894 Nevin Birsa PRVA SVETLOBA Obstajala si pred vsem: bila si zibelka, vsa zmedena v viharju, bila si prva reka, po kateri sem plul, škrjanci so te prebodli s svojim letom, nepozabna, prvinska, moja mati, uničevalka teme, moj zadnji vzdih, mehka lovka, ki si me požrla v svoje globine, škrat, trden vozel začetka, mavrica in bolečina. Bila si vse, to sem sprevidel sredi zapuščenosti in samote, in večja je moja zenica, in bolj odprt je moj glas! Pesmi 895 Pesmi VSE, KAR ŽIVIM Vse, kar živim, je jeklo, in vse, kar bom živel, je porajajoči se balonček regratovega semenja. Prosim, naj dežuje! Lovke stiskajo glave, abside jejo glave, nebo in srce: ličinke prodirajo skozi preklete gozdove, in davna luč mežika, tako mežika; tako! Grozi ti muzika, ze tu, zetu, ovita okrog nosilcev z vročim ročajem hladnega ognja, ki mi cefra možgane in vse duše, ki plamenijo v meni! Vzhajajo lune, in kot drhteči bogovi se s prsti dotikajo morja in ječečih vršičkov moje drage: cigaretni ogorki ugašajo, divji kostanj prede ljubezensko pesem, polno nebesnih mežurkov, in hiše, ki se utapljajo v rezilu žalosti, so rdeče kot še nikoli... Zato naj dežuje! Da poiščem četo banditov in zgrizem zelenega volka z zlatimi zobmi! Da me napolni enako rdeči klic voda in enako žareči ogenj, ki barva moje in prihodnje nebo! BOM! O vila si me, ti nora drhal! Češnjo, ki cvete kot smodnik ob mojih stopalih, so poljubili so poljubili drhteči roboti, in nisem jim hotel odpustiti njihove bakrene barve! 896 Nevin Birsa Bil sem, bom, z lasmi, razkuštranimi od besa, valovitimi kot podivjana rečna voda: gotovo je! O, bival sem v roži, drsel skozi veke viharjev, ki so metali kri ob šipe, želje ob ograje in kitajske zide . .. Tako si bljuval kri in saje, dinamit je vzhajal v neštetih zubljih od korenin do temeljev, verjel sem v padajočo in obenem podivjano aorto. In verjel sem, da zagori gošča in da demoni poneso sivi dež sonca v vse križe in zastave ... O palače, zrušite se! SMRT Straža rjove: zjutraj so drevesa JE OBSOJENA še starejša, in hladna pest noči NA SMRT jih ne more več zadržati, — gredo kvišku, se morda upogibajo? — Z obzidja, sunkovitega diha, plane vojak, ki mu pravim smrt: in smrt je obsojena na smrt, in življenje je neznanka, ki upira pogled v približajoče se nebo, — življenje rastlin in živali, ki gnezdijo v območju krhkega sveta, se razprši kot zvezda, težka in zamotana, se razprši, in ne vem, me obide, če je to, kar počnem in živim, resnica ali laž . . . VEDEL SEM Glas je bil pred rojstvom zvona: ZA SKRIVNOST bila je širina vzhajajoče tesnobe, umazani bankovec noči, 897 Pesmi z vso svojo nevednostjo in krhko laguno, brez lune, tega čudežnega otroka sleherne teme; bleščeči se zvok, in zvon je daleč, ne ujame ga skrčena dlan, ne dotakne se bobniča, ker je onkraj vsega, vendar pred vsem. Vedel sem za skrivnost, bila je razpredena v tvojih očeh, mitoza morja se je iskrila, vedel sem, vedel, skrivnost, zate, zato sem zbežal skozi prosojno zelenje zgubljene luči v novo, skoraj rosno in tako žalostno jutro.