241
Ljudevit vojvoda horvatski. *)
Zloraek večje historične povesti.
I.
1.  V staroslavnem Sisku so zbrani na sv. treh kraljev dan leta 817 knezi in župani iz vseh krajev Horvatske. Na visokem mestnem turni visi červeno-bela bandera, in bistra »Sava ima komaj zadosti prostora za vse iadije. Iz turna zatrobi v sreberni rog stražar gradski v znamenje, naj se knezi in županje podajo v vojvodovo dvorano. Vse urno hiti, ker radovedni so vsi, kaj bode vojvoda njim oznanil.
Na pozlačenem prestolu — v rujavo surko oblečen — kraj bedra svetlo sabljo — sedi hrabri Ljudevit.
„Zdravo bratje! Hvala vam, da ste me poslušali in vsi prišli iz lepih krajev naše blage zemlje horvatske — iz rodovitne Posavine, iz kamenite Like in bogatega Zagorja. Znajte, zmiraj več išče od nas sosed naš mogočni Frank, in hoče čeloma našo samostalnost pokončati. Bogme! kakor dolgo še v meni kapljica kervi teče, nečem terpeti, da bi naša lepa zemlja prišla pod tujo sužnost. Ali niste vsi ednakih misel?"
„„Smo, smo, smo!tfa — zadoni ko grom po gorskih brezdnih iz glasnih gerl vseh sjajnih knezov in županov.
»Tako ali oborožajte kmete, učite je vojskovati, hočem še preje poslanca poslati nemškemu cesarju, in ako nam ne oblehkoti nadlog — tedaj junaci! hočemo pokazati, da je Horvatu poštena smert ljubša, kakor nepoštena sužnost".
Knezi in župani se poslovijo, in se podajo iz grada nazaj v mesto. Narod zezvediv, da bode lov na nemškega volka, je zapel junaške davorije in na velikem tergovišču se je vkljub ojstri zimi veliko vertilo kolo veselih plesavcov in plesavk.
2.  Na pepelnico leta 817 je bilo v Sisku sopet nekoliko knezov zbranih. Po mestu se je govorilo, da je bode svetli vojvoda poslal k nemškemu cesarju.
Ob dvanajstih stopi iz vojvodove dvorane knez Jaro-pluk, in zbranim tovaršem na glas reče:
„Junaci, hajd na konjiče! Naš pot je daleko — daleko v poglavitno mesto nemškega cesarja".
Vse hitro skoči na svoje belce, in lepa četa mladih katanov zapusti drago domovino.
NjeŽDočuteče matere, mile sestrice in drage ljubice so blagoslavljale naše potnike, in marsiktero oko je plavalo v solzah. —
Ze je Jurjevo minolo, ko je knez Jaropluk prišel v Achen poglavitno mesto nemškega cesarja.
Celo mesto je bilo na nogah, ko so naše junake zagledali. Vsi na bistrih belcih, na glavi imajoči červene kape z dolgo belo perjanico, noge oblečene v ozke modre hlače, okoli rujavih surk beli plajš — takšnih jahačov še prebi-vavci achenskega mesta nikdar niso vidili.
Jaropluk stopi pred svetlega cesarja in govori ovako:
»Svetla krona, mogočni cesar! Prinesemo Ti bratinski pozdrav od slavnega vojvoda horvatskega Ljudevita Tvojega mogočnega mejaša na iztoku Tvojega velikega cesarstva. Mi živimo, kakor mirni sosedje, ali mejni Tvoj grof friulski Kadolaus dela zmiraj nepokoj, dopušča svojim ljudem, da hodijo prek meje Tvojega cesarstva, in tam ple-
*) Iz Vodnikovega »Spomenika" za pokuenjo.
nijo, — naše ženske in device odpeljujejo za utišenje svojih slast mesenih. Ako ne bode Tvoja pravičnost skerbela za mir in ne bo kaznila prederznega grofa, ter si bodemo pravico z našimi britkimi čordami iskali".
Cesarja so te smelne besede ostro piknole, ker ni bil navajen poslušati takšnih glasov. Poznati mu je bilo na licu, da mu niso dopadle smelne besede svobodoljubečih Horvatov. Vendar mu nobena huda beseda ne izsmukne čez ustnice, marveč poslancom obljubi, da bode skerbel za mir.
Naši junaci se podajo sopet v svojo domovino in na Petrovo jih pozdravi malo in veliko z glasnim ;7Živioa v staroslavnem Sisku.
3.   Na vseh Svetcov dan prijaše velika truma naroda v Sisek. Svetli vojvoda gleda skoz visoki prozor, in ko narod zagleda, stopi hitro na balkon svoje palače.
„Junaci! kaj je vaša volja? Od ktere strani pridete?"
»»Pokolpjani smo, in prišli smo se potožit Bogu in Vam, svetli vojvoda, da nemški vitezi so včeraj spet plenili v Tvoji zemlji. Grad starega kneza Brani mira je zapalil nemški grof Thegan, in mu ukradel ljubo hčerko — diko starega kneza —- ktera je lepša kakor svetla danica. Pomagaj nam, privoli nam, da smemo brusiti kose, in nje kazniti za to zlobo"".
„Poterpite še malo junaci, kadar bode zapela kukavica, verujte mi, da so njihove pleča že občutile meč horvatski", poteši narod vojvoda Ljudevit.
Ljudstvo se poda na svoj dom, in svetli vojvoda še piše oni dan pismo do nemškega cesarja, naj ga, ker ničesar ni storil za zderžanje mira in ni konca napravil grozo vitnemu vladanju Kadolausa, na bojnem polji počaka, ko junak junaka.
4.  V poletji 819 stoji na primorskem polji silna vojska. Sulice se bliskajo podnevi, kakor zvezdice ponoči, in kadar solnce se je skrilo za planine, se po bližnjih gorah zasvetijo žareči ognji.
Na sredini polja stoji beli šator horvatskega vojvoda, in okoli njega stojijo hrabri knezi in župani.
»Tukaj je počakajmo", — reče vojvoda Ljudevit. — »Horvati so dobri jahači, in le s konjištvom bodemo premagali svoje vrage. Vsaki naj bode lev na svojem mestu in „sloboda" naše gesloa.
Na Vidovo leta 819 je solnce čisto kervavo priplavalo na obnebje. — Vse je bilo preplašeno. — Od zapada sem po cesti, ktera iz Tersta derži, se je gibala nemška vojska, ktero je cesar iz Italije poslal, naj pokori pravicoljubeče Horvate.
,,Sloboda! sloboda!" zadoni po širokem polji in hrabri Horvati planejo kakor gladni levi na sovražnike. Začne se kervav boj, in pervlje, kakor se je solnce bilo poslovilo, so Horvati stali kot zmagovavci na primorskem polji. Duhovniki so peli pred altari zahvalne pesmi, in narod je krikal in vikal celo noč:   „Slava vitežkemu  vojvodu Lj ude vi tu!"
H.
1. »Mercine, mercine horvatske!" — tako je klel mejni grof friulski Kadolaus v svoji dvorani v Čedadu. V bedro mu je bila zaletela sulica horvatskega junaka v poslednji vojski, ktere je on bil poveljnik — in hudo je skelela rana.
„Hu,  kako me zebe! Odejte me, odejte — ali ne — ne
—   denite preč odejo — prevroče  mi je"  — tako je blodil
—   že smerti blizo — ranjeni grof Kadolaus. Petelin zapoje v bližnjem hlevu. »Zakolite mi žival, da se mi ne bode posmehovala — pa čakaj, čakaj horvatska derhal, ko ozdravim, bom ti nasadil velik vert samih visokih vešal".
Solnce spet pomoli svojo rumeno ličice — Kadolaus pa izpusti svojo dušico.
V Čedadu pojejo celi dan po cerkvah žalostne pesmi, in drugi dan nesejo sjajni vitezi polomljene kosti mogočnega,
prevzetnega mejnega grofa friulskega — v hladno krilo matere černe zemlje.
Cesar postavi na mesto Kadolausa za mejnega grofa
—   Baldericha.
V staroslavni Sisek prileti glas, da je Kadolaus umeri. Svetli vojvoda da na turen belo zastavo obesiti in glasnik oznanuje po mestu Horvatom veselo vest.
Narod pleše na zeleni trati svoj radostni ples — in evo! svetlega vojvoda med njimi.
„Sedaj ni treba mirovati1*, zakriči na glas, »sedaj je lepa priložnost uloviti nemškega volka, hajd junaci na konje, pokličite černo vojsko, trobite na ves glas v medene rogc, in kličite: »Lov je na nemškega volka".
Po teh besedah odide Ljudevit sopet v svojo palačo.
Po vseh krajih Vojvodine horvatske se razširjuje bojni glas, in mladi in stari junaci prijašejo v staroslavni Sisek.
Vojvoda Ljudevit stopi na čelo velike vojske, in jo pelja proti Dravi.
Friulski grof zezve za ta povzdig, in kakor blisk leti s silno vojsko čez Belak na petovsko polje.
Kervava vojska se je začela, al sedaj Horvatom ni poslužila sreča, mogli so čez mejo nazaj  pobegniti.
2. »Kukavica, kukavica, izdajica, nezvesti sin horvatske matere, da bi te blisk iz modrega neba zadel" — tako se ljuti v svoji sobani vojvoda Ljudevit.
Pred vratami stoji zvesti knez Jaropluk in posluša jadnega vojvoda.
„Nevem ali bi stopil v sobo — kaj vendar vojvoda muči — kaj vendar mu kole čversto dušo? — hočem v sobo — naj se razljuti, kakor hoče — saj mene pozna — saj ve, da nima zvestejšega junaka od mene". — Tako pregovarja knez Jaropluk sam seboj, in ter stopi v sobo vojvodovo.
»Oprostite, svetla krona, da sem se podstopil — rad bi vedil,   kaj Vašo dušo moti, in Vaše serce žali".
»»Dobro došel, Jaropluk, imam ti žalostne novice povedati. Stara naša dedšina — izdajstvo, nesloga, in kakor se vse ti gadi velijo, niso še zginili. Cuj
—  sosed moj vojvoda Pori na je potegnil z nemškim cesarjem, brez dvombe mu je mojo krono obljubil, al goljufat se hoče — on ne pozna kukavih Nemcov"".
.,»Porina, taj častilakomež se pripravlja proti meni na vojsko; ravno mi je poslal po verlem glasniku to žalostno vest knez Rad o slav, in mi piše, naj bomo pripravljeni. Skerbi ali moja draga duša, da soseda pošteno spri-memo — težko mi je, ali ne morem inači — nisem jaz kriv, ako se bode brati nska kri prelivala".
Jaropluk pošlje glas vsem knezom in županom, kteri so z žalostnim sercom sprejeli vest o bratinskem boji. — Bili so se z  Pori no m tudi združili hrabri Kučevani.
Pori na privleče svojo vojsko do Pokolpskega. Blizo pri otoku Kolpe v Savo so postavili svoj tabor hrabri Kučevani.
Proti večeru se prikaže pevec visoke rasti v taboru Kučevanov, in začne vlačiti svetli ločec po glasnih strunah. Niso še takošnega goslarja Kučevani slišali. Ko je vse polno sveta okoli njega bilo, začne pevec prepevati:
Bila sta na KIcku bela ptica, —
Bela ptica mila dva goloba,  —
Ljubila se, ko sorodna brata, —
Zobala oba iz edne sklede, —
Pijala oba iz edne ročke. —
Sadaj pride černi goljuf gavran,
In grohoče k ednemu golobu:
»Bratec dragi, pusti bratca tvoga,
Pojdi z menoj ta k mogočnem orlu,
On ti hoče dati svojo hčerko,
Lepo hčerko — ptičico orlico;
Ter boš ž njim vred ti kraljeval tudi
Ptičji s vet, in vclke časti vživaltf.
Išel golob ga vranu verječi,
Ali ne postane carskim svakom,
•
242
Temoč sluzi orlu za pečenko.
Ni to bila bela dva goloba.
Več sta bila svetla dva vojvoda,
Ljudevit vojvoda u vek slavni, —
Ter Porina vojvod u vek slavni, —
Oba brata, sebi pomočnika
Proti vsakem ptujem sovražniku.
Pride Nemec in Porini reče:
»Pusti L j ude vi ta, pojdi s menoj,
Hočem tebe peljati k cesarji,
On ti bode dal ljubljeno hčerko,
Ti boš nosil svetlo slavno kronoa.
Ali, kakor golob bil pečenka orla,
Tako bo Porina rob cesarja. Te  verstice  zapevši  se  skrije   v  mračni   temi  viloviti pevec.   Kučevani preudarjajo zmisel pesmice, in za belo zoro zapustijo Pori no, — vrativši se v svojo domovino.
Brez mnogega prelivanja   kervi je Ljudevit   nesreč« nega Porina spodil nazaj v njegovo deželo.
(Konec sledi.)
250
Ljudevit vojvoda horvatski.
Zlomek večje historične povesti. (Konec.)
III.
1. „So že sopet Horvati pri nas. kakošni bes jih nosi takošno daljno pot?" tako turnski stražar acheuski govori k svoji babki, ktera, ko od Horvatov čuje, vsa stre-peče. ker njeni mož ji je bil čudne stvari pripovedat od Horvatov, ktere je spoznal  na bojnem polji.
^Starka! mora nekaj važnega biti, da v taki hudi zimi prijasejo ti junaci k namt:. tako reče stražar, in ter pihne trikrat v sreberni rog  v znamenje,   da slavni gosti pridejo.
Jahači na pol zmerznjeni sedijo na svojih kljusetih, in sam vojvoda /oi ina se komaj derži na konji. Jašejo pred cesarsko palačo, m ko cesar dobi glas. da je vojvoda Pori na — njegov zvest zaveznik — tako dalječ v hudi zimi prijahal, mu suh  naproti gre, in prav prijazno roko strese.
Gerdega častilakomneža Por i na pelje čez visoke sto-palnice v svojo sobano, in ko se je Por ina ogrel in ža-rečim Rajnčanom okreval, začne cesarju govoriti:
?,Prevzetni vojvoda Ljudevit neče spoznati Vašega gospodarstva svetli in mogočni cesar! On hoče vse Vaše zaveznike prevladati, in mogočno deržavo utemeljiti. Prišel sem zato jaz Vaš zvest zaveznik, da Vam oznanim L j u-devitovo verolomnost, in da Vam svetujem mogočno vojsko vrediti, ktera bi v kratkem času pokorila nezvesteža".
Na ta prigovor sklene nemški cesar s tremi vojskami nad Ljude vi ta iti, in hitro ko se je mladoletje začelo, iri po planinah sneg zginil, se je ena vojska iz Italije skoz norenske planine, druga iz Saškega skoz Bavarsko in Korotansko, in tretja skoz iztočno krajino in gornjo Pa-nonijo proti Ljude vi tu gibala.
Ljudevit je skoro zezvedel, kakošna mu se grozi, in proti italijanski vojski pošlje hrabrega kneza Jaropluka, kteri jo je v savinski dolini potolkel in nazaj v Italijo spodil. Zvesto so mu pomagali pri tej britki korotanski Slovenci, kterim  je tudi tuji jarm kervave žule delal.
Tretja nemška vojska je prišla prepozno zavoljo dalnjega pota, in ni mo^la čez Dravo, le srednja iz Sasov in iztočnih Frankov obstoječa je o pra\i dobi se Ljude vi tu nasproti postavila, in po treh srečnih bitkah čez Dravo stopila. Ljudevit je jo mogel nazaj v svojo močno terdnjavo potegniti.
Nemške čete so plenile horvatsko zemljo, in vse pokončale z mečem in ognjem, potem pa se v svojo domovino podale.  Velika množica  nemške vojske je poginila pomorom.
Ko so združene frankovske čete nazaj šle, so se Kar-nijoljci, kteri so kraj gornje Soče in virov Save stanovali, frijuljskemu markgroiu Balderichu podvergli, tudi ena stran Korotancov, kteri so pervlje z Ljudevitom deržali.
Akoravno boj nemške vojske, ni bil brez vsega uspeha, tako vendar ni še bil mir sklenjen.
V mescu svečauu   leta 821   je   nemški   cesar  spet po-
klical v Achen deržavni zbor, in mesca majoika so že sopet tri armade pod različnimi poveljniki marširale proti Panonir.
Med tem umerje častilakomni vojvoda Pori na, njegov naslednik je postal na prošnjo naroda in s privoljenjem nemškega cesarja njegov unuk Ladislav.
Mesca oktobra ravno tistega leta je bil deržavni zbor v Diedenhofen-u, kamor so poveljniki nemških vojsk poslali glase o vojskinih uspehih. Niso se ravno mogli dičiti z velikimi bitkami — plenjenje horvatske zemlje, to je bila vsa njihova slava.
Leta 822 je nemški cesar poslal novo vojsko iz Italije proti Ljude vi tu — al slavni vojvoda je bil že skoz per-vešnje boje tako oslabljen, da ni mogel vojske vkup spraviti, ktera bi obstala pred silno vojsko Nemcov.
Zapustil je svojo poglavitno mesto Sisek in se je podal na Serbsko. Prizadeval si je Serbe pridobiti za boj proti Nemcom  — ali niso ga hotli razumeti.
Edini patrijarh mesta Grado je znal uvažavati veliko osnovo vitežkega vojvoda, in je celi čas vojske podpiral Ljude vi t a pri zadnji terdnjavi z umetnimi tesarji in zidarji.
IV.
1.   „Kaj le sadaj že tri dni vsako noč toliko lučic gori v gradu kneza Ljudemisla, rnore prav imenitne goste imeti, ali saj mimo mojega hrama morajo vsi jahači, ali ne spomnim se, da bi kdo bil proti gradu potuval. Samo edino človeče je pred nekimi dnevi vprašalo, jeli da je knez Lj u-d o misel doma" — tako govori kmet Herkalovič, kteri je ravno pod gradom stanoval, svoji ženki, ko na enkrat nekdo na vrata poterka in kriči, naj se mu odpre.
„Kdo nima mira v tako globoki noči?" se obregne Herkalovič pogledavši skoz okno.
„„Jaz sem, jaz — Marko, inos knezov, svetli knez še tebe nicoj hoče v gradu imeti"".
„Mene? ha, ha, ha", se Herkalovič debelo zasmeje, „gotovo je sopet vlovil kakošno golobico v kletko, še stari meršavec nima mira?"
„„Kolikor je meni znano"", odgovori inoš, ,,„ima knez plemenito zver v jami, in ti moj dragi Herkalovič si povabljen na koline"".
„Kaj je vlovil — jelena? ali divjega meresca?" vpraša prav radovedno Herkalovič.
wwVse plemenitejšo zver — junaškega leva, kteri je proti zviti kači branil svoje mlade — smelnega orla, kteri je učil visoko letati svoje mlade"".
„No  —  govori naravnost Marko! Reci, koga".
,?„Znaj mi brate Herkalovič! — Prišel je včeraj kot ubog begun k Ljudemislu preganjan vojvoda Ljudevit. Pri Ser bih ni našel pomoči^ tudi ni bil tam varen, iskočil je toraj, in ko ubog berač je potoval skoz Horvatsko, kteri je toliko dobrega storil. Pred tremi dnevi pride k knezu Ljudemislu, kteri ga hitro spozna. Prosi ga, naj ga nekoliko dni hrani, ker je jako bolestan, ko se okreva, hoče k gradskemu patrijarhu, naj ga priporoči abašu monteka-sinskemu, ker slednje dni svojega življenja hoče v samoti preživeti".
„wMoj gospodar ga prijazno prime, ali znaj Herkalovič, njegova prijaznost je mačkinja, kolikorkrat sem ga slišal govoriti: taj kukavni Ljudevit je kriv, da ja/> nisem po smerti mojega brata postal vojvoda; da bi ga vlovil, bi mu že pokazal kremplje nemškega orla".
„„Dal mu je knez za prebivališče lepo sobo, pa tudi stražare, da ne more nikamor, pa da bi ravno ne bilo stražarjev, oslabljene noge ga ne morejo nikamor nesli. — Pa pojdiva, pojdiva dragi Herkalovič, vem, da knez že nemirno čaka".
2.   Bila je jasna jesenska noč. Zvezde so se pogosto uternjale, in daleko po širokem nočnem svetu splavale. Mirna je bila vsa priroda,   in vse  se je zibalo v globokem
251
spanji. Samo knez L j u de misel ni mogel spati, zmiraj je čakal na svojega inoša in  kmeta Herkaloviča.
„Nu — sadaj sta tukaj,  že nji čujem po stopnicah iti
—  dober večer sosed! dal si me dolgo čakati4.
^Oprostite svetli knez"", odgovori Herkalovič, ^nisem mogel berzo, Vi znate svetli gospodine, da imam bolestno babko, težko sera zapustil dom, vendar — s čem Vam zamorem poslužiti ?ua
»Herkalovič poslušaj me, znam, da ti si zvest zaveznik naše rodbine. Glej včeraj se je pritepel v moj grad pregnani vojvoda L j ude vi t.. Ti znaš, da ga naš gospodar, mogočni nemški cesar čerti, ti tudi znaš, da pride pri cesarji ta v veliko milost, kteri mu verolomneža L j ude vi ta
—   razumi« me Herkalovič,  kaj hočem reči.
»Glej L j ude vi t je bolcstan, ti dragi moj Herkalovič stuješ daleko po domovini za najučenejšega vračnika
—   daj L j ude vi tu leka, da mu po malem življenje izteka, ter pa napiši s svojo roko, da je umeri na — pa kaj te učim, saj ti si modra glavica, in me dobro razumiš".
„„Manite se! sjajni knez"", prav resno Herkalovič odgovori, „„junaka, kterega se neti, je upal lotiti sovražni meč na bojnem polji, tudi jaz se ne lotim  — z  Bogom!""
To s krepkim, glasom izgovorivši, naglo odide Herkalovič nazaj v svoje stanovališče.
3. Solnčno kolo se ravno valja v neskončnem zračji in pervi njegovi žari uderejo ostro, kakor blisk, skoz visoke gradske okna
Po dolgem raztegnjen, in še ves oblečen je ležal knez L j ude misel na dolgi klopi, in ko solnčni žarovi padejo na njegovo lice, se zdrami, in zakriči 7?ogenj, ogenj!"
Vendar se kmali zazve in pomiri.
Pokliče svojega inoša, in mu veli ogenj na kamenu zakuriti.
„Hočem danas za sebe in svojega bolnega gosta močnega vračtva skuhati, Herkalovič mi je dal prav ozdra-vivnega leka" tako govori inoš, med tem, ko je ta na kamenu kuril.
Knez pristavi lonček, in čez kratek čas pokliče sluga velivši mu čašico čaja nesti svojemu  gostu.
L j ude vit ničesar zlobnega neslute izpije čašico, in za dve uri izdihne dušico.
Gerdi  knez Ljudemisel ga je sam   ostrupel.
Slugi so mogli za gradom truplo pokopati. — Ljudemisel pa je sam nemškemu cesarju na konec jesenske dobe leta 823 oznanil, da Ljudevita ni več med živimi. Horvatski narod pripoveda, da njegov meč je skrit globoko pod zemljo. Našel ga bode enkrat junak horvatski, in ž njim slavne dela dopriuašal.