Ljudska izobrazba izven šole. Predaval na III. sestanku jugoslovanskih naprednih učiteljskih abiturientov in abi- turientk dne 16. malega srpana 1912 v Ljubljani Drago Gomsi. Veselo življenje! Ne poznamo časa, v katerem bi lahko Ijudje trdili s tako smelostjo te besede kakor mi. Življenje jim je navadno nudilo premalo veselja. V srednjem veku, v 15., 16. in 17. s^oletju lahko to večkrat opazujemo. Za reformacije, kakor tudi za kmetiških uporov. V prvi dobi so nastopili znani skakači. Ti, kakor uporniki, so bile družbe takih, ki so hrepenili po veselem in burnem življenju; prejšnje jim je bilo enolično. Hoteli so se približati vsakdanjemu življenju, ki so ga uživali le višji stanovi in duhovščina. Užitek in odpoved! To sta dve točki, med katerima se je pomikala velika množica človeštva in se v svoji zmoti podajala na vse strani: od užitka k odpovedi in nasprotno. Toda najvažnejšo tretjo točko — spoznavo — je poznala le mala četa višjih. Brezdvomno trdim, da je ta točka najvažnejša. V tej se zvišuje naša doba nad vsemi prejšnjimi; in sicer v tem, da so vsakemu, tudi siromaku in najnižjemu odprta vrata do srečne bodočnosti, ki se skriva v hrepenenju po resnici. Vsakemu je možno doseči nerazrušno veselje, ki nam ga dajeta veda in znanstvo, bodisi da nam pojasnujeta prirodne uganke ali pripovedujeta o preteklosti človeštva ali nas pa celo vodita v skrivnostne globočine človeške duše. Tekom zadnjih 10 let lahko zasledujemo gibanje, ki ga mnogi ne razumejo in razne verske, socialne ali politiške družbe sovražijo. Mnogo mož in tudi žen, ki so si tekom časa prisvojili mnogo znanstva, se je napotilo med narod in ga poučuje. Ti ne skrivajo svojega znanstva pred drugimi. kakor so delali svečeniki in vražarji starih narodov. Ni jim bilo dosti, narodu v obliki suhoparne znanstvene knjige podati svoje znanje. Delite po bratovsko z iiami, kličejo narodu! Kaj nam služi kot brana, tudi za vas ne bo strup. Kaj nam življenje olajšuje, ga tudi vam ne bo otežkočilo! Prejmite od nas, kaj je nam prijetno: pouk, zabavo, vedo in znanstvo; za življenje in za vaš poklic, za delo in za urice počitka; za vas in za iste, ki jih ljubite; za družbo, v kateri živite in delujete; za domovino, ki ji služite in za narod, katerega »zelena vejica« bodete! Znanje nas dela svobodne člane človeške družbe! Spoznavanje nas dela srečne! Razvite torej svojega duha čez vsa znanstva in človeške zadeve in skrbite, da postanete zreli za vedo in znanstvo! Kdaj pa boste zreli? — Če spoznate za važno in postransko kot postransko. Ne veste, kaka sreča vam sije. Lastnosti, ki sedaj v vas spijo, se bodo zdramile in okrepile. Postanete harmonični ljudje. Čutili se boste okrepčane, da boste koristili sebi in drugim, posameznim in družbi! Sami boste ustvarjali nove moči, ki bodo plavale v morje človeškega uma. — Ni vam treba znati za vedo in I znanstvo, temveč za svoje življenje; za | svoje živlienje si zbirajte spoznanje! j Izgubljeno bi bilo življenje, naše in vaše, življenje učečih in poslušajočih, če bi ne bil naš največji smoter: vzdigniti kolikor mogoče največjo množico človeštva na stopnjo današnje kulture! Vsakemu posameznemu; podajmo io, kaj mu je primerno, česar si žeh; mogoče tudi to. zakaj vemo, da tiči v njem nevedoma. Z veseljem mu dajmo svoje znanje; vidi naj, da mu to storimo z veseljem in gotovo bo tudi njemu pripravilo mnogo veselja. Tako bo nastala nova pedagogika, socialna pedagogika, ki svoja krila razprostre čez vso zemljo in vse stanove. Vprašamo se, kdo naj bi pač v prvi vrsti prevzel to nalogo. Brezdvomno razna društva. Imamo cela društva, ki nosijo po krivici ali pomotoma — ne vem — faka imena. Imenujem naša izobraževalna društva s prilastkom »katoliška«. Že skoraj v vsaki vasi imamo tako ali slično društvo. Ta društva bi naj bila nekaki posredovalci med kulturo in narodom. Njihov najvišji smoter bi naj bil: vse svoje delovanje tako urediti, da bi koristila vsemjj. narodu in se tako povzdignil ljudski blagor. Ali pa je tako? Ne! — Ali je namen teh društev ta? Že zopet ne! Ali delujejo za narodiov blagor? Še tretjič ne! In zakaj ne? Ker jih vodijo ljudje, ki sovražijo vsakega, ki se jim ne prilizuje in ne hlini. Zato sovražijo ti vse te ter hujskajo in ščuvajo proti njim, ker se nočejo in ne znajo prilizovati. — Kaj se godi na njihovih zborvanjih? Ljudstvo se ščuva proti učiteljstvu, češ, to so brezznačajneži, nasprotniki cerkve itd. Žal. da imamo take Ijudi! Bog jim gotovo ni odločil za njihov vsakdanji kruh te strokovne hujskari,je. Zbrali so si jo sami in se v njej vedno boljinbolj vadijo. Toda ne ustrašimo se jih! Njihovo pogubno delovanje naj jias bodri še k vztrajnejšemu delu. Saj je naša glavna njjloga: vzgojevati narod in ga poučevati, pridobiti narodni družbi in domovini zveste privržence. Kdo naj bo naš učenec? Ves. narod. Ne posamezno, gospodarsko ali socialno sestaj/ljena družba. Ne delavec, ne kmet, ne rokodelec in ne meščan. Delavec ni delodajalec, kmet ni meščan, trgovec ni rokodelec. Vsi se naj snidejo, da skupno delajo in se učijo. Tako bo imel tudi učitelj in učenci največ koristi. Stojimo na čelu velikega in narodnega dela. Dela, ki mogoče nima konca, ker bomo ljudstvo šele tediaj spoznali, ko bodo iz globočin prihajale gruče in drvele R luči. To pot k luči olajšati, to bodi naša skrb in naloga. Vidimo in hodimo po tej poti, ki nas vodi do smotra, da učence usposobimo za sodelovalce. Poznamo tudi nevarnosti, ki na potu prežijo. Delajmo torej z največjo vnemo in silo, da se jim izognemo ali jih obvladamo. Parola našega delovanja se ne sme glasiti »ceno in slabo«. Kako se ognemo nevarnosti, to je stvarno vprašanje, vprašanje metodike, vprašanje tistih, ki učijo. KaJ naj učimo? Kako naj učimo? Kdo naj bo učitelj in voditelj? (Dalje.1