ovabitev in poziv k primernemu prazno¬ vanju evharističnega leta 1912 v škofiji Lavantinski. V Mariboru, 1912. V lastni založbi. — Tiskarna sv. Cirila. Spisal in priobčil Dr. Mihael Napotnik, knezoškof. Evharistično srce Jezusovo, usmili se nas! (Vsakokrat 300 dni odpustka. Pij X., dne 26. decembra 1907) . ovabitev in poziv k primernemu praznovanju evharističnega leta 1912 v škofiji Lavantinski. Spisal in priobčil V Mariboru, 1912. V lastni založbi. — Tiskarna sv. Cirila. K vpeljavi vabne knjižice. a bi se slovesnost XXIII. mednarodnega evharističnega kongresa od 12. do 15. septembra 1912 vršila kar naj- sijajneje, so avstrijski škofje v VI. seji svo¬ jega jesenskega zborovanja dne 10. novembra 1911 sprejeli naslednji predlog: Potovalni govorniki in kratki podučni, med ljudstvo razširjeni spjisi naj vedno oživljajo, vzbujajo in ohranjujejo zanimanje za shod. Izvršujoč prevažni predlog, pošljem kot vabnike in potovalne govornike med svoje ljube škofljane vse tiste sestavke, ki sem jih izdal v „ Cerkvenem zaukazniku za Lavantinsko škofijo' 1 , letnik 1912, štev. I. odst. 2 in štev, II. odst. 4, in sicer: Napoved prireditve XXIII. mednarodnega evharističnega kongresa na Dunaju od 12. do 15. sep- IV tembra 1912 in Mednarodni evhari¬ stični kongres na Dunaju od 12. do 15. septembra 1912, nadalje svoj letošnji postni pastirski list, ki razpravlja o Jag¬ njetu božjem, kakor tudi dva evhari- sti čna govora. Živo želim, da bi knjižico z veseljem spre¬ jele in rade brale vse družine, katerim je v prvi vrsti namenjena. Tako bo nedvomno ve¬ liko pripomogla, da se bo evharistični kongres, ki bi naj bil zgodovinskega in kulturnega po¬ mena za vso Avstrijo, primerno slavil tudi v razsežni Lavantinski škofiji, ki je že toliko hvalevrednega storila v proslavo evharističnega Boga-kralja. V Mariboru, na god sv. cerkvenega učenika Tomaža Akvinskega, dne 7. sušca 1912. f Mihael, knez in škof. Napoved prireditve XXIII. mednarodnega evha¬ rističnega kongresa na Dunaju od dne 12. do 15. septembra 19 12. Po svoji ustanovitvi naj sve¬ tejšega Zakramenta reši nas, p Jezus! (Prošnja, vsled odloka Pija X. z dne 8. februarja 1905 sprejeta v litanije presv. imena v Jezusovega). e dne 3. decembra tekočega leta, pri 29. občnem zboru družbe vednega češčenja pre¬ svetega rešnjega Telesa in v podporo ubožnih cerkev Lavantinske škofije, oziroma pri otvoritvi od družbe prirejene razstave cerkvene obleke, sem mnogoštevilnim udeležencem naznanil veselo po¬ ročilo, da se bo v prihodnjem letu 1912 v po¬ glavitnem in prestolnem mestu našega cesarstva i 2 na Dunaju vršil XXIII. mednarodni evharistični kongres ali shod. In razni katoliški listi so na- gloma to radostno vest razglasili po vsej širni vladikovini. Bližajoče se leto 1912 bo za katoliško Av¬ strijo znamenito in spomina vredno leto, ker bo za vso bodočnost dobilo in za vse prihodnje čase nosilo pomenljivo častno ime evharistično leto. Od tega leta naprej se bo tudi svetovno mesto Dunaj prištevalo tistim srečnim mestom, v ka¬ terih so že zborovali evharistični svetovni kon¬ gresi ali občni shodi v čast zakramentu presve¬ tega rešnjega Telesa. Prva takšna slavnost se je vršila v mestu LilJe od 28. do 30. junija 1881; druga v Avig¬ nonu od 13. do 17. septembra 1882; tretja v Liittichu od 5. do 10. junija 1883; četrta v Freiburgu v Švici od 9. do 13. septembra 1884; peta je bila v Toulousu od 20. do 25. junija 1886; šesta v Parizu od 2. do 7. julija 1888; sedma v Antwerpenu od 16. do 21. avgusta 1890; osma v Jeruzalemu od 14. do 21. maja 1893; nadaljnje v Reimsu od 25. do 29. julija 1894; v Paray le Monialu od 20. do 24. septembra 1897; v Bruselju od 13. do 17. julija 1898; v Lurdu od 7. do 11. avgusta 1899; v Angersu od 4. do 9. septembra 1900; v Namurju od 3. 3 do 7. septembra 1902; v Angoulemu od 20. do 24. julija 1904. V navzočnosti svetega očeta papeža Pija X. se je slavil XVI. tozadevni sve¬ tovni shod v Rimu od 1. do 4. junija 1905; na¬ slednji v Tournai-ju od 15. do 19. avgusta 1906; potem v Metzu od 6. do 11. avgusta 1907; v Londonu od 9. do 13. septembra 1908; v Kolo¬ niji od 3. do 8. avgusta 1909, katerega sem se sam osebno udeležil; 1 XXI. shod se je vršil v Montrealu od 6. do 11. septembra 1910 in zadnji Madridu od 25. do 29. junija 1911. K napovedani svetovni slavnosti bodo pri¬ hiteli pač vsi avstrijski nadpastirji in najbrž tudi večina ogrskih cerkvenih knezov. Enako je priča¬ kovati precejšnje število škofov iz tujih dežel; saj bodo tudi sveti oče Pij X., ki so za časa svojega papeževanja toliko storili za poveličanje in proslavljenje najsvetejšega Zakramenta kakor pač malokateri drugi Njihovih prednikov, po svo¬ jem odposlancu zastopani na Dunajskem evhari¬ stičnem zboru, čigar varstvo so milostno prevzeli naš presvetli cesar Franc Jožef L Brezdvomno bodo tja dospeli iz vseh dežel in od vseh strani sveta duhovniki in redovniki, pa tudi drugi verniki 1 Prim. Cerkveni zaukaznik za Lavant. škofijo, letnik 1909. V Mariboru, 1909. Odst. 73. str. 123—-126. i* 4 iz najrazličnejših stanov v množini, ki je ne bo lahko prešteti. Srčno pa želim, da bi se tudi naša sta- ročastita škofija prav vneto in goreče, bodisi neposredno bodisi posredno, udeležila bližnje evharistične svečanosti. Po vsej razsežni škofiji se naj prirejajo v evharističnem letu 1912 razno¬ vrstne slovesnosti v moljenje in počeščenje zakra¬ mentalnega Boga-kralja, kakor n. pr. tridnev- nice, devetdnevnice, duhovne vaje, misijoni, praz¬ nični ohbodi, pogostna obhajila kakor odraščen- cev iz vseh stanov tako tudi učeče se mladine iz šol vseh vrst, iz ljudskih, meščanskih, obrtnih in srednjih šol z moškimi pripravnicami in z ženskimi učiteljišči vred. Častivredni dušni pastirji si naj v nastopnem letu pogostoma izberejo presveto evharistijo kot milosti in blagoslova najbolj polno opo¬ roko našega božjega Gospoda in Vzveličarja za nas, svoje sinove in hčere na zemlji, za predmet svojim pridigam, nagovorom in predavanjem. Med zboro¬ vanjem od vseh dobromislečih željno pričakova¬ nega kongresa in zlasti na veliki dan procesije s presvetim rešnjim Telesom, ki se bo gotovo nepopisno veličastno razvila in bo najbrž vse do¬ sedanje prekosila po sijaju in krasoti, in Bog daj tudi po zbranosti in pobožnosti, tedaj se naj pri- 5 redijo evharistične molitvene ure, obhodi in enake, slavnosti. Upati je ; da bodo tisti, ki se kongresa ne bodo mogli udeležiti, prejeli ugodnost, da bodo doma zadobili vse v tem oziru podeljene odpustke. Za potrebne priprave k prav obilni udeležbi Lavantincev pri svetovnem shodu bo še osnovan poseben odbor, ki bo udeležencem na pomoč da bodo lažje dosegli svoje svete namene. Od¬ borniki bodo skrbeli za vstopne listke, za more¬ biti potrebne posebne vlake, za stanovanja, za pevce, bandera, narodne noše. Posameznim na¬ rodnostim bodo na Dunaju odkazane lastne cer¬ kve za njihove pobožnosti, kakor se bodo sestavili tudi narodnostni odseki. V poravnavo ne malih stroškov bodo duhovniki in lajiki po svojih mo¬ čeh radi prispevali. Z morebitnim preostankom bo zidana na Dunaju krasna cerkev v trajni spomin na XXIII. občni evharistični shod. Kakor vse cerkvene bratovščine in vsa ka¬ toliška društva po škofiji, enako bi naj razvila prav živahno delovanje zlasti tako krepko se raz- cvetajoča družba vednega češčenja presvetega reš- njega Telesa in v podporo ubožnim cerkvam v Lavantinski škofiji, ki je slavila v tekočem letu 1D11 tridesetletnico svoje ustanovitve in šteje do 27.000 vrlih udov ter je doslej izdala blizu do 135.000 kron za svoj sveti namen: v evharistič- 6 nem letu naj priredi svečanost, ki bo nadkrilje- vala vse njene dosedanje občne zbore in razstave. Podobno se naj na škofijski sinodi leta 1903 sklenjena in dne 27. novembra 1904 dejanski vpeljana 1 »večna molitev« po vseh župnijskih in samostanskih cerkvah vrši z vso vnemo in po¬ božnostjo, pa tudi z vso lepoto in krasoto. Isto veljaj zlasti o evharistični tridnevnici, ki se naj po ukazu svetega očeta Pija X. z dne 10. aprila 1907 slavi tri dni po prazniku sv. rešnjega Te¬ lesa ali ob času, ki ga za dotično župnijo določi škofijstvo. 2 Tudi dvestotriintrideseteri udje bratov¬ ščine duhovnikov za moljenje presv. Zakramenta ljubezni, uvedene dne 6. novembra 1895, naj povišajo in povečajo svojo gorečnost v pobožnosti do presvete altarske skrivnosti. Ob teh vzvišenih priložnostih se lahko izdatno porabi moj pastirski list z dne 20. januarja 1895 o neskončni ljubezni Jezusa v zakramentu altarja in o povratni ljubezni vernikov do Jezusa. 3 V tem 1 Ecclesiae Lavantinae Synodus diocesana anno 1904 eoadun. Marburgi, 1904. Cap. CIV. alin. 3. pag. 911.—Synodus dioec. Lavantina anno 1906 concita et facta.. Marburgi, 1907. Cap. CXX. pag. 384 sqq. — 2 Syn- odus dioecesana Lavant. anno 1906 concita et facta. Marburgi, 1907. Pag. 378 sqq. nota 1. — 3 Dr. Mihael Napotnik, Pastirski listi. V Mariboru, 1906. Str. 199—217. 7 duhu in zmislu je sestavljena tudi moja pridiga, ki sem jo govoril ob priliki evharističnega shoda duhovnikov v Marijinem Celju — kakor smo takov- šnega imeli dne 22. novembra 1900 v stolnici v Mariboru ob udeležbi 90 svetnih in redovniških duhovnikov — dne 3. septembra 1908 na podlagi začetnih besed mašne hvalnice na praznik pre¬ svetega rešnjega Telesa: Hvali, Sion, Rešenika, Hvali Kralja, Učenika S petjem slave in časti! 1 V ta namen bodo tudi prav dobro služili razni nagovori, ki sem jih imel na občnih zbo¬ rih in pri otvoritvi razstav večkrat pohvaljene družbe vednega češčenja, in ki so bili potem natisnjeni. 2 Izbrano gradivo za pridige v evhari¬ stičnem letu o presveti evharistiji kot zakramentu in zlasti kot daritvi ponuja sinodalna knjiga od leta 1897 in 1904. »Kratek pouk o daritvi svete maše, najdražjem zakladu svete Cerkve«, ki se ' P. Othmar Wonisch, Erinnerungsblatter an die Ju- bilaums- und Krbnungsfeierliehkeiten in Maria-Zell in den Jahren 1907 und 1908. St Lambrecht, 1909. Str. 86—103. — 2 Venite, adoremus! Družba vednega češčenja presv. rešnjega Telesa. V Mariboru, 1901. Na straneh 31, 33, 39, 46, 66, 77, 84, 100, 106 nsl. 8 nahaja v sinodalni knjigi leta 1904, 1 se je dose- daj marljivo rabil v domači škofiji in zunaj nje. Prav porabno je tudi poglavje o vsakdanjem prejemanju presvete evharistije v sinodi 1906. 2 Vrhutega nameravam z božjo pomočjo svoj pri¬ hodnji pastirski list pokloniti in posvetiti evhari¬ stičnemu Bogu-kralju v najsvetejšem Zakramentu. Tedaj bom gotovo že tudi mogel priobčiti natan¬ čnejša navodila za omenjeni shod v proslavo presvetega rešnjega Telesa. Tako pa se naj v evharističnem letu 1912 v naši škofiji zgodi vse, kar se le premore zgoditi, v glorijo zakramentalnega Boga-kralja! V ta namen naj dušni pastirji vsaj poglavitno vsebino pričujoče okrožnice razglasijo vernikom s pridižnice na novo leto, dne 1. januarja, ali vsaj na visoki praznik sv. Treh Kraljev, dne 6. januarja 1912. Od tega dne do sklepa evhari¬ stičnega kongresa se naj pri popoldanski službi božji ob nedeljah in praznikih za srečen izid zakramentalne slavnosti moli Oče naš, Češčena 1 Gesta et statuta Synodi dioeeesanae Lavant. anno 1896 celebratae. Marburgi, 1897. Str. 274—286. — Ecele- siae Lavantinae Synodus dioecesana anno 1903 coadun. Marburgi, 1904. Str. 287—460. — 2 Synodus dioecesana Lavantina anno 1906 concita et facta. Marburgi, 1907. Str. 355-384. 9 Marija in Čast bod i Očetu s pristavkom: Če- ščen, hvaljen bodi vsaki čas — najsvetejši božji Zakrament! Predstoječo nadpastirsko poslanico sklenem s prošnjo, katero so papež Pij X. z odlokom z dne 8. februarja 1905 ukazali uvrstiti v litanije presvetega imena Jezusovega: Po svoji usta¬ novitvi najsvetejšega Zakramenta reši nas, o Jezus! V Mariboru, na veseli božični praznik, dne 25. decembra 1911. f Mihael, knezoškof. Mednarodni evharistični kongres na Dunaju. Marijinem božji poti Range lingua gloriosi Corporis mysterium Sanguinisque pretiosi, Quem in mundi pretium Fructus ventris generosi Rex effudit gentium! Celju, na najslavnejši Marijini v Avstriji, tam se je ob sloves¬ nem venčanju staročastitljive čudodelne podobe vršil evharistični shod duhovnikov dne 3. septem¬ bra 1908. Pri tej dobrodošli mi priložnosti sem v ondotni veličastni baziliki na podlagi začetnih besed hvalnice v mašnih molitvah za prazn k presvetega rešnjega Telesa — Hvali, Sion, Rešenika, Hvali Kralja, Učenika, S petjem slave in časti — govoril primerno pridigo o vprašanju: Kaj je storil Kristus za nas, in kaj storimo mi 11 zanj? Po izpodbudni cerkveni slovesnosti se je pričelo v proslavo evharističnega Višeduhovnika zborovanje duhovnikov, pri katerem je bila med drugim izražena želja, cla bi se naj priredil enkrat tudi v Avstriji mednaroden evharistični kongres ali shod v čast najsvetejšemu Zakra¬ mentu. Z največjo radostjo sem pozdravil spro¬ ženo misel in sem obljubil, da bom predložil v tej zadevi sklenjeno resolucijo prečastitemu ško¬ fovskemu odboru na Dunaju ter jo tam prav toplo zastopal in priporočal. 1 Dne 20. septembra istega leta sem pri občnem zboru družbe vednega če- ščenja presvetega rešnjega Telesa za Lavantinsko škofijo, oziroma pri otvoritvi od družbe prirejene razstave cerkvene oprave, zopet očitno izrazil željo, da bi se naj kmalu tudi v Avstriji slavil evha¬ ristični shod, kakor se je vršil nedavno v Londonu, prej v Metzu, še poprej v Namurju in v drugih mestih. 2 Svojo v Marijinem Celju dano obljubo sem zvesto izpolnil takoj pri naslednjem jesenskem zborovanju škofovskega odbora, in sicer v VI. seji 1 P. Othmar Wonisch, Erinnerungsblatter an die Jubilaums- and Krbnungsfeierlichkeiten in Mariazell in den Jahren 1907 und 1908. St. Lambrecht, 1909. Str. 49. — 2 Das Vaterland. Wien, 22. September 1908. Št. 433. str. 9. 12 dne 27. novembra 1908. Med predmete, ki bi se naj obravnavali pri tem zborovanju, je bila vsled mojega priporočila sprejeta tudi »Prireditev evha¬ rističnega kongresa na Dunaju« (št. 23). Moje o tem predmetu prednašano poročilo so zborovalci z odobravanjem vzeli na znanje, in vzbudila se je misel, da bi se naj osnoval poseben odsek za izvr¬ šitev stavljenega predloga x . Od tistega časa se je pri škofovskih zboro¬ vanjih vedno ponavljal razgovor o prevažnem predmetu. 2 Vrhutega me je sedaj že v Gospodu po¬ čivajoči zborovalni predsednik, kardinal knezonad- škof Anion Gruscha, kešneje večkrat povabil na po¬ govor o tej zadevi v svojo palačo. In v XIII. seji zbora vseh avstrijskih škofov, dne 17. novembra 1910, je predsednik naglašal nujno potrebnost, 1 Primeri: Protokoli der XL. Konferenz des bi- schbfliehen Komitees in Wien vom 24. bis 28. November 1908. Olmiitz, 1909. Str. 4 in 8. — V petem zvezku mojih zapiskov o škofovskih zborovanjih, „Notanda de confe- rentiis episcopalibus“ stoji pri „VI. seji dne 27. novem¬ bra 1908“ opazka: Moj predlog zastran med¬ narodnega evhari stičn ega svetovnega shoda enoglasno sprejet. Ta izid posvetovanja jev pisanem konferenčnem zapisniku jasneje izražen ko pozneje v tiskanem. — 2 Protokoli der XL1I. Konferenz des bischbf- lichen Komitees in Wien vom 5. bis 7. November 1910. Olmiitz, 1911. Str. 4. štev. Vlil. 1. 13 »da se bržkobrž pričnejo priprave za evharistični kongres leta 1912, če bi kongres naj bil skupna prireditev vesoljne Avstrije.* 1 Preblagi kardinal Gruscha je bil že odredil potrebno, da se začne izpeljevati nameravano velikansko podjetje. Vsedobri Bog je blagoslovil započeto delo tako bogato, da se je v VI. seji škofovskega od¬ bora dne 10. novembra 1911 moglo dati zagotovilo, češ, da se priprave vrše z ugodnim uspehom, in da se je za veličajno slovesnost zatrdno določil čas od 12. do 15. septembra 1912. Navzočni škofje so soglasno sprejeli naslednje predloge: 1. Leto 1912 se naj slavi v Avstriji kot evharistično leto in se naj kot takšno ver¬ nikom razglasi s posebnimi pastirskimi listi. 2. V posameznih škofijah se osnujejo ško¬ fijski odbori: a) za pripravo na slavljenje evharističnega shoda v posameznih škofijah in zlasti še za po¬ speševanje zglasitve k udeležbi in za oskrbo vstopnic poedinim osebam, rodbinam, društvom, skupščinam (občinskim zastopom, veteranskim društvom itd). b) za pripravo posebnih železniških vlakov ali ureditev večjih skupin za potovanje h kongresu. 1 Protokoli der bischoflichen Versammlung in Wien vom 8. bis zum 17. November 1910. Olmiitz, 1911. Str. 14. 14 c) za pospeševanje pogostnega oziroma vsak¬ danjega svetega obhajila, zlasti v dnevih evhari¬ stičnega shoda, v vseh cerkvah po škofiji, pri katerih biva duhovnik, ki se ne bo udeležil shoda. Škofijski odbori imajo svoje središče v pri¬ pravljalnem odboru na Dunaju — Wien, I. Bezirk, Stephansplatz Nr. 5 — kamor je treba pošiljati vse dopise in napovedi in vsa vprašanja. 3. Duhovniki so vabljeni, da v pridigah in krščanskih naukih pogostoma opozarjajo vernike na pomen evharističnega kongresa ter mu tako zagotovijo mnogoštevilen obisk in veličasten, Av¬ strije vreden izid. 4. Potovalni govorniki in kratki podučni, med ljudstvo razširjeni spisi naj vedno oživljajo, vzbu¬ jajo in ohranjujejo zanimanje za shod, kar se naj zgodi tudi s tem, da se bo pri vseh pobožnostih v čast najsvetejšemu Zakramentu od 1. januarja 1912 naprej (pri očitni službi božji) skupno z verniki posebej mohl en Očenašza srečen izid kongresa, in da bodo v cerkvah med evharistič¬ nim letom postavljeni nabiralniki za mile darove in prispevke. 5. Ker je nameravano, da bodo pri slavnost¬ nem obhodu prišli do veljave vsi udeleženi narodi v svojih nošah, zato se naj ljudstvo večkrat opozori 15 — na ta načrt, da bo udeležba dostojna in sloves¬ nosti primerna. Pri razpravah, ki smejo obsegali le evhari- slične predmete, enako pri pobožnostih in obhodih se bo vodstvo shoda oziralo na razne jezike in narodnosti. Na shodu bodo uravnani razni odseki, n. pr. odsek »družbe duhovnikov molivcev,« odsek dija- štva itd. 6. Da se zagotovi pokritje stroškov, se priča¬ kujejo primerni prispevki od prečastitih škofov, premožnejših redovniških družb in samostanov, kakor tudi od imovitih duhovnikov in drugih vernikov; v ta namen se naj uvede nabiranje po škofijah. Morebitni preostanek se bo založil kot donesek k stavbi nove cerkve, ki bo na Du¬ naju pozidana v spomin na evharistični kongres. 1 Prej imenovani osrednji odbor za evharistični shod mi je tudi poslal kratko, od predsedništva priobčeno in sedem točk obsegajočo razpravo, ki pojasnjuje bistvo, potrebnost in število kakor do¬ sedanjih evharističnih shodov, tako čas in kraj prihodnjega, ki nadalje opozarja na njegove naloge in na pripomočke za njegovo prireditev ter kon- 1 Protokoli der XLIII. Konferenz des bisehbflichen Komitees in Wien vom 7. bis zum 13. November 1911. Wien, 1911. Str. 10 in 11. 16 čuje s prijaznim vabilom k mnogoštevilnemu obisku svetovne svečanosti. Besedilo kratkega pa času potrebnega sestavka je naslednje: I. Kaj je mednarodni evharistični kongres? Mednarodni evharistični kongres je sestanek vseh stanov katoliškega sveta z namenom, da se pospešuje vera v pričujočnost Jezusa Kristusa v zakramentu altarja in da se utrdi najtesnejša združba s Kristusom. Kongres se imenuje »evha¬ ristični«, ker je sveta evharistija ali najsvetejši zakrament altarja središče in cilj vsega sestanka, s katerim se poživi vera v pričujočnost našega božjega Vzveličarja v najsvetejšem Zakramentu altarja, se pred vsem svetom očitno spozna ter se obudita in pospešita po prejemu svetega obha¬ jila katoliško življenje in katoliško delovanje v vsakem stanu, v vsaki starosti in vsakem spolu. II. Je li mednarodni evharistični kongres potreben? V našem, na veri ubogem času je kajpada postalo potrebno, prirejati take sestanke, da se okrepi vera v slabih, da se vdihne boječim srčnost spoznavanja in zaničevanje človeškega strahu ter da se pred vsem svetom očitno pokaže, kako velikanski, neskončen zaklad nudi sveta evhari¬ stija za vse položaje življenja. 17 III. So li že bili večkrat taki kongresi? Doslej je bilo že dvaindvajset evharističnih kongresov. Med temi se je vršil prvi v francoskem mestu Lille, osmi v Jeruzalemu, šestnajsti v Rimu, devetnajsti v Londonu, dvajseti v Koloniji, enin- dvajseti v Montrealu v Ameriki in dvaindvajseti leta 1911 v Madridu. Kongresa v Madridu se je udeležil kralj, ki je bil varih kongresa, potem kraljeva hiša, mini¬ stri in vojaštvo; vsi so se dostojno poklanjali evharističnemu Vzveličarju, in Njega Veličanstvo kralj si je štel v čast, kardinala-odposlanca svetega očeta pogostiti v svojem dvoru, pač vzvišen vzgled visokega mišljenja, ki so ga posnemali plemeni¬ taši v Madridu s tem, da so dali na razpolago svoje palače odličnim kongresnim obiskovalcem duhovskega in svetnega stanu. IV. Kje se bo vršil leta 1912 mednarodni evhari¬ stični kongres? Za leto 1912 je kot sedež mednarodnega evharističnega kongresa določeno glavno in pre¬ stolno mesto Dunaj. Sedaj bo prvikrat, da obhaja Avstro-Ogrska v svojih mejah mednarodni evha¬ ristični kongres. Zato pa bodi vsem katoličanom Avstro-Ogrske mar, da se vrši kongres kolikor mogoče slovesno; vsi, bodisi visokega ali nizkega stanu, morajo skupno delati na to, da bo XXIII. 2 18 svetovni kongres dostojen in da se ga udeleži prav obilno število. Njegovo c. in kr. apostolsko Veličanstvo presvetli cesar so milostno prevzeli varstvo kongresa. V. Kedaj se bo vršil mednarodni evharistični kongres ? Kongres je nastavljen za čas od dne 12. do dne 15. septembra, torej za dobo, ki je ugodna za udele¬ žence od blizu in daleč ter obeta živahno ude¬ ležbo vseh slojev ljudstva. Dan 12. septembra je obletnica, ko je leta 1683 prihitel kralj Sobieski s svojo armado po prejetem svetem obhajilu s Kahlenberga pred Dunaj in je pomagal rešiti Dunaj in ž njim vse zapadne dežele iz turškega nasil- stva. Zadnji kongresni dan, to je dan 15. septem¬ bra, je praznik Marijinega imena, ob katerem se ravno slavi rešitev Dunaja. Kongresni dnevi so torej obenem patriotični spominski dnevi. VI. Kaj bo nudil ta kongres? V čast presvetemu Zakramentu altarja se bodo služile vsakdan v metropolitanski cerkvi sv. Šte¬ fana slovesne pontifikalne maše in popoldanske pontifikalne pobožnosti z blagoslovom ter bodo govorjene pred- in popoldanske pridige od škofov in duhovnikov. Razen tega se bo tam vršilo tudi slednji dan slovesno zborovanje. 19 V drugih cerkvah, ki so blizu Štefanovega tfga, bodo tiste slavnosti obhajale razne narod¬ nosti, tudi bodo najete dvorane za posvetovanja. V čast najsvetejšemu Zakramentu bodo okra¬ šene ceste, zlasti tiste, po katerih se bo pomikala slovesna procesija dne 15. septembra. V vsaki cerkvi Velikega mesta naj prejemajo dan na dan vsi stanovi v obilnem številu sveto obhajilo. Obenem bo izpostavljen v moljenje in češčenje najsvetejši Zakrament. Zunanjim udeležencem se bo oskrbelo stano¬ vanje in vodstvo po mestu; tudi bodo poskrbljene znižane cene za vožnjo po železnici in posebni vlaki. O priliki kongresa se bo tudi mogla obisko¬ vati krasna razstava cerkvenih umetnin. Vil. Kako se bodo dobila sredstva za to prireditev ? Razen visokih daril in prispevkov tistih, ki jim bo večji tujski promet v korist, bodo doha¬ jala denarna sredstva po doneskih oseb ali družin, ki se bodo kongresa udeležile, s tem, da se pri¬ javijo in vplačajo določeni znesek 10 K. Zato se Pa bodo smele udeleževati vseh kongresnih prire¬ ditev, dobe znake, voditelja po Dunaju kakor tudi Popolno z ilustracijami okrašeno poročilo v obliki knjige, ki jim bo doposlano, brž ko izide. Kdor se udeleži kongresa le posamezne dni, si naroči karto-udeležnico po 2 K za poljuben 2* 20 dan in dobi s tem tudi pravico do 50procent- nega popusta na železnicah. Milosti, dobrot in darov kongresa morejo deležni postati tudi tisti, ki ne pridejo osebno. Ako se vpošlje donesek, postane posameznik ali družina ud kongresa, se udeleži duhovnih milosti in dobrot in še prejme povrh celo poročilo v obliki z mnogimi ilustracijami okrašene knjige, ki bo obsegalo vse pridige, govore in izpodbude, ki bo krasilo družinsko mizo ter bo bralca navdu¬ ševalo še v poznih letih. Pridite torej mnogoštevilno k evharističnemu kon¬ gresu na Dunaj ! Tu gre za čast Najvišjega v najsvetejšem Zakramentu altarja, tu velja v čast Avstro-Ogrski pred vsem svetom pokazati, da tekmujejo pri nas vsi, visoki in nizki, da postane mednarodni evha¬ ristični kongres zmagoslavni praznik svete vere. H kongresu, ki seje vršil v Montrealu leta 1910, je prihitel iz Pittsburga 800 angleških milj daleč in na svoje stroške pevski zbor, da zapoje v Montrealu Tantum ergo v čast evharističnemu kralju. Kdor pa ne more priti osebno, naj se ude¬ leži sam ali po družinah kongresa s tem, da naroči karto - udeležnico pri svojem pristojnem župnijskem uradu in da v svoji domovini prejme 21 sveto obhajilo, da ne izgubi koristi kongresa in Podeljenih milosti in odpustkov. Naročila zastran evharističnega leta v Lavantinski škofiji. Zgoraj navedenim predlogom v zadevi evha¬ rističnega shoda sem večinoma že zadostil v svoji »Napovedi prireditve XXIII. mednarodnega evha¬ rističnega kongresa na Dunaju od 12. do 15. sep¬ tembra 1912.« Moj pastirski list z dne 25. de¬ cembra 1911 so vsi duhovniki po škofiji pozdra¬ vili z odkritosrčnim veseljem ter so ga na novega leta dan ali pa potem na visoki praznik svetih Treh Kraljev razglasili vernikom s pridižnic. 1 Ra¬ dostno vest so verniki po vsej razsežni škofiji sprejeli z resničnim navdušenjem. Vsepovsodi so dejali verno-pobožni škofljani: Pripomagati hočemo po svojih močeh, da bomo pripravili Bogu-kralju v najsvetejšem Zakramentu veličasten zmagoslavni izprevod po .avstrijskih pokrajinah, oziroma po vladikovini Lavantinski. V neki župniji so farani, stopivši iz cerkve, kjer so slišali napoved izredne slovesnosti, vneto klicali: Vsi bi se je radi ude¬ ležili! Enako sem opazil, da je oznanilo evha¬ rističnega shoda pri vseh odposlanstvih in posa- 1 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1. janu¬ arja 1912. Štev. I. odst. 1. str. 1—6. 22 meznikib, ki so me obiskali ob novem lelu, našlo prav razumno odobravanje. Da, da, so mi dejali, naj se le vrše na vseh koncih in krajih kar naj¬ lepše in največje svečanosti v čast presvetemu in prečudovitemu Zakramentu! Prvi, temeljni evharistični shod je obhajal božji Vzveličar sam v visoki, na gori Sion v Je¬ ruzalemu se nahajajoči in s preprogami ter z blazinami dostojno opravljeni dvorani, D7tepwov (hy- peroon). Pri tej večnega spomina vredni slav¬ nosti srečamo izraz e&^apiOTetv (evharistejn), hva¬ ležen biti, zahvalo izreči, zahvalno molitev k Bogu opraviti; zatorej str/a-picma (evharistija) zahvala, za¬ hvalna molitev, dober dar, zlasti sveta večerja. V evangelju sv. Matevža beremo: Jezus je vzel kruh in ga je posvetil in razlomil ter dal svojim učencem, in je rekel: Vze¬ mite in jejte: to je moje telo! In je vzel kelih, je zahvalil sD/apiaT^oac (evhariste- zas) in jim dal, rekoč: Pijte iz njega vsi! (Mat. 26, 26. 27). Grška beseda evharistija, zahvala, pomeni vsled načina, po katerem je Gospod upo- stavil najsvetejši Zakrament altarja, resnično, pravo in bistveno pričujočnost Jezusa Kristusa na altarju pod podobama pšeničnega kruha in vina od vin¬ ske trle. Sveta Cerkev je to skrivnosti polno priču- 23 jočnost Kristusovo vedno častila z najglobokejšo spoštljivostjo, z najgorečnejšo molitvijo in z najvda- nejšo ljubeznijo ter je v poteku časa svoje češčenje očitno kazala, zlasti s slavljenjem častitljivega praz¬ nika presvetega rešnjega Telesa. Našemu času pa je bilo prihranjeno, daje dobilo javno in vneto češčenje najsvetejšega Zakramenta višji in ves svet obsega¬ joči značaj v mednarodnih evharističnih kongresih, ki združujejo v sebi vse katoličane brez razločka glede na govorico, na običaje, na narodnost in na napredek. Pa kako so nastali splošni evharistični kon¬ gresi ali, kar pomeni latinska beseda kongres, shodi častilcev presvete evharistije? Dne 4. av¬ gusta 1859 vzveličano v Gospodu zaspali župnik Arski, Janez Krstn. Marija Vianney, čigar grob sem obiskal meseca septembra 1910, je bil izredno goreč častilec presvetega rešnjega Telesa, in prav Pred tabernakljem je dosegel tako visoko stopnjo svoje svetosti. Po njegovem vzgledu so začele po¬ božne duše dajati Vzveličarju zadoščenje in nadome- ščenje za krivice in žalitve, storjene mu v presveti evharistiji. Marljivo so opravljale ponočno moljenje najsvetejšega Zakramenta, in prirejale so v malem obsegu evharistične shode. To tiho, sveto delo je zelo pospešil spis Lyonskega duhovnika P. Bri- deta: »Le salut social par 1’ Eucharistie. Rešitev 24 človeške družbe po evharistiji«; takisto so ga po¬ spešile knjižice slavnega Msgr. Gastona de Segurja (f 9. junija 1881): »La France au pied du saint Sacrament, Francija na kolenih pred svetim Zakra¬ mentom«, potem »La tres sainte Communion 1860, Presveto obhajilo 1860« (1908 je izšla pri Kirch- heirau v Mogunciji 148. izdava) in »Tedensko obhajilo.« Omenjeno evharistično gibanje je tudi močno pospeševal dne 1. avgusta 1868 blaženo v Gospodu umrli Peter Eymard, in pospešuje ga še od njega ustanovljena kongregacija najsvelejšega Zakra¬ menta ali družba evharistincev, katerih lastnina je na južnem Tirolskem v mestu Bozenu prostoren samostan in prav lepa, pod varstvom našega pre¬ svetlega cesarja-jubilarja stoječa cerkev presvetega srca Jezusovega, namenjena moljenju najsvetejšega Zakramenta. Tudi je osnoval P. Eymard za duhov¬ nike, ki delujejo v dušnem pastirstvu, družbo duhovnikov-molivcev, za druge vernike pa bratov¬ ščino najsvetejšega Zakramenta. O hvalevrednem delovanju za povišanje če- ščenja presvete, moljenja vredne evharistije, zlasti po prirejanju manjših evharističnih shodov, je izve¬ del apostolski škof v mestih Genf-Lausanne, Kašpar Mermillod, ki je sam imel in priobčil celo vrsto krasnih pridig o najsvetejšem Zakramentu altarja. 25 Blagosrčni nadpastir je koj spoznal važni pomen evharističnega gibanja ter je izrekel željo, da bi se naj širilo po prireditvi občnih evha- Ti s tič n ih kongresov. Za izvršitev vzvišene misli se je sestavil stalen odbor, ki je nameraval obhajati prvi občni evharistični shod v Liittichu, kjer so pred šestimi stoletji na iskrene prošnje sv. Julijane device slavili prvi praznik presvetega rešnjega Telesa. Vsled hudega obolenja ondotnega škofa pa je bil v mestu Lille dne 28. junija 1881 otvorjen prvi mednarodni evharistični kongres. V preteklih treh desetletjih od 1881 do 1911 v Evropi, Aziji in Severni Ameriki obhajani in v mojem pastirskem listu z dne 25. decembra 1911 natanje opisani dvaindvajseteri zakramentalni shodi so nepopisno mnogo pripomogli k povišanju vere, k poveličanju svete Cerkve^ k preobnovljenju ver¬ skega življenja. Po vsej pravici so naš sveti oče Pij X. v svojem nagovoru pri tajnem konzistoriju dne 27. novembra 1911 posebno krepko nagla- šali mnogotere koristi evharističnih kongresov za vero in za čednostno življenje: Mirum, quantum eodem conferunt conventus illi Eucharistici, quoš ■catholici homines quotannis ex omnibus partibus contluentes celebrare solenl! Čudovito je, koliko dobrega prinašajo evharistični shodi, ki jih kato¬ ličani, od vseh strani zbrani, praznujejo vsako leto! 26 Naša doba je doba kongresov ali shodov.. Vsako leto se shajajo v enem ali drugem mestu najblažji možje raznih narodov k posvetovanju o- gojitvi vzvišenih vzorov občne omike, o pospe¬ ševanju vede, umetnosti in obrtne znanosti, o vprašanjih in nalogah mladinske vzgoje, o ohra¬ nitvi miru. 1 Spodobi se pač, da se tudi katoličani vseh jezikov in krajev sveta zbirajo krog Jezusa Kristusa, temeljnega in vogelnega kamena vse- omike, da se združujejo k slavljenju osrednje skriv¬ nosti svojega verskega prepričanja in življenja. Spodobi se, da krščansko-katoliški verniki vseh narodov in ljudstev složno sodelujejo za poveli¬ čevanje preblažene Matere učlovečenega Sina bož¬ jega in Odrešenika človeškega rodu, kakor se je¬ na prelep način to godilo na petem Marijanskem; v Solnogradu od 18. do 21. julija l l J10 vršečem, se občnem shodu, o čemer obsežno, nedavno- izišlo poročilo doprinaša neoporekljive dokaze, ponuja sijajna izpričevanja. 2 1 Tako so se vršili med drugim: v Baselu 1904 VIL mednarodni shod za občno versko zgodovino, v Ber¬ linu 1908 IV. mednarodni shod za zgodovinske vede; v Kopenhagenu 1908 XV. mednarodni shod za spoznavanje orientalskih ali vzhodnih jezikov in narodov, v Kairi 1909 II. mednarodni shod starinoslovcev, za katerim bo sledil III. v Rimu od 9. do 16. oktobra 1912. — 2 Bericht liber den fiinften Marianischen Weltkongreb, abgehaltem 27 Med pobožnostjo do preblažene device Marije 'n med češčenjem presvetega rešnjega Telesa obstoji prav tesna zveza. Deviška Mati božja nas vedno vabi in vodi k tihemu tabernaklju, k mizi Gospodovi, k skrivnosti polni daritvi svete maše. Pobožni samostanski brat fra Angelico je to misel izrazil v svoji na presno slikani »Zadnji večerji« pri sv. Marku v Florenciji, ko je uprizoril ^zveličarja, kako deli posvečene hostije svojim učencem, in devico Marijo, kako se kleče, zatop¬ ljena v molitev, udeležuje slovesnosti zadnje večerje. — Papež Pij X. so podelili dne 19. decembra 1904 nepopolni odpustek 200 dni vsakikratin popolni od¬ pustek na praznik brezmadežnega Spočetja tistim, ki sleherni dan opravijo kratko molitvico: Z Ma¬ fijo, brez madeža spočeto, molimo in hvaležno častimo, kličimo in tolažimo presveto in preljubez- nivo evharistično Srce Jezusovo! 1 z u Salzburg vom 18. bis 21. Juli 1910. Unter dem hohen Protektorate Sr. Eminenz des hochwtirdigsten Herrn Kar- dinal-Ftirsterzbischofs Dr. Johannes Katschthaler. Heraus- Segeben vom Lokal-Komitee des V. Marianischen Welt- kongresses. Salzburg, 1911. Vel. 8°. VI + 704 4- XV strani. 1 Pij X. so tudi obdarovali z vsakokratnim od¬ pustkom 300 dni (9. decembra 1906 oziroma 23. januarja 1907) naslednjo molitev k preblaženi devici Mariji za razširjanje navade vsakdanjega svetega obhajila: O devica Marija, naša ljuba Gospa od presvetega Zakramenta, ti 28 Na takovšnih shodih se kaže, da je sveta Cerkev katoliška ali vesoljna. Tu se vidi njen med¬ narodni značaj, ker se jih udeležujejo škofje, du¬ hovniki in drugi verniki iz vseh poklicev in stanov, iz raznih držav, dežel in pokrajin. In vsi si prizadev- Ijejo, da bi dosegli globokejšo spoznanje in višjo pobožnost, pa da bi očitno pokazali vero glede na veliko skrivnost presvete evharistije. Po vsem svetu razširjeno poveličevanje evharističnega Kristusa in okrepljenje evharističnega življenja v vseh katoliških krogih je namen, za katerega tekmujejo evhari¬ stična zborovanja. Saj je najsvetejši Zakrament upostavljen za vse narode sveta. Nasproti teženju po posvetnem in nasproti mnogostranskemu tajenju vsega nadnaravnega je potrebna izpoved vere v osebnega, večnega, pa vendar blizu nas, v presveti evharistiji med nami bivajočega Boga, ki je globoki vir vse nadnaravne resnice in vsega vzveličanja. Evharistični kongres uresničuje višeduhov- niško molitev Gospodovo ob slovesni upostavitvi najsvetejšega Zakramenta za zedinjenje ver¬ nikov med seboj, s Sinom in z Očetom. (Jan. 1 7, 21). Izpolnitev besed ut omnes unum sint, slava krščanskega ljudstva, radost vesoljne Cerkve, vzve- ličanje vsega sveta, prosi za nas in podeli vsem vernikom pravo pobožnost do presvetega rešnjega Telesa, da bodo vredni postali vsakdanjega obhajila. Amen. 29 da bi bili vsi eno, cor unum et anima una, e no srce in ena duša, to je, cerkvena edinost se dviga iz enake ljubezni in iz enakega češčenja od strani vseh navzočnih brez razločka glede na starost, narodnost, bogastvo in izobrazbo kakor iz skupnega, mogočnega studenca gor k najdražjemu zakladu krščanstva. Kakšen prizor, če poznajo vsi otroci svete matere Cerkve, brez izjeme, v medsebojni slogi, ljubezni in zvestobi pri vsej bogati raznovrstnosti le en namen za svoja posvetovanja, le eno središče svo¬ jega zborovanja: počeščenje Vzveličarja v najsvetej¬ šem Zakramentu! Sveti Tridentinski zbor imenuje Presv. rešnje Telo znamenje edinosti, vez ljubezni, znak složnosti. (Sej. XIII. pogl. 8)- In tako se bo vršila na Dunaju v septembru tekočega leta zares kraljeva redka katoliška sloves¬ nost veselja in radosti, ki že sedaj nadkriljuje dose¬ danje takovšne slovesnosti, ker je njeno varstvo pre¬ vzel naš ljubljeni cesar-jubilar in apostolski kralj. Sklepna teoforična procesija bo prevesela slavnost, bo najvišji praznik presvetega rešnjega Telesa. Du¬ najski svetovni shod bo izreden dogodek: razvil se bo veličastno navzlic ali bolje prav zaradi različnosti udeležencev po rodu, govorici, narodnosti, stanu in poklicu. Pokazalo se bo, da katoliška Avstrija z vsemi svojimi narodi in ljudstvi noče zaostajati za nobenim narodom sveta, kadar gre za čast 30 in slavo ljubezenskega Zakramenta. Tedaj bo vsak jezik pričal, daje Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta. (Filiplj. 2, 11). In k temu se hočemo tudi mi Lavantinci pri¬ pravljati in sicer pridno pripravljati. Po vseh svojih telesnih in duševnih močeh hočemo n a delo¬ vati pot Gospodovo! Veliki papež Leon XIII. blaženega spomina So hoteli ob bližajoči se jim smrti kot oporoko svojega nauka in življenja priporočiti krščanskemu ljudstvu presveto režnje Telo kot največjo versko skrivnost v sredotočju vsega cerkvenega življenja, -kot namen in konec vseh vaj pobožnosti, kot vir vse moči in veljave svete Cerkve, kot najbolj božji, iz srca Odrešenikovega došli dar. po katerem bi se naj nadaleč razširili sadovi njegovega odre¬ šenja. Leon XIII. so hoteli v vseh srcih vzbudili in vzgojiti hvaležnost, pobožnost, ljubezen, spo¬ štovanje in češčenje do prečudežnega Zakramenta. Zato so poslali katoliškemu svetu svojo zadnjo, ljubezni in milobe polno okrožnico Mirae cari- tatis z dne 28. maja 1902. V njej stojijo za¬ pisane te-le besede: »Pred vsem se naj deluje na to, da se bo po vsem katoliškem svetu nanovo razcvetela in razširila navada pogostnega obhajila. K temu opominja vzgled prvotne Cerkve, to hočejo določbe cerkvenih zborov, to je nauk očetov in 31 svetih pisateljev v vseh vekih. Zakaj kakor telo, enako potrebuje tudi duša pogostoma primerne hrane. Najtečnejša hrana pa se nam ponuja v svetem obhajilu. Proč torej odločno z vsemi pred¬ sodki in pogostnemu obhajilu nasprotujočimi mne¬ nji! Proč s praznim strahom in z vsemi, le na v idez bogaboječimi razlogi, po katerih se mnogi hado odvrniti od mize Gospodove! Saj tukaj gre za najbolj blagoslova polni pripomoček, ki ga ’nia verno ljudstvo, da se osvobodi pretirane skrbi 'n pohlepnosti zastran zemeljskega premoženja, Pa da si zopet pridobi ter ohrani krščansko na- ziranje o življenju. < Kakor so modrosti polni Leon XIII. nepre¬ nehoma opozarjali na najsvetejši altarni Zakrament kot na najkrepkejši pripomoček zoper stiske in Potrebščine sedanjega časa, enako delajo vztrajno tudi njihov slavni naslednik. Papež Pij X. imajo Pri vseh višepastirskih dejanjih pred očmi visoki namen, preobnoviti krščanstvo v Kristusu. Noben Pripomoček pa ne bo vodil k zaželjenemu namenu tako gotovo in naglo, kakor prisrčno češčenje in vneto prejemanje presvete evharistije. Zares, kako hi se dal svet bolje preobnoviti v Kristusu, kakor po tem najtesnejšem občevanju, po tem združevanju 8 Kristusom ? Nikjer nismo viru svojega življenja tako blizu kakor v presvetem Zakramentu. Vse no- 32 tranje življenje v svoji vabljivi lepoti in krasoti, v svoji vzvišenosti in slavi, v svoji sreči in v svojem blagoslovu izvira iz tega neusahljivega studenca. Prvi kristjani so zajemali svojo nepremag¬ ljivo moč iz Kristusa, ki je v njih živel, ki so ga tolikokrat zauživali v presvetem rešnjem Te¬ lesu, ki jim je podeljeval nekaj svojega življenja tako, da so živeli, kakor poprej noben človek ni živel in ni mogel živeti. Četrto prošnjo Oče- naša »daj nam danes naš vsakdanji kruh« so si razlagali pred vsem kot izraz želje Kristusove, da bi naj vsak dan prejemali kruh življenja. Ni čudno, da umeva mnogo cerkvenih očetov pod vsakdanjim kruhom v Očenašu v prvi vrsti vsak¬ danji evharistični kruh ali presveto rešnje Telo. 1 Zdelo se je, da so ti zvesti učenci Kristusovi ljudje iz drugega sveta. Sijaj čistosti, ki jih je obseval, ljubezen, ki je razsvetljevala in posveče¬ vala njihovo življenje, srčnost, s katero so nasto¬ pali proti svojim preganjalcem: vse to je bilo nevernikom nekaj povsem nenavadnega, nadčlo¬ veškega. Mala družba pohlevnih kristjanov je sla¬ vila zmago nad rimsko državo in nad vso zemljo. 1 Johann Peter Bock S. J., Die Brotbitte des Vater- unsers. Ein Beitrag zum Verstandnis dieses Universal- gebetes und einschlagiger patristiseh-liturgischer Fragen. Paderborn, 1911. 33 Kaj čuda, če naš sveti oče tako željno želijo Povrnitev k prvotnemu krščanstvu, k notranjemu, verskemu življenju prvih kristjanov, ter se tru¬ dijo, za njo pripraviti pot! O, te prvotne krščan¬ ske navade bi naj ne bile nikdar izumrle, te hvale¬ vredne šege bi naj ne bile nikdar prenehale! Okrog sebe vidimo dandanes vstajati nekako novo Paganstvo. Kako bomo ostali stanovitni, kako pri¬ dobili druge nesrečneže na svojo stran? Z življe¬ njem v Kristusu! To življenje pa si bomo ohra¬ nili, okrepili in do popolnosti vzgojili po pogostnem obhajilu. In tako se razlagajo same po sebi vse od Pija X. odrejene določbe glede na presveto rešnje Telo. Tudi njihove preosnove zastran cerkvenega Petja in cerkvene glasbe so namenjene zlasti v Proslavo presvete evharistije kot daritve. Papež Pij X. pospešujejo kolikor mogoče Prireditve evharističnih shodov. Šestnajsti se je Vršil v Rimu v Vatikanu od 1. do 4. junija 1905 v njihovi navzočnosti. Ob tej priložnosti so sveti oče potrdili molitev za razširjanje pobožne navade Vsakdanjega obhajila ter so jo obdarovali z od¬ pustkom 300 dni. — Kmalu potem in sicer dne 20. decembra istega leta 1905 je izdal po naro¬ čilu svetega očeta sveti konciljski zbor sloviti od¬ lok S a c r a Tridentina S y n o d u s o pogostnem, da, o vsakdanjem prejemanju svetega obhajila. 3 34 Po razglasitvi le-te odločilne odredbe je izšel dne 14. februarja 1906 odlok Urbis et Orbis, vsled katerega morejo verniki, ki prejemajo vsak dan sveto obhajilo, dobivati vse odpustke, pa ne da bi jim bilo treba sleherni teden opravljati sveto izpoved. — Dne 12. julija 1905 je bil za prvo- obhajance, kakor tudi za njihove starše in sorod¬ nike do tretjega kolena podeljen popolni odpustek, in za vse druge udeležence pri tej svečanosti so bili odločeni nepopolni odpustki. — Zatem je izrekla sveta stolica dne 15. septembra 1906, da je pogostno obhajilo priporočati tudi otrokom. 1 — Dne 7. decembra 1906 so sveti oče dovolili, da smejo bolniki, ki že mesec dni ležijo brez gotovega upanja na skorajšnje ozdravljenje, po nasvetu svojega izpovednika, ako prebivajo v hišah, kjer se shranjuje Najsvetejše, ah ako imajo predpravico, da se v hišni kapeli služi sveta maša, enkrat ali dvakrat na teden, drugi bolniki pa enkrat ali dvakrat na mesec prejeti sveto obhajilo, čeprav so poprej zaužili kaj tekočega, kaj kot pijačo (per modum potus). Dne 10. maja 1907 je apostolski sedež iz¬ razil željo, da bi se kot priprava na praznik pre- 1 Theologisch-praktische Quartal-Schrift. Linz, 1908. Str. 454—456, odst. XXV. 35 svetega rešnjega Telesa pred istim vpeljala z bo¬ gatimi odpustki obdarovana devetdnevnica; zakaj nič ni boljšega in vzveličavnejšega ko množiti in razširjati med krščanskim ljudstvom češčenje najsvetejšega Zakramenta. Tudi tridnev- nica v osmini praznika presvetega rešnjega Telesa bi se po naročilu svetega očeta z dne 10. aprila 1907 naj vršila v pospešitev pogostnega svetega obhajila v vseh stolnih in pod gotovimi pogoji tudi v župnijskih cerkvah. — Apostolski odlok z dne 7. maja 1907 določuje, da morejo vsi ver¬ niki, ki se v zasebnih ali domačih kapelah ude¬ ležijo svete maše, tam pristopiti k svetemu ob¬ hajilu, kar dotlej ni bilo dovoljeno. — Dne 10. avgusta 1906 so Pij X. potrdili evharistično zvezo duhovnikov za razširjanje pogostnega, da, vsak¬ danjega obhajila ter so jo povzdignili v čast nadbratovščine. Vrhutega so bile z odpustki odobrene posebne molitve v počeščenje najsvetejšega Zakramenta. Pobožni pogled na sveto hostijo z vzdihljajem Moj Gospod in moj Bog, kadar je Najsve¬ tejše izpostavljeno ali pa med povzdigovanjem svete hostije pri sv. maši, je bil dne 12. junija 1907 odlikovan z vsakokratnim odpustkom 7 let in 7 kvadragen in s popolnim enkrat na teden, če se opravi vsak dan in se prejme sveto ob- 3* 36 hajilo. —- Dne 5. julija 1904 so podelili Pij X za daritveno molitev z dobrim namenom ob pri¬ četku svete maše odpustek 300 dni, kolikorkrat se kdo udeleži svete maše, in enkrat na mesec popolni odpustek, ki se mora obrniti v prid tudi vernim dušam, ako se molitev opravlja pred sveto mašo ob nedeljah in praznikih. 1 —Dne 26. oktobra 1907 so sveti oče dovolili odpustek 300 dni, ki se da nakloniti tudi dušam v vicah, za molitev, s katero se darujejo vse sv. maše za uboge grešnike, ki so v smrtnem boju in bodo tisti dan umrli. Ra¬ zen tega zadobijo vsi duhovniki, ki služijo sveto mašo, in vsi verniki, ki se je udeležijo, 100 dni odpustka, če le obudijo dobri namen te daritvene molitve. Tudi ta odpustek se more obrniti umrlim v korist in pomoč. Naslednji vzdihljaji so bili obdarovani z od¬ pustki: Hvaljeno in češčeno bodi pre¬ sveto evharistično Srce Jezusovo! Dne 12. junija 1905, vsakokrat 300 dni. — Evha¬ ristično Srce Jezusovo, usmili se nas! Dne 27. decembra 1907, 300 dni vsakokrat. '— Naša ljuba Gospa od najsvetejšega Zakramenta, prosi za nas! Dne 30. decem- 1 J. Mtillendorf S. J., Pius X. als Forderer der Verehrung des allerheiligsten Sakramentes. Innsbruck, 1908. Str. 32< štev. 1. 37 bra 1905, pred izpostavljenim Najsvetejšim 300 dni. — Za duhovnike je bil dne 10. decembra 1907 z odpustkom 300 dni obdarovan ta-le vzdih¬ ljaj: Gor Jesu eucharisticum, cordis sa- čerdotalis exemplar, miserere nobis! Evharistično Srce Jezusovo, vzor duhov¬ niškega srca, usmili se nas! — S 1. avgustom 1907 so sveti oče dovolili, da se v vseh ženskih samostanih s klavzuro, v vseh cerkvenih zavodih, duhovskih hišah in semeniščih, v katerih se nahaja oratorij z vedno shranjenim Najsvetejšim, morejo v sveti noči rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa služili tri svete maše ali po razmerah ena sveta maša; in da se tedaj sme deliti sveto obhajilo, in da vsi, ki se ob tej priložnosti udeležijo službe božje, zadostijo svoji dolžnosti zastran posveče¬ vanja praznikov. — Dne 8. februarja 1905 je bila v litanije presvetega imena Jezusovega po prošnji »Po svojem vnebohodu« uvrščena evha¬ ristična prošnja: Per sanctissimae Eucharistiae institutionem tuam libera nos, Jesu! Po svoji ustanovitvi najsvetejšega Zakramenta reši nas, o Jezus! Dne 22. novembra 1905 so podelili sveti oče Pij X. mnogo odpustkov nadbratovščini ev¬ harističnega srca Jezusovega, katero so leta 1903 v Rimu v novi cerkvi sv. Joahima osnovali očetje 38 redemptoristi in katera ima namen, izkazovali božjemu Srcu češčenje in zahvalo, pa mu povra- čevati ljubezen za neskončno ljubezen, s katero je Vzveličar upostavil moljenja vredni Zakrament in s katero hoče ostati med nami do konca dni. — Sicer pa stojijo vse pobožne vaje v čast pre¬ svetemu Srcu Jezusovemu, ki so jih Pij X. pri¬ poročili s podelitvijo odpustkov, v tesni zvezi s češčenjem presvete evharistije. —- Dne 11. av¬ gusta 1908 se je vršil v Vatikanu zbor kongre¬ gacije svetih obredov, ki se je posvetoval o vpra¬ šanju, ali bi bil prišteti blaženim in svetnikom slu¬ žabnik božji Peter Julijan Eymard (1811 —1868), slavni apostol v najsvetejšem Zakramentu priču¬ jočega Vzveličarja. Kot drugi najslavnejši evharistični odlok pa¬ peža Pija X., dopolnitev prve poglavitne odredbe z dne 20. decembra 1905, velja nedvomno dekret Quam singulari Christus amore z dne 8. avgusta 1910 o starosti prvoobhajancev. Njega razglasitev je vzbudila splošno pozornost. Vseskrbni papež hočejo, da se vsemu katoliškemu svetu, velikim in malim otrokom, deli kruh življenja, katerega nam je božji Vzveličar v neumevni lju¬ bezni sam pripravil v vsakdanjo hrano, kot meso za življenje sveta. (Jan. 6, 52). Spoznanje žalostnih razmer po vsem svetu je dalo svetemu 39 očetu povod za važno in velikansko podjetje. Da, če bo mladina evharistično vzgojena, sodi duhovit pisatelj, če bo otrokom začela dišati božja hrana za naše duše, in se bodo privadili na njeno pogostno uživanje, tedaj bo prihodnji rod gledal zmago preosnovnih načrtov Pija X. Skupni oče krščanstva hočejo vse svoje si¬ nove in hčere, odrasle in male, v najvdanejši ljubezni zediniti v L j ubezni do konca ter jih zbrati krog skrinje nove zaveze, okrog evharističnega Boga- kralja Jezusa Kristusa, kateremu se uklanja zemlja, pa jih hočejo nasititi in okrepčati z nebeško mano. Pij X., ki so tudi obsodili in zavrgli modernistične ali novodobne zmote o svetih zakramentih, so papež presvetega rešnjega Telesa. Mirno moremo reči, da izmed 257 papežev v tem oziru noben ni storil v kratkem času toliko, kolikor so dovršili seda¬ nji namestnik Kristusov na zemlji v maloštevilnih letih svojega blagoslovljenega papeževanja. Tu se zlasti kažejo kot žareči ogenj, ki ga je Kristus prinesel na svet in je hotel, da gori in sveti, užiga in plamti. Prihodnost pripada evharistiji; to je sklep božje previdnosti, tako piše neki redovnik v raz¬ pravi o zgodnjem in pogostnem obhajilu po novem odloku o prvoobhajancih. Da bi torej v duhu našega svetega očeta prav mnogo pripomogel k počeščenju in poveli- 40 Čanju presvetega rešnjega Telesa v evharističnem letu in da bi primerno zadostil zgoraj pohvalje¬ nemu predlogu škofovskega odbora (2, a —c), sem pri konzistorijalni seji dne 3. januarja tekočega leta dal sestaviti odbor za našo škofijo, ki si naj na vso moč prizadevlje, da bo evharistično leto v vsej Lavantinski vladikovini poteklo dostojno in izpodbudno. Upam, da bodo izvoljeni odborniki voljno in veselo posvetili ter žrtvovali svoje moči svetemu namenu in cilju. V častnem predsedništvu škofijskega odbora so: Dr. Mihael Napotnik, knezoškof. Msgr. Karol Borom. Hribovšek, stolni prošt. Dr. Janez Krstn. Mlakar, stolni dekan. Predsedniško prevzamejo: Jožef Majcen, kanonik. Njegova namestnika: Martin Matek, kanonik. Franc Moravec, stolni in mestni župnik. Poslednji bo vodil ženski, predzadnji pa moški pododbor, in njuna naloga bo, da ohranita nepretrgano zvezo z občnim odborom. Odborniki so ti le: Vsi gospodje dekani in dekanijski upravitelji, katerim bo med drugim pripadala skrb za izpol¬ nitev seznamkov ali tabel, ki jih bo potrebovala 41 osrednja pisarna evharističnega kongresa, da pri¬ pravi udeležencem stanovanja. 1 Nadalje: Jožef Kardinar, c. kr. profesor veronauka v Celju; Dr. Franc Lukman, prof, bogoslovja v Mariboru; Dr. Anton Medved, c. kr. profesor veronauka v Mariboru; Ferdinand Pšunder, mestni vikar v Ptuju; Dr. Matija Slavič, profesor bogoslovja v Mariboru; Dr. Jožef Somrek, profesor bogoslovja v Mariboru; Jan. Krstn. Vreže, c. kr. profesor veronauka vMariboru. * * * GospodAntonSteinklauber,stavbnitehnik vMariboru; » Jožef Dufek, član društva katoliških moj¬ strov v Mariboru; » Ferdinand Gologranc, stavbni mojster, cerkveni ključar opatijske in mestne žup¬ nijske cerkve v Celju; 1 Tabele bodo imele naslednje razpredete: Comitatus decanalis: Dioecesis: Terra: 42 gospod Janez Gratschan, nadsprevodnik v pok.; » Jožef Melzer, zasebnik; » Anton Moser, železniški ključavničar v Mariboru; » Janez Možina, nadučitelj v pok., cerkveni ključar proštijske in mestne nadžupnijske cerkve v Ptuju; » Anton Šerbela, železniški delavec v Mari¬ boru. * * * Gospodična Ana Eichler, članica družbe vednega češčenja; gospa Terezija Fuchs, predsednica zveze krščan¬ skih gospa; » baronica Lebzeltern v Mariboru; » baronica Antonija Pach-Hansenheimb, čla¬ nica družbe katoliških gospa, c. kr. pomor¬ skega kapitana soproga v Mariboru; gospodična Terezija Pdschl, zasebnica v Mariboru; gospa Marija Raschka, c. kr. davčnega upravitelja vdova v Ptuju; gospodična Marija Schmiderer, zasebnica v Mari¬ boru; gospa Leopoldina Schellander, c. kr. finanč. sveto¬ valca vdova v Celju; » Jeanetta pl. Zhuber, c. kr. gozdarsk. sveto¬ valca soproga v Mariboru. 43 Na Dunaju je prevzela gospa nadvojvodinja Marija Anunciata protektorat ali varstvo nad sode¬ lovanjem katoliških gospa pri pripravah za kongres. Druge nadvojvodinje so izrekle, da so rade pri¬ pravljene, stopiti na čelo posameznim gospejnim odsekom za shod. Predstoječi mnogoudni odbor ima svoje sre¬ dišče v pripravljalnem kongresnem odboru na Du¬ naju (Wien L, Stephansplatz, 5), in njegove seje se bodo vršile navadno v stolno-mestnem župnišču v Mariboru. Delovanje mu je v poglavitnih potezah začrtano v večkrat omenjenem predlogu 2, a—c. V pri pomoč k pokritju gotovo ne pičlih stro¬ škov za svečanosti evharističnega shoda se naj vrši v nedeljo po prazniku srca Jezusovega, dne 16. junija t. L, po cerkvah darovanje okoli altarja, in darovane doneske naj dušni pastirji nemudoma pošljejo kn. šk. konzistoriju. In sedaj se obrnem do svojih ljubih škof- Jjanov in prosim vse prav prisrčno za pobožno molitev, da bi bilo bogato blagoslovljeno, kar se bo v znamenitem evharističnem letu zgodilo in izvršilo po vsej obširni škofiji. Pričakujem od tega leta mnogo dobrega in koristnega ter si obetam v Bogu nenavaden razvoj in povzdig pobožnosti do najsvetejšega Zakramenta po razsežni vladi- kovini, v kateri se je z vpeljavo stalnih majhnih 44 evharističnih shodov, to je večne molitve, zapečete dne 27. novembra 1904, prebudilo izredno delavno evharistično življenje. Vsepovsodi neprenehoma nastajajo nova, umetniški dovršena svetišča z altarjem, kjer se opravlja daritev svete maše, in s tabernakljem za presveti Zakrament. Razen prekrasne, triladijske in dvostolpne Marijine bazilike v Mariboru sem za časa svojega dvajsetletnega škofovanja posvetil še 25 drugih cerkev. In pre¬ lepa, tudi triladijska in dvoslolpna cerkev v čast turški Materi božji v Rajhenburgu že željno čaka na svoje slovesno posvečenje. Pa na božjem blagoslovu sloni vselej in za vsakega vse: in ta blagoslov si izprosimo in pri¬ dobimo z molitvijo. Zato prisrčno in najprisrčneje vabim vse Lavantince k marljivi molitvi. V mojem napovednem listu z dne 25. decembra 1911 zau¬ kazani molitvi za srečen uspeh in izid bližnje zakramentalne slovesnosti se lahko pridene nasled¬ nja, od Pija X. za evharistično tridnevnico v osmini praznika presvetega rešnjega Telesa name¬ njena molitev: Molimo! O presladki Jezus, prišel si na ta svet, da obogatiš vse duše z življenjem svoje milosti, ter se jim, da bi mogle to življenje v sebi ohraniti in gojiti, daješ vsak dan v najsvetejšem Zakra- 45 mentu v zdravilo za njihove bolezni in v podporo v njihovi slabosti. Ponižno te torej prosimo, razlij dobrotljivo na vse svojega Svetega Duha, da bi se tiste duše, ki so morebiti omadežane s smrtnim grehom, vrnile k tebi in zopet prejele življenje milosti, ki so ga izgubile z grehi; tiste pa, ki so po tvoji dobroti s teboj združene, da bi, če le mogoče, pristopile vsak dan k tej nebeški go¬ stiji, da bi si po njej pokrepčane pridobivale zdravilo zoper vsakdanje odpustljive grehe, da bi mogle ohraniti življenje milosti in bi tako vedno bolj oči¬ ščene dosegle večno vzveličanje v nebesih! Amen. 1 V dnevih kongresa, 12. 13. in 14. septembra t. 1., se naj služi pri vseh župnijskih cerkvah, katerih dušni pastirji se ne bodo udeležili shoda, pred izpostavljenim najsvetejšim Zakramentom sveta maša z dvema blagoslovoma. Na praznik 1 Sveti oče Pij X. so dne 30. maja 1905 podelili vsem vernikom, ki to molitev pobožno molijo, enkrat na dan 300 dni odpustkov in popolni odpustek enkrat v mesecu na katerikoli dan pod navadnimi pogoji, ako to molitev vsak dan molijo ter kakšno cerkev ali očitno kapelo obiščejo. (Julij Lintello D. J., Mladini! Pogostno in vsakdanje sv. obhajilo. V Ljubljani, 1911). — Razne molitve in pobožnosti k Vzveličarju v naj svetejšem Zakra¬ mentu se nahajajo v knjižici: Družba vednega češčenja pre¬ svetega rešuj ega Telesa in v podporo ubožnih cerkev Lavan¬ tinske škofije. Drugi natis. V Mariboru, 1909. Str. 15—81. 46 presladkega imena Marijinega dne 15. septembra, ko bo shod na Dunaju sklenjen s slovesno pro¬ cesijo, se naj v vseh cerkvah, kjer je shranjeno presv. rešuje Telo, po rani in po pozni službi božji pred izpostavljenim Najsvetejšim odmolijo litanije presv. srca Jezusovega. Primerno bo, zlasti to nedeljo prirediti skupna sveta obhajila, in kjer bodo razmere dopuščale, tudi procesije z Najsvetejšim. Te izredne slovesnosti naj dušni pastirji v nedeljo poprej, na praznik rojstva Marijinega, vernemu ljudstvu oznanijo s pridižnice ter ga naj povabijo, da se jih udeleži pobožno in v obilnem številu. Tako pa naj na zgoraj omenjeni dobri na¬ men prav goreče molijo vsi škofijam: duhovniki in redovniki, prebivalci samostanov in posvetni stanovi, tudi otroci, zlasti tisti, ki bodo v tem letu prvikrat pristopili k mizi Gospodovi. Pri vla¬ danju tako velike škofije se vedno opiram in trdno zanašam na molitev vseh škofijanov kot na redno pomoč v svojem apostolskem poklicu. Tudi zdaj zaupam na njo in pričakujem po njej za evharistično svečanost blagoslovljen izid. Prvi in zadnji dan shoda, 12. in 15. sep¬ tember, sta oba za Avstrijo prav pomenljiva spo¬ minska dneva. Dvanajsti september je zgodovinska obletnica, odkar so pred 229 leti krščanske rešilne •čete pod poveljstvom poljskega kralja Sobieskega 47 osvobodile Dunaj in ž njim vse zapadne dežele turškega jarma. Zmagovalci pa so šli v odločilni boj, ko so bili zjutraj dne 12. septembra poprej prejeli iz rok božjega služabnika o. kapucina Marka d’ Aviano, gorečega častilca svete evharistije, sveto obhajilo v cerkvi na Kahlenbergu. In na 15. sep¬ tember pride praznik Marijinega imena, katerega je vpeljal papež Inocencij XI. v hvaležni spomin na ponovno osvoboditev Dunaja in na rešitev zapada iz turškega nasilstva. In tekoče leto 1912 je preznamenito za ves katoliški svet, ker je spominsko leto, da je pred šestnajstimi veki večni Rim gledal celo novi čudež : prikazanje križa, na katerega je paganstvo dotlej še vedno zaničljivo pribijalo kristjane in začetnika krščanstva. Dne 28. oktobra 312 je drevil Maksencij z Janikulskega griča proti cesarju Kon¬ stantinu in njegovim četam, ki so taborile onstran reke Tibere. Križ se je bil Konstantinu Velikemu in njegovim vojščakom prikazal že v Galiji, ko seje dan nagibal, z napisom: 1 n h o c v i n c e s. Vtem boš zmagal. Križ je bil znak imena Kristusovega, in cesar je dal napraviti la bar um, novo in slave polno bojno bandero, lesketajoče se zlata in biserov, na vrhu s čudovitim imenopisom, obkroženim z blestečo krono. In svoji lastni čeladi in ščitom svojih bojevnikov je tudi vtisnil to zmagoslavno znamenje. 48 Maksencij, po številu vojščakov dvakrat moč¬ nejši, je bil pred odhodom na bojišče povprašal sibilinske bukve ter je žrtvoval leve, da bi izvedel prihodnost. Odgovorili so mu vedeževalci: So¬ vražniku Rimskega mesta se bliža po¬ slednji dan. Prerokovanje ni varalo.' Maksencij, prevzeten vsled afričanske zmage, je bil odložil v začetku svoje vlade nadeto krinko usmiljenja in prizanesljivosti ter je prihrul v Italijo, je prevrgel tukaj kipe Konstantinove in mu je napovedal vojsko, ko se je ta mudil v Galiji. Konštantin je nagloina prihitel s svojo armado v Rim, pa je napadel pri Milvijskem mostu mnogo močnejšega in ošab¬ nega nasprotnika ter ga je zapodil v beg tako, da je strmoglavil v Tibero ter z večjim delom svoje vojske utonil v valovih — drugi faraon, drugo ljudstvo Egipčanov. 1 1 Tako imenovano Konstantinovo dvorano Vatikanske palače krasijo znamenite slike iz življenja prvega krščan¬ skega cesarja Konstantina: Prikazanje sv. križa, Konstantinova bitka, krst Konstantina in nje¬ govega sina, podaritev Rimskega mesta. Naj¬ večji umotvor „Konstantinovo bitko 11 je po načrtih Raffaelo- vih dovršil njegov najdarovitejši učenec Giulio Ro¬ mano. Umetnik si je izbral trenotek odločilne zmage. Konštantin prodira na bistrem konju črez pobite sovraž¬ nike in vihti svojo sulico v Maksencija, ki se s konjem vred potaplja v valovju. 49 Po zmagi nad smrtnim sovražnikom krščan¬ stva je Konštantin izpred Hipijeve bazilike na Trajanovem trgu razglasil konec starega pagan- skega in slovesni začetek novega krščanskega sveta. In na ta čudoviti prizor prevažnega pomena nas spominja letošnje evharistično leto, v katerem hočemo Kralju večne glorije prirediti, kakor še nikdar prej, sijajno zmagoslavno pot po naših deželah in vhod v naša srca. Naš la bar um triumphans, naše zmagovalno bandero bodi presveto rešnje Telo! V tem zna¬ menju bomo zmagali! Svoj podučni list končam, kakor sem ga Pričel, z začetnimi besedami himne, ki jo poje Cerkev na Veliki četrtek, ko se prenaša sveta hostija v zakramentno kapelo: Poj, o jezik, pesem blago V čast Telesa rešnjega! Slavi tudi Kri predrago, Ki jo dal za greh sveta Sin Device je Marije, Kralj vseh ljudstev in Gospod! V Mariboru, na praznik presvetega imena Jezusovega, dne 14. januarja 1912. t Mihael, knezoškof. 4 Postni pastirski list za leto 1912. Mihael, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof' Lavantinski, sporoči mnogočastiti svetni in redovni duhovščini in vsem drugim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Ecce, Agnus Dei! Glejte, Jagnje božje! (Jan. 1, 36). V Gospodu ljubljeni škofljani! I stojimo v znamenju in se nahajamo v službi evharističnega zborovanja, ki se bo vršilo tekom tega leta v staro- častitem cesarskem mestu Dunaju od dvanaj¬ stega do petnajstega septembra. O pomenu, primernosti in zlatih sadovih, ki jih od njega pričakujemo, sem vam vse, kar je potrebno 51 vedeti, razložil v dveh pastirskih poslanicah z dne 25. decembra 1911 in 14. januarja 1912. Vrhutega pa sem vam še obljubil v napovedi redkega velepraznika, da bom letošnji postni pastirski list popolnoma posvetil evharističnemu Vzveličarju. Tej svoji obljubi se odzovem s tem, da v pričujočem pastirskem listu razpravljam o cerkvenem simbolu ali znamenju, v katerem se nam tako pogosto in tako rad predočuje naš božji Gospod in Vzveličar. Vsemogočni in predobrotljivi Bog naj obilo blagoslovi po premogočni naši zagovornici, preblaženi Devici Mariji, in na nebeško pri¬ prošnjo sv. Paskala Bajlonskega, od Leona XIII. postavljenega variha evharističnih društev, moje početje! Saj hočem pisati in govoriti in delati le v njegovo slavo in v dušno blaginjo moji nad- pastirski skrbi izročenih ovčic. OJagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas! 52 V Gospodu ljubljeni verniki! |®Accc, Agnus Dei! Glejte, Jagnje gJiEl božje! Tako je klical sv. Janez krstni k v Betaniji onkraj Jordana, kjer je krščeval in kjer je videl Jezusa hoditi. Ko pa je Jezus k njemu prišel, da bi se dal krstiti, je predhodnik zaklical: Glejte, Jagnje božje, glejte, ki odjemlje grehe sveta! (Jan. 1, 29. 36). V mnogovrstnih znamenjih in podobah našega božjega Vzveličarja srečujemo že od nekdaj jagnje. Sveti postni čas nas nepre¬ nehoma spominja na daritev jagnjeta. In Ve¬ lika noč ne pomeni nič druga, kakor prav daritev božjega Jagnjeta. V prelepem veliko¬ nočnem predglasju nas vabi Cerkev in opo¬ minja k posebnemu proslavljenju večnega Boga, cum Pascha nostrum immolatus est Christus. Ipse enim verus est Agnus, qui abstulit pec- cata mundi. Qui mortem nostram moriendo destruxit et vitam resurgendo reparavit — ker je bilo zaklano naše velikonočno Jagnje, Kri¬ stus. Zakaj on je pravo Jagnje, kije odvzelo grehe sveta, ki je uničilo našo smrt po svo¬ jem umrtju in nam je pridobilo življenje po svojem vstajenju. 53 Na starosivih stenah v katakombah, v teh podzemeljskih pokopališčih prvih kristja¬ nov, nahajamo jagnje raznovrstno in prav po¬ gosto naslikano od rok prvih kristjanov. Ravno isto zazremo v mozaikih in freskah bazilik kot znamenje, v katerem je misel daritvene smrti Kristusove združena z mislijo nje¬ gove zmage, naše duševne hrane in našega nasledovanja. V njegovi postavi se kaže krotka in ponižna vdanost, s katero za nas grešnike daruje svojo kri. Semtertam stoji na zelenem griču, in na njegovo povelje pritekajo izpod njegovih nog štiri reke raja, ki pomenijo potoke božjih milosti, katere nam je pridobilo, ali tudi štiri evangelje, po katerih se je slava njegovega poveličanja raznesla na Vse štiri strani sveta. Pozneje so ljubeznivemu Jagnjetu še pridejali križ, na katerem veselo in prosto vihra zmagoslavna zastava. V tej pomenljivi podobi se večinoma še dandanes predstavlja, časti in proslavlja. 1. Od greha naših prvih staršev sem je jagnje s človekom v tesni zvezi. Brez jag¬ njeta bi bil človek zapal pravični jezi božji. Abel je daroval na altarju iz ruševine najlepše jagnje svoje črede, dokler ni bil sam umorjen kakor nedolžno jagnje po merilni roki svojega 54 brata Kajna in je tako postal jasna predpodoba božjega Jagnjeta, ki je bilo po svojih bratih izdano v smrt in darovano na altarju svetega križa. — Abraham, oče vernikov, je žrtvoval na gori Moriji skrivnostnega ovna, ki je bil zamotan v trnje in čigar kri je pordečila za Izaka postavljeni altar. Kesneje je Bog razodel glasovitemu vodju izraelskega ljudstva, Mozesu, pasho ali veliko- noč, katero so praznovali z daritvijo jagnjeta in s slovesno večerjo, kjer so zauživali meso velikonočnega jagnjeta. Prva tako znamenita velika noč in vsi poznejši velikonočni prazniki so skozi petnajststo let zadostovali judovskemu ljudstvu. Vendar je bilo to velikonočno jagnje le temna predpodoba, dasi lahko umevno ker naravno znamenje drugega Jagnjeta, čigar da¬ ritev je imela biti dragocenejša in mnogo moč¬ nejša. „Zakaj vse, kar je Mozes po božjem povelju odredil o daritvi velikonočnega jag¬ njeta, kaže tja na Kristusa," uči papež Leon Veliki v svojem 68. govoru. (Sermo 68). Izaija, ta evangelist med preroki, je prosil in molil goreče k Bogu: Emitte Agnum, Domine, dominatorem terrae! Pošlji, Gospod, Jagnje, gospodovavca zemlje! (Iz 16, 1). Veliki prerok je prejel milost, da 55 se je s preroškim pogledom oziral tja v čase Mesija, poslanca božjega, Jagnjeta božjega, in da je pokazal na njegovo potrpežljivo trp¬ ljenje z besedami: Sicut ovis ad occisio- nem ducetur et quasi agnus coram tondente se obmutescet et non ape- riet os suum. Kakor ovca bo peljan v zaklanje in kakor jagnje, ki molči pred njim, ki ga striže, in ne bo od¬ prl svojih ust. (Iz. 53, 7). Katero jagnje je podobno Jagnjetu, ki je po njem Izaija hrepenel in ga naznanjal? Ka¬ tera velikonočna večerja je enaka gostiji, pri kateri se napovedano Jagnje stavi povabljenim gostom na mizo? Ko so se časi obljubljenega Mesija dopolnili, je hodil ljudoljubni Jezus tam ob Jordanskem obrežju, in sv. Janez, zadnji in največji prerok stare zaveze, je svoje učen¬ ce in poslušavce na njega opozoril z večno znamenitim klicem: Ecce, Agnus Dei, ecce, quitollitpecccatamundi! Glejte, Jagnje božje, glejte, ki odjemlje grehe sveta! V tem trenotku je bil oznanjen resnični in pravi velikonočni praznik. Svet je imel sedaj istinito in popolno Jagnje, imel je skozi štiri tisoč let tako željno pričakovano Jagnj e 56 božje. Prikazalo se je Jagnje, ki je bilo či¬ stejše od tistega, ki ga je odbral pravični Abel, skrivnostnejše ko oven, ki sta ga našla Abra¬ ham in Izak na gori Moriji, bolj brezma¬ dežno ko vsa jagnjeta, ki so jih Izraelci da¬ rovali v Egiptu, v puščavi in v Kanaani. To je bilo Jagnje, za katero je Izaija prosil, in čigar odrešilne lastnosti je natanko napovedal. Bilo je Jagnje božje, katero je Janez krstnik očitno pozdravljal in poveli¬ čeval, zaradi česar ima na cerkvenih podobah pri sebi redno kot znak jagnje, in s trstnega križa, ki ga navadno v roki drži, visi trak z besedami: Ecce, Agnus Dei! Bilo je Jagnje polno krotkosti in potrpežljivosti, ki je pre¬ lilo svojo kri za človeške otroke, da so utekli strašnemu meču morilnega angelja. V krvi Jagnjetovi so bili obeljeni. (Apok. 7, 14). To Jagnje je videl apostol ljubezni, sv. Janez, na križu viseti. In prišli so vojaki in so potrli kosti obema razbojnikoma, šli pa so spošto¬ vanja polni mimo križa božjega Jagnjeta. Sv. Janez, ki je zraven stal, je videl v tem dopol¬ nitev svetega Pisma in je zapisal v spominu na Mozesovo velikonočno jagnje (II. Moz. 12, 46; IV. Moz. 9, 12) naslednje besede: To 57 pa se je zgodilo, da se izpolni Pismo: Nobene kosti mu ne strite! (Jan. 19, 36). To je bilo tisto Jagnje, o katerem je po¬ božni dvornik etijopske kraljice Kandace, potujoč na vozu po puščavi, glasno bral preroške besede: Kakor ovca je bil pe- Ijan v zaklanje, in kakor je jagnje brez glasu pred njim, ki ga striže, tako tudi on ni odprl svojih ust. In glej! Gnan od božjega Duha se pridruži dia¬ kon Filip dovzetnemu možu, stopi od njega povabljen na voz, sede k njemu in mu ozna¬ njuje, začenši s tistimi besedami, veselo poro¬ čilo o Jezusu. In ko nadaljujeta pot, prideta do neke vode, in zakladnik reče: Glej, tu je voda! Kaj zadržuje, da me krstiš? In Filip od¬ vrne: Ako veruješ iz vsega srca, se sme zgoditi. On mu odgovori in reče: Verujem, da je Je¬ zus Kristus Sin božji. In mahoma veli voz ustaviti, in oba stopita v vodo, in Filip krsti zakladnika. Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa, in zakladnik ga ni več videl. Nadaljeval pa je vesel svojo pot. (Dej. ap. 8, 27—39). Jagnje, na katero je pokazal veliki ozna¬ njevalec pokore sv. Janez kot na Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, poznata zlasti tudi pr- 58 vaka apostolov in veliki apokaliptik ali gledalec božjih skrivnosti na Patmu. Naše veliko¬ nočno Jagnje, Kristus, je darovano, piše apostol sveta, sv. Pavel, v svojem prvem listu Korinčanom (I. Kor. 5, 7); in v listu do Hebrejcev dokazuje slavni apostol moč Kristu¬ sove daritve, nas rešiti grehov: Če namreč kri kozlov in juncev . . omadežane posveti v telesno očiščenje, koliko bolj bo kri Kristusova, ki je po Sve¬ tem Duhu samega sebe brez madeža daroval Bogu, očistila našo vest od mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu. (Hebr. 9, 13—14). In prvi papež, sv. Peter, opominja krist¬ jane k resnično svetemu življenju, ker mo¬ rajo vedeti, da niso z minljivimi rečmi, z zlatom ali s srebrom, odkupljeni od niče- murnega življenja, ampak z drago krvjo* Kristusa, kakor neomadežanega in nedolžnega Jagnjeta. (L Petr. 1, 18. 19); saj je tudi judovsko velikonočno jagnje moralo biti brez madeža. (Eks. 12, 5). In v skrivnem razodetju je gledal Janez, ta pre¬ rok med evangelisti, večkrat podobo Jagnjeta, ki je bilo zaklano in zavoljo tega vredno, odpreti knjigo s sedmerimi pečati in prejeti 59 oblast in božestvo, modrost in moč, čast in slavo in hvalo. (Skr. raz. 5, 6. 12). 2. S to Janezovo prispodobo najsvetejšega Vzveličarja in njegove daritvene smrti smo, ljubi moji, dospeli do druge resnice, ki jo moramo vedeti o jagnjetu. Mogočni go¬ vornik, Izaija, je prosil Boga, da bi po¬ slal Jagnje kot gospodovavca sveta. Emitte Agnum, dominatorem terrae! Pošlji Jagnje, gospodovavca zemlje! Jagnje nas ni le rešilo večne smrti in nas ne hrani le s svojim mesom za večno življenje, marveč hoče tudi vladati, gospodovati in za¬ povedovati. Biti hoče kralj. In tako je tudi. Velika noč glasno in neoporečno ozna¬ njuje Jagnjetovo gospodstvo. Ko je Janez v skrivnem razodetju videl, da ni bil nihče vreden spoznan, odpreti knjigo s sedmerimi pečati, in ko je vsled tega silno jokal, mu reče eden izmed štirindvajseterih starejšin: NejokajIGlej, premagal je lev iz Ju¬ dovega rodu! Ne fleveris! Ecce, vi cit leo detribujuda! (Skr. raz. 5, 5). In to sladko in krepilno tolažbo nam stalno deli Velika noč. Res, zmagal je lev iz Juda. Pa če je lev, kako še potem jagnje? V ljubezni do greš- 60 nega človeka, katerega je odrešil s svojo drago krvjo in katerega hrani s svojim mesom, se je hotel Kristus pokazati kot jagnje. Toda Vzveličar je moral kot Bog in človek črez svoje in odrešenega človeštva sovražnike go¬ spodovati; kajti „njemu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji". (Mat. 28, 18). In ravno v tem je Jezus Kristus lev, kateremu se ne more nič ustavljati, katerega ne more nič pre¬ magati in obvladati. Ko je bil s križa snet, je bil podoben zaspalemu levu. Pa kmalu se je uresničilo prerokovanje očaka Jakoba: Mlad levje Juda; počivaš, ležiš ko lev in ko levinja; kdo ga bo vzdramil? (I. Moz. 49, 9). Z lastno močjo in oblastjo se je Kri¬ stus prebudil na Veliko noč in je šel poveli¬ čan iz zaprtega groba. Tako je on na krvavi način umorjeno in častitljivo zopet oživelo Jagnje daritve. Za nas je od mrtvih vstali Vzveličar jagnje, lev pa za svoje nasprot¬ nike. Moč in krotkost sta v njem zedinjeni; on je češčeno in zmagoslavno Jagnje. Resni¬ čno je in bo resnično, kar Cerkev v pasi¬ jonskem času, v velikem tednu in na praznik najdenja svetega križa poje: Regnavit a ligno Deu s! Z lesa vlada Bog! S tem 61 pristavkom „a ligno“ berejo psalm 95, 10 Tertulian, Laktancij, sv. Ciprian, sv. Avgu¬ štin in večina latinskih cerkvenih očetov po rimskem psalteriju '. Čudovito lepo in vzvišeno popisuje sv. evangelist Janez v skrivnem razodenju če- ščenje in moljenje božjega Jagnjeta od strani nebeščanov. „In padle so četvere živali in štirindvajseteri starejšim pred Jagnje, in vsi so imeli harfe in zlate čaše, polne kadila, kar so molitve svetnikov. In peli so novo pesem, rekoč: Vreden si, o Gospod, vzeti knjigo in odpreti njene pečate, ker si bil umorjen in si nas odkupil Bogu s svojo krvjo iz slehernega rodu in jezika in ljudstva in naroda; in si nas 1 Primeri Bellarmina, Thalhoferja in Mavra Wol- terja o razlagi psalma 95, 10. Staro besedilo se je gla¬ silo: Commoveatur a facie eius universa terra: dicite in gentibus: Quia Dominus regnavit a lig n o. Zato poje Cerkev v vzvišeni, od sv. Venancija Fortunata zloženi, himni: Impleta sunt, quae concinit David fideli carmine, Dicendo nationibus: Regnavit a ligno Deu s. Zdaj bilo je dopolnjeno, Kar David peval je zvesto, Ko ljudstvom je oznanjeval, Da z lesa Bog bo kraljeval. 62 storil našemu Bogu v kraljestvo in v duhov¬ nike, in mi bomo kraljevali na zemlji... In sem slišal glas mnogih angeljev okrog prestola in živali in starejšin; in njih število je bilo tisoč¬ krat tisoč. In so klicali z velikim glasom: Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti oblast in božestvo, modrost in moč, čast in slavo in hvalo! In vse stvari, kar jih je v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in kar jih je na morju in kar jih je v njem, vse sem slišal reči: Njemu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava in oblast na v e k e v e- kov! In četvere živali so rekle Amen! In štirindvajseteri starejšim so padli na svoja obličja in so molili njega, ki živi na veke vekov. “ (Skr. raz. 5, 8—14). Nekega dne je Jezus jezdil krotek, sedeč na oslici, na žrebetu podjarmnega živinčeta, kot kralj v Jeruzalemsko mesto. Pa meščani niso marali, da bi on vladal nad njimi. In ko je Pilat rekel judom: Glejte, vaš kralj, so kričali: Pročž njim, proč! Križaj ga! In ko je na to dejal: Vašega kralja naj križam, odvrnejo višeduhovniki: M i nimamo kralja. Nato so ga prijeli vojaki, ga bičali, so spletli krono iz trnja in mu jo 63 posadili na glavo, ter so mu ogrnili škrlatast plašč. In so pristopili k njemu, govoreči: A v e, rex ludaeorum! Pozdravljen, kralj judov! In so ga peljali s križem obloženega na kraj, ki se imenuje mesto mrtvaških glav ali Gol¬ gota. Tam so križali njega in ž njim vred dva razbojnika. In višeduhovniki s pismarji in starejšini so ga zasramovali, rekoč: Če je kralj izraelski, naj stopi s križa! Tudi eden izmed obeh razbojnikov ga je preklinjal, rekoč: Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama! Pilat pa je hebrejski, grški in la¬ tinski sestavil napis in ga je pritrdil na križ nad njegovo glavo. Bilo pa je pisano: Jezus Nazareški, kralj judov! Rekli pa so više¬ duhovniki Pilatu: Nikar ne piši: Kralj judov, ampak da je rekel: Kralj judov sem. Pilat pa je odgovoril: Kar sem pisal, sem pisal! S tem napisom je dal deželni oblastnik, ne da bi bil slutil, Vzveličarju pravi naslov. Zares! Regnavit a ligno Deus. Z lesa vlada Bog. Mi pa, preljubi j eni, se ne bomo pri¬ družili tem zaslepljenim in tvrdovratnim judom, amp^k dobrosrčnemu ljudstvu, ki je sledilo za Jezusom v puščavo, ga spremljalo na goro, in ko je bilo na čudežni način nasičeno s petimi ječmenovimi kruhi in z dvema ribama, ga je 64 hotelo narediti za kralja, navdušeno kličoč: On je resnično prerok, ki ima priti na svet. (Jan. 6, 2—14). Po vzgledu teh hvaležnih Izraelcev dajmo se tudi mi voljno vladati in voditi od njega, ki nas hrani in krepča z nebeškim kruhom, s svojim telesom in s svojo krvjo. Njemu, evharističnemu Bogu-kralju se ho¬ čemo zlasti v tem milosti polnem letu klanjati v neomahljivi zvestobi in ljubezni. Neprenehoma naj letos doni tja po vsej škofiji in naj odmeva od vseh strani vabilo svete Cerkve k jutrnjicam praznika presvetega rešnjega Telesa: Christum regem adoremus dominantem gentibus: Qui se manducantibus dat spiritus pinguedinem! Kri¬ stusa kralja molimo, gospodovavca ljudstev: ki daje uživajočim ga Duha obilnost! 3. Zadnje te besede, predragi v Go¬ spodu, nas vodijo k tretji resnici o jagnjetu, k resnici namreč, da pomeni jagnje Jezu¬ sa v zakramentu presvetega rešnjega Telesa, in da nam ga predstavlja kot našo dušno hrano v svetem obhajilu. Saj ponavlja sveta Cerkev, ko deli sveto ob¬ hajilo, zmeraj besede predhodnika Gospodo¬ vega, ki je pripravljal srca svojih poslušalcev na prihod Jezusov, rekoč: Glejte, Jagnje božje, glejte, ki odjemlje grehe sveta! 65 Kafarnaum ob Genezareškem jezeru, Go¬ spodu najbolj priljubljeno mesto, je bil tisti srečni kraj, kjer je Kristus obljubil evhari¬ stično gostijo. V tamkajšnji shodnici, obkro¬ žen od apostolov, je govoril Jezus zbranim judom upapolne besede: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel z nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta . . . Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed, in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče, in jaz živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zavoljo mene. To je kruh, ki je prišel z nebes; ne kakor so vaši očetje jedli mano in so po¬ mrli; kdor je ta kruh, bo živel vekomaj." (Jan. 6, 51. 52. 55 — 59). S temi jasnimi besedami dano obljubo je nebeški Vzveličar izpolnil pri zadnji večerji. Obednica na Sionski gori je večnega spomina vredni kraj upostavitve presvetega rešnjega Telesa. Ko je bilo zaužito predpodobno jagnje in je bila končana velikonočna večerja (Luk. 22, 20), „je vzel Jezus kruh in ga je po- 66 svetil in razlomil ter dal učencem, in je rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo! In je vzel kelih, je zahvalil in jim dal, rekoč: Pijte iz njega vsi, zakaj to je moja kri nove zaveze, ki bo prelita za mnoge v odpuščenje grehov!“ (Mat. 26, 26—28). S tem je na mesto prcdpodobnega in znamenstvenega velikonočnega jagnjeta stopilo evharistično velikonočno Jagnje. Starozakon- sko velikonočno jagnje so smeli zauživati le tisti, ki so po obrezi pripadali izra¬ elskemu ljudstvu in so bili postavno čisti. Novozakonsko velikonočno Jagnje morejo zau¬ živati le po zakramentu svetega krsta očiščeni in posvečeni, zvesti udje svete katoliške Cer¬ kve. Imamo altar, piše sv. Pavel Hebrejcem, od katerega ne smejo jesti tisti, ki slu¬ žijo šatoru. (Hebr. 13, 10). In kristjane v Korintu tolaži, rekoč: Ali oprani ste, ali posvečeni ste, ali opravičeni ste v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. (I. Kor. 6, 11). Starozakonsko velikonočno jagnje so zau- živali z opresnim kruhom in z bridkimi zelišči; kristjani pa bi naj prejemali evharistično Jagnje s spokornim m z očiščenim srcem. Zato opo¬ minja sv. Pavel Korinčane: Postrgajte stari 67 kvas, da bote novo testo, kakor ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano. Obhajajmo torej Veliko noč ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobije in malopridnosti, mar¬ več v opresnih kruhih čistosti in res¬ nice ! (I. Kor. 5, 7. 8). — Z zauživanjem velikonočnega jagnjeta so se Izraelci združili z Bogom, ki jih je z mogočno roko peljal iz Egipta in vodil v obljubljeno deželo. V svetem obhajilu se zedinimo z Jezusom, ki nas zago¬ tavlja: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem (Jan. 6, 57), in ki nas krepča z nebeško mano na potovanju skozi puščavo tega življenja v ob¬ ljubljeno deželo nebeško. Izraelci so jedli velikonočno jagnje prepa- sani črez ledja, z obutali na nogah in s popotno palico v roki, popolnoma pripravljeni za odhod iz egiptovske sužnosti. Mi pa moramo evhari¬ stično Jagnje božje prejemati tako pripravljeni, kakor da bi morali še tisti dan umreti. Saj nas opominja Vzveličar sam: Vaše ledje bodi opasano .. in vi bodite podobni ljudem, ki pričakujejo svojega gospoda, kedaj se bo vrnil iz ženitnine, da mu, kadar pride in potrka, takoj odpro. (Luk. 12, 35. 36). 5* 68 Tudi s trdnim zaupanjem in z živo vero moramo prejemati sveto obhajilo, kakor nam sv. Pavel veleva: State ergo, stojte torej, opasani okoli ledja z resnico, obuti na nogah za oznanjevanje evangelja miru; primite ščit vere in vzemite čelado vzve- liČanja! (Efez. 6, 14 nsl). 4. Po doslej povedanem pomenja jagnje božjega Vzveličarja kot našo rešnjo daritev, kot našega Gospoda in kot našo dušno hrano. Jagnje zaznamenjuje in pomeni slednjič tudi Kristusove odrešence, zlasti apostole in po¬ tem vernike sploh. Božji učenik je govoril ponovno v svojih prilikah o jagnjetu in je označil s tem svoje vernike, svojo čredo. Svoje zveste spremljevalce imenuje svoja jagnjeta in svoje ovce. Pošlje jih kakor ovce med volkove. (Mat. 10, 16). Tam na obrežju Tiberijskega jezera je velel Jezus Petru, ko ga je bil ta zagotovil svoje odkrito¬ srčne ljubezni: Pasi moja jagnjeta! In rekel mu je drugič: Pasi moja jagnjeta! In k tretjemu mu je naročil: Pasi moje ovce! (Jan. 21, 15—17). Jagnjeta najprej in potem ovce je izročil Jezus Simonu Petru, ker ga je postavil za pa¬ stirja vseh pastirjev, mu poveril nadvlado črez 69 vso Cerkev. Peter je postal pastir jagnjet in ovc, otrok in staršev, podložnikov in predstojnikov. Semkaj spada tudi čudovito mila prilika o dobrem pastirju, ki nam jo pripoveduje sv. Janez (Jan. 10, 1—6), in ganljiva zgodba o izgubljeni in zopet najdeni ovci, ki nam jo poročata sveta evangelista Matevž (Mat. 18, 12—14) in Lukež (Luk. 15, 3—7). Vzve- ličar sam je dobri pastir, ki pozna svoja jagnjeta in svoje ovčice in da za nje svoje življenje. On je pastir in škof' naših duš, h kateremu smo se mi, blodeče ovce, izpre- obrnili (L Petr. 2, 25); on je princeps pa- storum, knez pastirjev, od katerega bi naj prejeli nevenljivi venec slave. (I. Petr. 5, 4). On je pastor magnus, veliki pastir, ki je s svojo krvjo in smrtjo in s svojim vstajenjem sklenil in potrdil novo zavezo. (Hebr. 13, 20). Kristusovi verniki so torej pred vsem od dobrega božjega pastirja odkupljene in odre¬ šene ovčice in jagnjeta, ki jih on vodi in hrani. Zaradi tega bi se ga naj zvesto in neomahljivo oklenile, se po njegovem nauku ravnale; nepre¬ nehoma naj bi se dale hraniti in nasičevati z njegovim kruhom in z njegovim mlekom, z njegovim evharističnim telesom in z njegovo predragoceno krvjo. 70 Ako dobro premislimo to, kar je bilo do sedaj povedano o jagnjetu, potem se nam bodo popolnoma zjasnile razne podobe, v ka¬ terih se božji Vzveličar simbolično ali prispo- dobno predstavlja kot jagnje, katero so kr¬ ščanski umetniki od prvih časov sem do da¬ našnjega dne imeli za najbolj priljubljen pred¬ met svoji umetnosti. Tako nam predstavlja n. pr. neka od sta- rinoslovca Armellinija v spalnici sv. Tekle najdena slika očaka Abrahama, ki kaže svo¬ jemu sinu Izaku božje Jagnje, stoječe na bregu. — Na svetovnoznanem nagrobnem kamnu Junija Bassa v Vatikanu so v podobi jagnjeta uprizorjeni razni dogodki in čudeži iz življenja Gospodovega; tako na primer: Jagnje (Janez) krsti Jagnje (Jezusa), Jagnje pomnoži kruhe, Jagnje obudi Lazarja. 1 V baziliki sv. Petronile so našli ostanke neke slike, ki kaže Jagnje ob vznožju križa, brez- dvomno podoba božje daritve na Golgoti, in ob njegovih prsih goloba z oljično vejico v kljunu, kar pomeni krščansko dušo, uživajočo rajski mir. — Na nekem kamnu v katakombah sv. Kalista stoji pod okrvavljenim križem belo 1 Anton de Waal, Der Sarkophag des Junius Bassus in den Grotten von St. Peter. Rom, 1900. Str. 65—77 71 Jagnje, in na križevi prednici sedi golob z večlistno oljično mladiko. Mnogoštevilne so tudi podobe, na katerih ima jagnje eno ali drugo evharistično zna¬ menje. V katakombah sv. Domitile se nahaja jagnje, ki nosi na pastirski palici mlečno posodo, in v katakombah sv. Petra in Mar¬ celina stoji omenjena posoda, mlečna vedrica, v sredi svetlih žarkov, na hrbtu jagnjeta, ki ima poleg sebe palmove veje. Starinoslovci vi¬ dijo v tem evharističen pomen, kakor so sploh simbol mleka umevali v tem zmislu. Sv. Pa¬ vel piše Korinčanom, da jim je dal kakor ne¬ doraslim mleka piti, in ne trdne jedi (I. Kor. 3, 1. 2), in da, kdor pase čredo, tudi jč od mleka črede. (I. Kor. 9, 7). In Hebrejci so postali mleka potrebni in ne trdne hrane. Slednji namreč, kdor dobiva mleko, je ne¬ vešč v nauku o pravičnosti; zakaj otrok je še. (Hebr. 5, 12. 13). In sv. Peter opominja vernike, naj kakor novorojeni otroci hrepe¬ nijo po duhovnem, neskvarjenem mleku, da bodo po njem rastli v vzveličanjc, če so le že pokusili, kako sladek je Gospod (I. Petr. 2, 2. 3). Vrhutega je Izaija prerokoval, da bo Sin Device užival sirovo maslo in strd (Iz. 7, 15), in da bodo njegovi služabniki imeli 72 priložnost, brez denarja in celo zastonj si ku¬ povati vina in mleka (Iz. 55, 1). Po teh navedkih je bilo nekaj naravnega, sprejeti mleko za simbol presvetega rešnjcga Telesa. Cerkveni očetje pogosto obračajo be¬ sede Visoke pesmi: Prišel sem na svoj vrt, pil sem svoje vino s svojim mlekom (Vis. pes. 5,1), na presveto rešnje Telo. Klement Ale¬ ksandrijski imenuje Dete, to je, telo Kristusovo v najsvetejšem Zakramentu naravnost mleko. (Paedag. 1, 6). Jasnejši še nam postane pomen te podobe po prikazni v nebesa zamaknjene sv. Perpetue v ječi, kakor jo je sama opisala z naslednjimi besedami: „Videla sem neizme¬ ren vrt in sredi vrta častitljivo postavo starčka v pastirski obleki, ki je molzel ovce. Vzdignil je glavo, me pogledal in rekel: Lepo je od tebe, moja hči, da si prišla semkaj. In me je poklical k sebi in mi dal piti troho sese¬ denega mleka, ki ga je bil namolzel. Jaz sem jo sprejela s sklenjenimi rokami in zaužila. In vsi okoli stoječi so zaklicali Amen! Vsled odmeva svojega glasu sem se prebudila in sem še čutila, ne morem izreči, kakšno slad¬ kobo v ustih" *. Ta podelitev sesedenega 1 Leopold Fonck S. J.. Die Parabeln des Herrn im Evangelium. Innsbruck, 1904. Str. 860. 73 mleka se je vršila na isti način, kakor so v stari Cerkvi delili sveto obhajilo, in tako se sme namolzeno mleko nedvomno razlagati kot kruh močnih, kot jed, s katero je Habakuk pokrepčal Daniela v levnjaku; kot kruh, čigar užitek je krepčal Elija štirideset dni na potu do hriba Horeba. Tako je torej jagnje z mle¬ čno posodo povsem podobno ribi s krušnja- kom na hrbtu, ki v prvotni Cerkvi vedno pomenja evharističnega Vzveličarja. Podoba dobrega pastirja je bila v staro¬ krščanski umetnosti kaj priljubljena in na¬ vadna. Na katakombnih slikarijah, na sarkofagih ali krstah in pri drugih kiparskih proizvodih ne zazremo nobene podobe tako pogosto. Naj¬ starejše podobe nam kažejo dobrega pastirja, kako nese najdeno ovco na svojih ramah nazaj k čredi, ali pa ima na hrbtu mlado jagnje v svojem plašču, čigar konci so zvezani na prsih. Mnogoštevilni so prizori, v katerih prihajajo jagnjeta in ovce na raznovrstni način s Kri¬ stusom v zvezo; sedaj vidimo nekatere pri nogah Vzveličarjevih, ki stoji med Petrom in Pavlom ali v sredini apostolov; sedaj stopi na Gospodovo mesto Jagnje, stoječe na bregu, ali križ ali monogram Kristusov, med tem ko stoje na obeh straneh jagnjeta, ali pa se od 74 desnice in levice bližajo, tupatam tudi pri¬ hajajo iz simboličnih mest, Jeruzalema in Bet¬ lehema, kakor se to vidi na mozaiku v apsidi ali na steni za altarjem cerkve sv. Kozma in Damijana v Rimu. Ovca na ramah dobrega pastirja pomenja pač pred vsem z Bogom spravljenega grešnika; pomeni pa tudi dušo umrlega, katero pridruži Vzveličar množini izvoljenih. Od tretjega stoletja sem se prika¬ zuje druga vrsta podob dobrega pastirja. On ne nosi več ovce na ramah, ampak stoji ali sedi in pase čredo, jo brani pred sovražniki in jo varuje volkov in druge divjadi. 5. Po teh kratkih opazkah o starokrščanskih podobah dobrega pastirja se vrnimo nazaj k pre¬ mišljevanju starodavnih slik, ki predstavljajo jagnje. Ko se je bil tristoletni strahoviti boj paganstva s krščansko vero, v katerem so bili preliti potoki nedolžne krvi in so se Jezusovi verniki skrivali po katakombah, končal s slavno zmago krščanstva, so smeli kristjani očitno spoznavati svojo vero, obhajati službo božjo in oznanjevati strmečemu svetu vzvišene skrivnosti svete vere, katere so si poprej upali predstavljati le v simbolih ali v skrivnostnih slikah. Toda priljubljeni simbol jagnjeta so obdržali tudi v poznejših stoletjih. 75 V prvih časih krščanstva je podoba jag¬ njeta v zvezi z mlečno posodo ali s pastirsko palico, kakor je bilo to primerno nauku, ki so ga skrivali pred neverniki. V poznejših vekih se slika s križem, s kelihom, z altar- jem ali z apokaliptično knjigo s sedmerimi pečati, kar jasno kaže na krvavo daritev na križu in na evharistično daritev svete maše. Tako nahajamo v cerkvenih slikah Jagnje, ležeče na križu ob knjigi s sedmerimi pečati. Iz njegove srčne rane pritekata kri in voda. Glavo obdaj e žar v podobi križa, kakor ga ra¬ bijo umetniki, da označujejo božje osebe; torej pomeni tukaj žar božanstvo božjega Jagnjeta. Na neki pateni iz šestega veka leži darit¬ veno Jagnje na altarju, ki stoji ob vznožju križa; pod prednicama stojita A in £>. — alfa in omega, to je začetna in končna pismenka grške abecede, kot simbol Jezusa Kristusa, ki je začetek in konec. Nad vse jasen je po¬ men Jagnjeta, ki se upodablja stoječe na knjigi s sedmerimi pečati, in iz njegove odprte prsne rane teče kri v kelih. Čudovito lepa je neka mozaik-podoba iz šestega stoletja. Jagnje stoji na prestolu v senci križa, obsvetljcno z žarki pomenljivega sijaja. Iz odprte prsne strani teče kri v kelih in lije izpod keliha kot kri 76 stranske rane, kakor teče tudi iz jagnjetovih nog kot kri iz štirih ostalih ran Križanega, ter ter se tako razliva v peterih rekah preko zem¬ lje. Druga slična podoba nam kaže Jagnje na altarju, ki stoji ob vznožju križa, ležeče kakor mrtvo, in iz njegove smrtne rane teče kri na zemljo. Na teh dveh podobah so pač izražene besede božjega Jagnjeta: To je moja kri, ki bo za mnoge prelita. (Mat. 26, 28). Za¬ res! Odkar je Jezus izgovoril te besede, teče neprenehoma kri iz njegovih ran kot daritev v spravo, zadoščenje in opravičenje vseh ljudi vseh narodov in krajev. Jagnje je pripadalo in še pripada zaradi svojega globokega pomena k najnavadnejšim in najbolj priljubljenim cerkvenim okraskom, zlasti pri.altarjih. Jagnje blešči na antipendijih in tabernakljih, ali stoji nad tabernakljem, ali diči cerkvene stene, krasi cerkvene zastave, purifikatorije in druga cerkvena oblačila ter oživlja raznovrstno cerkveno opravo. Kadar pomeni jagnje božjega Vzveličarja, tedaj nosi vselej žar v podobi križa, kar je krščanska umetnost pridevala in še prideva le trem božjim osebam. Najimenitnejša jagnjetova podoba kot al- tarna slika je delo bratov Huberta in Janeza 77 van Eyck in sluje po svetu pod imenom če- ščenje Jagnjeta; nahaja se na glavnem altarju stolne cerkve sv. Bavona v belgijskem mestu Gent. Napraviti sta dala zalo podobo Jodok Vijt in njegova žena, in dovršena je bila leta 1432. Jagnje stoji na altarju in pretaka iz od¬ prte srčne strani svojo rešnjo kri v pred njim stoječi kelih, od desne in od leve strani pa ga obkrožujejo klanjajoči se mu štirinaj- steri angelji z orodjem trpljenja. Izpod altarja izvira studenec v sedmerih potokih, podoba svetih zakramentov, studencev žive vode, ki teče v večno življenje. Na obeh straneh se vrste skupine apostolov in papežev, škofov in duhovnikov, prerokov in pravičnih stare zaveze, kraljev in knezov in neštevilnega ljud¬ stva, da molijo Jagnje in uživajo sadove nje¬ gove daritve. Slavni slikar, Jožef vitez Fiihrich, je na svoji glasoviti sliki paganska in krščanska Roma nasproti grabljivi volkulji, znamenju rimskega mesta, postavil podobo Jagnjeta, ki se je darovalo za svet in čigar krije za vse čase očiščevalni in posvečevalni studenec človeštva. 1 1 P. Albert Kuhn O. S. B., Roma. Die Denkmale des christlichen und heidnischen Rom. Mit 690 Illustra- tionen. Einsiedeln, 1877. Str. 376, 416 in 417. — 78 Jagnje se prideva tudi nekaterim svetni¬ kom kot znamenje in pomenja njihove čed¬ nosti kakor nedolžnost, ljubeznivost, čistost, krotkost, pokornost, požrtvovalnost. Tako drži nedolžni Abel, čigar daritev omenja sveta Cerkev v kanonu ali tihi maši obenem z Abra¬ hamovo in Melkizedekovo daritvijo, na rokah jagnje. — Starozakonska čista Suzana se slika kot jagnje, stoječe med volkom in lisjakom, ki pomenita znana dva pohotna starca. Tako namreč je na presno slikana v Cimitero di Pretestato, v grobišču sv. Pretestata, kar do¬ kazuje napis. Iz te podobe, jagnje med vol¬ kom in lisjakom, je posamezni kristjan mogel brati za se važno resnico, zajemati pa tudi tolažljivo zaupanje v Boga. Nadalje se slika srečni oče še srečnejšega otroka, preblažene device Marije, sv. Joahim, s pastirsko palico in z jagnjetom na rokah, ker je od svoje črede nesel jagnje v Jeruzalem, da bi ga žrtvoval ter si izprosil blagoslova za zarod. Največji, rojen od žene, sv. Janez krstnik, ki ga verniki vsled njegovega brezmadežnega roj¬ stva in vednega devištva, vsled njegove čudovite ponižnosti in izrednega zatajevanja samega sebe splošno in neizmerno častijo, se, kakor smo že zgoraj omenili, kaj rad obrazuje z jagnjetom 79 v raznovrstni staji, ker je pokazal na Mesija kot Jagnje božje. Enkrat se predstavlja Janez z Jagnjetom na desni roki, in črez njega visi pisni zvitek. Drugokrat drži na stegnjeni roki knjigo, na kateri leži Jagnje s križem. Tretji- krat se obrazuje oblečen v kratko suknjo iz velblodje dlake, ogrnjen s plaščem, in z Jag¬ njetom na roki. Slavna, iz plemenite rimske rodovine ro¬ jena devica in mučenica, sv. Neža, katere god praznuje sv. Cerkev vsako leto dne 21. in 28. januarja, se obrazuje tudi z jagnjetom in sicer ali zavoljo podobnosti imena (Agnes agnus) ali zavoljo svoje nedolžnosti ali pa za¬ radi tega, ker se je svojim od žalosti potrtim staršem osem dni po svoji smrti prikazala sredi množice devic s snežnobelim jagnjetom pri sebi. Kot mučenica navadno drži palmovo vejo, tupatam knjigo ali puščico ali meč v roki ali ima krvni obroček okrog vratu. Drugokrat se pred¬ stavlja s palmovo vejo v levici in z jagnjetom, ki se po njej na kvišku vzpenja; zopet drugo¬ krat je njeno lice obrnjeno proti nebu, od koder prihaja angelj s palmovo vejico, medtem ko boža drug angelj jagnje pri njenih nogah; na mnogih drugih podobah drži jagnje na roki ali pa je jagnje pri njenih nogah, medtem ko 80 gleda devica proti nebu. Znamenito je tudi to, da se v prelepi, njej posvečeni cerkvi, katero je Konstantin Veliki v Rimu postavil, vsako leto 21. januarja blagoslovijo jagnjeta, iz čijih volne se izdelujejo paliji, izrazi nadškofovske oblasti. Njena sorodnica po imenu, sv. opatica Neža Montepulčanska (f 20. aprila 1317), se zaradi svoje nedolžnosti in pobožnosti slika tudi z jagnjetom, potem s knjigo in z lilijo, tupatam tudi z novci pri nogah, v znamenje, da je zaničevala pozemeljsko bogastvo. — Sv. Ro¬ leta, kije vpeljala v red sv. Klare zopet prejš¬ njo ostrost in je umrla v Gentu 1447, se na¬ vadno upodablja z jagnjetom in s škrjančkom, ker sta jo te ljubeznivi živalici radi sprem¬ ljali. — Sv. Humilita, opatica Valombrozan- skih redovnic (f 22. maja 1310), se slika z jagnjetovo runo nad pajčolanom, ker se je tako nosila kot samostanska prednica v Flo- renciji. — Sv. puščavnik Abraham, sovrstnik sv. Efrema, se predstavlja oblečen v jagnjetovo kožo, sv. Pahomij, prvak puščavnikov, pav obleki brez rokavov, ki je napravljena iz runa. Naposled še imenujem dva velika svetnika, ki se upodabljata pogosto z jagnjetom. Prvi je sv. Andrej Corsini, ki je umrl 16. janu¬ arja 1373 kot škof Fiezolski. Njegova mati je 81 imela v sanjah prikazen, da je porodila volka ki se bo pri vratih karmeličanskega samostana izpremenil v jagnje. Zato je posvetila otroka preblaženi devici Mariji in ga je skrbno vzga¬ jala v pobožnosti. Svetnik nosi na podobi škofovska ali tudi redovniška oblačila s pa¬ stirsko palico v roki, in pri njegovih nogah ležita volk in jagnje. Drugi svetnik je Seraf Asiški, sloviti obnovitelj krščanskega življenja, sv. Fran¬ čišek, ki ga tupatam tudi obrazujejo z jag¬ njetom. Takšen kip krasi n. pr. pridižniško streho v veličastni župnijski cerkvi sv. Trojice v Slovenskih goricah. Sv. redovnik stoji na slemenu in pri nogah mu stoji jagnje, ki se milo ozira kvišku v svojega svetega ovčarja in mu gleda v obraz. Pri glavnih vratih iste cerkve stoji na epistolski strani nad vhodom na kor v zidni duplini kip dobrega pastirja, njemu ob strani je videti več ovc; za drevesom se skriva zlodej ter ščuva na nje zadaj prežečega volka. 6 82 V Gospodu ljubljeni škofljani! resnici ganljivo in izpodbudno je brati, kako je sv. Frančišek ravnal s prirodo. Vse mu je bilo brat in sestra, živo in neživo bitje. Posebej je ljubil tiste stvari, ki so ga po svojih lastnostih spominjale Kri¬ stusa, tako jagnje, ki mu je budilo spomin na potrpežljivost in krotkost njegovega ljub¬ ljenega Gospoda in Vzveličarja. Ako je srečal jagnjeta, jih je pozdravil, pa tudi ona so mu hitela naproti in so venomer zvesto gledala v njega. Ko se je nekega dne bližal s svojim so¬ bratom Pavlom, provincialom pokrajine An- konske, mestu Ozimu, je zagledal na paši čredo koz in kozlov in med njimi snežnobelo jagnje. 1 Frančišek je postal in rekel svojemu spremljevalcu: Ne morem pogledati jagnjeta, da bi se ne spomnil Kristusa, ki je odvzel grehe sveta. Glej, kako brezskrbno in mirno se pase med kozli! Povem ti, tako ponižno se ' Seraphici Doctoris s. Bonaventurae Legendae duae de vita s. Francisci Seraphici editae a PP. collegii s. Bona¬ venturae. Ad Claras Aquas, 1898. Str. 84 nsl. — P. Bern- hard Christen von Andermatt, Generalminister des gan- zen Kapuziner-Ordens. Das Leben des hi. Franciscus von Assisi. Innsbruck, 1889. Str. 292 nsl. 83 je vedel naš Gospod Jezus Kristus med farizeji in višeduhovniki. Poglej, kako se da blago jagnje odrivati od boljše paše, ne da bi se branilo; če bi ga gnali v mesnico, bi ne od¬ prlo ust. Bojim se, da se bo to kmalu ž njim zgodilo. Prosim te, moj sin, zaradi ljubezni Kristusove, rešiva to jagnje, plačajva kupnino zanj in odpeljiva ga izmed teh kozlov! Ko sta govorila o odkupnini, je prišel po tisti poti neki kupec, in ko je slišal njuno željo, je plačal zahtevano ceno za jagnje, katero je potem Frančišek peljal s seboj v Ožimo. Med- potoma je rekel Pavlu: Ali ni to jagnje, vzeto izmed kozlov, podobno nedolžnemu človeku, ki živi med grešniki? Če se ga nihče ne usmili in ga ne reši, se izpridi med njimi in se večno pogubi. Ne ustrašimo se zatorej nobenih težav in stroškov, kadar gre za to, da rešimo duše iz zank hudega duha in iz mrež zapeljivega sveta. Pojdimo kakor Vzveličar v puščavo za izgubljenimi ovcami, preiščimo vse ceste in kote, prehodimo vse jame in prepade; vabimo jih k sebi s prijaznimi besedami in poslušajmo, kje nas kličejo na pomoč; in potem hitimo k njim, naložimo jih na rame in vzemimo jih na roke in nesimo jih z veseljem k Nad- pastirju, k Jezusu Kristusu! 6* 84 V Ozimu je prepustil Frančišek odkupljeno jagnje skrbi pobožnih redovnic samostana sv. Severina. »To jagnje vam bodi ljubo in drago", tako jim je govoril, „skrbite pridno zanj in bo¬ dite nedolžne, čiste, krotke in ponižne, kakor je ta nežna stvar božja!" Bogoljubne redovnice so z veseljem sprejele ljubeznivo jagnje, pa so ga zvesto čuvale in marljivo krmile. Spominjale so se zlatih in pomenljivih naukov sv. redovnika in so se tudi po njih ravnale. Ko so dobile od jagnjeta zadosti volne, so napravile iz nje obla¬ čilo in ga poslale sv. Frančišku, ki je dar z veseljem sprejel in pri tej priložnosti povedal dogodek tudi svojim bratom. »Glejte, ljubi otroci", je še navsezadnje pristavil, »tako prejme vsako dobro delo svoje plačilo, do¬ stikrat že na tem svetu, gotovo pa v večno¬ sti. O kakšno veselje bomo čutili, ko bomo na desnici večnega sodnika zagledali jagnjeta, ki smo jih kedaj iskali v puščavi in jih rešili iz rok tolovajev in iz žrela grabljivih volkov, pa smo jih pripeljali nazaj k čredi ter izročili skrbnemu pastirju! Kako se nam bodo tedaj zahvaljevale ter se z nami veselile in Boga hvalile celo večnost!" Po teh prelepih naukih in po vzvišenem vzgledu serafmskega svetnika asiškega hočemo 85 tudi mi, dragi Lavantinci, zvesto uravnati svoje dejanje in nehanje, svoje mišljenje in življenje. Pred vsem pa hočemo in moramo mi, duhovniki Gospodovi, ki tolikrat po¬ veličujemo v gloriji pri sveti maši božje Jag¬ nje, Sina večnega Očeta; mi, ki dan za dnevom nosimo božje Jagnje v svojih rokah in ga povzdigujemo k češčenju; mi, ki s pri- pognjeno glavo in s trikratnim trkanjem na prsi k njemu molimo za usmiljenje in mir živim ter ga prosimo za mir od trpljenja in za večni pokoj v nebesih mrtvim; mi, ki k njemu kličemo ob koncu litanij, da bi nam Gospod prizanesel, nas uslišal in se nas usmilil; mi, oskrbniki in delivci božjih skrivnosti, rečem, smo dolžni in moramo pred vsem po vzoru svetih apostolov zvesto in voljno slediti za božjim Jagnjetom ter voditi in izpodbujati svoje ovčice k stanovitnemu nasledovanju. Od kneza pastirjev nam izročeno čredo vernikov moramo, kakor nas opominja prvak apostolov sv. Peter (L Petr. 5, 2—4), skrbno čuvati in pasti ter ji svetiti po potih z lepim vzgledom lastnega življenja,