Nekomu smo se 
zelo zamerili!
Ptuj, februarja 1950.
Prosimo, da objavite naše pripombe k članku »Nove sindikalne skupščine — nove izkušnje!« v štev. 6. »Našega dela«:
V   štev. 6.   »Našega dela«   smo   bili predstavljeni   množici    delovnih   ljudi in njenim sovražnikom kot kolektiv, ki je   najslabše   izvedel   letno   skupščino sindikalrie   podružnice.   Prikazani  smo kot   boječi,    neodločni,   nedisciplinirani in  neresni  ljudje,   da  imamo  prevzet~ nega   ravnatelja,   birokrata in pijanca ter nedelavne  sindikalne    funkcionar-je, skratka rečeno, da smo kolektiv, ki se vtaplja v močvirju napak in nebog~ Ijenosti  ter  da je bil   skrajni  čas.  da je prišel  med nas junak, ki  je odkril ta nered in nam zažugal, zakaj «>e ne zavedamo  resnosti organiziranega  sin-dikalnega dela.
Ob tej priliki nam je dobrodošel pregovor: »Ni tako važno, kaj si mi-slijo poedinci o množici kakor to, kaj si misli množica o poedincih«.
V  socialistični družbi je vloga kon-t.rol s strani nadrejenih forumov čisto drugačna  kot je bila v  stari Jugosla-viji.  Sedaj ima kontrola nalogo,  s to varrškim načinom   pomagati   delovnim ljudem  in  niihovim   funkcionarjem ist okoliščin.    ki   jim   onemogočajo    tako širino življenja kot je dosegljiva v so-cialistični družbi. Razumljivo je, da so svoječasne kontrole uživale na tem, da 6o  odkrile   kake   slabosti   delavcev in njihovih   funkcionarjev  ter  jih   pnka-zovale  sovražnikom napredka:   »Glejte jih,   kako   so   nedisciplinirani in  pre-drzni. Taki naj se borijo za nase bolj-ie  življenje?«        .
Gornji članek v štev. 6. smo čitali z občutkom, da veje iz n}ega enaki odnos do delovnih ljudi. Pisal ga je podpisndk Z G., nedvomno tovariši-ca Z. Goste, zastopnica republi&ke-ga odbora sindikata trgovskih podjetij iz Liubljane,   ki  nas  je obiskala,   Ne
dvomino v to, da jo je repupl. odbar poslal k nam z nalogo, da nam z osebnim vplivom in nastopom ter z vzglcdnim in vzgojnim delovnim nači-nom pomaga dvigniti organizacijsko delo na višino, da ne bi zaostajali za tistimi sindikalniml podružnicami, ki pač izpolnjujejo poleg planskih nalog boljše od nas tudi organizacijske aa-loge. Z eno besedo, ni hotela tov. Z. G. v članku opisati, kako se je te na!o-ge lotila, s kakimi prijemi in kaj jo je utrudilo v borbi za naš dvig. S tem bi dokazala svojemu pristojnemu sta-rešini veličino odnosa do nas kot Iju-di, ki se dnevno trudimo ob najtežjih pogojih, da bi otroci imeli mleko. Ce bi hotela posvetiit svojemu delu malo več ljubezni, bi se morala prepričati, da se vodi tudi v našem podjetju bor-ba za plan. Tako pa je bilo drugače. Tov. Z. G. je bilo žal njenega truda. Morala si ga je poplačati z zadošče-njem, da nas je prikazala množici v naj6labši luči. Ko smo stalno na cesti, znojni, umazani in blatni, se res mo-ramo zdeti tov. Z. G. nerodni in ne-disciplinirani, to tem prej, ko vidimo pred seboj meščanko z dragocenim krznenim plaščem, kako se vanj po-smehuje vsaki malenkosti, ko se na-pram njej izraiamo delavsko, pre-prosto.
. Nismo domišljavi. Naši dosedanii delovni uspehi in tudi «nekateri sindi-kalni niso 6lučajni. Zavedamo se, kje smo se začeli zgrajevati, kje to delo nadaljujemo in kdaj bomo dosegli še boljše uspehe. Konec petletke bo tudi za nas pomenil konec najtežjih napo-rov in začetek novih velikih uspehov. Ni izključeno, da se bomo tudi takrat zdeli poedincem nebogljeni in nedisci-plinirani delavci, večina delovnega ljudstva pa nam bo priznala, da smo heroji ča6a, ki smo kljub težavam iz-vedli prvo Titovo petletko.
Tukaj   6i   dovoljujemo   priznati,   da tov.  Z.  G. na nas  ni  mogla napraviti
vtisa resne in skromne delavske višje funkcionarke, ki je prišla k sotovari-šem na obisk iz Ljubljane, temveč smo videli v njej velikomestno gospodično, ki jo je utrudila zavest, da ima pred seboj ljudi, ki še dolgo ne bodo nosili njenemu enakih krznenih plaščev in ki 6e še ne znajo velemestno obnašati ter smehljati napakam skromnih de-lavcev.                                             ČS.