GADJE GNEZDO VLADIMIRA LEVSTIKA
MED KLASIČNIMI DELI SLOVENSKE LITERATURE
Pozimi 1917/18, ko je vseevropsko vojno divjanje doživljalo svoje zadnje krče in ko so se na političnem obzorju že kazali jasni znanilci svetlejše prihodnosti južnih Slovanov, si je v podeželskem zatišju Savinjske doline celil rane iz avstrijskih kazenskih taborišč pisatelj Vladimir Levstik; v razmeroma kratkem času je izlil na papir v vojnem času nabrani žolč in vse bolj otipljive upe v obliki srednje obsežnega pripovednega dela s simboličnim naslovom Gadje gnezdo. Leta 1918 se je roman ali povest (težko je najti delu ustrezno o-znako) pojavljal v osmih nadaljevanjih na straneh Ljubljanskega zvona; še isto leto je izšel tudi v knjižni obliki. Leta 1923 je bila natisnjena že druga izdaja. Za slovenske razmere nenavaden knjigotrški uspeh, ki mu je v dvajsetih letih sledila s hrvaškim, češkim in angleškim prevodom še nagla pot preko meja ožje domovine. — Temu bliskovitemu in velikemu uspehu je potem sledilo skoraj trideset let zatišja in pozabe. Doba, v kateri se je uveljavil in izživel socialni realizem, je terjala drugačne tendenčnosti in bolj široke epske oblikovalne prijeme, kakor pa jih je razodevalo Levstikovo pacifistično in nacionalistično angažirano prozno delo. Sele tik po pisateljevi smrti je nova izdaja Gadjega gnezda skupaj s povsem drugačno Levstikovo prozo Zapiski Tine Gramontove znova opozorila slovensko javnost na kvalitete njegovega pisanja. Toda to je bilo le opozorilo na vredno in po krivici pozabljeno delo iz polpretekle dobe. Ponovne izdaje Gadjega gnezda v zadnjih letih, kot Izbrano delo v zbirki Naša beseda (Lj. 1971, ur. Fr. Zadravec), skupaj z Zidarjevim romanom Sveti Pavel v jubilejni Gub-čevi knjižnici (Lj. — Zgb. — Trst 1973, ur. Fr. Bohanec) in zlasti reprezentančna izdaja mariborske založbe Obzorja z izčrpno spremno študijo Bruna Hartmana,* pa so končno utrla Gadjemu gnezdu pot med klasična dela slovenske literature.
Studija Bruna Hartmana s preprostim naslovom Vladimir Levstik: Gadje gnezdo je doslej najpretencioznejši poskus, čim bolj vsestransko osvetliti nastanek in značilnosti tega Levstikovega proznega dela. Uvodoma podaja kratko zgodovinsko skico slovenske literature z vojno tematiko do konca prve svetovne vojne, ko je nastajal Levstikov roman. Sledi poglavje o Levstikovem doživljanju prve svetovne vojne
in o takratni politični situaciji na Slovenskem; obe temeljni vprašanji v zvezi z zunanjo genezo Gadjega gnezda osvetljuje Hartman predvsern iz pisateljeve perspektive, za kar je porabil nov in dragocen vir, Levstikovo korespondenco. Drugo, obsežnejše in osrednje poglavje začenja Hartman z notranjo genezo Gadjega gnezda, temelječo na kritični uporabi avtorjevega uvoda k drugi knjižni izdaji romana, in nato preide neposredno v idejno, kompozicijsko, simbolno in stilno analizo. Pri idejni analizi ga posebej zanima odnos do kmečke problematike, pri čemer vidi oster odklon od nemškega domačijskega pripovedništva in nakazuje morebiten vpliv češkega ruralizma; žal vprašanja ni dognal, ker je zavil na stranski tir ugibanja o modelih. Za kompozicijsko analizo je važno Hartmanovo poudarjanje filmske zgradbe, za kar je našel oporo v Levstikovih izjavah v omenjenem uvodu in v korespondenci. V stilni analizi je poskušal razvrstiti opazne posebnosti Levstikovega sloga po sorodnosti in jim tudi ugotoviti vir oziroma pripadnost v literarnih tokovih. Tako odpira Hartmanova študija vrsto bistvenih vprašanj Levstikovega pisateljstva in konkretno njegovega najpomembnejšega proznega dela Gadjega gnezda, vendar se ustavlja na ravni opažanj in se le redko spušča v temeljitejše razglabljanje in v sistematično analizo.
V stilni analizi je prišel Hartman do pomembne ugotovitve: »Pretežno impresionistična, neoromantična metaforika pa se že bliža ekspresionistični, sili iz človeka, ko oblikuje podobe od vojske in socialnih krivic razklanega sveta...« (Str. 193.) Toda ne le primeri, ki slede tej ugotovitvi, tudi veliko tistega, kar navaja Hartman v poprejšnjih odstavkih in tolmači kot impresionistično, je takšne narave, da je značilno tudi za ekspresionizem, vsaj za ekspresionizem v slovenski literaturi. Sem bi sodila zlasti tipiziranost oseb, personifikacije abstraktnih pojmov in naravnih pojavov v metaforiki, zlasti pa glagoli, ki izražajo »silno, dinamično gibanje« (ibid.).
V smeri ekspresionizma kaže tudi »filmska« kompozicija in uporaba dramatičnega sedanjika kot osnovnega časa te Lev-
* Vladimir Levstik: Gadje Gnezdo. (Uredil in spremno besedo napisal Bnino Hartman. Ilustriral in opremil Janez Vidic.) Maribor 1974, 193 + (II) str., 8*. (Iz slovenske kulturne zakladnice 15.)
57
stikove proze. Temeljni vir vseh teh pojavov gotovo ni literarno zgledovanje in posnemanje, marveč razrvanost in vzbur-kanost Levstikove duševnosti, močna idejna angažiranost in časovna stiska, v kateri je Gadje gnezdo nastajalo. Te okoliščine niso dopustile, da bi pisatelj razvil svoje realistične intencije, tako značilne za njegovo drugo pripovedništvo, ampak so ga prisilile v poseben in enkraten izraz (ta ima morda edinega predhodnika v prozi In vstali so divji psalmi oz. Svoboda! iz leta 1910). Najbrž je prav ta posebni izraz Gadjega gnezda ob njegovi tendenčnosti vzbudil tisti veliki odmev pri mladi generaciji po prvi svetovni vojni, o katerem poroča Hartman po Copelandovi (str. 195). K temu bi lahko dodali še sodbo našega najznačilnejšega, če že ne najpomembnejšega ekspresionističnega prozaista in dramatika Slavka Gruma, izraženo v nekem intervjuju: »Najboljši povojni tekst starejše generacije se mi vidi Levstikovo
,Gadje gnezdo'.« (Jutro 1931, št. 215, str. 6.) Iz tega se nam lušči zaključek, ki ga pa Hartman ni tvegal, da je Levstikov roman Gadje gnezdo najpomembnejši predhodnik slovenskega ekspresionizma v prozi, če že ne njegov prvi nezavedni predstavnik.
Končno moramo omeniti še povpraševanje po estetski vrednosti Gadjega gnezda, ki je v Hartmanovih izvajanjih vseskozi prisotno, pravzaprav njihova vezna nit, ki se v zaključnem odstavku študije strne v razsodbo; »Čeprav Gadje gnezdo ni do vseh nadrobnosti dognana umetnina,... so njegove vrednote vendarle takšne, da ga moramo imeti za člen zaporedja, združujo-čega dela z bistvenimi elementi, ki reprezentativno opredeljujejo slovensko leposlovje z umetniškim, narodno individualnim in obče človeškim.« (Str. 198.)
Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
58