ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 11. marca 2004
Leto XIV, št. 5
KAJ BO Z
MANJŠINSKIM TISKOM? STR. 2
FAŠENEK STR. 7
Meje združujejo — mejni prehodi
razdružujejo?
Vsakemu normalnemu človeku se verjetno zdi, da je z naslovom nekaj narobe, kajti dolga leta smo poslušali in tudi čutili na lastni koži, kakšno škodo lahko naredi meja, ko se začrta, ne glede na to, kje potekajo etnične meje. Ko razdruži nekaj, kar spada skupaj. Od gospodarske škode, ki jo povzročajo take meje, je večja duševna škoda, ki jo povzročajo ljudem ob meji. Kajti postavitev fizičnih meja lahko „zgradi” meje v glavah in dušah.
Mejni prehodi so razbijali meje, preko njih so ljudje našli poti drag do dragega. Po 1. maju pa bodo lahko postali nekateri mejni prehodi na slovensko-madžarski meji ovire svobodnega pretoka ljudi. To je najbolj plastično izrazil župan občine Kuzma Jože Škalič: ,,Živali lahko prosto prehajajo mejo, za njih so države ustanovile prekomejni naravni park, tudi blago bo lahko prehajalo meje, kajti ne bo več carinikov, le mi, ljudje bomo ovirani, če se bomo držali mejnega režima. Mislim, da bodo najbolj pametni tisti, ki bodo našli poti na meji mimo mejnih prehodov ” - je napol za šalo, napol za res dodal župan goričke občine. Mejni prehodi oziroma obratovalni čas na nekaterih mejnih prehodih je bil eden od poglavitnih razlogov, da so krovne organizacije Slovencev na Madžarskem in Madžarov v Sloveniji 1. marca sklicale skupno tiskovno konferenco. Pomursko madžarsko samoupravno narodno skupnost je zastopal njen predsednik György Tomka, Državno slovensko samoupravo predsednik in gor-
njeseniški župan Martin Ropoš, Zvezo Slovencev na Madžarskem pa predsednik Jože Hirnök, ki je povzel namen tiskovne konference:
»Članstvo Slovenije in Madžarske v Evropski uniji prinaša tudi pomembne novosti na meji. Kljub poenostavitvam pa kaže, da se Slovenija in Madžarska o nekaterih, ta čas še aktualnih, problemih nočeta pogovarjati. Ta občutek ostaja po zadnjem sestanku slovenske in madžarske delegacije (29.-30. januarja) v Murski Soboti. Čeprav so se v marsičem sporazumeli, so nekako pozabili na interese
Porabskih Slovencev. Zato ne moremo razumeti sedanje namere tako madžarskih kot tudi slovenskih organov, kise o bodočih režimih na mejnih prehodih med državama pogovarjajo brez upoštevanja interesov lokalnega prebivalstva, kar je eden od temeljev moderne Evropske unije.
Za stališče, ki ga zastopamo, pa poleg navedenega obstajajo številni pravni dokumenti, tako na meddržavnem nivoju kot tudi na notranje-pravnem nivoju obeh držav. Eden od takšnih aktov je Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni
manjšini v R Madžarski in madžarski narodni skupnosti v R Sloveniji izleta 1992, ki med drugim v 7. členu določa, da bosta pogodbenici sprejeli vse potrebne ukrepe za zagotovitev posebnih interesov obeh manjšin, vse z namenom družbene in gospodarske enakopravnosti.
Drugi pomemben akt je Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in dragih dejavnikov RS iz leta 1996, ki jo je sprejel Državni zbor RS. V točki VI je pod naslovom Prometne in telekomu-
nikacijske zveze določeno, da so neovirani življenjski stiki pripadnikov avtohtonih manjšin z matico eden od pogojev za ohranjanje in razvoj manjšin.
Prepričani smo, da neslovenska manjšina na Madžarskem ne madžarska v Sloveniji ne želita biti postavljeni v vlogo čakajočega na boljše čase, ko bosta tako Slovenija kot tudi Madžarska izpolnili standarde schengenskih pravil. Slovenska manjšina na Madžarskem in madžarska manjšina v Sloveniji sta bili vrsto let most med državama. Zdaj obe manjšini rabita mostove, in to so mejni prehodi na slovensko-madžarski meji, ki so odprti ves dan, neomejeno.
To stališče je podprl tudi predsednik György Tomka. Po njegovem mnenju je najbolj žaljivo, da vladi ne obravnavata manjšin kot partneric v vprašanjih, ki močno vplivajo na življenje in obstoj manjšin. Evropska ustava ne pozna kolektivnih manjšinskih pravic, čeprav si je madžarska vlada prizadevala, da bi se v njej zaščitile kolektivne pravice manjšin. Prav zaradi tega bo po vstopu v EU veliko odprtih vprašanj, o katerih bi se vladi morali dogovarjati z manjšinama.
Podžupan Monoštra László Bauer je poudaril, da neomejeno obratovanje mejnih prehodov ni interes le dveh manjšin, temveč vseh prebivalcev v obmejni regiji. Prehajanje meje v skupni Evropi ne bi smelo pomeniti več, kot ko se človek nemeni v sosednjo vas.
Marijana Sukič
Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem in György Tomka, predsednik Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti
2
Kaj bo z manjšinskim tiskom?
Naše bralce smo v prvi letošnji številki na kratko informirali o tem, da se obeta manjšinam v proračunskem letu 2004 manj podpore, kajti finančno ministrstvo je za 25 odstotkov zmanjšalo proračun Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. To je sklad, ki letno razpiše več na-
menskih natečajev (za manjšinske kulturne in verske prireditve, za raziskovalno dejavnost, za manjšinske knjižnice, muzeje). Posebna postavka v proračunu sklada je finansiranje manjšinskih časopisov. To je edini vir, ki je manjšinskim časopisom na razpolago na Madžarskem. Trinajstim manj-
šinskim časopisom je bilo 2003. leta namenjenih 280 milijonov forintov, zaradi varčevalnih ukrepov se je vsota za leto 2004 znižala na 240 milijonov forintov. Proti ukrepu finančnega mi-
nistrstva so glavni uredniki in založniki manjšinskih časopisov ter predsedniki državnih manjšinskih samouprav protestirali v obliki odprtega pisma, ki so ga poslali premieru Petru Medgyesyju in novemu finančnemu ministru Tiborju Draskovicsu.
Pismi s podobno vsebino sta prejela tudi predsednik države Ferenc Mádl in predsednik Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer. Na zadnjega smo se Slovenci obrnili s posebnim pismom, v katerem smo ga seznanili z našimi načrti in zahtevami. Pismo, ki ga objavljamo, je bilo poslano v imenu Državne slovenske samouprave.
Spoštovani gospod predsednik!
Obračam se na vas v imenu uredništva časopisa Slovencev na Madžarskem. Časopis Porabje izhaja samostojno od leta 1991 kot edini slovenski časopis na Madžarskem. Njegova
naloga je ob informiranju tudi ohranjanje maternega jezika ter krepitev identitete Slovencev na Madžarskem.
Dosedanji razvoj časopisa - kije na začetku izhajal na šestih straneh in je bil črno-beli, sedaj izhaja na 8. in 12. straneh in delno barven - je zagotavljal tudi Javni sklad za narodne in
etnične manjšine na Madžarskem.
Glavna urednica časopisa
me je seznanila s tem, da želijo časopis izdajati tedensko, na začetku na osmih straneh, postopoma bi
ga pa razširili na dvanajst strani. Načrt uredništva se ujema s priporočilom Madžarsko-slovenske manjšinske mešane komisije, po katerem naj bi časopis kot tednik izhajal že od začetka letošnjega leta. Zaradi
negotovega finansiranja Želi uredništvo tedensko izdajati časopis od sredine leta 2004. Pogostejše izhajanje časopisa ima seveda tudi kadrovske in s tem povezane finančne posledice (zaposlitev vsaj še enega novinarja, povišani
stroški tiska in distribucije itn.). Po njihovih kalkulacijah se bo pri tedenskem izhajanju proračun uredništva povišal za 25 odstotkov. Proračun časopisa v letu 2003 je bil 28 milijonov, delež Javnega sklada je bil 16 milijonov forintov. Ob tedenskem izhajanju bi
se podpora Javnega sklada morala povišati na 20 milijonov (v primeru, če bi se časopis izdajal kot tednik od druge polovice leta 2004, 18milijonov). Spoštovani gospod predsednik!
Načrti uredništva se ujemajo s priporočili mešane komisije ter tudi z zahtevami bralcev, zato le-te podpira tudi Državna slovenska samouprava.
Prosim gospoda predsednika, naj komisija pri odločanju o finansiranju manjšinskih časopisov upošteva načrte slovenskega časopisa.
Nekaj dni po tem, ko so manjšinski uredniki v zvezi z odprtim pismom sklicali tiskovno konferenco v Budimpešti, na katero se večinski madžarski tisk ni preveč odzval, nas je doletela novica, da se bo proračun Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem znižal še za 120 milijonov forintov.
Razpisa za finansiranje manjšinskih časopisov še (danes smo 2. marca) ni.
Marijana Sukič
Odprto pismo
Narodne in etnične manjšine na Madžarskem protestiramo zoper drastično znižanje proračuna za manjšinske časopise, ki so nosilci manjšinske kulturne avtonomije.
Nesprejemljivo je bilo za nas, da se je v letu 2004 za kar 25 odstotkov zmanjšal proračun Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, ki služi kot edini vir 13 madžarskim manjšinskim časopisom (tedniki, mesečniki, periodike ). Načrtovani finančni paket predvideva nadaljnje varčevalne ukrepe: po naših informacijah je pričakovati, da se bo vsota, namenjena delovanju manjšinskih časopisov, kar prepolovila. To bi lahko ogrozilo izdajanje manjšinskih časopisov.
Zdi se nam nepravično in neprimerno, da se medtem, ko se v javnih službah obeta 6-odstotno povišanjeplač, obeta manjšinskim uredništvom 25-(ali celo 50) odstotno krčenje sredstev in s tem tudi zmanjšanje števila zaposlenih.
Toda kako naj zmanjšajo število tista uredništva, ki nimajo nobenega redno zaposlenega sodelavca? Varčevali bomo lahko le na rovaš obsega ali na račun tega, kako pogosto izhajajo naši časopisi, ki so vir informiranja ter pomembna sredstva za ohranjanje manjšinske kulture in manjšinskih jezikov. Le da si tega na pragu vstopa v Evropsko unijo, ko bi morali tudi manjšinsko prebivalstvo pripraviti na to, kako priti do virov evropskih skladov, ne smemo dovoliti! Zato prosimo spoštovanega gospoda premiera in gospodafinančnega ministra, naj preučita, ali se bilanca madžarskega gospodarstva res lahko popravi na račun manjšin kot državotvornih dejavnikov. Prosimo ju, naj pretehtata, ali se splača za nekaj deset oziroma sto milijonov forintov ogrožati dobrososedske odnose z matičnimi državami, sedanjimi in bodočimi članicami Evropske unije. In na koncu, toda ne nazadnje: ali razbijanje večdesetletnih duhovnih delavnic domačih manjšin res služi interesom večinskega madžarskega naroda ter zamejskih Madžarov!
Spoštovana gospod premier in gospod finančni minister!
Glede na stalno pomanjkanje virov za manjšinske časopise, prosimo toliko proračunskih sredstev, da se lahko obdržita vsaj dosedanji obseg in kakovost manjšinskih časopisov. Prosimo, naj se pripravi dolgoročni koncept finansiranja manjšinskih časopisov, ki bi le-tem omogočal nemoteno izhajanje.
RADIO MONOŠTER
UKV(FM) 106,6 MHz
Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 11. marca 2004
3
Ljubljana: publikaciji Instituta za narodnostna vprašanja
Slovenci na Madžarskem v luči raziskovalcev
Z letnico 2003 je Inštitut za narodnostna vprašanja pred nedavnim predstavil 42. in 43. številko publikacije Razprave in gradivo. Že naštevanje avtorjev in naslovov njihovih prispevkov bi zapolnilo polovico predstavitvenega članka, zato se bom osredotočil na razprave, povezane s Slovenci na Madžarskem. S tem nočem reči, da ostali članki in razprave niso zanimivi ali da se s teoretičnimi izhodišči ne dotikajo vseh manjšin, tedaj tudi porabskih Slovencev. Sem denimo sodi že prvi prispevek v 42. številki, kjer Bojan Brezigar piše o položaju jezikov v razširjeni Evropski uniji. In njegova ugotovitev: „Kar zadeva evropske jezike nasploh, ne vidim velike nevarnosti, ki bi prihajala iz Bruslja. Če želimo, da se jeziki ohranijo, jih je treba kultivirati doma, zanje skrbeti, jih opremljati in razvijati. Tisoči pripadnikov manjšin po vsej Evropi to že desetletja delajo s požrtvovalnim prostovoljnim delom in zgrešeno bi bilo, če tisti, ki imajo za seboj državo, prepustijo slednji vse, češ bo že država poskrbela za ohranjanje našega jezika. ”
V 42. številki so tudi prispevki o jezikovnem prilagajanju na narodno mešanih območjih Slovenije, avstrijskih političnih strankah in koroških Slovencih, ustavnopravnih in zakonodajnih določbah o preprečevanju diskriminacije v Sloveniji, vlogi zunanjih faktorjev pri razpadu Jugoslavije, o delu komisije zgodovinarjev Republike Avstrije. Uvodni prispevek v 43. številki Razprav in gradiva je o varstvu „novih” narodnih skupnosti v Sloveniji. Ostale teme: Čezmejne dnevne delovne migracije v slovenskem obmejnem prostoru,
Stališče prebivalcev narodno mešanih območij v Sloveniji do učenja jezika večine in manjšine, Slovenščina na Koroškem - simbolična dvojezičnost, Obisk Koroške v času „vojne za krajevne napise”, Spreminjanje upravnih odnosov v slovensko-madžarskem obmejnem področju v 20. stoletju, Raznolikost narodov nekdanje Jugoslavije: zgodovinski pregled, za konec pa še bibliografija sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja za leto 2002 in priložnostni zapis Avguštin Malle - 60-letnik.
V 43. številki dr. Katalin Munda Hirnök objavlja razpravo Organiziranost, mediji in stiki Slovencev v Szombathelyu/Sombotelu, dr. Attila Kovács pa razpravo Številčni razvoj Slovencev na Madžarskem v luči zgodovinskih dogodkov in pričevanj anketirancev v Sombotelu.
Katalin Munda Hirnök je predstavila izsledke raziskave Položaj Slovencev na Madžarskem zunaj območja avtohtone poselitve. ” Avtorica poudari: ,,Organiziranost (tako politična kot tudi kulturna) Slovencev na Madžarskem je v tesni povezavi z razvojem pravne zaščite manjšin na Madžarskem. ” Slovensko manjšinsko samoupravo so Slovenci v Sombotelu ustanovili leta 1998, januarja naslednje leto pa Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel. Samouprava in društvo imata skupne programe, terenski podatki pa pričajo, „da so se Slovenci v Sombotelu pred ustanovitvijo teh organizacij slabo poznali in niso bili tesno povezani. ” Po izvolitvi samouprave in ustanovitvi društva je prišlo do bistvenega premika, „kajti slaba polovica anke-
tirancev se danes srečuje med sabo ne le v organiziranih programih, temveč tudi zunaj njih.” Pomenljiva je ugotovitev, da je za Slovence v Sombotelu eden od nujnih pogojev za ohranitev in razvijanje etničnih značilnosti nemoteno sodelovanje z avtohtonim poselitvenim območjem, s Slovenci drugod in s Slovenijo.
Attila Kovács obravnava številčni razvoj Slovencev na Madžarskem v luči zgodovinskih dogodkov in pričevanj anketirancev v Sombotelu. Analiza popisnih podatkov je pokazala, „ da se je število oseb s slovenskim maternim jezikom na Madžarskem v obravnavanem obdobju - od leta 1941 do leta 2001 -zmanjšalo za 1/3, kar gre pripisati predvsem asimilacijskim procesom. Pregled po območjih naselitve Slovencev oziroma oseb s slovenskim maternim jezikom pa pokaže, da je leta 1941 v Porabju, na območju avtohtone poselitve Slovencev na Madžarskem, živelo skoraj 90 odstotkov vseh popisanih Slovencev, šestdeset let pozneje pa le polovica. Druga polovica oseb s slovenskim maternim jezikom je leta 2001 živela v ostalih delih države, največ v Budimpešti, Sombotelu, Mosónmagyarováru in drugod. ”
Zlasti za vse, ki se ukvarjajo s položajem Slovencev na Madžarskem, bi bilo umestno, če bi pozorno prebrali ugotovitve Katalin Munda Hirnök in Attile Kovácsa. To, da bi čimveč tistih, ki oblikujejo ali sooblikujejo manjšinsko politiko ali politiko do manjšin, tako teh, ki živijo v Sloveniji in onih v drugih državah, bralo tekste v Razpravah in gradivu, je tudi želja urednika, dr. Borisa
Jesiha. Urednik ugotavlja, da se za publikacijo iz leta v leto bolj zanimajo študenti, Razprave in gradivo izmenjuje Inštitut za narodnostna vprašanja s številnimi sorodnimi ustanovami v svetu, premalo pa po publikaciji posegajo tisti, ki pogosto nastopajo v javnosti z ocenami, da stroka zamuja pri proučevanju konkretnih
tem in problemov. Če bi vsaj prelistali nekaj številk Razprav in gradiva, tovrstnih ocen ne bi mogli izreči. Kot je že ustaljena navada, je tudi v najnovejših publikacijah Razprav in gradiva več avtorjev iz drugih držav, nekateri teksti so v tujih jezikih, povzetki razprav pa v angleščini.
eR
Celovec, 27.02.2004
Skupno nastopanje
Predstavniki zamejskih Slovencev z Madžarske, iz Italije, s Hrvaške in iz Avstrije smo se 27. februarja zbrali na posvetu v Celovcu, da ocenimo svoj položaj. Po pristopu Slovenije in Madžarske k Evropski uniji 1.5.2004 bodo od avtohtonega slovenskega prebivalstva ostali le še Slovenci na Hrvaškem zunaj skupne evropske strehe. To ne sme dodatno ovirati medsebojnega povezovanja in kar se da plodnega sodelovanja. Slovenija mora čimprej urediti pravni položaj Slovencev v zamejstvu in po svetu z zakonom o Slovencih brez slovenskega državljanstva. Slovenci iz zamejstva pričakujemo od Republike Slovenije, da nam spričo novih razmer in izzivov nudi vso podporo v prizadevanjih za ohranitev in vsestranski razvoj slovenskega življa.
Pričakujemo, da bo RS ustanovila poseben Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu pri uradu Predsednika vlade.
Zavedamo se, da bomo morali še bolj uskladiti nastopanje do oblasti v državah, v katerih živimo, nastopanje do vlade in oblasti RS ter nastopanje do evropskih oblasti v Bruslju. Vse tesnejše se moramo povezati z drugimi manjšinskimi skupnostmi znotraj EU, predvsem v prostoru Alpe - Jadran.
Od vlade RS pričakujemo, da nas gmotno izdatno in redno podpira pri delovanju za ohranitev slovenskega življa. S svojimi izkušnjami tudi sami lahko veliko pomagamo Republiki Sloveniji.
Prizadevali si bomo, da bomo izkoriščali vsa razpoložljiva sredstva EU.
Razvoj nas sili, da ob vseh razlikah in razhajanjih znotraj svojih skupnosti uskladimo stališča, da bomo zunaj nastopali z enotnim glasom, tako znotraj držav kjer živimo, pa tudi do Ljubljane in do Bruslja. Zato si bomo prizadevali za ustanovitev skupnega predstavništva zamejskih Slovencev iz Madžarske, Italije, Hrvaške in Avstrije, da bomo tem lažje dosegli cilje, potrebne za preživetje in pozitivni razvoj naših skupnosti.
Predstavniki krovnih organizacij iz zamejstva se bomo 16. aprila sestali v Potrni na avstrijskem Štajerskem, da bi pripravili skupno izjavo o ustanovitvi skupnega predstavništva. Širšo javnost bomo informirali o naših namerah 23. aprila v Ljubljani.
Jože Hirnök predsednik Zveze Slovencev
Porabje,  11. marca 2004
4
Darilo Slovencem
Če je stoj 8. januara 2004 skoz pogledno županijski časopis Vas Népe, je na sedmi strani najšo eden članek z naslovom »Darilo Slovencem«. Pa če smo te članek prešteli, smo vidli, ka smo darilo Porabski Slovenci dobili od Sombotelsko profesorice Suzane Guoth. Dobili smo od nje knjige z naslovom Izpoved ranjenega srca. Knjiga je dvojezična, leko povejmo trojezična - v slovenskom, Prekmurskom pa v madžarskom - geziki napisana. V knjigaj leko štemo njene izbrane pesmi, kratko prozo, sestavke pa prevode.
Že na začetki sploj lejpo mišlenje napiše: »Ko bi se zavedla sedanjosti, postane ta že del moje preteklosti in le minljivost je večna.«
(Mire
tudatosulna bennem a jelen, az már a múltamnak a részévé válik, s csupán a múlandóság az örökkévaló).
Lektorice so bile Beatrix Király, Tatjana Luthar-Muha pa Valerija Perger (za tisto pisanje, stero je bilau že v Porabji objavljeno).
Že na začetki zvejmo, da so avtorja pa lektorice za svojo delo nej gor vzele eden filer honorara nej. Tau je avtorja za božični dar mislila dati bralcem, najbole pa Porabskim Slovencem. Tistim, steri so pomagali vödati knjige, se je avtorja v svojom predgovori zahvalila.
Etak so knjige raztalane Sombotelskim Slovencem, v Budimpešti pa Mosonmagyaróvári živečim Slovencem, največ izvodov sta pa dobile Slovenska Zveza in Državna slovenska samouprava.
Sto je Suzana Guoth? V Somboteli žive že več kak 40 lejt, kak je mogoče, ka zna slovenski jezik pa prekmurske narečje? Ona je do svoji 16 lejt starosti v Sloveniji živejla, tam je gor rasla. 16 lejt brez toga, da bi svojo mater poznala. Etakši cajti so tisto bili. Pa te se ne smejmo čüdivati, če je njena knjiga nej ne vejm kak Vesela. Pa si leko vsi peldo vzememo
od nje zatok, ka je po tak dugi lejtaj nej pozabila slovenski. Srejdnjo šolo je že na Vogrskom dokončala, univerzo pa v Budimpešti. Diplomirala je iz nemškoga in rusoškoga jezika, v Somboteli je dugo lejt v raz-
lični srejdnji šolaj včila jezike. Ona je bila prva profesorica, ki je v Somboteli na visokoj pedagoškoj šoli včila slovenski jezik: Da je zdržala svoj materni jezik, se je napona mogla včiti, šteti, vaditi jezik.
Če te pa v roke vzeli njene knjige, sploj dosta lepote leko preštete. Dapa ne vejm kakšo veselje, ne vejm kakšo srečo nete mogli najdti v tej pesmaj, v njenoj prozi. To je pa zatok tak, ka je njena Usoda nej najlekejša bila, kakoli ka je od svojoga staroga očeta kak otrok
vse dobila, samo edno njej je falilo. Mati. Kesno go je spoznala in se ji tak zdi, ka je malo prilik mejla za tau, da bi ji leko svojo lübezen cejlak prejk dala. Mati go je pred desetimi lejtami naveke zapüstila.
Mene je malo nerodno pisati od nje, najbole zatok, ka je ona name v svoji knigaj Večkrat spominjala pa te leko tak mislite, ka ge za sebe volo škem pisati od tej knjigaj. Vörvajte, ka nej tak. Müvedvej se že dugo lejt poznave pa sva düševno sploj skrajek. Zdaj, gda je Suza začnila pisati članke v časopis Porabje, gda sam že preštejla njeno prvo, zdaj pa tau drugo knjigo, moram priznati, da sam se dosta navčila od nje. Navčila sam se, ka je velka odgovornost za vsakšo misel, stero človek na papir deja. Ona me je navčila, da si za pisanje mirni cajt moreš vzeti, da moraš vedeti, ka kak pišeš, tak te cenijo.
Tak mislim, da smo Porabski Slovenci bogatejši postanili s knjigov Suzane Guoth, tak čütim, ka je ona za nas, ka zatok tü piše, da bi nam lejpe minute spravila, da bi nas spominjala na nas materni jezik, steri nam mora biti najbole dragoceni. Če rejsan sploj kesnau - depa lepo zahvalim avtorici njene lejpe misli, štere je v svojij knjigaj napisala, v imeni bralcov hvala.
Zdaj pa, steri mate priliko, vzemite v roke knjige, naj knjige gučijo, vej je pa avtorica zatok napisala.
Irena Barber
HABENT SUA FATA LIBELLI
/ Tudi knjige imajo svojo usodo /
HABENT SUA FATA LIBELLI /Tudi knjige imajo svojo usodo/
Knjigo sem napisala za vas,
Za vas Slovence tamkaj v Porabju,
Zaman čakala sem zahvale glas Za darilo moje ob božiču.
Libelli habent sua fata, Modrost latinska pravi,
Usoda knjige je neznana, Kako me ta brezbrižnost žali!
Z ljubeznijo veliko Posvetila sem jo vam, Noči neštete žrtvovala,
A žrtve - kaže - bile so zaman.
Suzana Guoth
Monošter: pogovor o gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko
Izkoristiti zgodovinski trenutek
Slovenski in madžarski podjetniki so se v Monoštru pogovarjali o krepitvi gospodarskih stikov med obmejnimi pokrajinami in v lesnopredelovalni industriji. Pobudo za poslovno konferenco, ki je privabila prek 60 podjetnikov z obeh strani meje, je dalo slovensko veleposlaništvo v Budimpešti v sodelovanju s slovenskim generalnim konzulatom v Monoštru ter županijskima zbornicama Železne in Zalske županije, medobčinsko Gospodarsko zbornico za Pomurje in drugimi, ki si prizadevajo dvigniti raven gospodarskih stikov in jih približati ali izenačiti z vzornimi političnimi sosedskimi odnosi. Vse doslej napisano je manj pomembno kot če se bo gospodarsko sodelovanje v tem prostoru okrepilo, za to pa bodo delež prispevale tudi poslovne konference, kot je bila pred enim tednom v Monoštru.
Za sodelovanje v lesnopredelovalni industriji - sledila naj bi poslovna konferenca o turizmu - so se odločili tudi zato, kot je dejal župan Monoštra Tibor Viniczay, ker je les najbolj naraven
vir panonskega prostora, kjer je vrsta podjetij te stroke, večjo uporabo izdelkov iz lesa pa poudarjajo tudi v Evropski uniji.
Veleposlanik Andrej Gerenčer je poudaril, da ima sodelovanje gospodarstvenikov iz obmejnih madžarskih in slovenskih pokrajin še poseben pomen, ker gre v veliki meri za gospodarsko slabše razvita ah celo nerazvita območja. Veleposlanik Gabor Bagi pa v sodelovanju po vstopu v Evropsko unijo vidi zgodovinski trenutek za razvoj obmejnih regij, ki so zaostajale zaradi zaprtih mej. Slovenski veleposlanik in tudi generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar sta povezala gospodarski razvoj in sodelovanje ob meji tudi s položajem manjšin v tem prostoru. Ne nazadnje je bila poslovna konferenca tudi zato v Monoštru, da bi imeli njeni rezultati ugoden vpliv na razvoj porabskih krajev, kjer živijo Slovenci.
Na konferenci niso bile samo teoretične razprave. Tako je prekmurski podjetnik Štefan Antolin iz Odranec postregel z odličnimi rezultati, ki jih ima Mizarstvo Antolin na Madžarskem. Povedal je, da se je potrebno udeleževati sejmov, organizirati predstavitve in navezati kar največ neposrednih stikov s potencialnimi kupci in s sorodnimi podjetji. Skupaj bomo uspešnejši v Evropski uniji, je prepričan prekmurski podjetnik.
eR
Gabor Bagi, veleposlanik R Madžarske v Sloveniji, Rok Tomšič, prvi sekretar veleposlaništva R Slovenije v Budimpešti in Andrej Gerenčer, veleposlanik R Slovenije v Budimpešti
Porabje, 11. marca 2004
5
Zanimive etnološke razprave
Pred kratkim je izšel 4. zvezek serije Etnologija Slovencev na Madžarskem. Publikacijo izdaja Madžarsko etnološko društvo, urednik serije je dr. Erno Eperjessy, slovenskega zvezka pa Marija Kozar.
V	najnovejšem zvezku najdemo dve daljši in dve krajši razpravi, v poglavju Gradivo dva članka v zvezi z življenjskimi šegami ter članek v spomin na dva pokojna velikana madžarske in slovenske etnologije. Zvezek zaključuje etnološka bibliografija za leta 1984-1985 -1986, ki jo je sestavila dr. Katarina Munda Hirnök.
V	poglavju Razprave najdemo študijo Mariette Boross 0 življenjskih in delovnih razmerah železnožupanijskih slovenskih sezoncev med dvema vojnama. Avtorica o vzrokih sezonstva piše: »Sezonci so prihajali iz tistih krajev, kjer je bilo malo zemlje, na njej živečega prebivalstva pa vedno več. »Dežela Slovencev« in sosednje Medmurje sta bi-
li eno najgosteje naseljenih območij predtrianonske Madžarske... Zato so pričeli Slovenci skoraj istočasno kot Slovaki iz severne Madžarske in prav tako redno odhajati na sezon-
sko delo daleč v tuje kraje.« Avtorica predstavi družbeni položaj sezoncev na pristavah, analizira vsebino delovnih pogodb, opiše prehrambene navade, delo kuharice ter delo gospodarja sezoncev.
V sklepni besedi se zahvali svojim sogovornikom, ki jih je spoznala v Porabju: »Vželeznožupanijskih slovenskih vaseh sem leta 1966 osebno zbirala podatke med nekdanjimi sezonci. Tedaj, 21 let po spremembi sistema, sem lahko zbrala še osebna doživetja nekdanjih gospodarjev sezoncev, preddelavcev, sezoncev in sezonk. Njihove izjave objavljam s pripadajočo literaturo v svoji skromni študiji O sezonstvu, z njo pa
lahko dobimo vpogled v življenje marljivih poljedelcev, ki so predstavniki preživelega življenjskega sloga. Tudi tukaj bi se rada zahvalila poštenim, od dela utrujenim nekdanjim sezoncem, ki so radi govorili o svoji preteklosti.« Študija Petra Illésa o Józsefu Csabi kot fotografu prinaša zanimive podatke in posnetke tudi o nekaterih goričkih vaseh. Študijo je napisal ob 100-letnici rojstva Józsefa Csabe. »Med zbiralci, ki so v prvi polovici 20. stoletja dokumentirali ljudsko kulturo v Železni županiji tudi s fotografijami, je bil tudi Jozsef Csaba. Izredno vneti, v začetnih časih amaterski raziskovalec, ki je bil rojen v Nagycsákányu (danes Csákánydoroszló), je požel priznanje v vedno širših krogih domačega znanstvenega življenja s svojimi biološkimi, jezikoslovnimi, znanstvenozgodovinskimi in ne nazadnje etnološkimi raziskavami in razpravami. Med zbiranjem v vaseh nekdanje Železne Županije je svoje zapiske dopolnil še z običajno 6x9 cm velikimi fotografijami,« je zapisal Peter Illés. Delo Józsefa Csabe je priznal in cenil tudi Avgust Pavel, ki mu je napisal:»... Če bi bil v vsakem notariatu vsaj en tak človek, bi se ves svet čudil temu, kaj se da tukaj narediti. Odlični posnetki, imeniten občutek za zanimive, ovekovečanja vredne stvari.«
V prvem poglavju zvezka najdemo še dva prispevka, ki sta ju Eva Lazar in Ibolya Čuk pripravili kot diplomski nalogi na Visoki pedagoški šoli v Szombathelyu. Eva Lazar razpravlja o podobi ženske v porabski ljudski pesmi in ugotavlja: »Podoba ženske je izredno razvejana in s tem tudi dokaj objektivna. Zožena črno-bela podoba ženske
izhaja tudi iz dejstva, da so ženski lik v pesmi skoraj izključno klesali moški in mora biti ženska po njihovi podobi in se obnašati po njihovih pričakovanjih.« V porabski ljudski pesmi najdemo žensko v vseh vlogah, nastopa kot nedolžna, zvesta deklica ali žena, kot lahkoživo, grešno dekle, kot mati, kot tašča in snaha, kot nezvesta nevesta in žena itd.
Ibolya Čuk si je za temo izbrala Sibilske knjige in cerkvene pesmi z Gornjega Senika. Svoj prispevek je napisala na podlagi dveh rokopisov (Sibilska knjiga, pesmarica z mrtvaškimi in Marijinimi pesmimi).
V poglavju Gradivo najdemo dva krajša članka. Učiteljica Eva Kukor piše o
šegah v zvezi z rojstvom v Števanovcih, njena kolegica Aniko Anderko Szalai pa o pogrebnih šegah v Slovenski vesi.
V predzadnjem poglavju se na evropsko znanega etnologa in muzeologa Ivana Balasso spominja dr. Erno Eperjessy, na znanega slovenskega etnologa, filologa in prevajalca Vilka Novaka pa njegova nekdanja učenka Marija Kozar.
Zvezek zaključuje etnološka bibliografija Slovencev na Madžarskem.
Zvezek je izšel s finančno podporo Ministrstva za kulturno dediščino, Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske samouprave.
Marijana Sukič
Slika ne laža
MOBITEL
Že mlajši vejo, ka je tou mobitel. Ka pa ta rejč znamenüje, tou pa vej bole malo lidi. Moj padaš, steri dosta Vej (ménje naj ostane skrito), si je od toga tak brodo:
- Prvi tau rejči mobitel je mobi. Vej se, ka mobilno znamenüje tisto, ka se gible es pa ta. Edni moudri se tak vömečejo, ka pravijo, gnes me ne moreš zaoditi doma, ka mo cejli den mobilen. Drugi tau rejči mobitel je tel. Tou rejč to poznamo, vej pa gestejo televizije, telefoni, teleprinteri, telekomunikacije pa dosta takši rejči, v steri je rejč tele. Rejč tele pa ne znamenüje nika drugo kak pa tou, ka se neka godi na daleč. Zato je mobitel aparat, s sterim se gibaš es pa ta in na daleč gučiš. Dapa po istini bi še mogo zvati mobi-tele, mi vsi pa mobi-teuci. Vej še pa več ne vejmo normalno zgučavatí. Rejsan smo kak kakši tetici, pridemo v krčmou pa prva kak še poklonimo, vzememo v roke mobitel. Pa tou eške ne dojde! Ranč nemamo časa normalno pijačo spiti, tak vse kouli telefoneramo.
Tak je od toga brodo moj padaš. Pa je istino emo, vej pa Slika dun ne laža.
Porabje, 11. marca 2004
6
OD
SLOVENIJE...
Slovenija ratificirala Severnoatlantsko pogodbo
Državni zbor je v torek z 68 glasovi za in tremi proti ratificiral Severnoatlantsko pogodbo, s katero je bila ustanovljena zveza NATO. S tem dejanjem je Slovenija naredila še zadnji korak na poti do polnopravnega članstva v zvezi. Vanjo bo uradno vstopila predvidoma 2. aprila, ko bo skupaj s še šest državami - Estonijo, Latvijo, Litvo, Slovaško, Romunijo in Bolgarijo - ratifikacijske dokumente deponirala v Washingtonu. Zadovoljstvo ob ratifikaciji še drugega pomembnega dokumenta v DZ letos - konec januarja so poslanci že ratificirali pristopno pogodbo z EU -so izrazili najvišji predstavniki države. Na zvezi NATO so ratifikacijo toplo pozdravili in napovedali, da bodo Slovenijo uradno v svojih vrstah najverjetneje pozdravili 2. aprila. Drnovšek na Finskem Predsednik republike Janez Drnovšek se je mudil na državniškem obisku na Finskem, kjer ga je gostila finska predsednica Tarja Halonen. V pogovoru sta največ pozornosti namenila prihodnosti EU, kjer imata Slovenija in Finska kot majhni državi veliko skupnih interesov, in se ob tem zavzela za enakopravnost vseh držav v uniji. Po besedah Halonenove mora biti EU močna zveza enakopravnih držav. Drnovšku se sicer ne zdi sprejemljiva zamisel o dveh kategorijah članic, ki da ni skladna z idejo EU. Predsednika je sicer na Finskem spremljala številčna delegacija, v kateri sta bila tudi zunanji minister Dimitrij Rupel ter minister za šolstvo, znanost in šport Slavko Gaber. Slovenski vojaki na misijo v Afganistan V Afganistan je odpotovala predhodnica Slovenska vojske, ki šteje šest vojakov, medtem ko bo glavnina 12 vojakov na šestmesečno mirovno misijo v Afganistan predvidoma odpotovala kmalu. Gre za najzahtevnejšo slovensko misijo po osamosvojitvi Slovenije, Slovenska vojska pa se je nanjo pripravljala od aprila lani.
Mejo še nede čisto »spadnola«
Meja, štera je telko lejt delila lidi, kak kaže še neka časa nede čisto »spadnola«. Tau ne čemeri samo Slovence v Porabji, liki tüdi rojake, šteri živijo v matični domovini. Med njimi je tüdi župan občine Kuzma Jože Škalič. »Ges še bojim, ka še rejsan nika dosta inači nede godilo nam, ka Živemo na obej strani meje, zatau mislim, ka moramo javno opozarjati Slovenci na obej stranej, ka nam je meja ovira. Na eni strani še veselimo Evropske unije, krajinski park smo daubili, gde bi še naj interesi čimbole združevali, mi pa žau moramo razpravlati o delovnom časi enoga mejnoga prehoda, šteroga Zdaj v tom časi sploj ne nücamo.« Na žalost se večkrat tudi čüje, ka mejni prehodov s Porabjom sploj ne nücamo, ka je tak ali tak malo prehodov meje. Po drügi strani pa se tej isti nezavedajo, ka tüdi te odpiralni čas fejst omejuje lidi. »Normalno. Ge Zdaj morem čisto praktično stvar povedati. Dosta naših privatnikov bi kakšokoli uslugo nü-
calo v Porabji, tü je ohranjeno dosta ljudske obrti, tau v našom Krajinskom parki Goričko dobiva še nauvo veljavo. Zdaj mi povejte, če nekak nekakomi pride ob deveti delat pa de delo do pete vöre pa de mogo oditi, pa ka de mogo za en izdelek priti štirikrat petkrat prejk, namesto ka ga v enom dnevi
opravi. Žalostno.«
- Če odmislimo te velki problem z granico, kak vi zdaj gledate na stike s Porabjom?
»Mi jih ocenjujemo kak dobre, nikdar pa nej za najboukše. Nikaj rezerve je zavolo
toga, ka smo se premalo pozna glij na račun železne zavese v preteklosti. Tej notranji predsodek moramo premagati in te de nam dosta leži. Ponavlam, krajinski park nam nüdi nauve možnosti, znotraj toga izmenjavo lidi, blaga, storitev, ka leko vpliva tüj na gospodarski razvoj območij na obej strani. Prvo kak prvo pa mo mogli iti v spreminjanje svojoga odnosa do jezika pa kulture. Če mo začali tau vrednote, mo vrednote vse, ka za tem stoji.«
-Pojva zdaj nazaj k 1. maji pa k tomi slavnostnimi dnevi, kak se na tau pri vas pripravlate?
»Župani v Pomurji smo delili različna razmišljanja o tom praznovanji. Bogim se, ka de nekak tak: dosta dima malo ognja. V Kuzmi bi rad pripomogo k tomi, ka de tromeja, kak prostor šteri je nastano zavolo politični mej, daubo novo dimenzijo. Izredno bi si želo, ka mo leko združili župane iz Pomurja ob madžarski in avstrijski meji in s tem pokazali simbolično, ka je Prekmurje
dostakrat enotno, ka se nede skauz čülo, ka smo župani zaprejti v svoje meje, ka leko ostanemo zdrüženi, gda je tau potrejbno. Če tau prvi den pred Evropov pokažemo, ka smo enotni, je tau lejpa naša gesta, s šterov leko kak s popotnico stopamo napram vsem izzivom, s sterimi mo se, šteli ali nej, dostakrat mogli zdrüžiti.«
- Kak de pa tau slavje vövidlo?
»V občini Kuzma mamo predviden dva dni praznovanji Nesmiselno mi se vidi, ka bi 30. aprila nej počakali tam paunoč, in tau lidgé iz vsej trej držav. Pri nas de se večemi pohod s Kuzme začno ob deveti zvečer. Z baklami mo šli na tromejnik, te pa počakali dvanasjto vöro, paunaoč, pa sam vstop v Evropsko unijo. Generalna prireditev v okviri državnega praznovanja pa de 1. maja, začala de se ob 11.00, trajala pa naj bi do 14.00. Na njoj naj bi pauleg domačega lüdstva bili tüdi politiki iz vsej trej držav.«
Silva Eöry
Župan občine Kuzma Jože Škalič
Prijetno druženje
Na dan slovenskega kulturnega praznika 8. februarja je bilo na Gornjih Slavečih v gostilni Fartek že tradicionalno srečanje med Gornjim Senikom in Gornjimi Slaveči. Srečanje je pripravilo športno rekreacijsko društvo z Gornjih Slaveč. Tradicija teh srečanj, v okviru katerih se odvija tudi kartanje »šnopsa«, sega že kar nekaj let nazaj. Na »Števanovo«, 26. decembra, je takšno srečanje vedno na Gornjem Seniku v gostilni Cifer oziroma Škaper. Cilj kartanja pa ni zmagati in dobiti kakšno nagrado. Karta se predvsem zaradi prijetnega druženja in »ohranjanja tradicije« kartanja, ki je bilo v zimskih časih že od nekdaj v navadi pri naših prednikih. Da pa vseeno ne bi kartali »samo tja v en dan«, se točke vseeno »zbirajo«. Vsak »kartaš« igra z vsakim kartašem iz »nasprotne« ekipe (v vsaki ekipi je 10 kartašev) po dve »partiji« do sedem. Vsaka zmaga pomeni eno točko in na koncu se točke seštejejo in se ugotovi »zmagovalca«. Tokrat je bila za malenkost boljša ekipa z Gornjih Slaveč.
Ker pa mora vsak »tekmovalec« odigrati kar 20 »partij«, ni to niti najmanj enostavno. Zato je organizator poskrbel, da tekmovalci niso bili lačni in žejni. Da pa bi bili »kartaši« dobre volje tudi če karte niso »šle« najbolje, je poskrbel mlad harmonikar iz Rogašovec. Prisotni pa so ob zvokih harmonike tudi zapeli kakšno slovensko narodno.
Sicer pa Gornji Slaveči in Gornji Senik že vrsto let sodelujeta na več področjih, predvsem na športnem. Tako nastopajo skupaj tudi v veteranski ligi v malem nogometu, Slavečari se redno udeležujejo tudi vaških dnevov na Gornjem Seniku... Vendar pa vsa ta in podobna srečanja nekoliko ovira mejni prehod, ki je pozimi odprt samo do 18. ure, poleti pa do 21. ure. In ravno zaradi »delovnega časa« mejnega prehoda v Martinju sta ti »kartaški« srečanji na Gornjem Seniku na Števanovo, na Gornjih Slaveče pa na kulturni praznik. Takrat je namreč navedeni mejni prehod zaradi praznikov odprt do 2. ure zjutraj. Tako ni problemov, če se katero od srečanj zavleče v bolj pozno uro.
Letošnje srečanje pa je imelo tudi simbolni pomen. Bilo je namreč zadnje pred vstopom obeh držav v Evropsko unijo (EU). Čeprav izgleda, da se državi ne bosta mogli dogovoriti, da bi bil mejni režim po vstopu bistveno bolj ugoden. Če sploh bo ugodnejši. Tako bo potrebno počakati do popolne uveljavitve »Schengenna«, ko bodo meje popolnoma »padle«. Takrat mejnih prehodov ali kontrolnih točk ne bo, in bo gibanje popolnoma svobodno. In takrat bo tudi sodelovanje med ljudmi mnogo lažje in stiki še bolj pogosti.
Silvo Sarkanj
Porabje, 11. marca 2004
7
Fašenek - ali pa tak več nigdar nede, kak je
gnauksvejta bilau
Fašenek je že davnik za nami, že je post pa pomaleg čakamo vüzem. Tau so vse imenitni datumi, gda čüjemo od njij, nam Starejšim dosta vse lejpoga pride na pamet. Dapa nej bi radi bili, če bi tisti cajti nazaj prišli, gda smo eške rednoga gvanta pa črejvle nej meli, gda smo samo po svetešnji dnevaj geli ali pili nika baukšoga, pa te tü nej zadovole.
Kak je etakšoga ipa Zdaj tüj pri nas? Malo etak, malo tak, depa nej več tau pravo.
Pri nas je že tü nauva navada vcuj prišla k staroj, po šaulaj, vrtcaj bole kakši karneval organizirajo, gde negajo več po našoj navadi fašenki, stere smo gnauksvejta tak čakali. Zatok se najdejo organizacije ali kakši lüdje sami, steri se potrüdijo nazaj prinesti nika od tistoga cajta, gda so po našoj navadi držali fašenek.
Na fašenski torek so na Gorenjom Seniki tü držali veselico, so tak vöoznanili, ka ples baude za dugi len pa za kusto repo. Ples je Slovenska samouprava organizerala. Mi z Dolenjoga Senika nistarni smo še tü fejst pripravlali, ka mo šli za len pa za kusto repo plesat. No, pa kak je že etakšoga ipa, je eške zima. Na te den še je prauto večera tak snejg sipavo, ka je človek nej vido skauz njega. Pa te smo na gnes starejši tü, steri smo v mladi lejtaj te tü na bali bilij, če so mali vrazgé leteli z neba, smo nikši udobni (kényelmesek) gratali, pa smo se zbojali Snega, etak smo pa doma ostali. Med nami najbole starejša ženska bi pa zatok üšla, če bi še eške stoj najšo pa bi z njauv üšo.
Če pa tau za istino vzemamo, ka etakšoga ipa za len pa za kusto repo trbej plesati, je buma tau že samo Spomin. Sto pa toga ipa pri nas len pauva? Inda svejta smo ga rejsan mogli pauvati pa obdelati, zatok ka bi ovak doma nej meli lijane pa brisače, ponjave, prčace. Gde je pa že tau vse? Pa za kusto repo tü vse menje lüdi ma vzrok plesati. V naši Porabski vasnicaj leko skurok na dvej rokaj vküp preštemo krave, ka je pavri držijo. Vse menje je svinj
pa živine, etak pa dosta kuste repe tü nej potrejbno. Človek si pa zatok med tejm premišlava, če de tau etak leko dugo šlau. Če mo vsigdar pri pejnazaj, ka mesto toga, ka bi si pripauvali, si vse küpimo.
Kakoli, ka nejmamo vzroka, zakoj bi plesali za len pa za kusto repo, ge itak tak mislim, ka stare šege moramo gor predbüdjavati, sploj pa mladini pokazati, zatok ka tisti, ki ne poštüje preteklosti, ne zna poštüvati bodočnosti. Dobro vejmo, ka Porabski Slovenci tak leko ostanemo Porabci, če zdržimo tiste šege, po steraj se laučimo od drügi lüdaj, od drügi narodaj. Ne ostanemo Slovenci v Porabji, če svoje šege že samo tak zdržimo, ka je mejšamo z drugimi šegami, če ne držimo pravi fašenek, če nemo organizejrali povejmo borovo gostüvanje, če deca več nede znala na nauvo leto redno frškivat ojti, če cejlak pozabimo po sv. trej kralaj ojdti pa tak tadala.
Baugi hvala eške se najdejo lüdje, šteri si vzemajo trüd pa probajo kaj originalnoga organizejrali. Pa eške živejo tiste generacije, štero so te šege eške v originalni formi doživeli pa nam dajo tanače, kak še tau mora goditi.
Sploj sam se veselila, gda sam v našom varaškom radioni poslüšala edno reportažo, gde so Škaperova tetica z Gorenjoga Senika pripovejdali, kak je na fašenek bilau pa kak se je godilo na fašenski torek. Kak so
fašengi ojdli po vesi, pa nej samo edna kompanija. Te je eške velka banda tü igrala skauz po vesi. Kak so šli na fašenek na veselico, ka so s seov nesli, da bi nej samo pili, liki geli tü v krčmej. Prišla je paunauč, se je
vse zaprlo, tavö so je s krčme »zameteli«.
Dobro se spominjam, ka smo pred desetimi lejtami eške fajn vküp napelali po fašengi ojdti. Na Gorenjom Seniki sta dvej bande ojdle, na Dolenjom Seniki edna, v Števanovci tü edna.
Lüdje so se veselili tomi, kakoli ka gnesden fašenge nut v ram
püstiti nej šala, gnesden je vsepovsedik lepau, vse čisto, fašengi pa nut znosijo blato pa snejg. Depa po mojem je zatok tau nej takša velka nevola. Tau je zatok tü potrejbno povedati, kak so Škaperova tatica povedli ka so tistoga ipa fašengi nej tak nasilo šli, nej so nesramno samo tau gledali, kelko zaslüžijo. bola so tau gledali, naj se lüdje veselijo.
Smo letos vidli kakše fašenge? Nej trnok. Samo edna navdušena mala ekipa iz Sakalauvec se je nut naravnala. Navekša so podobni bili tistim indaškim fašenkom, samo ka ji je malo bilau, samo trge so bili.
Gda sam je püstila v ram pa so zaigrali, ge sam mogla s svojov baklavov nogauv skakati z njimi, po tistem smo si malo zgučavali. Gda sam je pitala, Zakoj so samo trge, so tak povedli, ka so bili eške, ki so obečali ka do ojdli, depa v slednjoj minuti so odpovedli. Etak so pa ostali trge, harmonikaš Pišta Makoš, fašenek Imre Kovač pa Lenka Ferenc Malomgéczi.
Kakoli ka ji je malo bilau, nikšo fašensko razpoloženje so itak prinesli, kakoli ka so tak povedli, ka so je zatok v dosti hišaj vözaprli tü.
Irena Barber
Fašenek pa Lenka s fudašom pri Slovenskom daumi v Monoštri z receptorko Gyöngyi.
Slovenska manjšinjska samouprava na Gorenjom Seniki pa sekcija Drüštva Porabski upokojencev sta bal držala 24. februara, na fašenstji torek, naj se ta lejpa navada gordrži med nami. Küjarce domanje šaulske künje so s takšnimi žmanimi, lejpimi fantji, kroflini vörutjivale, ka smo si ške prste vse doj polizali. Pod pete valaum sta me pa davala domanjiva goslara Feri Šulič (Djančko) pa Laci Gyeček. Etak smo skur pete ta mali med plesom za kusto repo pa dugi len, steri smo se dali po zvau pa s tejm steli odgnati zimo, stera se nam je ranč te večer pokazala nut s svojo močtjauv.
Svet RTV Madžarske še nima predsednika Prejšnjo sredo sta se predsednik države Ferenc Mádl in premier Peter Medgyessy že tretjič srečala, da bi uskladila, pod kakšnimi pogoji naj se imenuje novi predsednik Sveta RTV Madžarske. Po predpisih morata oba predsednika soglasno predlagati kandidata za to funkcijo. Na pogovorih so se v prisotnosti predstavnikov parlamentarnih strank dogovorili le za pogoje, katerim naj bi kandidat ustrezal, to sta predvsem strokovnost in strankarska neopredeljenost. Veliko je pa razhajanje med njima pri konkretnih kandidatih. Premier Peter Medgyessy ima kot kandidate Istvána Wisingerja, Istvána Kávása in Judito Weber, predsednik Mádl pa med drugim dosedanjega predsednika sveta Istvána Hajdúja.
Monoštrski ribiči se bodo obrnili na mednarodne forume Na reki Rabi se že drugo leto pojavlja sivo-bela pena, ki zelo vznemirja monoštrsko ribiško društvo in tudi nekatere zelene organizacije. Z dosedanjimi analizami vzorcev ni uspelo razčistiti vzrokov onesnaženja. Pred kratkim so ponovno vzeli vzorce, da bi analizirali, ali voda vsebuje naftalin-sulfonat, ki ga je do zdaj našel v vodi le en neodvisni inštitut po naročilu ministrstva. Vodno-gospodarsko podjetje tovrstne analize do zdaj ni naročilo, ker je predraga. Po mnenju madžarskega neodvisnega inštituta snov, ki onesnažuje reko, pride v vodo na avstrijski strani. Avstrijski strokovnjaki trdijo, da se umazana pena pojavlja na površini zaradi alg. Monoštrski ribiči, v kolikor tudi tokratna analiza ne bo prinesla rezultata, se bodo obrnili na mednarodne forume.
Programi/ prireditve 6. marca ob 16. uri je bila v monoštrski gledališki dvorani premiera Gledališke družine Nindrik-indrik z naslovom „Sto je bujo sausada?” Avtor in režiser igre je Milivoj M. Roš, igrajo Klara Fodor, Gyöngyi Bajzek, Tündi Nemeš, Laci Nemeš, Istvan Nemeš, Šanji Mesaroš, tehnik Istvan Lovenjak. Več o premieri v naši naslednji številki.
Porabje, 11. marca 2004
8
 Z garicov smo šli v Sombotel, 
gde je kapouta
Slovenska manjšinska samouprava v Somboteli je 7. februara organizirala slovenski ples, kama so nas, Andovčane tö pozvali. Dosta smo si brodili, ka naj njim nesemo za tombolo, dapa nika čednoga smo nej
mogli vönajti. Gnauk mi je na pamet prišlo, ka je bilau, gda so Sombotelčange v Andovce prišli Črno mlako gledat. Nej so mogli prejk potoka pa v tistoj velkoj süči je mlaka tö vöpusenila. Zato smo si pa tak zmislili, ka njim napravimo edno garico. Če eške gnauk pridejo, te jim nede trbelo prejk potoka skakati, liki po garici do še leko lopau prejkšetali. V ednom glaži smo jim pa tašo vodau nesli, ka smo v Črnoj mlaki zagrabili. Tista voda se je že več lejt kvasila, zrejlila v möjzgi pa od tauga ali ne vejm Zaka, dapa niši slivovi žmaj je dobila. Za garico volo smo pa najvekšo andovske boré vöpodrli, steri so že več kak dvejstau lejt rasli.
Kak vsigdar, tau leto smo tö zamidili edno vöro. Gda smo mi taprišli, te je že velka paradija bila.
»Nej baja,« smo prajli Mariji Kozarjevi, predsednici ma-
njšinske samouprave, »kelko smo zamidili, telko duže ostanemo. Vejpa tau vsaki leko sporazmej, mi smo od sploj daleč prišli. Od tistoga doliča, gde pet djezero lejt star hrast stoji pa gde je izvir reke Zala.«
Gda smo k stauli seli, Kovačin Tibi je sploj djizdavi bijo, zato ka je na konci dugoga staula daubo mesto kak eden »velki človek«. Samo tau nej vido, ka tam nega nej vilic, nej naužica. Gda so sletkar pred njega djali talejr mesa, eden čas je samo sejdo pa gledo kak eden srmak.
»Ka je, ti si nej lačen?«
»Nej, vraga, samo nejmam vilice pa naužica.«
»Vej pa k kokošeči taci nej trbej nika nej. Primi go za »prejlonč« pa gotovo.«
Sledkar, gda sam tapogledno, na talejri več samo edna velka čonta bila. Zdaj ne vejm, če je dolazgrizo mesau ali daubo vilice, zato ka nej vöovado.
Tisti večer je niše sreče nej emo Tibi. Gda so nam pivo natakarji vöprinesli, vsakši je daubo, samo on nej.
»Ka je? Kokauš ti je krüj odnesla, ka si tak tijo?« ga pitamo.
»Zdaj sam pa pivo nej dau-
bo,« pravi žalostno.
»Dobro, ti srmak mati, vej ti dja te svojo ta dam,« pravi Djürvin Zoli.
Putejm smo se že kumar vidli, eden je tü pleso, drügi je tam pleso, ranč smo nej vpamat vzeli, kak brž je čas taodišo. Te je bilau malo špajsno, gda smo več samo mi, Andovčani pa Marija pa Francek Mukič ostali.
»Kama so drügi odišli?« pita Djürvin Zoli.
»Kama? Domau, vej pa že štiri vöra.«
»Te mi tö moramo titi,« pravi pa dé po kapout (plašč). Za par minutov prestrašeno prileti nazaj.
»Ka je? Vraga si zagledno ali ka si tak blejdi?« ga pitamo. »Ka sam blejdi, vejpa nejmam kapouta. Nekak mi ga je odneso. V živlenji gnauk mam en pošteni kapout, pa gda ga uprvin oblečem, te ga odnesejo. Tau nej istina!« »Gde si emo kapout?« pita Marička Zolina.
»Tam pri dveri goraobešeno. Vse je prazno, samo eden črni kapout visi, dapa tisti nej moj.«
»Te se je gvüšno nekak zmejšo pa tvojoga odneso. Pogledniti bi trbelo, če nega kaj znautra v žepki, da bi znati,
čiden je,« pravi Marička. Dolaobejsim kapout pa notra v žepko segnam. Edna šapka je v žepki bila.
»Ta je meni sploj spoznana,« pravim drügim. »Te gospaud, steri je tvoj kapout odneso, je z Verice. Tü v Somboteli ma slüžbo pa stanovanje tö. Samo ne vejm, kak se zové,« pravim drügim.
»Tau drügi ne more biti,« pravi Djürvin Zoli, »samo Bobi.«
»Ge vejm, gde ma stanovanje,« pravi Marička. »Tü nej dalač od visoke šole.«
Brž vsakši kapout nasé potegno, Sto emo, pa smo že šli vö na dvera. Drugoga je že v
jedilnici tak nej bilau, samo ansambel.
Andovčani brž notra v kombi zuskačemo, Marička pa Francek pa v svoji auto. Ona sta šla naprej, mi pa za njima. Tak smo se pelali kak gnauk svejta AVH (udba). Dvera smo ešče ranč nej zaprli, gda Marička že šlajfa.
»Zaka smo stanili?« pita nekak.
»Prišli smo,« kaže ižo Marička. »Tü ma stanovanje Bobi.«
Ka nas je bilau, vsi smo pred aukna staniti pa smo začnili
talebati. Gnauk samo ferank nekak kraj potegne.
»Ka škete?« pita.
»Bobina iščemo,« pravimo mi.
»Nejga ga doma,« pravi pa ferank nazaj potegne.
Mi smo se tak naletja tö nej njali. Ka nas je bilau, vsi smo na okni klonckali. Gnauk se samo znauva ferank krajpotegne. Nika sploj grdoga je sto prajti, dapa gda nas je zagledno, kelko nas dje, samo telko pravo: »Spi, ne morem ga gorazgoniti.«
»Ti samo dvera opri, vej ga mi gorazgonimo,« smo prajti.
Tak je bilau. Dvera je aupro mi pa, ka nas je bilau, vsi smo notra v sobo staupiti. Te smo vidli, ka je Bobi rejsan sploj »sneni« bijo, zato ka je na posteli poprejk ležo v kapouti Djürvinoga Zolina.
»Jaj, Baugi hvala, ka smo najšli kapout,« se je veselijo Zoli. »Kak Zdaj potegnemo dola z njega kapout?«
»S škarici ga ozark razrejžemo pa te ga naletja z njega potegnemo,« pravim.
Zolini vse sapa stanila. »Njajte, vej dja dola z njega spravim kapout,« je pravo.
S Kovačinim sta ga nikak gorazdignila pa kak žatjau sta kapout dolapotegnila z njega. Bobi je pa tak nazaj na postelo düno, ka vejn se je eške zemla strausila.
Gda smo vö na vrata šli, te se je Bobi že tö goraprebüdo pa vö za nami prišo. Ranč ma nej špajsno bilau, Zaka nas je telko tam odlo.
Karči Holec
Porabje, 11. marca 2004
9
Gda nam že našo »sunce zahaja«, te nekak tü mora
stati pri nas
Vsi dobro vejmo, da je človeško živlenje kratko. Lejta nam taskaučijo pa samo tau napamet vzemamo, ka nas mauč pa zdravje povržeta, več si ne moremo tak djati kak gnauksvejta, našo tejlo ne moramo sami gor držati. Gnauksvejta je pri nas pa indrik tü tak bilau, ka je stari človek ostano v držini, njegvi so ga do smrti opravlali, ta držali.
V	gnešnjoj svejti je pa tau več nej tak. Največkrat nej zatok, ka mladi neškejo stare, liki zatok, ka na gnes vsakši leti v slüžbo, nejga cajta doma sejdeti pa starce opravlati. Samo ka stari človek tü mora živeti. Pa nej vseedno, kak. V etom modernom svejti je že tak, ka starci pridejo v takše domove, gde je opravlajo tisti, steri takši slüž majo, ki so se za tau »meštrijo« vzeli.
Zdaj bi vam rada nut pokazala edno takšo mlado žensko, štera se je v svojoj živlenji več maštrij vönavčila pa te si je gnauk samo zbrala takši slüž, ka je leko žmeten, de pa lejpi poklic.
• Marija Horváth Tóth, prosim te, malo se mi nut pokaži. S kakše držine si pa kakša je bila tvoja življenska paut do tejga mau? »Ge sam z Dolenjoga Senika. Moji stariške, stari stariške -samo očin oča nej - so vsi Porabski Slovenci bili. Moja edna stara mama, ka so ji gučali Flisarca, so pa iz Prekmurja prišli es na Senik. Etak Sama tü drugo ne morem biti, liki Slovenka. Tau je že drugo, ka žau, slovenski trnok ne gučim, depa vse razmejm. Tak mislim, ka v mojom skromnom živlenji nika posebnoga nega.
Po osnovni šauli sam se vönavčila za sobolico (šiviljo).
V	Sakalauvci pri Filip Irmi, ki je dobra majstrica bila, sam se včila. Sploj rano, gda sam 20 lejt stara bila, sam se oženila. Moj mauž je Vogrin, tüj je bio sodak, etak sva se spoznala. Po tistom je prišla deca, ge sam pa doma med tejm delala svojo maštrijo. Lejta samo tak letijo, bole moderni svejt je začno naprej titi, etak sam si pa druge
maštrije začnila iskati zatok, ka je s šivanja žmetno živeti. Po strokovni šauli sam maturejrala v gimnaziji, etak sam pa leko drugi slüž tü dobila. Na Dolenjom Seniki so naprajli za stare lüdi eden klub pa te si me ti zvala z mojo kolegico, z Elizabeto Wagner, ta delat. Mene se je tau delo vidlo, te sam napamet vzela, ka rada mam stare lüdi, rada sam, če njim kakše probleme leko rešüjem. Tau je bilau od 1988. do 1992. leta. Te je v vesi nauvo Vodstvo te klub razpüstilo, etak sam ostala brez slüžbe. Po tistem sam dobila delo, znauvič sam šivala, Zdaj že v fabriki. Pa je tau nej dugo držalo, najšla sam si gnešnjo delo.«
•	Kakšo delo si te najšla? »Že sam prajla, ka gda sam doma v klubi za stare lüdi delala, sam gor prišla na tau, ka ge rada mam stare lüdi. Kakoli ka je moja glavna meštrija sobolica, tisto, leko povejm, ka sam si nej ge vöodebrala. Moja stara mama so bili sobolica pa so te oni name »vöpoglednili« za te poklic, steroga sam nej z najvekšim veseljom opravlala. V Monoštri pa dela že dugo cajta eden Dom za stare. Te dom ma eden taši del tü, gde se takši starci zadržavajo, šteri več ne morejo vsakši den domau titi, največ ji je ležeči betežnikov. Oni so tisti, ki čakajo na stalno mesto v socialni domovaj. Na gnes je moj poklic skrbeti za te starce.«
•	Če dobro vejm, tau je tü takši poklic, šteroga brez šolanja ne moreš opravlati.
»Mogla sam se šolati, kakoli sam te že mati bila trej sinaum.«
•	Spominjam se, da si mogla za nalogo nikšo temo vöprebrati, te si ti tak skunčala, ka boš pisala od socialni politiki v Porabji. »Sprvoga sam ge tü tak mislila, ka de mi ležejše od naše krajine, od naši lüdi, od našega živlenje pisati. Pa te sam gor prišla, ka je tau najžmetnejše, depa nigdar mi je nej žau bilau, zatok ka Zdaj malo ovak gledam na
svojo lüstvo, na njigvo usodo.«
• Malo mi pripovejdaj, kak kaj v daumi dé?
»Za kaj takšoga se samo naj takši poda, šteri je nej aklavi, šteri je potrplivi pa šteri rad ma stare lüdi. Šteri je nej takše nature, tisti v takši slüžbi dosta trpi pa trpijo od
njega tisti tü, štere on opravla. Slüžba je nej leka, tüj po sobotaj po nedelaj tü delamo, opravlamo te lüdi, ki nas fejst čakajo. Tüj ne smejš prbérati djanja. Vse, ka eden takši človek potrebüje, šteri si sam nika ne zna djati, vse moreš naprajti. Med tejm pa moraš ostali eške pajdašica, človek, ki drugoga -šteri se več ne more gibati, depa pri pameti je, rad si zgučava - za popolnoga človeka drži:«
• Vsi dobro vejmo, ka je zatok stari pa betežen človek malo čüden. Nejmate včasin kakše konflikte, kakše probleme, ka morate rešüvati?
»Mamo, pa leko povejm, v vsakšom minuti. Starejši človek je že pozebleni, neške se zavüpati, bole boječi je, etak si brani svojo živlenje, ka eške znak ma. Etak pa se vse kaj naprej dá. Na priliko etognauk se je Zgodilo, ka so edna tetica velko navolo zagnali, ka so njim očale vkradnili. Ge sam bila v slüžbi, k meni se držijo ta tetica, dobro je poznam. Če
kaj ne najdejo, vsigdar je drugi kriv, oni nej. Pa te ge »mojo mater« malo razkopam v njenjoj posteli, malo iščem te očale, gda gnauk samo z ednoga kauta naprej pridejo. Gda sam ji naprej dala očale, mati so se tak smejali, ka so skurok doj s postale spadnili. Pa te Zdaj boj čemeren na edno takšo düšo. Po tistem smo se v sobi začnili vsi smejati.«
• Tvoja najprva maštrija je sobolica. Tüj, gde delaš, so na tau nej gor prišli pa te neškejo za toga volo tüj pa tam vöponücati?
»Ne morem povedati, ka bi me vöponücali, kakoli, ka se dostakrat zgodi, ka ges Sama napravim za moje stare tau pa tisto. Ranč Zdaj nej dugo se mi je Zgodilo, ka so edna mati dobili eden trening gvant. Sploj so radi bili, samo ka so za pau dneva tak prajli, ka je lače tak stiskavajo, ka je tau nej za trpeti. Pa sam te z njij mogla potegniti lače. Lače sam odnesla brez toga, ka bi me oni prosili, pa sam njim je prejk naredla tak ka so mati tak radi bili, ka je tau nej zapovedati. Samo ka Zdaj je pa nevola vövdarila. Oni škejo mojo delo vöplačati, ge pa sam nika nej prosila pa vzela, nej sam zatok naprajla. Pa te Zdaj svojo čer mantrajo, ki je Večkrat gledat pride, naj mi vöplača mojo delo. Nikak etak se nam godi den do dneva, etak se ta mantramo, trauštamo, probamo polepšati tistim živlenje, šteri so dostakrat pozableni, sekantni, nepotrplivi, šteri si več ne morejo djati nika nej.«
• Kak te poslüšam, gledam tvoj obraz, nika posebnoga čütim. Gda gučiš od svoje slüžbe, nikši mir je v tvo-
jom srci, nikšo velko lübezen čütim.
»Moram povedati, ka je tau ginau tak. Prišla sam v svojom živlenji do toga, ka rada mam svojo delo, svojo slüžbo, svoj poklic. Gda pridem na svojo delovno mesto, te se zmirim, kakoli ka nosim svoje privatne, držinske težave, kak je že tau pri človeki, Z veseljem dem delat zatok, ka sam dosegnila tau, ka sam v svojom srci vsigdar nosila, ka sam si želejla. Do svoje penzije - ka je eške daleč - bi rada opravlala tau delo.«
•	Po tejm toga človek leko tau misli, ka tebe tej stari lüdje, te stare ženske sploj rade majo? Včasin moraš med nji staupiti, se skoriti tü?
»Tau vse geste. Kak v ednoj držini, tüj tü tak dé. Buma ka se skorim z njimi, pa te tišina po tistem pa te se mirimo, se smejemo, Večkrat tak, ka je tau nej za povedati. Tak čütim, ka me rejsan sploj radi majo. Tak, kak ge nji. Stari človek pa malo dejte, šegau majo povedati. Pa je tak. Malo, eške sploj malo dejte tü začüti, napamet vzeme Sto ga rad ma. Pa moji stari dobro znajo, kakoli ka se tüj pa tam korimo, krčimo eden z drügim, ka je tau tü od lübezni.«
•	Po vedla si, ka si oženjana, maš tri pojbe, dva sta že odrasla. Mož, tvoji sinauvje kak gledajo na tvojo delo?
»Moja držina pa moji stariške - ki tü tüj v vesi živejo -dobro znajo, ka ges rada mam svojo slüžbo. Etak so pa tolerantni, uvidni do mene, ka moj poklic buma več kak cejloga človeka nüca.« Gda sam se Poslovila od te mlade ženske, mi tau napameti ojdlo, ka je svejt zatok itak dobro napravleni. Mi v njem smo različne nature, ka eden zna, tisto drugi nej, ka eden rad opravla, tisto te drugi ne more, depa vsakši je potrejben. Etak leko svojo živlenje pomaleg ta ravnamo, gda je že sploj žmetno, polepšemo.
Irena Barber
Porabje, 11. marca 2004
1O
Gda sam ges v tvojij lejtaj biu...
Gnesden je nej leko osnavlati ednoga okouli šesnajst lejt staroga pojbara, ali dönok je fajn, če mamo nikakoga v familiji, šteri se razmi na računalnik.
Gde so že tisti lejpi stari cajti, gda je več pokolenj leko vküper živelo v ednom doumi, smo si zdihavali prejk desetine ino desetine lejt v malih edno- ali največ dvosobni stanovanjaj. Kak lepou je bilou, ka so stari starišje leko pripovedavali svojim vnükecom, kak so oni živeli inda svejta, kak fajn je bilou, ka je babica za cejlo familijo dober obed sküjala, pa so se vsi vküper k lepou prestrejtomi stouli dojseli. Malo dejte so nej rano zbüdili, naj ga nesejo roditeli v deteče jasli ali vrtec. Šolskoj deci je nej trbelo v cejlodnevno šoulo oditi, ar so stari starišje nanje doma pazili, vekšim so pomagali zadvečera tüdi pri včenjej. Deca so meli pravo detinstvo. Štres njim je nej pokvaro živcov že včasih prvij lejtaj. Leko so se merno špilali, nej so meli odmerjenoga časa, kak dugo ka morajo delati. Dugo časa so lidge samo senjali leko o tej lejpij mirnij lejtaj. Ali sen se včasi spuni. Zdaj leko vsigdar več takši familij najdemo, šteri si dajo zozidati velke iže na štok, pa živejo vküper s starimi starišami, pa ništerni celou s prababicov ali pradedekom. Tou pomejni, ka zgodovino leko iz prve roke spoznajo. Babica stalno spominja mlajše, kak žmeten je biu Žitek, gda je ona v njihovij lejtaj bila. Tou je eden čas zanimivo, ali sčasoma se človek toga naveliča. Včasi pa kaj špajsnoga tüdi povej. Včeraj sam ji pravo, naj malo počaka z obedom, ka prvle pošlem eden e-mail na Švedsko, šteri mora gnes zadvečera ta priti. Te me je malo čüdno poglednola pa pravla: »Vnükec, že dugo sam te ščela pitati, pa vseeno vsigdar pozabim, kak je tou mogouče, ka zdaj poštni goloubje tak na ednouk najdejo tisti adres tam na Švedskom, kama ti e-maile pošilaš?« Premišlavam,
ka njoj naj odgovorim, naj te lejpi mirni svejt, vu šterom ona žive, ne zmejšam pa njej pravim: »Znate, babica, tej goloubje so se v Nemčiji šoulali, zato so tak bistri pa čedni.«
Gda vgojno prosim mamo ali ajto, naj me šteri pela z avtom v šoulo, mi dostakrat v oči mečejo, ka so se oni v mojij lejtaj z avtobusom ali z biciklinom mogli voziti v šoulo. »Nas nikdar nišče nej z avtom pelo, kak tou zmejčeno generacijo«. Te se oglasijo babica pa pravijo: »Vej pa tou je tisto, vi ste se z avtobusom vozili, mi smo pa po snejgi, v deždji, v vetri po tri-štiri kilometre daleč mogli peški oditi v šoulo.« »Pa niti poštenoga kaputa pa pošteni punčuk ste nej meli,« -denem cuj ges. Tou isto ploščo poslüšam vsakši den.
Včeraj prouti večeri pride mati domov: »Zaka si nej notri zakapčo pralnoga stroja? Vse sam pripravila, gvant je notri, pralni prašek je notri, programirani je, samo notrizakapčiti bi ga trbelo, pa na takšo malenkost nejsi zmožen! Gda sam ges telko stara bila, kak si Zdaj ti, ešče sploj nej bilou avtomatov. Vodou smo na plini mogli segrejvati pa notri lejvati v pralni stroj. Pa tou telkokrat, kelkokrat smo ščeli vodou mejnjati.« Te se oglasijo babica, pa pravijo: »Tou je ja fajn bilou! Mi smo pa nikšoga mašina nej meli, v škafi smo z ribašom gvant prali, pa tüdi žajfo smo si sami mogli küjati. Oplaküvali pa smo gvant v potoki na kamenji. »Kak ste pa pejglali, gda ešče nej bilou elektrike?« - jo pitam. »Takšo pejglo smo meli, kama smo žerjavico iz šparata notri dejvali,« mi pravi. »Pa je avtomatično vözakapčila, če je bila preveč vrouča, nej?« - jo pitam. »Zaka me za norca maš? Ka bi mi ti dönok pravo, či bi ges tüdi tak noura bila, kak sousedova Mariška. Ona misli, ka pejglo bencin segrejva, pa zamejnja telefon z radiom. Gnes vgojdno mi pravi, če sam čüla, ka je Pištek avto küpo. Odkec bi mogla znati, jo pitam. Pa
radio je notri povedo.« »Pa Zaka mislite, ka je nej radio biu?« - jo pitam dale. »Zato, ka nemajo niti radioja, niti televizije.« »Ka me norite, babica« - njej pravim. »Odte esi k okni, pa poglente, ka majo na streji anteno.« »Vej pa anteno majo, samo televizije nej. Zato so dali anteno naprajti, naj vsi vidijo, ka oni tüdi majo televizijo. Ovak bi jo sram bilou, zato ka že samo oni nemajo televizije v vesi, pa se ne dajo dojgledati.«
V našoj familiji Vidim, ka se generacije ne morejo popolnoma razmiti. Pa v literaturi človek tüdi lejko šte, naprimer v romani Turgenjeva »Očetje ino sinouvje«, ka je nasproutje med generacijami vsigdar obstojalo. Starejše pokolejnje tou mlajše v etom romani za nepopolno drži, štera ma nihilisti-čen odnos do umetnosti, do lübezni, do lepoute. V držinskij romanaj »Artamonovi«, pa »Hiža Budenbrock«, šteriva sta obednom tüdi generacijska romana, Gorkij pa Thomas Mann notripokažeta antagonistične konflikte, pa razločke v gledanji na svejt med generacijami.
Vse tou, ka sam Vidim, pa štem v svetovnoj literaturi, me nadigava na tou, naj se tüdi ges pripravim, kak bom svojoj deci razlagao, kak skromno smo živeli mi v začetki dvajsetprvoga stoletja. Če me bodo deca gnjavili, zaka ne idemo na letovanje na Mars ali na Luno, jim povem, ka sam biu ges presrečen, gda so me moji roditeli s sebov vzeli na ednomejsečno potüvanje z ladjov po Karibskom morji, ali gda smo se z eroplanom pelali na letovanje na otok Mauritius, šteri leži, kak znate, v Indijskom oceani. Premišlavam o tom, kak naj mojoj deci raztolmačim, ka smo ednouk svejta v ništernij bautaj nej mogli s kreditnimi kartami plačüvati, samo z gotovimi pejnezami, pa smo pred bankomatom včasi v dugoj vrsti mogli čakati, ka na red pa do pejnez pridemo.
Pa kakše težave smo meli tüdi s telefonom. Nej je bilou vsigdar tak, ka smo telefoni samo povedali ime človeka, s šterim ščemo gučati, pa te ga telefon sam pozove, pa vidimo na ekrani, kakše grimase dela, gda z nami guči. Moj sin de zagvüšno žmetno razmo, če njemi povem, ka smo mi najprvle mogli poiskati numero, pa te na eno gumbo pritisniti, samo tak smo doubili linijo. Če je numera bila zasedena, smo palik mogli na gumbo pritiskavati. O tisti časaj njemi itak ne bom pripovedavo, gda smo ešče številčno tarčo mogli telkokrat zavrteti, kelko številk je bilou v imeniki, pa tou tak dugo ponavlati, dokeč smo nej doubili linijo. Na konci, gda se nam je ednouk li posrečilo dobiti zvezo, nas je prst že tak fejst bolo, ka smo ga mogli v mokro coto zavijati. Mobilnij telefonov tüdi nej bilou. Če smo čakali kakše zvanje, smo mogli ostati doma pa
sedeti cejle dneve pouleg telefona.
Leko bi nadaljavao, koga vsega je nej bilou, gda smo mi ešče tak mladi bili kak Zdaj naša deca, naši vnüki. Leko bi njim pripovedavao tüdi o tom, kak so živeli inda naši roditelji, naši stari roditelji. Zanimivo je, kak srečni so bili tüdi te, gda ešče nej bilou elektrike, nej bilou motorizacije, avtomatizacije... Ne razmijo te naš nouvi Žitek, pa se po svoje dönok lepou znajdejo v etom nouvom svejti. Gda mladina pravi, ka njej tej stari na mozgé idejo z detinsko naivnimi pitanje bi je ges najrajši pitala, kak bi se oni znajšli, či bi mogli živeti brez vodovoda, brez elektrike, brez avtomatizacije, brez elektronike. Zagvüšno slabše od toga, kak se tej naivni starejši lidge znajdejo v etom našem atomskom cajti.
Suzana Guoth
Sporazum o sodelovanju
V prostorih nove dvojezične osnovne šole v Dobrovniku so pred kratkim predsednik sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti György Tomka in predsednika županijske skupščine Železne in Zalske županije, Peter Marko in Zoltan Kiss Bódog slavnostno podpisali sporazum o sodelovanju med obmejnima županijama in madžarsko narodno skupnostjo v Sloveniji na področju kulture in šolstva za leto 2004. Podpisa sporazuma so se udeležili tudi generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru Marko Sotlar, direktor Urada za narodnosti Janez Obreza in podpredsednik Urada za zamejske Madžare Bela Szabo.
Sporazum, ki so ga tokrat podpisali že trinajstič, določa oblike usposabljanja pedagogov dvojezičnih šol in vrtcev na Madžarskem, na kulturnem področju pa o gostovanjih kulturnih skupin na obeh straneh meje, pa o sodelovanju knjižnic, galerij, muzejev in drugih podobnih institucij.
Porabje, 11. marca 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Dugičas
Vsi mlajši, ka so se meli šegou naganjati kouli Maloga potoka, so bili v šouli. Tak je tou, trbej se včiti za Žitek, steri je pred njimi. Samo malomi Gusteki se je tou eške nej trbelo. Vej je pa kuman štiri lejta star in takšni leko šoulo gledajo samo od zvünaj. In tak je bilou tö. Mali Gustek je prejk Maloga potoka gledo prouti maloj veškoj šouli, v steroj so se včili njegvi padaši pa padaškinje. Nej trbej posebno gučati od toga, kak so njemi takšnomi samomi čidale bole falili. Najprva je gledo proti šouli, po tistom je meto kamne v vodou, gda njemi je tou više prišlo, je füčko vküper s ftičami, že včasin za tistim postrašüvo ribe v vodej, dokejč je nej obsejdo na brgej potoka. Trno kusti dugičas se njemi je potegno v tejlo in glavou. Brezi pajdašov se je nika nej vedo špilati.
-	Zakoj sploj trbej v šoulo ojditi? - je čemerno stiskavo drouvno pesnico ta prouti šouli.
Ranč je nej vpamet vzeu, gda se je skrak njega postavo njegvi dejdek. Gledo je Gustekovo čemerasto mlado tejlo, kak se vugible od dugoga časa. Samo naraji se je smejau. Čako je, gda gor pride, ka je več nej sam. Vejn bi dugo nej gor prišo, če bi se dejdek nej tak čistak naraji skašlo.
-	Kak je moj mali vnükec? Vidim, ka nekšo nevolo maš. Vej se leko dja s teuv špilam, dokejč tvoji pajdaši ne pridejo iz šoule, si je vseu na brejg pri Gusteki.
-	Vala lejpa, dejdek. Tou trno spoštüvlem, ka se škeš špilati z meuv, dapa brodim si, ka se ti ne vejš špilati, kak bi si dja želo, -je Gustek že skur djouko.
- Tak si brodiš, -je dejdek stano. -Brodiš si, ka sam dja nej nigdar biu mladi in sam še nej naganjo eti kouli potoka, ranč kak ti pa tvoji pajdaši. Poj z meuv, boš vido, ka vse vej tvoj dejdek, - ga je prijo za rokou in sta šla.
Stavila sta se ranč tam, gde so v potoki velki kamni. Oba sta se doj züla in si zasükala lačnice. Najprva je v vodou stoupo dejdek, Gustek pa ga je gledo, kak se z rokami ribe Unijo. Dejdek je pomalek stoupo do prvoga kamna, z rokami šou pomalek pod njega in je že na süjo lüčo prvo ribo. Gda so bile na brgej že tri ribe, je probo kakšo pod kamnami zašlatati Gustek tö. Prve se je redno postrašo, druge malo menje, tretjo pa je zgrabo ranč tak, kak je vido svojga dejdeka. Gustek je po tistom vküper znoso süje vejke, dejdek pa spuco ribe. Na ognji sta si je lepou spekla in Gustek je nej poumno, gda je tak dobre ribe djo. 
-	Ka pa zdaj, dejdek? - ga je migalo, ka ta delala tadale.
-	Zdaj si pa na rbet dale leževa eti pod drejvami pa va gledala ftiče med vejkami pa je poslüšala.
Gustek si je ranč nej mogo broditi, kelko fele ftičov žive v tej drejvaj pri Malom potoki. Pa je nej vedo toga tö nej, ka je dejdek skur vse pozna. Pa nej, ka je samo pozna, vsikšoga ftiča spozna po njegovom spejvanji. In tak se je od dejdeka pomalek začo tou včiti Gustek tö. Že popodnevi je tou včiu tadale svojim padašom.
- Če maš oči pa vüje na pravom mesti, ti v naravi ne more biti nigdar dugičas, - njim je tumačo ranč tak, kak njemi je tou povedo njegvi dejdek.
Že je kuman čako, ka ta na drugi den z dejdekom pá pri Malom potoki.
Miki Roš
Kusto repo, dugi len, fašenek je cejli den
24. februarja, na pustni torek, zadnji dan pred postom ni bilo pouka na gorenjoseniški šoli. Zgodaj zjutraj je bilo središče vasi prazno. Okrog desetih pa se je okolica šole napolnila, toda učiteljev in učencev tudi takrat
ni bilo, namesto njih smo srečevali klovne, princese, škrate, vile, čarovnice, razne živali ali znane umetnike. Na šoli smo imeli pustni karneval.
Pravijo, da je pust čas veselja in norčij. Tako je bilo tudi pri nas. Na ta dan smo se našemili, »skrili” smo se v razne maske. Nekateri so se več dni pripravljali in izdelovali svoje kostume, nekaterim so se izpolnile najbolj skrite želje.
Pustna povorka se je začela po deseti uri, pridružili so se nam tudi malčki iz vrtca. V spremstvu harmonikaša smo se odpravili proti kul-
turnemu domu. Ob robu ceste je bila gneča, za nekaj minut se je ustavil promet,
je postala prazna trgovina ter gostilna, vsi so gledali našemljene otroke. Dvorana v kulturnem domu se je napolnila. Na odru smo takoj lahko pozdravili dvojico Pa-Dö-Dö. Enkratni so bili! Smejala se je vsa publika. Po
vrsti so nastopali tudi ostali. Žirija je imela pretežko delo; med odličnimi izbrati
najboljše! Komisija se je odločila: prvo nagrado je dobil križasti pajek, v kategoriji
skupin pa mladi par v narodni noši, ki sta nam še lepo zaplesala. Ampak zmagah smo vsi in tudi naša publika; starši, stari starši, sorodniki, znanci naših otrok in vsi prebivalci Gornjega Senika, ki so si vzeli čas, da so počastili našo prireditev. V času skupnega veselja smo pozabili svoje vsakdanje probleme, bolezni..., našim učencem ni bilo treba odgovarjati na učiteljeva vprašanja, ni bilo domače naloge... Videli smo od smeha solzne oči! Verjemite, da se za te trenutke splača truditi. Čeprav vsi niso mogli postati prvi, je vsak učenec dobil nagrado. Pri tem nam je bila v pomoč naša dijaška samouprava ter Državna slovenska samouprava. Hvaležni smo jim.
Za kosilo nas je čakal okusen golaž ter „kroflinge”. Pregovor pravi, da je „fašenek cejli den”, zato smo tudi mi nadaljevali po kosilu. Sledil je srečolov. Organizatorji so pripravili zelo koristne srečke. Eni so imeli več sreče pa so dobili več stvari, nekateri pa nič. Vznemirljivo je bilo! Pomirili smo se z diskom. Dobro je bilo biti skupaj...
Hvala! Naslednje leto čakamo tudi Vas, toda v maskah!
Učenci OŠ Gornji Senik
Porabje, 11. marca 2004
Obranimo ljudske šege z obe strani meje
Turistična kmetija Smodiš v Otovcih je 20. februara od karažnosti bila ijrašnja. Gazda kmetije Vlado Smodiš s svojo
držinov že deveto leto organizira, zove vküper tašno lüstvo, steri se razmejo na stare šege, meštrije. Njegva želja je, naj mladina leko erba, prejk vzeme tisto znanje, meštrije, stere v danešnjom civilizacijskom, modernom svejti več nej moda delati. Lidge se pa tašnoga reda vküper dobijo, se Veselijo pa malo pozabijo na Vsefale nevaule, stere morajo rešüvati od dneva do dneva.
Stare šege, navade zvöjn domanji lidi dalečne lidi tü fejs vlečejo v Otovce, vej so pa ške prišli s Ptuja pa s Hrvaške tü. Držina Smodiš se je od leta do leta zatau tü pobrigala, naj ma zavole mesta, prostorov za goste. Vej se je pa sam vinotoč (gde se nataka doma pripauvano vino, sok) že tak raztegno, ka pomalek v dolino potisne
sadovnjak. Spodkar v zidi se je predpodnevom kaulek stau mlajšov zbralo z OŠ Kuzma, Puconci pa dijaki Srejdnje kmetij-
ske šaule Rakičan, steri so se včili košare plesti, glaže nut
plesti, za ftiče klonje delati. Mlade dekle pa podje so s takšnim veseldjom mejsili testau pa pekli krü v peči, ka so ranč nej steli tak njasti. Večer je pa Vinotoč vse štrmo od slovenske pesmi pa harmonike. Zatau so se brigale števanovske ljudske pevke pod vodstvom Marije Rituper, stere so lepau naraji zapopejvale domanje pesmi, sterim so se lidge redno radüvali, nisterne z njimi vred spejvali. Gda so se pa fude zglasile, smo poslöjšali z laumpi pa vüjami. Če je pa igrala svetovna prvakinja na harmoniki, učenka Kristina Pahor, stera je v svoji noši vögledala kak najlepša zvejzda na nebi. Njen mali „kolega” je tü redno vlejko svoje fude. Žmana porabska pa prekmurska rejč se je pa leko poslöjšala v skeči, steroga sta zašpilala zadovolni publiki Laci Nemeš pa sam režiser skeča Miki Roš. Gda smo se vönagledali lejpi papirnati rauž, stere je redla gospa Helena Balažic iz Moščancev, vönalöjpali goščic, smo si vseli za bejli sto, gde nas je čakala fajnska kapüsta z okajenimi rebri pa pogače, ka vali gospodinjo Vero Smodiš. Za(h)valimo se za te lejpi večer.
Klara Fodor
Ljudske pevke iz Števanovec
Laci Nemeš pa Miki Roš v skeči »Čistak normalen den«
NIKA ZA SMEJ...
Liter palinke
Magda se je etognauk z busom v Sombotel pelala, pa gda je z busa staupila, je glaž palinke tam pozabila. Gda je sledkar palinko iskala, stero je svojoj padaškinji stejla dati, je palinke nej najšla pa ji je napamet prišlo, ka je ona palinko na busi njala. Hajde, na autobusno postajo dé pa tam pita, če je stoj palinko nej doj dau na postaji. Zdaj pa gospaud, ki je tam v slüžbi, etak pravi:
»Palinko so nej doj dali, liki tistoga, steri je vašo palinko spijo, so že v špitale odpelali ga vöstrejzniti.«
Takšo vrejmen?
Lorenc Večkrat napravi, ka po večeraj taostane. Etakšoga reda njegva žena Anuška ne more spati pa ga čaka domau. Lorenc se je etognauk tü samo po paunauči domau pritepo. Žena ga etak pita potistim, ka ga od glave do pete pogledne: »Kak pa tau vövidiš? Vej pa lače pa črevle vse mokro maš. Tak fejst dež de?«
Lorenc pa: »Vraga dež, tak fejst vöter tudi.«
Kelko pa nüca?
Bela je strašno šparaven. Itak bi pa rad emo en auto. Sploj bi ma potreben bio delat ojti. Etognauk je v Zalaegerszeg üšo pa je gor poisko firmo, gde nücane autone odavajo. Eden mali auto se ma je trno vido pa včasin pita, kelko košta pa kelko bencina nüca. Šef pravi, kelko košta pa na stau kilometrov za edno žlico valaun bencina nüca. Škrklavi Bela pa Zdaj etak pita: »Za kakšo žlico? Za takšo, s sterov župo gejmo ali za takšo, s sterov kafej graužamo.«
I.B.
Gorenjisenčarge napravili najvekšoga snežaka v rosagi
Na konci februara smo dobili tisti snejg, steri bi mogo spadniti tam kauli svetkov (božiča), ka so mlajši te doma bili pa bi se leko sankali. Dapa na Gorenjom Seniki so zatok Zdaj tö veselje meli, ka so si ,,velki mlajši”, krčmaroš Tomaž Škaper pa njegvi padaši vözmislili, ka naredijo najvekšoga snežaka v rosagi. Na intemeti so prej poglednili, ka je do
tejga mau 6 metrov visiki biu najvišeši snežak na Vogrskom. 
Uni so vcüjdali ešče en meter. Snejg so s cejle vesi vküpzvozili (ponücali so kakšni 50 kubični metrov) pa so 
pred gostilno Cifer postavili mužakara s Snega. Paudrugi den je delalo deset vözraščeni lidi pa dosta mlajšov.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.