iz prakse za prakso 35 Education and training in tennis – looking backwards to take a step forward Abstract We are living in times when the labour market no longer requires people with a ‘comprehensively developed personality’ but mostly staff with narrow and specific competencies capable of rapidly adjusting to some other professions. The above also af- fects the labour market in the area of sport which has become diversified, dynamic and highly competitive. This is, inter alia, a consequence of the broad range of university and professional study programmes offered by faculties and the even broader range of training programmes provided by sports associations and companies. This contribution gives a historical overview of the development of tennis education and training programmes abroad and in Slovenia, as well as opens up a number of questions. The key question is what type of sports expert we want in the future. Key words: tennis coaches, competencies, sport faculties, tennis associations Aleš Filipčič Izobraževanje in usposabljanje v tenisu – pogled nazaj za korak naprej Izvleček Živimo v časih, ko trg dela ne zahteva več ljudi s »celostno razvito osebno- stjo«, ampak predvsem osebe z ozkimi in specifičnimi kompetencami, ki so hkrati zmožne hitrih prilagoditev za opravljanje drugega poklica. Vse to vpliva tudi na trg dela v športu, ki postaja vse bolj raznolik, dinamičen in tekmovalen. Temu botruje tudi široka ponudba univerzitetnih in strokovnih študijskih programov fakultet ter še številčnejša ponudba programov usposabljanj športnih zvez in podjetij. Prispevek predstavlja zgodovinski pre- gled razvoja teniških programov izobra- ževanja in usposabljanja v tujini ter pri nas ter postavlja številna odprta vpra- šanja. Ključno vprašanje pa je, kakšnega športnega strokovnjaka želimo v priho- dnje. Ključne besede: teniški trenerji, kompe- tence, športne fakultete, teniške zveze. 36 Uvod „ Člani uredniškega odbora revije Šport so me spodbudili, da sem se lotil problematike izobraževanja in usposabljanja strokovnja- kov v športu. Sprva je bila ideja, da bi orisal aktualne politike in dokumente, množico akademskih in športnih institucij, ki bolj ali manj enotno izobražujejo in usposabljajo športne strokovnjake, različne nacionalne pravne okvirje, dobre prakse in raznolikost pristopov pri zasnovi, oblikovanju, poime- novanju in izvedbi univerzitetnih študijskih programov ter trenerskih tečajev. Vsekakor bi bila za obravnavo tako obsežne in kom- pleksne problematike bolj primerna oblika strokovne monografije kot pa članek. Zaradi zgoraj opisanega ter svoje kompe- tentnosti, ki je vezana predvsem na tenis, sem se odločil, da tematiko zožim na izo- braževanje in usposabljanje teniških tre- nerjev. Pri tem bom obravnavana procesa predstavil tako z vidika tujih praks, razvoja naših teniških programov, hkrati pa bom opozoril na nekaj naših posebnosti. Pri- spevek bo na eni strani predstavitev sta- nja v tenisu, po drugi pa lahko služi tistim strokovnjakom, ki so pri nas odgovorni za usmerjanje in izvajanje politike izobraževa- nja in usposabljanja športnih strokovnjakov. Ker želim bralce spodbuditi k razmišljanju o obravnavani problematiki, bom na koncu vsakega poglavja zastavil nekaj vprašanj. Pa začnimo z definicijo obeh procesov. Slovar slovenskega jezika izobraževanje med drugim opiše kot skrb za vzgojo in izobraževanje mladine ter kot oblike izo- braževanja odraslih, posebej za dopolnilno ali strokovno izobraževanje delavcev na področju izobraževanja in znanosti. Uspo- sabljanje pa je definirano kot izobraževanje in usposabljanje na novo sprejetih delav- cev, poklicno strokovno usposabljanje ter didaktično usposabljanje učiteljev ali celo kot usposabljanje športnikov za premago- vanje velikih naporov. Tako s pomenskega kot tudi s praktičnega vidika sta si oba pro- cesa blizu in se prepleteta. Če izobraževa- nje pomeni proces, kjer je končni dosežek pridobitev izobrazbe oziroma pravice do opravljanja določenega poklica (npr. diplo- miranega trenerja tenisa), pa usposabljanje pomeni pridobitev določenih znanj, veščin in izkušenj za opravljanje določenih stro- kovnih nalog (npr. trener tenisa C). Prido- bljena izobrazba praviloma osebi pripada celo življenje, razen če oseba ne prekrši strokovnih, etičnih ali kakšnih drugih pravil. Strokovno usposobljenost morajo nosilci potrjevati s stalnim strokovnim usposablja- njem (licenčno usposabljanje). Poleg prepletenosti procesov pa prihaja do prepletanja tudi pri vsakdanjem delu športnih strokovnjakov, ki bodisi delujejo v šoli ali v športnem klubu. Zamislimo si uči- telja športne vzgoje, ki je zaposlen na OŠ Leona Štuklja v Mariboru in med drugimi učenci poučuje tudi razred četrtošolcev. Univerzitetno izobraženi učitelj športne vzgoje je zaključil petletni univerzitetni študij. Program dela pri športni vzgoji je pripravil na osnovi sprejetega učnega na- črta, za vsako uro pa ima natančno učno pripravo. Z učenci četrtega razreda učitelj opravi tri ure tedensko. V tem razredu je tudi pet učencev, ki so vključeni v tekmo- valni program TK Branik Maribor. V klubu deluje teniški trener z desetletno tekmo- valno kariero ter opravljenima dvema de- vetdeseturnima tečajema za trenerja tenisa D in C. Program treningov izvaja na osnovi letnega načrta tekmovanj in treningov, kjer so opredeljeni individualni cilji za posame- znega igralca. Trener v klubu vsak teden z desetletniki opravi 10 ur teniškega in 3 ure kondicijskega treninga. Torej teniški trener v klubu izvaja program, ki je štirikrat ob- sežnejši kot šolski. Ker gre za tekmovalno usmerjen program, so obseg, intenzivnost in vsebine teniškega programa bistveno bolj »agresivne« kot šolske. Pot do poklica učitelja športne vzgoje in pot do usposobljenosti teniškega trenerja sta različni, različna sta tudi pravno formal- ni vidik uravnavanja obeh poklicev (zako- nodaja, pravice in odgovornosti, nadzor, socialna varnost …), različna sta obseg in delokrog dela, potrebne kompetence in na koncu se najbrž razlikuje tudi plačilo za opravljeno delo. Moja prva vprašanja so: Ali med izobraže- vanjem in usposabljanjem v športu res ob- stajajo tako velike razlike? Kakšne so razlike in kako se odražajo na trgu dela? Ali bi mo- rali športno izobraženi kadri bolj zaščititi svoj poklic, tako kot ga ščitijo zdravniki in drugi poklici? Pravno-formalni okvir „ izobraževanja/uspo- sabljanja v športu Zakon o visokem šolstvu (sprejet 4. 5. 2012) je krovni dokument, ki ureja statusna vpra- šanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opre- deljuje javno službo v visokem šolstvu in ureja način njenega financiranja. Univerza zagotavlja razvoj znanosti, strokovnosti in umetnosti ter prek fakultet, umetniških akademij ali visokih strokovnih šol v izo- braževalnem procesu neposredno orga- nizira izvajanje znanstveno-raziskovalnih in študijskih programov, ki so primerljivi s programi drugih visokošolskih zavodov v tem prostoru. Športno sfero pravno formalno opredeljuje Zakon v športu, ki je bil sprejet 12. 3. 1998. Trenutno je v javni razpravi predlog nove- ga Zakona v športu, ki se od starega med drugim razlikuje tudi v strogi ločitvi stro- kovno izobraženih in usposobljenih kadrov v športu. Slednji ne morejo biti financirani z javnih sredstev za programe, kot so: pro- stočasna športna vzgoja otrok in mladine, športna vzgoja otrok in mladine s poseb- nim potrebami, športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhun- ski šport in šport starejših. Ali to pomeni, da so lahko strokovno usposobljeni financirani iz javnih sredstev za programe kakovostne- ga in vrhunskega športa, športa invalidov ter športne rekreacije? Vsekakor se financi- ranje programov športa iz javnih sredstev lomi tudi pri vprašanju, katere športne stro- kovnjake financirati – samo izobražene ali tudi usposobljene? Predlog novega zakona predvideva tudi ustanovitev akreditacijske komisije, ki bo odgovorna za pripravo in ovrednotenje programov usposabljanj. V predlog nove- ga zakona se je iz veljavnih Pravil o uspo- sabljanju strokovnih delavcev v športu pre- selil tudi del, ki določa splošni in posebni del usposabljanja. Trenutno je v splošni del vključenih pet predmetov (osnove peda- gogike in didaktike v športu, management v športu z osnovami informatike in zakono- daje, osnove športne medicine in prva po- moč, osnove razvojne psihologije in psiho- logije v športu, osnove teorije in metodike športnega treniranja), ki morajo biti vklju- čeni v trenerski tečaj na 1. stopnji z najmanj 5 urami. Po mojem mnenju je splošni del, kot je zasnovan sedaj in v takšnem obsegu, popolnoma nepotreben, saj ne omogoča pridobitve nikakršnih kompetenc, vsebine so »preveč« splošne ter sploh niso pove- zane z delokrogom kadrov na prvi stopnji. Teniški trener D, ki poučuje najmlajše in mlade teniške igralce, ne potrebuje splo- šnih informacij o managementu v športu z osnovami informatike in zakonodaje, saj po trenutno veljavnih pravilih niti ne more de- lovati samostojno, ampak samo pod vod- stvom višje usposobljenega trenerja. iz prakse za prakso 37 Med drugim predlog novega zakona pred- videva tudi novost, da bodo izvajalci uspo- sabljanj izbrani na javnem razpisu. Glede na to, da nacionalne panožne zveze nimajo kadrov, ki se ukvarjajo z usposabljanjem, je takšen način izbiranja izvajalcev vsekakor primeren. V razmislek Na kakšnih razmislekih in izhodiščih temelji tisti del predloga novega zakona o športu, ki se nanaša na strokovne kadre? Ali ve- ljavna Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu upoštevajo specifičnost športa, raven razvitosti, vpetost v medna- rodne organizacije pri določanju pravno formalnih okvirjev usposabljanja? Mednarodna teniška „ zveza in usposablja- nje trenerjev Mednarodna teniška zveza (ITF) je bila leta 2005 s strani »European Coaching Coun- cil« povabljena, da skupaj z nogometno in odbojkarsko zvezo sodeluje pri obliko- vanju izhodišč za pripravo edukacijskih programov za športne trenerje različnih ravni. Kot dosežek teh aktivnosti sta bili sprejeti naslednji usmeritvi: športno tre- niranje (ang. coaching) bo koristilo enake okvirje kot ostali segmenti športa (športna vzgoja, športni management in zdravje) in pri oblikovanju edukacijskih programov se bo uporabljal 6 stopenjski model, ki ga na- tančno definirajo: 1. poklicno področje (trener začetnik, po- močnik, izkušen trener, trener vodja moj- ster); 2. temeljna področja delovanja (treniranje najmlajših in mladih, nadarjenih ter vr- hunskih športnikov); 3. aktivnosti na področjih delovanja (načr- tovanje, organiziranje, treniranje, ocenje- vanje); 4. kompetence (znanja, veščine, izkušnje); 5. učni dosežki (splošni, specifični); 6. kurikulum (vpisni pogoji, vsebina/pred- meti, število kreditov, učne metode, na- čini preverjanja, viri, nadzor kakovosti, učitelji/izvajalci, zaposlitvene možnosti). ITF kot krovna organizacija podpira naci- onalne teniške zveze pri osnovnem, per- manentnem usposabljanju ali pa preko zagotavljanja različnih podpornih gradiv, kot so spletna platforma I-coach s preda- vanji, članki, video vsebinami ali strokovno literaturo. ITF regijsko ali globalno organizi- ra tudi tečaje, konference ali delavnice kot oblike permanentnega usposabljanja. Za nacionalne teniške zveze, ki nimajo lastne- ga sistema usposabljanja teniških trenerjev, najpogosteje ob podpori sklada olimpijske solidarnosti organizira tri ravni tečajev: tečaj za trenerje začetnikov in mladih igralcev, tečaj za trenerje naprednejših igralcev in tečaj za trenerje vrhunskih igralcev. Tečaje izvajajo mednarodni tutorji in strokovnjaki mejnih področij (biomehanika, psihologija, fiziologija, kondicijsko treniranje …). ITF v okviru projekta prepoznavanja ustre- znosti nacionalnih sistemov usposabljanja teniških trenerjev preverja organizacijsko strukturo, sistem rednega in permanentne- ga (licenčnega) usposabljanja, kadre (pre- davatelji, administratorji), vsebino, obseg, učne kompetence in dosežke, literaturo ter druge pripomočke. Po končanem pre- verjanju na osnovi doseganja postavljenih standardov nacionalni zvezi podeli brona- sti, srebrni ali zlati znak. Trenutno ITF skupaj s Tennis Europe in mednarodnimi tutorji usposablja številne domače strokovnjake, ki bodo v prihodnje lahko samostojno iz- vajali tečaje usposabljanj v državah, kot so Belorusija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Moldavija idr. Leta 2006 je ITF pričel s prenovo progra- mov v smeri povečanja obsega, modular- ne izvedbe in vzpostavljanja okvira učnih kompetenc, ki naj bi jih dosegali teniški tre- nerji na različnih poklicnih področjih. V ta namen je bilo organiziranih nekaj delavnic in sestankov vodij usposabljanj iz različnih evropskih držav, kjer so bile izmenjane in na koncu tudi sprejete temeljne kompe- tence za tri ravni usposabljanj. Kot učne kompetence so natančno določena znanja, veščine in izkušnje. Tako ima ITF tečaj za trenerje začetnikov in mladih igralcev določenih 21 učnih kom- petenc. Ena izmed njih določa, da je trener sposoben načrtovati in pripraviti učno pri- pravo za individualni ali skupinski trening ali več treningov s primerno progresivno razporeditvijo vaj in aktivnosti. Učna kom- petenca posega na področje načrtovanja (uporaba principov priprave mikro, mezo in makro cikla), razvojnih programov (ra- zvoj in napredek na taktičnem, tehničnem, gibalnem in psihološkem področju) in ad- ministracije (priprava načrta za trening ali več treningov). Pri tem je že vnaprej na- tančno določeno, kdaj in na kakšne način bodo opisane kompetence dosežene (te- oretična predavanja, praktične predstavi- tve, delavnice, samostojno delo) in tudi kje bodo preverjane (teoretični, praktični izpit, delovni zvezek, seminarska naloga) ter kje lahko kandidat najde dodatne informacije, če pri doseganju kompetence ni bil uspe- šen. Učne kompetence so termin, ki ga pogo- sto uporabljamo tako v strokovno-športni kot tudi univerzitetni sferi. V času bolonj- ske prenove je bilo navajanje učnih kom- petenc – splošnih in specifičnih – na ravni študijskih programov kot tudi učnih načr- tov predmetov nujno. Pri tem so bili obliko- vani novi predmeti, kar precej jih je ostalo nespremenjenih. Vsaka prenova naj bi pri- nesla napredek in ohranila dobre prakse ter izboljšala slabosti. V razmislek: Kakšen je bil učinek bolonjske prenove na študijske programe športa? Ali novi športni študijski programi res temeljijo na ustrezno postavljenih in preverljivih uč- nih kompetencah? Ali smo z uvedbo novih bolonjskih študijskih programov spreme- nili način izvedbe predmetov in podaja- nje vsebin, razmerje med teoretičnimi in praktičnimi vsebinami in način preverjanje znanja? Ali resnična uporaba učnih kom- petenc natančneje definira obveznosti ter odgovornosti učitelja in študenta? Ali lahko študent/kandidat doseže določeno učno kompetenco še predno začne s študijem/ tečajem? Ali nizki vstopni pogoji za pro- grame usposabljanja (končana poklicna šola) in univerzitetne študijske programe športnega treniranja (poklicna matura) upoštevajo trende razvoja vrhunskega ter kakovostnega športa? Izobraževanje/uspo- „ sabljanje teniških trenerjev v Evropi V Evropi obstajajo vsaj trije različni modeli izobraževanja/usposabljanja teniških tre- nerjev. Pri vseh treh modelih sta na različne načine vključena – ali tudi ne – univerzite- tni (akademski) in teniško panožni sistem. Temeljne značilnosti treh modelov bi lahko opisali kot: 1. Teniško panožni sistem ima pri edukaciji teniških trenerjev vodilno vlogo, univer- zitetni sistem izobražuje druge poklice v športu (npr. Francija, Velika Britanija). Teniška zveza Francije in Velike Britanije sta t. i. »Grand Slam nations«, torej zvezi, ki organizirata dva od štirih najbolj od- mevnih turnirjev in zato razpolagata z 38 izjemnimi finančnimi in kadrovskimi viri. Obe imata oddelke, ki skrbijo za redno in stalno strokovno usposabljanje. Fran- coska zveza ima z ministrstvom za šport podpisan dogovor o usposabljanju tre- nerjev na prvi stopnji, ki obsega 1200 ur in traja 1 leto. Ministrstvo teniškemu trenerju pokrije polovico letne plače (približno 20.000 EUR), drugo polovico mora trener »zaslužiti« na trgu oziroma v teniškem klubu. Polovico ur kandidat opravi v edukacijskem centru, polovico v teniškem klubu. Izvajanje praktičnih in izpitnih vsebin poteka v realni situaciji in z uporabo sodobnih pripomočkov ter sredstev. Na drugi strani pa teniška zveza Velike Britanije razpolaga z informacijsko platformo, ki spremlja individualni razvoj vsakega teniškega trenerja, včlanjenega v zvezo. Tako spremljajo usposabljanje novih kandidatov za trenerje (delovni zvezki, seminarske naloge, video po- snetki, teoretični izpiti) kot tudi dosež- ke že usposobljenih trenerjev, njihovo sodelovanje z regionalnim tutorjem in stalno usposabljanje. Npr. tečaj iz prve pomoči morajo trenerji opraviti vsako drugo leto, vsako leto pa morajo zbrati določeno število točk, če želijo pridobiti letno licenco. 2. Teniško panožni sistem je odgovoren za usposabljanje teniških trenerjev na nižji ravneh, univerzitetni za najvišjo raven (npr. Nemčija). Zveza vaditeljev in tre- nerjev je zadolžena za tečaje strokovne- ga usposabljanja, ki potekajo v devetih nemških regijah. Za izvedbo posameznih tečajev imajo določene predavatelje in člane izpitnih komisij. Tečaji za vaditelje in trenerje C, B in A potekajo modularno ter so podprti s številnimi učnimi pri- pomočki. Naziv diplomiranega trenerja lahko pridobi le peščica kandidatov, ki zaključijo študij in diplomirajo na visoki športni šoli v Kölnu. 3. Oba sistema sta povezana na vseh rav- neh usposabljanja/izobraževanja teni- ških trenerjev (npr. Belgija, Nizozemska). Belgija in Nizozemska imata na področju usposabljanja teniških trenerjev dolgo tradicijo. Posebnost njihovega siste- ma usposabljanja je povezava teniških strokovnjakov ter strokovnjakov mejnih področij že na najnižjih stopnjah. Vsa- kega kandidata, ki začne usposabljanje, obravnavajo na osnovi analize že osvo- jenih učnih kompetenc ter pripravijo individualen program. Programi pote- kajo preko celega leta, večinoma enkrat tedensko z dodatnimi nalogami. Poseb- nost nizozemskega sistema je navezava usposabljanja teniških trenerjev na dol- goročni razvoj igralcev, kar pomeni, da sistem sledi zahtevam teniških igralcev v različnih starostnih obdobjih. Razvoj izobraževanja/ „ usposabljanja teni- ških trenerjev v Slove- niji Usposabljanje teniških trenerjev se je za- čelo leta 1968, ko je bil v Portorožu orga- niziran prvi tečaj za vaditelje tenisa, ki ga je vodil Metod Klemenc. V nadaljevanju so tečaje za vaditelje in učitelje tenisa vodili Metod Klemenc, Mile Ogrin in Aleksander Škulj. V osemdesetih sta na temelju sistema ameriške trenerske organizacije (USPTR) in lastnih dognanj ter trenerskih izkušenj usposabljanja za vaditelje in učitelje tenisa vodila dr. Otmar Kugovnik in Hrvat Vjeran Friščić. V devetdesetih letih smo s sodelav- ci koncept trenerskih tečajev postavili na nemškem sistemu usposabljanja, ki sta ga s seminarji med drugimi utemeljila tudi Boris Breskvar in dr. Richard Schoenborn. Naziva vaditelj in učitelj tenisa se nam nista zdela primerna niti z vidika vrstnega reda nazivov (proces razvoja športnih veščin začnemo z učenjem ne z vadbo), zato smo jih zame- njali s teniškimi trenerji različnih stopenj. Po letu 2005 smo sistemu usposabljanj nadgradili s pristopi, rešitvami, vsebinami in didaktičnimi pripomočki sistema, ki ga je zasnoval ITF. Pomembne spremembe sistema usposabljanja teniških trenerjev so bile: dosledna uvedba učnih kompetenc, prilagoditev splošnih vsebin specifičnim zahtevam trenerjev pri delu, večji obseg tečajev in več strokovnih sodelavcev za po- samezna področja, vključitev preverjanja s teniškimi igralci, vpeljava delovnih zvezkov, seminarskih nalog in delavnic. Tako kot se je razvijal sistem usposabljanja, je napredoval tudi predmet tenis, ki sva ga v študijskem letu 1990/91 zasnovala s prof. dr. Otmar Kugovnikom. V študijskem letu 1994/95 je tenis prvič postal eden od izbirnih športov v t. i. usmerjanju. Leta 1999 je prvi od študentov »usmerjevalcev« uspešno zaključil študij z diplomskim de- lom s teniško tematiko. V obdobju 2005– 2008 je bil predmet tenis izveden tudi za 13 študentov visokošolskega strokovnega študija, v študijskem letu 2009/10 je tenis kot šport A postal del novega bolonjskega študijskega programa Športno treniranje. Od leta 1994 je predmet tenis obiskovalo 112 študentov in 76 jih je študij (v okviru enega od programov) tudi uspešno za- ključilo. Dobra polovica diplomantov igra vidno vlogo v slovenskih teniških klubih, 12 jih je zaposlenih v okviru nacionalnih ali mestnih panožnih športnih šol. Če je bil prvi del zgodba o uspehu, pa moram za- ključiti v bolj pesimističnem tonu. Od leta 2005 lahko k predmetu tenis pristopajo tudi študentje, ki končajo poklicno maturo, kar resno vpliva na kakovost potencialnih diplomantov in tudi njihove zaposlitvene možnosti ter pozitiven prispevek k razvoju tenis v prihodnje. V razmislek Ali se razvoj vrhunskega športa kot glo- balnega pojava giblje v smeri strokovnosti ali uporabe sodobnih tehnologij? Ali se v prihodnje predvideva, da bodo izobraženi/ usposobljeni na področju športa potre- bovali več ali manj kompetenc? Ali so bili diplomanti »starega« univerzitetnega pro- grama s štirimi učnimi smermi bolj ali manj izobraženi/kompetentni/uporabni v praksi, kot bodo diplomanti bolonjskega študij- skega programa – športno treniranje? Namesto zaključka „ V prispevku sem namenoma zastavil kar nekaj vprašanj. Prvič, ker na nekatera tudi sam nimam pravih odgovorov, drugič, ker sem želel spodbuditi tudi druge, da raz- mislijo o izobraževanju in usposabljanja v športi, ki ga poznajo, in tretjič, ker si lahko le skupaj zastavimo »prava« vprašanja, ki nas bodo v prihodnje tudi vodila do pravih odgovorov. V teh časih, ko so v šport že na velika vra- ta vstopili globalizacija in komercializacija, ekstremizem ter gladiatorstvo, je potrebno potegniti zasilno zavoro, ki nam bo po- magala vrniti izgubljajoče se vrednote, ki še vedno krasijo prave športne šampione. Imamo srečo, da »instant« uspeh v športu ni možen in da edina pot vodi preko trdega in poštenega dela, odrekanja in tovarištva, sodelovanja in iskanja novih poti do meja svojih zmožnosti oziroma uresničitve za- stavljenih ciljev. Zato zastavljam še zadnje vprašanje: »Ka- kšni športni strokovnjaki bodo navdihovali prihodnje slovenske šampione?« dr. Aleš Filipčič, doc. univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Katedra za šprtne igre z loparji, Gortanova 22, 1000 Ljubljana ales.filipcic@fsp.uni-lj.si