Učitelj, bodi spreten! (J. Dimnik.) Šola dopolnjuje domačo vzgojo, kajti temu, kar življenje od človeka zahteva, domača vzgoja ne zadostuje. Vender pa ima domača vzgoja veliko prednost pred šolsko vzgojo, ker je močna naravna vez, katera veže stariše in otroke. V maternih in očetovih prsih gori neprestano hrepenenje, da bi bili njihovi otroci kdaj srečni, ter ne zamudijo nobene priložnosti, da bi si pridobivali pomočkov za ta svoj vzvišeni namen. Učitelju pa manjka te naravne vezi, in njemu ne ostaje ničesar druzega, kakor, da si s svojim vedenjem pridobuje gojenčevo ljubezen ia nagnjenost. Učitelj mora pred vsem na to delovati, da vzbuja dobrohotje kot duševno vez raej sabo in gojenceni. Gojenec mora spozuati in se prepričati, da mu učitelj le dobro in srečo želi. Le tako more biti pouk v šoli rodoviten; brez tega ne moremo v šoli uspešno delovati. Da pa učitelj učencem dokaže, da jim res dobro želf, treba je, da tudi sam dobro zna in ve, kar učence poučuje. Zraven mora pa delovati značajno in vztrajno. Brez potrebnih vednosti izgubi učitelj kraalo veselje do šole. Otroci prav radi pri vsaki priložnosti poskušajo, če je učitelj vešč v tem ali onein predmetu, in radi tega se mora tudi najboljši učitelj za vsako uro dobro pripraviti. Pri poučevanji inora učitelj pred vsem gledati na to, da učenci njegove uke natančno razuiiievajo. Ni pa še dovolj, da je učitelj izobražen; on se mora tudi prepričati, če učence tako poučuje, da sploh napredujejo. Učitelju se ne sine nadležno zdeti, da učence tu pa sim poprašuje; in če zapazi, da pri poučevanji kje kaj manjka, naj to zopet dopolnjuje. Glavno načelo pa naj bode vsakemu učitelju, da svoje poučevanje tako uravna, da je starosti učencev prinierno, kajti akopram se da mlada glavica n vsem mogočnim in nemogočniin nasaditi, je uže vender narava za to skrbela, da drevesa ne rastejo do neba. Značaj učiteljev mora biti trden in stanoviten. Če pa učitelj ni značajeu, ne rnore v šoli pravega uspeha doseči. Pri vsakem delu je delavcu treba trdne volje, da se strpljivo trudi za to, kar hoče izvršiti. Rahločutna dobrotljivost, slepa spregledljivost, hipna in mimogredoča ostrost ostanejo brez uspeha, kjer manjka gotove in stanovitne volje. Kjer pa manjka enakomerne volje, tam gospodari samovoljuost, in tako se pri poučevanji le prerado kaj popači, namesto, da bi poučevanje koriKtno napredovalo. Obžalovanja vredni so otroci, kateri hodijo v šolo, kjer se le nekako na videz in povrhno poučuje. Oni ne spoštujejo učitelja tako, k»kor je treba učencem, kateri napredujejo. Taka šola oddaja sicer svoje učence srednjim šolam ali pa še celo življenju, če prav z dobrimi spričevali, a vender brez prave zrelosti; in taki učenci, kateri se v mladosti niso učili resno misliti, tudi v pozneje niso resni. Kadar pa učencu lepa beseda ne pomaga, ga moramo pa kaznovati. Sicer smem trditi, kazen stoji v ravnem razmerji k učiteljevi avtoriteti; čimbolj jo zna učitelj ceniti in varovati, tembolj redko bode kaznoval. Večkrat je bolje, da učitelj nekoliko svoje veljave žrtvuje, kakor da kaznuje. Vender se pa tu in tam prigodi, ko je učitelj primoran kaznovati in če kdo trdi, da nikdar učencev ne kaznuje, mu pravi vzgojnik ne rnore verjeti. Če on res nikdar ne kaznuje, je gotovo slab učitelj. Seveda kazni so mnogovrstne. Telesne kazni so odpravljene, kajti te razderejo učencev čut za poštenje ter znižujejo učitelja. Pri kaznovanji se mora pa učitelj ogibati prevelike ostrosti ter skušati kazen le redkokdaj uporabljati. Poskusil sem to sam v svoji šoli v nižjih razredih. Storil sem to tako, da sem kazen, katero je učenec zaslužil, preložil na druzega, kateri je še kaj jednacega učinil. Na vsaki način pa mora učitelj pri kaznovanji pravično, pošteno in očito ravnati ter ne očij pri očitih pregreških zatisniti. Ce se to zgodi, se napake množijo, in pozneje je učitelj primoran, večjo kazen uporabiti, kakor bi bilo poprej treba. Prav primerno in vsega priporočila vredno, da se kazen zabrani, je, ako učitelj priložnost odstrani in tisti, kateri to razume, se bode lehko marsikateremu kaznovanju ognil. čimbolj redka pa je kazeD, tem veljavnejša je. Vzrok, zakaj moramo v šoli bolj pogosto kaznovati kakor pa doma, je ta, ker je v domači hiši primerno manj otrok, kakor jih imamo pa v šoli. Ako vzgojnik enega samega otroka vzgoja, se ta bolj boji, kakor ko bi bilo več otrok, kajti tedaj raste njegov pogum in misel, da lehko tudi druge enaka osoda zadene, mu toliko pomaga, da se ga kazen ne prime toliko, kakor ko bi bil sam. Gledati pa moramo pri kaznovanji na napako, na katero posebno mladi učitelji pogosto naletijo. Prigodi se namreč večkrat, da učitelj zaradi razuzdanosti nekaterih učencev vso šolo kaznuje. S takim ravnanjem se popačijo še boljši, nravni učenci in sicer le radi tega, ker vidijo, da so oni ravno tako kaznovani, kakor drugi poredneži, in tako postanejo tudi ti bolj nagajivi in razuzdani. Nazadnje je vsa šola z učiteljem nezadovoljna, in ustrahovanje gre po vodi. Za vzdrževanje reda in ustrahovanja v šoli je ndivide et itnpera!" zlato pravilo slehernemu, posebno pa mlademu učitelju. Dobro je tedaj, da učitelj svoje učence, ki jih v začetku šolskega leta dobi, dobro pozna. Le potem, ko so mu dobre in slabe lastnosti njihovih učencev znane, more z njimi uspešno ravnati. Učitelj se mora vselej varovati, da v šoli ne zatfra in ne žali nravnega čustva. To je pravi pomen vzgoje. Ako pa učitelj naravne vzpodbude zatera, se v mladem srci kaj rada ukorenini grenkoba in nevolja. Grenkostno srce ne vzprejema rado boljših čustev. Spretni učitelj pa tudi vedno deluje na to, da mu pri njegovem težavnem opravilu tudi pomagajo stariši. Vender se raoramo pa tu vprašati, ali naj učitelj tudi zunaj šole otroke vzgojuje? To vprašanje se težko trdilno, ali zanikalno odgovarja, kajti ako uživa otrok užc doma razumno vzgojo, naj torej učitelj pripusti vso vzgojo starišem, in ni se mu treba nič vmes vtikati. Dosti je pa tudi takih starišev, kateri svoje otroke slabo vzgojujejo. Tii naj pa učitelj vmes poprime, in sicer v šoli. Razmerje učiteljevo do starišev uaj pa bode popolnoma neodvisno. Učitelj naj bode le prijazen do starišev. Dosti je starišev, kateri prijateljstvo s šolo sami iščejo, ako njihove otroke poprašujejo, kaj se je v šoli godilo ter jih potem tudi v smislu šole vzgojujejo. Spreten učitelj zna tudi s svojim vedenjem vsakateremu biti v lepi vzgled. nBeseda gine, vzgled rine" pravi pregovor in vsakdo, kateri je le kako šolo obiskoval, ve dosti povedati, koliko so učiteljevi vzgledi na njega vplivali, in reči smem, da prihodnja generacija bode največ taka, kakoršni so zdanji učitelji. Vpliv vzgleda je pa toliko zdatnejši, ako ni umišljen, iu marsikatera beseda, marsikatero ravnanje učiteljevo se tako globoko v srce vleže, da se gojenec tega še v poznih letih spominja. Plačilo za svoj veliki trud najde pa maiijivi učitelj v svoji zavesti, katera ga povzdiguje čez vse omahljive hvale ter ne uporablja nikdar takih sredstev, katera brez delavne vzgoje hipno zadovoljnost in bobnečo pohvalo vzbujajo, kajti vsaki svojemu poklicu zvesto udani učitelj, čim zaslužnejši je tudi večkrat, žanje za svojo marljivost in delovanje zraven hvale gotovo tudi grajo. Jako dobrodelni in glavni učinek vzgoje je pa ta, ako sami sebe ravno z vzgojo povišujemo in oblažujemo. Tako deluje vzgojevalna pridnost na najbolj uspešea način v prid vsacega posameznega, kakor tudi vseh vkup, in potrpežljivost, neizmerna potrpežljivost, katera je pri vzgoji otrok tolikanj potrebna, stori, da so učitelju udani in nagnjeni ne le učenci, ki jih poučuje ia vzgoja, temuč tudi njihovi stariši in vsi, ki vplivajo na šolsko vzgojo. Učitelj, prevažna in težavna je tvoja naloga: bodi tedaj strpljiv in spreten!