KAJ
RAZISKUJE GALLUP? str. 5
ALPSKI SVET str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 15. julija 1993         Leto III, št. 14
RAČUN BREZ KRČMARJA
Če bi bili madžarski državljani dandanes sluge pokorni - kot bi si to želeli prenekateri novopečeni vsevedneži in vsemogočneži na oblasti potem bi se jim lahko dogajalo, da ko bi "v življenjski nevarnosti" bežali nekje na javno stranišče na veliko potrebo, pa pred vstopom v ta velepomembni javni objekt ne bi počakali, da bi jim starka izstavila račun za davkarijo, potem bi jih davčna oblast lahko kaznovala na 20 tisoč forintov (dve minimalni madžarski plači) globe, lastniku velepomembnega javnega objekta pa bi priškrtnila kar 50 tisočakov. Kaj bi se zgodilo oziroma kaj se bo dogajalo (saj zakon je od prvega julija naprej vendarle v veljavi), če bi se pisanje takih računov, v taki življenjski nevarnosti - zaradi birokratskega pisarjenja neveščih rok omenjenih stark - nekoliko zavleklo, pustimo ob strani(šču).
Ali res, da denar ne smrdi? Prav noben?
Smešno je tudi, da si recimo v veliki vročini zaželiš kepico sladoleda, zato stopiš do vogala, kjer je že dolga vrsta, pa moraš čakati dlje kot ponavadi, ker moraš počakati, da sladoledar vsakomur pred tabo, pa še tebi, ročno napiše račun za to ubogo kepico. Zelo veliko je namreč takih trgovcev, ki nimajo še registrskih blagajn, zato morajo na fevdalni način ročno izstavljati račune.
Če pa človek kupi le kakšno drobnarijo, recimo škatlo vžigalic ali kaj podobnega, sam račun stane več kot vžigalice.
V mlečnem bifeju sredi mesta, kjer si včasih privoščim rogljiček s kozarcem mleka, so izdelali novo strategijo. Jezilo jih je namreč, da so ljudje ponavadi kar oddrveli s svojimi zajtrki in niso počakali na račun. Kljub temu, da se le-ta v tej trgovinici ne dela manualno. Traja pa vseeno nekaj sekund. Nevarnost jim namreč preti, da je morebiti med kupci tudi kakšen hudič od davkarije, ki bo rekel, da kupec nima računa na pladnju, torej 50 tisočakov globe. Gospa v tistem bifeju bi za to pet mesecev garala. Bistvo omenjene strategije pa je v tem, da se prodajalke najprej ukvarjajo z računom. Prej dobiš listek kot rogljiček. Skratka, na kozarec mleka
čakaš dlje kot ponavadi.
Prav groteskni pa so prizori, ko recimo pride neka starejša, revnejša kmetica s podeželja, ki želi prodati nekaj jajc ali kakšen kilogram krompirja na mestni tržnici, pa jo "oblast" začne maltretirati, ker ni izstavila računa. Kljub temu, da je prodala tri jajca. Starka pa le gleda z razprostrtimi rokami, kakšen prometni davek vendar, kakšne rubrike neki bi bilo treba izpolniti, pa nasploh tudi očal nima s sabo...
Ko je prvega julija začel veljati zakon o obveznih računih, so stojnice na večjih tržnicah v Budimpešti ostale prazne, revnejše branjevke pa doma. Trgovci in trgovke so na ta način protestirali proti
nedomišljenemu zakonu. Rečeno je bilo, da bodo stavkali tudi po več tednov, če bo potrebno. Ta sloj si zaradi svojih finančnih rezerv to lahko dovoli. (Morda tudi ni slučajno, da država tako pritiska s temi računi. ) Manjše ribe - kot na primer prej omenjene kmetice - pa ne. Pa tudi mi kupci ne. Zato je vlada takoj po prvem dnevu popustila in rekla, da je pripravljena razpravljati o zadevi. In v dveh tednih suspendirati kontrolo tega, ali se izvaja zakon ali ne.
Vlada ima prav, da je treba nekaj ukreniti zoper sivo ekonomijo. Špekulacija namreč cvete na Madžarskem kot še morda nikoli poprej. Kar z drugimi besedami pomeni utajo davkov in podobno. Podjetja ne
nakazujejo sredstev, ki bi jih morala plačati socialnemu in zdravstvenemu zavarovanju. Kljub temu da se na veliko razprodaja (največkrat pod ceno) družbeno premoženje, bodo privatizacijski dohodki daleč pod načrtovanim. Za sedanjo vlado je značilno vse prej, kot skromnost glede porabe. Skratka, na nek način je treba priti do denarja.
Seveda tudi sami vemo, da ima vsaka oblast na svetu pravico do svojih davkov. T udi tega se zavedamo, da na primer utaja davkov ne škoduje le državi, ampak preko nje tudi tistim, ki redno izpolnjujejo svoje državljanske dolžnosti. In ne gre samo za moralno kategorijo, češ da se oni parveniji (novopečeni bogataši) mastijo s pomočjo goljufije. In končno tudi ne gre le za to, da jim drugi, tisti revnejši, za to zavidajo. Gre v bistvu za osnovo demokracije. Za to, da imamo državljani ob pravicah tudi določene dolžnosti. Na primer da moramo plačevati davke.
Vendar pa so pravila demokracije taka, da mora tudi država pred sprejemanjem zakonov vsestransko usklajevati interese in zagotoviti pogoje. Ni dovolj, da se vodilna stranka spomni nečesa, kar nato volilni stroj izglasuje, pač v skladu s partijsko disciplino. Prvi dan pa se ustavi življenje na določenem področju (štrajk branjevk).
Računati bi morali znati, ne le branjevke, ampak tudi -poslanci.
Fr. M.
Na tržnici v Monoštru
2
ZVEZE, ZVEZICE, SKLADI IN ŠE KAJ
(PRIPIS K ODPRTEMU PISMU ZA eR V 12. ŠTEVILKI PORABJA)
Čeprav je od objave odprtih pisem minilo že nekaj časa, me problematika še vedno na nek način vznemirja in menim, da moram nekaj reči. Pozorno sem prebrala članek gospoda Ružiča o sestanku kuratorija Košičevega sklada in moram priznati, da se mi v njem ni zdelo nič spornega; nasprotno: ko sem dobila vabilo, naj sodelujem na jesenskem simpoziju o Košiču v Števanovcih, sem intenzivno razmišljala, da bi res sodelovala. Košičevo etnološko, etnografsko in tudi dušno-pastirsko delo je vsekakor premalo raziskano in zato vredno temeljite obdelave, ki bi pomembnemu ohranjevalcu slovenske besede na obrobju slovenskega etničnega ozemlja dala pravo mesto.
Potem pa v 12. številki vaš zapis, gospod Stjepan Lukač, vaše korekcije novinarjevih nepravilnosti; šla bom kar po vrsti in rekla besedo, dve o vaših korekcijah, ki so me pošteno presenetile, da, šokirale.
"Košičev sklad sem ustanovil JAZ! " (ne pa Društvo Slovencev v Budimpešti, sklad nima nič skupnega z Društvom... ). Ves čas sem mislila, da je ustanovitelj res Društvo, kar bi bilo nekako logično. Če je ta sklad - VI, zakaj ga potem ne imenujete - Lukačev sklad? Sklad bi naj podpiral kulturni in gospodarski razvoj Porabja, kot pišete v razpisu Košičeve štipendije; vsekakor pohvalno. Toda, gospod Lukač, poznate te Košičeve "železne Slovence", danes, ta hip, v Porabski sedanjosti, na pragu tretjega tisočletja, v neustavljivi germanomaniji, v času, ko so na grmadah zgorele stare vrednote, novih pa še ni...? Porabje je danes čuden svet in Slovenci v njem tudi. Boli me, ko mi mladi starši brez oklevanja pripovedujejo, da bodo otroke vpisali k pouku nemščine, ker je to koristneje; saj bodo itak delali v Avstriji... Za nekaj šilingov se torej proda slovenstvo. Čigar kruh ješ, tistega jezik govoriš, razmišljajo Porabci; ste vedeli to, gospod Lukač?
Pišete, daje med sedanjimi
člani kuratorija tudi član predsedstva Slovenske zveze; res je gospod Laci Domjan član predsedstva Zveze, a član kuratorija sklada, po njegovi izjavi, ni kot član predsedstva Zveze, temveč kot Laci Domjan. To pa je nekaj drugega. Slovenska zveza je prav gotovo pripravljena sodelovati pri vsakem vašem prizadevanju za ohranjanje slovenstva v Porabju, a tudi vi jo morate na pristojen način povabiti k sodelovanju (poslali ste jim namreč - predsedniku Zveze - le vabilo na tiskovno konferenco ob zadnjem sestanku kuratorija).
Govor slovenskega duhov-nika Lojzeta Kozarja ob Košičevem grobu je bil za vse prisotne edinstveno doživetje; prepričana pa sem, da Košič, Bog mu daj večni mir in pokoj, svojega govora nikoli ne bi nadaljeval tako, kot ste zapisali vi, gospod Lukač: Košiču v njegovem dušnopastirskem in narodnoprebudniškem delovanju nikoli ni šlo za poudarjanje lastne pomembnosti; bil je skromen duhovnik, z dušo in srcem predan svojim Slovencem, vse svoje življenje je posvetil njim...
Knjiga madžarskega avtorja, ki jo omenjate, in bi jo naj predstavljala, prodajala in širila Zveza Slovencev, je knjiga o Porabju. Knjiga o porabskih Slovencih. Če je njen avtor Madžar, kaj je tu narobe? Kolikor mi je znano, ste tudi vi, gospod Stjepan Lukač - Hrvat. In po tej vaši logiki bi Slovenci tudi lahko imeli pomisleke glede dobronamernosti vaših prizadevanj za slovenstvo (ali za kaj si že prizadevate). Da me ne bi razumeli napačno: nikoli nisem bila nacionalist, pri ljudeh sem vedno cenila le kvalitete in nikoli spraševala, kaj je kdo po narodnosti; zase pa vem, da sem Slovenka z vsem svojim bitjem, brez rezerve, brez kompromisov. In spoštujem ljudi, ki so taki: ponosni pripadniki svojega naroda!
"Menim, da bi Slovenska zveza lahko posvetila več krščanske pozornosti Košiču in dokazala to z odkupom določenega števila njegovih knjig", ste zapisali v Odprtem
pismu. Veste, na kaj sem pomislila ob tem stavku? Na prodajanje odpustkov pred skoraj pol tisočletja, ki se mu je uprl Martin Luter... Ne bi ponavljala zgodovinskih dejstev, toda sintagmi krščanska pozornost in odkup določenega števila knjig zame nista združljivi, nasprotno, žalita moja verska čustva, pa tudi Košičev spomin. Odkup je ekonomska kategorija, ki je nezdružljiva z iskrenim verskim prepričanjem (spomnite se svetopisemske zgodbe o tem, kako je Jezus pregnal “kramarje" iz jeruzalemskega templja).
In za konec: sklicevanje na Jezusovo ljubezen do otrok je enostavno smešno. Jezus je ljubil tudi grešnike in jim odpuščal grehe... To je za moje pojme večja ljubezen. To vaše sklicevanje na Jezusovo milost diši po manipuliranju z verskimi čustvi preprostih in iskrenih ljudi v, kdo ve (ali pa vemo), kakšne namene. To pa je nevarno početje. Spoštovani ustanovitelj Košičevega sklada, če citiram eR, lahko rečem: Zgolj slovenstvo me zanima!
Moje poslanstvo v Porabju pač ne obsega samo dela v vzgojno-izobraževalnih ustanovah; življenje slovenske manjšine je potrebno spremljati kompleksno, kajti to življenje ni samo šola, to je tudi dom, cerkev, delovno mesto,... povezovanje z matično državo,... gospodarski in kulturni razvoj,... utrjevanje slovenske nacionalne identitete,...
Kot oseba, ki dokaj dobro pozna porabsko sedanjost, pa vsem ustanoviteljem bodočih skladov in sklad-čkov in zvez in zvezic svetujem, da pred ustanovitvami poskušate spoznati in doumeti porabske Slovence danes, sedaj in tukaj! JAZ ne bom ustanovila nobenega sklada, niti zveze, z vsemi močmi, ljubeznijo do slovenstva ter strokovnimi kompetencami pa se bom trudila za ohranjanje lepe slovenske besede v Porabju, za danes, za jutri...
VALERIJA PERGER
MEDNARODNI KULTURNOZGODOVINSKI SIMPOZIJ MODINCI
SKOZI ZGODOVINO DO PRIJAZNEJŠE PRIHODNOSTI
V	Gradcu so se zbrali strokovnjaki in politiki in na štiriindvajsetem mednarodnem kulturno-zgodovinskem simpoziju Modinci obravnavali Migracije in etnogenezo v panonskem območju do konca 12. stoletja. Na simpoziju, ki sodi med najstarejše in tudi med najbolj uveljavljene oblike sodelovanja v tem prostoru, so se zbrali strokovnjaki iz Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije.
Kulturno - zgodovinski simpozij Modinci, ki so ga ustanovili leta 1969 na južnem Gradiščanskem, je vseskozi sestavljen iz treh osnovnih delov: uvodnega, kjer nastopajo z govori politični predstavniki, tistega osrednjega in vsebinskega, ko strokovnjaki razpravljajo o glavni temi, in iz vzporednih kulturnih prireditev. Pomembno je tudi, da so večino referatov doslej natisnili v knjigah, ter po tej poti znana in nova spoznanja ali ohranili ali posredovali zainteresiranim za te teme.
Nadvse zanimiv in slikovit je bil predstavnik avstrijske Štajerske, ki je dejal, da bi tistega, ki bi pred petimi leti napovedal vse spremembe v Evropi, razglasili za neprištevnega. Ker zgodovinarji kaj dosti ne morejo vplivati na prihodnost, se zavoljo tega ukvarjajo s pomembnimi obdobji iz preteklosti, ter na ta način sooblikujejo sedanjost. Zeleznožupanijski politik je prepričan, da je simpozij opozoril na nujnost pogovarjanja med sosedi; simpozij je v pomoč tudi v vsakdanjem praktičnem političnem življenju, med ostalim tudi zaradi tega, ker se v tem prostoru etnične in politične meje ne prekrivajo.
V	imenu Slovenije je bilo rečeno, da ta mlada in samostojna država podpira regionalno sodelovanje v Evropi. Zaradi neustrezne razlage zgodovine, predvsem pa zavoljo mitov se je začela krvava morija na Balkanu. T udi zato si bo politično stabilna Slovenija prizadevala, da se ohranijo podobna strokovna srečanja, kot je simpozij Modinci in seveda druga.
Rečeno je bilo, da je pomenila letošnja tema, hkrati zgodovinska in obenem nadvse aktualna, uvod v novi ciklus. Z njim bodo, so se dogovorili, nadaljevali prihodnje leto na jubilejnem 25. simpoziju. Samo po sebi se razume, da bo jubilejni simpozij v Modincih/Mogersdorfu na južnem Gradiščanskem, kjer je zanj vzniknila tudi ideja. Da bi skozi zgodovino poizkusili pogledati v prihodnost in to sporočili bodočim rodovom; da bi presegli nacionalizme in znali sodelovati, je označil srečanje znanstvenikov eden izmed predstavnikov gradiščanske deželne vlade.
N. D. R.
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 11. 10 na 2. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo 17. julija.
Porabje, 15. julija 1993
3
"PESEM IN PLES DRUŽITA NARODE"
... je geslo Vsakšo leto v Beltincaj na folklornom festivali.
Nika takšoga se je godilo 26. juniuša na Gorenjom Seniki, gda so tam bili plesci iz Žitare vasi (Avstrija). Gorenjoseniška plesna skupina ma z njimi stike. Naši so lani bili tam pa so prišli domau z bogatimi spomini. Dosta lej-
poga so vidli pa so se večkrat čudivali na tejn, ka v Avstriji dosta Slovencov žive, pa da se z njimi sploj lepau razmejmo.
Žitara vas je slovenska ves v Avstriji. Oni so zdaj od drugim bili v Porabji pa na Gorenjom Seniki. Franc Kukoviča pa žena vodita tau skupino. Njigva sta pedagoga v tistoj vesi, gde je bogato kulturno živlenje.
Kak sem že pisala, 26. juniuša je plesna skupina nastop mejla z gorenjoseniškimi plesci vred na Gorenjom Seniki. Kakoli je
lejpi den bijo - takšoga reda so ludje bola v deli - itak so se lepau vkup nabrali Sančarge pa so prišli gledat lejpi program. Naši gostje so trikrat nastopali, pokazali so različne slovenske plese, plesali so gorenjske, belokrajnske plese. Po tistim so pa pokazali njigve šege, stere so
bogate, lejpe pa vesele.
Naši so pa porabske plese plesali. Obadva nastopa je publika zavalila v velkim ploskanjom.
Ka se je pa po nastopi godilo, je eške nika posebno lejpo bilau. Po večerji je naprej prišla harmonika. Pa nej samo edna. Tri harmonike pa štirje harmonikaši so "delali". Našomi harmonikaši Šulič Francini se je sploj vidla frejtonerca.
Naši gosti so na tau tii brigo meli, ka so med dostimi lejpimi pesmimi naše porabske pesmi tu naprej prnesli pa
spejvali. "Na brejgi trnina" mi je segrejvalo srce pa mislim vsem, steri smo navzauči bili. Pa kak je tau nika posebno, ka da se slovenski človek sreča eden z drugim, kakoli različno narečje (tajszolas) gučijo, pesem je pa edna.
Gda spejvaš slovenski, te istino tau čutiš, ka si Slovenec. Rada bi bila, če bi takšoga reda tisti čednaki navzauči bili, šteri pravijo, ka so Porabci nej Slovenci. Ka pa te tiste pesmi, stere smo več vor spejvali s tistimi, šteri so prišli od 200 kilometrov daleč pa se kumaj poznamo, pa smo itak edni postanili. Zakoj? Zatok ka smo Slovenci, zatok ka nas jezik pa kultura ne ločita, bole pa družita.
Že je istina trnok kesno bilau, gda smo se poslovili. Dobra vola je pa skauz navzauča bila, etak je pa poslovitev tü dugo trpela. Drugi den smo si program naprajli za Oriszentpeter, gde je velko senje bilau. Zranjek je malo težki bijo. Slatko našo vino je nistarne malo vujznilo, etak pa je na autobusi velka tišina postanila. Zatok je senje pa naša lejpa pokrajina vse naše goste zanimala pa “smo se meli fajn", kak Hanžek Lali pravi.
Po obedi smo se poslovili od gostov, oni so odišli v Avstrijo, mi smo ostali, pesem in ples pa živi med nami tadale.
I. Barber
DOBROVNIK - POMURJE 93
TEHTNI, A NEUPORABLJENI PODATKI
Na tradicionalnem mladinskem raziskovalnem taboru so se letos dijaki iz Slovenije in avstrijske Koroške zbrali v Dobrovniku, največji narodnostni vasi v Prekmurju. V desetih dneh so proučevali gospodarski, socialni in jezikovni položaj madžarske manjšine. Posebna skupina se je ukvarjala tudi s kmetijstvom in razvojem vasi v bližnji Bukovnico
Dijaki in mentorji so v Dobrovniku anketirali sto družin in toliko posameznikov. Na zaključni prireditvi, kjer so predstavili del svojih spoznanj, so poudarili, da so bili povsod zelo lepo sprejeti, Dobrovničani so jim pomagali na vsakem koraku in jim nudili prijetno gostoljubje. Zlasti oni iz oddaljenejših krajev so bili, so pripovedovali, prijetno presenečeni nad
dobrim sožitjem med madžarsko manjšino in Slovenci.
Zbranih podatkov je veliko, med osnovnimi ugotovitvami pa je tudi, da madžarsko prebivalstvo nekoliko manj uporablja svoj jezik, kot so sprva mislili. Sicer pa je prava škoda, ker tisti, ki se ukvarjajo z načrtovanjem razvoja v teh krajih, bolj ne upoštevajo in koristijo podatkov, zbranih v taboru in kasneje natisnjenih v publikaciji. Marsikatera politična in gospodarska odločitev bi lahko bila drugačna, predvsem pa bolj življenjska, če bi se pri njej poslužili strokovnega vpogleda v razmere. Žal pa na to organizatorji, Inštitut za geografijo ljubljanske Univerze in Gibanje znanost mladini, ne moreta vplivati.
N. D. R.
PISMO IZ SOBOTE
DOBER
SPOMIN
Vsaki človek se inouk rodi. Dapa toga rojstva se spomnijo naši stariši, stare matere, tete, Strici, dedki, strine pa vsi kouli držine. Mladi človek se zača zvojoga žitka zavedati tam kouli drügoga, tretjoga leta pa ta njegov Spomin tö ide s toga cajta. Tak pravijo, ka so najlepši spomina spomini na mladost. Mogouče je tou rejsan Istina, ka človek je tak napravleni, ka vse slabo nekak ta nja, vse dobra pa si tak zapaumni, ka te rejsan spomini nemrejo slabi biti. Gvüšno pa je eno, dober Spomin je samo tisti, ka slabo tö poumni. Če bi v človekovoj glavej bilou se zglancano samo na dobra, te se ne bi mogo ravnati med vsen slabin, ka na njega na njegovoj življenskoj pouti čaka.
Samo ne je vse na ton svejti čarno-bejlo, samo dobra pa slabo. Puno je takšoga, ka nemreš pravli, če je takšo ali ovakšo, nin po sredini si je Žitek pout potegno, tak za vrajžo Silo. Takšoga je največ v spomini vsakšoga od nas, pravzaprav tak nas večina živi, kelko pa se Sto spomina, tou pa je že drügo. Ali dober Spomin je samo tisti, steri poumni stvari, ka so nej samo čarno-bejle. Skoro vsaki se ške poumni, gde pa gde se je prvič küšiivo. Nevola pri spomini nastoupi te, gda se več nemreš spoumniš vseh ovih nas-lednjih küšüvanj. Marsištoj poumni najboukšo gesti, ka je jo pojo. Če ga pa pitaš, ka je Včeraj meo za obed, pa se nede spoumno. Puno takšoga bi ške leko naštevo, dapa že Znate, ka škem povedati, dober spomin ne smej meti lukenj.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, takše luknje nema. No, mogouče kakšo ma, pa tou tak dobra krpa, ka niške gor ne pride. Najbole se vse
spoumni, ka je v vezi s pejnezami. Ravno zatou vövidi, ka je brez lukenj v spomini, Vejpa pejnez je tej, kouli steroga se vse vrti. Una točno zna, kelko je njen prvi biciklin košto, ka si ga je küpila, gda je začala ške kak dekla na delo ojditi. Točno si zapomni vse, kaj po bautaj košta, ka se lejko te, gda cejne dejo ta prouti nejbi, krejga z bautašicami. Njoj nej trbej računov strani dejvati, vse njoj ostane v glavej. Njoj niške ne vüple nika zlagati, ka vsaki zna, kak ga leko prejk spravi. Pred mojo taščo Regino, trno čedno žensko, se nemre skriti nika. Ona vse zna in vse poumni. Ka nete mislili, ka je tou hec. Ka te mi vörvali, ona točno poumni, kelko je vago pujcek, ka smo ga prejšnjo leto zabadali. Nej samo tou, kelko je bilou špeja, kelko masti, kelko črejv, kelko klobas, kouže, oc-verkov, vse tou je ostalo v njenoj glavej, pa smo vse že davno ta pomajsali.
Ge san se s sebov že pogučo, ka takšnoga poumlenja meni nej trbej. Kak prvič, od njega neman nikšoga haska, kakdrügič, moran van priznati, ka so moje lüknje v spomini hajdi velke pa na gousto posejane. Na kunci kuncov, ka mo z dobrin spminon, če pa man doma mojo taščo Regino, trno čedno žensko.
MIKI
Porabje, 15. julija 1993
4
OD
SLOVENIJE..
GASILSKI KONGRES
V Slovenj Gradcu je bil 12. kongres slovenskih gasilcev. Delegati so v skladu z geslom kongresa "Gasilci z znanjem in tehniko za večjo varnost, " sklenili, da je treba največ pozornosti posvetiti organiziranosti gasilstva, operativni pripravljenosti gasilskih enot, strokovnemu delu in izobraževanju.
Ob koncu dvodnevnega kongresa so v Slovenj Gradcu pripravili parado, na kateri je sodelovalo več kot 3000 gasilcev iz vseh krajev Slovenije. Zbranim pa je spregovoril tudi slovenski predsednik Milan Kučan.
KUČAN NA KOROŠKEM
Slovenski predsednik Milan Kučan se je mudil na dvodnevnem uradnem obisku v Avstriji. Ob Osojskem jezeru na Koroškem se je sestal tudi z avstrijskim predsednikom Thomasom Klestilom. Oba predsednika sta izrazila zadovoljstvo ob dobrososedskih odnosih med državama. Milan Kučan je dejal, da predsednika ne moreta reševati vseh pomembnih vprašanj, ki jih prinaša življenje, lahko pa odpirata vrata za njihovo reševanje. Klestil in Kučan sta govorila tudi o manjšinah. Slovenski predsednik se je poprej sešel tudi s predstavniki slovenske manjšine. Svojemu avstrijskemu kolegu je sporočil tudi želje slovenske manjšine po več dvojezičnih vrtcih in šolah ter po več programa na avstrijski RTV.
MAKEDONSKI PREDSEDNIK V LJUBLJANI
Na dvodnevnem obisku v Ljuljani se je mudil makedonski predsednik Kiro Gligorov. S predsednikom Kučanom sta se pogovarjala o sodelovanju med državama, izmenjala pa sta tudi stališča do krize v bivši Jugoslaviji. Zavrnila sta vse zamisli o obnavljanju bivše Jugoslavije. Soglašala sta samo z gospodarskim sodelovanjem na Balkanu.
Ob srečanju državnikov so potekali tudi pogovori gospodarstvenikov iz obeh držav.
MIT KUTAT A GALLUP?
"... SZIGORÚAN SEMLEGESEK VAGYUNK, MERT EZ BIZTOSÍTJA A KUTATÁS HITELÉT. "
Július közepétől reprezentatív szociológiai adatfelvétel folyik a Rábavidék 7 falujában, melyet a Magyar Gallup Intézet munkatársai végeznek. A kutatás módszereiről, céljairól beszélgettünk Radó Péter kutatóval, a felmérés vezetőjével.
"A kutatás alapvetően kct cclt tűzött maga elé. Az egyik a 7 falu szociális és gazdasági problémáinak felmérése. Készítettünk egy többé-kevésbé teljes szociális térképet ezen falvak lakosságáról, ennek alapján vizsgáljuk a paraszgazdaságok modernizációs esélyeit, vállalkozói hajlandóságukat Két kérdőívet töltettünk ki, az egyik un. háztartási kérdőív, amelyet 400 háztartásban kérdezünk meg.
A kutatás másik része markánsan nemzetiségi kutatás, amely a hét falu szlovén kisebbségére vonatkozik. Gyakorlatilag ez az első olyan kutatás, amely a teljes magyarországi szlovén közösséget reprezentálja. A kutatásnak ez a része alapvetően három dolgot foglal magába. Az első egy szociálpszichológiai rész, amely a nemzetiségi azonosságtudatra vonatkozik. Ezt követi egy nyelvszociológiái egység, amely a magyarországi szlovén közösséget mint nyelvközösséget vizsgálja. Arra vagyunk kiváncsiak, hogy mennyire előrehaladott a nyelvi asszimiláció és a kultúraváltás folyamata.
Ezt követi egy speciális adatfelvétel, melynek segítségével felmérjük a megkérdezett személyek kapcsolathálózatát. Ezzel a viszonylag bonyolult szociometriái eljárással megpróbáljuk kijelölni a kisebbség szociometriái határait. A kutatás ténylegesen ennek a három dolognak (szociálpszichológiai, nyelvszociológiái, szociometriái adatok) az összefüggéseit vizsgálja. "
Ki kezdeményezte és ki finanszírozza a kutatást?
"Az Őrségben és a Rábavidéken kialakult egy értelmiségi csoport, részben Rába-vidéki, részben őrségi, részben budapesti értelmiségiekből, akik úgy gondolták, hogy regionális fejlesztő programokkal segíteni kellene a vidék felzárkózását. Eredetileg ez a csoport a Kópickó Alapítvány köré szerveződött, amely megrendelte ezt a kutatást. Éppen az esetleges befolyásoltság miatt a Kópickó Alapítvány kilépett a kutatásból, melyet így teljes egészében a Gallup Intézet végez és fizet. "
Mint kutatónak és történésznek mi a véleménye arról az elméletről, hogy a vendek nem szlovének, hanem egy teljesen más nép?
"Válasszuk ketté a dolgot. Van itt egy nagyon markánsan jelentkező történeti, nyelvtörténeti és nyelvészeti probléma, mégpedig az, hogy az itt élő kisebbség a szlovén nép egy sajátos tájnyelvét beszélő népcsoportja vagy pedig egy máshonnan ideszármazott, a szlovén néppel csak nagyon távoli nyelvrokonságban álló népcsoport. Én ezt a problémát sohasem kutattam, mert történész koromban a 19. századi problémákkal foglalkoztam. Ez a probléma viszont kora középkori források feldolgozásával és nyelvtörténeti kutatásokkal oldható meg leginkább. Van egy személyes véleményem, amely azon alapszik, hogy néhány dolgot elolvastam. Egy részük szakmunka volt, bizonyos
dolgot szakmailag meggyőzőnek találtam, bizonyosakat nem. A személyes véleményem ez alapján az, hogy egy olyan szlovén népcsoportról van szó, amelyik - mivel évszázadok óta dominánsan magyar környezetben él és néha meglehetősen hosszú
időre elszakadt a szlovén anyanemzettől - sajátos tájnyelvi változatot beszél, sajátos, bizonyos időszakban önállósulni kezdett kultúrája van.
A másik probléma az, hogy ki minek vallja magát. Egyrészt bárminek vallhatja magát. Ha valaki azon az alapon, hogy nagyon nagy
a nyelvi szakadék saját anyanyelve és a Ljubljanában beszélt nyelv között, sajátos identitás hordozójának tekinti magát, s éppen ezért ö nem szlovénnek hanem vendnek tekinti magát, megteheti. Ennek alapjában véve nincs köze a dolog történeti gyökereihez. Aminek köze van a történeti problémákhoz, az keményen politikai kérdés, mert a politika az, amely a dolog történeti vonatkozásait érvként vagy hivatkozási pontként felhasználja.
A másik dolog az, hogy nagyon sok történelmi mítosz terjed itt. Azt gondolom, hogy a dánokkal a szorbokkal meg a hasonló leszármazással kapcsolatos dolgok elég jó eséllyel a történeti mítoszok kategóriájába sorolhatók be.
Amikor ezt a kutatást elkezdtünk, akkor semmiféle prekoncepciónk nem volt. Ebban a dologban szigorúan semlegesek vagyunk, mert ez biztosítja a kutatás hitelességét! "
-SM-
Péter Radó
Na Gorenjom Seniki je samoupravni organ (önkormányzat) lepau poskrbo za dvojezične table.
Tak vögleda, ka sé nakak rad špila, ka je tisto tablo, gda pridemo z Martinja notri v ves, obrno. Tak, ka gda smo sé pelali domau s Sobote, nam je pisalo "Nasvidenje". Tak vejte, ka pomejni, če nikan prideš pa ti namesto "Baug daj" povejo ka "Zbaugom".
Te smo sé pa stavili, kejp naredli pa tablo obrnili, kak sé šika. Vüpajmo, ka kakšnim krepkim pojbom ne pride pa na misli, ka bi jo znauva obračali.
Porabje, 15. julija 1993
5
KAJ RAZISKUJE GALLUP?
... SMO STROGO NEVTRALNI, KAJTI LE NA TA NAČIN SMO LAHKO VERODOSTOJNI. "
V sredini junija je potekala obširna sociološka raziskava v sedmih vaseh Porabja. O namenu in metodah smo se pogovarjali z vodjo raziskovalne skupine, Petrom Radojem.
"Raziskava ima dva namena. Želimo ugotoviti, kakšno je socialno in gospodarsko stanje sedmih vasi. Radi bi dobili več ali manj popolno socialno sliko prebivalstva. Na podlagi le-te bi radi ugotovili, kakšne so modernizacijske možnosti kmetij oz. možnosti podjetništva.
Izpolnjujeta se dva vprašalnika v 400-ih gospodinjstvih, prvi je gospodinjski, drugi osebni.
Drugi del raziskave je iznazito narodnostni. Praktično reprezentira v celoti slovensko manjšino na Madžarskem. Ta del raziskave je sestavljen iz treh segmentov. Prvi sklop vprašanj je socialpsihološki, nanaša se na narodnostno identiteto. Temu sledi sklop sociolig-vističnih vprašanj, ki obravnava manjšino kot jezikovno skupnost. Zani-
ma nas, kako daleč je jezikovna asimilacija in akulturacija.
S specialnimi vprašanji želimo priti do podatkov, s pomočjo katerih bomo
dobili sociometrično sliko skupnosti. "
Kaj menite o teoriji, da Porabci niso Slovenci, temveč nek drugi narod?
“Potrebno je ločiti dve
stvari. Srečujemo se z iznazito zgodovinsko, jezikovno-zgodovinsko in jezikovno problematiko. S tem namreč, ali je tukajšnja manjšina del slovenskega naroda, ki govori posebno narečje ali je to manjšina, ki izvira od drugod in je le v zelo daljnem jezikovnem sorodstvu s slovenskim narodom.
Kot zgodovinar nikoli nisem raziskoval tega področja. Lahko povem le osebno mnenje. Po mojem je to slovenska manjšina, ki - ker živi že več sto let v dominantno madžarskem okolju, in je bila večkrat za daljša obdobja odrezana od svoje matice - govori posebno narečje, ima svojo dokaj samostojno kulturo...
Druga stvar je, da se v zadnjem času širi precej zgodovinskih mitov. Zgodbe o danskem, lužiš-kosrbskem izvoru imajo dobre možnosti, da se bodo uvrstile med zgodovinske mite.
(Naš prevod je nepopoln, prevedli smo le strnjeno obliko pogovora. )
-SM-
Skupina raziskovalcev v Sakalovcih
TAU MISLIM DJA
Po raziskavi Gallupovega inštituta je naš sodelavec gorpoisko žensko iz Andovce, štera je tö bila vöopitana. Če gli o tej stvari mamo malo drugačno mnenje (más véleményünk) tö, mislimo, ka de interesantno prešteti, ka ona misli o tej stvari.
"Tau je za nikujvalaun bilau. Zato, ka samo pejnaze völüčajo. Pejnaze, ka so oni za papejra pa za lüstvo vöplačali pa ka do eške na tejn delali, tau sploj dosta baude. Tiste pejnaze aj bi vödali vasnicam. Več aska bi meli, kak Zdaj mamo od tauga. Tam vrkar v ministeriuma aj bi prvin nas pitali. Dosta staro lüstvo žive pa mladi, steri nemajo rama, té bi trbelo pomagati. Dja Sama ne vejm, ka so steli s tejmi pitanji. Bile so taše pitanje, ka smo, Slovenci ali Vendi. Prvin se je s tejm niške nej brugo ka se te s tejm spravlajo. Če do tejgamau je etak dobro bilau, te Zdaj Zaka nej dobro? Tau so tü pitali, če vejmo, ka je nas-
tala Vendska zveza. Pa v tej zvezi je več Vaugrov, kak Slovenov. Tau pitam dja, kak je leko tau? Zdaj tak vögleda, ka je ta zveza samo za Veričana. Taši štjejo toj nam zapuvejdati, steri ranč slovenstji ne vejo. Kakšno delo je tau? Nej se trbej bujati od tauga, ka bi Vaugri za nas bili, oni samo pejnaze štjejo meti. Ka kak mi živemo, ka bau z nami, gvüšna sam, ka je ne briga. Tü sam eške čüla od sklada (alapítvány) Kópickó. Tau pitam, ka se z nami
Kópickó briga. Kópickó je za Orség nastau, mi smo pa nej érség. Nam je eške edan filer pejnaz nej dau, tak ka aj se z érségom briga, nas pa aj nja. Najprvin, gda so k meni Prišli, stejla sam, ka jim ne puvejm nikanej, zato ka steruga so k meni puslali, tü nej vedo, ka Zakoj de. Na koj štjejo tau gorapunücati? Tisti, steri je te pitanje vtjüppustavo, tisti bi jim najprvin ta mogo raztolmačim, Zaka je tau. zato, ka Zdaj tak vögleda, ka samo pejnaze völüčajo. Tau so
pitali, ka kak sé mi senja, slovensko ali vugrsko? Tau je edno zamajnsko pitala bilau. Sto tau vej prajti, ka se ma slovenstji ali vugrstji senja? Pa tašo so vse pitali, ka koma bi üšo pumagat zidat. Kak leko dja dučas puvejm menja, dučas, ka ne vejm, sto de zido. Pa ranč tašo je tisto tü, gda so tau pitali, koga bi zvali, če bi bujcka zabadali. Pa samo tašo menja trbelo nutraprajti, ka Joška, Pištak, Djanoš... Na koj njim tau trbej? Starejše lüstvo je tau mislilo, ka nauruga redijo z nji, zato ka so nej paumnili, ka so je pitali. "
-KH-
... DO
MADŽARSKE
OTROCI IZ DUBROVNIKA
V organizaciji Rdečega križa bo letovalo 100 otrok iz Dubrovnika na Madžarskem. Otroci, ki so prišli 7. julija, bodo preživeli 3 tedne pri madžarskih družinah, katere so se javile na poziv Rdečega križa. Tudi iz Železne županije se je prijavilo precej družin. Pri izbiri so pazili tudi na to, da otroci ne bi imeli jezikovnih težav. V Železni županiji letuje pri devetih družinah 10 otrok.
STROGA POLICIJSKA KONTROLA NA CESTAH
Prvo soboto in nedeljo v juliju je kontroliralo promet na madžarskih cestah kar 2800 policajev.
Ob teh "srečanjih" je precej voznikov plačalo kar lepo kazen. Na "licu mesta" je bilo kaznovano 11 tisoč šoferjev. Od vozniškega dovoljenja se je poslovilo 115 voznikov. V vinjenem stanju je vozilo 250 ljudi, 200 pa jih je šofiralo kar brez vozniškega izpita.
AMARO DROM JE POSTAL MESEČNIK
Amaro drom (Naša pot), največja romska revija na Madžarskem, se je znašla v precejšnjih finančnih in kadrovskih težavah. Po odstopu glavnega urednika nekaj številk ni izšlo. Pred kratkim so dobili bralci najnovejšo številko. Je pa nekaj zelo opaznih sprememb. Iz barvnega štirinajstdnevnika je postal skromen črno- beli mesečnik, ki pa je vsebinsko enako pester kot njegov predhodnik.
Porabje, 15. julija 1993
6
SLOVENIJA (3)
ALPSKI SVET
Slovenija je nej veuka, depa tü se vse najde. Ravnina, bargauvge, planine pa maurdje. Do tega mau smo pisali o ravnini, štera je tü paulek nas - o Prekmurji pa Štajerski. No, če tadale demo, te vsigder vekše bargauve pa planine Srečamo. V Sloveniji je več plamin, kak ravnine. Najvekša plamina je Triglav, štera je viska 2863 mejtarov. Tü je vrejmen tü ovaški. Leto je kratko, zima je duga. Tü njiv nega, gde bi kaj pauvati. Ta lejpa krajina, z viskimi plaminami je bola za turiste, za alpiniste, šteri tü znajo plezditi.
Spodkar, pod temi plaminami so menši bargauvge, šteri so največ 1500 mejtarov viski. Tü je dosta lesa, tü so že iže pa Vasnice tü. Lidgé se bole z lesom spravlajo, ka njiv samo malo majo. V tej krajini so med bregauvi male doline, gde tečejo reke pa potoki. Tü so Vasnice tö. Iže pa njive so niže, više na bregaj pa so tranicke, sonžeti, gde leko travo kosijo za krmo. Travo pa ne sišijo v navlaj, kak prinas, ka tak nikdar ne posene, ka dostakrat dež dé. Z lesa gorpostavlajo duge pa šurke lesnice s strejo, šteroma pravijo -KOZOLEC. Na klince gorpovašavajo dojpokošano travo, pa tam posene.
V alpskoj krajini lidgé ovak živijo, kak prinas. Pavri v alpski dolinaj malo zemlé majo. Zato so na plaminaj vötrejbili lejs pa tam pasejo živino. Ižam pa
štalam na plaminaj pravijo - PLANŠARIJA, pastéri pa -
PLANŠAR. Planšar je v začetki	juniuša
vküppaubro govedo pa birke več pavrov, pa je vögnau, gor na planšarijo. Visko do 1800 mejtarov. Planšar na plaminaj živino pasé pa dogi. Z mlejka pa zmauče (maslo), škipke (skuto) pa sir redi. Tau v dolini odava. V Sloveniji je
največ simentalski krav. Te bejle pa rdeče-ridjave fleke majo. Te krave malo gesti prosijo pa dosta mlejka pa masa dajo, ji leko nutpregajo tö. Pavri v alpskoj krajini bole žjivino držijo, ka zemle malo geste. Samo malo žita, krumplinov pa repe leko pauvajo. Krme pa dosta geste. Zato pa krave držijo pa dosta mlejka dojdavajo. S penaz pa si moderne mašine kipüjejo, ka lažej delajo.
Gnes so na planšariji bole samo starejši lidgé, mladi po varašaj delajo. Planšarske iže, štale pa šege so gnes že bole turistična zanimivost. Tak majo v Bohinji vsikši september kravdji bal.
Marija Kozar
NAŠE PESMI (53)
PREOZKESO STEZICE
Pre(j)oske so stezice, pretemne so noči, do svoje lubice priti, sem preveč zamüden.
Pa vendar sé priklatim okoli paunauči, na okence potrkam, sé lub’ca sprebudi.
Sé lub’ca sprebudila, vsa žalosnaje b’la, da fantiča je zagledala, smejala sé iz srcá.
Prelübi ti moj fantič, kak reven stan je tvoj, vse križe ino težave, sé jaučeš nauč i den.
Pet’linček lejpo poje, je zorje, bejli den, jaz grem od lubice svoje, ves trüden ino zaspan.
Prekleta ta lübezen, tak daleč me pela, tri urce do vesnice, gdaj bom pa jaz doma.
(Gorenji Sinik) -mkm-
"S SAUSEDOM SE SE KORIU NE MOREŠ - KA GA NEJGA"
Pravi poletni julijski dan. Vrač in soparen. Sonce pa skozi avtomobilsko šipo žge še bolj kot sicer.
Ko sé tako pripelješ v Andovce, naj prej občutiš mir in spokojnost, v kateri se nahaja ta vasica na madžarsko- slovenski meji. Potem opaziš dobro za grajene njive pa gozd, ki se vedno bolj širi proti hišam.
S ceste opazim možakarja, ki kosi ob hiši. "Tü sausadi malo travo dole pokosim, ka pride z Budapešta, pa jo tak vse tasklači, " pravi Karči Časar. Inženirpyula Goda je po vsem Őrségu iskal primerno hišo, našel pa jo je v Andovcih. Njegov brat Gabor, sicer gledališki režiser, pravi, da se želi Gyula za stalno naseliti v Andovcih. Sam pa je prišel sem na kratke počitnice, uživat mir in čisti zrak porabske pokrajine.
 Pa se vrnimo h gospodu Časarju. Kakšno je kaj življenje v Andovcih? "Slabo. Vse zdigajo,
neščejo plačati, nej mlejko pa maro ranč tak. Že tri, štiri mejsece so nam dužni, ka mlekarna ne plača. Samo nosimo, nosimo mlejko, pejnez pa ešče nika. Pa fal plačujejo, 12 forintov liter. "
Pa tö ni edina težava, s katero se ubadajo Andovčani. "Dosta lidi je brez
vem, ka de... "
Intakih brez zaposlitve je vedno več. Kako torej naprej? "Ka mo Zdaj te delali. Vala Baugi, ešče gesti pa piti mamo. Te že nikši pilatuš boude z nami. "
Karči Časar je šel kosit naprej, jaz pa na drugo stran Andovec, "na brejg",
Šari Holecz s pogledom kroži okrog svoje hiše. 'Tü tá ram, pa tisti tam je tü prazan, tisti je dole prišo, pa tam dale tüdi eden. "
Taka je torej Usoda. Andovčani so šli v Varaš, varašanci, Madžari iz Budimpešte, Györa, pa prihajajo sem. In ob vsem tem: "S sausedom se še koriti ne moreš, ka ga nejga", pravi Šari Holecz. In kaj počnejo v teh vročih poletnih dneh? "Zdaj s krmov delamo, okapanje smo zatok ta napravli. Žetva, ženjemo. Süča pritisnila pa vse prvin oz-rejlilo. " Sicer pa škode ni naredila le süča, ampak jo dela tudi divjad. Porabje pa se tako vedno bolj spreminja v rezervat.
Taka je torej ta poletna Zgodba. Nič kaj preveč Vesela, nič kaj preveč optimistična. Toda Porabski človek Ostaja optimist. Kako je že rekel Karči Časar: 'Te že nikši pilatuš boude z nami. "
Silva Eöry
pošta ostalo. Moj sin tüdi. kjer sameva nekaj hiš. Zdaj de še leto dni pejneze	Nekaj jih je že praznih,
dobivo, po tistom pa ne zapuščenih.
Porabje, 15. julija 1993
7
OTROŠKI SVET
BABIČINA PRPOVEJST
(PRPOVEJDALA MIOKINA MINA Z GORENJOGA SINIKA)
ZAKOJ JE MORSKA VODA OSOLENA?
Mali Francek je štiri leta star bio, gda so njemi stariške mrli. Nej emo nikoga. Tista ves, gde so bili, ga je taposlala v edno drügo ves, tá ge je njegov Oča rojen bio. Tü ga je edna Sto lejt stara ženska k sebi vzela, i do štirnajset lejt pri toj stari živo. Po tom je odišo za kovačkoga inaša. Kak se je tö meštrijo pošteno vönavčo, dé domau k staroj ženski pa se njej tauži, ka dosta more delati, i skor nika ne prisl üži. Staroj ženski se osmili, i dá njema edno škatülo. "Glej Francek, " pravi njemi, "tö je edna takša škatüla, gdakoli boš kaj nüco, vzemi jo naprej, pogladi pa njej povej: "Škatüla moja, odpri se, ka te prosim, daj mi vse. " Tak z nje vse dobiš, kakoli želiš. Gda boš že vse emo zadosta, pa povej:
"Škatüla moja, zapri se, mam jaz že zadosta vse. "
"Potem se ona sama zapré. Pazi na njau, i od nje nikomi nika ne povej. " Francek staroj staukrat lepau zavali, vzeme škatülo i dé po svejti. Godi se njemi dobro, ár ma vse, ka njemi trbej.
Pride do morja. Küpi si eden šift, s šterim se misli okauli sveta pelati. Kak se pela že več kednov, gnauk ga morski roparje napadnejo pa njegvi šift njemi vzemejo, njega pa v vauzo vržejo. Škatülo si k sebi vzeme v vauzo, tam ma vse zadosta, ka škatüla njemi dá vse, ka nüca.
Roparje njemi ne dajo nikanej za jesti, pa itak je močen i nigdar nej lačen.
Enkrat pregledáva roparski kapitan i opazi, kak skauz lüknje v kabin pogledne, gde Francek zaprejt bio, ka te dečko ma edno škatülo s štere njemi vsefele blago vöskače na njegvo želenje. Franceka dá pred sebe zapovedati, i ga spitava od skrivne škatüle. Francek se prstrašo, ali itak vse taji. Roparski kapitan vzeme edno šibo i parkrat vdari po dečki, dočas, ka me ne povej i raztolmači od te zacomprane škatüle.
Kapitan poslüša dečkovo pripovedavanje pa njemi zapovej, ka naj prinese škatülo i njemi pokaže, če istino guči pa če zaistino ma ta škatüla tau mauč. Francek prnesč škatülo pa pita kapitana, kakšno želenje ma, ka bi ga vösltižo. Kapitan malo misli i pravi. Znaš ka, spravi mi svinjsko pečenje! Francek vzeme škatülo i njej pravi:
“Škatüla moja, odpri se, svinjsko pečenje prosim te! "
Škatüla se odpre, i znje se sipava lejpa redeča svinjska pečenja. Gda kapitan pravi, ka ma je zadosta, Francek pravi na tüma, naj nišče ne čüja:
"Škatüla moja, zapri se, mam že zadosta vse. "
Na tö se škatüla zaprč. Kapitan gleda tau čüdno škatülo pa pravi: "Prijateo, škatüla je moja. Znaš, sto sam jaz? Krao cejloga morja. " Potem prime Franceka i ga vrže v morje.
Kapitan je veseli i v svoj kabin ide, da pojej pečenko. Pečenka se njemi malo meslana vidi, zato pa
naprej vzeme škatülo i njoj pravi:
"Škatüla moja, opri se, malo soli prosim te. "
V tom se škatüla odpre i vö z njé se sipava sau. "Dosta je, " pravi kapitan. Škatüla ga nej poslüšala, sau se sipavle, ka je že soba puna. "Nej mi trbej več. Gor enjaj, " krči kapitan. Ali škatüla ga ne poslüša. Sau se samo sipavle z nje. Kapitan čemeren grata, z edno palcov vdari po škatüli, tak da na večstau falajčkov razleti. Čjüda, vsi falajčki nove škatüle gratajo iz vse škatül se sipava sau. Za enmalo je šift pun soli i se začne pogrozavati s tistimi vred, ka so na šifti. Škatüle tüdi. So se pogrozile na dno morja.
Tam spodi ešče gnesden sipavlajo sau, ár njim je niške nej pravo aj enjajo. Zato je morska voda osolena.
Zapisala: Hilda Čabai
VSE O MUCKAH
Mucke so poleg kužkov najbolj priljubljene domače živali. Zvite v klobčič dremljejo na toplem v bližini svojih gospodarjev. Vendar so svojeglave. Naredijo tisto, kar je njim prav, in ne tistega, kar bi želel gospodar. Če mački nekaj ni všeč, tö tudi pokaže. Upoštevajmo njeno voljo, sicer se bo iz prijazne mačice v hipu spremenila v praskajočo zverinico. Če z mucko pravilno ravnaš, boš imel z njo veliko veselja. Nekoč so imeli mačke predvsem zato, da so pri hiši lovile miši. V tistih časih jih niso hranili, saj je bilo miši v kleteh in kaščah več kot preveč.
ZAKAJ SE PSI IN MAČKE SOVRAŽIJO?
Psi in mačke nimajo iste govorice. In prav to je vzrok, da se pogosto prepirajo. Če pes dvigne taco, pokaže s tem svojo prijaznost. Pri mački pa ta kretnja pomeni grožnjo. Zato se ne moreta sporazumeti. Če pa pes in mačka odraščata skupaj, se naučita govorice drugega in se le redko spreta.
ŠTEVILKE
Zgornji pravokotnik je razdeljen na dva dela. Potegniti moraš eno navpično črto tako, da boš dobil štiri dele in da bo dal seštevek vseh številk v vsakem delu vsoto 20.
Porabje, 15. julija 1993
Foto: Sándor Rőth
IMENITNI
GODOVI
ANA
Ime izvira iz hebrejščine, pomeni božjo milost, čar, privlačnost. Ljubkovalnice so Anči, Ančika, Ančka, Nana. Priljubljenost imena Biblija razlaga s tem, da je Marijina mati bila sv. Ana.
Anin god je Sveti sedež v Vatikanu predpisal za obvezni praznik le v 16. stoletju, kljub temu da je imelo ime velik pomen tudi prej.
Sv. Ana je zaščitnica rudarjev, mornarjev, mater, vdov, zakoncev in siromakov.
K temu, da se je tako širilo češčenje sv. Ane, je pripomogla zlasti likovna umetnost, predvsem z deli, katera so jo prikazovala, ko objema mater božjo in dete Jezusa. Upodobitve Marijinega rojstva so jo približevale predvsem materam. Tudi neplodne žene so se zatekale k njej 9 torkov po risalih, kajti torek je dan sv. Ane, ki naj bi bila rojena in naj bi umrla v torek.
Na Slovenskem je bila sv. Ana tudi posredovalka za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali kapele na pokopališčih.
Na Slovenskem so imeli vrsto romarskih poti, posvečenih sv. Ani. Tako npr. v Halozah, v Vidošičih pri Metliki in na Mali gori nad Ribnico na Dolenjskem. Tja so romale zlasti matere in žene, da se priporočajo sv. Ani za zakonski blagoslov, za srečen porod in za otroke. Ana je tista - vsaj tako pripovedujejo otrokom - ki prinaša k hiši male otroke.
“Sveta Ana, stara mama,
nas vse lepo zibala. "
Po mestih stare, cesarske Avstrije so prirejali v čast "lepim Anicam" razkošne veselice.
V Porabju ime Ana večkrat srečamo v ljudskih pesmih. Tako v pesmi "Mamica povejte mi, kje spava vaša Ančika" ali v pesmi "Dvanajst deklin" (... ljuba naša Ančika).
Ker je v juliju ponavadi velika suša, se blagodejnemu dežju, ki pride okrog Aninega goda, pravi v Porabju "svete Ane dota".
Upajmo, da bo Ana tudi letos radodarna.
Erika Glanz
NIKA ZA SMEJ
VROČINA
Etognauk so se naš župnik (plébános) pelali po cugi. Sedijo na cugi v ednoj kabini. Gda so Prišli v Krmedin, je že strašno vrauče bilau. V kabini je sejdo eden mladi človek, tak se je vidlo, ka je športnik. Ovomi je ranč tak vrauče, kak našomi gospaudi, Sto so v reverendo bili naravnjeni. Zdaj naš športnik doj vzema kaput, po tistom pa eške srajco tü. Samo eden triko ostano na njem, gda etak pravi našomi gospaudi: "Gospaud, župnik! Vi pa tau ne morete naredti. "
Naš gospaud nika ne gučijo, samo za edno malo tavö iz kabine odidejo, pa gda nazaj pridejo, duge lače na rokaj majo pa etak pravijo tomi napinjanomi športniki: "Tau pa vi ne morete naredti. "
PONOŠENI
GVANT
Naš Gustek je Vören človek z ženauv vred. Vsakšo nedelo pa vsakši svetek Obadva ojdta lepau k meši. Gustek že
Večkrat vpamet zejo, kagdaje meši konec, njegva žena ne pride vö iz cerkvi z drugimi ženami. Gor si je djau, ka on tü not ostane v cirkvi. On je furt na kauroši šagau emo sejdati, etak ga pa žena ranč nej vidla, če je on Zdaj tü v cirkvi ostano. Gda je ona Sama ostala, je poteknila k oltari pa lepau Boga moli. Naš Gustek - steri bi drgauč etakšoga reda že davnik špricer pijo pri Cifri - Zdaj natüma doj dé s kauroša pa naprej k ženi stane pa go pita, Zakoj vsak-mau posabe Boga moli. Ona ma pa etak pravi: "Vejš, zakoj molim? Zatok, aj moja sestra v Meriki dosta kil gorvzema. "
Gustek pa Zdaj misli, ka je njegva žena naura gratala pa etak pravi: “Zakoj pa škeš, aj sestra debela postana? "
Žena pa Zdaj etak pravi: "Zakoj, Zakoj? Zatok, ka mi te cejli svoj gvant domau pošla pa mo ga leko nosila. "
KOLAP
Naša Mariška se strašno rada tak nosi, kak je moda (divat). Vsefale vküp sküpüje, ka je njeni mauž Franci včasin že vse nauri.
Etognauk je tü prtiskavala, aj deta v Varaš, ka bi si ona rada eden lejpi kolap (klobuk) küpila, ka nejma ednoga nej.
(Če rejsan eden omar je samo s kolapošami puni. )
Franci več ne more poslüšati tau krnjauvkanje pa se prejk da. Tau je pa zatok pravo, ka on z njauv nede odo po bautaj, on de tačas pri Sabedlina špricer pijo. No, dobra.
Franci je že pet špricerov spijo, gda nazaj pride žena, na glavej eden strašen kolap ma. Franci ji pa etak pravi: “Sveti Baug, pa ti za kolap držiš tao stršilo, ka na glavej maš? " Naša Mariška pa zdaj etak odgovori Francina: "Pa ti za glavao držiš tisto, ka pod kolapom nosiš? ”
I. Barber
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija