cena 5 din
27. januarja 1979
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin JJJJLAVSKA Eltf OTl^fOST ^ ^ _ ^
Seja predsedstva Zveze sindikatov Jugoslavije
Kolektivno delo in odgovornost v sindikatih
TANJUG poroča, da je predsedstvo sveta ZSJ19. januarja obravnavalo nekatere predloge in ideje o konkretni uveljavitvi pobude predsednika Tita o kolektivnem delu in kolektivni odgovornosti v organih Zveze sindikatov Jugoslavije. Razprava je pokazala odločno podporo zveze sindikatov tej pobudi in tudi razkrila veliko širino predlogov za njeno dosledno uveljavitev. Več o seji na 10. strani.
Neurejeni samoupravni odnosi v tovarni Lipa v Ajdovščini
Pobuda, ki terja družbeno akcijo
Berite na četrti strani
Foto: A. Ulaga
Ob treh pred »kozolcem«
Napišimo naslov z delom samim
Boštjan Pirc
Popotnice, s kuterimi pogosto odpravljamo sklepe, dogovore in druge dokumente na (takojšnjo, konkretno, zavzeto itd.) pot uresničevanja, so velikokrat zlizane, oguljene, plesnive. In čeprav bomo pripravili novo in svežo, bodo to še vedno le besede, ki smo jih z zlorabo prignali do fraz.
Teh pa ne potrebujemo in ne maramo. Zato bomo v naslednjih dneh in tednih pobliže ocenili, koliko vajeti ima v rokah delavec in kje jih mora poprijeti še odločneje, da bo hitreje speljal nove odnose. Delavci in saniuu-pravljalci naj zato v prihodnjem mesecu pogledajo, kako in s čim so gospodarili v minulem letu in
kaj jih čaka v letošnjem. Še vedno je namreč čas da potegnejo voz iz kolovozov, če vodijo navzdol, da se otresejo vseh, ki bi jim morda radi nataknili plašni-ce.
To torej pomeni, da je treba povezati dobro samoupravljanje in gospodarjenje, da moramo peljati naš voz napredka po trdni in skupni poti. In še nekaj je jasno: da bo šlo to tembolj uspešno, čim manj bo prekomernih in nepotrebnih bremen ter odvečnega tovora na tem vozu. lo pa so, denimo, prekomerne obremenitve. prehitro naraščanje administracije, tudi tiste znotraj tov arniških zidov. Zavoljo tega tudi delavec za strojem
razmišlja ne le o lastni storilnosti, temveč tudi o produktivnosti tistih za pisalnimi mizami. Zatoni čudno, če tudi za te predlaga nagrajevanje po delu.
Se veliko takih konkretnih zahtev in nalog je bilo dogovorjenih na nedavnih regionalnih seminarjih za vodstvo Zveze sindikatov Slovenije, na katerih je bil sklenjen dogovor o tem, kako najbolj učinkovito uresničiti poglavitne naloge zveze sindikatov. In ker je to začetek — napišimo naslov z delom samim, s tem, kako bomo segli v življenje.
Kaj smo storili za akcijo zaključni računi?
Slovenski sindikati so se zavzeli, da bi delavci v združenem delu pred sprejemom zaključnih računov za minulo leto (rok je 28. februarja letos) v temeljiti in celoviti razpravi ovrednotili rezultate lanskega gospodarjenja, ter hkrati s tem začeli z akcijo za odpravo ugotovljenih slabosti. Čeprav so neposredni cilj te akcije zaključni računi za minulo leto, pa je njen pomen vendarle daljnosežen: privedla naj bi do tega, da bi delavci v vsem združenem delu, torej ne le
v gospodarstvu, temeljito in sproti pregledovali, kako gospodarijo, da bi sproti in pravočasno ukrepali, kadar zastavljenih ciljev ne bi dosegli. Skratka — delavce naj bi ta akcija spodbudila, da bi bolj odločilno kot doslej posegli po svojih samoupravnih pravicah, po odločanju o pogojih dela in izkoriščanju rezultatov tega dela.
Kot smo dejali, je v prvi fazi akcija naperjena proti formalnemu sprejemanju zaključnih računov. Zato naj bi poslovodni
organi v združenem delu dali že do 31. januarja analize gospodarjenja v minulem letu v javno razpravo, ki jo vodijo sindikati. Zato so naši novinarji obiskali nekatere delovne organizacije, da bi ugotovili, kako so se osnovne organizacije sindikata lotile te naloge in na kakšno in kolikšno pomoč samoupravnih in poslovodnih organov v njih so naletele. Več o tem na strani 3.
Tema, ki jo pogrevamo iz leta v leto
Težave zakoličenih počitnic
Andrej Ulaga
Ko je šolski zvonec od/\ oml zadnjo uro prvega polletja so se reke avtomobilov zlile proti smučarskim centrom. Nič nenavadnega. Iz leta v leto namreč narašča število ljudi, ki se želijo pozimi vsaj za nekaj dni razvedriti na snegu, si nabrati novih moči in naužiti svežega zraka.
Tudi dolge avtomobilske kolone s smučarsko opremo, ki so ob koncu tedna zavile proti mejnim prehodom, niso nikogar presenetile Smučarjev je pri nas veliko, urejenih smučišč pa malo. Tako zelo malo, da potuje v času zimskih šolskih počitnic v tuje zimske športne centre prava vojska slovenskih smučarjev. Tako se je denimo samo proti italijanskim Dolomitom odpeljalo minulo soboto zjutraj več kot 22.000 naših ljubiteljev smuke! Še desettisoči pa so odpotovali drugam. Tja, kjer se bodo lahko v nekaj dneh toliko nasmučali, kolikor si bodo želeli, kjer bodo dobili za svoj denar vse, kar bodo potrebovali. Slabe izkušnje so mnoge izučile, počitnice pa so kratke, zato jih velja dobro izkoristiti.
Bržčas pa bi mnogi, ki odhajajo na tuj sneg, veliko raje preživeli zimske počitnice doma.
Ceneje bi bilo pa še na času bi prihranili, ko bi se izognili dolgemu potovanju. Žal so to za premnoge še vedno le pobožne želje. Ne le da je v teh dneh na vseh žičnicah nepopisna gneča, tudi prazne postel je ni mogoče dobiti. Vse je zasedeno, tudi vsa pomožna ležišča v hotelih in celo najbolj zanikrne privatne sobe. So pač šolske počitnice! Potem bo spet dovolj prostora v naših zimsko-športnih središčih. Dovolj prostora pa malo pov praševanja!
/. drugimi 1 esedami povedano, še tistih skromnih zmogljivosti ob naših smučiščih ne znamo izkoristiti! Vse je nabito ob praznikih, med zimskimi šolskimi počitnicami predtem, medtem in potem pa je prostora skoraj povsod več kot dovolj. Tako iz sezono v sezono, iz leta v leto
Kljub vsemu temu trmoglavo vztrajamo pri zakoličenih šolskih počitnicah. Veliko smo sicer že razpravljali, koliko bi pridobili in tudi za koliko bi bili prikrajšani, če ne bi imeli povsod v Sloveniji šolarji počitnice natančno ob istem času, vendar smo doslej ostali le pri besedah. Argumentov za to, da ne bi imeli vsi šolarji počitnic (zimske in poletne) hkra-
ti, je čedal je v eč. Gre pravzaprav za dvojni interes: ekonomski in tisti pomembnejši —človeški. V primeru, da ne bi bilo potrebno vsem šolarjem hkrati na zimske počitnice, bi lahko turistične zmogljivosti precej bolje izkoristili, kar med drugim tudi pomeni, da bi precej več denarja porabili doma in obenem precej manj onstran meje. In drugič, oddih in rekreacijo bi lahko omogočili precej večjemu številu šolarjev in njihovih staršev, saj je verjetno še vedno večina takih, ki nimajo sredstev za rekreacijo v inozemstvu. In prav to, omogočiti ljudem, kar jim gre, je pri vsem skupaj tudi najbolj pomembno.
Kot rečeno, o časovno različnih poletnih in zimskih počitnicah še vedno le razpravljamo. Predlogov je več, tako glede števila regij kot tudi datumov, kdaj naj bi se v Sloveniji pričele prve in končale zadnje počitnice. Res je, da rešitev še zdaleč ni preprosta,vendar pa je možna, če bomo seveda res hoteli sleči železno srajco — tradicionalne navade. Celo bolj bogati, kot smo mi, so to že zdavnaj storili.
(
KAJ SMO STORILI
Pobuda RO sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin in RO gozdarstva in lesarstva
Zelena luč za Dogovor o sodelovanju družbene svete
Marjan Horvat
V Ljubljani sta ta čas v javni razpravi osnutek dogovora o oblikovanju družbenih svetov v mestu ter osnutek odloka o družbenih svetih. O tem gradivu so že razpravljali vsi zbori mestne skupščine, minuli teden pa se je o njem opredeljevalo tudi predsedstvo mestnega sveta ZSS. Člani predsedstva so menili, da bi lahko prižgali »zeleno luč« za ustanovitev družbenega sveta za vprašanje razvoja družbenopolitičnih in drugih samoupravnih odnosov, družbenega sveta za vprašanje družbenoekonomskega razvoja in družbenega planiranja in družbenega sveta za vprašanje prostora in za varstvo okolja. Zavzeli pa so se tudi za ustanovitev družbenega sveta v mestnih upravnih organih, še zlasti pa pri inšpekcijskih službah, saj je dosledno izvajanje njihovih nalog in tudi razreševanje številnih dilem, s katerimi se v Ljubljani srečujemo pri uresničevanju ustrezne vloge teh služb, zahtevno delo ter prepleteno z mnogimi, pogosto tudi ne najbolj dorečenimi rešitvami.
V	Ljubljani poudarjajo, da so teze zakona o oblikovanju družbenih svetov, ki jih je pred časom sprejela zvezna skupščina, dober pripomoček in napotek za njihovo ustanovitev, hkrati pa so člani predsedstva še posebej poudarili, da morajo družbeni sveti delovati na načelih svobodne, ustvarjalne in demokratične izmenjave mnenj in stališč ter za vsa vprašanja, ki jih obravnavajo, oblikovati predloge ter jih posredovati pristojnim organom, organizacijam in skupnostim in samoupravnim organom. Vsi ti dejavniki so dolžni obravnavati mnenja in predloge, so pa seveda v svojih odločitvah povsem samostojni.
V	prvih razpravah o družbenih svetih je bilo potrebno razčistiti tudi nekaj nejasnosti v zvezi s podpisniki družbenega dogovora. Člani predsedstva so menili, da morajo ta dogovor podpisati delegati skupščine mesta, nje-nega izvršnega sveta in vseh petih družbenopolitičnih organizacij. Ožje jedro stalnih udeležencev v družbenih svetih pa je natančno določeno z odlokom, saj bodo poleg delegatov, ki so jih
predlagali podpisniki, morale pri delu svetov sodelovati tudi institucije, ki se strokovno ukvarjajo s posamezno tematiko. V Ljubljani pa bodo oblikovali pri posameznih družbenih svetih tudi koordinacijske odbore, ki bodo pomagali predsednikom pri njihovem delu ter predlagali za vsako temo, kdo naj sodeluje v razpravi, upoštevaje seveda vsebino dnevnega reda. Pri tem pa velja še poudariti stališče razpravljavcev na zadnji seji predsedstva ljubljanskih sindikatov, da morajo biti delegati, ki sodelujejo pri delu družbenih svetov, za svoje delo odgovorni svojim organom, saj morajo delati tudi v skladu s smernicami, ki so jim jih dale njihove organizacije ali organi.
Ustanovitev družbenih svetov ne bi smela povzročiti dodatnega zaposlovanja delavcev, ali celo profesionalizacijo funkcionarjev svetov. Člani predsedstva mestne organizacije zveze sindikatov zato soglašajo s stališčem skupščine mesta Ljubljana, da je potrebno delovne naloge in opravila za posamezne družbene svete vnesti v dosedanje opise delovnih nalog pri tistih delavcih, ki bodo prevzeli dolžnost sekretarjev družbenih svetov, že zdaj pa združujejo delo v delovnih skupnostih sekretariata skupščine mesta, ali v upravnih organih. Predsedstvo mestnih sindikatov je tudi pozvalo vsa vodstva družbenopolitičnih organizacij in druge organe, ki imenujejo delegate za družbene svete v mestu Ljubljani, naj tvorno sodelujejo pri njihovem delu, saj bodo le tako resnično sveti opravili to, kar od njih pričakujemo na področju razreševanja problemov in zagat, ki nas ta čas pe» stijo v Ljubljani.
DRUŽBOSLOVNA ZBIRKA ZALOŽBE DE Dr. Mrko Bunc:
MARKETING V ZDRUŽENEM DELU
(Področje plasmaja)
Knjiga, vezana v platno, z večbarvnim varovalnim ovitkom, obsega 340 strani. Razdejana jena dva dela in devet poglavij. Vsa poglavja so smotrno opremljena s številnimi vmesnimi naslovi in podnaslovi. V knpgi je objavljenih 71 skic, diagramov in preglednic.
Cena za izvod 390 dinarjev.
NAROČILNICA
Pri CGP Delo-TOZD Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo:
...... izvodov knjige MARKETING V ZDRUŽENEM DELU po
ceni 390 din za izvod.
Naročeneknjige nam pošljite na naslov: ....
(točen naslov naročnika, ulica, poštna številka, kraj)
naročeno, dne, kraj.................................
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
2ig	(čitljiv podpis naročnika)
V Ljubljani so se 25. januarja sestali na pobudo republiških odborov sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin ter gozdarstva in lesarstva predstavniki nekaterih večjih organizacij združenega dela s področja kovinske industrije in lesarstva ter se dogovorili o prihodnjem skupnem sodelovanju.
Razprava pa tudi že nekajletne slabe izkušnje so pokazale, da je začetek konkretnega dogovarjanja o sodelovanju med proizvajalci strojne opreme in proizvajalci v gozdarstvu in lesarstvu več kot potreen. Doslej
smo namreč v glavnem uvažali precej drago opremo in stroje, ki jih izdelujejo ali bi jih lahko izdelali domači proizvajalci. Zaradi neusklajenega in nenačrtnega povezovanja in dogovarjanja tudi znotraj panoge smo večkrat podvajali nakup dragih strojev iz tujine, namesto da bi se dogovarjali za smotrn nakup in smotrno izkoriščanje strojev. Seveda se je tako neusklajeno delovanje poznalo tudi na končni ceni lesarskih izdelkov in storitev, saj je bilo treba vložiti veliko denarja za nakup strojev in opreme in poskrbeti tudi za
amortizacijo, ki pa je ob skromni izkoriščenosti precej nizka.
Lesarski stroji so tipični sestavljeni stroji. Zato ni nujno, so menili nekateri udeleženci sestanka, da kupujemo celotne sisteme v drugih državah. Večino delov, izdelujemo doma, to pa pomeni, da bi lahko ob boljšem poznavanju domače ponudbe in povpraševanja, sodelovanju izvedencev s področja strojne industrije in predelave lesa ter tudi s skupnim seznanjanjem z dosežki domače in tuje tehnologije veliko prihranili. Precej pa bi prihranili tudi v zamudah na ča-
RO sindikata delavcev papirne, grafične, založniške in informativne dejavnosti
Delovni program nared
Na zadnji seji republiškega odbora so obravnavali načrt odbora za delo v letošnjem letu in se hkrati tudi dogovorili o tem, kako se bodo konkretno lotili uresničevanja zakona o združenem delu v Papirnici Količevo, v Ljudski pravici, v rudniku kao-lina Črna pri Kamniku, v Mladinski knjigi, v Mariborskem tisku in v SOZD Slovenijapapir.
Dogovorili so se, da bodo pripravili podrobno analizo gospodarskih in samoupravnih razmer v teh organizacijah združenega dela. Po mnenju članov odbora bi morala biti takšna akcija stalna. Na sestanku so zadolžili posamezne člane RO za neprestane stike s temi organizacijami združenega dela in poudarili njihovo odgovornost.
Člani RO so namenili precej pozornosti tudi stališčem, ki zadevajo razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke. Menili so, da smo zanemarili samoupravno sporazumevanje o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke po dejavnostih. To spoznanje ni novo, zato toliko bolj spodbuja k akciji. K temu naj
NOVICE IZ ORGANIZACIJ
Velenje
Vroče
februarske
teme
Na zadnji razširjeni seji predsedstva občinskega sveta Zveze sindikatov Velenje ter na posvetovanju predsednikov osnovnih organizacij, konferenc in koordinacijskih svetov OO Zveze sindikatov iz Šaleške doline, ki ga je pripravil občinski sindikalni, so razpravljali o poglavitnih prihodnjih nalogah sindikatov, zlasti pa o oceni gospodarjenja in o sprejemanju sklepnih računov za leto 1978 ter o uresničevanju vsebine zakona, o združenem delu. Ti dve akciji, v kateri se vključujejo tudi druge družbenopolitične organizacije, bosta prav gotovo pomembno vplivali na gospodarsko stabilizacijo ter na nadaljnje poglabljanje samoupravljanja.
V Šaleški dolini so doslej že nekajkrat ugotovili, da so dosegli pomemben napredek v samoupravnem organiziranju združenega dela. Navzlic temu pa so zaznavne še številne slabosti, zlasti kar zadeva odločanje o razširjeni reprodukciji, uveljavljanje novih dohodkovnih odnosov itd. Premajhen je tudi vpliv delavcev na stabilizacijo gospodarskih gibanj, na strukturne spremembe, na odnose v delitvi družbenega proizvoda itd.
Zato bo potrebno, kot poudarjajo velenjski sindikati, doseči, da bodo delavci dejansko odločali o pogojih in rezultatih svojega dela. Sproti bo tudi potrebno preverjati uresničevanje planskih nalog in v primeru, da jih posamezni delovni koletkivi ne uresničujejo, tudi ukrepati. Zaostri bi morali odgovornost za nadaljnji razvoj družbenoeko-
nomskih odnosov in za uspešnejše gospodarjenje, dohodek in čisti dohodek deliti skladno z doseženimi rezultati in dogovori oziroma sporazumi. K temu tudi porteba, da poslovodni organi prevzamejo odgovornost za izvajanje sprejetih planskih nalog in za pripravo razvojnih načrtov, osnovne organizacije zveze sindikatov pa so dolžne pospešiti uresničevanje določil zakona o združenem delu.
Kar zadeva akcijo za obravnavo ocen gospodarjenja in sklepnih računov za leto 1978, so se v Velenju odločili, da morajo poslovodni organi temeljnih in drugih organizacij združenega dela do 5. februarja pripraviti podrobne ocene o gospodarjen ju v minulem letu, ki jih bodo zatem obravnavi! na sestankih samoupravnih delovnih skupin oziroma sindikalnih skupin, izvršni odbori OO ZS pa bodo zatem povzeli ugotovitve in zaključke. V drugi polovici februarja bodo o gospodarjenju v letu 1978 ter o sklepih računih razpravljali zbori delavcev.
V začetku marca pa bodo v Šaleški dolini znova preverili kako daleč smo prišli pri uresničevanju vsebine zakona o združenem delu.
P. O.
jah združenega dela. Šola je namenjena zlasti tistim sindikalnim delavcem, ki si želijo pridobiti poglobljena marksistična, ekonomska in družbenopolitična znanja za delo v družbenopolitičnih organizacijah. Program šole vsebuje 90 ur predavanj in razogovrov iz osmih tematskih področij, kot so osnove marksizma s temelji politične ekonomije, delavsko gibanje, socialistično samoupravljanje, temelji političnega sistema ŠFRJ, gospodarjenje v združenem delu, subjektivne sile v naši družbi, sindikati v političnem sistemu in zunanja politika SFRJ. Poleg pridobljenega znanja iz programa šole spoznavajo slušatelji tudi sedanjo aktualno družbeno problematiko v praksi, saj obiskujejo delovne organizacije in se ob tej priložnosti pogovarjajo s predstavniki organov samoupravljanja in družbenopolitičnih organizacij.
Sindikalno politično šolo bo kmalu končala že tretja generacija slušateljev, v teh dneh pa se je začel razpis za novi oddelek. Osnovne nosilke kadrovanja v politično šolo so sindikalne organizacije, ki to nalogo odgovorno uresničujejo.
Miloš Svanjak
Koper
Sindikalna
šola
V skladu s sprejetim programom družbenopolitičnega usposabljanja in izobraževanja sindikalnih kadrov v občini Koper že deluje sindikalna politična šola, ki sta jo organizirala občinski svet ZSS in klub samoupravljal-cev. Šolo obiskuje 22 slušateljev, predvsem sindikalni delavcev iz temeljnih in drugih organizaci-
Celje
Informiranju
pravo
mesto
Minuli teden so se v Celju sestali uredniki,glasil v združenem delu celjske občine skupaj s komisijo za informiranje pri občinskem sindikalnem svetu. Spregovorili so o programu dela komisije za tekoče leto. Tako bodo največ časa posvetili problemom racionalnega in učinkovitega ob-
kanje uvoznih dovoljenj. Prav gotovo brez uvoza ne bo šlo in če že, naj bodo to deli ali stroji, ki jih pri nas ne moremo ali pa se nam jih ekonomsko ne splača izdelovati.
Zato so se na današnjem sestanku dogovorili, da bodo do konca februarja zbrali vse potrebne podatke o tem, kaj potrebuje ta in kaj lahko ponudi oni proizvajalec ter tako ugotovili možnosti sodelovanja in možnosti odpravljanja skupnih problemov.

dodamo še to, da so se člani republiškega odbora zavzeli, da bi v akciji za sprejem zaključnih računov dali poudarek zlasti primerjavi rezultatov gospodarjenja med delovnimi organizacijami, saj bi s tem prispevali k podiranju tovarniških plotov, delavcem pa nalili bolj čistega vina.
veščanja. Ukrepali bodo povsod tem, kjer odgovorni dejavniki nimajo razumevanja za to funkcijo samoupravljanja. Pripravili pa bodo tudi več posvetovanj z uredniki in jih skušali dopolnilno izobraževati. Ta skrb ni odveč, saj v občini izhaja blizo 30 glasil z več kot 40.000 izvodi.
Komisija za obveščanje se bo tesneje povezala tudi z ustreznimi odbori pri ZSS in z občinskim INDOK centrom. Z vsemi odgovornimi dejavniki pa bodo spremljali razvoj obveščanja in uresničevanja zakona o združenem delu. Vsaj enkrat na leto bodo poslej ocenili položaj informativnih služb v organizacijah združenega dela.
M. BRECL
Mozirje
Določitev
neposrednih
nalog
V Ljubnem od Savinji so se te dni sestali predsedniki osnovnih organizacij zveze sindikatov, konferenc in koordinacijskih svetov zveze sindikatov, in se dogovorili za prihodnje naloge.
Na enodnevnem seminarju, ki ga je pripravil občinski svet Zveze sindikatov Morirje, so obravnavali načrt za akcijo sindikatov od ocenjevanju gospodarjenja v minulem letu in sprejemanju sklepnih računov, ocenili so prizadevanja in dosežene uspehe pri uresničevanju vsebine zakona o združenem delu, sprejeli pa so tudi izhodišče za sestavo akcijskih programov osnovnih organizacij za prihodnje obdobje.
P. O.
Kaj smo storili za akcijo zaključni računi?
Temperatura še ni segla prav visoko
Prve ugotovitve: obveščanje o dogovoru kasni, zamude pa bodo tudi pri sprejetem roku
Časa
primanjkuje
V kočevskem Trikonu smo se pogovarjali z Mileno Smole, ki vodi finančno-računski sektor:
»Vsi vemo, da mora biti vsak delavec obveščen prav o vseh dogodkih tako v okolju, kjer živi, kot v svoji delovni organizaciji; da neobveščen ne more vplivati na gospodarjenje, je tudi jasno. O sindikalni akciji, ki jo omenjate, pa sem nekaj več slišala na televiziji. Zavedala sem se, da bo stvar »padla predvsem na moja pleča« in sem malo več o akciji poiskala v dnevnem tisku ter se kar takoj lotila dela. Včeraj, 19. januarja, sem dobila obvestilo SDK, ki vsebuje podatke, ki naj bi jih do konca meseca pripravili za javno razpravo. In to je vse, sindikalni glas pa do mene še ni segel. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom morala do konca januarja delati vse popoldneve, ki bodo verjetno segli kar pozno v večer — sprijaznila pa sem se tudi s tem, da bo to le dvojno delo. V februarju bomo končali zaključni račun, podatki, ki jih bom ob tem »spravila vkup« v teh nekaj dneh, ki jih dopušča rok, bodo seveda le približni. Primerjati bi jih morali tudi z letom poprej, s planom, s sorodnimi delovnimi organizacijami... Vse to bo mogoče storiti šele po zaključnem računu. Za okvirne številke pa sem že rekla, da so bolj dodatno delo kot podlaga za temeljito in celovito razpravo. Kako jih bomo pripravili pregledno, jasno jn razumljivo? Naš sindikat o tem še ni razpravljal, vse nas je presenetilo in rečem lahko le, da bomo storili, kar se bo pač dalo...
Jasnost zahteva točne podatke
Tudi Franc Šilc, direktor Itasa, je za akcijo zaključnih računov zvedel le iz sredstev javnega obveščanja:
»Strokovne službe bodo oceno lanskega poslovanja pripravile do roka, tako da bo obravnava lahko stekla pravočasno in po samoupravni poti. Drži pa, da bo dobrih deset dni kasneje pripravljen zaključni račun, ki bo omogočal res natančno oceno. Za razpravo o gospodarjenju bomo porabili podatke za prvih devet mesecev lani, za zadnje tri mesece pa še bomo morali zadovoljiti še z oceno. Tako bi bilo morda bolj smotrno malo počakati, vendar bomo upoštevali zahteve družbenopolitičnih organizacij. Za strokovne službe bo to gotovo kar precejšna obremenitev. Itas je sestavljen iz dveh TOZD in DSSS in sindi-dveh TOZD in DSSS in sindikat ene od temeljnih organizacij je strokovne službe obvestijo delavce, kako so lani poslovali. O lem so razpravljali v samoupravnih delovnih skupinah, potem pa še na zboru. Prihodek je »orientacijsko« znan, dohodek poznamo za devet mesecev, vse drugo pa, če hočemo jasnost in natančnost, bo moralo počakati do sredine februarja.
Kje je sindikat
V Ribnici smo se oglasili v Industriji termičnih aparatov, žičnih tkanin in plastike. Računovodja Alenka Lovšin se je dobesedno prijemala za glavo:
Zbor delavcev v Itasit
»Delala bom cele dneve, »adijo« proste sobote in nedelje, pa še ne vem, kako bom uspela!«
Tudi ona je za akcijo zvedela med gledanjem televizije, sindikat ni o njej spregovoril ne v občini ne v delovni organizaciji, vsaj ona ne ve nič o tem:
»Vem, da moram po svojih močeh pomagati družbenopolitičnim organizacijam in samoupravnim organom, a bi me morali vsaj pravočasno obvestiti. Jutri, v soboto, imamo letno skupščino sindikata in jih bom pač jaz obvestila o vsem, da se bomo skušali dogovoriti in nato izpeljati akcijo. Včeraj sem dobila navodila SDK in delala do desetih zvečer. Plansko-analitski oddelek mi bo sicer poskušal zbrati primerjalne podatke, a dvomim, da bomo v tako kratkem času uspeli izdelati kazalce. Prav tako si ne predstavljam, kako bi se lahko primerjali s sorodnimi delovnimi organizacijami. Celo primerjave z letom 1977 bodo povzročale težave — SDK je imel na predlanski zaključni račun pripombe, mi smo jim ugovarjali in sodišče svojega mnenja še ni izreklo. Že če hočem vse to pregledati, potrebujem vsaj dva tedna časa. Za zdaj sem se posvetovala le z direktorjem, ki je dejal, naj storimo vse, kar je v naši moči_
Letošnje zahteve niso nič novega
» vse kaže, da v Gozdnem gospodarstvu Novo mesto vseh šte-
vilk iz zaključnega računa ne bomo uspeli pripraviti do konca tega meseca«, je na naše vprašanje o letošnjih zaključnih računih odvrnil Jože Petrič, direktor te delovne organizacije. »Poročilo o gospodarjenju v minulem letu, v katerem.bomo obrazložili tudi fizične kazalce poslovanja
—	sečnjo, gozdnogojitvena dela, gradnjo cest, transport in druge
—	pa bo do 31. januarja zagotovo nared. V njem si bodo lahko delavci natančno ogledali, kako smo gospodarili lani v primerjavi s predlanskim letom pa tudi kako stojimo z izpolnitvijo letnega kot tudi z izpolnjevanjem srednjeročnega plana. Seveda s tem ni malo dela. Zato smo imeli že prejšnji teden sestanek s predsedniki delavskih svetov na katerem smo se dogovorili, da bodo poročila pripravljena v roku. V tem tednu se bomo vnovič sestali z vodilnimi v temeljnih organizacijah, saj prevzemajo vso odgovornost za izvedbo te naloge.
Ob tem lahko povem le to, da poročilo, ki delavcu v razumljivi besedi pove, kako je gospodari! leto nazaj, za nas ni nobena novost. Zaključne račune smo že vseskozi tako pripravljali in obravnavali. To se bo dobro obrestovalo. V prid tej moji trditvi je iz leta v leto boljše gospodarjenje naše delovne organizacije. Zaključni računi' so namreč priložnost, da si vsi ogledamo, kje smo delali napake in kako se moramo organizirati vnaprej, da jih ne bi ponavljali.
Računalnik
kasni
V konferenci osnovnih organizacij sindikata' v koprskem Tomosu je obravnavanje in odločanje o rezultatih gospodarjenja že ustaljena praksa. To pravico in dolžnost delavcev — sedaj jih je že blizu 2.800 — uresničujejo ob vsakem periodičnem obračunu, ob zaključnem pa še toliko bolj.
»Dogovor o načinu izvedbe obravnave in sprejemanja rezultatov gospodarjenja in zaključnega računa vsebuje rokovnik nalog sindikalnih organizacij TOZD in DSSS, ki jih za vsako četrtletje sprejmejo osnovne organizacije. V tem rokovniku so opredeljeni roki, do kdaj morajo strokovne službe posredovati družbenopolitičnim organizacijam in ‘■■imoupravnim organom podatke za odločanje«, je povedal predsednik konference OOS v Tomosu Andrej Jamnik in dodal, da so nedavni seminarji za vodilne slovenske sindikalne delavce to njihovo usmeritev samo potrdili. Tako torej tudi njihov rokovnik za prvo četrtletje letošnjega leta predvideva oziroma opredeljuje naloge v zvezi z zaključnimi računi TOZD in DSSS.
»Do 31. januarja pa poročila pri nas še ne bodo izdelana v taki obliki, da bi odgovorila na vsa vprašanja. Dotlej bomo imeli na voljo le okvirne podatke o poslovanju, strokovne službe in vodstvo delovne organizacije pa so nam zagotovile, da bo gradivo nared do K), februarja. To nam še omogoča javno razpravo in
nato v končni fazi sprejem poročila na delavskem svetu.
Glavna ovira za to, da zahtevanih podatkov ne bomo imeli do 31. januarja,je v načinu zbiranja podatkov in računalniška obdelava, ki je zaradi velikega števila TOZD zelo dolgotrajna, saj prihodkovni odnosi med TOZD temeljijo na fazni povezavi ter svobodni menjavi dela in storitvah«, končuje Andrej Jamnik.
»Razbitost«
povzroča
zamudo
Intereuropa iz Kopra sodi med največje delovne organizacije na slovenski obali, saj v štirih TOZD in v delovni skupnosti skupnih služb združuje delo več kot 2.00(1 delavcev. Zaradi narave svojega dela — špedicije — pa je seveda večina delavcev nenehno na terenu, kot temu pravimo, zato se nam je ob našem obisku v Kopru zdelo zanimivo, kako nameravajo v Intereuropi uresničiti tiste določbe zakona o združenem delu, ki dajejo delav cem pravico in dolžnost, da se temeljito seznanijo / rezultati gospodarjenja, z vzroki zanje, da ocenijo izpolnjevanje nalog poslovodnih in samoupravnih dejavnikov ter da na teh spoznanjih oblikujejo taktične in strateške naloge pri gospodarjenju in v samoupravljanju. To je sicer že stalna naloga osnovnih organizacij sindikata in organov na vseh ravneh sindikalne organizirano-
sti. Tokrat pa smo se v sindikatih dogovorili, naj bodo poročila o poslovanju pripravljena najkasneje do 31. januarja.
»Povedati moram, da poročila o poslovanju ne bomo uspeli pripraviti do roka«, je povedal Vladimir Petrovič, predsednik konference OOS treh koprskih TOZD. »Okoli novega leta je vselej težko, kajti promet, ki smo ga dosegli v prvih 15 dnevih letošnjega leta, se šteje v staro leto, ker pa smo razbiti domala po vsej Jugoslaviji, je to še teže storiti. V naših filialah po vsej domovini, ki štejejo od 40 do 200 delavcev, morajo najprej napraviti interno bilanco. Računamo pa, da bi do 10. februarja lahko poslali dokončno bilanco vsem delavcem. Menimo namreč, da se je bolj smotrno pogovarjati nekaj dni po roku o celovitih podatkih, kot pa v roku o pomanjkljivih.«
Vladimir Petrovič nam je še povedal, da bodo v vseh filialah sklicali zbore delavcev, na podlagi pripomb in sklepne razprave pa bo delavski svet sprejel poročilo o poslovanju.
Spet
temeljito
V Metalki smo se pogovarjali s predsednikom konference osnovnih organizacij sindikata Igorjem Pircem. Tema razgovora: kako bodo pri njih organizirali javno razpravo o zaključnih računih.
Doslej so bore malo storili in vse kaže, da čakajo na podatke iz računovodstva. Vodstvo sindikalne konference se zaveda, da mora v skladu z dogovorom temeljito analizirati lanske rezultate gospodarjenja, jih primerjati z načrti, ob vsem tem pa oblikovati stališča, kako usmerjati letošnje gospodarjenje.
Igor Pirc je pripovedoval o ovirah, ki onemogočajo uresničitev sindikalnih sklepov v zvezi z zaključnimi računi. Mnogo bi jih lahko našteli. Čeprav v Metalki ne bodo v dogovorjenem roku stekle obravnave, pa si prizadevajo, da bi v tej akciji naredili korak naprej. Takoj po 5. februarju bodo na zborih delavcev razpravljali o zaključnih računih, pri tem pa bodo veliko skrbi posvetili tistim nalogam Metalke kot trgovske organizacije, ki jih narekuje zakon o združenem delu na področju povezovanja in uveljavljanja dohodkovnih odnosov med proizvodnjo in trgovino.
Izvršni odbori sindikalnih organizacij v Metalki bodo v tej razpravi imeli največ dolžnosti in odgovornosti. Zato so se v konferenci osnovnih organizacij tudi dogovorili za enoten pristop k obravnavanju teh vprašanj. Paše tole povejmo: v Metalki je vsebinska »obdelava« zaključnih računov že mnogo let ustaljena navada, saj se delavci zavedajo, da lahko le s kritično analizo minulega dela načrtujejo prihodnje delo.
M. H.
Neurejeni samoupravni odnosi v tovarni Lipa v Ajdovščini
Pobuda, ki terja družbeno akcijo
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Janez Voljč
Določba je jasna
Septembra lani je novogoriški družbeni pravobranilec samoupravljanja dal delavskim svetom delovne organizacije Lipa, temeljnih organizacij združenega dela in delovne skupnosti skupnih služb pobudo, da »ponovno preskusijo« vse najpomembnejše samoupravne akte in predlagajo delavcem ustrezne spremembe in dopolnitve, s katerimi bi te (nezakonite) akte prilagodili zahtevam zakona o združenem delu.
Obenem je družbeni pravobranilec samoupravljanja v »analizi samoupravnih odnosov v tovarni pohištva Lipa« opozoril na številne slabosti in pomanjkljivosti v njihovem samoupravljanju ter pozval delavske svete in družbenopolitične organizacije, naj jih odpravijo.
V Lipi so njegovo pobudo sprejeli in nekaj najpomembnejših samoupravnih aktov že spremenili oziroma prilagodili zahtevam zakona o združenem delu. Prizadevanja za zboljšanje samoupravljanja pa so se lotili dokaj negotovo, saj so sprva celo trdili, da ugotovitve analize »niso povsem resnične« in da je v kolektivu veliko več samoupravljanja, kot je zapisal družbeni pravobranilec.
Zato sta se novembra lani sestala na skupni seji komite občinske konference zveze komunistov in predsedstvo občinskega sveta zveze sindikatov v Ajdovščini in sprejela naslednja stališča:
»Analiza družbenega pravobranilca samoupravljanja kaže, da samoupravni odnosi v tovarni pohištva .Lipa niso najboljši. Socialistično samoupravljanje v tej organizaciji združenega dela ni dobilo tistega mesta, ki je predvideno z ustavo, z zakonom o združenem delu ter s kongre-snifiii dokumenti zveze komunistov in zveze sindikatov. Dosedanje delovanje družbenopolitičnih organizacij osnovnih organizacij zveze komunistov in sindikata v Lipi je bilo neučinkovito. Očitno je, da se premalo zavedajo svojega mesta in vloge pri nadaljnji graditvi samoupravnih socialističnih odnosov ali pa da se podrejajo nekaterim nesamou-pravnim težnjam, ki prihajajo do veljave v delovni organizaciji. Osnovne organizacije morajo ponovno temeljito razpravljati o analizi in pobudi družbenega pravobranilca samoupravljanja ter kritično oceniti težo njegovih ugotovitev. Dosedanji predlogi osnovnih organizacij zveze komunistov in sindikata se preveč zadovoljujejo s formalnim uresničevanjem zakonskih določb. Komite in predsedstvo vztrajata na stališču, da so osnovne organizacije dolžne predlagati take ukrepe, ki bodo zagotovili vsebinsko spreminjanje samoupravnih odnosov, hkrati pa zahtevata, da se o ugotovitvah družbenega pravobranilca samoupravljanja temeljito in objektivno seznanijo vsi delavci v organizaciji združenega dela. O njegovih predlogih naj bi razpravljali tudi v komisiji za družbenoekonomske odnose pri občinski konferenci ZKS, v občinski komisiji za spremljanje in izvajanje zakona o združenem delu ter v izvršnem svetu skupščine občine Ajdovščine. Vsi navedeni organi naj kritično ocenijo analizo in pobudo ter podajo konkretne proedloge za ureditev obravnavanih problemov. Komite in predsedstvo tudi sodita, da morajo vsi delavski sveti določiti rok za uresničitev pobude družbenega pravobranilca samoupravljanja. Od nadaljnjega
razvoja samoupravljanja bodo odvisni bodoči predlogi ukrepov obeh organov.«
Samouprava še ni last delavcev
Za kakšne slabosti gre?
V tovarni pohištva dela 770 delavcev — v treh temeljnih organizacijah združenega dela in v delovni skupnosti skupnih služb — ki dosegajo pomembne proizvodne in poslovne uspehe. Iz poročila o devetmesečnem poslovanju v minulem letu sledi, da so v tem obdobju povečali celotni prihodek za 42 %, čisti dohodek pa za 21 %. Izvoz je bil za 2 % manjši kot lani in je dosegel 4,300.000 ameriških dolarjev. Poprečni osebni dohodek so povečali za 25 %.
Družbeni pravobranilec samoupravljanja je v svoji analizi zapisal, da se »delavci, samoupravni in poslovodni organi ter vodstva družbenopolitičnih organizacij, ki na poslovnem področju dosegajo vidne uspehe, ne morejo zenakimi uspehi izkazati tudi pri urejanju samoupravnih socialističnih odnosov; očitno je, da so te odnose celo zanemarili. To pa bi lahko, če ne bi pravočasno ukrepali, tudi negativno vplivalo tudi na poslovne rezultate«.
Drago Vidrih, predsednik občinskega sveta zveze sindikatov in Bojan Turk, sekretar komiteja občihske konference zveze komunistov v Ajdovščini sta mi pred dnevi pripovedovala, da so ugotovitve analize presenetile celo občinska vodstva. Predsedniki družbenopolitičnih organizacij, ki delujejo v Lipi (dveh osnovnih organizacij zveze komunistov in štirih osnovnih organizacij ter konference sindikata) so na sestankih občinskih vodstev govorili o razmerah v tovarni pohištva »vse najboljše« in trdili, da pri njih ni kakih resnejših problemov.
Nenadoma pa se je izkazalo, da temu ni tako. Denimo:
Delavski sveti temeljnih organizacij se niso sestajali redno. Delavski svet v primarni predelavi lesa se je v letu dni sestal samo enkrat, delavska sveta v delovni skupnosti skupnih služb in v ploskovnem pohištvu se nista sestala devet mesecev, izjema je le delavski svet v mizami, ki se dokaj redno sestaja. Zavoljo tega pa ti samoupravni organi seveda niso mogli odločati o vseh tistih vprašanjih, za katere so pristojni. Pa tudi seje delavskega sveta delovne organizacije so sklicevali bolj poredko. Zgodilo se je, da se ni sestal sedem mesecev.
Temeljne organizacije nimajo svojih planov. Člani delavskega sveta delovne organizacije prihajajo na seje brez smernic in stališč svojih delavskih svetov, saj se zgodi, da te seje sklicujejo isti dan ali celo pred sestanki delavskih svetov v temeljnih organizacijah, na katerih obravnavajo ista vprašanja.
Ugotovitve, da delavski sveti niso dovolj aktivni, v Lipi zavračajo, češ da imajo pri njih večjo veljavo zbori delavcev, kar je »bolj demokratično«.
Kdo odloča v imenu delavcev?
»Hkrati z družbenim pravobranilcem samoupravljanja se tudi v občini sprašujemo, kdo je odločal o zadevah, ki so v pristojnosti delavskih svetov takrat, ko se le-ti niso sestajali,« je dejal Bojan Turk, »zahtevamo tudi, da na to vprašanje odgovorijo družbenopolitične organizacije v to-
varni pohištva.«
Drago Vidrih me je še zlasti opozoril na naslednje ugotovitve analize:
»Zbore delavcev sklicujejo v delovnih skupinah. To so pravzaprav sestanki delovnih skupin, ki jih po potrebi spremenijo v zbore delavcev. Zapisniki zborov so sestavljeni v enakem besedilu in za več skupin skupaj. V njih niso zabeležena ne vprašanja in ne mnenja, ne pripombe in ne predlogi delavcev. Ce je res, kar trdijo delavci strokovnih služb, da na teh zborih sproti odgovarjajo na vsa vprašanja delavcev in jih zato ne zabeležijo, pa je vendarle čudno, da delavci nikoli ničesar ne predlagajo ali zahtevajo.
Iz pomanjkljivosti, ki jih ugotavljamo v delu temeljnih organizacij, lahko sklepamo, da se poslovodni organi temeljnih organizacij ne zavedajo svojih zakonskih odgovornosti in se vedejo kot obratovodje. V delovni organizaciji deluje strokovni kolegij, ki se redno sestaja enkrat na teden in v njem so mimo direktorja delovne organizacije še vodje 'sektorjev ter vodje temeljnih organizacij. Tudi o delu strokovnega kolegija ni dokumentacije. Zato lahko le domnevamo, da ta organ, ki je sicer posvetovalne narave, v bistfvu nadomešča izvršilne organe.
Delegacija za deligiranje delegatov v skupščine SIS in občine je bila zelo aktivna. Ugotavljamo, da so v delovni organizaciji posvetili precej pozornosti delegatskim razmerjem v odnosu do občinske skupščine in skupščin SIS, da pase ne zanimajo v enaki meri za delegatske odnose v sami delovni organizaciji in v temeljnih organizacijah.
Osnovna in kot kaže tudi edina oblika informiranja v delovni organizaciji je informiranje prek delovnih skupin. Te sklicujejo vodje delovnih skupin, ki vodijo razprave, vendar o sestankih skupin, predlogih in vprašanjih delavcev, ni dokumentacije.
Družbeni pravobranilec samoupravljanja je v svoji pobudi in analizi tudi podrobno ocenil vse člene samoupravnih aktov in opozoril na resne kršitve zakonitosti. V teh sporazumih je bilo veliko deklerativnih in splošnih določb ter ponavljanja zakonskega besedila. Samoupravni sporazumi o združevanju dela delavcev v temeljnih organizacijah so bili enaki, napisani z istimi besedami, niso pa vsebovali temeljnih pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev, temeljnih načel o sklepanju in prenehanju delovnega razmerja in številnih drugih določb zakona o združenem delu. V samoupravnem sporazumu o združitvi temeljnih organizacij so resda zajeta vsa vprašanja, ki jih predvideva zakon, vendar so nekatere določbe tako splošne, da v bistvu ne pomenijo dosti več kot ponovitev zakonskih določb. Še zlasti veliko je bilo nepravilnosti pri urejanju dohodkovnih odnosov in oblikovanju ter delitvi sredstev za osebne dohodke. Sprejeti samoupravni sporazum o skupnih osnovah za delitev osebnih dohodkov in pravilnike o delitvi osebnih dohodkov niso uresničevali v celoti. S sklepi delavskega sveta pa so bili ti pravilniki oziroma sporazum celo nezakonito spremenjeni. Delavski svet delovne organizacije je v zadnjem času skupaj z delavskimi sveti temeljnih organizacij še nadalje urejal posamezna vprašanja delitve osebnih dohodkov z »ad hoc sprejetimi sklepi«.
Teh nekaj misli in ugotovitev analize samoupravnih odnosov v Lipi zgovorno priča, da gre za zelo resne pomanjkljivosti.
Slabosti v delu sindikata in zveze komunistov
Predsedstvo občinskega sveta zveze sindikatov in komite občinske konference zveze komunistov se povsem strinjata z oceno družbenega pravobranilca samoupravljanja o dejavnosti (oziroma nedelavnosti) družbenopolitičnih organizacij v tovarni pohištv a. V dveh osnovnih organizacijah zveze komunistov je samo 27 članov partije (vse delavcev pa je kot že rečeno 770). V dveh temeljnih organizacijah torej ni osnovne partijske organizacije. Tudi osnovne sindikalne organizacije še niso samostojno zaživele in še v edno se dogaja, da je sindikat nekakšno peto kolo, kot je bilo moč razbrati iz mojega nedavnega pogovora z nekaterimi vodilnimi tovariši v Lipi. V njem delujejo zgolj vodstva, pa še ta se ne morejo pohvaliti s svojo aktivnost-jo.
Teh pomanjkljivosti se, kot je dejala predsednica konference osnovnih organizacij sindikata, premalo zavedajo, ker po novem še ne znajo delati, po starem pa, kot kaže, ne smejo več. Očitno je, da njihov sindikat še ni organizacija delavcev, ni učinkovit pobudnik dobrega samoupravljanja in bojevnik za boljše samoupravne odnose. Zato se tudi tedaj, ko so v kolektiv dobili pobudo in analizo družbenega pravobranilca samoupravljanja, ni znal upreti težnjam nekaterih ljudi v kolektivu, ki so akcijo pravobranilca ocenili kot napad na Lipo in zato niso takoj sprejeli ustreznih ukrepov za odpravo napak invpomanjkljivosti. Šele zdaj, ko so vodstva družbenopolitičnih organizacij v občini tako resno opozorila sindikat in partijo v tem ajdovskem kolektivu na njihove slabosti, je čutiti večjo zavzetost za krepitev samoupravljanja in za uresničitev konkretnih predlogov in zahtev družbenega pravobranilca samoupravljanja.
Res pa je tudi, da je samoupravne akte moč razmeroma hitro popraviti ali prilagoditi zahtevam zakona o združenem delu, kot je dejal Bojan Turk, vsebino tega zakona pa bodo uveljavili v samoupravni praksi le s trdim in prizadevnim delom, pri katerem bo moralo sodelovati veliko več delavcev Lipe kot doslej.
O sprejemu statuta odločajo delavci z referendumom, kar predvideva 463. člen zakona o združenem delu. Zakon pa prav tako določa, da je potrebno zagotoviti poprejšnjo obravnavo o vseh vprašanjih, o katerih se sprejemajo sklepi z osebnim izjavljanjem delavcev. Delavski svet je dolžan sklicati zbor delavcev, na katerem se obravnava predlog statuta, preden je dan v odločanje delavcem, ki se o sprejemu izrekajo na referendumu.
Določila za sprejem statuta veljajo tudi za spremembe ali dopolnitve statuta. Tudi glede sprememb oziroma dopolnitev statuta je obvezna poprejšnja obravnava na zboru delavcev in šele na podlagi te obravnave oblikuje delavski svet dokončen predlog.
Delavski svet temeljne organizacije je skušal sprejeti dopolnila statuta po hitrem postopku, ker se je izkazalo, da ne ustrezajo nekatera določila o pogojih, ki jih mora izpolnjevati kandidat za direktorja temeljne organizacije. Delavski svet je sprejel predlog, ne da bi o tem poprej razpravljali delavci na svojem zboru, nato pa je predložil predlog delavcem v sprejem, ki so se o tem odločali na referendumu. Predlog je bil sicer sprejet, vendar je družbeni pravobranilec samoupravljanja predlagal delavskemu svetu, da postopek razveljavi; ker pa delavski svet tega predloga ni upošteval, je uveljavljal zahtevo za
odločitev veljavnosti sprememb statuta pred sodiščem združenega dela. Sodišče združenega dela je zahtevi družbenega pra-vobranbilca samoupravljanja ugodilo in odločilo, da spremembe statuta niso bile sprejete po veljavnem postopku in da zato ne veljajo. Poudarilo je, da velja enak postopek, ki je določen za sprejem statuta, tudi za sprejem sprememb ali dopolnitev statuta. Delavski svet bo torej moral postopek v celoti ponoviti, sklicati zbor delavcev in zagotoviti obravnavo predlaganih sprememb oziroma dopolnitev. Šele po taki obravnavi bo delavski svet oblikoval predlog in razpisal referendum.
Temeljna organizacija ni upoštevala pobude družbenega pravobranilca samoupravljanja in je ob uporabi sprejetih sprememb statuta že opravila izbiro direktorja temeljne organizacije, zato je moralo sodišče hkrati z ugotovitvijo, da so spremembe neveljavne, razveljaviti tudi odločitev o imenovanju direktorja delovne organizacije. Kandidat, ki je bil izbran, je izpolnjeval pogoje, ki so bili določeni s spremembami, ni izpolnjeval pa tistih pogojev, ki jih vsebuje, veljavno besedilo statuta.
Brez poprejšnje obravnave ne more biti veljaven statut temeljne organizacije
Delavcu, ki noče dati pismene izjave, da sprejema samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji, preneha delovno razmerje. Tako določbo vsebuje zakon o združenem delu v 1. točki L odstavka 216. člena in Zakona o delovnih razmerjih v L točki 170. člena. Kljub temu delavci navedene zakonite določbe ne jemljejo resno in brez razlogov odklanjajo podpis navedenega samoupravnega sporazuma. Ta sporazum je temeljni akt, zato delavec, ki ne sprejema pravic in obveznosti po tem sporazuzmu, tudi ne more postati delavec temeljne organizacije oziroma mu preneha delovno razmerje, če teh pravic in obveznosti ne sprejema. Delovno razmerje mu preneha po samem zakonu, kar pomeni, da temeljna organizacija s sklepom o prenehanju le ugotavlja navedeno dejstvo. Delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko ni hotel dati pismene izjave oziroma z iztekom zadnjega dne za takšno izjavo. Če je samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v temeljno organizacijo sprejet po pravilnem postopku, z referendumom, potem je delavec dolžan podpisati izjavo, da sprejema pravice in obveznosti po tem sporazumu, če hoče še naprej ostati v delovnem razmerju v temeljni organizaciji.
Delavec je odklonil podpis samoupravnega sporazuma zato, ker je menil, da bi morala temeljna organizacija sprejeti tudi druge samoupravne splošne akte. Čeprav je bil tudi na delavskem svetu, ko je bilo odločeno o
njegovi zahtevi za varstvo.pravic, poučen, da mu bo delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, če ne da izjave, je delavec vztrajal pri svojem stališču. Delavski svet je seveda ob takšnem stališču delavca lahko le ugotovil, da mu je prenehalo delovno razmerje.
Tudi sodišče združenega dela je sodilo, da delavec ne more postavljati zahtev, kateri samoupravni akti bi morali biti še spr?' jeti, preden bi se odločil za pod', pis izjave. Vsekakor pa je potrebno upoštevati, da je samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v temeljno organizacijo temeljni samoupravni akt, s katerim morajo biti usklajeni vsi drugi akti. Poudariti pa je potrebno, da se delavec s posebno pismeno izjavo povsem svobodno odloča, ali soglaša s samoupravnim sporazumom ali ne in da lahko podpis izjave odkloni. Vsekakor je pogoj za prenehanje delovnega razmerja, da je delavec poučen ne le o posledicah takega odklonilnega stališča, ampak zlasti o pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz samoupravnega sporazuma o združevanju dela v temeljno organizacijo; zato zakon zahteva obravnavo osnutka samoupravnega sporazuma in seveda sprejetje samoupravnega sporazuma z referendumom.
Ker je zakon glede prenehanja delovnega razmerja, ki nastopi v primeru odklonitve pismene izjave, povsem jasen, sodišče ne more upoštevati različnih »pridržkov«, za katere delavec misli, da so upravičeni, čeprav za to ni razlogov po zakonu.
Sporazumi in nesporazumi Kogradovih samoupravljavcev
Drevesa ne pomenijo vselej gozda
Jabolko razdora: težka mehanizacija
Ivo Kuljaj
Za mizo dravograjske delovne organizacije SGP Kograd sedi pet zidarjev. Eden izmed njih (TOZD Igem Otiški vrh) sladko spi — za njegove sanje, žal ne vemo-— in pajek ga bo zdaj zdaj ovil s svojo mrežo. Prihaja njihov mariborski »gost« (TOZD Gradbena operativa in cementnine), ki zbranim izkaže posebno spoštovanje z vojaškim pozdravom. Največji med njimi (TOZD Stavbenik Prevalje) si maže zajeten kos kruha. Drugi (TOZD Dravograjski zidar Otiški Vrh, TOZD Graditelj Slovenj Gradec in delovna skupnost skupnih služb) nemo zro vanj. Kaže pa, da pod mizo le ni tako anemično, kajti Stavbenika je nekdo od zbranih brcnil v nogo...
Seveda je to le površen opis karikature Kogradovega delavca Krambergerja, ki je bila objavljena v eni od številk »Koroškega zidarja«, glasila SGP Kograd. Bržčas bi nam globlji pomen karikature najbolje pojasnil avtor sam ker pa vemo, da karikaturisti to nerado počno smo poiskali drugega razlagalca — Adija Kralja, ki je v Kogradu referent za samoupravljanje in informiranje ter predsednik konference osnovnih organizacij sindikata.
Čemu se v Kogradu brcate pod mizo?
»Saj se tudi nad njo, samo da je to manj opazno. Za razumevanje karikature pa bi morali poseči malce nazaj, najbolje kar v december 1975.1eta, ko so se delavci GP Dravograd, GP Slovenj Gradec in GP Stavbenik Prevalje na pobudo medobočinskih družbenopolitičnih organizacij na referendumu odločili za združitev v novo delovno organizacijo SGP Kograd. Hkrati z združitvijo so delavci sprejeli ustrezne sklepe o organiziranju temeljnih organizacij združenega dela. Nastalo je šest TOZD, in sicer TOZD Gradbena operativa in cementnine Maribor, TOZD Dravograjski zidar Otiški vrh, TOZD Stavbenik Prevalje, TOZD Igem Otiški vrh in TOZD Projektivni biro ter delovna skupnost skupnih služb. Danes v Kogradu združuje delo 1300 delavcev.
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, zakaj smo se sploh združili. Največ zavoljo vse močnejše konkurence, ki ji koroško gradbeništvo, tako razdrobljeno, kot je bilo, bržčas ne bi bilo kos, hkrati pa seveda tudi zato, da si med seboj ne bi hodili v zelnik. Ko smo se združevali, smo premišljevali največ o tem, kako bi ustvarili močno delovno organizacijo, ki bi bila kos domačim potrebam, hkrati pa bi s svojimi tipalkami začeta prodirati tudi na širši slovenski prostor. Zavzemali smo se za takšno samoupravno organiziranost, da ne bi ostali samo pri konstituiranju temeljnih organizacij, temveč da bi dejansko združili gradbene, instalacijske in obrestne zmogljivosti v regiji.«
In koliko ste v tem do danes uspeli?
»Lahko rečem, da marsičesa, kar smo si zastavili, do danes nismo uresničili. Zdi se mi, da Kograd kot delovno organizacijo še vedno predstavljajo le skupne službe, medtem ko se v združevanju zmogljivosti še vedno ne moremo pohvaliti z večjimi rezultati.«
Bi bili morda bolj konkretni?
»Lahko! Pred časom smo se na veliko ukvarjali z združevanjem težke in težje mehanizacije, pa je vse skupaj padlo v vodo. Dogovorili smo se namreč, da bomo
v skladu z načrtom našega nadaljnjega samoupravnega organiziranja združevali za nakup težke in težje mehanizacije 56 odstotkov sredstev amortizacije celotne gradbene mehanizacije. Komisija za spremljanje in uresničevanje določb zakona o združenem delu je pripravila predlog, po katerem naj bi ob predlaganem združevanju sredstev na novo organizirali TOZD Težke in težje mehanizacije v Otiškem vrhu z enotami v Slovenjem Gradcu in Prevaljah. Po sprejetem samoupravnem sporazumu so sredstva za nakup te mehanizacije združevale vse TOZD z izjemo TOZD Stavbenik iz Prevalj, katere delavci so menili, da bi organiziranje TOZD Težke in težje mehanizacije razvrednotilo ustvarjena sredstva delavcev. Da bi naredili konec takšnim pomislekom, smo v delovni organizaciji ustanovili notranjo arbitražo, ki naj bi ugotovila, ali je TOZD Stavbenik po
veljavnem samoupravnem sporazumu dolžan združevati sredstva za nakup omenjene mehanizacije ali ne. Po številnih zapletih je notranja arbitraža slednjič ugotovila, da hi TOZD Stavbenik po sprejetem samouprav nem sporazumu sredstva morala združevati vendar se je zataknilo ko je notranja arbitraža spoznala, da samoupravni sporazum ni usklajen z zakonom o združenem delu. Zakon sicer dovoljuje združevanje sredstev pri posamezni temeljni organizaciji, vendar mora biti nova organizacijska oblika evidenčno vodena kot poslovna enota. Temu je torej sledil sklep, ki ga je potrdil tudi delavski svet delovne orga-nizacije, da se mehanizacija raz-druži. Prav zdaj teče postopek za razdelitev sredstev na podlagi vloženih prispevkov.«
Ali ni to korak nazaj v samoupravni pa tudi poslovni preobrazbi Kograda?
»Je, toda kaj moremo!«
Kako pa v sindikatu gledate na takšen razvoj v aše samouprave?
»Konferenca sindikata je o sklepu notranje arbitraže veliko razpravljala in v zvezi s tem izoblikovala tudi svoja stališča. Jasno smo pov edali, da je odločitev o razdruževanju združene mehanizacije politično in družbenoekonomsko neupravičena. Zato je konferenca sindikata delavskemu svetu delovne organizacije, predlagala naj sprejme sklep o razdružitv i šele takrat, ko se bodo družbenopolitične organizacije vseh TOZD odločile"za to. Odločitev je namreč za naš nadaljnji razvoj tako zelo pomembna, da bi se moral o njej izreči sleherni delavec v delovni organizaciji.« Sklep o razdružitvi je delavski Svet delovne organizacije sprejel, podprle so ga tudi vse družbenopolitične organizacije v temeljnih organizacijah. Ste prepričani, da so se o odločitvi izrekli vsi delavci?
»So se vraga!«
Druga stran medalje
Bržčas bo prav, če pustimo predsedniku sindikalne konference, da si malce oddahne, mi pa pogledamo, kako na samoupravo in dogovarjanje v Kogradu gledajo v »kritizirani« TOZD Stavbenik iz Prevalj. O tem je v novembrski številki »Koroškega zidarja« precej razmišljal Vili Strel, vodja Stavbenikove gradbene enote v Mežici. Povzemamo nekaj njegovih bistvenih misli.
» ... V Stavbeniku smo ugotovili napake neenotnost. Zavedali smo se tega in se začeli odkrito in angažirano pogovarjati. Tudi delavcem drugih enot Kograda smo povedali, da se zavedamo svojih napak in problemov in da smo jih pripravljeni tudi reševati. Reakcije na naše sporočilo so bile različne. Morda marsikomu ni bilo prav, da smo se tako odločili.
Naš cilj je bil tokrat jasno postavljen: ne bomo se šli lov na čarovnice. Vsi delamo, vsi lahko grešimo. Odločili smo se za nekaj drugega: z odkritimi in iskrenimi pogovori ter z bojem mnenj smo se odločili poiskati tisto pot dogovarjanja in sodelovanja, ki je v naši družbi edino možna. In če smo v Stavbeniku že na začetku te poti ali vsaj blizu n je, bi človek pričakoval, da bodo delavci drugih TOZD to pozdravili. Pa, žal, ni tako.
Samoupravne splošne akte, ki smo jih na referendumu sprejemali, smo v Stavbeniku temeljito obdelali. Zavedali smo se, kaj moramo z njimi urediti: naš hitrejši razvoj, naše boljše odnose, naše sodelovanje in naš boljši jutri. Nismo slepo zaupali sestav-Ijalcem predloga v skupnih službah. Spet smo opredelili cilj in predlagali spremembe določil, ki po našem mnenju niso vodile k temu cilju. Ta cilj pa ni bil samo naš interes, ampak v enaki meri interes vseh TOZD Kograda.
V	čigavem interesu je natančna opredelitev del in nalog med TOZD in DSSS?
V	čigavem interesu je naš predlog, da bi morali letni plan dela in organizacije skupnih služb natančno določiti na podlagi razpoložljivega kadra v skupnih službah?
V	čigavem interesu je naš predlog, da se svobodna menjava dela izvede čimbol j natančno in po posameznih službah?
V	čigavem interesu je naš predlog, da je treba v svobodni menjavi dela med TOZD in DSSS opredeliti vse odgovornosti. tudi odškodninske?
V	čigavem interesu je naš predlog, naj bi združevali računovodstvo v skupnih službah, delavci računovodstva pa delali v naših prostorih, ker bi sicer morali združiti sredstva za razširitev stavbe skupnih služb?
Pa še bi lahko naštevali naše pripombe. Pri vseh bi prišli do iste ugotovitve: Pripomba je v interesu vseh TOZD. V normalnih medčloveških odnosih bi pričakovali od delav cev drugih TOZD vsaj skromni, mimogrede izrečeni hvala. In če bi bilo to izrečeno iskreno, bi pomenilo vzpodbudo za nadaljnje ustvarjalno sodelovanje med delavci TOZD in DSSS.
Zatem Vili Strel povzema očitke sindikalne konference, na rovaš »samovoljnosti« TOZD Stavbenik in takole nadaljuje:
»Kaj naj rečem na vse to? Strinjam se, da je potrebno odgovorne poklicati na odgovornost in jih kaznovati — vendar samo takrat, ko grešijo, ne pa tudi takrat, kadar angažirano in
odgovorno delajo v interesu vseh delavcev Kograda. Namesto klicanja na odgovornost bi bilo bolje povabiti odgovorne in delegate na prijateljski razgovor o problematični temi.
V Kogradu smo še nedavno tega uporabljali v glavnem eno samo obliko dogovarjanja. Predstavniki TOZD smo se namreč dogov arjali z ljudmi iz posameznih skupnih služb. Pri tem smo imeli še to smolo, da je bila skoraj vedno večina predstavnikov odsotna ali pasivna. Rezultati takega dogovarjanja so znani!
Na predloge samoupravnih aktov, ki smo jih sprejeli z zadnjim referendumom in so v osnutku nastali v DSSS, delegati nekaterih drugih TOZD niso imeli pripomb. Zaupali so strokovnjakom, češ, saj so predlogi nastali v DSSS in so potemtakem že v redu. Zaskrbljujoča ugotovitev!«
Še vedno ločnice
Razmišljanjem Vilija Strela najbrž ni mogoče oporekati. Toda kdo ve, ali res Stavbenikovi delavci mislijo tako. Če bi namreč vsi tako mislili, čemu potem v glasilu njihovega delovnega kolektiva karikatura s takšno vsebino?
Vilija Strela — in bržčas ne samo njega — skrbi ugotovitev, da so v nekaterih temeljnih organizacijah slepo zaupali sestav-Ijalcem osnutkov samoupravnih aktov. Seveda je takšno lepo zaupanje neodgovorno, vendar gre še za marsikaj drugega. Med drugim tudi za to, da se vsaka od Kogradovih temeljnih organizacij še vedno zapira vase in v svoj kraj, pri čemer Stavbenik kot najmočnejša temeljna organizacija ni nobena izjema. Očitno je tudi, da takšna politika uživa podporo domače družbenopolitične skupnosti, ker je vsaka zainteresirana za »močno« in »kompleksno« gradbeno opera-tivo. In bržčas prav ti lokalni interesi pomenijo resnično jabolko razdora in coklo v samoupravnem sporazumevanju. Zato tudi samoupravni dialog med temeljnimi organizacijami v Kogradu ne bo obrodil dobrih sadov — vsem sprejetim samoupravnim aktom navkljub, če ne bodo tisti, ki so jih sestavili, pa tudi tisti, ki so jih sprejeli, pri njihovem uresničevanju odmislili nekdanje podjetniške in občinske ločnice. Dogovarjanje bo slej ko prej treba speljati v tiste kolesnice, ki bodo vodile k večji trdnosti Kograda kot celote in seveda vseh njegovih delov in torej ne le nekaterih. Ce pa bodo gradili trdnost le na papirju, jo kaj lahko odpihne že prvi močnejši konkurenčni piš.
Svoje bodo morale opraviti tudi vse družbenopolitične organizacije s sindikatom načelu. Potrebno bo pač večkrat sesti skupaj, da bi poleg posameznih dreves začeli gledati tudi gozd Ta slepota je, kot kaže, največja cokla v Kogradovem razvoju.
Na vprašanje, kaj je novega v gospodarstvu, bi mogli tudi takole odgovoriti: preveč je starega
Preveč cokel pod kolesi napredka
Vinko Blatnik
Zdaj, ko smo že prebrali prve obnovoletne napovedi, kako si bomo letos prizadevali, da bi danes in jutri bolje živeli, se velja vsaj za hip pomuditi še ob tistih pojavih, ki že leta vztrajno tišče naš razvoj k tlom, ki so bili včeraj, so danes in bodo bržčas tudi jutri, če se z njimi ne bomo odločno spoprijeli, cokla na naši samoupravni poti. Na preprosto vprašanje, kaj je novega v gospodarstvu, je namreč po pravici možno reči le: preveč je starega.
Gospodarski sistem je doživel velike spremembe. Tudi politični sistem delegatskega odločanja uspešno utrjujemo na vseh ravneh in v vseh okoljih, toda stare navade so očitno preživele vse te spremembe. Tako o investicijah vse prepogosto odločajo ljudje in organi, ki pravijo, da so s pametjo in srcem zelo blizu gospodarstvu, a ko nastanejo ekonomske posledice njihovih odločitev, jih ni nikjer, da bi prevzeli odgovornost. Med njimi, razumljivo, ni delavcev OZD niti njihovih delegatov. V razmerah, ko se vse splošne gospodarske težave odražajo v obliki draginje, v zahtevah po povečanju cen, so bolj vidne tudi različne pomanjkljivosti samih OZD: nedoslednost in nesmotrnost v delitvi, v. produktivnosti dela, v samoupravnem odločanju. V splošni ofenzivi inflacije si OZD prizadevajo poiskati najlažji način za reševanje svojih težav. Razumljivo, da ga ne najdejo, kajti kaj kmalu jim postane jasno, da so ob vseh prejšnjih in še vedno zdajšnjih težavah dobile novo, najnevarnejšo — še večjo inflacijo.
Sedanje ekonomske razmere, kakršne so že, odražajo sedanjo politiko razpolaganja z družbenimi sredstvi in odločanja, ki je po zakonu o združenm delu lahko samo samoupravna — vendar to še ni. Zato velja: s kakršno naglico se bodo samoupravni odnosi vraščali v gospodarsko življenje in ga obvladovali, s takšno bomo reševali tudi glavne ekonomske probleme.
Kdo namesto države?
Ob ocenjevanju doslej uresničenih napovedi srednjeročnega plana razvoja se kot eno najpomembnejših zastavlja vprašanje, ali z denarjem, ki ga imamo, in v rokih, ki smo jih določili, lahko zgradimo vse, kar je v gradnji in kar šele začenjamo graditi. Očitno je, da je investicijska fronta preširoka, da so planirana sredstva že prekoračena in da je gospodarstvo preobremenjeno. V takšnih razmerah pa se je nedvomno potrebno odločiti za selekcijo pri investicijah, ki pa naj ne bo prepuščena stihiji, marveč zavestna in racionalna ter, kar je najpomembnejše, poteka naj po samoupravni poti. Sklepe o tem lahko sprejme le združeno delo, povezano z delegatskim sistemom. V bistvu niti ne gre za preprosto zožitev invensticijske fronte; upoštevati je namreč treba, da je sedanji srednjeročni plan nastal na star način, pred sprejetjem zakona o združenem delu in drugih sistemskih zakonov, zlasti še zakona o planiranju. Pri njegovem nastajanju so imele glavno vlogo družbenopolitične skupnosti, ki so že po naravi bolj usmerjene v to, da investirajo v »zgodovinske objekte«, ne pa v tiste, ki so neposredno in praktično pomembni za življenje ljudi in skupnosti. Bolj gre torej za časovno popravljanje programa investicij, kar bi združe-
- >
Gost redakcije: 1. Pop-llijev, Skopje
J \
— Ti si samoupravljavec in upravljaj tako, kol bom rekel!
\___________________________________________________________J
nemu delu olajšalo položaj in mu omogočilo svobodnejše odločitve, katerim objektom bo dalo prednost in kako bo zanje združilo sredstva. Razuljivo pa je tudi, da takšna selekcija ni možna brez skupno sprejetih kriterijev.
Ob vsem tem se srečujemo še z vprašanjem, v kolikšni meri je združeno delo že usposobljeno za planiranje, združevanje dohodka, investiranje, kakšna je njegova zmožnost, da na samoupravni podlagi polagoma zamenja državo. Dejstvo je namreč, da prav akumulacijo spremlja tudi revščina organizacijskih oblik. Združeno delo je v resnici še v svoji zibelki, v TOZD in v delovni organizaciji, višje in zrelejše obkike združevanja pa so še redke. To pomanjkanje širših oblik organiziranja, s pomočjo katerih naj bi se razvijali samoupravni, demokratični in odgovornejši tipi razširjene reprodukcije, najbolj dokazuje, da za sedanje težave ni mogoče dolžiti sistema, marveč počasno uvajanje tega sistema. Očitno je treba hitreje in pogumneje ustanavljati SOZD, poslovne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti v nekaterih gospodarskih vejah in celo različne tipe kon-zorcijskih odnosov med delovnimi organizacijami, državo, zbornicami, bankami itd. Dokler bo planiral vsak zase in si prizadeval le za svojo investicijo, toliko časa ne bo prave sile, ki bi lahko zamenjala državo in njene posege v gospodarstvu, ki smo jih politično sicer obsodili, praktično odpravili pa še ne. To dejstvo zgovorno dokazuje podatek, da je še skoraj 40 odstotkov družbenega proizvoda v jugoslovanskem gospodarstvu pod močnim vplivom državnega razsojanja, za kaj ga nameniti.
Kako zožiti fronto investiranja
Analize kažejo, da bi lahko z ukinjanjem majhnih in srednjih investicij samo delno rešili problem pretiranega investiranja, to je uskladili obseg investicij z de janskimi možnostmi. Tu se skriva tudi glavno protislovje sedanjih gospodarskih razmer in našega razvoja. Če predstavljajo veliki objekti 80 % predračunske
vrednosti investicij, to pomeni, da bo investicije težko omejiti, ne da bi potrkali na vrata nekaterih največjih gradbišč. Toda to so tisti prednostni objekti, za katere se je družba opredelila in ki jim manjka največ sredstev, saj odpade 89 % nezagotovljenih sredstev prav na teh 243 največjih objektov.
Zato je zoževanje investicije zelo zapleteno vprašanje in izključuje sleherno možnost za linearne ukrepe, ki bi vodili k ustavitvi gradnje. Morali bi torej dati pod drobnogled sleherni investicijski sklep, vsak projekt, ga oceniti s stališča družbene namembnosti ter proučiti, brez česa smo trenutno še lahko. To je ob nadaljnjem prizadevanju, da čimprej dogradimo čimveč prednostnih objektov, da izboljšamo predpise o investiranju in da kreditiranje uskladimo z združevanjem sredstev, tudi edina pot, da investicije potisnemo v kolikor toliko normalne okvire.
Slaba organiziranost elektrogospodarstva
Zaradi pomanjkanja energije veliko prispevamo zlasti za razvoj elektrogospodarstva, in to iz skupnih sredstev. Znano je, da za gradnjo svojih novih objektov prispevajo elektrogospodarske organizacije le 10 do 12, največ pa 15 % sredtev. Vsa druga sredstva prejemajo iz družbenih skladov ali iz drugih virov. Elektrogospodarstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena, zato se je tudi navadilo, da vedno zahteva zase posebno obravnavo in poseben položaj v družbi. Z družbenimi sredstvi ravna kot s svoja lastnino; sebi jih dodeljuje skoraj po potrebah, račune za stroške pa predlaga družbi. Tako so bili, denimo, osebni dohodki zaposlenih v elektrogospodarstvu Črne gore lani kar za 72 % večji od poprečja osebnih dohodkov v gospodarstvu in celo za 15% večji kot v elektrogospodarstvu Jugoslavije, hkrati pa trdijo, da jim primanjkuje sredstev za razširjeno reprodukcijo ter da ne morejo sami uresničiti dogovora o razvoju do 1980. leta, da je torej potrebna pomoč širše družbene skupnosti. Razmere niso bistveno drugačne tudi v drugih republikah.
Elektrogospodarstvo se zelo slabo sporazumeva z drugimi gospodarskimi vejami in dejavnostmi. Namesto da bi, denimo, uporabljalo domačo opremo, ki ni slabša od uvožene, še vedno uvaža drago opremo iz tujine. Podobno je s surovinami. Strokovnjaki različnih energetskih industrijskih vej »zastopajo« različne teritorialne in druge interese, zato se tudi ne morejo sporazumeti, katera vrsta energije je za sedanjo stopnjo našega razvoja najbolj rentabilna še danes, na začetku petega leta sedanjega srednjeročnega programa. Zato tudi ne moremo sestaviti niti letne, kaj šele dolgoročnejše energetske bilance Jugoslavije.
Počasna preobrazba bančnega sistema
Investiranje tudi zato ni najbolj smotrno, ker še vedno teče po starih kolesnicah, čeprav kažejo analize, da so doslej uveljavljene spremembe bančnega sistema že obrodile prve rezultate. Med drugim so v skupščinah in v bankah sprejeli ukrepe, da bi odtujena sredstva, to je državni in anonimni kapital, identificirali in vrnili združenemu delu. Z uvedbo delegatrskega sistema se je povečal vpliv združenega dela na poslovno in kreditno politiko bank. Vedno močnejše so tudi težnje po povezovanju planov OZD in bank. V bankah se krepi zavest o novih družbenoekonomskih odnosih.
Premalo pozornosti pa v bankah še vedno posvečajo združevanju denarnih sredstev in skupnim naložbam. Med bankami in OZD še vedno prevladuje kreditni odnos, ki spodbuja in obnavlja kreditno zmogljivost bank in tako vodi v čedalje večjo odv isnost združenega dela od bank in kreditov. Nekatere sistemske rešitve, to je ukinitev brezgotovinskega plačevanja in decentralizacija sredstev v O/D in SOZD zaradi uveube zn o iaču-nov v vseh TOZD, so povečale potrebo po gotovinskih sredstvih in še podpirajo kreditne odnose in odvisnost od bank, saj si združeno delo lahko pridobiva nova sredstva le z novim zadolževanjem. Posledica tega je obnav-
ljanje kreditnih zmogljivosti bank. kj so zadnja tri leta naraščale poprečno od 30 do 37 % na leto. Prav to ustvarja podlago za nadaljnjo prevlado kreditnih odnosov. Da združeno delo kljub delegatom v organih upravljanja bank še nima dovolj vpliva na poslovanje bank, kaže tudi to, da banke več kot 60% skupnega dohodka ustvarjajo z aktivnimi obrestmi; ta dohodek so razporedile tako. da ga večina ostaja za osnovni sklad banke in za njeno delovno skupnost, petina za rezervni sklad banke, le desetino pa jih namenjajo ustanoviteljem, vendar teh sredstev ne prenašajo na žiro račune OZD, ampak ostajajo v bankah. Tudi glede združevanja dela in sredstev za razširjeno reprodukcijo nismo dosegli vidnejših uspehov, predvsem ne v zvezi z dejavnostjo temeljnih bank pri organiziranju združevanja dela in sredstev.
Zapiranje enotnega jugoslovanskega trga
Neorganiziranost in nepovezanost bančnega sistema, zlasti pa ustrežljivost lokalnih bank do »domačih« investicijskih zamisli močno vpliva tudi na neenotnost jugoslovanskega trga. Znano je, da je jugoslovanski trg načelno odprt za vse organizacije združenega dela in da normalno deluje, vendar pa prihaja na posameznih blagovnih teritorialnih področjih do pojavov zapiranja ter monopolističnega ravnanja organizacij združenega dela. Kriteriji o tem, kaj je zapiranje enotnega jugo-slovsnskega trga, niso usklajeni, med skupnimi vzroki za zapiranje trga pa je na prvem mestu neusklajen odnos med ponudbo in porabo. Kaj to pomeni, najbolje ponazarja nekaj podatkov o tovarniških zmogljivostih. V naši državi dela 350 tovarn furnirja in iveric. To bi bilo preveč celo za državo z dvakrat večjimi potrebami, kljub temu pa letos gradimo še 60 takšnih tovarn. Dobro znan je primer sladkornih tovarn, ki jih gradimo več kot pridelamo sladkorne pese. Rafinerij nafte imamo toliko, da njihove zmogljivosti lahko krijejo potrebe do devetdesetih let tega stoletja, sedanje naprave pa delajo le z 60-odstotnimi zmogljivostmi. Kljub temu hitro gradimo nove. Nihče ne nasprotuje konkurenci, saj spodbuja boj za kakovost, toda bistven je skupni, družbeni interes. Če imajo zaradi preobsežnih proizvodnih zmogljivosti vsi izgube, ima nedvomno izgubo tudi družba.
Ne nazadnje: nespodbudna delitev
Več kot jasno je, da lahko samo smotrna, načrtna skrb za razširjeno reprodukcijo bistveno pospeši naš gospodarski razvoj. Izkušnje nam tudi vedno znova dokazujejo, da je nenehno povečevanje produktivnosti dela edini stvarni temelj našeg celotnega gospodarskega razvoja. Sedanji zastoj v produktivnosti postaja tako resna cokla nadaljnjega družbenega napredka. Občutnejših sprememb v povečanju produktivnosti ne bo možno takoj doseči, pomembno pa je, da usmerimo akcijo vseh delovnih ljudi k temu problemu.
V OZD smo si lani prizadevali v samoupravnih aktih konkretizirati kriterije za delitev po delovnih rezultatih. Pomembnejših uspehov pri tem delu še nismo dosegli, zlasti pa je zaskrbljujoče, da v večini primerov ne ure-
sničujemo tudi tega, kar smo napisali in sprejeli. Največja ovira za aktivnejši odnos delavcev do nalog, ki smo jih sprejeli za povečanje produktivnosti, je uravnilovka. Uravnikovko srečujemo na vseh področjih človekovega dela in v vseh družbenih okoljih. Uravnikovka ima tudi svojo zgodovino. Naš razvoj smo začeli z njo, ker je bil resnično možen le za ceno prelivanja dohodka po načelu vsem enako. Sedaj pa smo že v takšnem obdobju razvoja, ko je nagrajevanje po delu postalo njegov glavni dejavnik. Prepričljivo je namreč možno dokazati, da delitev po rezultatih dela hitreje vodi k povečanju produktivnosti in povečanju dohodka kot uravnilovka ter da gotovo ni v škodo tistih, ki imajo sedaj najmanjše osebne dohodke.
Analize kažejo, da je večina organizacij združenega dela lani dobro gospodarila, toda širiti se je začela nova »epidemija«, to je težnja, da bi več delili, kot bi smeli po družbenih dogovorih in samoupravnih sporazumih. Pri tem pa ne prevladuje stimulativno nagrajevanje, načelno opredeljeno v vseh sporazumih o delitvi, marveč osebne dohodke povečujejo bolj ali manj linearno. Ocenjevanje rezultatov dela je pogosto dokaj poenostavljeno. Ponekod je to zapletenost opravil, odgovornost in kakovost dela, drugje strokovnost. Če se je treba odločiti za katerega teh kriterijev, izbirajo tiste, ki prinesejo največ točk. V nekaterih OZD so, da bi zadržali strokovnjake, namesto objektivnega ocenjevanja rezultatov dela mimo sporazumov izločili posebna sredstva in linearno povečali osebne dohodke vsem strokovnim delavcem. To je spodbudilo druge delavce, da so zahtevali podobne popravke sporazumov. Najpogostejše stališče, da strokovna in šolska izobrazba ne smeta imeti odločilne vloge pri nagrajevanju, se marsikje spreminja v popolno zanikanje veljave strokovnosti. Tudi pri vrednotenju del je skoraj dosledno vse izenačeno: če je neko delo bolje ocenjeno zaradi zahtevane strokovnosti, pri drugih delih to dejstvo nadomeščajo z več točkami za odgovornost ali posebne delovne razmere. Na koncu je vsota točk približno enaka, to pa pomeni, da so tudi enaki osebni dohodki. Posledica teh dejstev je, da produktivnost dela nima skoraj nobene vloge v stabilizaciji in razvoju, da strokovnjaki množično odhajajo drugam, kjer bodo prejemali osebne dohodke na podlagi nagrajevanja po rezultatih dela, ali pa se selijo v neproizvodne dejavnosti, kjer imajo avtomatično zagotovljene višje osebne dohodke.
Izkušnje govorijo, da mnogo tistega, kar smo v letnih resolucijah zapisali, v praksi nismo uresničili. To pa je tisto najbolj bistveno, kar ni v redu. Zato se tudi zastavlja vprašanje, ali je smiselno vsako leto ponavljati in razglašati iste želje in ne videti, kaj smo uresničili od lanskih, za tisto pa, česar nismo, predvideti bolj stvarne možnosti, da v naslednjih resolucijah tega ne bi ponovili. Ali ni že čas. da prenehamo z. ugotovitvami, da je bilo nekaj predvideno, ne pa uresničeno — nato pa nikomur nič mar?!
KDO JE KDO	KOMUNIST ZA DE	OD SOBOTE
DO SOBOTE
Politična, ne le računovodska naloga
SAMORA MACHEL
predsednik LR Mozambik	Ponedeljek, 22. januarja
Ljudska republika Mozambik in njen predsednik Samora Machel sta te dni gostitelja ministrskega sestanka koordinacijskega biroja neuvrščenih držav, ki je prvo izredno, tematsko snidenje biroja, v celoti posvečeno osvobodilnemu boju na afriškem jugu oziroma pomoči osvobodilnim gibanjem v Zimbabweju, Namibiji in Južni Afriki ter tako imenovanim frontnim državam, med katere sodi tudi Mozambik.
Samora Machel se je rodil leta 1934 v dolini Limpdpo v južnem Mozambiku in je bil že v zgodnji mladosti priča propadanju afriških kmetovalcev, ki so morali vse, kar so pridelali, »prodati« portugalskim kolonialnim oblastem. To je nedvomno spodbudilo njegovo revolucionarnost in poznejši poziv: »Oboroženi boj
je treba spremeniti v revolucijo«. Izobrazba je bila v tistih težkih časih privilegij in Machel je imel izjemno srečo, ker se je lahko šolal v neki katoliški misiji v pokrajini Gaza. Stroške za šolanje je plačeval z delom. Pravi »upornik« je Samora Machel postal v šestdesetih letih, ko so se v sosednjih kolonijah rojevala osvobodilna gibanja in ko je več afriških držav že razglasilo svojo neodvisnost. Srečanje z dr. Edvardom Mondelanejem, ki je pozneje postal ustanovitelj in vodja Fronte za nacionalno osvoboditev Mozambika FRE-
LIMO, je označilo začetek »političnega izobraževanja«. Leta 1964 je bil Machel eden izmed 250 upornikov, ki so 25. septembra (po vojaškem urjenju v Alži-ru) prestopili mozambiško mejo in začeli oboroženo vstajo proti portugalskemu kolonialnemu gospostvu.
Vse do leta 1969, ko je postal Mondelane žrtev zahrbtnega atentata v Dar es Salamu, je bilo o Machelu malo znanega. Znano je bilo le to, da postaja vse sposobnejši poveljnik partizanov. Smrt Mondelana ga je prisilila, da je pokazal tudi svoje politične in državniške »kvalitete« in sovražniku dokazal, da obglavljenje FRELIMA nikakor ne pomeni konec osvobodilnega boja. Pod Machelovim vodstvom se je boj še razmahnil in ob razglasitvi neodvisnosti je bil Samora nesporni voditelj mozambiškega ljudstva.
Branko Kastelic
TA TEDEN V ZARISCU
ŽENEVA — Razorožit veni odbor, glavni mednarodni organ za pogajanja o razorožitvi, je začel trimesečno zasedanje. Odbor so ustanovili med posebnim zasedanjem generalne skupščine ZN o razorožitvi sredi minulega leta. Obveljalo je načelo, naj bo odbor odprt za vse jedrske sile pa tudi za določeno število nejedrskih držav. Tako naj bi imel odbor 40 članic, vendar je Kitajska sporočila, da na začetek zasedanja ne bo poslala svoje delegacije. Med 39 članicami odbora je najmočnejša skupina neuvrščenih in nevtralnih držav, ki jih je 21. Skupina zahodnih držav ima 10, skupina vzhodnoevropskih držav pa 8 članic. Odbor bo že na samem začetku dela posvetil pozornost sporazumu o splošni prepovedi jedrskih poskusov.
NEW YORK — Na sedežu ZN so izvolili prve člane sveta za Namibijo v tem letu. Predsednik sveta je postal zambijski veleposlanik Paul Lusaka, za enega od treh podpredsednikov pa je bil izvoljen jugoslovanski veleposlanik Miljan Komatina. Svet je edini zakoniti zastopnik mednarodne skupnosti do razglasitve popolne neodvisnosti Namibije.
BANGKOK — Poročila o položaju v Kampučiji se precej razlikujejo, vendar je vsem skupno to, da brez prestanka divjajo boji med zakoniti vladi zvestimi silami in invazijskimi enotami. Medtem ' so države članice ASEAN, to je najbližje sosede Kampučije, s presenečenjem sprejele pripravljenost Indije, da prizna novi režim v Phnom Penhu, če bi to od nje zahteval. Premier kampučijske zahodne
sosede Kriangsak je povedal, da so ZDA pripravljene takoj poslati Tajski naročeno orožje, če bodo razmere tako terjale. Dogodki v neuvrščeni Kampučiji so resna nevarnost za mir in varnost v jugovzdhodni Aziji in v svetu, za razvoj socializma ter za popuščanje mednarodne napetosti, saj je bilo poteptano načelo, da so vse države dolžne spoštovati neodvisnost, suverenost in ozemeljsko celovitost drugih držav.
BEJRUT — Po večdnevnih ponovnih izraelskih vojaških napadih na posamezne kraje v južnem Libanonu je začel veljati sporazum o prekinitvi ognja. Cilji izraelskih napadov so bila tudi tokrat palestinska begunska taborišča, topniška obstreljevanja pa so bila najhujša po marčevski invaziji Izraela na južni Libanon. Prav zato so vznemirila ne le palestinsko gibanje, ampak tudi arabske države.
LONDON — Ponovna stavka britanskih želežničarjev, ki zahtevajo povišanje plač, je bila le del stavkovnega gibanja na otoku, kjer je stavkalo tudi 200.000 voznikov tovornjakkov. Višje plače je zahteval tudi pol drugi milijon zaposlenih v javnih službah, šolah, bolnišnicah, v mestni komunali in na univerzah. Britanski delavci so med najslabše plačanimi v zahodnih razvitih državah. Za letos je vlada predvidevala 5-odstotno zvišanje plač, vendar bo lahko zadovoljna, če se bodo zahteve po povišanju plač ustavile pri 15 odstotkih. Delavci in sindikati odločno terjajo del dobička, ki ga pobira sicer neproduktivna britanska industrija predvsem na račun nizkih delavskih plač.M. L.
Očitno je, da akcija za temeljit pretres zaključnih računov v vseh delovnih okoljih dobiva že v obdobju priprav, kar je tudi nujno, vse večjo širino. Usmeritve, ki sta jih nakazali zveza komunistov in zveza sindikatov, so vsekakor dovolj jasne, da ne potrebujejo več nepotrebnega filozofiranja, temveč morda le posamezne uskladitve pri tistih, čeprav obrobnih zadevah, ki še niso povsem dorečene.
Gre predvsem za bistveno nalogo, da morajo delavci (ne drugi namesto njih!) temeljito analizirati svoj položaj s stališča dohodka in dohodkovnih odnosov ter gospodarsko usmeritev svoje temeljne organizacije združenega dela oziroma vseh tistih združenj, v katere so delovno in s tem življenjsko povezani. Zahteva je seveda vse prej kot nova, saj smo jo prvič opredelili kot nalogo še precej pred tako imenovano prvo gospodarsko reformo. Potem smo se o njej bolj ali manj razpisali in razgovorili vsako leto tik pred sprejemanjem zaključnih računov, žal pa smo kasneje vedno znova ugotavljali, da ni imela takega učinka, kot smo želeli.
Če sodimo po tem, da jutro vendarle pokaže, kakšen bo dan, lahko tokrat bolj optimistično gledamo na njo, hkrati pa seveda ne smemo »soditi o dnevu še pred večerom«. Bistveno je namreč, da vse bolj prihaja v zavest ljudi nujnost spoštovanja in odgovornosti do zastavljene naloge, ki jo tudi sicer uvrščamo med temeljne politične, ne pa le računovodske dolžnosti, kot je bilo to marsikje čutiti v minulih letih. Ob tem je tudi posebej pomembno, da smo lahko v zadnjem času že nekajkrat prisluhnili tudi odločni zahtevi, da mora tako ocenjevanje postati stalna, ne pa le enkratna akcija. Uvrstiti jo namreč moramo v celovit sklop prizadevanj za boljše gospodarjenje na vseh ravneh, tako tudi v temeljni element planiranja, saj lahko načrtujemo le »z vrabcem v roki, ne pa z golobom na strehi«.
Da gre za pomembno politično in najširšo družbeno odgovor-
nost, nas zavezujejo tudi posamezni členi zakona o združenem delu, ki zelo jasno nakazuje naloge v zvezi z zaključnimi računi in je, kot je bilo opredeljeno ob njegovem sprejemu, novo potrdilo naše zastavljene usmeritve in perspektiva, za katero se kaže bojevati. Medtem ko znani 140. člen določa kazalce o izkazovanju rezultatov dela delavcev in poslovanja temeljne organizacije, pa ob pripravah za to nalogo ne smemo pozabiti tudi na nekatere druge člene. Tako 150. člen zelo jasno govori, da »pred ugotovitvijo periodičnega računa oziroma zaključnega računa delavci v temeljni organizaciji obravnavajo in ocenjujejo rezultate svojega dela in poslovanja temeljne organizacije na podlagi informacije in poročila njenega poslovodnega organa, da »delavski svet temeljne organizacije lahko zaupa pripravo informacije ali poročila pooblaščeni specializirani organizaciji« oziroma tudi določa odgovornost za pravilnost podatkov ter za strokovne ocene, na katerih temeljijo predlogi. Tudi 151. člen nedvoumno govori o tem, na kakšni podlagi delavci z osebnim izjavljanjem odločajo o začasni ali dokončni delitvi ustvarjenega dohodka. Toda, kot smo že dejali, ne gre le za delitev dohodka, temveč za temeljito oceno razmer in odnosov ter hkrati za opredelitev bodočih ukrepov. Seveda pa je jasno, da pri tistih temeljnmih organizacijah, ki se vključujejo v mednarodno delitev dela in menjavo, velja posebna pozornost rezultatom in ciljem na tem področju, kar smo v preteklosti z izgovorom, češ da gre za skrivnosti, zanemarjali ali vsaj obšli.
Po podatkih, ki smo jih uspeli dobiti, so mnogi komiteji občinskih konferenc to vprašanje že postavili na dnevni red in ga s konkretnimi obveznostmi že vnesli v delovni program prvih mesecev novega leta. Nekateri, kot kaže, tega še niso tako odločno naredili. Toda to niti ni najbolj bistveno. Najbolj pomembno je namreč, da bodo akcijo spodbujale zlasti osnovne
organizacije ZK in sindikatov, ker je to temeljni pogoj za uspešno analiziranje v slehernem delovnem kolektivu.
Gre za to, je bilo potrjeno na seji mestne konference ZKS Ljubljana, da zveza komunistov ne more neprizadeto spremljati uresničevanja sprejetih obveznosti. Na vseh ravneh mora dajati konkretne pobude in organizirati ustrezne akcije, da bomo osnovne postavke družbenega plana dosegali v vsaki organizaciji združenega dela in na vseh področjih družbenega življenja. ZK oziroma vsi komunisti so dolžni neprestano, še posebej v razpravi ozaključnih računih, zastavljati samoupravnim in poslovnim organom vprašanja o izpolnjevanju s planom sprejetih obveznosti, o gospodarjenju s sredstvi, z doseženim dohodkom in podobno. Zato je potrebno vztrajati pri odgovornosti posa-meznikov, ko odstopajo od sprejetih obveznosti, ko se pojavlja materialna škoda zaradi kakršnihkoli vzrokov, posebej še manipulacij in malomarnosti.
Tako gre nedvomno za veliko politično odgovornost, za bitko, ki je ena temeljnih bitk za krepitev vloge in položaja delavca v združenem delu. Ta bitka bo resnično dobljena šele takrat, ko se bodo v njo vključili vsi komiteji in občinske konference, vse osnovne organizacije in končno sleherni komunist. Ne gre namreč le za dnevne rede različnih sestankov, temveč predvsem za uveljavitev temeljitega preobrata v naši samoupravijavski zavesti, brez katerega ni mogoče govoriti o usklajevanju ožjih in širših družbenih interesov, o preseganju vsega tistega, kar ovira hitrejši samoupravni in družbeni napredek. In v tej bitki vsakogar -med nami morajo videti svojo odgovornost vse družbenopolitične in samoupravne institucije, ne nazadnje pa tudi sredstva javnega obveščanja, ki bi morala s svojim odnosom do teh nalog potrjevati svoj družbenopolitični položaj.
Janez. Korošec
Predsedstvo CK ZKS je obravnavalo letošnji program najpomembnejših proslav. Med njimi bodo največje na Duhu na Ostrem vrhu, kjer bomo počastili 50. obletnico smrti Djure Dja-koviča in Nikole Hecimoviča, ob dnevu borca, 4. julija, bo osrednja proslava 60. obletnice ustanovitve KPJ, štafeta mladosti pa bo v spomin na 40. obletnico konference SKOJ letos krenila iz Raven na Koroškem.
Torek, 23. januarja
— Skupščina Titovega sklada v Beogradu je ustanovila tudi sklad v enotah JLA. Titov sklad ima sedaj v državi 1 milijon 200 tisoč članov.
— V Beogradu je bil sestanek predstavnikov štirinajstih neuvrščenih držav, ki so obravnavali položaj, raziskovalne naloge in sodelovanje na področju obveščanja.
Sreda, 24. januarja
— Odbori republiške skupščine so na svojih sejah obravnavali nekatere osnutke in predloge zakonov s področja izobraževalne skupnosti in raziskovalne dejavnosti, socialnega skrbstva in zakona o telesno-kul-turni organizaciji.
— Na~ seji jugoslovanskega odbora za Mednarodno leto otroka so sprejeli poslanico tovariša Tita jugoslovanskim otrokom.
Četrte, 25. januarja
Republiški izvršni svet je obravnaval akte za bližnje seje zborov skupščine v mesecu februarju, med njimi poročilo o uresničevanju stališč skupščine o varstvu dobrin splošnega pomena in vrednot človekovega okolja. Pregledal je tudi uresničevanje socialnovarstvenih pravic ter zavzel stališča do nekaterih aktov.
Neučinkovitost delavske kontrole
Znano je, da smo se za ustanovitev samoupravne delavske kontrole odločili s podobnimi nameni in načrti kot za družbenega pravobranilca samoupravljanja. Vendar so rezultati dela obeh organov dokaj različni — kot je različen tudi njun položaj. Družbeni pravobranilec je eden najbolj uspešnih samoupravnih organov, kar smo jih ustanovili v zadnjem času, delavska kontrola pa je pogosto nemočna ali napačno usmerjena. Nesporazumi so se začeli že pri opredeljevanju njene vloge. V izjavah ob sprejetju nove ustave smo lahko slišali tudi trditev, da je ta organ glavna, skoraj edina oblika delavske kontrole v kolektivu, kar pa ni res. Delavska kontrola je lahko le del samoupravljanja, dopolnilni ukrep v varstvu samoupravnih dolžnosti in pravic delovnih ljudi. Zato jo je moč uresničevati tudi brez te institucionalizirane oblike. Izkušnje so celo pokazale, da je bila samoupravna delavska kontrola naj-
bolj uspesna v okoljih, kjer so tudi sicer ugodni družbeni in ekonomski odnosi. In narobe: zaradi razlogov, ki zavirajo samoupravljanje v kolektivu, tudi kontrola ne deluje. Kakršen kolektiv torej — takšna delavska kontrola!
Raziskave navajajo štiri razloge za neuspešno delo komisij samoupravne delavske kontrole: odpor vplivnih ljudi, premajhna strokovna usposobljenost članov komisij in razvode-nelost vloge tega organa. Delavska kontrola se je sprva pogumno lotila zapletenih primerov, odkrivala malverzacije in postala resna grožnja sumljivemu poslovanju. To je bil čas njenega zares plodnega delovanja, vendar pa tudi prvih večjih spodrsljajev, ki so jih posamezniki, v strahu za svoje privilegije, škodoželjno pozdravili in jih napihnili, da bi s tem utišali njeno neprijetno dejavnost. Razglašali so, da se delavska kontrola spreminja v moč nad samou-
pravljanjem, v nekakšno podružnico milice ter tožilstva. Da bi rešili njen ugled, smo govorili, naj deluje kontrola preventivno, kot dobronameren svetovalec, ki pomaga, da zakone spoštujemo in da se razvija samoupravljanje, kar je tudi povsem v skladu z njeno zakonsko opredeljeno vlogo. Toda zaradi šte-vilnih pritiskov je jirišla do veljave le nekakšna njena preven-tivna vloga; delavska kontrola je bila tako polagoma odrinjena v pasivnost in formalizem, počasi je zbledela.
Vse to priča, da je delovanje tega organa bolj zapleteno, kakor smo morda sprva mislili. Zmotno je pričakovati, da bo delavska kontrola varovala čistost samoupravljanja in da bi se lahko iztrgala iz splošnih razmer v kolektivnih, kjer so tudi pritiski, oportunizem in birokratska samovolja. Kako naj postane del samoupravljanja in se hkrati ne spremeni v dežurnega kontrolorja? Kako naj bi ne bila ravnoduš-
na do dogajanja okrog sebe, da hkran ne bi tudi občutilia posledic vestnega dela? In slednjič, ali lahko izpolni svojo vlogo, če ni pripravljena za spopad? To vprašanj _■ je med vsemi omenjenimi verjetno najpomembnejše, žal pa je le malo ljudi, ki so se pripravljeni spopasti. Spopadi se po navadi spreminjajo v povsem osebne človeške drame z vsemi posledicami, in to zato, ker jih največkrat ne znamo demokratično speljati do konca.
Ne glede na željo, da bi bili člani delavske kontrole celovite osebnosti, ne moremo pričakovati da bi postali vest in zavest kolektiva ter sc dvignili nad njim: nad delavski svet, zbor delavcev, nad zvezo komunistov in sindikat. Delavska kontrola lahko prispeva k napredku le v sodelovanju s kolektivom in samoupravnimi organi. Drugačnega načina za njeno uveljavitev ni.
V. O.
Ljudje med ljudmi	DE ^	^	Stran ^
Zakon o varstvu zraka ima že brado, pa bi komajda lahko rekli, da smo ga začeli uresničevati
Veliko dima pa malo ognja
Humoreska
Padajoča dinamika rasti OD
Zrak je pod posebnim družbenim varstvom, nam zagotavlja 2. člen zakona o varstvu zraka, ki ga je sprejela Skupščina SR Slovenije 29. aprila 1975. leta, podpisal pa njen tedanji predsednik Marijan Brecelj. V tem členu tudi piše, da »so zadeve varstva zraka posebnega družbenega pomena.« V tem duhu so v zakonu tudi določila, ki nalagajo občinam, ki so v III. in IV. območju onesnaženosti zraka, da ustanovijo skupnost za varstvo zraka, ki bi naj varovala pred onesnaževanjem, sodelovala pri urbanističnem planiranju, pripravljala predloge in ukrepe za varstvo zraka in sanacijske programe, spodbujala občane in društva, temeljne in druge organizacije združenega dela za učinkovitejše varstvo pred onesnaževanjem itd.
In kako v Sloveniji uresničujemo ta, tri in pol leta star zakon?
Dejstvo je, da skupnosti za varstvo zraka nastajajo le počasi, pravzaprav prepočasi, saj jih na ogroženih območjih deluje le 15 pa še ta številka ni realna, ker je med njimi tudi nekaj medobčinskih. Zanimivo je, da tovrstnih skupnosti še vedno niso ustanovile ljubljanske občine pa Maribor, Idrija itd., ki sodijo med kritična območja. Že ustanovljene skupnosti pa se pri svojem delu srečujejo z mnogimi težavami, ki se kažejo zlasti v nerešenih finančnih vprašanjih v zvezi z rednim poslovanjem pa tudi s prostorskimi in kadrovskimi težavami. Prepočasi se uveljavljajo tudi pristojnosti, pravice in obveznosti SIS za varstvo zraka pri sprejemanju investicijskih programov in urbanističnih dokumentov, kot tudi pri programiranju sanacijskih ukrepov.
Nekatere občinske družbenopolitične skupnosti le deloma izpolnjujejo z zakonom določene obveznosti tako pri uveljavljanju preventivnega varstva zraka pred onesnaževanjem kot tudi glede izvajanja sanacijskih ukrepov ter opravljanju nadzorstva nad uresničevanjem sprejete politike.
Čas teče, neizpolnjevanje določil zakona o varstvu zraka, ali bolje rečeno neodgovorno vedenje in nerazrešeno vprašanje
financiranja zveze skupnosti je že zavrlo uresničitev številnih nalog pri varstvu zraka. Gre predvsem za izvajanje sanacij in preventivnega varstva zraka na razvojnem in znanstveno-razi-skovalnem področju, pri izobraževanju in izpopolnjevanju kadrov, pri usposabljanju zavodov za meritve in nadzor pri spremljanju onesnaženosti zraka in v okviru propagandno-vzgojne dejavnosti s tega področja.
Vse to so upoštevali člani izvršnega odbora predsedstva RK SZDL, ki so se zbrali minuli četrtek, da bi med drugim obravnavali tudi problematiko varstva zraka. Upoštevaje razmere so sklenili predlagati vsem občinam, da ustanovijo skupnosti za varstvo zraka, tam pa, kjer so že ustanovljene, a zaradi nerešenih finančnih, kadrovskih in prostorskih težav še ne delujejo dovolj učinkovito, naj jim priskočijo na pomoč občinske konference SZDL. Odbor je tudi priporočil naj vse samoupravne in družbe-
nopolitične skupnosti vnesejo v svoje razvojne plane tudi naloge pri varstvu zraka.
Drugim družbenim dejavnikom pa je odbor priporočil, naj proučijo ustreznost sedanjih rešitev in njihovo skladnost z zakonom o združenem delu, nato pa pripravijo predloge ustreznih sprememb in dopolnitev v skladu z načeli vzajemnosti in solidarnosti ter na podlagi načel in odnosov, ki jih uveljavljamo v svobodni menjavi dela. Ob koncu so še sklenili, da je treba z akcijo vseh v socialistični zvezi organiziranih sil v vseh industrijskih središčih čimprej zagotoviti sprotno spremljanje razmer in storiti vse, da bi dosledno uveljavili ukrepe, ki jih predvideva zakon o varstvu zraka. Za to so še posebej odgovorni izvršni sveti skupščin družbenopolitičnih skupnosti na vseh prizadetih območjih.
Na seji smo lahko kadili...
D. K.
Janko Špiček
Končno je avtomatizirani bager znamke »Slovkiks« zajel v samo dno temeljev še včeraj mogočnega trikotnega in 3()-nad-stropnega kolosa — direkcije TDZGPRV »Zlata jama«, ki je moral odstopiti prostor integriranemu TDZGPRV in TDGCPRK »Emonabiks«, ter prinesel na dan lično črno skrinjico iz nerjaveče litine, kakršne je človeštvo izdelovalo okrog leta 2()()0 in jih uporabljalo za različne namene, med drugim tudi za vzidavo pomembnih sporočil o življenju v takratnem času v temelje velikih industrijskih konglomeracij in agroživilskih kompleksov, kot so se takrat izražali o pojavih, ki so še danes uganka za naše svetovno priznane sociološke strokovnjake. Razumljivo, da je bila vsakršna takšna najdba velika senzacija za ljudstvo, znanstvenikom pa je odpirala nova obzorja pri arheološkem, etnografskem in socialnem proučevanju zgodovine.
Nič čudnega, če so TV studii že nekaj minut nato s teleskopsko tehniko posredovali ljudstvu sporočilo, da je bager te in te znamke (in to brez reklamnega trošenja hranilnih knjižic kakšne banke ali maksimarketa s helikopterjev) prinesel izpod temeljev novega gradbišča CPRVKL »Vesoljski pristan« črno skrinjico, tretjo takšno najdbo vseh časov doslej, ki so jo takoj oddali znanstvenikom v nadaljnji postopek. Sredstva množičnega komuniciranja tudi niso pozabila zapisati časa tega dohodka: to se je zgodilo 27. januarja leta 2572 ob pol treh popoldne po našem času.
Na rezultate znanstvenega razbiranja podatkov ni bilo treba dolgo čakati, saj so delavci instituta TPČVL »Ehoavtomatika« najdeno besedilo takoj vložili v ustrezne infraelektronske računalnike, ki so hip zatem iz sporočila prednamcev razbrali naslednje kolikor toliko razumljive stavčne zveze:
— ustrezna povezanost delovnih procesov v horizontalni in v vertikalni smeri je nesporni pogoj za optimalizacijo razvojnih programov kakor tudi pot za razreševanje danes v Sloveniji izjemno perečih vprašanj o zagotovitvi zadostnih energetskih in su-
rovinskih virov in za trajnejšo oskrbo v sprejemljivih pogojih;
—	nekatere integracijske pobude imajo značaj »bežanja« pred sproženimi integracijskimi pobudami. Tudi iz teh motivov so nastale nekatere združitve, ki so bile pripravljene v zelo kratkih časovnih obdobjih. Z njimi se nosilci podjetniških in lokalistič-nih interesov upirajo bolj domišljenim integracijam, želijo pa preprečiti kritiko, da se ne vključujejo v povezovanje in združevanje;
—	takšna stališča ustvarjajo vtis, da so sprožene in z različnih strani podprte pobude grajene na izhodiščih administrativnega centralizma s težnjo čimbolj centralizirati upravljanje in oblast nad proizvajalnimi sredstvi, dohodkom in še posebej akumulacijo in podobno;
—	akcijska gibanja v integracijskih procesih zavirajo tudi carinski predpisi, ki delujejo še vedno destimulativno na odpiranje kanala vračanja delavcev iz tujine;
—	prav tako je dinamika rasti prejemkov prebivalstva permanentno zelo padajoča;
—	nosilci progresivne vsebinske usmeritve pa že dosegajo pomembne uspehe pri pojasnjevanju operativnega načrta za
realizacijo integracij v vseh okoljih.
Po kratkem razmišljanju pravi vodja strokovne ekipe svetovnih znanstvenikov:
— Drugi moji kolegi, priča smo najpomembnejšemu odkritju v zgodovini naših integracijskih procesov — najdbi prvih zametkov integracije na naših tleh.
Na vse sivolase in plešaste učenjake napravijo te besede globok vtis. Trije si skrivaj obrišejo solze, eden pa šepne sosedu: — Joj, kako so ti ljudje trpeli! Že besede same pričajo, koliko so morali prestati. Človek govori zavito le, če si naravnost ne upa...
— Kaj misliš, da so jih tepli?
— Mislim, da ne gre toliko za fizično kot za duhovno trpljenje. Jacljanje je lahko tudi izraz duhovnih, ne le fizičnih bolečin. Ob vsaki arhaični sestavini teh stavkov se velja resno zamisliti. Zlasti pa še ob predzadnjem stavku.
— Kako se že glasi?
— Na tistega mislim, ki govori o permanentno padajoči dinamiki osebnih dohodkov...
— O, to je moralo pisce tega sporočila boleti pri srcu...
— O, to jih je moralo boleti!
Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije
Pot v gospodarsko razvitost
(ud
Dr. Lojze Sočan
Nova knjiga v družboslovni zbirki založbe DE Pot v gospodarsko razvitost dr. Lojzeta Sočana je upravičeno zbudila veliko pozornost med bralci, seveda predvsem med gospodarstveniki, saj izvirno obravnava nrobleme dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije. Tokratni odlomek iz knjige, ki ga je spet izbral avtor sam, je tudi iz. poglavja » Vsebina razvojne preobrazbe«, in sicer iz podpoglavja » Vizija gospodarske preobrazbe«.
3. PRELOMNO OBDOBJE
a) Pogoji razvojne preobrazbe
Mnogo je razlogov, na osnovi katerih lahko sklepamo, da je slovensko gospodarstvo v prelomnem obdobju, na poti od dosedanje splošne ekstenzivne industrializacije v smeri selektivne razvojne politike. Preobrazba sama in potreba po spremembi strukture je jasna; teže je odgovoriti, kako in v kakšni smeri izvesti to spremembo, kako priti do tiste proizvodne, zlasti industrijske strukture, s katero se bomo lahko vključili v razviti svet.
Grobo rečeno je bila okrog ena četrtina industrijskih zmogljivosti Slovenije zastavljena do prve svetovne vojne, ena četrtina med prvo in drugo vojno ter približno polovica po zadnji vojni. Do zadnje vojne so
gradili predvsem delovno intenzivne proizvodnje. V petdesetih letih so bili postavljeni nekateri bazični objekti, medtem ko je bila za šestdeseta leta spet značilna najintenzivnejša izgradnja tehnološko nezahtevnih — delovno intenzivnih predelovalnih proizvodenj. Sedemdeseta leta so prinesla potrebo po intenzivnih vlaganjih v energetiko in druge sektorje dokaj zanemarjene infrastrukture, predvsem prometa.
V kakršni koli meri že so bili dosedanji plani realna osnova za razvijanje proizvodnih zmogljivosti, ugotovimo lahko, da je bilo do sedaj načrtovanje razmeroma lahko. To načrtovanje je slonelo predvsem na potrebah domačega trga in ozkih grlih, ki so se stalno pojavljala zaradi hitrega razvoja. To je veljalo tudi za pretekle intenzivne naložbe Slovenije v infrastrukturo, posebno v energetiko. Pri tem je šlo najpogosteje za povečevanje že obstoječih zmogljivosti in za prenašanje proizvodnih programov iz razvitega sveta na domači trg. Čeprav je pospešeno izgradnjo infrastrukture v sedemdesetih letih spremlja tudi strukturna sprememba je bila tudi ta predvsem p(od jasnih potreb in prejšnjih zaostankov. Čemu so sploh potrebni špfremenjeni oziroma novi kriteriji prestukturiranja slovenskega (in jugoslovanskega) gospodarstva?
Temeljni razlog je v izkoriščenju dosedanjih razvojnih spodbud, ki jih je omogočal domači trg, in v doseženi stopnji razvitosti. To pa ne pomeni le, da so posamezne proizvodnje vedno bolj odvisne od vklju-
čevanja v mednarodno menjavo, ampak tudi, da niso vse proizvodnje v enaki meri sposobne prispevati k nadaljnji uspešni gospodarski rasti. Groba primerjava podatkov o ustvarjenem družbenem proizvodu Slovenije in Jugoslavije na zaposlenega v letu 1975 že pokaže del tega odgovora. Delovno intenzivne in tehnološko nezahtevne proizvodnje so omogočale okrog 45.000 do 70.000 dinarjev družbenega proizvoda na zaposlenega; razvojno intenzivne (z nadpoprečnim deležem strokovnega in kvalificiranega dela) med 70.000 in 130.000 dinarji družbenega proizvoda ter kapitalno intenzivne proizvodnje med 100.000 in 350.000 dinarji družbenega proizvoda na zaposlenega. Če upoštevamo, da znaša sedanji narodni dohodek na prebivalca v Sloveniji že okoli 2.500 dolarjev (tekoče vrednosti) je jasno, da bo v prihodnje vse več teh tenološko nezahtevnih proizvodenj (s pretežno nekvalificirano ali nižje kvalificirano strukturo zaposlenih), ki ne bodo sposobne dosegati bistveno višjega narodnega dohodka na zaposlenega v proizvodnji kot bo (oziroma naj bi bil) narodni dohodek na prebivalca v Sloveniji. Torej bodo take proizvodnje (oziroma delovna mesta takih proizvodenj) lahko vse manj prispevale k nadaljnjemu naraščanju narodnega dohodka na prebivalca, kot tudi k akumulaciji za nadaljnji razvoj Slovenije. Delež delovno intenzivnih proizvodenj pa še vedno dosega skoraj polovico vseh zmogljivosti predelovalne industrije naše republike.
b) Razvojna izhodišča
Pospešeno prestrukturiranje v korist razvojno in kapitalno intenzivnih proizvodenj ter povečanje kvalitete gospodarjenja pa je za Slovenijo nujno tudi iz drugih vzrokov. Znano je, da Slovenija razen lesa nima omembe vrednejših naravnih bogastev, izredno skromni pa so tudi energetski viri; ob koncu stoletja bo ostala samo še vodna energija. Po drugi strani pa Slovenija razpolaga s kvalitetno delovno silo. Tu ne gre samo za doslej prepogosto ozko pojmovano »pridnost za fizična dela«, ampak za celoten kompleks tako imenovane »social ca-pability« oziroma sposobnosti kvalitetnega dela ter osvajanja delov-
Sporne določbe zakona o združenem delu in zakona o delovnih razmerjih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po samem zakonu
Kako
nagraditi
inovatorja?
Kadar zakon terja prenehanje delovnega razmerja
Ciril Slapar, strojni mehanik v tržiškem TRIO, je v minulih dveh letih izboljšal stari tekoči trak v obratu notranjikov, kjer je bilo treba dvakrat na teden menjati klinasta jermena; avtomatski sekalni stroj je imel že ob začetku obratovanja lepo število napak in zastojev, predvsem zaradi slabih, nekvalitetnih rezervnih delov; in še bi lahko naštevali izboljšave na drugih strojih. Tako je sedaj treba menjati klinasta jermena na tekočem traku enkrat na leto, rezervni, predelani deli se od prejšnjih dveh ur zamenjajo v petnajstih minutah in če računamo, da je predvsem dve uri stalo brez dela od 15 do 20 ljudi, potem lahko ocenimo, da je s svojo izboljšavo opravil koristno delo.
Takšnega človeka — delavca je potrebno nagraditi, toda z nagrajevanjem ne bi smeli čakati polni dve leti, kot so to storili v tržiškem TRIO. In če se k temu pridruži še stanovanjski problem, ki je nerešljiv, potem lahko rečemo, da razvoj ni tak, kot ga večkrat opisujemo. Posameznik kot člen verige v proizvodnem procesu ne sme biti zapostavljen, ni mu mogoče kratiti ustavnih pravic. Res je, da so o tem že razpravljali na izvršnem odboru sindikalne organizacije v TRIO, da bo o tem razpravljal delavski svet, vendar za dveletno zamudo ni prav nobenega opravičila;
Ta primer pa vsekakor ni osamljen v tržiškem gospodarstvu. Zatorej se bo potrebno res potruditi in angažirati družbenopolitične organizacije in še zlasti sindikat, ki ima osrednjo vlogo v organizaciji združenega dela. In kaj bo z zakonom o združenem delu, če bomo tako nadaljevali? Bo morda le okras na knjižni polici. Vzemimo ga v roke, preberimo ga in teorijo spremenimo v prakso!
Jaka Kepic
Člen 216 zakona o združenem delu in 170. člena zakona o delovnih razmerjih določata, kdaj preneha delovno razmerje delavcu neodvisno od njegove volje oziroma od volje drugih delavcev temeljne organizacije. V teoriji in praksi so se pojavile različne razlage teh določb, kar seveda vpliva na pravice delavcev bodisi takrat, ko o njih sklepajo organi v temeljni organizaciji, bodisi takrat, ko o njih odloča sodišče združenega dela. Neenotna praksa ni le na področju celotne Jugoslavije, ampak celo v posamezni republiki.
Kdaj je delavec popolnoma nezmožen za delo?
Če se ugotovi, da je delavec za delo popolnoma nezmožen, mu preneha delovno razmerje z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba o ugotovljeni popolni nezmožnosti za delo v temeljni organizaciji. Zakon posebej določa, da je to potrebno ugotoviti na način, ki ga predpisuje zakon. Upoštevati je potrebno način, ki ga določa zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 1972, ki velja za celotno območje SFRJ, in zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju naše republike (prečiščeno besedilo iz leta 1977). Na podlagi teh zakonov je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v republiki sprejela svoj statut (prečiščeno besedilo leta 1978), s katerim je med drugim določila tudi način ugotavljanja popolne nezmožnosti za delo — invalidnosti. Popolnoma nezmožni za svoje delo in za drugo ustrezno delo so invalidi, razvrščeni v I. kategorijo invalidnosti. V tem primeru je invalidnost take narave da se prizadeti niti s poklicno rehabilitacijo ne morejo usposobiti za delo (člen 41 statuta). Delovni invalidi I. kategorije imajo zato pravico do invalidske pokojnine. Do invalidske pokojnine pa imajo pravico tudi invalidi III. kategorije, ki jim ni zagotovljena poklicna rehabilitacija (člen 64 statuta). Delavec — delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki je star 60 let (moški) oziroma
55 let (ženska) prav tako pridobita pravico do invalidske pokojnine, razen če jima ni zagotovljena druga ustrezna zaposlitev.
Delovnemu invalidu preneha delovno razmerje po samem zakonu, ko pridobi pravico do invalidske pokojnine. Take pravice pa ne more pridobiti delovni invalid, ki ne izpolnjuje pogoja gostote zavarovalne dobe (člen 66 statuta). To velja zlasti v primerih, ko je delovni invalid pozno sklenil delovno razmerje. Denimo po 30.letu starosti. Če je tak invalid star več kot 45 let (oziroma ženska nad 40 let), nima pravice do poklicne rehabilitacije. Po predpisih o invalidskem zavarovanju je sicer predvidena izjema, po kateri se poklicna rehabilitacija zagotavlja tudi starejšim delavcem, toda pri tem se upošteva njegova strokovna in splošna izobrazba, starost itd.
V praksi pa se zastavlja vprašanje, ali preneha delovno razmerje tudi v primeru, če delavec ne pridobi pravice po predpisih o invalidskem zavarovanju. Po prvem stališču preneha delovno razmerje v vsakem primeru, kadar je ugotovljena invalidnost, in ne glede na to, kakašne pravice bodo priznane delavcu po predpisih o invalidskem zavarovanju. Po drugem stališču pa bi prenehalo delovno razmerje delavcu le tedaj, če mu gre pravica do invalidske pokojnine.
Za razliko od pravne ureditve v drugih republikah ima Slovenija številne predpise, ki zagotavljajo pravno varstvo delovnim invalidom. Predvsem je potrebno poudariti, da so delavci v temeljni organizaciji dolžni po zakonu o delovnih razmerjih (člen 141) zagotoviti prekvalifikacijo in dokvalifikacijo delovnih invalidov in drugih invalidnih oseb v skladu s samoupravnim sporazumom o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji, z zakonom in družbenimi dogovori. Mimo tega ima delavec pravico opravljati drugo ustrezno delo, če ga lahko opravlja glede na preostalo delovno zmožnost brez prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije. Te pravice delavcev, pri katerih nastopi invalidnost, niso nujno vezane na priz-
nane pravice iz invalidskega zavarovanja. Zakon o delovnih razmerjih pri tem ne pozna starostne omejitve, gostote delovne dobe oziroma zavarovalne dobe, ampak upošteva, da bodo delavci temeljne organizacije solidarni in da bodo to solidarno obveznost prevzeli že v sporazumu o združitvi dela v temeljno organizacijo. Upoštevaje tak položaj delovnih invalidov, je seveda potrebno tudi drugače obravnavati določbo zakona, ki govori o prenehanju delovnega razmerja po samem zakonu. Mimogrede naj še omenimo zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb iz leta 1976, ki posebej opredeljuje varstvo invalidnih oseb v tistih primerih, ko nimajo predvidenega varstva svojih pravic po drugih zakonih. Po tem zakonu je predvidena rehabilitacija za vse invalidne osebe, ki še niso dopolnile 45 let, pa tudi za starejše osebe, če je verjetno, da se bodo lahko usposobile za delo, ki ga bodo opravljale vsaj polovico polnega delovnega časa. Tudi določbe tega zakona morajo upoštevati temeljne organizacije, ko se odločajo o prenehanju delovnega razmerja delavcu — delovnemu invalidu.
Odsotnost zaradi prestajanja zaporne kazni
Pred veljavnostjo zakona o združenem delu je delavcu prenehalo delovno razmerje, če je bil obsojen na kazen zapora, daljšo kot šest mesecev. Delovno razmerje mu je prenehalo, naj je dejansko nastopil zaporno kazen, ali ne. Po zakonu o združenem delu (člen 216) pa mu preneha delovno razmerje le v primeru, če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni odsoten več kot šest mesecev. Temeljna organizacija sicer nastop zaporne kazni ugotovi s sklepom, s katerim določi, da je delavcu prenehalo delovno razmerje z dnem, ko je začel kazen prestajati.
Med prestajanjem zaporne kazni, pa se lahko kazen zaporniku zniža zaradi pogojnega odpusta ali zaradi izredne omilitve ali pomilostitve. V praksi je tako nastalo vprašanje, ali je po-
trebno sklep o prenehanju delovnega razmerja zavoljo navedenih sprememb razveljaviti in delavca znova sprejeti na delo. Po prvem stališču mora temeljna organizacija sprejeti delavca nazaj nadelo ne glede na to, kakšen je bil razlog, da je bil odpuščen s prestajanja zaporne kazni pred potekom šestih mesecev. Drugo stališče, za katerega so se opredelila sodišča združenega dela, pa trdi, da poznejše spremembe, denimo pogojni odpust ali izredna omilitev kazni, ne morejo vplivati. Po tem stališču se upošteva stanje, ki je bilo na dan sprejema sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Takšno stališče je v prid temeljnih organizacij, ki sicer ob izdaji sklepa ne bi vedele ali bo sklep veljal ali ne. Ni pa to stališče povsem v skladu z zakonom. Zakon namreč govori o odsotnosti, ne pa zgolj o predvideni oziroma izrečeni zaporni kazni. Prvo stališče poudarja, da je potrebno upoštevati pri prenehanju delovnega razmerja prav odsotnost ne pa zgolj dejstvo, da je bil delavec obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev.
V vsakem primeru pa bi moral delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zavoljo navedenega razloga, kazni pa ni prestajal več kot šest mesecev, takoj, ko pride na prostost, pred-lagati obnovo postopka v temeljni organizaciji. Samoupravni organi temeljne organizacije se bodo pač morali opredeliti, delavec pa bo imel možnost zahtevati tudi sodno varstvo, če z odločitvijo ne bo zadovoljen oziroma če samoupravni organi v 30 dneh ne bodo odločili o njegovem predlogu.
Odvzem vozniškega dovoljenja
Po zakonu preneha delovno razmerje tudi tedaj, če je delavcu prepovedano opravljati določena dela oziroma naloge. Prepoved mora biti določena s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega organa. Temeljna organizacija je sicer v tem primeru dolžna delavcu zagotoviti druga dela oziroma naloge, tudi take, ki ne ustrezajo delavčevi strokovni izobrazbi oziroma z delom pri-
dobljeni delovni zmožnosti, (člen 45 zakona o delovnih razmerjih). Najpogostejši primeri takih prepovedi so odvzemi vozniških dovoljenj bodisi pri sodniku za prekrške ali kazenskem sodišču. To velja seveda za delavce — šoferje, ki brez vozniškega dovoljenja ne morejo opravljati svojih del ozdroma nalog. V praksi je sporno, ali se šteje odvzem vozniškega dovoljenja za prepoved opravljanja dela oziroma naloge, zlasti še zato, ker gre večinoma za odvzeme, krajše od treh mesecev. To stališče, ki meni, da odvzema vozniškega dovoljenja ni mogoče enačiti s prepovedjo opravljanja določenega dela oziroma naloge, opozarja na razlog prenehanja delovnega razmerja delavcu, ki je obsojen na zaporno kazen. Ta mora biti odsoten z dela več kot šest mesecev, voznik pa svojega dela ne bi mogel opravljati le nekaj mesecev, denimo 90 dni, kolikor traja ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
Ne glede na nakazano dilemo pa velja poudariti, da mora temeljna organizacija zagotoviti takemu delavcu druga dela oziroma naloge, če so le na voljo, pri čemer pa. temeljne organizacije postopajo skrajno arbitrarno. Za tistega delavca, ki se ga hočejo znebiti, nimajo dela in preprosto ugotovijo, da mu drugih del oziroma nalog ne morejo zagotoviti. Prav zato se prevali breme dokazovanja na prizadetega delavca, ki ima kaj malo možnosti, da bi izpodbil trditev temeljne organizacije. Prav bi torej bilo, da bi temeljne organizacije v svojih pravilnikih o delovnih razmerjih zagotovile tak postopek pri ugotavljanju razloga za prenehanje delovnega razmerja, da bi bili delavci v enakopravnem položaju, kar zlasti velja za temeljne organizacije transporta, pri katerih je večje število voznikov in zato večja verjetnost, da bo do takih primerov tudi prišlo.
Ivan Žužek
nih,‘tehnoloških in razvojnih operacij. Ta kvaliteta izvira tako iz zgodovinskega razvoja (praktično ni nepismenosti) in ustreznih delovnih navad, kot tudi iz geografske lege v osrčju srednje Evrope.
Industrijska struktura, ki bi lahko optimalno upoštevala te značilnosti Slovenije, daje nedvomno prednost razvojno intenzivnim in tehnološko zahtevnim proizvodnjam (ne glede na to, ali so bolj ali manj kapitalno intenzivne).1 Za to sta dva temeljna razloga. Prvič, pri takih proizvodnjah se delež energije in surovin v strukturi stroškov (v proizvodni ceni) dosledno znižuje. Pogosto pa se ne znižuje le delež, pač pa tudi vrednost na enoto. S tem prihaja do zmanjševanja uvozne odvisnosti na področju surovin in energije. Drugič, v razvojno intenzivnih in tehnološko zahtevnih proizvodnjah ne narašča samo družbeni proizvod na zaposlenega, temveč tudi delež novoustvarjene vrednosti v celotni stroškovni strukturi izdelka (v proizvodni ceni). Z uspešno osvojitvijo teh proizvodenj se torej hitro povečuje novou-stvarjena vrednost gospodarstva, obenem pa se zmanjšuje tudi uvozna, tehnološka in razvojna odvisnost gospodarstva od višje razvitega sveta. V tej smeri lahko iščemo nadaljnjo pot strukturne in razvojne preobrazbe Slovenije.
Taka usmeritev je jasna in temelji na vse večjem znanju, kadrovski tehnološki in razvojni sposobnosti naroda. To pa hkrati pomeni, da bi bilo pri bodočem razvoju Slovenije enostavno povečevanje obstoječih zmogljivosti, golo posnemanje proizvodnih programov razvitega sveta in utemeljevanje razvojne dinamike proizvodenj samo s stališča potreb domačega trga Jugoslavije ne le vse bolj nekoristno, ampak celo škodljivo. Vse bolj se bo treba odločati za proizvodno in sploh razvojno selekcijo. Kako pristopiti k tej preobrazbi?
1 Analize kažejo, da so predvsem razvojno intenzivne proizvodnje tiste, v katerih dosegajo visoko razvita gospodarstva največji (in skoraj izključni) presežek izvoza nad uvozom. Torej ni obilje kapitala temeljna karakteristika razvite proizvodne strukture in njene mednarodne menjave, man^eč predvsem znanje.
Vsekakor je potrebno dobro vedeti, kakšni so lahko rezultati pravilno izbrane tehnološko zahtevnejše proizvodnje, če se pri njihovi izgradnji upošteva optimalna zmogljivost, ustrezen proizvodni program in tehnologija. Gre predvsem za obvladanje temeljne tehnologije in razvoja. Pri tem nam veliko pomaga že solidna ekonomsko-tehnolo-ška opredelitev proizvodnega, tehnološkega in razvojnega zaostanka za proizvodnjami visoko razvitega sveta, kar pomeni osnovo za opredelitev strategije zmanjševanja tega zaostanka v prihodnjem obdobju-
Vsekakor pa ni le koristno, ampak zaradi dosedanjega zaostanka v prestrukturiranju tudi potrebno, da se ta proizvodni, tehnološki in razvojni zaostanek oceni s stališča dolgoročnega razvojnega koncepta slovenskega gospodarstva. Kot je ugotavljanje zaostanka pomembno za vse proizvodnje, je obstoječi zaostanek ključnega pomena v tistih proizvodnjah, ki nas lahko uvrstijo med razviti svet — to pa so predvsem tehnološko zahtevne proizvodnje. Pri prizadevanjih za ocenitev obstoječega zaostanka tudi ne bi smeli izhajati iz sedanje proizvodne strukture, saj je npr. delež nekaterih obetavnih proizvodenj v sedanji proizvodni strukturi še zelo skromen ali pa v njej sploh še niso zastopane.
Bistvo dolgoročne strukturne in razvojne preobrazbe bi moralo biti predvsem v tem, da opredeli načrtno izgradnjo nosilne industrijske in sploh razvojne strukture, ki bo omogočala ne le zadovoljivo gospodarsko rast, temveč bo hkrati ključna izvozna struktura in ključna struktura, s katero bo lahko naše gospodarstvo zmanjševalo sedanjo visoko stopnjo uvozne,.tehnološke in razvojne odvisnosti od razvitega sveta. To pa pomeni, da je naloga take proizvodne strukture tudi v tem, da izboljša sedanjo valutno in splošno gospodarsko stabilnost. Brez zadostnega števila takih proizvodenj, ki bodo tako po svojem proizvodnem programu, uporabljeni tehnologiji ter razvojni osnovi na nivoju visoko razvitih gospodarstev, boljših rezultatov ne moremo pričakovati.
Zelo poučen in nazoren je primer uspešne mednarodne menjave in visoke valutne stabilnosti ZR Nemčije in Japonske. ZR Nemčija do-
sega jedro izvoza in praktično celoten presežek v mednarodni menjavi s strojništvom, opremo, cestnimi vozili ter z nekaterimi kemičnimi sektorji. Podobne rezultate dosega Japonska na področju nekaterih sektorjev črne metalurgije, telekomunikacij, osebnih vozil in vse bolj tudi na področju opreme in elektronike. Na izvozno prodornost teh dežel vpliva torej predvsem tehnološka in razvojna dozorelost2 nekaterih proizvodenj (iz katere izhaja tudi ustrezna produktivnost, učinkovitost sredstev, organizacija in reproduktivna sposobnost teh proizvodenj). To je tudi jedro njihove valutne stabilnosti in čvrstosti. Torej na valutno stabilnost izredno malo ali pa sploh ne vplivajo nekateri drugi konkurenčno manj sposobni sektorji oziroma njihove bistveno višje cene na debelo in drobno, ker sploh niso vključene v izvoz. Razvojno in konkurenčno sposobna ključna proizvodna struktura nekega gospodarstva je temelj ne le stabilnemu izvozu, ampak tudi stabilni valuti in uspešni menjavi domačega dela (v izvozu) s tujim delom (v uvozu) na svetovnem trgu.
Pri strukturni in razvojni preobrazbi gre v bistvu za dve področji zaostankov. Prvo lahko opredelimo koi materialno in zajema zaostajanje v uvajanju kvalitetnih in uspešnih proizvodnih programov, zaostajanje v uporabi ustrezne tehnologije ter zaostajanje v domači raziskovalni in razvojni bazi za pospešeno sprejemanje, osvajanje in lastno razvijanje primernih tehnoloških rešitev. Drugo pod >čje zaostanka pa lahko opredelimo kot zaostanek v koncepciji gos: adarsko-političnega usmerjanja proizvodnje in mednarodne menjav , s katero je mogoče pospeševati razvoj tehnološko zahtevnih proi ienj in kvaliteto gospodarjenja sploh.
2 Pod razvojno dozorelostjo pojmujemo visoko razvitost posa z uh proizvodenj.
PRIHODNJIČ:
Odlomek iz knjige, v katerem avtor obravnava ZNANJ V GOSPODARSKI RAZVOJ
Preobrazba bančništva na Kosovem
Kongresne dokumente smo sprejeli, da bi jih tudi uresničili
Obetavni premiki
Kje in kako začeti?
T. Kadič
P. Veselinovič
Na 15. konferenci Zveze sindikatov Kosova so veliko govorili o preobrazbi bank, da bi bolj služile združenemu delu. To se je tudi zgodilo, čeprav ta proces še traja. Na Kosovu imajo zdaj eno združeno, sedem temeljnih bank, tri poslovne enote in 27 organizacijsko-poslovnih delov. S tako organizirano bančno mrežo so ustvarili pomembne pogoje, da bi delovni ljudje resnično odločali o celotnem obtoku družbenih sredstev in o »usodi« dohodka.
Proces konsolidacije bank, kot rečeno, še ni končan, saj vse banke niso sprejele vseh samoupravnih splošnih aktov, prav tako pa niso v celoti uskladile svojega poslovanja z odnosi, kot jih uveljavljata ustava in zakon o združenem delu. Tudi združevanje in načrtovanje sredstev še vedno upošteva klasične metode in oblike, kar nasprotuje stališčem, ki so jih. sprejeli na sindikalnih kongresih in na 15. konfe-
renci Zveze sindikatov Kosova. Začeta preobrazba bank pa mora združenemu delu omogočiti, da bo svoje potrebe in interese uresničevalo tako, kot to ureja zakon o osnovah kreditnega in bančnega sistema.
Tudi ustanavljanje interesnih bank zamuja. Za zdaj so jih ustanovili predvsem v sestavljenih organizacijah združenega dela. Tako že delujejo Interna banka Trepča, Interna banka kombinata Kosovo in Interna banka AIK Agrokosovo. Ker pa so interne banke eden pomembnih členov v bančnem mehanizmu, bi morali pospešiti proces njihovega nastajanja, saj bodo odigrale pomembno vlogo v procesu dohodkovnega povezovanja in združevanja dela ter sredstev.
Da bi lahko pravočasno dokončali normativno usklajevanje, bnodo morale tudi organizirane socialistične sile okrepiti svojo dejavnost. Najprej bo potrebno opredeliti načine združe-
vanja dela in sredstev, nato pa uveljaviti takšen način bančnega poslovanja, ki bo zamenjal klasične odnose pridobivanja sredstev. Kar zadeva udeležbo v ustvarjenem prihodku bank, bo potrebno poiskati oblike, ki bodo zamenjale dogovorjene pasivne obresti. Nič manj pomembno ni, da banke uskladijo svojo poslovno politiko na področju naložb, tako med seboj kot tudi z načrti organizacij združenega dela in družbenopolitičnih skupnosti. Pa še za en pomemben dokument gre: za srednjeročni načrt bank, ki bo moral biti usklajen z načrti TOZD, družbenopolitičnih skupnosti in drugih interesnih skupnosti. Vsi ti dokumenti zahtevajo poglobljeno delo, vendar pa jih bo potrebno tudi čimprej sprejeti.
Za uresničevanje stališč in sklepov Vlil. kongresa Zveze sindikatov Jugoslavije bomo potrebovali več let. Tako je zamišljena tudi sindikalna akcija. Torej, čaka nas mnogo dela do prihodnjega dogovora predstavnikov delavskega razreda Jugoslavije.
Kongresno gradivo je obsežno. Kje začeti, je prvo vprašanje. Vprašanje je še bolj aktualno zato, ker smo na začetku novega leta, ko sindikalne organizacije in organi pripravljajo delovne načrte.
Nobene kongresne teme pa ne smemo podcenjevati.
Vendar je praksa pokazala, da je na tej široki fronti potrebno določiti cilje, ki imajo v tem trenutku največji pomen. Pravzaprav je malo tem, ki jim sindikat ne bi že doslej posvečal pozornosti, vendar je prav tako gotovo, da je največ uspehov dosegel takrat, ko je mobiliziral vse sile za
izvedbo nekaterih najpomembnejših akcij.
Za zdaj je še prezgodaj, da bi govorili o tem, kje naj bi začeli, kaj naj bodo udarne točke delovnih načrtov za prvo pokon-gresno leto. Dogovori in pogovori o tem so se šele začeli. Vseeno pa lahko zapišemo, da nekaj tem nikakor ne moremo zaobiti.
Osnovna organizacija sindikata je bila večkrat omenjena tudi v kongresnih pripravah in na kongresu samem. Bodisi zaradi slabega dela ali pa zaradi želje, da bi v prihodnje bolje delala. Od tega, kako hitro se bo usposabljala, je najbolj odvisna akcijska sposobnost vse sindikalne organizacije.
Sistem samoupravnega odločanja je vse bolj zapleten, saj so tudi večje pravice in večje dolžnosti delavcev. Zato ima sindikat tudi velike obveznosti pri nenehnem izpolnjevanju tega sistema.
Sprejemanje in uresničevanje
dolgoročnih, srednjeročnih in letnih razvojnih načrtov ter izpopolnjevanje celotnega sistema samoupravnega družbenega načrtovanja je tema, ki se ji sindikat ne more izogniti, niti je preložiti na kasnejši čas.
Storilnost in učinkovitost gospodarjenja sta »stari temi« sindikata.
O krepitvi materialne podlage, akumulativne in reproduktivne sposobnosti združenega dela je bilo doslej veliko napisanega. Dlje od začetka pa vendarle nismo prišli. »Stara tema« so še dohodkovni odnosi, delitev osebnih dohodkov, varstvo pri delu, stanovanjska problematika. Marsikaj je bilo že storjenega, vendar tudi na tem področju čaka sindikate še obilo zahtevnega dela.
Zasedalo je predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije
Posvetovanje o družbenem varstvu otrok
Oblikovati trajne rešitve
Milan Govekar
Denarja je dovolj !
Poleg začetne razprave o uveljavitvi Titove ideje o kolektivnem delu in kolektivni odgovornosti v organih Zveze sindikatov Jugoslavije sta v sicer obširnem dnevnem redu največ pozornosti vzbujali še dve točki dnevnega reda: predlog dejavnosti organizacij in organov zveze sindikatov pri pripravljanju in sprejemanju družbenega' plana Jugoslavije za obdobje od 1981. do 1985. leta ter oblikovanje trajnih rešitev za financiranje stanovanjske gradnje, toplega obroka in regresov za letni oddih.
Že za uvod v razpravo o aktivnosti pri planiranju so zazveneli precej polemični toni. Tako je nekatere razpravljalce (med drugim iz Slovenije in Kosova) »motil« naslov delovnega gradiva glede na njegovo vsebino. Iz
naslova bi namreč lahko sklepali da gre za predlog aktivnosti sin dikatov na vseh ravneh, medten ko opisana aktivnost zadev; predvsem delovanje na ravn Zveze sindikatov Jugoslavije Naslednja pripomba je zadeval; neusklajene roke, ki bi lahk< »podrli« že sprejete načrte delo vanja. Tretji kamen spotike pa s< nekateri člani predsedstva videl v preobsežnih in zato raje pre manj kot veliko obetajočih nalo gah, s katerimi naj bi se ukvarjal sindikati in ZSJ. Vse to so bili ra zlogi, zaradi katerih so se član predsedstva odločili, da bi moral predloženo programsko usmeritev za aktivnost pri planiranji »popraviti« in dopolniti tako, d; bi jo svet ZSJ na plenarnem za sedanju v začetku februarji lahko tudi sprejel. Oblikovale omenjenega dokumenta so pri
tem iz razprave lahko povzeli napotek, naj bi v srednjeročnem planu 1981 —1985 skladno s sklepi VIII. kongresa jugoslovanskih sindikatov namenili še posebno pozornost zlasti socialni politiki, standardu in zaposlovanju.
Nobenih pomislekov glede predlagane usmeritve pa niso imeli člani predsedstva, koso govorili o oblikovanju trajnih rešitev za financiranje stanovanjske graditve, toplih obrokov in regresa za letni oddih. Znano je, da se bo v kratkem izteklo prehodno obdobje, v katerem je mogoče tako stanovanjsko gradnjo kot topšli obrok in regres za dopuste financirati iz tekočega dohodka. Dosledno uveljavljanje zakona o ugotavljanju in razporejanju celotnega dohodka in dohodka bi po 1. 1. 1980. leta
mnogim organizacijam združenega . (»zgubarji« oziroma tam . poslujejo na meji rentabilnosti) onemogočilo, da bi za te namene porabile kak dinar.
Predsedstvo sveta ZSJ je v zvezi s tem zavezalo republiške in pokrajinske svete zveze sindikatov, da do konca meseca marca sprejmejo svoja stališča o načinu urejanja teh zadev. Po uskladitvi stališč, bi ZSJ pred pristojnimi Organi lahko nastopila z enotnim stališčem o možnih rešitvah. To rešitev, ki so jo nekateri udeleženci poimenovali kot »trajno« oziroma »sistemsko«, bi morali v vsakem primeru sprejeti pred iztekom leta.
Sindikati organizirali posvet o samoupravni organiziranosti elektroindustrije
Še vedno vsak svoj model
M. Bašič
Samoupravna organiziranost elektroindustrije Jugoslavije je precej pisana. Različni prijemi pri konstituiranju oblik združevanja so pogojili tudi različne koncepte organiziranja. Te razlike so odsev specifičnega poslovanja pa tudi odsev prizadevanj, da bi poiskali lastne poti samoupravne integracije združenega dela in spodbujanja učinkovitejšega poslovanja. Obstajajo tudi bistvene razlike v načrtovanju in usklajevanju razvojnih programov, dohodkovni odnosi pa niso izoblikovani.
Takšno oceno smo lahko slišali na posvetovanju o samoupravnem organiziranju sestavljenih organizacij združenega dela elektroindustrije v Sarajevu, ki ga je pripravil zvezni odbor sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin skupaj z republiškimi in pokrajinskimi odbori
in organizacijami združenega dela elektroindustrije Jugoslavije. Namen posvetovanja je bil izmenjati izkušnje in uveljaviti pozitivne rešitve v praksi ter kritično preučiti pojave, ki so cokla za samoupravne odnose v sestavljenih organizacijah elektroindustrije.
Analiza samoupravnih sporazumov o združevanju v SOZD razkriva, da nekateri izmed teh dokumentov niso popolni. Tako ne vsebujejo določil o urejanju odnosov med OZD, je poudaril podpredsednik zveznega odbora sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin Lazar Zarič. Dodal je, da so v nekaterih SOZD očitne težnje po centraliziranem upravljanju delovnih procesov in gospodarjenja. To se zlasti kaže pri investiranju. Ko je govoril o delitvi dela, je omenil samoupravni sporazum Elkom iz
Maribora, ki je ta vprašanja n; tančno določil, in sporazum bei grajskega Minel, ki določa, < delovne organizacije z enakir proizvodnimi programi v letu d uskladijo proizvodnjo in jo sp; cializirajo.
Na posvetu so bile omenjer različne rešitve pa tudi pomisle o oblikovanju posebnih neol veznih oblik organiziranja, ki so poslovne in samoupravne ii teresne skupnosti. Tako so v si rajevskem Energoinvestu obl kovali štiri poslovne in pet si moupravnih interesnih skupne sti. Predstavniki Energoinvest menijo, da ni nujno, da bi bili cil združevanja v SOZD in pc slovno skupnost povsem enak Samoupravne interesne skupne sti delujejo dobro in v marsičer olajšujejo samoupravno življe nje in delovanje. Interesn skupnost za družbeno prehran
in rekreacijo je, denimo omogočila, da se zainteresirani iz štirideset TOZD na ^sarajevskem območju lahko neposredno sporazumevajo in samoupravno odločajo.
Razprava pa je tudi opozorila, da so s samoupravnim organiziranjem v sestavljenih organizacijah povečali administracijo.
Na posvetovanju so se dogovorili, da se bodo delegati sestavljenih organizacij združenega dela sestajali tudi v prihodnje, da bi izmenjavali izkušnje in uveljavili dobre rešitve. Ena izmed njih je bila omenjena tudi na tem posvetovanju; SOZD elektroindustrije iz različnih republik (Iskra, RIŽ, Elektronska industrija Rudi Čajevec in Gorenje) so podpisale samoupravni sporazum o skupnem vlaganju v tovarno katodnih cevi za barvne televizorje, ki jih zdaj uvažamo.
»Bistveni interes združenega dela in delavcev je, da bi kar največ otrok zaposlenih družin zajeli v različne oblike organizirane skrbi za otroke,« je v uvodnem poročilu na posvetovanju o družbeni skrbi za otroke minuli teden v Skopju izjavil Šefčet Ja-šari, sekretar Sveta ZSJ.
V naši državi je danes zaposlenih milijon 800 tisoč žensk, le 240.000 otrok do sedmega leta starosti pa je dobilo prostor v otroških ustanovah. Velike so razlike po republikah in pokrajinah: od 1,2 odstotka na Kosovem do 26,3 odstotka v Sloveniji.
»Prav to nam nalaga,« je povedal Džemail Vejseli, predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Makedonije, »da se zavzemamo za usklajeno dejavnost številnih subjektov pri razvijanju varstva otrok, za gradnjo novih funkcionalnih kapacitet, za uresničevanje osnov v vzgojnoizobraževalnem procesu, za boljšo organiziranost zdravstvenega varstva otrok, za izboljšanje kakovosti in strukture prehrane, socialne strukture itd.«
Čeprav so sredstva pogosto omejitveni dejavnik v razvoju družbenega varstva otrok, so v Skopju menili, da vendarle dajemo manj, kot bi lahko: »Sredstva, ki jih izločamo za izboljšanje družbene skrbi za otroke, vedno zaostajajo za našimi realnimi možnostmi. Pa tudi če ne bi, so težave tolikšne, da jih tudi v daljšem razdobju ne bi rešili. To pa pomeni, da moramo bolj odgovorno odločati o sredstvihi ki so namenjena potrebam otrok, ter zagotoviti večjo racionalnost in namensko porabo,« je poudaril Šefčet Jašari.
Razprava je osvetlila številne primere, ki kažejo, da je mogoče z vsaj malo dobre volje marsikaj doseči. Delovne organizacije ne nasprotujejo temu, da bi za otroško varstvo namenile še več sredstev. Toda še vedno ni dovolj pobud in prave delitve dela, tako
da prispevna stopnja največkrat določa program skrbi za otroke, namesto da bi program določal stopnjo.
V razpravi je sodeloval tudi Mika Špiljak. Poudaril je, da je ta čas skrb za otroke zaposlenih staršev prioritetna naloga sindikata. »Kljub vsem naporom in rezultatom, ki smo jih dosegli, z doseženim še zdaleč ne moremo biti zadovoljni. Še veliko je problemov. Cerkev je kaj kmalu spoznala naše slabosti in je pohitela prav na tem področju.
Tega ne smemo podcenjevati. Pa tudi teh drugih ne smemo obsojati, da skrbijo za naše otroke. Najprej moramo obsoditi sebe. Zato utegne vsako samozadovoljstvo z doseženim imeti neugodne posledice.«
Mika Špiljak je med drugim tudi dejal:
»Ponavadi mislimo, da je naš problem pomanjkanje sredstev. Upam trditi, da to mišljenje celo prevladuje in da hočemo z njim opravičiti pomanjkanje jasli, vrtcev itd. Toda trdim, da to ni res. Denarja je dovolj. Še pred letom ali dvema je v številnih mestih ležalo neizkoriščenih na desetine milijard sredstev v skladih ali v samoupravnih interesnih skupnostih. Pri tem pa bi bili občani pripravljeni dati še več. Toda nismo se dovolj organizirano lotili tega problema. Prav zato so ta sredstva ostala neizkoriščena.«
Svetlana Jelačič
Odrekanje, požrtvovalnost in delo ne morejo ostati brez sadov
t
Nafta	Brodoloma ni bilo
razburja duhove
V naših rafinerijah ocenjujejo, da bi morali letos uvoziti kakih 14 milijonov ton nafte. Za tolikšno količino nafte bi morali odšteti skoraj 45 % več denarja, kot smo ga lani, kar pa je po oceni ZIS že tako velik izdatek, da ga naše gospodarstvo ne bi’ moglo prenesti brez posledic. Zvezni izvršni svet je zato ob koncu minulega leta sklenil, da bomo letos uvozili samo toliko surove nafte kot lani — torej samo 10,8 milijona ton.
Vse to je, razumljivo, rafinerije močno vznemirilo. V INI, denimo, trdijo, da bo uvoz surove nafte močno zavrl predvsem prizadevanja za razvoj petrokemije. Pri tem pa je povsem jasno, da gre pri uvozu surove nafte za dve resnici. Rafinerije bi je rade uvozile čim več, da bi bile njihove predelovalne zmogljivosti čim bolj izkoriščene in ker domača poraba zaostaja za proizvodnimi zmogljivostmi rafinerij, se le-te ogrevajo tudi za izvoz. Izvoz pa je očitno samo lepa beseda, ker je težko prodreti na svetovni oziroma evropski naftni trg, saj so rafinerijske zmogljivosti v zahodni Evropi izkoriščene komaj 60 do 70-od-stotno.
Temeljna organizacija združenega dela za PTT promet Velenje ima na območju občine Mozirje 8 poštnih enot, v katerih združuje delo blizu 40 delavcev.
Lani so dosegli nekaj spodbudnih uspehov. Tako so priključili telefone 100 novim naročnikom v Gornji Savinjski dolini. Z nadaljnjo širitvijo telefonskega omrežja pa želijo izboljšati razmere v Gornjem gradu in Ljubnem, posebej pa tudi v Za-drečki dolini. Prizadevajo si, da bi sčasoma vsi zaselki dobili telefonsko zvezo s svetom.
Letos bodo, kot načrtujejo, v
Medtem ko so se članice OPEČ odločile, da bodo letos podražile nafto za 15%, naši uvozniki še odlašajo s podpisovanjem pogodb za uvoz nafte. Po najnovejših ocenah naj bi se skupni izdatki našega gospodarstva za uvoz enake količine nafte kot lani povečali letos za 14,5 %, uvoznih proizvodov petrokemije od 35 do 50%, pri nekaterih proizvodih pa celo za 100%.
Vsekakor je najpomembnejše, da organizacije združenega dela v naftnem gospodarstvu, kemični in petrokemični industriji dosežejo dogovor o politiki svojega razvoja. Tako družbenih sredstev ne bi vlagali v gradnjo dvojnih zmogljivosti in proizvodnjo, ki objektivno ne more najti trga. Prav tako je pomembno, da te OZD skupaj z drugimi reprodukcijskimi celotami učinkovitejše vplivajo na politiko cen, posebno v medvladju do sprejema zakona o sistemu in družbeni kontroli cen. Očitno je namreč, da je prav togi režim cen in mnoge pomanjkljivosti v dogovarjanju povzročil večino sedanjih težav v naftnem gospodarstvu.
Mozirju, v Gornjem gradu in Ljubnem priključili na avtomatsko telefonsko omrežje kakih 420 novih naročnikov. Pripravljajo tudi načrte za okrepitev telefonskih vzez za celotno območje mozirske občine, v Solčavi in Lučah pa bi radi čim prej zagotovili prepotrebne nove prostore za tamkajšnje enote PTT.
P. O.
Ciril Brajer
Kočevska tekstilna tovarna Trikon je pred leti zabredla v tolikšno stisko, da so še redki verjeli v njeno rešitev. Kadrovska zasedba je bila slaba in tudi z medsebojnimi odnosi se ta 320-članski kolektiv ni mogel pohvaliti. Največ težav so povzročile slabe delovne razmere, neorganizirana proizvodnja in slaba delovna disciplina. S tržiščem se ni nihče ukvarjal in Trikon je vse hitreje izgubljal zaupanje kupcev. Leta 1975 so ugotovili za 6 milijonov izgube, ki pa se je leto kasneje še povečala. Trikonove delavke so »zaslužile« manj kot dva tisočaka, kar je bilo porazno celo za tekstilno industrijo, ki že tako caplja nekje na repu__
Kočevski občinski možje so se ovedli, da takšna rakova pot resno ogroža socialno varnost več kot 300 zaposlenih — predvsem delavk, katerih delovna organizacija se je znašla tik pred polomom. Družbenopolitične organizacije so začele akcijo za sanacijo Trikona. Izgube so pokrili iz občinskega sklada skupnih rezerv, imenovali sanacijsko komisijo, tovarna pa je začela iskati najhitrejšo pot do rešitve, razmišljali so o združitvi z uspešnejšim partnerjem — pa se je vsak ustrašil, komaj je »pokukal« v Trikon. Ni jim ostalo drugega, kot da sami zavihajo rokave. In so jih!
Pred tremi leti so mnogi zapustili »potapljajočose barko«, tisti ki pa so ostali, so bili toliko bolj odločni, da jo rešijo. Vodstvo ni več poznalo nedelj, praznikov, delavnik se je za vse končal nemalokrat tudi pozno v noč. Skupno delo, zavest o nujnosti načrtovanja, boljše organizacije delovnega procesa, prodaje, raziskav tržišča je začelo rojevati sadove. Prizadevali so si za boljšo delovno disciplino, pri čemer so sprva naleteli na odpor delavcev, pa so jim na pomoč priskočile družbenopolitične organizacije, ki so prej tudi same životarile, poskrbele so za obveščenost in vsa ta vnema je kaj hitro potegnila za seboj ves kolektiv. Tako je »barka« spet živahno zaplula.
Toliko o težavah in poti iz njih — oglejmo si še najpomembnej-
Na Trikonovih tekočih trakovih
še, sadove te poti:
Sanacijski načrt in hkrati srednjeročni načrt Trikona je določal temeljne naloge: boljša kadrovska politika, organizacijski ukrepi in naložbe. Vse tri naloge so izpolnili. Predlani so dosegli realizacijo v višini 62 milijonov dinarjev, lani že 86 milijonov. Lanski plan, za 27 odstotkov višji od predlanskega, so celo presegli. Z boljšo organizacijo dela in z večjo disciplino so v dveh letih za 30 odstotkov znižali izdelavni čas na proizvodno en./to v konfekciji in izboljšali so kakovost svojih izdelkov, strogo spoštovali dogovorjene roke. Tako so si spet pridobili kupce, ki so jini že obračali hrbet. V juniju 1976. leta so že začeli proizvajati v novih prostorih. Proizvodne prostore na 2800 kv. metrih površine, skoraj 30 milijonov dinarjev, so zgradili s pomočjo občine. Republiškega sklada skupnih rezerv in Ljubljanske banke, čeprav je Trikonova udeležba, sprva določena na 20 odstotku*, narasla na 50 odstotkov.
Usposobili so tudi svojo krea-torsko in prodajno službo, kar jim omogoča da slede čedalje bolj zahtevnemu tržišču. Izdelujejo 140 vrst hlač v manjših seri-jah. Izdelki so kakovostni, barva, materiali in kroji pa slede modi. Predvsem si prizadevajo ustreči mladim. Hlače pomenijo 70 odstotkov celotne proizvodnje, od tega pa 20 odstotkov že izvažajo na konvertibilna tržišča. Nekaj proizvedejo tudi otroških pletenin in z njimi že prodirajo na zahodna tržišča: Prodajno mrežo so rtizširili tudi po Jugoslaviji in njihova konfekcija ter pletenine so vse bolj isktmo blago. Proi-zvodnja kljub največjim prizadeš anjem vsega kolektiva že s težavo sledi naročilom. Delovne razmere so se bistveno izboljšale in tudi osebni dohodki so v primerjavi s tistim izpred dveh let za I (10 odstotkov večji. Še vedno pa sos4500dinarji pod republiškim poprečjem.
Omeni mo še najpomembnejše naloge, ki so si jih v Trikonu zadali za prihodnje obdobje. Pri-
dobiti si bodo morali »srednje kadre«, katerih jim še vedno primanjkuje. Potrebujejo tudi z nekvalificiranih delavcev v Trikonu je veliko zaposlenih žena sezonskih delavcev, ki se s svojimi možmi odhajajo. Kako pa je v tekstilni industriji, ki zaposluje predvsem ženske, z bolniškimi in drugimi izostanki z dela, ni potrebno posebej pripovedovati. Trikon pestijo tudi obveznosti z naložbami v prostore in v posodobitev proizvodnje. Nove naložbe so jim »prinesle« približno 100 milijonov obresti in 4,5 milijona anuitet na leto, tako da kolektiv čaka še veliko odpovedovanja, še več zavzetosti in boljšega dela. In še en cilj je pred njimi, prav tako pomemben: imajo dva obrata in letos sc bodo samoupravno organizirali v skladu z ustavo in zakonom o združenem delu. Nočejo nekakšnih papirnatih rešitev ampak takšno organiziranost, ki bo zagotavljala dobro delo in še boljše rezultate, kot jih dosegajo.
V. B.
Mozirje
Razširitev
telefonskega omrežja
Velenje
Proizvodni dosežki in načrti šoštanjskih termoelektrarn
Novi prostori za tiskarno
Ob novem letu se je kolektiv velenjske tiskarne preselil v nove prostore ob Celjski cesti. Nove proizvodne prostore, v velikosti 1.320 kv. metrov so zgradili tudi s pomočjo nekaterih drugih delovnih organizacij v SOZD Rudarsko elektroenergetski kombinat Velenje. Blizu 50 zaposlenih, ki so lani dosegli
dobrih 22 milijonov dinarjev celotnega dohodka, si je tako ustvarilo pogoje za nadaljnji razvoj delovne organizacije in grafične industrije v občini. Novi prostori in boljša organizacija dela ter povečana produktivnost pa naj bi letos omogočili povečanje celotnega prihodka za več kot tretjino.	p o.
DE
SPOROČA
Cenjene kupce iz Ljubljane prosimo, da vse edicije Delavske enotnosti (tednik Delavska enotnost, priloge DE, brošure knjižnice SINDIKATI, kakor tudi publikacije ZKOS — glasbene, filmske, revija Lutka, zbirka Umetnost in kultura, zbirka Dramska knjižnica, priročniki) v vrednosti do 400din kupujejo (z gotovino ali naročilnico) v naši trgovini v Tavčarjevi ulici 5 Cegreza nakup, ki presega 400din pa pošiljajte naročilnice na naslov TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalma-
tinova 4.
HVALA ZA RAZUMEVANJE!
V kritičnem obdobju s polno paro
Zadnje mesece minulega in na začetku letošnjega leta, ko je bilo povpraševanje po električni energiji iz termoelektrarn največje, so dajale šoštanjske termoelektrarne kar dve tretjine električne energi je, proizvedene v naši republiki. Na nemoteno delovanje šoštanjskega elektroenergetskega velikana, ki ima zdaj instaliranih 745 MW, je pomembno vplivalo skrbno vzdrževanje vseh naprav in splošno odpravljanje napak, kar je zagotavljalo visoko obratovalno pripravljenost vseh naprav in seveda pravočasen začetek obratovanja zadnje, četrte faze.
V najbolj kritičnem obdobju, od druge polovice oktobra lani dalje, so šoštanjske termoelektrarne obratovale s polno
močjo in dajale v omrežje do 1 7,5 kWh električne energije. Za tolikšno proizvodnjo so porabili na dan do 18.700 ton premoga. Vse prednosti je v tem času pokazala zadnja, četrta faza šoštanjskih termoelektrarn, trenutno naš največji proizvodni agregat, po opremljenosti pa najsodobnejša in tudi najbolj avtomatizirana termoelektrarna v Jugoslaviji.
Proizvodnje, predvidene z elektroenergetsko bilanco za leto 1978, v šoštanjskih termoelektrarnah niso doseg1!,' ker v prvem polletju zaradi ugodnih hidroloških razmer ni bilo večjih potreb po električni energiji iz termoelektrarn. Proizvedli so 3 milijarde 205 milijonov kWh električne energije, s čimer so
dosegli 94% letnega proizvodnega načrta.
Lani so v šoštanjskih Termoelektrarnah opravili remonta na napravah prv ih treh blokov , obenem pa so rekonstruirali tudi elektrofiltre in namestili dodatne lov ilce kapljic v prva dva hladilna stolpa. Letos, v času. ko bodo potrebe po električni energi ji iz šoštanjskih Termoelektrarn najmanjše, pa bodo oprav ili redna remonta na napravah preostalih dveh blokov.
V letu 1979 bodo. kot računajo, proizvedli v šoštanjskih Termoelektrarnah 3 milijarde 400 milijonov kWh električne energije. Za tolikšno proizvodnjo pa bodo porabili kar 4 milijone 100.000 ton premoga. Zavoljo maksimalnega obratovanja so sc
zaloge premoga na deponijah šoštanjskih Termoelektrarn zmanjšale od 800.000 ton, kolikor so znašale ob koncu oktobra lani. na 329.000. ton na začetku le. isnjega leta. Ker izkop lignita v velenjskem premogovniku in njegova poraba v šoštanjskih termoelektrarnah, nista usklajena, napovedujejo, da bodo do konca meseca marca v šoštanjskih Termoelektrarnah pokurili v se zaloge premoga, ki so na deponijah. Velenjski rudarji letos dajejo šoštanjskim Termoelektrarnam od 14.000 do 16.000 ton lignita, maksimalna poraba v vseh štirih fazah šoštanjskih termoelektrarn pa je 18.700 ton premottii na dan.
P. O.
Ni vse koristno, kar se zdi racionalno!
Postopno oblikovati več skupnih programov
Prav vseeno je, ali smo vzeli primer iz Jurčičeve Muljave ali pa bi ga vzeli iz katerekoli druge podružnične šole, s katero se je ze dogajalo ali pa se dogaja prav zdaj prav to kot na Muljavi.
Na nekem sestanku, kjer so razpravljali o novi šolski zakonodaji, smo prisluhnili tovarišici, ki je s primerom iz življenja utemeljevala zahtevo, da bi novi zakon o osnovni šoli moral opredeliti ne le postopek za ustanovitev šole, marveč tudi postopek za ukinjanje šole. Spominjam se, da je o nečem podobnem govorila pred dobrima dvema letoma na konferenci Zveze kulturnih organizacij Slovenije v Novi Gorici tudi neka tovarišica, ki je govorila o nepopravljivi kulturni škodi, ki nastaja z množičnim ukinjanjem podružničnih šol, še posebej v obmejnih predelih severovzhodne Slovenije, kjer prav te šole pomenijo edino kulturno žarišče za prebivalstvo teh manjših zaselkov. Znano je, da je tudi Zavod za šolstvo SR Slovenije lani. morda še kak mesec poprej, opozoril s posebno informacijo izvršni odbor RK Socialistične zveze in izvršni svet Skupščine SR Slovenije o tem, da se z ukinjanjem podružničnih šol odločno krči šolska mreža. In če se prav spominjamo, se je takrat pri obeh omenjenih organih izoblikovalo jasno stališče, da šolska mreže ni mogoče krčiti le s stališča, češ, da je to racionalno, da je šola z življenjem, ki ga razvija, več kot samo učilnica, oddelek, več kot lahko pomeni zagotovljen prevoz učencev z ene podružnične šole na drugo ali na matično šolo.
Sicer pa k primeru, ki bi zanj našli ta čas nešteto ponovitev, odtod tudi posplošitev.
Muljava je zaradi Jurčiča znano kulturno središče. Muljava pa naj bi tudi zaradi ljudi, ki danes tam žive, postala kulturno središče. In ker je kraj majhen, lahko zanj pomeni kulturno žarišče prav šola, čeprav podružnična, in življenje, ki naj bi se ob šoli razživelo. In kaj lahko k temu konkretnega povemo? od nekod (mi ne vemo ta čas zagotovo odkod!) je prišla pobuda, da bi iz sedanje štirioddelčne po-
Pri svobodnih aktivnostih — Foto: A. Ulaga
družnične šole napravili dvoo-delčno, otroke dveh oddelkov pa vozili iz Muljave na drugo, pet kilometrov oddaljeno podružnično šolo. Torej bi vsaka imela le po dva oddelka. Vse lepo in prav, če se je komu preblisnilo, da je to racionalno ali da to zagotavlja nekoliko višjo raven pouka, da bi tako lažje reševali problem učitelja ali... kdo ve kaj še. Toda nekateri otroci že zdaj pešačijo ob vsakem vremenu tudi po štiri kilometre do Muljave! Kako bi bilo na drugi podružnični šoli z varstvom! Starši, ki imajo dva otroka, enega v prvem ali drugem oddelku, drugega v tretjem ali četrtem oddelku, bi hodili na roditeljske sestanke na dva konca! Kaj pomeni za zdravje tako majhnih otrok prevažanje s kombijem v oddaljeno šolo! In še kaj! A vsi ti pomisleki navsezadnje niso važni sami po sebi, važno je, kaj o vsem tem menijo krajani.
Ali jih bodo vprašali ali jih bodo postavili pred dejstvo? A kdo jih sme prisiliti k nečemu, o čemer jih argumenti »dinar«, »pomanjkanje učiteljev« in drugi ne bodo prepričali. Znani so primeri, ko so občani ob po-
dobnih samovoljnih ukrepih celo prekinili delo na delovnem mestu, rezali občinskim funkcionarjem avtomobilske gume, ker so jim ukinili podružnično šolo in jim v zameno poslali kombi.
Tu pa smo pri jedru. Če o štiri-razrednici v nekem kraju govorimo kot o širšem središču vaškega življenja, kjer se poleg pouka v razredu razvija tudi drugo delo z otroki, varstvo, svobodne aktivnosti otrok, mala šola, ki je kulturno žarišče tudi za občane, postane taka štirira-zrednica nenadoma potrebna zavoljo širših vzgojnoizobraževal-nih interesov pa tudi kulturnih interesov občanov. To pa je tudi pot, na kateri bi morali iskati rešitve za ohranitev in vsebinski razvoj štirirazrednic. Novi zakon o osnovni šoli pa naj bi dal šolam tudi možnost, da zaposlijo učitelja — če je to potrebno — tudi na podružnični šoli.
S. G.
NAJNOVEJŠE!
V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je izšla nova, zanimiva knjiga: Dr. Lojze Sočan:
POT V GOSPODARSKO RAZVITOST
(Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije)
Cena: 360 din za izvod. Naročila pošljite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4
NAROČILNICA
Pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST naročamo....izvodov
knjige POT V GOSPODARSKO RAZVITOST. Knjige pošljite
na naslov:....................................
.... Naročeno, dne.............
(ulica, poštna št., kraj)
(čitljiv podpis naročnika)
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemo knjig.
Sonja Gašperšič
Na skupščini v mesecu marcu bo Zveza delavskih univerz Slovenije sprejemala svoj letni delovni program. Oblikovanju tega programa je bila namenjena minuli torek v pretežni meri tudi razprava na 3. seji izvršilnega odbora zveze. Podlaga za razpravo je bil osnutek delovnega programa, ki je nastajal skupno z delavci delavskih univerz, povezanih v nekaj strokovnih skupinah, zato je tudi že v marsičem izraz potreb delavskih univerz. In rečemo lahko, da je program v svojih zasnovah obrnjen k izobraževalnim potrebam in interesom tako občanov kot delovnih in družbenopolitičnih organizacij. Snovalci programa so kot skupne naloge delavskih univerz opredeljevali naloge, ki so jih kot skupne sprejele že na posvetu vseh delavskih univerz lani poleti v Škofji Loki. Naloge' organov zveze delavskih univerz in njenih delovnih teles ter splošne naloge, ki jih opravlja zveza za svoje člane, pa so opredeljevali tudi na podlagi posebnega posveta v decembru o letnem planiranju in o usmerjenem izobraževanju. Razmišljanja o prihodnjem delu izvirajo torej iz dokaj širokega kroga sodelujočih.
Ne da bi se spuščali v podrobnosti osnutka delovnega programa (je dobra osnova za konkretno aktivnost), pa so z zadnje seje izvršilnega odbora pomembni nekateri poudarki v razpravi, ki bodo k dokončni vsebini delovnega programa zagotovo še prispevali, s tem pa tudi k nadaljnji uveljavitvi Zveze delavskih univerz Slovenije.
Postopno do več skupnih programov izobraževanja. To je bil
en odgovor na doslej nerazrešeno dilemo, ali je lahko zveza delavskih univerz kaj več kot le usklajevalka in usmerjevalka dela delavskih univerz. Seveda je to staro vprašanje, o njem so govorili že pred štirimi leti, toda takrat so ugotavljali, da zveza kadrovsko za zahtevnejše naloge ni usposobljena. To vprašanje je na zadnji letni skupščini znova načel tovariš Miran Potrč, predsednik skupščine zveze, in ga obnovil tudi na zadnji seji izv ršilnega odbora. Po njegovem mnenju (in v kasnejši razpravi so ga » si podprli) bi morala zveza delavskih univerz postopno oblikovati več skupnih programov izobraževanja (tudi s pomočjo nekaterih močno razvitih delavskih univerz), ki bi jih izvajale v se delavske univerze. S tem bi zelo pomagali uveljavljati izobraževalno delo tudi manj razvitih delavskih univerz. Kvalitetno delo vsake delavske univerze je namreč pogoj za njeno uveljav itev. Ni pa mogoče graditi razvoja delavskih univerz na predvidevanju, da bo vsaka zase oblikovala vse svoje programe. Gre seveda za skupne programe izobraževanja na tistih področjih izobraževanja, ki pomenijo skupno usmeritev vseh delavskih univerz, ne pa za specifične izobraževalne potrebe, ki se kažejo na območju le posamezne delavske univerze. Glede na velike potrebe izobraževanja pri delavskih univerzah so tudi sedanje strokovne službe zveze še vse preskromne, da bi lahko gradili večji prodor in učinek dela delavskih univerz le na njihov i pomoči. Potreben je drugačen pristop k delu, ta pa je v postopnem snovanju skupnih programov izobraževanja. Da bi tudi manj razvite delavske univerze lahko uspešno izvajale te skupne pro-
grame izobraževanja, pa bi morala prav zveza pomagati poskrbeti tudi za kvalitetne predavatelje in njihovo usposabljanje.
Okolje za sodelovanje ni bilo dovolj odprto. Vprašanje, ki ga je znova načel Miran Potrč, so v razpravi vsi ocenili kot zelo pomembno za nadaljnji razvoj delavskih univerz. Toda gre za to, o čemer so mnogi govorili, da se okolje, ki naj bi sodelovalo pri nastajanju takih skupnih programov izobraževanja, ni dovolj odprlo do zveze delavskih univerz. V tem pogledu sodelovanje s socialistično zvezo in sindikati ni najbolj pohvalno. Zveza ne more katerikoli skupni program izobraževanja sama zasnovati (je bolj metodični oblikovalec, organizator in mobilizator). Kje je težišče sodelovanja, ali ni pri koordinacijskem odboru za družbenopolitično izobraževanje pri RK SZDL? Ali ni tam primerno mesto za oceno, ali je kak program dognan ali pomanjkljiv. Ponudbe so bile, včasih brez odgovora. To sodelovanje ni najboljše in ga je treba popraviti, pritegniti k oblikovanju skupnih programov izobraževanja vse institucije, ki na j sodelujejo.
O izvajanju zakona o usmerjenem izobraževanju. O osnutku zakona bo v marcu razpravljala skupščina zveze, torej v okviru javne razprave. Oblikovala bo svoja stališča in predloge do rešitev, ki jih vsebuje zakonski osnutek (o gradivu za zakon so razpravljali ze n<i posvetu v Kranju). Vsekakor pa bi bilo potrebno, so menili na izvršilnem odboru, da bi na jesenskem sklicu skupščine razprav ljali tudi že o tem, katere so naloge, ki jih zakon nalaga prav delavskim univ erzam, upoštevaje pri tem konkretne izobraževalne interese uporabnikov. Takrat bi se tudi že morali pogovarjati o tem, kako naj bodo delavske univerze organizirane, kako bo mogoče izvajati osnove svobodne menjave dela, na kakšne način naj se delavske univerze vključujejo v posebne izobraževalne skupnosti (nekatere so se formalno že vključile), kje in kako naj se delavske Univerze še programsko in dohodkovno povezujejo glede na družbenopolitično izobraževanje, ki ga opravljajo. Gre tudi za to, kakšne medsebojne delovne in dohodkovne odnose izoblikov ati med samimi delavskimi univerzami (če bo na primer skupni program izobraževanja izdelala ena močnejših delavskih univerz, tega dela verjetno ne bo opravljala za druge zastonj).
V Trbovljah svečano in delavno. Poleg marčne in jesenske skupščine bo /veza delavskih univerz Slovenije oh koncu maja imela v Trbovljah tudi svečano sejo skupščine ob svojem 20. jubileju.
Seji skupščine v maju bo sledilo posebno posvetovanje, organizirano skupaj s socialistično zvezo, sindikati in drugimi, na katerem naj bi obravnavali problematiko izobraževanja odraslih in svobodne menjave dela. Temu vprašanju bo posvečeno tudi februarsko srečanje samou-pravijalcev Rdeči prapor v Kragujevcu.
Kulturno-estetski vzgoji prednost v programih splošnega izobraževanja. V osnutku programa je tudi zaslediti akcije na področ-
jih, ki po ocenah vseh stagnirajo. Tako smo, na primer, slišali, da vsa dosedanja dogovarjanja o prometni vzgoji niso dala pravih rezultatov in da jih je potrebno obnoviti. Tudi pobude posameznih delavskih univerz, da prevzamejo avto-šole, so se porodile iz prepričanja, da bi se te šole morale več ukvarjati tudi s šofersko kulturo oziroma etiko človeka za avtomobilskim krmilom. Tudi sedanje izobraževanje za potrebe ljudske obrambe in družbene samozaščite je deležno kritik in bo potrebno zbrati predv sem vse dobre izkušnje, da bi temu izobraževanju povsod dali nove kvalitete. Področje, ki najbolj stagnira, pa je področje kulturno-estetske vzgoje. To področje izobraževanja mora dobiti prednost v programih splošnega izobraževanja odraslih. Potrebno bo seveda izdelati nek model tovrstnega izobraževanja in ga ponuditi v praktično preverjanje in dopolnjevanje vsem delavskim univerzam. Po mnenju sindikatov naj bi delavske univerze prevzele tudi izobraževanje organizatorjev kulturnega življenja.
Nihče ne koristi izsledkov centra za samoupravljanje RS ZSS.
Tudi programe družbenopolitičnega izobraževanja bi morali razvijati, seveda v tesnem sodelovanju vseh, ki jih povezuje koor-dinaci jski odbor za družbenopolitično izobraževanje pri socialistični zvezi, ki je nosilka tega izobraževanja. Pri izobraževanju delegatov so največkrat delavske univerze nosilke tega izobraževanja. Letos se bo treba usmeriti tudi na usposabljanje množice novih aktivistov krajevnih skujv nosti. Posebna pozornost velja tudi izobraževanju, v klubih sa-moupravljalcev, čeprav težišče njihovega dela ne bi smelo biti izobraževanje, temveč izmenjava samoupravljalskih izkušenj. Klubi bi morali biti v žarišču samoupravnega dogovarjanja. Nc glede na to pa naj bi bila zveza delavskih univerz ponudnik nekaj skupnih programov delovanja v klubih samoupravljalcev, poskrbela naj bi za kvalitetne mentorje razprav za klube v manj razvitih območjih, predvsem pa naj bi ponudila klubom pomoč pri organiziranju obravnave konkretne problematike (inovacije, delitev po delu, svo-bodna menjava dela). Ugotovitev, da se celotno družbenopolitično izobraževanje vse premalo povezuje z izsledki centra za samoupravno sporazumevanje pri RS ZSS, je gotovo točna.
Namesto o prestižu govorimo raje o slabem sodelovanju. Bobu je treba reči bob! Prestižna vprašanja o tem, kdo je pristojen v republiki za izobraževanje delavcev kadrovskih služb, bi bilo potrebno dati z dnevnega reda. In to tako, da bi se predvsem dogovorili, kdo je usposobljen za tako izobraževanje. To je bistveno vprašanje, čeprav ga nemara nekatere institucije postavljajo, drugače (dohodek od tega je tako rekoč zagotovljen!). Kar pa zadeva naloge delovnih univerz na področju usposabljanja za kadrovske naloge, bi jih morali točno opredeliti družbeni dogovori o kadrovski politiki v občinah, ki pa jih menda v več kot polovici občin sploh še niso sprejeli.
Gorenje Velenje
V Ajdovščini so razglasili najboljše športnike za lansko leto
Prvenstvo v sankanju lepo uspelo
Ajdovski zidarji najboljši
Foto: Miran Kljun
Predsednik komisije za šport in rekreacijo pri ObS ZS Ajdovščina Branko Lavrenčič izroča pokal predstavniku SGP Primorje za ekipno zmago v DŠI.
H. Jerčič
Komisija za šport in rekreacijo v tovarni gospodinjske opreme Gorenje v Velenju je priredila odprto prvenstvo Gorenja v sankanju. Na lepi planinski cesti nad Mislinjo se je v nedeljo, 21. januarja letos zbralo blizu 50 ljubiteljev tega lepega rekreacijskega športa na snegu. Med udeleženci so bili delavci Gorenja in njihovi otroci, na tekmovanje pa sta se z Gorenjske pripeljala tudi tekmovalca ŠD Železniki Pohleven in Prevc.
Za tekmovanje so se posebej pripravljali delavci TOZD vzdrževanje, ki so si sani izdelali kar sami. Seveda so pri tem uporabili dobršno mero inovacijskih zamisli, saj so bile nekatere sani zavidanja vredne. Največ zanimanja je bilo za sani s krmilom in zavorami. Vse pa je kazalo, da bosta tekmovalca iz Selc s pravimi tekmovalnimi sanmi le pokazala, kaj je pravo sankanje. Z rezultatom seveda nista razočarala, saj sta si priborila na 2.500 m dolgi progi prvo in drugo mesto. Na treje mesto se je s standardnimi lesenimi snakami uvrstil najboljši Gorenjčan Oder, med ekipami pa so zmagali vzdrževalci Gorenja, ki so poleg orodjarjev in delavcev računovidstva poka-
zali za tekmovanje največje zanimanje.
Po tekmovanju so povedali:
Marjan Prevc, ŠD Železniki: »To je bil lep izlet. Nikjer drugje ne prirejajo tekmovanj v sankanju, čeprav je mrzlo in snega dovolj. Tudi zato smo prišli, da bi pokazali tekmovalne sani. Misliti smo začeli na Sarajevo, na zimske olimpijske igre. Zato bi se morali sankanje bolj razviti. Modeli sank, ki so jih izdelali delavci Gorenja, so sicer zanimivi, toda bolj turistični. Pri tekmovalnih sankah je" drugače. Samo drsna ploskev stane približno 2000 din. Za tekmovanje je bila-proga premehka. Za rekreacijo pa kar pravšnja!
Franc Pohleven; ŠD Železniki: »Po časopisu sem zvedel za to tekmovanje in z veseljem sem se ga udeležil. Seveda bi moralo biti več tekmovanj. Za to bi morali poskrbeti klubi na Jesenicah, Tržiču, Medvodah, Idriji, Bohinju in Železnikih. S progo pa nisem bil najbolj zadovoljen.«
Sonja Klemenc, Gorenje SOZD: »Domačinka sem. zato sem se tudi udeležila tekmovanja. Škoda, da podobnih akcij ni več. To je prava rekreacija. Seveda sem zmage vesela, še pose-
bej, ker sem vozila skupaj z nečakinjo Katko.
Branko Oder, TOZD Avto-park: »Prvič sem bil na tekmovanju v sankanju. Tu blizu sem doma in izkoristil sem priložnost. Nisem pričakoval takega rezultata. Večkrat bi morali prirediti takšna tekmovanja!«
Jože Pungartnik, TOZD Vzdrževanje: »Prijatelja sta si doma izdelala posebne sani železne konstrukcije. Pričakovali smo, da bomo osvojili prvo mesto. Morali bi še večkrat prirediti takšna tekmovanja, saj se tu tudi med seboj zbližujemo, spoznavamo. Vse skupaj je bilo kar zabavno in koristno.«
Tako torej o tekmovanju, ki si ga delavci še želijo. Udeležba ni bila tako množična, toda to je bilo prvo takšno tekmovanje. Gotovo pa bo tudi prvo tekmovanje spodbuda za naprej.
tvi, katere pokrovitelj je bilo domače SGP Primorje, so prejšnjo soboto v novi športni dvorani Police V Ajdovščini razglasili najboljšega športnika, športnico in ekipo lanskega leta na Primorskem, opravili pa so tudi slavnostni zaključek delavskih športnih iger v ajdovski občini. Laskave naslove najboljših, s tem pa tudi lične pokale so si priborili Silvan Poberaj, 21-letni študent ljubljanske VŠTK, sed-mouvrščeni kajakaš na divjih vodah v lanskem evropskem pokalu; Lidija Benedetič, 20-Ietna delavka Cicibanovega obrata v Cerovem, finalistka lanskega evropskega prvenstva v skoku v višino v dvorani, med ekipami pa so slavili atleti Atletskega kluba Nova Gorica.
Preden je podelil kolajne najboljšim posameznikom in pokale ekipam, ki so sodelovale na delavskih športnih igrah v ajdovski občini v minulem letu, je predsednik komisije za šport in rekreacijo pri občinskem svetu zveze sindikatov v Ajdovščini Branko Lavrenčič povedal, da je lani na DŠI sodelovalo 61 ekip s skupno 458 udeleženci. Najštevilnejša je bila udeležba v veleslalomu, ki se ga je kljub neugodnim vremenskim razmeram udeležilo več kot 100 tekmovalcev iz 14 organizacij združenega dela. Slabše je bilo sodelovanje v krosu, partizanskem mnogoboju, namiznem tenisu in šahu.
V skupni uvrstitvi je zmagalo SGP Primorje s 657 osvojenimi toč. pred Lipo 575, Mlinotestom 421 itd. Pokal za množičnost pa je dobila Lipa, saj je kar 11,79 odstotka njenih delavcev sodelovalo v vseh panogah DŠI. Sicer pa je v 13 panogah v moški konkurenci na lanskih DŠI sodelovalo 17 organizacij združenega dela s skupno 48 ekipami in 376 tekmovalci, med ženskami pa je v osmih disciplinah sodelovalo 82 tekmovalk iz 13 ekip.
Zagovalci posameznih disciplin — moški, veleslalom (kategorija do 25 let); Uršič (Petrol), do 33 let: Valant (Prosveta), do 40 let: Medved (Petrol), nad 40 let: Kramžar (Primorje), streljanje — posamično: Pirc (Primorje), ekipno: Primorje, 2. Primor-
je, 3. Lipa, 4. Prosveta, 5. Tvk-stina: odbojka: Vojna pošta, plavanje — kategorija do 25 let: D. Škerl (Primorje), do 33 let: J. Škerl (Primorje), do 40 let: Hladnik (Primorje), nad 40 let: Pentič (Primorje), mali nogomet: L Fructal, 2. Primorje, 3. Splošno kovinarsko podjetje, 4. Lipa. 5. TPO, Batuje itd. balinanje: L Primorje, 2. Lipa, 3. Gradbeno obrtno podjetje, 4. Splošno kovinsko podjetje, 5. Fructal itd., namizni tenis — posamično: Božič (Primorje), rokomet: L Splošno kovinsko podjetje, 2. Primorje, 3. Lipa, 4. Fructal, 5. TPO Batuje itd., šah
—	posamično:	Žorž (Lipa),
ekipno: L Primorje, 2. Lipa, 3. Tekstina, košarka: L Primorje, 2. Splošno kovinsko podjetje, 3. Lipa itd., partizanski mnogoboj
—	kategorija do 18 let: Bavcon (Lipa), do 35 let: Savič (Primorje), do 44 let: Trošt (Lipa), nad 45 let: Remškar(Primorje), kros
—	kategorija do 25 let: Bavcon
(Lipa) do 33 let: Begovič (Primorje), do 4(1 let: Trošt (Lipa), nad 40 let: Brecelj (Lipa), kegljanje — posamično:	Mišic j
(GOP), ekipno: L Lipa, 2. Primorje. 3: Tekstina, 4. Elektro, 5. Fructal itd.
Ženske — veleslalom, kate-
gorija do 30 let: Ozbič (Lipa); nad 30 let: Kosovel (Lipa), streljanje — posamično: Pajc (Mlinotest), ekipno: L Mlinotest, 2. -Fructal, 3. Primorje itd, odbojka: L Prosveta, 2. Lipa, 3. Mlinotest itd., plavanje — kategorija do 30 let: Zorč (Mlinotest), nad 30 let: Marjanovič (Prosveta), nad 40 let: Premrl (Prosveta)), namizni tenis: Polanc (Mlinotest), partizanski mnogoboj: kategorija do 35 let: Tomič (Primorje), do 44 let: Gorup (Primorje), nad 45 let: Repič (Primorje); kegljanje — posamično: Bolčina (Lipa), ekipno:
L Mlinotest, 2. Primorje, 3. Lipa, 4. Fructal, 5. Tekstina.
Skupni vrstni red: 1. SGP Primorje, 2. Lipa, 3. Mlinotest,
4. Fructal, 5. Splošno kovinsko podjetje, 6. Tekstina, 7. Prosveta, 8. Gradbeno obrtno podjet-jer, 9. TPO Batuje, 10. Vojna pošta itd.
Množičnost (razmerje med številom zaposlenih in številom nastopajočih): 1. Mlinotest, 2. Lipa, 3. Primorje, 4. Fructal itd.
D. K.
Tekst in foto: JOŽE MIKLA VC
Smučarji Vegrada na snegu
Prizadevni delavci, člani sindikata ter komisije za šport in rekreacijo pri CIP » Vegrad«, so uspeli pripraviti pregledno tekmovanje v veleslalomu. Več kot petdeset delavcev se je zbralo na smučiščih v Mežici. Ob strokovni pomoči smučarskega kluba Partizan je srečanje na snegu lepo uspelo. Tisti, ki so bili najhitrejši, bodo zastopali Vegrad na zimskih »ŠIG«, ki bodo na Zatrniku. Pokal je osvojila ekipa T OZD Mehanizacija pred ekipo DSSS in drugo ekipo TOZD Mehanizacija. Najuspešnejši posamezniki v starostnih kategorijah so bili Jožica Mandič, Edvard Ravter (34—40 let),, Marjan Mljač (nad 40 let) in Miran Planko (do 33 let).
Četrtič »Po poteh Kokrškega odreda
Malo snega — veliko srčnosti
V. trnovski maraton
ŠIG v marcu
V nedeljo, 11. februarja, bo v Črnem vrhu nad Idrijo spet velika tradicionalna smučarska prireditev — V. trnovski maraton. Udeleženci bodo tekli na 42 km, na 21 km, predstavniki SLO na 12km, pionirji pa na lOkm. Organizator je speljal vse tekaške steze po poteh, kjer so med NOB hodile in se borile enote IX. korpusa NOV in POJ.
Na V. trnovskem maratonu lahko sodelujejo državljani SFRJ, zamejski Slovenci in tujci. Na maratonu lahko sodelujejo smučarji tekači obeh spolov, ki
so rojeni leta 1961 in prej, pri malem maratonu pa smučarji tekači obeh spolov, ki so rojeni leta 1964 in prej. Prijave sprejema organizator do vključno 31. januarja na naslov: TRNOVSKI MARATON, Organizacijski komite, 65280 IDRIJA, Staneta Rozmana 25. Do tega dne je treba nakazati organizatorju tudi startnino, ki je za odrasle 100, za dijake in učence v gospodarstvu 50 in za pionirje 10 dinarjev.
Start in cilj V. trnovskega maratona bosta pred hotelom »Bor«, začetek velike prireditve pa bo ob 9.30.
Republiški odbor Sindikata gradbenih delavcev Slovenije se je odločil, da bo tudi letos organiziral zimske športne igre. Pokroviteljstvo in glavno breme organizacije je sprejela delovna organizacija EM Hidromontaža. Maribor. Stekle so tudi že priprave. na tekmovanje, ki bo od I. do 3. marca 1979. leta.
Razpis je že bil poslan v začetku januarja, rok prijav pa je bil 25. januar.
Ob ne najlepšem vremenu in še ob slabših snežnih razmerah so domačini v Dupljah kljub mnogim težavam —dv a dni pred tekmo so morali zaradi pomanjkanja snega potegniti novo progo proti Strahinju in Naklem — odlično poskrbeli za množično spominsko prireditev smučarskih tekačev »Po poteh Kokrškega odreda«. Dan je bil mračen, mrzel, neprijazen, pa je kljub temu zvabil v Duplje le malo manj kot 130(1 ljubiteljev smučarskega teka. To je dokaz več, kako hitro narašča število tistih. ki si pozimi ne iščejo le rekreacije ob žičnicah in v polni meri uživajo v teku in hoji na smučeh.
Ob maratonu v Dupljah velja vsekakor omeniti, da je delala
zanj več dni tako rekoč vsa vas. Dela je bilo več kot veliko, največje težave pa so bile s snežno odejo, ki se je v zadnjih dneh pred prireditvijo stanjšala na borih nekaj centimetrov. Kljub zelo resnim problemom pa so domačini dobro pripravili progo. Sneg je bil trd, ponekod leden, pa je vseeno šlo. Zato so udeleženci pohvalili organizacijo, čeprav so mnogi prišli na cilj kar malce »načeti«.
Ko govorimo o vse večji priljubljenosti smučarskega teka, so vsekakor zelo zgovorne številke o dosedanjih udeležbah na Du-peljskem maratonu. Prvo leto se je teka udeležilo 92 prijateljev smučanja, naslednje 270, lani 800. letos pa že 1261. In prihodnje leto? Vse kaže, da bo
moral organizator sčasoma omejiti število nastopajočih, saj so tudi njegove možnosti omejene.
In kdo so bili letos v Dupljah najhitrejši?
Moški nad 40 let, 30 km: 1. Seljak (Kranj) 1:38.16; moški do 40 let, 30 km: L Orešek (SK Ihan) 1:35,02; ženske nad 35 let, 30 km: L M. Grom (Vrhnika) 2:28,16; ženske do 35 let, 30 km: L Kordež (SK Triglav Kranj) 1:53,54; moški 15 km, trim: 1. Lapanja (Bohinj) 43:26,22; ženske 15 km trim: L Moder (Dol pri Ljubljani) 55:01,64; pionirji 15 km: L Gregorič (SK Ihan) 44:26,22; pionirke 15 km: 1. Pogačnik (SK Ihan) 1:06,55; pripadniki JLA, TO in UJV: 1. Alič (Bohinjska Bela) 20,15 itd.
Ul
Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS) in kmečko vprašanje
Posluh za Dunaj, veliko i
d.)
manjši za svojo zemljo

} ^ O I K

List i* mtonst* slovenskega delavskega ljudstva.
laluO* vmU prvi la	6«lrt*k v m—c*.
•••*».	L|ulU)aua tliif ji. Ucvembia	I-
^9~ Sodrugl, dolarol! Skrbite m r«**irj«n)o Usta. S^ll Vabilo na narocbo
JMatm fiaaiU «a lateraM d* Lara k	l J »dal ra.
oaU ie««	flti 1 -40
l«*«	TO
♦•trt Irta	M
yrn»a>• iuviU« 5 kr
Od Kliti) in d»Uc.
Hi p
i. >'>r44. .► .*»• *	•>*«• —
.»»	•	'•*»•***«*»«	» ni* • J* -vi
r«ia i~< * r m 4» < 'a'«M « r-Hm •■ai. | r«
►*»ra.—■'>1	'..sina. |
Im* *• >j kr • *
la JrrJKt ;
'Mi*	»H*« W>> rv4a.;- 0»*» m««	I« -
W* Ma«». ^aeakafc Ato': tod* i. ■ «.• I. •«•	*• 4*« •rra.r*- a «	l-..
tmm mmm —’ p ta*^i e — I • .» .«i •• • *.«. ter to a -rto	r *r»i t * v *> •-•	» ‘ j • • 'r».
i Ji-tto* »V*. Maa*«" »rto • etoaa to »•«-. ;•• • K	■ v« • i-kj • 'J.I > Mi • tr*j4* ' »»i*
«1*.	•	.......»1 r—r.l. t
deltoitol r »•
Me .**•«•*<.•» f' :k : ar. •• UM-) V..j» liwto^> ai#~»	. <^« -i • N - «r - k’!** P'-
« -)• v-ma •« ki -a* > ki»i i« j trak* > -•«>•'< i i-r* •	ver '...-r«
vto«a*). . (»•i'• l	v.. M-a	I. *. t *»	«« e.
■arki * «ioj» t1- aiir >. ~ •« w to .■», 4"	.
i L ar.«,«.« e«»r..... «	H*.	i •-
‘ >• ».Ir*	. V i*-««'. (ra'. •- a. 4-.|.- k«'
| ’ .‘V**- *r	t»fc«<to *•« .-totto ato—'
’ j vi	»a r-r<r »»irtot ».—to ■> ^rr^toto ■ -
’ -e !. i ...	. od ktoitototo* *• *»»••••• •	•
' j »:	-J ,	*-.* •-•»'(•l *fr toto-tofi »to«|^«41 f to- •
I »-•	4» ito aa tto«A •» uaati ka ir—. *«••-•
;	r:»»	k«.| »•to'« v '*a4» r-toiJ« *
j »• , -	't-ii ft*4*	v»— « *i»w« a—m »««*•
r«4tto to <•%.- /.k— «■■». —»♦». kto**^ *« to . '	to... — •M	M* • turni.« ,«r- .
• I ».ti« M.. . i—> ■ i W>»ek 1 j	»Ir««*« *« r-raLk
1 J aknr%-r<i >toM»to • •	**«« i u»-«V* t»»/
’ j /—kaalto r »-'»'i	• l..i'*k!to	l»'»f»in •
' l»r t'% »	. J« «*.«» :»••.» t. * i.
■»*	;•. i« Mto«. « •:	*	to«.*to<»«to.- n»k-
,	. ......	to M-a »- *r -• --
-i -	•
1	... • f» t ««a-«ei. to» u».- a | u«T.we.ra to
•« tol-, a
to .:*••• k-a« »•ir*	'• r« •: »>to .-i.
» 4'irtto p.*«'•	.1 rar- ■
r* "•i-a. *•>.
«"».-A: a* • • l
i • k— V to. i
M a	,
»«|H . * • f « 'I
♦*-*.« to« ■>-.* Sto-i, • » #-—ktoteeva ... irvr—vaAto. *••••'•<« .
L :'
/?oA’ Drofenik (1S61)—1903), publicist iz Celju, eden izmed začetnikov socialističnega gibanja in ustanovitelj socialnodemokratske stranke na Slovenskem.
Delavec«, socialnodemokratski list, izhaja! od 2. XI. IS9S do /. 17. /398: lem. Tiskali so-ga v Ljubljana, Zagrebu, na Dunaju in v Trstu. Med odgovornimi uredniki: Anton Grablovic, Rok Drofenik, Jote Zavertnik, Ludvik Zadnik, / rane liani.
Franc Rorman
Stališče delavske stranke na Slovenskem do kmečkega vprašanja, pri čemer se mislimo zadržati predvsem na stališčih stranke, s katerimi se je opredeljevala ali je kmet lahko njen zaveznik ali ne, je bilo še zlasti pomembno zato, ker je bil v industri jsko sorazmerno zaostalih avstrijskih deželah s slovenskim prebivalstvom kmečki delež prebivalstva zelo visok, pri tem pa je bil tudi položaj kmetov vse do začetka 20. stoletja izrazito slab. Pri nas praktično ni bilo veleposesti ali je bila v rokah posvetnih in cerkvenih fevdalcev, medtem ko je bila kmečka posest pretežno omejena na male kmete. Tudi srednjih kmetov ni bilo veliko. Ekstenzivno kmetovanje, presežek delovne sile na kmetijskih obratih, zadolženost in s tem propadanje kmetij ali vsaj njihova cepitev — vse to je ustvarjalo množico ^ pavperiziranega prebivalstva, ki je odhajalo v veliki meri v Ameriko in v zahodnoevropske rudnike ali pa se je zaposlovalo v nastajajoči industriji na Slovenskem. Ustvarjalo je kmečke delavce in posle ter vaški proletariat. Težaven položaj v kmetijstvu je bil tako eden izmed osrednjih problemov v slovenskem gospodarskem in političnem življenju druge polovice 19. stol. Tako je bilo več kot jasno, da bo moralo tudi delavsko gibanje oziroma od leta 1896 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS) zavzeti do tega problema jasno stališče. Med drugim tudi zato, ker se je v devetdesetih letih začelo hitro širiti krščansko socialno gibanje, ki je med drugim izbralo za svoj cilj pomagati obubožanemu kmetu in je s svojimi kmetijskimi zadrugami na tem področju opravilo pomembno delo. Obenem pa je večina kmečkega prebivalstva na ta način prešla v klerikalno stranko.
Socialna demokracija se do devetdesetih let ni kaj prida menila za kmete, vsaj razpoložljivi viri nam o tem ničesar ne povedo. Res je, da so na marsikaterem delavskem shodu sodelovali tudi kmetje, da so socialni demokrati v svojih govorih in resolucijah napadali veleposest, prevelike davke, obtoževali oblast, da z neustrezno gospodarsko politiko povzroča izseljevanje in podobno, vendar pa je bilo v vseh teh govorih ali člankih jasno čutiti tisti argument, ki je kmeta tako tedaj kot tudi v bodoče odvračal od socialne demokracije, namreč geslo, da bodi vsa zemlja skupna last.
Ustanovni zbor jugoslovanske socialnodemokratske stranke, ki je bil v Ljubljani 15. in 16. avgusta 1896. je kot svojo četrto točko dnevnega reda obravnaval tudi agrarno vprašanje. Referat o tem je imel Rok Drofenik, ki je v predlagani resoluciji tudi že opredelil program socialnodemokratske stranke pri reševanju kmečkega vprašanja. 1.) Občinska posest naj se poveča in naj jo vzajemno obdelujejo vsi občani, v bodisi posredno ali neposredno zato ustanovljeni zadrugi, v katero lahko vstopi vsak občan. Do dohodka teh občinskih posesti ima vsak občan enake pravice, če seveda zemljo obdeluje. Od dohodka naj bi del porabili za vzdrže-*" van je starih in onemoglih. 2.) Kdor ima manj kot 600 goldinarjev letnega dohodka, naj bo oproščen davka, 3.) Podržavi naj se ves državni in hipotekarni dolg, obrestna mera pa zmanjša do višine lastnih sredstev, 4.) Odpravijo naj se pristojbine pri nakupu, prodaji ali prepisu zemljišč, kot tudi koleki za prošnje in listine. 5.) Zagotoviti je potrebno brezplačno zdravstveno in pravno pomoč. 6.) Uve-Ijaviti bi morali zavarovanje v primeru bolezni ali telesnih poškodb, odpravi naj se poselski red, zavarovanje proti elementarnim nesrečam naj se podržavi, ob naravnih nesrečah naj bo ljudem zagotovljena podpora dovoljen naj bo lov.
Drofenik je na popoldanski seji še bolj kon-kresni- orisal težave kmetov in pokazal, da je to precej dobro poznal. Zavedal pa se je, da ■T i demokracija o kmetih ne misli kot o svojih
' vnukih in da nima razčiščenega pogleda na
grarno . prašanje. Opozoril je, da klerikalci osvajajo kmečki teren in zato apeliral, naj socialni de-mokruli kmetu pokažejo pot. »Resolucija nič ne izjavlja, a je potrebna za našo taktiko. Kmečkega stanu z njo ne bomo rešili, a mi ne smemo reči: kadar ne boš nič imel, pa pridi k nam.« V debati je Di ofenikova resolucija res propadla. Zavertnik je v svoji diskusiji izjavil: »Kar se tukaj predlaga je lepo, volja je dobra, a vendar nam nič ne pomaga. Resolucija ne bode rešila kmeta pred poginom. V resoluciji je predloženo, naj se vzame kmetu davek, kdo bo pa potem plačeval? Delavec. A za to jaz kot socialni demokrat ne morem glasovati. S kmetom konkurira veleposestnik ravno tako kakor tovarnar in kapitalist z malim obrtnikom. Ako pride socialna demokracija do ylade, dobil bode današnji kmet, česar potrebuje, preje mu pa ne moremo z resolucijami pomagati. Mi smatramo tudi kmeta za delavca, tedaj velja tudi za njega strankarski program. Mi smo povsod nasprotniki zasebne posesti in moramo tudi tukaj biti konsekventni.« (Proti resoluciji so govorili tudi Cobal, Železnikar in Kristan, ki
pa vendar ni bil tako docela odklonilen ,kot drugi . Dejal je, da je »agrarno vprašanje za nas še tako nejasno, da nam ni mogoče kaj skleniti. Mi moramo že sedaj kmeta sprejeti v naše vrste, ne smemo pa v ta namen iluzije delati, temveč mu moramo le dokazati, da zahteva njegov lastni interes spremenitev družbenega reda, zato naj se agrarno vprašanje proučuje in da na dnevni red prihodnjega zbora.« Zavertnik pa je še predlagal, naj se med kmeti širi jo poljudno pisane agitacijske brošure. Ta dva predloga je zbor sprejel.
V začetku devetdesetih let je bila socialna demokracija poleg Ljubljane najbolje organizirana na Štajerskem, kjer je v Celju in okolici deloval Rok Drofenik, ki se je precej ukvarjal s kmečkim vprašanjem. To se je pokazalo na okrajni konferenci JSDS za Štajersko, ki je bila kmalu po ustanovnem kongresu JSDS. Na tej konferenci v Celju, bila je 20. septembra 1896. leta je Drofenik v poročilu o razvoju delavske organizacije omenil, da »se je gledalo v prvi vrsti, da se pridobi kmečko ljudstvo. Naš trud ni bil zaman. Pridobili smo mnogo somišljenikov, socializem je razširjen po vsem okraju, tako med industrijskimi delavci kakor med kmečkim ljudstvom.« V poročilu JSDS za VI. zbor avstrijske socialnodemokratske stranke, ki je bil na Dunaju junija 1897. leta, je rečeno, da je stranka postavila za državnozborske volitve kandidata v kuriji podeželskih občin v litijskem okraju, kjer se znaten del malih kmetov odločno priznava k socialnodemokratski stranki, kandidat Kordelič je tam dobil le nekaj manj glasov volivnih mož kakor liberalni in zmagoviti klerikalni kandidat. Vsekakor so bila to leta, ko je bilo kmetijstvo v hudi krizi in se je dejansko del kmetov opredeljeval oziroma približeval socialni demokraciji. Žal še ni opravljenih raziskav, da bi lahko govorili, kolikšen je bil delež kmetov. Obenem pa so to tudi leta, ko se uveljavlja krščansko socialno gibanje in množično ustanavl ja svoja društva tako na podeželju kot na robu mest. V Savinjski dolini, denimo, so prav ta leta zelo zanimiva in kažejo, kako si obe stranki poskušata pridobiti kmete, kako druga drugi razbijata shode in kako druga drugi skušata odvzeti postojanke. Prav na Štajerskem je med kmečkim prebivalstvom v tem času precej odmeval list Luč, ki ga je v Celju izdajala socialna demokracija.
Na zboru stranke na Dunaju 1897. leta je Zavertnik poudaril, da mora socialna demokracija pridobiti tudi kmete in ne le industrijske delavce, medtem smo je bil Cobal proti agrarnemu programu, češ da socialna demokracija lahko dovolj uspešno agitira že s hainfeldskim programom in je treba kmetom le razložiti, da jih bo socialna demokracija osvobodila ne pa da jim bo kaj vzela. Različni delegati so nastopili proti ustanovitvi posebnega lista za kmeta, sodili so na j se delavski listi bolj ukvarjajo z zadevami kmečkega proletariata in pri tem kmetu vedno znova povedo, da je proletarec in
nič drugega in da morajo biti njegove koristi, če naj jih zastopa socialna demokracija, identične s koristmi industrijskih delavcev.
Na II. zboru JSDS, ki je bil 25. in 26. decembra 1897. leta v Ljubljani, na dnevnem redu ni bilo agrarnega vprašanja, čeprav je bil sklep ustanovnega zbora, naj o tem razpravlja naslednji zbor stranke. Iz poročila izvršnega odbora JSDS za VIL zbor avstrijske socialnodemokratske stranke v Brnu v septembru 1899. leta pa je razvidno, da so v letu 1897-98 agitirali tudi med gorenjskimi kmeti in pripravljali celo ustanovitev politične organizacije za gorenjske kmete, ki naj bi imela sedež v Radovljici. Vendar iz tega ni biio nič.
Zbor nemške socialne demokracije v Avstriji je na svojem zasedanju leta 1900 v Gradcu sprejel resolucijo o agitaciji med kmeti, o kateri je potem sklepal tudi zbor vseavstrijske socialnodemokratske stranke na Dunaju leta 190 I. ki pa ni bila sprejeta kot dodatek k strankinemu programu. V tej resoluciji je med drugim rečeno, da se ne loteva načelnih razpravljanj o agrarnem vprašanju, katerega znanstvene osnove so še deloma nedograjene. Naloga socialnodemokratske agitacije med kmeti je predvsem vzgojiti kmečko prebivalstvo v socialističnemu mišljenju. Socialnodemokratska agitaci ja med kmeti si mora predvsem prizadevati, da odstrani duhovne in politične pregrade kmečkega konzervativizma, mora torej odločno delovati za razširitev šolske izobrazbe, za to, da bo država prevzela kmečke dolgove, boriti se mora za splošno, enako, neposredno in tajno volilno pravico in poučevati kmečko prebivalstvo s časniki, brošurami, kmečkimi koledarji in podobnim ter se z vso močjo bojevati proti klerikalizmu, ki poneumlja ljudstvo, pri čemer pa naj se ustrezno našemu programu ogiba žaljenju verskih čustev kmečkega prebivalstva. Med praktičnimi poljedelskimi reformami je treba nastopati za tiste, pri katerih gre za družbeno organizacijo proizva jan ja in porazdeljevanja pridelkov (torej za zadružništvo), odpravo privilegijev in krivičnih posegov*posameznih lastnikov. gre za razvoj poljedelstva v splošno dobro pa tudi za izboljšanje, pocenitev življenjskih potrebščin ter za fizično in duhovno varstvo kmečkih delavcev. Slednjič je potrebno upoštevati tudi to, da je prebujanje kmečkega prebivalstva tudi stvar političnega boja in da bodo podeželski prebivalci iskali tem trajnejšo oporo v socialni demokraciji, čim odločneje in brezobzirneje bo le-ta izpolnjevala svo jo dolžnost v boju za vse zahteve človečnosti. pravičnosti in svobode. Zato je naloga agitacije med kmeti, da povsod odkrito naatopa za vse druge zahteve socialne demokracije, kjerkoli pridejo v poštev, da z neumornim izobraževalnim delom iztrga kmečko prebivalstvo iz ravnodušnosti. O tej resoluciji, ki v programu stranke ni bila sprejeta, je Kristan na zboru stranke na Dunaju dejal: »Resoluciji o agitaciji med kmeti bi izkazali preveč časti.
če bi jo sprejeli v program. Vsi. ki so govorili o agi-taciji med kmeti, so priznali, da resolucija še ni zrela, zakaj naj bi oteževali program z nezrelimi rečmi. Adler je menil, da s kmeti nimamo kaj opraviti. Toda so kraji v državi, kjer je vprašanje stališča socialne demokraci je do kmetov zares pereče, tako pri nas na jugu. kjer je industrija v povojih, kjer imamo zgolj agrarna področja in kjer je tudi med agrarnim prebivalstvom zanimanje za socializem. Toda mislim, da si bomo lahko pomagali in si bomo morali pomagati še dolga leta z resolucijo.
Na zborih JSDS pa je bil odmev te resolucije pravzaprav ničen. Še pred sprejetjem resolucije je bil septembra 1900 v Trstu lil. zbor JSDS, na katerem je bila sprejeta resolucija, ki poziva k agitaciji med kmečkimi delavci in malimi kmeti. Zbor je v ta namen izvolil agrarno komisijo, katere naloga je bila proučevati agrarno vprašanje in vprašanje kmečke organizacije ter o rezultatih poročati na prihodnjem rednem zboru stranke.
Naslednji, torej IV.. zbor stranke je bil v decembru 1902. leta v Celju. Na njem je o agrarnem vprašanju poročati takrat komaj 21-letni Albin Prepe-luh-Abditus. ki se je tedaj že intenzivno ukvarjal z agrarnim vprašanjem in o tem tudi korespondiral s Karlom Kautskim. ki je pred nedavnim izdal svojo knjigo »Agrarno vprašanje«. Prepeluh je na zboru predlagal resolucijo, v kateri priporoča zadružništvo. vendar jo je zbor odklonil. Stranka je spet pri-poročila. naj bi izdajali agitacijske spise. V svojem referatu je Prepeluh na podlagi statistike in strokovne literature dokazoval, kako ni res. da bi mala in srednja posestva propadala in je zato predlagal ustanavljanje kreditne, konzumne in produktivne zadruge. O tem zboru stranke se ni ohranil zapisnik. na voljo so le skopa poročila v Rdečem praporu in Naših zapiskih ter nekaj Prepeluhovih spominskih zapisov . Značilen za ta zbor je spopad med Bernsteinovci in zagovorniki revolucionarnega marksizma, pri čemer so slednji zaradi revolucionarne ideologije sodili, da mora kmet propasti in da bo šele kot proletarec pravi član socialne demo-kracije. ne pa le bolj ali manj sumljiv sopotnik.
Odslej se agrarno vprašanje kot posebna točka dnev nega reda na zborih JSDS ne pojav lja več. Na zboru v Ljubljani leta 1912. osmem po vrsti, je bilo agrarno vprašanje sicer na dnevnem redu. a ga je zbor odložil na prihodnji zbor, na njem, leta 1914. pa je bil sklep že pozabljen. Mimo občasnih pripomb posameznih socialnodemokratskih voditeljev in teoretikov. denimo Tume in zlasti Prepeluha, se JSDS ni več v eliko zavzemala za kmeta, pač v skladu z ideologijo nemške in avstrijske socialne demokracije, ki je na splošno vzeto sodila, da je socializem stvar brezlastniškega razreda, kar na kmet ni.
(SE NADALJUJE)
Humoreska
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 4
Predano priporočanje pozitivne produkcije
Zadnje čase se ljudje med seboj pozdravljamo z vznemirljivim poudarkom v glasu in z ALI ŽE VEŠ? namesto z ZDRAVO. Takšni pozdravi pa vnašajo nemir v naše predane delovne ljudi, zato bi jih kazalo vsaj prepovedati, če jim že kako drugače ne moremo blizu. Prepovedati bi kazalo tudi GOSPODE v trgovinah, zdravstvenih domovih in še kje ter jih nadomestiti s TOVARIŠI — če je še možno (to je samo obrobna ntisel, ki je mimo tega mišljena
Vedno so mi bili vzor odločni ljudje, takšni, ki po tekočem traku realizirajo pozitivne premike v korist neposrednih interesov. Eden izmed njih je nekoč rekel svojemu podrejenemu: — Prav je, da pritožbe tistega delavca niste dali ad acta, ampak da ste jo vzeli v postopek ne glede na morebitne posledice. Kmalu nato ga je na odgovornem delovnem mestu zamenjal drug, nekoliko bolj ustrezen človek, in rekel istemu delavcu: — Ne igrajte se z ustvarjalnim razpoloženjem
starost, naš človek pa bo tudi vsemu takšnemu, česar ne bo razumel (ker aktivizacija naših izobraževalnih produktov ni bila vselej najbolj uspešna), zavzeto in ustvarjalno kimal, a kdaj pa kdaj tudi predano ploskal.
Milih vizij, svetlih perspektiv in lepih sanj pa v naši družbi menda ja ni mogoče ukiniti!
Tudi o zaslužnih ljudeh, ki se.s svojih stolčkov leta in leta ne premaknejo, ne na levo, ne na desno, ne navzdol, ampak bi radi samo navzgor, delavec pa zaradi
z'
V.
A

DE	SKAWJ)iiT LETALSKA NoižeA	KNEZOVA VLADA- VINA	NA)MAN)Š4 CELINA	?ER]E BRJ REPI	MATR&N ItLEC SNOV)	S£L6I7SL0 MEStO (ypR£s)	MENA LUZAR	gorata PoURfljNA NAZUSil ARABI7E	ost9A PoD srrbNi- 5tvoM|'4J! STjom	bOLDCENI bUB/l V RIM. mi-DAR7U	NAfotie- DOVALZA UUBL7AAI. TV	?essAm KRAL7
DEL BtROfE u/vsaa-M												
Kiprotmi												
zakoni Del tezAt Nlc TU R.E.							KDllONT TRANC. MODNA M ISA					
DE	2^.0 TU SAR			LEL uda				-		ANMIIUU VELETOK V BURMI		
	bVO&EUlK VMAT&M.			Ed? a n NovAK								
lili								>>£L pU5L7ANt 06 RA/A IZ KOLOV				CttoVŠi!) klUb
17.16RMB: 15RAME)						DEKOKT 'ZDEi-K/ IZGUNe						
ATRISIU ViLtToK				SESTAVIL: «.N,	MESTO V DNMLNZIII MLhAJiN. ■ZS&RCEK"							
OSEBMi				kuhar LOVRO			S0t).SLO\IE*|. PESNIK					
				STAR.7ARN. TELOVADEC			COPRNICA					
MATUklA MApLkA											SAMC^Nl STR07I	vulic.ktok V OTotjU KI KLADI (TRERAS
DE	santpiu OTOK V V«. ALI3|(1£K) SoAAt)	TUŽM „ SADEŽ.							NEMŠKI STOLNI K			
		RESNI IZDELEK							TANTAL			
slava Klavora			IZVRŠNI OR&ANM.I 06LAST SV07INA									
isralec rak&r				Pozitivna elektroda						Tomislav, nerau c		
				eson Tomc						NELN0SHO TR?L)EN)E.		
AUfilEŠIU Tou-ri K.					3oRA WA Kreti OMiAte« SNor							
IIMSKMPO WV10 SRE-msčBvgsi tTALIOI							.	IZVORNI M&IGČKE MtN/AtM	CElpM Tovarna AMIN			
VRSTA				PALETI, odličen . iwift.TEWe kUTENI.7						V		
REČA SKoZI SRENJOfelf						&07EUGI waR3(E SOLE						
nabava						SUROVIM 2ABARI/E						
izredno pozitovno op. p.).
Nato pa teče pogovor takole. Kaj naj vem? I, da bodo šle storitve spet gor. Pa stanovanja tudi! Kako naj vem, ko še nisem imel Dela v rokah?! Jaz tudi ne! Po radiu sem slišal. Jaz ga ne poslušam. O, to je pa koristno, če so šle gor. Vsaj toliko reklamacij ne bo!
In beseda da besedo, čas pa teče.
A to, da čas teče, še ni najhuje. Tega smo vajeni s sestankov. Huje je, da takšnih govoric nihče ne zanika, da v razgovorih na ulici ne ločujemo zrnja od plev in da k perečim problemom ne pristopamo z resnimi analizami, ampak s humorističnimi prijemi.
Sicer pa: mar ni bil tisti tovariš •z zveze, ki je rekel, da se bencin ne bo podražil, prav tako humorist. Nikakor ne! Če globlje premislimo, tega ni govoril iz humorističnih nagnjenj, marveč iz občutka odgovornosti. Pet minut Pred dvanajsto je reševal vnetljivo situacijo v zvezi z bencinom. Samo zamislimo si, kaj bi se lahko zgodilo, če bi vsi avtomobilisti v Jugoslaviji nekaj dni zapored valili pločevinaste sode pred bencinske črpalke, podobno, kot so nekoč, ko dinar še ni drsel, pred devalvacijo topili dinarje v devize. Le prava beseda ju bila izrečena ob pravem času! Dobro je bilo tudi, da so prodajo bencina v sode nazadnje sploh Prepovedali in da je tik pred dvanjasto še bencina zmanjkalo.
progresivnih nosilcev!
Pravilno! Motenje ustvarjalnega razpoloženja progresivnih nosilcev lahko povzroči posameznikom in naši družbi veliko več škode kot vsesplošni sestan-karski dremež.
Skratka, po tem obveznem samokritičnem razmišljanju, ki se nam vsem akcijsko priporoča, sem sklenil osmisliti svoje pisanje z bolj pozitivpim pristopom. Namesto da bi opisoval, kao se pri nas le preveč mlati prazna slama brez pravih sklepov in akcije, bom tudi jaz kdaj pa kdaj udaril po mizi, če bo akcija tako zahtevala, in tudi kaj pametnega rekel. A kar bo glavno: poslušali me bodo in se tresli — ni vrag!
Ali pa (originalna ideja): namesto da bi opisoval, kako si naši predavatelji aktualnih problemov z aktivistično latovščino pomagajo do delavskih src, katerih lastniki gledajo na uro, bom poslej pisal, kako se z njimi preprosto pogovarjajo (namesto konfrontirajo — po starem). Pa še, kakšne skrbi jih tarejo in kako jim pomagati, da bi bolje živeli (da bi — povedano bralcem materialov za voljo večje razumljivosti — tako prišlo do neposredne realizacije njihovih avtentičnih interesov). In meni kakor tudi tistim, ki politično budno in akcijsko pripravljeni prebirajo to moje pisanje, bo živ-Ijenje teklo mirno. Vsi bomo mimo tega na takšnih ali drugačnih položajih dočakali visoko
kadrovske gneče na višjih ravneh ne more zraven, bom pisal vse dobro. »Še na mnoga leta našemu direktorju, ki je rastel s kolektivom, ga dvignil gor, napravil velike sklade, začel z golimi rokami, itd.«
Ni vrag, da bi ne vžgalo in da bi prizadeti faktorji ne rekli: »Ja, ja, tako je treba pisati! Ljudstvu v poduk in za kratek čas, nam pa v čisto veselje. Saj je lahko kritika, ampak kritika ne sme postati sama sebi namen. Biti mora koristna! Tudi takšne ljudi, ki znajo delati takšne kritike, se kdaj pa kdaj potrebuje za razreševanje pereče situacije, kako ne!
Zdaj na primer zelo potrebujemo nekaj komikov, ki bi rekli, da se ne bo jutri nič podražilo. To bi se ljudje smejali, a smeh je, kot je znano, najcenejše zdravilo za človeške tegobe pa še nalezljiv je za nameček.
A kaj šele pozitiven smeh! Zato torej, ker so zdravila vse dražja, nekaterih iz uvoza pa celo primanjkuje, se bom v prihodnje v večji meri kot doslej ukvarjal s produkcijo pozitivnega smeha. Ni vrag, da bi takšno moje predano početje ne vzbudilo zanimanja in potrebne pozornosti na nekaterih merodajnih in dejavnih mestih. Mimo tega pa se nekaterim najbolj prizadetim delom določenega sloja nekoliko tudi še sam priporoča v ustrezno akcijsko uporabo bolj pozitivno angažirani:
Janko Špiček
Rešitve pošljite do 7. februarja 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST LJUBLJANA, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 4. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 2
Primož Trubar, Rado Simoniti, anorak, Sisak, Mile, anis, ro, Enare, anoda, naton, panika, RD, Canossa, Ali, sekt, til, lojnica, saje, Avanti, Renan, RK, ulanec, Medulin, Watt, Omajadi, IA, Orne, atentat, Beara, Eskimi, interim, Erič, RI, kava, lina.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 2:
1.	nagrada 200 din: Majda Smolič, Kidričeva 7, 61330 Kočevje;
2.	nagrada 150 din: Marica Mihelj, Ledine 2, 65000 Nova Gorica;
3.	nagrada 100 din: Zlatka Brdnik, Lenartova 6, 62392 Mežica.
Nagrade bomo poslali po pošti.
Družboslovna zbirka založbe DE
Lenart Šetinc:
TEMELJI SAMOUPRAVNEGA SISTEMA INFORMIRANJA
Knjiga bo nepogrešljiv pripomoček tistim, ki se ukvarjajo z načrtovanjem, organiziranjem in z usposabljanjem informiranja v vseh okoljih na vseh ravneh družbene skupnosti, predvsem pa je namenjena članom samoupravnih organov, delegacij in delavcem v informacijskih službah in ustanovah. Knjiga je vezana v platno in je opremljena z varovalnim ovitkom.
Cena za izvod 190 din.
Knjigo lahko naročite na naslov: ČGP Delo-TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali jo kupite v knjigarni Delavske enotnosti v Ljubljani, Tavčarjeva 5.
s>
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP (odgovorni urednik), Janez Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra	Voljč. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4,
1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Vojko Černelč (glavni urednik in	poštni predal 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033 int 278
direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan 322-947. Uredništvo tel.: 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala’ Križnik, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št.
50100-601-11807, devizni račun pri Ljubljanski banki, št. 501-620-7-121100. Posamezna številka stane 5,00 din, letna naročnina je 250,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Kaj pa če se sneg topi
Tekst in foto: A. Agnič
Tisti dan, v torek, ko je bila v Ljubljani megla in je vmes rosil dež, je na Dolenjskem večji del dneva sijalo sonce. Res, da skozi rahlo meglico, vendar je sijalo tako močno, da so se solzili pobeljeni griči okrog Trebnjega, Mirne, Mokronoga in najbrž tudi marsikje drugje.
Vseeno pa je bilo na vsaki primerni strmini živahno in veselo. Otroški vrišč in vmesni klici vaditeljev so se razlegali daleč naokrog. Na belih ploskvah je mrgolelo. Raznobarvne žive pike so počasi lezle navkreber in se veliko hitreje spuščale navzdol. Vmes pa se je katera med njimi tudi ustavila. Vendar ne za dolgo.
Tisti dan, v torek, je bil drugi dan zimskih šolskih počitnic in šolarji so, kdor je le mogel, odhitel na sneg. Tudi smučarski tečaji, ki so jih pripravile posamezne šole, so imeli za seboj že vsaj en dan smuke, tako da so tudi začetniki postali že bolj pogumni.
»Imate pri vas v Trebnjem dobro organizirano smučanje svojih učencev med počitnicami?,« sem vprašal ravnatelja šole Štefana Kamina.
»Imamo pa tudi nimamo. Vsaj zadovoljni še nismo s tem, kar smo dosegli.«
»V srednjeročnem načrtu smo si v občini Trebnje zadali nalogo, da bomo vsako leto, od leta 1980 dalje eno generacijo šolarjev naučili smučati, in to učence petih razredov, eno pa plavati, to je tisto, ki obiskuje četrti razred,« je takoj na začetku pogo-
vora poudatil tajnik občinske izobraževalne skupnosti Trebnje Janez Kranjc.
»In?«
»Ne vem še, če bo šlo. V občini imamo od 2.553 učencev kar 400 tistih, ki hodijo v peti razred. Na petih šolah,to je v Trebnjem, Velikem Gabru, Mirni, Mokronogu in Šentrupertu, imamo smučarsko opremo za 150 učencev. Samo letos smo kupili 100 parov smuči, palic in čevljev. In če upoštevam, da imajo otroci, vsaj tisti, ki živijo v Trebnjem na Mirni in morda še kje, tudi lastno opremo, bomo morda zastavljeno nalogo tudi izpolnili. Še več, vendar__«
Vendar____
»Vaditeljski kader imamo, pa ga spet nimamo. Primanjkuje nam predvsem strokovno usposobljenih vaditeljev. Večina teh, ki sedaj poučujejo otroke, se pri tem še sami izpopolnjujejo v smučanju ali pa ne poznajo pedagoških prijemov. Prav letos jih bo nekaj iz naše občine odšlo na tečaj za vaditelje smučanja v Kranjsko goro,« je povedal vodja tečaja v Trebnjem Nace Bukovec, učitelj telesne vzgoje.
»To je naš prvi smučarski tečaj,« je povedala učiteljica četrtega razreda podružnične čole v Nemški vasi Meta Bukovec. »Med učenci je veliko zanimanje za smučanje. Če bi uvedli dve izmeni, bi se število skorajda podvojilo. Manjka pa nam nekaj opreme, predvsem pa nimamo vaditeljev. Od jutra do večera res ne moreš biti na snegu.«
»V šolskih počitnicah imajo pri opremi prednost peti razredi,« je poudaril Štefan Kamin, »predvsem pa socialno šibkejši otroci. Še veliko premalo opreme imamo, da bi večini učencev lahko omogočili smučanje. Ker pa vsako leto dokupimo precej smuči in druge opreme, le upam, da bomo zlezli na zeleno vejo.«
Rajko iz Šmaura se uči smučanja na šolskih smučeh: »Če bom priden, je rekla mama,mi bo kupila smuči, ampak letos najbrž še ne bo denarja zanje.«
»Smučarski šport ni tako poceni,« je pritrdil Miro Novak, učitelj mirnske šole. »Kar je šolske opreme, je je veliko premalo za vse, ki bi radi smučali. Za tiste učence petih razredov, ki so odšli na smučarski tečaj v Bohinjsko Bistrico, denar ne bi bil vprašanje, saj bi lahko socialno ogroženim znižali ceno za polovico oziroma jim omogočili celo brezplačen tečaj. Tudi oprema je bila na voljo. Težave pa so nastale zavoljo pomanjkanja primernih oblačil, še bolj pa zavoljo prepričanja nekaterih staršev, da se lahko njihov otrok smuča tudi za domačo hišo.
Zakaj Franciju iz Jezera doma nočejo kupiti smuči, ni hotel povedati. Povedal pa je, da zanje pridno varčuje denar, ki ga dobi ali zasluži.
»Vsekakor je treba omeniti izredno razumevanje naših delovnih organizacij, posebno še mirnske Dane. Poleg tega, da prevzame različne prevoze, naše
tečajnike tudi redno zastonj oskrbuje s sadnimi sokovi. Pomagajo nam tudi Trimo, Tre-grad, Treles, Donit, KPD Dob, skratka vsi,« so zatrjevali prav vsi, ki skrbijo za zimsko veselje trebanjskih otrok.
»Privarčeval sem tisoč dinarjev, pa sem jih posodil očetu, ko je kupil keramične pločšice za hišo,« je povedal Marjan iz Trebnjega. »Zdaj mi je oče kupil smuči.
Tečaja na Lanšprešu pri Mirni se udeležujejo predvsem učenci iz Mirne. Iz pet do šest kilometrov oddaljenih vasi, kamor jih v šolo sicer vozijo, je peš le predaleč.
In na koncu še to. Zakaj tolikokrat poudarjeni »tisti torek«. Prepričan sem namreč, da je že v sredo, najkasneje pa v četrtek smučarsko veselje trebanjskih šolarjev dobesedno zvodenelo. Morda celo tistim v Bohinju.
V dneh pred novim letom in po njem, ko je bilo snega dovolj, na strminah ni bilo videti mladih smučarjev. Pripravljati in učiti so se morali za boljše ocene ob koncu prvega polletja.
»Včasih smo že imeli premakljive počitnice, potem pa so jih, ne vem zakaj, spet zamrznili,« je pripomnil Janez Kranjc.
Morda pa bi bilo le pametno zimske počitnice spet odmrzniti, da bi bile takrat, ko bi bil mraz in predvsem sneg. Sicer je zaman ves trud, vsa zavzetost in dobra organizacija, kot je to primer v občini Trebnje.
M ar jun Starič je učenec petega razreda v Trebnjem in i torek bi mora! bili r Bohinjski Bistrici —pa je smučal na tečaju kar doma, r Trebnjem.
»Ali smuči ali Bohinj!« me je postavil pred dejstvo oce. Čeprav težko, sem se raje odločil za smuči. Za vetrovko sem zbiral denar sam. Hranilnik se je polnil za rojstni dan, novo leto pa še ob kakšni drugi priložnosti, r glavnem iz denarnice stricev in tet. Letos sem prvič na takem tečaju, saj prej nisem ime! smuči.
Med tistimi, ki niso na tečaju,so tudi Bojan, Branko in I ranci iz vasi Jezero pri Trebnjem. Bojan bi rad šel, pa hodi šele v prvi razred in zato smuča le za hišo ali na bližnji vzpetini. Branko je sicer že r drugem razredu, a na tečaj ni mogel, ker je pred tednom dni zlomil smuči, ko se je zaletel r skladovnico drv. Franci je doma narejene smuči dobil od prijatelja. Res niso kot prave, vendar po klancu navzdol se le petje z njimi.
Rajko Skoporc je učenec šole v Nemški vasi in je doma iz Šmavra, vasi, ki je oddaljena dobrih 5 kilometrov od šole. Dvakrat na dan prehodi to pot.
» Takole poldrugo uro porabim r eno smer, če pa je snega veliko, še več. Sedaj še gre, ko imamo tečaj dopoldne in se zjutraj lahko peljem s tistimi, ki gredo r službo.« ■
Že ob po! sedmih zjutraj je te dni v šoli in čaka do osmih, da se prične tečaj. Opoldne pa seveda peš domov. Navdušen je nad smučanjem, sicer ne bi toliko žrtvoval zanj. In kot je povedala tovarišica, bi tudi za telovadbo dal »vse«. Čeprav tiste, ki so doma daleč od šole, spustijo domov prej, da ne hodijo po temi, je Rajko takrat, ko imajo telovadbo, prav gotovo do konca.
I Na smučarski tečaj v Bohinjsko Bistrico je z mirnske šole, kjer je v razredu 42 učencev, odšlo le polovica. Večinoma drugih je obiskovala tečaj na bližnjem Lanšprešu. Kar 60 učencev, med njimi tudi tisti najmlajši, ki še niso sedli v šolske klopi, si nabira tam smučarske veščine. Začeli so že v soboto in tisti torek so pripravili progo za zaključno tekmovanje.
» Naš tečaj bo trajal pet dni, in to od osmih zjutraj do štirih popoldne,« je povedal razrednik petega razreda mirnske šole Miro Novak, ki je eden izmed organizatorjev tečaja, šofer, pa še kaj. Resje, od 310 učencev, jih pravzaprav malo organizirano smuča, čeprav odstotek tistih, ki so na tečajih, pravzaprav za naše razmere vseeno ni tako majhen.«
Tečajniki mirnske šole dobijo na smučišče malico in opoldne krepko enolončnico. O ceni za prehrano se še niso pogovarjali. Starši bodo prispevali po svojih možnostih.
Ret vaditeljev, članov TVD Partizan Mirna uči tečajnike smučarskih veščin na Lanšprešu. Vsi so r službi, vendar so si za te dni vzeli brezplačen dopust.
»S tem se ukvarjamo bolj iz veselja,« sta dejala Jože Kolenc in Borut Kržan. »Posebno zadovoljstvo te navda, ko vidiš, kako otroci iz dneva v dan bolje smučajo. Tudi za starejše pripravljamo tečaj. V prihodnjem tednu. Zanimanje je veliko, vprašanje pa je, če bo ostalo kaj snega.«
I tuli na trebanjskem smučišču dolnjo otroci malico. Čaj in sendvič velja vsakega tri dinarje. Nace Bukovec, vodja tečaja:	Tri dni bomo
smučali tukaj, potem pa se bomo za dan odpeljali r Bohinj, da otroci »okusijo« tudi večje strmine in da se privadijo na žičnico. Šola ima sicer prenosno vlečnico, vendar leži pokvarjena nekje na podstrešju. Same težave smo imeli z njo. Delala je 10 minut, potem smo jo pa eno uro popravljali.«