Če bi bil bolnik
• .. bi moral iti k zdrav-niku. Najprej k splošne-mu, ki bi ugbtovil, da imam raiio na želodcu, ki M jo moral operirati že •pred letom dni. To pa tudi sam vem več kftt dvejeti. Nato bi dobil napotnico za zdravnika specialista. S to napotnico bi se postavil v vrsto in čakal dan ali dva, da bi mi določili da-tiun specialističhega pre-gleda čez nekaj mesecev.
Zdravnik specialist bi modro pokimaJ in rekel, »to je pa rana na želod-cu,« kar vem sam že vsaj dve leti.
»Zakaj pa niste prej pri-šli?«bi vprašal. Dal bi ml napotnico za bolnišnico, kjer naj bime operirali. Ponovno bi -se postavil v vrsto in čez približno ne-kaj' mesečev bi zagledal velikega Idrarga, M me bo rešil nadležne luknje v želodču.
»Zakaj pa nlste prej pri-ŠU«?
Ko bi ozdravel in bi do-bil odpustnico iz bolnišni-ce, bi mi doktor — specia-list —. Mrurg predpisal antibiotike in domačo oskrbo. Pr! tera bi moral ponovno k splošnemu zdravniku v vrsto, da bi * mi napisal recept za ta ista zdravila, ki mi jlh je predpisal že zdravnik spe-cialist.
Po dolgenj čakanju pred ordinacijo zdravnika sploš-ne prakse bi me le-ta? po-tem .ko bi pogledal odpti-stnico iz bolnice, vprašal:
»Le zakaj ste toliko ča-sa čakali?«
Ne vem. Vem slcer zdaj že tri leta, da sem imel rano na želodcu, ne vem pa, zakaj je celoien sistem zdravstva t*ko zakompli-ciran, da moram vsaj 4 aii 5 krat v vrsto samo za to, da dobim papir, s ka-' terim se lahko postavim v novo vrsto. Pri vsem tem pa najbolj čudno, da tudi zdravniki tega ne . vedo, kajti zakaj bi . drugače spraševali,
»Le zakaj ste toliko ča-vša čakali?«
'  B. P.