CSS    27    2SD
Iz mojih detinskih dni
Pripoveduje Anton Antonov.
1. Kako sem prebil božične praznike.
 vam moram povedati, da sem tudi jaz imel mamico in ateja, kakor ju imate še najbrže tudi vi. mali čitatelji in čitateljice.   Tudi  dve  sestrici   in  dva  bratca sem   imel. Nas vse pa je   nadzorovalo in varovalo  skrbno  oko   naše  ljube babice, kadar ni imela draga mamica časa, da bi nas negovala.
Najstarejši izmed naše otročje petorice je bil Francek. Ta je štel takrat trinajst let; za njim Minka, za njo Pepček, za njim Sldvka, in najmlajši sem bil jaz, ki sem dobil pri krstu ime Anton, ali kakor so me še takrat nazivali, Tonček.
Dotedaj sem preživel peto leto svojega mladega življenja in prestopil v šestega.
Vsi smo se porodili pod kmečko slamnato streho, ki ni bila ne pre-ubožna in tudi ne prebogata.
Radi smo se imeli vsi, bratje in sestri, čeprav smo se včasih sprli za kako jabolko ali hruško. Pa še preden je bilo sadje v naših sladkosnednih želodčkih, smo si biii že zopet prijafeljt.
Nad vse rada sta nas imela naša zlata mamica in atcj. Naša babica pa je bila nam vedno za petami, če smo Ie ušli iz tople sobe v mrzlo zimo; ali pa če smo o polefnem času hodili svojevoljno po cesti. Včasih nas je pokarala strogo, včasih pa rahlo, kakor smo se zagrešili. Vedno pa je to storila iz največje Ijubezni in skrbi do nas. Seveda je vsak naš pregrešek razložila tudi naši Ijubi mamici in ateju, ki sta nas primfcrno kaznovala, kakor smo si zaslužili.
Takrat lorej, ko sem bil star pet let in sem silil v šestega, se spomi-njam prvič božičnih praznikov.
Ker so ti prazniki zares lepi in veličastni dnevi, vam hočem povedati, kako sem jih prebil.
Že en teden pred Svetim dnevotn je prinesel Francek velike kose papirja iz tnesta. Na papirju so bile velike podobe, ki so bile različno pobarvane.
Mama je šla tisti dan v mesto kupovat za praznike, in Francek je šel z njo. Pri tej priliki mu je kupila mama liste lepe raznobojne podobe, da sestavi iz njih božične jaslice.
Zame je bilo to zares nekaj nad vse zanimivega in vabljivega!
Da mi je Francek dovolil, gledal bi jih bil vedno in neprenehoma. Pa le malo časa sem mogel ogledovati tiste ovce, pastirce, drevesa in drugo. Kajti nesreča je menda tako hotela, da sem mu strgai kar štiri ovce. In od tedaj nisem smel več prijeti za tiste pisane podobe.
Vsi so mu smeli pomagati, ko je izrezoval angelce, pastirce, ovce, kozličke in drevesa; samo jaz se mu nisem smel približati. Le oddaleč sem
Ss;   28   t*
smel gledati. Toda otročja radovednost me je vedno boljinbolj silila k mizi, .kjer so stali že nekateri pastirci, in okoli njih se je že paslo nekaj ovac. O, kako bi bil jaz vesel, da bi bil smel prav odblizu gledati tiste lepe kodraste živalce! Toda strogi Franckovi pogledi so mi kmalu pregnali pregrešno radovednost. Oledal sem le od strani.
Hitro je napredovalo delo pri jaslicah. Vse je bilo že izstriženo, samo pofrebnega mahu je bilo še treba za hrib.
Bilo je v četrtek.
BDanes gremo po mah v grič," je zapovedal Pepčku in Minki Francek. Celo Slavka ga je izprosila, da je smela z njimi. Samo jaz sem moral ostati doma pri babici in mamici.
Izstrižene pastirce in ovce, svete tri Kralje, Jezuščka, Marijo in sv. Jožefa in vse drugo, kar je potrebno za božične jaslice, pa je spravil Francek na omaro v velik jerbas.
Ker sem bil sedaj jaz gospodar v hiši in ker me je gnala tista čudna radovcdnost, da vidim od blizu tiste lepe podobe, zlezem na klop. Toda jerbasa nisem dosegel. Bil sem še premajhen. Zlezem s klopi na tla, pa postavim stolček na klop. Spravim se na klop, potem na stolček, a še sem bil za toliko premajhen, da nisam moge) z roko v jerbas. Babice ni bilo takrat v hiši.
O, ko bi le dosegel ta presneti jerbas!
Stegujem se in stegujem, pa ojoj! Pod nogami se mi prevrne stolček, jaz padem za stolčkom, jerbas pa za menoj. Vse priprave se razlete po tleh, mene pa pokrije jerbas.
Tedaj pa vstopi v hišo Francek s Pepčkom, Minko in Slavko.
nSedaj bo pa po meni," si mislim, in nič   nisem   silil   izpod  jerbasa.
,,Kaj pa je to, babica, pojdite gledat! Vse jaslice so za nič," pokliče Francek babico v hišo.
,,Kje je pa Tonček," vpraša najprvo babica, vstopivši v hišo.
nNe vem, kje je," reče Francek.
Nato me začno iskati, jaz pa sem skesano pričakoval najmanj zadnje ure pod jerbasom.
Slednjič me najde Slavka.
,,Tukaj je, tukaj pod jerbasom," zakliče vcselo Slavka.
Ko me odkrijejo, sem najprej pogledal Francka, kajli njega sem se najbolj bal.
nLe čakaj, vse povem mami in ateju ,ti nepridiprav', ti," tne pokara babica.
Nič niso vprašali, če sem jaz napravil to grozno škodo, ampak kar obsodili so me. To me je tako užalilo, da sem začel prav glasno jokati, in strašno debele solze so se mi udrle po licii.
S svojim strašanskim jokom sem privabil še mamico in ateja v hišo. Tedaj je bilo šele joj, tedaj!
Vsi so me tožili. Nihče me ni zagovarjal. Vedel sem dobro, da grehu sledi kazen. Zato pa sem stekel v mamino okrilje. ln, to je pomagalo.
CLS    29    S55
Malo hudih pokaranj in nevihta je pojenjala. Jaz sem ustavil svoj jok, Francek je pobral v jerbas raztresene podobe, in pričelo se je zopet z delorn pri jaslicah.
Vendar me je pa doletela kazen za moj greh. Sedaj niti na tleh pri peči nisem smel več opazovati in gledati, kako se sestavljajo jaslice. V kot na peč sem moral iti. Kako bridki trenotki! Pa za praznike !
Najboij me je jezilo. da sme biti Siavka zraven, ki je bila prav malo večja kakor jaz. ln tedaj sem si želel, da bi se tudi Slavki pripetila kaka nesreča. Uverjen sem bil, da bi tudi ona morala iti na peč v kot. To je bilo pravzaprav še grše od mene.
Toda fudi ni hotela, pa ni hotela nesreča!
Takrat je mama pekla potice, poprtnjak in beli kruhek, ki sem ga tako rad jedel. Da pa testo Iepše vzhaja, ga dene v peharjih na klop okrog peči.
Meni se je pa zdelo na peči prevroče in prepusto. Pepček, Francek, Minka in SJavka so bili vsi prav zaverovani v deJo pri jasJicah.
,,Kaj, ko bi šel zdajci malo na tla - nihče me ne opazi," si mislim in začnem lezti počasi v zapeček, iz zapečka pa na klop. Pa tisti dan sem imel že smolo.
Ko se kobacam iz zapečka na klop, stopim mesto na klop v najboljšo potvico kar z obema nogama. — —
Nenavadna mehkota pod nogami tne tako zmeša, da zagrmim na dolgo in široko na tla s potvico in s peharjem vred.
Iz strahu in pa vsled bolečin se začnem drcti na vse grlo. Bratca in sestrici prenehajo s svojim delom in hite k meni, pobirat pehar, testo in mene. Mamica prileti iz kuhinje, babica tudi.
nDa le ateja ni, pa je dobro," si mislim in se derem še hujše. Pa prišel je tudi ata. Najprvo zve, kaj sem napravil. Nič ni pomagalo, da sem se zatekel k mamici. Kazen mora priti za grehom.
Zavihtel je ata leskovko, in palo je po meni. Jaz pa sem se jokal dalje in dalje.
nZaprem te v omaro, razposajenost hudobna, če mi le še kaj napraviš," mi je zapretil In odšel moj strogi, a dobri oče.
Kakor se vidi, sem bil tisti dan pri vseh domačih v nemilosti. Franckov strogi pogled, očetova kazen in grozita njegova pretnja, da me zapre v omaro, tne je popolnoma uničila.
Rad bi bil sedaj imel babico. Ali ona je bila v kuhinji in je poma-gala mamici. Nihče me ni maral. Kaj naj počnem? Ne pomišljam dolgo. Vun grem, vun, kjer tako Iepo sveti zlato solnčece, in se tako blesketa beli sneg v njegovih žarkih.
Toda smola je smola! Bos vendar ne morem kobacati po snegu. Svojih čeveljčkov si pa še ne znam obuti. Pa moja glavica jo hitro najde in izmisli. Slavkini čižemčki se meni prav podajo — in smuk eno nogo v enega in drugo v drugega! Bratca in sestrici me niso zapazili. Bil je že uspeh fu, in zrastel mi je pogum, da naglo smuknem skozi vrata v vežo. Nikogar ni bilo v veži. Zato sem neovirano prodiral dalje iz veže za hišo.
CSS    30    ^S
Takrat je bilo južno vreme. Sneg se je tajal od južnega vetra in toplih solnčnih žarkov, da so stale že cele mlakuže po cesti. Jaz pa sem skakal veselo in brezskrbno po snegu in po mlakužah vsevprek. Pa dolgo ni trajalo to moje radovanje.
Samoobsebi je umevno, da še nisem bil kot petleten junak kdovekaj trden v svojih   nožicah.   In   pa tudi čižemčki sestrice Slavke so mi bili preveliki.
Zato sem bil precej neroden. Pa tudi cesta je biia opolzka, da sem se začetkoma komaj obdržal pokonci. A pozneje sem mislil, da sem se privadil hoji ludi po opolzki cesti, po mlakužah in po belem snežcu.
Komaj sem skončal te svoje misli, že sem telebnil v največjo mlakužo. A jokal (edaj še nisem. Poizkušal sem vstati, a sem se obrnil samo s hrbta na drugo stran, da sem bil še po tej strani moker. Tedaj sem se pa spu-stil v krik in jok, da je bilo joj! Začutil sem mokroto že tudi po svojem životku, in čižemčki so se tudi že sami kopali v umazani hladni vodi.
Seveda so se bili zbrali na moj krik in vik vsi moji domači na mestu moje grozne nesreče. Babica me je dvignila iz neprostovoljnega kopališča in me nesla v hišo. Od mene pa je kapala umazana voda, po mojih licih pa so kar curkoma lile solze grahove debelosti.
nNa peč s tem paglavcem porednim", se je glasil očetov ukaz, ko so me preoblekli. Nekaj časa sem še jokal, a naposled, ko me je babica prekrižala, sem zaspal.
Drugi dan je bil petck. V petek pa nisem doživel toliko nezgod in pretrpel toliko kazni. Čez noč je bilo vse pozabljeno. ln spet sem bil kot najmlajši otrok ljubljenček vseh svojih domačih. Zopet sem bil med svojima bratcema in sestricama, in smo se skupno igrali.
Jaslice so bile že zgrajene. Tudi jaz sem jih smel gledati od blizu. Dan se je že nagibal proti mraku. Veselo smo skakali po sobi. Nič poseb-nega se ni dogodilo tisti dan. Če sem jaz katerikrat padel in nekoliko po-jokal, to je bila vsa nesreča tisti petek pred Božičem.
Mrak je bil že razpel svoje temne peroti po naši sobi. Mi pa smo zlezli vsi na peč in pričakovali večerje Ata pa je kleče v zapečku oprav-ljal svojo večerno molitev, v kateri je se gotovo spomnil tudi otročje pe-torice, ki se je gnetla okoli njega.
Po večerji smo molili rožni venec, med katerim sem jaz navadno za-spal. A samo jaz sem imel to pravico.
Ko sem se prebudil, je bil že svetel dan, sobota, dan pred Svetim večerom.
Po celcm svetu je menda navada, da na ta dan vse Iepo osnažijo in počedijo.
Tudi pri nas je bilo tako. Mamica, babica, Minka in Slavka so bile na delu. Oče, Francek, Pepček in jaz pa smo bili okoli peči, ali pa na peči.
Vse je moralo biti čisto na dan, ko se rodi tnili Jezušček. Vse, mizo, klopi, omaro, okna in table na stenah, vse so pomivale »naše ženske". Tako je naziva! kaj rad moj atej mamico, babico, Minko in Slavko. Mi moški pa se nistno prav nič priteknili tega opravila.
cS2   31   ¦--?:
Jaz, in menda tudi Francek in PepČek smo bili zelo zadovoljni in po-nosni, da smo samo gledali ,,naše ženske" pri njihovetnsnaženju in pomivanju.
Toda dolgo nisetn mogel strpeti, da ne bi posegel tudi jaz Bmed ženske".
Skobacam se torej s klopi na tla in jel sem se vrteti med nnašimi ženskami".
Ne vem sicer, iz katerega vzroka sem imel veliko veselje do vode; ali prijetno se mi je zdelo brozgati po njej, pa naj je lo bilo v hiši ali pa zunaj.
Mamica je prinesia ravno škaf skoraj vrele vode v hišo in jo posta-vila za omaro na klop. Niso je še rabili. In dobro je tudi, če se malo shladi. S prevročo  vodo se itak ne tnore nič pomivati.   Tako je bilo vse v redu.
Ali jaz bi bil rad prišel do tistega škafa za omaro. Pobrozgal bi malo rad po vodi. Kako je pa prijetno z rokami brbljati po vodi. In to še po-sebno, če je gorka. ln gorka je, saj se kar kadi iz nje.
S temi mislimi tavam nekaj časa po hiši. Kmalu pa se izgubim za omaro. Nihče se ni zmenil zame. Ker je bila voda preveč vroča, sem se igral s tisto veliko plastjo, ki se je valila iz nje.
Ko tako uživam nekaj časa to svoje veselje. se nagnem raz klop in se uprem z rokami v notranjost škafovo, ki je pa bil prav na kraju klopi. A nisem se dolgo nagibal. Kmalu je bilo mojega veselja konec, in jaz, škaf in voda smo bili pa na tleh. Fa le srečen slučaj in pa moj angelček varih sta me rešila večje nesreče. Lahko bi se bil skopal v dokaj vroči vodi ter se pošleno paril po celetn životu. Tako pa me je kazen doletela samo po rokah.
To je bil pa obenem začetek in koncc mojim današnjim nezgodam. Kajti sedeti sem moral odslej prav mirno na peči. Samo h kosilu sem smel s peči in pa k večerji — in to šele po večerni molitvi.
Čudno je bilo pa tisti Sveti večer to, da nisem zaspal mcd molitvijo, da-si smo molili pri nas na ta večcr vse tri dele rožnega venca in litanije Matere božje. Vzrok tiči najbrže v tem, ker je stala na mizi velika skleda mlečne kaše, za katero bi bil dal tudi jaz svoje mlado življenje.
To in pa očetovo pripovedovanje, kako Iep je Svet večer, me je menda zadrževalo, da se nisem poslužil svoje pravice in da nisem zaspal med molitvijo.
,,Atej, ali nocoj cclo noč gori," vpraša Slavka očeta.
,,Da, da, celo noč, in sicer samo to noč v celem letu. To pa zato, ker je Sveta noč; ker se je rodil na to noč naš Zveličar," nam je razlagal naš atej.
Verjeli smo vsi, in tajinstvcna in božanska se je zdela nam ta sveta noč.
Babica in mamica sta pa po večerji tudi prišli k peči. In pripovedo-vala nam je babica o svetih nebesih: kako so na to noč še vse lepša in veličastnejša kakor sicer. Ne vem, kaj je že vse pravila babica, ker sem kmalu zaspal.
Drugi dan, Sveti dan, je povedal atej meni in Slavki, Pepčku in Minki, kako lepo je bilo v cerkvi; koliko lučic je v nji gorelo; in kako lepo so pele na Sveti večer orglje in pevke.
Ci3    32    Sju
Mi pa, zaspanci, smo sklcnili iti prihodnje leto tudi k polnočnici, ker je tako lepo v cerkvi na ta večer.
Na Sveti dan sem bil pa zelo priden. Zato sem dobil na prihodnji dan, na Štefanovo, od treh svojih tet po eno ..golobico", in tudi Pepček, Minka in Slavka so jih dobili. Samo Francek ni dobil nič.
Babica mi je rekla, da je Francek že prevelik za ngolobice".