(Konec.) Vso svojo neupogljvost v boy'u za pravičnost je pokazal Stipe Ferluga o priliki, ko je imel prejeti prvo petletnino. Magistrat mu prve petletnine ni hotel priznati, ni izplačati, češ, da je priznavanje petletnine povsem v njegovi moči, petletninai je — po magistratovem nazoru — bila neka »grazia« (milost), a noben «diritto« (pravica) dotičnega učitelja. Ker se pa Stipe Ferluga ni vdal mailo mikavnemu zgledu klečeplaztva pred ital. »liberalno« stranko, ki niu ga je podajala večinai okoliškega učiteljstva še iz prejšnjc dobe, seveda ni užival »milosti« tedanjih mogotcev. Ker je hotel tu Ferluga prebiti enkrat za vselej železni obroč materialne odvisncsti, ki je grozil zadušiti vsak svobodneji gib rned tržaškim slovenskim učiteljstvom, je enostavno tožil vmagistrat. Pravda se }e vlekla celih pct let. Koliko grenkega je Ferluga medtem prestal, si lahko niislinro. Slednjič je Ferluga pravdo dobii na upraivnem sodišču na lianaju. Zastopal ga je dr. IvanTavčar, takrat državni posliamec. S to svoio pravdo in v njej izkazano diosledno vztrajnostjo si je tovariš Feriuga ipriboril pač hva- ležnost sodobnih in sedanjih tovarišev. * Raavijal se je Ferlugov bodrilni duh sprva v ožjem krogu okoliškili tovarišev. Bil jih je cel venec, in skoro vsak izmed njih je iniel svojčas svoj pomen. Večina njih še službuje, kakor Fr. Martelanc, A. Požar, A. Germek, pred Ferlugo je stopil v pokoj Jos. Pertot, ki mu je usoda na- klonila skoro slične boje za obstanek. Pnključili so se teuiu krogu mlajši tovarišr. Iv Daneu, Ferd. Starec, Jos. Gorkič in driigi. Zbirali so se prvotno v zakotnih  krčmah k redkemu razvedrilu, k medsebojni vzpodbudi. Leta 1906. so se pa razmere med tržaškim slovenskim učiteljstvom toliko izpremenile, da je bilo možno misliti na ustanovitev učiteljskega društva. Dne 6. maja istega leta se je vršil ustanovni zbor, in tovariš Ferluga je bil soglasno izvoljen za predsednika. Društveni predsednik je ostal leto za letora do 13. marca 1914. Izpolnjeval je predsedniške dolžnosti z vnemo, z nekako navdušenostjo, osobito prva leta, ko je bilo treba plašljivce bodriti, omahljivce pridobiti. Velika vsestranska zaposleuost tovariša Ferluge in oddaljenost od društvenega sedeža, ki je bil v Trstu, ]e kdajpakdaj tr.di zakrivila, da se stanovski organizaciji ni mogel toli posvetiti, kohkor je saan želel. Z druge strani pai so se v  društvu pojavila razna stremljenja, kar je bilo pri veliketn številu članov, na kate-  re _ osobito nilajše — je moralo vplivati  moderno življenje industrialnega mesta,  pač povsem naravno. Nazori so se kri- žali, iskre kresale, debate poostrile, a tudi poglobile. Ali kakršni so tudi bili nazori, težnja vseh je bila koristiti narodu in stanu čimbolj mogoče. Seveda je v to vsaka skupina zopet zastopala svojo forraulo. ki je bila pač tu bolj idealno, tam boli materialno prebarvana. Isto gibanje se v onem letu opaža tudi v kraškem,  istiskem, goriškem učiteljskem društvu. Provzročili so to gibanje tovariši socialno - demokratiških načel. Gibanje ie svetovna vojna prekinila. »Mladi« so v prvi vrsti zahtevaii revizijo pravil in programa učiteljskega društva ter »Zaveze«, doslop k društvenemu delu, ter da postane izvenstanovsko delo učiteljstva bolj samostojno, iic podvrženo aobeni politiški stranki, manj v »oštarijo« težeče, bolj socialno. Ferluga je s finim taktom spoznal čas, ki ga kliče, ter je odstopil iz lastne volje in se zavaroval proti ponovni izvolitvi. Vendar tudi on lahko zre s ponosom na marsikatero delo, ki ga je tržaško učiteljsko društvo započelo in deloma izvršifo tekoni njegovega predsedstva. Oinenjam le ustanovitev šolarskih knjižnic na tržaških slovenskih ljudskih šolah ter posrečeno akcijia za javna ljudska predavania poleg lnnogoštevilnih društvenih korakov v materialni in moralni prid tržaškega slovenskega učiteljstva. Zdaj so svetovni dJogodki izsilili premirje, društvo leži v mrtvilu. Kako bo potern, je li se debate v društvu in polemike po časopisih obnove, — kdto ve! * Stipe Ferluga je svojčas mnogo pisal. Sam temu svojemu delu, ki mu je bil pač vzgojni namen, ne pripisuje umetniške vrednosti. V tej sodbi je tudi povsem pravičen. Pisal je za »Edinost« mnogo, vse v poučljavem tonu, napadal ni nikogar, politiških člankov ni nikdar pisal. Scdeloval je pri »Popotniku«, »Učit. Tovarišu«, plodove svojegai naivnega humorja je pošiljal v »Jurja s pušo«, v »Brivca« in »Škrata« — sebi in marsiko^ mu v zabavo. Plačila ziai to ni sprejemal, sam se spominja le na skr.omni honorar 30 K, ki ga je sprejel za svoj spis s strani »Družbe sv. Mohorja«. Tudi s te strani je imelo njegovo delovanje namen buditi, bodriti. * Čudno, da je Ferluga, ki ni nikoli zagrešil politiškega članka, slednjič stopil tudi na politiško polje. Tržaško slovensko učiteljstvo si je pač s svojim delom pridobilo ugled rned ljudstvom ter je postalo faktor, s katerirn je bilo treba računati. Tržaški mestnj svet, oziroina deželni svet se je imel voliti po novem vioiilnem redu. Slovencem v okolici bi pripadalo 12 mandatov. Politiško društvo »Edinost« je takrat ponudilo dva mandata tržaškemu učiteljstvu, in to |e na zaupnem sestanku enoglasno sklenilo za kandidata tovariša Ferlugo in Jos. Pertota. Oba sta bila izvoljena junija meseca 1909. Prvi slovenski učitelj je vstopil v ponosni mestni svet Trsta. Značilno je, da je prejel Ferluga pri svoji izvolitvi od vs-eh 12tih izvoljenih slovenskih poslancev nafveč glasov. Leta 1913. tudi v juniju j;e bil vnovič izvoljen. Svoje poslanske dolžnosti je izvajal vestno in točno, narodu in stanu v prid. Dasi Je vroče ljubil svoj slovenski materni jezik in svoj narod, vendar Stipe Ferluga — to mu bodi povedano v čast — ni bil maircden šovinist, osobito^ne eden onih, ki pod plaščem strupenega šovinizma skrivajo često svoje narodne grehe. Svojo deco, ki jo ie imel v zakonu s plem. VVeisenthurnovo, potomko slovenskega slovničarja in tržaškega patricija dr. V. Franul - Weissenthurna, je vzgojil v slovenskem duhu in jeziku. Nepoboljšljiv idealist, ki trdno verjame v edino moč besede, je Ferluga gojil veliko zaupanje do zdravega razuma tujerodnih sodeležanov. Često je z besedo' in tiskom apeliral na njihov čut pravičnosti do drugorodcev. Nekoč je o priliki, ko se je zbor ital. učit. društev v Gorici javno izrekel proti pravični zahtevi Slovencev, naj bo slovensko učiteljišče premeščeno iz Kopra v Gorico, naš Ferluga sestavil tozadevno, italijansko spisano spomenico na italijanske tovariše, v kateri je branil slovensko stališče. Učiteljsko društvo je poskrbelo za tisk, in spomenioa je romala v številnih izvodih v —- koš ital. učit. društva. Morda ni bilo ravno tako, ali praktičnega uspeha Ferlugovo delo tu ni imelo, ker treznejši in pravičnješi elementi med našimi ital. tovariši so že kdaj izstopili iz ital. učit. drušva ter ustanovili poseben delaven krožek v okrilju ital. socialno-demokratiške stranke. Vendar je bil Ferlugov namen plemenit, dasi zaradi r.jegovega idealizma zopet naiven. Življenje St. Ferluge nam podaja trden okvir za zgodovinsko skico njegove dobe. Danes, Piač niso časi, da bi se človek vsestransko pioglobil v to velepomembno dobo. Morda se kdiaij povrnem k predmetu, in bo tovariš Stipe sam laliko z Ijubeznivo besedo povedal, kje sem se jaz v naglici zaletel. Saj mu vsi iz srca želimo dolg in jasen večer življenja! *) In ta niož je bil učitelj. Da, res, ljubezniv učitelj svoji šolski deci. In pečat, ki ga je vtisnil potom svojega dolgoletnega pouka, ni izginil z vedrih lic openskih mladeničev in mož. Zmal je obdržati svoj vpliv na mladino tudi v dobi, ko je že zapustila šolo. Veselje je bilo prebiti večer med pevci njegovega »Zvona«. Skrbno je branil svoje in izločeval »garjeve« koštrune. Pravi demokrait — znal je živeti med ljudstvom. Morda sein te preveč hvalil, Stipe! Ne zameri mi! Če sem nehote dregnil v kako skelečo rano — nu, to vem, da si mi takoj odpustil. Kakor sva bila v načelih masprotna, ej, poznala sva se. — Stopil si v poikoj, Stipe, odtegnil si s.e knogu svojih tovarišev tja na svoj gradič Moko. Tovariš Stipe, glej, časih postaja človeku hudo vpričo- bogato zasajenega hinavstva in tedaj si z vsem srcem želim poštenega človeka v bližino. Ta želja je kakor molitev ob hudi uri. In tedaj, tovariš Stipe, dovoli, da se ozremio v neomahljivx) pečino. na kateri je zidan tvoi orad, in da ti v duhu podaijamo trdo tovariško roko! Umel nas boš, saj si bil in si prekinprek — mož! Ferdo p 1. K 1 e i n m a y r. *) To želimo tudi mi svojernu tovarišu, prijatelju in solrudniku! Čestitljevi slovenski korenini naš iskteni: Na zdar! Uredništvo.