prerajtana.
Ime	žita	V Celovcu   '	"3 1 :=» 3 >		V Mariboru		3 S 03 09 > >	:3' ' S >	
		gld. |kr.	gld. |kr.		gld. | kr.		gld. |kr.	gld. |kr^	
Pšenica Kež	....	4   72 3   25 3   45 2   38 2   64 2    80 1   88 3    75	4 2 3 2 3 2 1	80 90 80 60 80 20	4 3 2 3 2 2 1	60 90 80 10 30	4   10 2   60 2   40 2   60 2 |75 2   60 1    90 2    —	5 3 3 1 3 1	45 70
Ječmen Ajda									90
Turšica     .... Proso (Pšeno)   .   . Oves.....									50 32 44
Krompir Fižol    .									70
									
kut/i na Donaji 8- marca 1870.
5% metalike   .   — gld. — kr. J Nadavekna srebro 121 gld. 25 kri
Narodnopo sojilo 71   „    40  „   | Cekini
82V,;
Dopisovalnica.

Besednikov a. F. W. v Št. M. Za reklamirane list« nič ni plačila. Prenaredili smo Vaš napis, kakor ste zadnjfl zahtevali — ako pa še zdaj ne dobivate liste v redu, prosinlH nam to naznaniti, da se na pošti pritožimo. — J. K. v Lj. Poslan* hvaležno prejeli, več pismeno. — F. K. bg. v. Lj. PrejeflM hvala! —
Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.