leto I.	<v^	<v	j.	ČEKOVNI	RAČUN	14.130	POSAMEZNA	ŠTEVILKA	150	DIN
TR.Z1SM ZVON
IZHAJA	.	ICT	-7	A	DDAC\/CTn	^ACDAn	A	DCT\/n IM 1^1 II Ti IDO II ŠTEVILKA 3.
vsakega t. UST ZA PROSVETO, GOSPODARSTVO IN KULTURO za marec
Ob spominu .
Gor čez izaro —
N’mav čez gmajnico, kjer so me zibali mamica moja ...
S temi popevkami koroških Slovencev bi pričel pisati spomine ponesrečenega koroškega plebiscita. Komaj se je polk slovenskih fantov povrnil iz smrtnega robstva. brezplodno umiral in krvavo pot potil tisoč pet sto in dva in petdeset dni in noči...
V Ljubljani se je zbral v domobranski vojašnici in odšel januarja meseca 1919 pod narodnim praporom na Koroško — na pomoč našim najbolj zapuščenim bratom, po katerih je žvižgal bič vse žive dni. Tu je srepo gledal v oči polkom bivših nemških sobojevnikov, tu je krvavel za svobodo bratov, ki je niso bili nikdar deležni. Vendar so bili ti boji napraiin prejšnjim prava igrača. Čete slovenskega polka so bivale po hribih okrog Velikovca in Sinče vasi in po višinah okrog Guštanja. Pozneje se je spojil z njim tudi bataljon tržaškega polka.
Vsi ti polki so marširali večina skozi Tržič na Ljubelj, in od tam na' koroško fronto.
Še se niso ohladile cevi pušk, še se ni posušila prelita kri in že je pričel znova krvavi ples — na Gosposvetskem polju, tam, kjer je že tekla slovenska kri pod turškim mečem. Strojnice so pričele ragljati znova merilno pesem, moriti nedolžne ljudi, uničevati svetinjo slovenske Koroške. Nemško vojaštvo jo pričelo obstreljevati in moriti na najbolj ogaben način. Vajeni so bili vsega, zato se niso brigali, ako so napadli v svoji zakrknjenosti ne samo slovenske čete, marveč tudi civilno prebivalstvo. Streljali so na vse: žene, dekleta in starčke, pač na vsakogar, katerega so sumili, da je proti njim ...
Po Koroškem te jekla rdeč« kri, da bi gnala kmalu mlinske kamne tri...
Veliko lepih domačij zavednih Slovencev je pogorelo, kar je storila uničevalna požigalska roka. Grozilo se je s preganjanjem, izgnanstvom in prekletstvom. Druhal si je izmislila najpodlejše orožje za branilce svoje rodne zemlje. Oborožili so se s kiji in cepci, ki so jih okovali z velikimi žeblji in kavlji. Tako srednjeveško orožje je marsikateri Slovenec okusil na lastni koži.
Zveste slovenske duše
V takih razmerah je koroške Slovence spominjalo na dobo turških vpadov v slovenske dežele, ki so se morali braniti proti njim na življenje in smrt. Marsikateri Slovenec je bil podoben Mirku, ki je čuval svojo rodno hišo pred p ropalo druhal j o. Marsikatero slovensko dekle je bilo podobno Miklovi Zalki, ki se je postavila v bran proti vsiljivemu tujcu. Koroški Slovenec je želel biti po zlomu večstoletnih okov na svoji zemlji gospod, bila naj bi prostost, enakost svoboda in zasijala naj bi vsem svoboda v zedinjeni Jugoslaviji.
Kolikokrat so se zalesketale solze v očeh mož in žena, ki so v živi veri molili k Bogu: da naj on razsvetli uro in srce vsemu prebivalstvu spornega ozemlja, da bi kot en mož neustrašeno šlo v boj za staro pravdo: v boj za svobodo in za zmago svete narodne stvari!
Vsa prelita kri, ki je tekla za svoj narod, je rodila stoteren sad! Vsi mladeniči-vojaki, ki so padli od sovražne krogle, dali življenje na žrtveni k lastne grude. Marsikateri mladenič, ki je umiral, je zbral zadnje moči — in šepetal — ker — ni — več — moj — ljubi — dragi — dom... Takšno je bilo trpljenje, borba naših bratov, koroških Slovencev!
Uradne priprave
Ako je kdo v slovenskem jeziku vprašal domačina, kako bo glasoval, je dobil odgovor: «Tako, kot je moja sveta dolžnost: za narod moj, za dom, za Jugoslavijo! Proč z zatiralci, proč s tisočletnim hlapčevanjem in gosposvetski stol in gosposvetski zvon pričata, da se bliža čas prostosti — da poka zarja narodne svobode. Celo v Borovljah, kjer je bilo organiziranih nekaj tisoč slovenskih delavcev-socialistov, so njih vodje brez razlike ponovno in ponovno jasno in določno izjavili, da hočejo živeti v Jugoslaviji.
Dne 9. oktobra so se zajprle meje cone A. Na vseh prehodih so bile straže iz domačinov — na jugoslovanski naši strumni fantje, kojim je marsikak Sokol in Orel stal ob strani — na nemški njih plačani ljudje, med njimi celo univerzitetni študentje iz Avstrije in iz «Rajha». Nestrpnost je bila velikanska. Kmalu bi došlo do krvoprelitja in to prvo pri Mostiču, kjer so našo stražo, ker je baje prekoračila most za pol metra, Avstrijci, ki so bili v premoči, kratko-malo polovili in vtaknili v zapore nekega starega gradu. Ponoči ob pol drugi uri se je po obvestilu takoj odpeljal načelnik Bruno Stare na lice mesta in s posebno energijo ob asistenci avstrijskega tajnika komisije osvobodil vse zaprte naše fante in jih povel v avtomobilu ob štirih zjutraj v Velikovec. Kmalu nato bi došlo skoro do krvoprelitja blizu Žrelca, kjer je zopet, ne meneč se za* grožnje avstrijskih žanidarjev, zgoraj imenovani gospod pomiril vzkipele duhove.
Glasovanje
In napočil je 10. oktober 1920 — nedelja! Solnce je zasijalo z vzhoda, kjer je že poprej obsijalo z blagodejnimi žarki našo lepo domovino Jugoslavijo. — Bodri jih — «naše volilce» — ex oriente lux — svetlo z vzhoda, daj jim, vsemogočni Bog, čvrsto voljo in neomahljivost — je bila naša molitev navsezgodaj zjutraj.
Ob sedmih zjutraj so začeli hoditi volilci v polnem številu na odkazana volišča, ki so bila skoro v vsaki večji občini. Na volilnem prostoru so bili razen članov glasovalnega odseka navzočih še štirje člani — poverjeniki — dva z jugoslovanske, dva z avstrijske strani.
Glasovalec je stopil v sobo za glasovanje in izročil glasovalno izkaznico. V zapisniku se ugotovi pravilnost, zabeleži, da je oddal izkaznico, in nato dobi modri omot (kuverto), na katerem je bilo natisnjeno lnterallied Plebiscite
Coinmission Klagenfurt z dvema glasovnicama, velikima kot kaka posetnica (vizitka), ena1 zelene barve z napisom «Avstrija», druga lepa, bela z napisom «Jugoslavija:*. Po prejemu teh se je glasovalec podal v posebno celico, ki je bila zakrita, ker je vtaknil v omot eno nepoškodovano glasovnico, ki naj bi po njegovi želji izrazila njegov glas. Drugo je moral strgati in konce istotako vtekniti v omot. kojega je moral zalepiti. Izstopivši iz celice, je izročil ta omot predsedniku komisije, ki ga je moral takoj vtakniti skozi špranjo v nabiralnik, ki je vedno stal'na mizi. Nabiralnik je bil štirioglata posoda iz lesa, zaklenjena in zapečatena od predsednika in tajnika občinskega volilnega odseka, s špranjo kakor pri puščicah, pol metra visoka, 30 cm široka. Nato je moral glasovalec zapustiti volišče. — Glasovanje je bilo strogo osebno — celo slepci so morali ob pomoči svojcev svojeročno izročiti omot.
Ker so bili govori, demonstracije, glasba, odprte gostilne prepovedane, so bile videti gruče ljudi resne — skrbnih obrazov — žalostnih pogledov.
Ob šestih zvečer se je glasovanje zaključilo. Nabiralnike so po spraznitvi sobe od glasovalcev skrbno zaprli pri odprtini in predsedniki in tajniki odsekov so jih zapečatili. Glasovalne izkaznice so prešteli im njih število ugotovili. Strinjati se je moralo s številom v zapisniku. Neporabljene glasovnice so se zapečatile, istotako glasovalni imeniki, ključ nabiralnika so stavili v omot, ga istotako' skrbno zapečatili, glasovalni imenik in zapisnik pridejali in vse skupaj izročili osebi, ki je kot pooblaščenec od nadrejenega okrajnega sveta sprejemal vse to v varstvo, in odvedel na sedež pristojnega okrajnega sveta. Povečini so bili ti pooblaščenci angleški vojaki.
Okrajni svet se je takoj sestal in pričel skrutinij, t. j. štetje glasov. Natančno je ugotovil, da li je po predpisih nabiralnik zaprt, material ves doposlan, da li postoji kak sum o prevari ali prekani ali poškodbi volilnih pripomočkov, nadalje da li odgovarja število omotov številu glasovalnih izkaznic, da li postoji kak dvom ali ne. Nato so odprli vsak omot za sebe, odvzeli celo glasovnico, jo pokazali vsem navzočnim in zapisali: «Za JugosIavijo» ali «Za Avštrijo» en glas. Glas ali glasove za Jugoslavijo so dali v poseben omot in ga zapečatili, one za Avstrijo v drugega. Ugotoljeno število se je končno v posebni zapisnik zapisalo.
Vsega skupaj za Jugoslavijo 10.405 (53%), za Avstrijo 10.093 (47%), torej vsekakor večina za Jugoslavijo! V teh krajih je uradno avstrijsko štetje leta 1910 naštelo kljub
Majavi pojmi
Mnogi resnično ne morejo doumeti, da je «Tržiški zvon nepolitičen list. Zato so bili vabljeni vsi, da sodelujejo in po zmožnosti dopisujejo. Vem, da je nekaj vročekrvnih in nadvse zaljubljenih v politiko. Vem, da ravno tisti danes najbolj rohnijo po delavcu-uredniku, ki so ga pri zadnjih občinskih volitvah zelo laskavo z «gospodom» vabili voliti. Patudi to je storil in ustregel njihovim željam. — Majavi pojmi so to! Ne bom se spuščal v politično polemiko. Odgovarjam odkrito, da ne pripadam nobeni organizaciji in tudi list bo ostal tak, dokler ga bom jaz urejeval. Nekaj krepkih zaušnic mora urednik dobiti, saj za pustni torek je potrebna katera «trša». Nič zato. «Partaceglce» bomo pa ohranili za poznejši čas, ko bo preminula — oj ta zaljubljena politika. «Tržiški zvon» bo ostal tak kot je, in bo prinašal vedno kaj zanimivega.
Poročila
Prihodnja velikonočna številka bo izšla na Veliki teden, to pa zato, ker bo ravno obletnica nesreče pod Storžičem. Mislim, da bo postavljen spomenik in bo na Velikonočni
vsemu pritisku nemških uradnikov 29.672 Slovencev in 9.636 Nemcev!
Skupaj 4873 za Jugoslavijo in 11.932 za Avstrijo. Leta 1910. je uradno štetje ugotovilo v teh pokrajinah 19.689 Slovencev in 13.301 Nemcev! V obeh conah torej za Jugoslavijo 41%, za Avstrijo 59%.
Dne 14. oktobra je proklamiral predsednik Pečk v Celovcu na seji medzavezniške komisije, da je bilo oddanih za Avstrijo 22.095, za Jugoslavijo pa 15.278 glasov — in da s tem cona A pripade Avstriji, v coni B pa da odpade glasovanje, — ker z izidom glasovanja v coni A sama po sebi pripada istotako Avstriji.
Žalostno delo predaje uradnih poslov v coni A avstrijskim oblastvom jo izvršil bivši srbski poslanik llristič, ko-jemu je stal ob strani dr. Fran Skaberne. Dne 16. novembra 1920 je zadnji član naše delegacije zapustil Koroško.
lako je bila končana žaloigra na Koroškem. Zmagal je nasprotnik — iz razlogov, kot so iz prednjega več ali manj razvidni. Zmagal je, ker je morda glasoval marsikdo Jugoslaviji naklonjenih pomotoma z napačnim listkom, ker so glasovali morda mrtvi, morda živi, ki poprej nikdar Koroške videli niso — dvakrat in trikrat — kljub vsemu prizadevanju medzavezniške komisije, plebiscit pravilno izvesti. Zmagal je gospodar nad stoletnim sužnjem. Zmagala je trgovska preudarnost, dobičkaželjnost in omahljivost nad ono svetlo lastnostjo, ki se imenuje domovinoljubje, narodni ponos.
Na tisoče naših bratov je odtrganih od naše narodne in državne skupnosti. Lepa slovenska beseda ne uživa pravic, ki ji gredo po božjih in človeških zakonih.
Ko je poslanik Jovanovič odšel, je rekel pomembne besede: Jugoslavija onih 15.278 glasov nikoli pozabila ne bo. Prišlo je slovensko Kosovo — kamen od Gospe svete nas bodri: vztrajajmo — bodrimo! V slovenskem narodu je moč, sila — ne more je streti ni kak zmaj — v tej veri zaupajoč v narodno edinstvo kličemo našim bratom preko Karavank: Bratje, Vaše trpljenje je bilo brezmejno' gorje ... Vaša zemlja, ki jo je kri Vaših sinov napojila, ko so čuvali svojo domovino... Bratje, ki ste zasužnjeni, ki ste padli iz mraka v temo, pahnjeni iz proklelstva v robstvo ... Upaijte, da bo kri, ki je bila prelita na francoski zemlji, vaše — vstajenje ... Ostanite trdni in neizprosni na svojih domovih, v zemlji naših pradedov — ne prodajte jih tujcem. Slovenska beseda ostani Vam sveta, in nikdar pozabljeni od osvobojenih bratov Jugoslovanov...
ponedeljek njegovo odkritje. Kakor mi je znano, bodo sodelovala tudi društva, zato bi moral odbor za postavitev spomenika gledati na to, da bodo povabljena vsa društva.
Tudi «Tržiški zvon» se bo oblekel v lepšo obleko. Za naslovno stran lista bo narisal akademski slikar krasno sliko. Priobčene bodo tudi slike pokojnih ponesrečenih fantov. List bo izšel na šestih straneh.
Klišeje za velikonočno številko bo posodila druga tiskalnim,	za	'kar se na tem mestu	najlepše zahvaljujem.
Glasovi	z	naših odrov
Sokolsko društvo je odigralo krasno kmečko igro * Zemlja*. Igro je režiral gospod Žagar, ki se je tudi sedaj izkazal za dobrega1 režiserja. Odigrali so tudi Krekovo veseloigro «Tri sestre* v popolno zadovoljnost občinstva.
Naš dom na Skali. Prosvetno društvo je uprizorilo opereto «Cigan baron*. Predvajalo jo je osemkrat, in sicer šestkrat v	Tržiču in dvakrat	v	Kranju. Naslednja igra	—	kakor	je	bilo sporočeno —	ni	dovoljena, da bi dopisnik	na-
pisal kritiko za domači časopis. Seveda ni treba nobenih komentarjev. Pod vodstvom drugega režiserja bo dopisnik zopet predal uredniku dopis.
Odri od drugod
Prosveta v Kovorju. Ondotno društvo je igralo igro
Micki je treba moža, z naj večjim uspehom. Ljudstvo si želi takih iger!
Prosveta v Križali je odigrala več iger. Po odhodu ka-plana-režiserja. se mladina sama izobražuje. Društvo je uprizorilo več iger. ki so bile skrbno naštudirane.
S. Mohorov:	^	■
Ob zori
Dokončal je.
Utrujen povesi čopič, na licih mu igra lahka rdečica, oko seva sreče in zadovoljstva. Za- hip zapre oči, odpre jih iz-iiova in se ozre na dovršeno sliko. Vsa njegova duša vzdrhti veselja, da se mu je posrečila najlepša njegovih idej. Ves srečen strmi na sliko. A bolj ko jo gleda, in bolj ko se mu duša poglablja v umotvor, teže in teže mu postaja pri srcu. Neznano čustvo ga spreleti, nerazumljiv strah mu seže v srce, čuden nemir zatrepeče v njegovih očeh.
«In jaz da bi bil to ustvaril?!*
Križanemu pogleda v obraz. Kdo je vodil njegovo rolko, ko je z eno samo črto zarisal ono neskončno žalotbno potezo na obličje Trpečega, potezo, ki razodeva toliko trpljenja, toliko bolestne udanosti? In tisto-le umirajoče oko, ali ne zre naravnost vanj, kakor da hoče prodreti do njegove duše, kakor tla hoče seči do njegovega srca očitajoče in proseče: «Glej, ljubil sem te. a ti si me izdal, pozabil, zavrgel!*
Umetnik vztrepeče.
Kdo je ta. ki tako uničevalno zre nanj, ki podira s svojimi ranami kupljeni mir njegove tluše, njegove vesti!*...
«Da, Ti si moj Bog', a lakega Te ne morem zreti, takega Te ne smem zreti!»
Dvigne čopič, da zabriše tisto potezo, tisti umirajoči pogled, da izbriše, kar je ustvaril nevede...
Rolka mu omahne.
«Ne morem, ne morem!*
Strt se vrže na stol in strmi predse. Tam blizu srca pa začne škrtati črv, ki je spal toliko let tih in miren, črv. ki ni umrl. Vest se mu nenadoma vzbudi, in ves se prestraši, ko zapazi, da tiči onemogel sredi močvirja...
Kdo mu pomore, da se dvigne?
«Bodi mož in dvigni se sam!«
Po veliki planjavi tava nekam v daljo. Nič 'ne ve, kam ga vodijo stopinje, tema leži nad pusto planjavo, le daleč tam zadaj zadrge ta zdaj in zdaj medla lučka. Preslabotna je, da bi razgnala temo, da bi razsvetlila pot pred njim.
«Ah tam so moji mladi dnevi, tam sem bil srečen!*
Poln hrepenenja se ozre nazaj. Isti hip se dvigne izza lučke senca in plava skozi temo za njim. Naglo in silno kakor materina ljubezen priplava do njega. Drgetaje se ozre vanjo. Velika rana ji krvavi na prsih; skozi meglo, ki zakriva nje obraz, vidi nje velike in lepe oči tako žalostne, tako ubite ...
«Kdo si?»
Glas mu zamre, strahu in groze se ves trese.
«Mati, ali si ti? Kdo te je ranil? Govori, da se maščujem!
Z utrujenim korakom tava naprej, in senea se plazi ob njegovi desni. Tema narašča in se gosti, on pa misli mučne misli in pot mu lije s čela.
Spomni se božične noči iz pozabljene preteklosti, one zadnje noči, ki je v pusto in temno sedanjost sevala s srebrnim trakom mladega sijaja. Ovenčan z bogatimi sanjami, poln načrtov in poln mlade sreče se je vračal od polnočne službe božje. V srcu mu je počivalo sto tisoč, nad, vse so bile lepe, vse jasne, vse vesele; na nebu pa je migljalo sto tisoč: zvezdic, vse so bile lepe, vse jasne, vse vesele. Tam gori v tihem oceanu neizmernosti so drhtele in gledale doli na zemljo, gledale so krasoto svete noči in se radovale in tiho oznanjale: Gloria in excčlsis!. . A njegova duša je
prepevala pesem o Novorojenem, pesem življenja, in življenje se mu je zdelo tako bogato in vse na svetu tako lepo, povsod samo cvetje, samo' mladoletje, brsteče in klijoče življenje. Ljudje so se mu zdeli tako dobri, in Bog nad oblaki tako dober!
Bil je v osmi šoli; sama sta živela z materjo, pomanjkanja nista trpela, nezadovoljnosti nista poznala. A tisto sveto, čudovito noč mu je bilo gorje rojeno: mati se je v mrzli noči prehladila, se vlegla in ni več vstalu. Ni več vstala, zakaj položili so jo v grob in so jo zakopali. Stara je bila, in nje moči so bile šibke. A on je neprestano prosil Boga. naj mu jo ohrani do poznih let, naj napravi čudež, da le mati živi.. .
In zdaj je umrla, njegovo srce pa je postalo ledeno in brezčutno. Strastno je zasovražil Njega, ki mu je vzel edino bitje, ki ga je imel in ljubil. Od tedaj pa tudi zanj ni bilo več miru in ni bilo tolažbe. Zaman je veselja iskal v uživanju, zaman je sreče iskal v grehu. Bolest je oslepila njegove oči, zato ni mogel najti miru, zato je sovražil Boga in je padal in se pogrezal navzdol...
Enkrat, pa se je nebo zjasnilo. Temni in težki oblaki na obzorju so se pregnali, zagospodovalo je veličastno solnce. Novo življenje je začelo kliti po vseh poljih, po vseh gozdih in travnikih. Pa rožice so cvetle, in ptičke so pele, in po vsej zemlji ni bilo nič drugega kakor veselje: takrat je spoznal Milico, jo vzljubil in jo vzel za ženo. A veselje je zopet izginilo s sveta, ptičke so se poskrile, in rožice so ovenele. Po vseh poljih, po vseh gozdih in travnikih je bilo zamorjeno vstajajoče življenje. Na obzorju so se zopet zbrali temni in težki oblaki ter zakrili veličastno solnce: Milica je umrla.
«Nebo se norčuje!*
«0, ko bi se mogel maščevati, ko bi Te mogel ponižati, Ti krvoločni gospodar nad oblaki!*
Bolest in sovraštvo sta mu preslepila oči, da je po krivih potih iskal tolažbe, da je živel v divji jezi z Bogom in je spet padal in se pogrezal navzdol, globoko in brez vse rešne poti...
tn zdaj je tu.
Ozira se na pot za seboj. Strašna je in dolga, vleče se v brezkončnost. Pred seboj pa vidi le temo, ki ga vklepa vedno trdneje. Zdi se mu, da hodi po labirintu, sam ne ve, kam. V duši čuti. da ga je strah, ker ve, da gre v pogubo, da ga ni izhoda iz te noči. Čemu je zdaj tu, čemu trepeta strahu, če je pot, ki hodi po njej, ravna in poštena?
Misli se mu zmedejo, tema postaja gostejša in gostejša, strah se mu vi ega na dušo vedno hujše, vedno bolj zoprno.
Skrivnostna senca pa plava tiho ob njem in ne obrne oči z njega. Nje oči sevajo še vedno žalostno in pobito... Zazdi se mu, da je že videl nekje te-le oči. S temi očmi ga je zrla njegova mati takrat, ko je visel med življenjem in smrtjo, s temi širokoodprtimi očmi je bedela ob njegovi bolniški postelji in štela utripe njegovega srca in se zjokala od veselja, če je mogel dvigniti težke trepalnice in se ozreti vanjo...
Ah, ranjena je na prsih! Kdo je bil tako neusmiljen, odkod rana in odkod’ zgoščena kri?.. . Razreši se mu strašna uganka: globoko v srcu začuti velikost svoje pregrehe in hudobijo svojega lahkomiselnega življenja. Tema se gosti, da ne vidi nikamor, le senco vidi ob svoji strani, strašno senco, ki se ga skoraj dotika, očitajoč mu. proseč ga usmiljenja.
«Moj Bog, potolaži me! —
Pojdi, neumnež! Bog te je zavrgel! Smejal si se Mu v obraz, ko si stiskal pesti in Ga preklinjal, in zdaj Ga prosiš tolažbe?
«Gospod, hiti mi pomagat! ...»
Novo moč začuti v udih. z novim pogumom se ojunači duša.
Tum v silni daljavi se svetlika dan, in zlato jutro se napoveduje in zlata zarja se razliva. Vedno bolj raste morje svetlobe, a tema umira v valovju žurkov. In glej, iz zarje vstajajo temni obrisi mesta, nad mestom Kalvarija s tremi križi...
Notranja sila ga' žene za zarjo in za žarki tja pod križe. Srednji plava v prečudnem ognju. Na njem pa umira On, ki je Bog... Ves.je stepen, ves v krvi. ves v 'bolečinah. Ljubezen dihajoče dko Sina človekovega se upre vanj, in poražena jo njegova jeza, prebit je led mrzlega srca. Pade pod križ in prosi usmiljeja.
«Odpusti, odpusti!»
«Pojdi v miru, saj nisi vedel, kaj si delal!
Glej, in odpira se nebo, angeli plavajo na zemljo, njih krila so solneni žarki, in njih lica so vedro veselje. Trumoma prihajajo z zlatimi čašami pa mu dajejo pit. Življenje in mir in blaženost in zadovoljnost srka iz njih.
V višavah prepevajo angelski kori, nebesa slave Gospoda. Pogledi Križanega so topli kakor prvi dih pomladi.
fOstani pri meni, prijatelj, da te napojim z nebeškim mirom!»
Moj Gospod in moj Bog! Verujem v Tvoj mir, verujem v Tvojo luč!
Ob strani stoji bela postava, lica ji žare. njene oči so uprte v njegove.
«Mati!»
Na zlatih žarkih se prepeljavajo kerubi, v njih sredi diha tiha vijolica. Zgane se, ko ga zadene njeno nedolžno, v sreči se topeče oko.
«Milica!...»
Umetnik se prestrašen zave.
Srilnce je z zadnjimi žarki pogledalo v sobo, vsesalo se je na njegove oči in odtod je posijalo na! sliko, na obličje Kristusovo1, na tisto čudovito, bridkostno potezo. Jn zgrudil se je pred delo svojih rok in je molil k svojemu Stvarniku ...
Nebo se je zjasnilo. Temni in težki oblaki so se pregnali z obzorja, zagospodovatlo je veličastno Solnce. Novo življenje je vstajalo po vseh poljih, po vseh gozdih in po zelenih tratah ... V njegovi duši je zazvenela pesem prerojen ja, in življenje se mu je zazdelo tako bogato in vse na svetu tako lepo, povsod samo cvetje, samo mladoletje, vstajajoče, klijoče življenje ...
Na zlatih žarkih so se prepeljavali kerubi, iz njih srede mu je dvoje vdanih src naproti dihalo gorko ljubezen.
«Sin moj, moje veselje si bil, ko sem slonela! ob tvoji bolniški postelji in sem štela utripe tvojega srca in sem se zjokala od veselja, če si se mogel ozreti vame: bodi stanoviten!»
«V prečisti ljubezni sva bila združena, ljubljeni, ne padi nazaj in ne omagaj!»
«Gospod, hiti mi pomagat!»
Umetnik se dvigne, z naglo kretnjo stisne čopič in začrta
pod sliko:	,	,
ln cruce salus.
Človek in bacil
(Nadaljevanje.)
Oče in mati sta bolniku umrla, ko je imel komaj petnajst let. Oba baje jetična. Dva brata mu je vzela «hitra» jetika, on in njegova sestra sta še ostala. Pred kratkim se je bil l»oročil. Mlada žena mu streže, v zibelki je srčkano dekletce.
Leto in pol pozneje sem moral zopet v to vas, v to hišo. Klicali so me k deklici. «Božjast ima», so mi rekli, ko so prišli po mene. Brez dolge preiskave sem spoznal: Ni bo-žjast, ki zvija ude ubogemu črvičku. Jetika možganskih mren se je je prijela. Ni pomoči.
Dve leti pozneje je prišla tudi sestra k meni. Bila je tudi ona bolna. Ozdravela je in je danes mati treh otrok.
Kdo ne pozna sličnih družin, kjer je «jetika doma*. (M nekdaj je bilo tako. Od nekdaj so ginevali celi rodovi v prerani grob. Jetika jih je vzela. Pa so ljudje ugibali in spoznali: podeduje se ta morilka. Gorje hiši, kjer se enkrat naseli. Ne znebi se je več.
Ostanke tega m n e n ja sreč a m o še d a n e s skoraj vsak dan. Vedno in vedno slišim iz ust prestrašenih bolnikov: «Toda, kako sem vendar mogel dobiti jetiko, ko je naša družina1 talko zdrava? Nikjer nobenega sledu jetike pri nas!»
Jetika kot dedna bolezen, jetika kot neizogibna usoda, proti taki jetiki se ni mogoče boriti. Komur je numenjena, njega dobi v svoje pesti. Vsak odpor bi bil zajnan.
Poda v toku stoletij se je vendar tu pa tam pojavilo spoznanje, čeprav v začetku le poredkoma, da je možen še drug odgovor na vprašanje: odkod jetika?
Nevidni sovražnik
Leta 1789. je izdal visoki državni svet benečanske republike strog ukaz. Kadar umre jetični, naj sežgo vse njegove stvari. Kaznovan bo s hudimi globami, kdor ne bi ubogal. Slično so ukrenili vladarji Francije in kralji neapeljski.
Jetika je nalezljiva. Sem pa tja je tako učil kak učeni zdravnik. Njegova beseda pa je prestrašila mogočnike, ki jim je bil še v kosteh strah pred drugimi kugami, ki so takrat pogostoma pustošile Evropo. 1'oda kje je ono, kar prenaša jetiko od bolnega na zdravega? Je-li zrak, ki je kužen? Je-li v vodi, v zemlji, v zidovju hiš nevarna kužna kal?
Osemdeset let pozneje, leta 1865. je Francoski učenjak Vil lemi n* vcepil pod kožo domačih zajčkov in psov male drobce onih delov človeškega telesa, ki jih je razjedala jetika. Nekaterim živalicam |»a je stavil pod kožo kapljice izmečka jetičnega bolnika. Zajčki in psi so poginili za jetiko. «Vzrolk jetike*, pravi v preprostih besedah Vil-lemin, «je torej neka snov, ki se da precepiti od človeka na zajčka*. In malo pozneje: «Snov, ki povzroča jetiko, tiči v telesu bolnika in se tam množi*. Dokazano je bilo, neizpodbitno dokazano, da je jetika nalezljiva, akoprav še nihče ni vedel povzročitelja jetike.
Zopet nekoliko let pozneje, leta 1882., je sedel pred svojim drobnogledom zdravnik Robert Koch. Razburjen si je mel kratkovidne, dobrohotne oči. Kaj je to? Kaj pomenijo te drobne palčice pod povečaIno lečo? Posušil in barval je pljunek jetičnega. Sedaj pa kar mrgoli pod lečo teh drobnih palčic. Je-li mogoče, da je to povzročitelj jetike?
Vzel je zopet in zopet pljunke. Opral jih je in očistil vseh primesi. Potem pa jih je vbrizgal morskemu prašičku pod kožo. Potrpežljivo je čakal. Ko pa je živalica poginila, je dal enega od malih vozličkov iz njenega drobovja — vozliček se imenuje latinsko «tuberculum», odtod ime «tuber-kuloza» — zopet na drobnogled. Zopet so bile tu te drobne palčice, zopet in zopet. Kakorkoli spremeni poskus: ali vzame izmeček iz ust jetičnega, gnoj iz ran pri kostni jetiki, odpadke iz čreves bolnika s črevesno jetiko, vedno isto, vedno ti drobni bacili. Povzročitelj jetike, bacil jetike je bil odkrit. Velikemu učenjaku na čast so ga imenovali «Kochov bacil*.
(Dalje prihocbijič.)
* Izgovarjaj: Vilraen.
Priložene so tudi položnice. Vsak stalni naročnik naj jo izpolni in napiše na robu položnico s črnilom «za časopis* in odda na pošti naročnino za vse leto. Celoletna naročnina znaša samo 12 dinarjev.
Izdajatelj in urednik: Stanko Oblak v Tržiču. — Delniška tiskarna d. d. v Ljubljani (predstavnik Ivan Ovsenik).
' LieliliSSe V
£/