Dušan Ludvik
Kolombina
Ljudem odmaknjena ždi na komodi davnini vdana dama iz rokokoja in k nji po brvi luninega soja čas, večno mladi ženin, v svate hodi.
Pričakujoča, trudna upa v slutnji, da ura, ko hrešče se sproži v kotu, v naročje jo pripelje Pierotu, potem na svet pozabita ob lutnji.
Kot Kolombino naju prošlost vabi; poglabljajoč se vanjo v nepozabi se iščeva — dva žarka svetobežna.
Grenak je čas med cvetnatimi kresi,
vendar na vrhu se gorje prevesi —
kot smrt — združitev naju bo neizbežna.
Pojoče srce
Ko pozna luna, tvojih sanj varučka, iz jutranje megle si veže pečo in najde te v blazinah mirno spečo, srce mi še brli kot večna lučka.
A ko se vsiplje čez platane zarja, dolivaš olja mu, da mroč ne peša, če zamudiš se, te grenko pogreša in bedno prek gora te ogovarja.
Takrat je zvočno kot pojoča plunka, kot cvet k nogam bi se ti položilo, da ga pogaziš ali vpleteš v svilo.
Pa čas in dalja sta dva črna sunka,
v samoti ju ne more preboleti,
da ne uduši se v krvi — mora peti.