List 2.
Politiški oddelek.
Nove nevarnosti.
Mi smo večkrat se izrekli svoje pomislike proti deželni avtonomiji, v kateri tiči mogočno sredstvo za germanizacijo, oziroma poitalijančevanje. Koroški in štajarski deželni zbor, pa tudi isterski, sta v tem oziru že pokazala dovolj svoje namene. Od deželnih odborov so precej odvisne občine, vedno imajo ž njimi kaj opraviti, v nekaterih stvareh so jim celo podrejene, tako da nimajo celo pravice do pritožbe.
Nekatere koroške občine začele so bile dopisovati deželnemu odboru slovenski, ker so vpeljale slovensko ura-dovanje. Gospodje v Celovci so pa takoj jim zaukazali, da naj dopisujejo nemški. V jednem slučaji se je pritožba proti taki zahtevi odbila na Dunaji pri državnem sodišči, češ, da se občina nima pravice pritoževati proti nadrejenemu uradu. Občina mora tedaj mirno trpeti, če jej deželni odbor zaukazuje v cestnih zadevah še take stvari.
Da se občine silijo k nemškemu dopisovanju, to pa ni nikakor tako majhnega pomena. Iz tega sledi z naravno doslednostjo, da je potrebno občinskim odbornikom v prvi vrsti pa županu znanje nemščine. Res je, da občina lahko najema nemščine veščega tajnika, ali pomisliti je treba, da bi tajnika nikdo ne mogel nadzorovati, ako bi župan in občinski svetniki nemški ne znali, ako ta mora nemški dopisovati in nemške dopise sprejemati.
Če pa občinski zastopniki morajo nemški znati, je pa potrebno, da so šole tako vrejene, da se v njih vsi občani lahko nemščine priuče, ker to vendar ne gre, da bi v občini le nekateri možje, ki so morda obiskovali šole v kakem mestu ali kako drugače si pridobili znanje nemščine, imeli izključno predpravico do občinskega zastopništva, drugi bi pa imeli le toliko pravice, da bi jih smeli lepo ponižno voliti.
Dosedaj smo mislili, da imamo vsaj v članu XIX. državnega osnovnega zakona nekako sredstvo proti takemu nasilstvu v Avstriji.    Sicer smo tudi mi čutili, da je ve-
lika neprilika, da ta član še nima posebnega izvrševal-nega zakona, ki bi vse stvari natančneje določal. Da je ta član veljaven, o tem pač nismo mogli dvomiti, dasi so nekateri nemški juristi ga tako tolmačili, da pravo veljavo dobi še le z izvrševalnim zakonom, da je le nekako načelo, po katerem se je ravnati zakonodavstvu in pa vladi pri izdaji raznih svojih jezikovnih naredeb, da pa sam na sebi še ni nikako merilo izvajanju narodne jednakopravnosti. Iz več tehtnih uzrokov smo bili tudi opravičeni sklepati, da tako tolmačenje tega ustavnega člana ne velja.
Član nima nobene določbe, ki bi določal, da stopi v veljavo še le, ko se izda nov izvršilni zakon. Ker ni take določbe, je pač se nam zdelo naravno, da je stopil v veljavo, ko se je razglasil. To je bilo tem verojetnejše, ker so se razne vlade rade nanj sklicevale, posebno, če se je dal vporabljati proti nam. Tega si pač ne moremo misliti, da bi se vsi gospodje ministri bili mogli motiti o veljavnosti tega člana. Pa ne le to, tudi državno sodišče se je v svojih razsodbah še opiralo nanj, ker bi bilo pač čudno, ako bi še v veljavo ne bil stopil.
Pa še nekaj druzega je, kar je nas navajalo k misli o veljavnosti tega člana. Cetrtstoletja je minolo, kar se je izdal ta član, ali nobena vlada mu še ni izdelala in zbornici predložila izvrševalnega zakona, Taaffejeva vlada se je takemu članu celo upirala. Dolgo let so vladali nemški ustavoverci, ki so se vedno ponašali kot varuhi ustave. Pač čudno mora biti, da ti možje, kateri so bili tako ponosni na ustavo, niso poskrbeli, da bi ustava v vsem svojem obsegu stopila v veljavo.
Lahko je misliti, da smo se čudili, ko je upravno sodišče razsodilo, da prav za prav član 19 niti ne velja, temveč je le nekako načelo, po katerem se je ravnati pri daljšem postavodajstvu. Upravno sodišče posebno izvaja to iz tega, da v članu XIX država ne zagotovlja, temveč le priznava narodno jednakopravnost. Tako tolmačenje je pač za nas jako osodepolno in posebno pod liberalno vlado imamo pričakovati, da se bodo to razsodbo izkoristili proti slovenstvu.
Največja nevarnost pa pri tem ne preti od državnih
12
uradov, temveč od deželnih. Državni uradi bodo že zaradi tega morali se nekako ozirati na državno jednakopravnost, ker jo država priznava. Tega država pač ne more naravnost reči, priznavam, da imaš to ali ono pravico, ali ne dam je pa. To bi potem njeno pravičnost pokazala v nekaki čudni luči. Že moralno obvezanost bode vlado kolikor toliko oviralo v ponemčevanji, pa tudi utegnejo slovenski zastopniki vladi na Dunaju še biti potrebni, torej njih želj ne bode moč tako prezirati.
Drugače je pa pri deželnih oblastvih. Dežele ne priznavajo z nobenim zakonom'narodne jednakopravnosti, država jih pa tudi ne bode silila, da se ozirajo na narodno jednakopravnost, ker te jednakopravnosti ne jamči. Prepričani smemo biti, da se bodo liberalci baš deželne odbore posebno uporabili, da bodo ž njimi ovirali narodno jednakopravnost, ker imajo baš deželni odbori najbolj svobodno roko v tej stvari. Sedaj nastopa nova doba potujčevanja. Nikakor ne bode dolgo, da bodemo Slovenci vse to čutili.
Slovanskih zastopnikov na Dunaji bi pa sedaj morala biti dolžnosi, da z vsemi silami delajo na to, da član XIX državnih osnovnih zakonov dubi tudi svoj izvrševal™ zakon, ki bi določal natančno, kako se ima izvrševati narodna jednakopravnost. Ta zakon se bi pa moral raztezati tudi na deželne in druge avtonomne urade, ker drugače bodo deželni uradi spridili, kar bi državni storili. Izvršilni zakon k članu XIX. državnih osnovnih zakonov bi morala slovanska koalicija vsprejeti v svoj program. Ako tega ne stori, ne bodo zadoščala nalogi, ki si jo je zastavila. Žal, da.moramo reči, da se bojimo, da baš v tej stvari ne bode potrebne jedinosti. Čehi vedno le zahtevajo, da se jezikovno vprašanje izroči deželnim zborom, opirajoč se na svoje državno pravo, če tudi bi jim samim škodovala urejenje jezikovnega vprašanja po deželnih zborih. Moravski in šleški deželni zbor bi gotovo ne sklenila Čehom ugodnega jezikovnga zakona. In baš sedaj se je jezikovno vprašanje sprožilo v češkem deželnem zboru. Nevarnost je torej velika, da se Slovani ne bodemo mogli o tej stvari sporazumeti in ne bodemo mogli začeti nobene skupne akcije in baš jezikovno vprašanje nas utegne naposled še bolj razcepiti in to bode največja nevarnost za avstrijske Slovane, večja, nego jim preti od nemških liberalcev.