Januš Golec: Vstajenje v hrvatskem Zagorju. Bog je obdaril to revno hrvatsko Zagorje z obilico •1rok, s katerimi se smelo ponaša vsaka družina. Pred Tsako zagorsko bajto ugledaš celo kopico bosonogih srajčnikov in se ločijo deklice od fantkov po tem, da ima dečko poleg hodne srajce — edinega oblačila, še klobuček na glavi, dekletce pa še tega ne. Po zimi in poleti se podi bosonoga hrvatska deca okrog v zamazanih hodnih dolgih •rajcah; le veliki teden jih mati prepere, da so lahko pri avečanosti Vstajenja v belih robačah in fantki pod kolikor mogoče novimi klcbuki. Tako proti štirinajstemu letu izleze zagorski Hrvatek iz hodne robače m smukne v hlače. Zagorec v hlačah sme oied moško mladmo in dobiva s casom fantovske pravice, ki so pri Hrvatih veliko bolj zgodne nego na Štajerskem. S sigurnostjo labko trdim, da ima malokateri narod t tako visokih oislih praznik Vstajenja kakor ravno hrvat»ki Zagorec. Da je snažna za velikonoone praznike deca, po možnosti v novini oče ter mati, pečen puran na mizi in iraven tega polič zagorske vinske kislice, za tera prazničnim oiljein so osredotočeme oelotne skrbi zagorskega »eljaka. Mi Obsotelčani smo se udeleževali vsako leto Vstajenja pri sosedni hrvatski Sv. Katarini, ki se je vršilo na Teliko soboto proti večeru. To zagorsko Vstajenje je bila posebnosl, ki je vlekla nas Štajerce ne iz pobožnosti, ampak radi tega, ker se je započeta z gorečo molitvijo, naTdušenim potjem teT gromečo godbo, končavala s krvjo ter kletvijo. Tako je pač bilo za mojih mladih let; danes ni Teč in je ravno Vstajenje pri Sv. Katarini vzgled prave krščanske molitve ter navdušcnosti za ustalega Zveličarja. Kako sta izginili pri jKatarinčanih a velikonočne procesije kri ter kletev, ravno to bi rad zaupal radoTednim eitateljem »Slov. Gospodarja« v naslednjih -vrstah. Vstajenje pri Sv. Kati je začelo oznainjati ie koj na veliko soboto popoldne gramenje topičev. Zagorci so med seboj naravnast tekmovali, kateri bo spustil to popoldne v zrak več smodnika. Proti četrti uri so napolnili plac (trg) pred farno cerkvijo sv. Katarine otroci t res belo prepranih hodnih robačah, lepo snažno oblečeni fantje ter dekleta in »eve tudi odrasli seljaški narod z narai, radovednimi Štajerci vred. Malo pred peto uro so prinesli pred glavna cerkvena vrata štiri najbolj premožni ter ugledni Zagorci nel^o. Ce je še bila velika sobota tako solnono lepa, da se je kadil prah po kolovozih, zagorski nebonoše so imeli nove in na visoko zavihane hlače. Sam sera sli&al na lastaia ušesa, ko je zbral občrnski pandur te štiri seljake, je rekel najvplivnejši med njimi: »Podsucimo si gače, idemo neba nosit.« Po voja&ko se je sklonila četvorica, zavihala prav na visoko hlače in hajdi v cerkev po nebo. Pred nebo se je razporedila 16 mož broječa katarinška banda (godba) na pleh ter boben, za nebom je čakal na gospoda plebana solnik (Zagorci pravijo školnik) s pevci ter pevkami. Izpred božjega groba se je oglasil gromoviti glas katarinskega starega gospoda plebana: Kralj nebesni . . . Ministranti, bogzna koliko jib jp bilo, so zazvongkali, školnik in pevski zbor je nadaljeval od gospoda plebana zapoceto velikonočno pesem, pod nebom se je prikazala monštramca. Pri pogledu na vstalega Zvelicarja, so pokleknili vsi Zagorci, se globoko poklonili, trkali na prsa in pomavljali za plebanom tcr pevci: Kralj nebesni .... Ko je bilo končano res ganljivo lepo počešcenje vstalega nebeškega Kralja, je udaril mustačasti muzikaš Štcfek na voliki boben, banda je nastavila pihala, pleban ter školnik sta zaprla usta, Zagorci so vstali, banda je zasvirala prav poskocno, začela se je dolga — dolga procesija otrok, cnirasle mladine, mož in žen navzdol po katarin&kem placu. Banda je odsvirala prvi komad, oglasila srta »e takoj j. pleban ter akolnik * novo kitieo o tlabi uebečkega Kralja in od zadaj je molil goreče in na ves glaa v skoraj nepregledni vrsti nepri&iljeino vemi hrvatski narod. God- ba, petje, molitev, pritrkavanje zvonov vse to je bilo ikaike tričetrt ure velikonočno svecano iin je ganilo vsa cega, ki je gledal prvič razvoj res veličastne katarinške proceaije. Procesiija se je pomikala navzdol po trgu in savila nazaj proti cer*kvi. Več nego moških je bilo pri vstajenjut tudi na Hrvatskean žensk. Fantje in možje so lezli že navzgor po placu in nazaj proti cerkvi, dekleta in žene pa še le navzdol in tedaj je prišlo vsikdar do usodepolnega srečaraja. Kakor hitro so prišli zagorski fantalini mimo deklet in žen, so potegnili iz žepov pistole, jih namerili ženskam pod noge, razleglo se je pokanje, temu je sledil krik prestrašenega ženskega spola, tu je odtrgalo enevnu prst na roki, dmgemu že dva, tretjemu je posmodil sniodnik obraz, četrti je že bežal na vso sapo po placu proti občinskemu vodnjakn z okrvavljeno roko, molitev je nehala, istotako petje, čuti je bilo le še udarce velikega bobna, pleban s» je tresel pod nebom od jeze in mesto: Kralj nebesni . . . je vrelo iz ogorčenih prs: Proklete gadine, magarci, da bi vam le potrgalo poleg prstov še glave! Pandur je rotil fantaline, jim grozil, a vse zaman, ker sam se jih ni upal lotiti, saj jih je bilo na stotine. Še pred minutami tako slovesno pobožna procesija Vstajenja, je zdrknila na mah na čisto navadno bojno poljano, kjer se strelja, kadi prah^  kriči, kolne ter tekajo ranjenci v krvi sem ter tja, lskajoc  prve pomoči. Kakor so klečali verni Zagorci ob začetku  procesije na tleh v vsej ponižni pobožnosti, peli in molili,  tako jih je minulo pri poku pištol in ženskem kriku Boga  moleče razpoloženje, so se krohotali na glas, bodrili neustrašerie strelce in se seve psovali med seboj z vsemi  mogočimi priimki iz pekla ter živalstva. Enkrat po šesti uri je postavil g. pleban na veliki oltar nionštranco, nebonosci so si odvihali na visoko podsukane hlače in jo odkurili tudi oni navzdol po placu, kjer je gvirala v kroga stoječa banda, krog nje so pa nabijali fantini pištole, gtreljali t tla proti kričečim žengkam, krog občinskega vodnjaka »e je kar djeajalo raznih ranjencev na rokah in p« obraza . . . (Dalje prihodnjiž.)