List 49.
Gospodarske stvari.
Pogled na vojsko zoper poljske miši.
Res je,   da  so  misi na polji v poslednjih letih velika nadloga  postale,   al tudi  to   se   iz starih listin ve, da tudi   v preteklih stoletjih   so   polja včasih veliko trpela po miših.   Ni pa se čuditi,   da   se miši množijo z napredkom kmetijstva ,   po   katerem se jim nova prebivališča napravljajo,   pa tudi pokončujejo živali,   katere miši preganjajo.   Zato vidimo, da se miši v nižavah veliko bolj množijo,   kakor  pa  v viših in goratih krajih, kjer se mišji sovražniki poskriti in bolje ploditi morejo. V novejšem času se miši  posebno   rado   pokončuje s strupi,   dopuščenimi   in   prepovedanimi,   in žalibog, da cel6 nesreče, ki zadevajo ljudi, jih ne odvračajo od tega,   da   ne bi se posluževali strupenih sredstev zoper miši. Pa recimo, da se strupi mišim že tako pokladajo, da človek in domača  živina   do   njih ne pride, — al s tem ni odvrnjena škoda,   ki zadeva divje živali, da namreč   s   strupom,   mišim   namenjenim ,    se   pokonča mnogo zajcev, jerebic itd., naj veča škoda pa se napravlja s tem,   da se morijo mišje kanje, sove, pustovke (mokosevke),   vrane,   lisice   in pa najhuja mišja sovražnika: jež in podlasica.   Poslednjih dveh ne boš sicer na polji mrtvih   našel ,   ker se,   predno   poginejo, umaknejo v luknje.    Z vsako mišjo kanjo, ki jo umori kmetovalec, si za prihodnje leto na polje privleče 6000 miš več.    Blizo  taka  se   godi tudi   s tem,   če pokonča eno   sovo   ali   vrano.    V  želodcu   lisic   so   preteklo jesen   našli   ostanke   od  20  do  50  miš.    Še  huji lovec poljskih miš pa je ponočni jež, o katerem bt nihče, kdor  tega  okornega   pajdaša  pozna,   ne verjel,   da je tako urnih nog,   kedar  gre   na   mišji   lov.    Ježa   pa se prekosi podlasica;  ona stakne vse luknje,   kjer miši bivajo, in preganja jih celo leto tudi takrat, kedar je do vrha sita;   ni   ga  ne   hujega  mišjega sovražnika kakor je podlasica, katero človek tako neumno preganja.   Naposled pa tudi ne smemo pozabiti na belouško.
Naj potem omenimo še druzih sredstev zoper miši, toda s tem pristavkom, da se ona ne morejo primerjati s temi, ki smo jih ravnokar imenovali. To nam bode pa tudi rad verjel vsak, kdor ve, da ena miš od meseca sušca naprej vsakih 4 do 6 tednov počez 10 mladih mišk stori, in da prvo rojene miši že spet v 8 tednih mlade imajo. Po preiskavah natoroznanca Rosenberg-Lipin-skega je med 100 miši 75 babic in en par more leto in dan poroditi 10.000.
Poleg   nevarnih   strupenih   sredstev   se   rabijo   se sledeča:
1.     Napeljanje vode, da miši potopi. Al to se ne d& povsod storiti, in zdatno pomaga le še tam, kjer se na mejašnem polji isto stori.
2.    Ce se luknje v zemljo vvrtajo, v katere se miši same lovijo in potem s količem pobijejo.
3.   Ce se s posebno mašino z žveplenim puhom mišje luknje pokadijo.
Vsa ta sredstva ne pomagajo zdatno, ako cele soseske se ne vzamejo skupaj in ob istem času isto store. Posamezen gospodar tako malo premore zoper miši kakor zoper gosenice; pa če tudi se cele soseske združijo zoper nje, človek vendar ne opravi veliko zato, ker se tem lože poskrijejo, čem manjše so živalice. Kakor zmirom in zmirom priporočamo, naj človek varuje tiče, ki nara največ gosenic pokončajo, tako moramo tudi tu svoj glas povzdigniti in reči: kmetovalci, varujte gori imenovane živali, ki so najboljši lovci poljskih miš!
Ker so imenovane živali zoper poljske miši velike dobrotnice kmetijstva, mora človeka srce boleti, ako še dan danes vidimo, da neumni ljudje ubite sove in kanje na vrata hlevov in podov pribijajo, mislč, da so veliki junaki zato, da so sovo ali kanjo ubili!
Naj bi duhovni gospodje in učitelji po deželi neutrudljivo podučevali ljudstvo, da pride do razuma, katere živali so mu prijateljice in katere sovražnice.
Naj konečno povemo še nekatera sredstva zoper miši, katera se v pohištvih utegnejo poskusiti. Na Angleškem je zel6 v navadi dvojno ogelnokisli barit (dop-pelt kohlensaurer Baryt) v prah zmlet, ki ni nevaren drugim živalim. Na Francoskem hvalijo morsko čebulo (Meerzwiebel), rabijo jo, da frisno zrežejo in v kaki maščobi crejo; to maščobo potem brez čebule pokladajo mišim, ki po nji poginejo.