140
Kronika
Knjižica, ki se tiče nas
Konec lanskega leta je izšla majhna knjižica, ki je takoj zbudila videz propagandnega dela. Čeprav se je avtor predstavil s polnim imenom, si veČina ni bila na jasnem glede njega. Vsebina knjižice, naslovi posameznih člankov in pa še bolj posamezne trditve so take, da popolnoma zanikujejo najmanjše piščevo poznavanje stvari. Se bolj — njegove tvegane trditve, s katerimi postavlja na glavo vse, kar je bilo do sedaj do-gnanega o vprašanjih, ki jih obdelava; te jemljejo knjižici tudi z znanstvene, ne tako s propagandne strani vsako vrednost in pomen. Časi, v katerih živimo, so težki, zlasti za nas Slovence. Mnogo udarcev smo že prestali po vojni. Zato moramo biti previdni glede vsega, kar se še pripravlja. Ce že odrekamo knjižici vsak znanstven pomen, ji moramo zato z druge strani posvetiti pažnjo, bolj kot kateri koli propagandni akciji, ki navadno kmalu spuhti. To, kar je, bo ostalo zapisano še dolgo potem, ko bo stvar izgubila svoj pomen.
Knjižica, o kateri je treba spregovoriti, obsega nekaj nad 60 strani. Napisal jo je neki Francesco M. Cianciulli, doktor ekonomsko-pomorskih ved, iz Sambiasa pri Catan-zaru v Južni Italiji. Mogoče mu ravno radi tega, ker gleda na vse, kar se pri nas in v Evropi dogaja, iz nekake evropske periferije, ne smemo zameriti naslova knjižice in ostalega, kar je v njej napisal. Knjižica nosi naslov „Carniola Italiana" (Italijanska Kranjska) po glavnem članku, ki ga vsebuje poleg štirih drugih. S tem je označil vso Slovenijo, kolikor je ni pod Italijo. V nadaljnjem pridržimo njegov izraz.
Ze prvi članek te knjižice ima čuden naslov: Del tega naslova je takle: „S. S. = P. P.". V tem članku govori pisec o tem, kako se Francozi radi hvalijo pred Italijani, češ
da jim ti dolgujejo za svoje zedinjenje dva „S", to je Solferino in Sedan. Na tako govorico, pravi pisec, mora vsak Italijan takoj odgovoriti s tem, da dolgujejo Francozi Italijanom dva „P", to je Plombieres in Piavo. Drugi članek je posvečen Hitlerju in Musso-liniju, kot „velikima tvorcema bratstva med italijanskim in nemškim narodom" in ima naslov „11 Brennero" — Brener. Napisan je bil februarja 1939 in se že danes nekoliko čudno bere. Bistvo vsega članka pa je ugotovitev, da se danes imperializem lahko uganja le še v kolonijah, nad polbarbarskimi in neorganiziranimi narodi, „kar naj dokazuje Po-sarje" (la Saar insegni). Pisec ni razložil, kaj je hotel reči s slednjim.
Važnejši pa so naslednji trije članki, od katerih ima prvi in najdaljši naslov, kot je bilo v začetku povedano. Posvetilo, ki ga ima ta članek, je zelo značilno in se glasi v prevodu: „Ko sem pisal, sem poslušal glas svojega srca in sem imel oči uprte na zemljepisno karto Evrope. Imam zaupanje. In posvečam „Carniolo Italiano" svoji hčerki, zlatolasemu rožnatemu otroku, kateremu je ime: „Lubiana" ". V članku razpravlja pisec na svojevrsten način o vprašanju, ki mu je dal sam prevelik in popolnoma nov zunanji obseg. Govori namreč o politično-gospodarskem ozemlju Benečije kot celoti. V ta obseg pa včlenja teritorialno vse tri Benečije in Kranjsko, to je vso Slovenijo. S tem je pisec postavil na glavo vse dosedanje ugotovitve in dejstva, ki izvirajo zlasti iz geopolitične lege tega ozemlja in iz dosedanjega gospodarskega, kulturnega in političnega razvoja in stanja. Trdi, da za gospodarsko življenje Trsta ni treba drugega okvira, kot je ta, ki ga je zgoraj začrtal, ker bivša Avstrija, ki jo sedaj seveda jemlje kot celoto z Nemčijo, ne rabi drugih pristanišč in izhodov. Zadostujejo ji tisti, ki jih že ima na severu, in pa rečne poti na vzhod. Toda ne le gospodarsko, ampak tudi sicer je postavil vse na glavo. Drugače bi namreč ne mogel priti do takih zaključkov, kot je prišel. Najprej je namreč zapisal trditev, da tvorijo Slovenci narodno manjšino na mejah velike mase italijanskega naroda, nato pa je trdil naslednje: „Gli sloveni della Carniola sono italiani al pari dei pie-montesi, dei sardi e dei siciliani, con una caratteristica (notevole soltanto la lingua) che li fa apparire jugoslavi, data la comune origine." — Smiselno bi se to glaslo v slovenščini: Slovenci iz Kranjske so Italijani prav tako kot Piemontezi, Sardinci in Sicilci, z eno edino značilnostjo (pri čemer pride v poštev samo jezik), spričo katere so na videz Jugoslovani, dasi je poreklo skupno (str. 41). Govoriti o tem obširneje bi bilo odveč. Vsaj za nas. Ostali svet pa bi morda verjel Cianciulliju. In v tem je nevarnost takih propagandnih pisarij. S tem v zvezi trdi nadalje, da sta Trst in Ljubljana dve italijanski mesti, ki si stojita drugo proti drugemu kot Genova in Monferato. Zgodovinsko popolnoma nedognana pa je ena nadaljnjih trditev, da je bila Kranjska po dolgih stoletjih skupnega življenja z Benetkami 1. 1918. odtrgana od njih. Radi tega, da je Trst danes v položaju, v kakršnem bi bila Genova brez Lombardije in Monferata. V članku „Narodna psihologija", ki sledi, govori celo o anemiji Trsta in tržaškega zaliva zaradi sedanjega položaja. Rešitev pa je, po njegovem mnenju, v tem, da se ustvari enotna Benečija, kot je zgoraj predlagal. To bi bilo tudi potrebno za prospeh in mir Italijanov in Germanov. Ta Benečija bi morala biti zaradi tega vsa pod Italijo.
V svojem zadnjem članku „Politično-nacionalna geometrija" se je pisec, da bi laže dokazoval svoje trditve, poslužil celo geometrije. Vendar pa je s tem dosegel ravno nasprotno, ker je zaradi nje izgubilo vse pisanje zadnjo trohico resnosti. Čez vse slovensko ozemlje je namreč narisal trikotnik. Na podlagi tega in dolžine stranic ter zlasti z ozirom na to, ker Ljubljana kot središče ne leži sredi tega trikotnika in ni v njem ravnotežja, dokazuje enotnost Benečije, kot si jo je on zamislil. Zanimivo bi bilo videti, kakšen lik bi narisal čez Albanijo in Abesinijo. Na ta način bi se dalo marsikaj dokazovati. Toda narava ni ustvarjena na podlagi likov. Zato je treba imeti že nekaj fantazije.
Ob pisanju je pisec vsekakor prezrl nekaj dejstev, ki jih ne bi smel. Zato bi mu bilo treba predvsem poudariti, da tvori slovensko ozemlje popolnoma jasno celoto. Tudi
141
Slovenci predstavljajo popolnoma izdelan narod, z lastno kulturo. Njegove narodnostne meje so zelo jasne. Morda najbolj jasna pa je slovenska narodnostna meja proti zahodu. V tem pogledu bi delal z narodnostnega vidika težave le Trst. Vse to slovensko ozemlje stremi k popolnoma logični nacionalni, kulturni, politični in gospodarski združitvi, ki je doslej v zgodovini ni moglo doseči. Gospodarsko spada to ozemlje s Trstom vred v gospodarski blok s Srednjo Evropo in Podunavjem ter deloma Balkanom. Trst tudi edino v tem okviru lahko uspeva. S temi dejstvi in pa s spoznavanjem slovenske narodne individualnosti, njegove zgodovine, kulture in gospodarske pomembnosti, bi se bil pisec lahko seznanil. Tako ne bi mogel pisati o stvari v popolnoma potvorjeni obliki. S tem dela krivico vsem, ki jih krivo poduči, in nam, ker ne računa na nas in naše življenjske potrebe in zahteve. Izključujemo seveda namene, ki jih je s svojim delom imel.
— I* —
142