Cena Izvodu 1-— Din
Leto il.
Poštnina plačana v gotovini
Štev. 26.	V Ljubljani, dne 21. junija 1935.
Izhaja vsak četrtek Naročnina letno Din 40— polletno Din 20’—
Uredništvo in uprava: Kolodvorska ulica št. 8 v Ljubljani
Pošt. ček. račun št. 10'499
Sbm Javno mnenje
Spominjamo se na stare čase, ko se je za vsako politično misel ustvarjalo javno mnenje. Tedaj so se politične struje in celo stranke trudile, da bi izdelale in razjasnile ljudstvu svoja miselna in načelna stremljenja. Za vsak praktični politični, gospodarski ali socijalni podvig so se njegovi propagatorji najprej potrudili, da pronikne v javno mnenje in da pridobi v ljudstvu zaupanje in vero, ki sta predpogoj uspeha.
Samo tako je mogla mala predvojna Srbija vstopiti s svojim zavednim ljudstvom ne samo v politično borbo preteklosti, marveč celo v težko vojno za zedinjenje vsega jugoslovanskega naroda. Vršale so vroče bitke v javnosti, v tisku, na zborih o raznih političnih nazorih; rezultat tega je bilo vedno izkristalizirano javno mnenje, ki je nato postalo nosilec teh dognanj. Koliko je bilo ljudi, ki so ostali zvesti samo enemu edinemu političnemu prepričanju, ki so aktivno in navdušeno sodelovali pri ustvarjanju javnega mnenja in ki so vsako načelno zadevo temeljito prekuhali, dobro premislili in dobro predelali, črpali iz nje čvrsto prepričanje ter si jo osvojili z vero in navdušenjem, da je postala neločljiv del njihovega duhovnega bitja! Le zato so se tisoči in zopet tisoči mogli žrtvovati in izpostavljati najtežjim neugodnostim v političnih borbah.
To javno mnenje so ustvarjali in razširjali s političnimi javnimi glasili naši prvi in najboljši ljudje. Bilo je na stotine sijajnih ideologov iz vseh političnih grupacij, ki so prinesli v naš narod zavest in politično pojmovanje. Ali mislite, da bi se stvorila jugoslovanska misel, ako je ne bi ustvarilo javno mnenje s
svojimi tisoči apostolov, ki so z javno pisano in govorjeno besedo to misel trdovratno oznanjali in širili?
In danes? Kako je danes?
Že takoj po svetovni vojni tisti, ki so se zamenjavali, niso smatrali za potrebno ustvarjati kako javno mnenje, novo vero in novo navdušenje v našem ljudstvu. Njim je zadoščal uradniški aparat in pa razni omahljivci, da so se držali na svojih položajih in na oblasti. Takozvanim »velikim« strankam se ni zdelo potrebno ustvarjanje javnega mnenja. Njihovi organi'in funkcijonarji so bili prazni in puhloglavi brez duhovne vsebine, našmarjeni s poročili o napihnjeni veličini nekaterih strankarskih organizacij, ki so v stvari predstavljale samo firme in štampiljke brez pristašev. Oni ne potrebujejo nikakega ideološkega časopisa. Njim zadostuje, da izgovorijo nekaj govorov, da se pobrigajo, da jih vsi mogoči listi doma in na tujem prinesejo, ne da bi kdorkoli smel o njih kritično pisati, jih osvetliti in iznesti drugačne nazore — da bi v nepristranski izmenjavi raznih glasov prišlo končno do javnega mnenja. Videti je, da smatrajo, da je ljudstvo nedorasel otrok, da mu je dovolj, da stranko vodijo ti ali drugi ljudje, katerim vro iz glave nedotakljive in nepogrešljive misli. Javno mnenje ni potrebno — dokler so oni tu! Zadostuje, da oni nekaj hočejo, da so oni nekaj izmislili in napeljali, pa mora to že biti tudi najboljše. Ljudstvo? Ljudstvo mora pasivno in mirno čakati na njihovo milost, njemu ni treba ničesar razmišljati, ko pa so take veličine prevzele misli in delo zanj v svoje roke. Tako ravnanje pa je privedlo do današnjih posledic.
Ura bije-Človek na plan!
Kdo se ne spominja plamena, s katerim je pred šestnajstimi leti plapolala med nami državna misel, to je neomajno hotenje, temelječe na prepričanju krvne, interesne in zgodovinske nujnosti, da naj vsi Jugoslovani, Slovenci, Srbi in Hrvati, ustvarijo od mej srednje Evrope do osrčja Balkana ter do Jadranskega morja novo, v vseh svojih delih tesno strnjeno, radi izredno ugodnih gospodarskih pogojev v blagostanje usmerjeno in zato močno državo, ki naj bi bila za vekomaj branik svobodnega razvoja in poroštvo lepše bodočnosti vseh Jugoslovanov. Od Triglava do Vardarja je vse ljudstvo z globoko vero začutilo, da je tako prav. Odtod tako navdušenje. To je bilo vstoličenje jugoslovanskega duha. Ta duh, ki so ga največji Jugoslovani oznanjali že stoletja poprej, je bil temelj nove države. Bil je obenem izraz upora zoper krivično preteklost.
Toda ta preteklost, čeravno* 1 pogažena, še ni bila mrtva. Kakor zmaj s tremi srci, o katerem govori pravljica — in v pravljicah je vedno skrita resnica — je bila preteklost resda poražena, vendar je eno njeno srce še utripalo. Preteklost je samo čakala, kdaj se maščuje za svoj poraz. Naša država je nastala iz več, poprej politično raznorodnih pokrajin. Napram stari Avstriji in Ogrski so se Slovenci, Hrvati ter Srbi čutili hlapce, zato niso čutili organske zveze ne z Dunajem ne z Budimpešto. Njihova misel se je vrtela okrog ožje njihove domovine. Odtod je dobivala hrane posebna miselnost, ki ji pravimo s tujim izrazom partikularizam, to se pravi, da se je v jugoslovanskih narodih iz nekega razloga pojavila želja po tem, da bi bili samosvoji. Ta želja po samosvojem je bila v starih državnih tvorbah orožje zoper potujčenje in popolno narodno uničenje. Partikularizem je po zlomu stare monarhije še vedno živel, čeravno prikrito življenje. Živel je na podoben način tudi partikularizem v Srbiji, kar je tudi razumljivo. Vendar je izpočetka enega kot drhgega z lahkoto zmagoval jugoslovanski duh, ki je tesno povezoval mlado državo im jo branil hudega. Odmev žvenketa mečev osvobodilnih čet še ni bil popolnoma zamrl.
Kmalu pa je minila junaška doba, porodnica jugoslovanskega duha. V prvih Povojnih letih, ko je cvetela omamna roza gospodarskega blagostanja in je v ospredje stopilo kot nova zvezda vodnica dobičkanosno trgovanje, je jugoslovan-skega duha in z njim vred državno misel izpodrinil duh sebičnosti in uživanja. Tak duh je bil v vseh državah vseh časov — to nam dokazuje zgodovina — ako ne dinamitna patroma, pa vsaj črv sredi političnega telesa. Sebičnost in uživanje sta Upropastila mekdaj mogočno rimsko cesarstvo, v katerem sonce nikdar ni zašlo. Sebičnost in uživanje vodita za seboj celo vrsto grehov, napak in slabosti. Državljani se predvsem jamejo zanimati le ^use, za blagostanje svoje rodbine in žla-hte — odtod značilna beseda »porodica«, ki smo jo dobili z beograjske čaršije, čeravno »porodica« postoji tudi v Zagrebu in Ljubljani ter celo v malih podeželskih pestečih in trgih — za blagostanje svoje politične stranke, za blagostanje ožje domovine, kar pa je že nekaj plemenitejšega. O blagostanju vse države pa dihče ne pomišlja. Ker posamezni mamj-Sl delci, iz katerih je država sestavljena, radi sebičnosti ne gredo vedno tesneje drug k drugemu, marveč slepo in vase zaverovano vsak k sebi, nastajajo med njimi vse večje špranje in pokline in dotlej prekrasni mozaik Jugoslavije, zlo-2en in izglajen v državnem okvirju, 2ačne šklepetati.
Ko je po tej dobi gospodarskega blagostanja ter obenem dobi sebičnosti, uži-
vanja in drugih pregreh in napak nastopila doba gospodarske stiske, zopet ni bilo opaziti nobene strnitve, da bi se preteča nevarnost složno rešila, marveč se je sebičnost še poglobila, ker je vsakdo stremel za tem, da reši čim več za samega sebe, čeravno bi bili drugi pri tem upropaščeni. Tudi v političnem življenju se je začutilo, da so stranke začele vleči še bolj vsaka k sebi, misleč, da bodo kaj rešile, ako rešijo svoje pripadnike. Partikularizem se je radi tega seveda poglobil.
Pri zadnjih volitvah smo bili priča
mnogim dogodkom, ki »o gotovo bili vse drugo kot izraz jugoslovanskega duha. Nekateri teh dogodkov so bili tudi tragični. Krivda zanje ne sme težiti preprostega moža. On v borbi, pretežki borbi za vsakdanji kruh, nima časa razmišljati, on se pokorava svojim čustvom in burjam, ki mu divjajo v srcu. Krivda je za vse, kar se dogaja, gotovo enakomerno razdeljena na vse tiste, ki so poklicani, da to državo vodijo. To so ne samo aktivni politiki, marveč naše razumništvo sploh, kajti ono je po svoji izobrazbi določeno za to, da z razumom ureja, kar ni ureje-
V ljudstvu ni nikjer nič učvrščenega, nikjer ni ustaljenega jasnega javnega mišljenja.
Namesto tega se je rodilo samo splošno nezadovoljstvo zavoljo težkih razmer in obupnega položaja.
Mi smo šli po drugi poti. Kot glavno podlago za politično in državno okrepitev smo vzeli javno mnenje. To je pogoj, brez katerega ni nobenega političnega gibanja in dela. Samo, če ves narod izbere in osvoji kot svoje mišljenje eno ali drugo politično pojmovanje, morejo njegovi politični predstavniki biti močni in zanesljivi. Važnost ni v obliki, temveč v vsebini. Zato je vse naše delo usmerjeno v to, da ustvarimo novo javno mnenje. Ravno zato smo se tudi udeležili zadnjih volitev. Mi smo prepričani, da bomo samo z ustvarjanjem novega javnega mnenja med ljudstvom mogli dobiti moč za izvedbo svojih političnih verovanj, kar bo koristilo vsemu narodu brez razlike. Ravno tako pa dobro vemo, da so vsi tisti, ki ne delajo tako, pa najsi bodo še tako močni in oblastni — samo prehodni veter, ki bo prenehal neizogibno po daljšem ali krajšem času. Že doslej smo videli toliko njih, ki so računali z dolgo večnostjo, pa so bili odpihani s površine, da niti sledu ni za njimi — samo zato, ker se jih javno mnenje ni tikalo!
To je zelo važno dejstvo, ki nam potrjuje pravilnost naše poti. Rezultati so že pred nami. Prihajajo od vseh strani k nam. požrtvovalni novi somišljeniki in sodelavci. Ti vedo dobro, kaj hočemo, kam korakamo in so pripravljeni žrtvovati se skupno z nami za velike ideale naše narodne celote.
»BOJ« RAZPUŠČEN.
Banska uprava je 18. t. m. razpustila
I »Boj« in njegovih 176 skupin.
nega in da na podlagi spoznanih resnic brzda slepe strasti, ki pretijo uničiti, kar je v J ugoslavi ji velikega, lepega, dobrega in koristnega. Ako ima razumništvo res kaj razuma, ako je resnično jugoslovansko, ako ni prodano tujcem, ako ima kaj pogleda v bodočnost, ako želi dobro sebi in svojcem, ako se zna učiti pri drugih narodih, potem mora spoznati, da ni rešitve v tem, da vlečejo jugoslovanski narodi vsak k sebi, hoteč pokazati, da je vsak izmed njih najboljši in edino pravi, dočim so vsi drugi za nič, marveč, da je rešitev v tem, ako se vrnejo po vseh zablodah sebičnosti in koristoljubja, ki so jih zakrivili tako velikaši kot manjši ljudje, k pravemu jugoslovanskemu duhu, k duhu skupnosti in bratskega zgo-vora. Iz tega duha more in mora vznikniti prava ureditev Jugoslavije, temelječa na smotrnosti in pravičnosti, to se pravi, tako, da bo gospodarstvo Jugoslavije urejeno tako, da bo deležno blagostanja vse ljudstvo od severa do juga, da bo lahko povsod, ne samo v mestih in palačah, zaživelo človeka vredno življenje — na drugi strani pa naj ta zgovor po svoji pravičnosti doseže to, da ne bo noben Jugoslovan mogel reči, da mu niso odprta vsa vrata in vsa pota od spodaj navzgor, tako da bo lahko tudi sin kmetske ali delavske rodbine zasedel najvišje mesto v državi, in da bo človek izpod Triglava, izpod Šare planine, hrvatskega Zagorja, Šumadije, Dalmacije in drugod lahko v svobodni konkurenci prodrl na katerokoli mesto v državni upravi. Na ta način bo oživotvorjeni jugoslovanski duh praktično uresničen. Življenjski interes Jugoslavije zahteva, da ne ostanemo pri besedah, marveč da se po gostobesednih receptih minulih šestnajstih let lotimo praktičnega ustvarjanja naše jugoslovanske države.
Kajti ura bije — bije že dolgo — zato mora končno človek na plan.
Važno za naše naročnike!
Vsled znanih dogodkov v zvezi z organizacijo »Boj« smo primorani prešteti vrste naših naročnikov po preteku prve polovice leta, kar bi normalno storili šele ob koncu leta- — »Prelom« smo poleg predplačnikom pošiljali doslej tudi vsem onim naročnikom, ki so za 1. 1934 naročnino poravnali in lista niso odpovedali, in seveda onim, ki so se šele letos prijavili za naročnike, neglede na to, so li naročnino za tekoče leto poravnali ali ne.
Vsi ti naročniki brez izjeme prejmejo še današnjo in prihodnjo številko »Preloma«, prvo številko v juliju pa bomo poslali samo še onim naročnikom, ki bodo do 3. julija poravnali vsaj polletno naročnino. Položnice smo priložili že št. 24 in nujno prosimo, da se jih vsi naročniki radi reda poslu-žijo. Kdor je v trenutni denarni stiski, naj nam to sporoči z dopisnico.
Vse naročnike pa ponovno prosimo in opozarjamo, da vsakokrat, kadar žele, da se jim list nič več ne dostavlja, to ustmeno ali pismeno sporoce upravi, ker obveznost napram listu ugasne šele takrat, ko uprava prejme od naročnika pravilno odpoved.
Vračanje lista s pripombo: »Se ne sprejme«, »Nazaj« in slično je umestno le tedaj, ako uprava kaki osebi pošlje list brez njenega naročila na ogled, nikakor pa ne v slučajih, kjer je naročnik list sam zahteval ali pa se z enkratnim ali večkratnim plačilom naročnine priznal za rednega naročnika.
To smo smatrali za potrebno- obrazložiti p. t. naročnikom ob prehodu v drugo polletje, da ne bodo imeli napačnih mnenj o svojih obveznostih in da bodo vedeli, zakaj se jim bo pošiljanje lista ustavilo.
Uprava »Preloma»
.Gospodarstvo po nairtu
Gospodarstva brez načrta je gospodarska anarhija, je kaos.
I.
V	»Smernicah«, ki predstavljajo važen del programa »Zbora« in s tem tudi našega programa, je navedeno sledeče načelo o gospodarstvu po načrtu:
»Jugoslavija temelji ina zavesti skupnih interesov vseh njenih članov. Zavarovati mora to načelo kot svojo osnovo. Zato mora država, priznavajoč zasebno lastnino, kapital in zasebno podjetnost, brzdati pretirano igro zasebnega koristoljubja ter ga podrediti interesom celote.
Neobhodno je potrebno, da je vsakemu članu narodne družine zajamčeno, da s poštenim delom vzdržuje sebe in rodbino. Edino to je poroštvo za obče blagostanje.
Naš nazor je, da bo splošno gospodarsko blagostanje najbolje zajamčilo blagostanje vsakega posameznika ne glede na to, kateremu stanu ali gospodarski skupini pripada.
To more biti le v organiziranem narodnem gospodarstvu, urejenem po splošnem gospodarskem načrtu.«
Jasno je torej, da smo za gospodarstvo po načrtu. Kajti vsak kmet, vsak podjetnik in gospodar, celo vsak privatnik ve, da če njegovo gospodarstvo ni načrtno, sploh ni gospodarstvo, temveč gospodarska anarhija v manjšem ali večjem obsegu. Brez načrta ni gospodarstva. Če mora gospodariti po načrtu vsak posameznik, ki odgovarja samo za svojo osebo — je tako gospodarstvo še bolj potrebno tam, kjer nosijo odgovornost za milijone ljudi.
V	Evropi je poleg izrazito fašističnih držav še nekaj takih, ki se še vedno krčevito oklepajo starega liberalno-kapita-lističnega demokratičnega sistema in nočejo od njega niti za las popustiti. Tudi v takih državah njihovi predstavniki od časa do časa zapojejo pesmico o načrtnem gospodarstvu. Na to prišijejo krpo tu, zaplato tam, izvalijo eno ali več reform in reformic (seveda brez vsake tako potrebne zveze med seboj). Potem pa vse tiho je bilo... Nato si zadovoljno poma-nejo roke, češ, lepo je biti demokratičen, lepo je z majhnimi sredstvi in reformami zazibati javno mnenje, lepo pa je pred vsem podaljšati si udobno življenje na račun širokih slojev.
Mi pa trdimo, da je tako ravnanje kakršnihkoli vodilnih osebnosti smatrati za
LESKOVEC. Dne 2. junija smo imeli od-borovo sejo, po kateri sta nas posetila tudi gg. Stane Vidmar in Gombač. Razpravljalo se je o položaju in o novi orijentaciji »Boja« z glasilom »Bojevnik«. In kar smešno je, toda je obžalovanja vredno, kajti sedaj se lahko imenujemo borci in bojevniki. Borci se zbiramo okrog »Preloma«, bojevniki pa zidajo, oz. so že sezidali novo glasilo »Bojevnik«. Res lepa in aktualna zadeva, ko smo po enem letu dela s težavo ustanovili našo organizacijo, ki jo je prevejal duh borbenosti za poštenost, pravico in red. No in sedaj po enem letu se je ta vzvišena ideja pri nas razblinila skoro v nič in smo razcepljeni v dva tabora. Tako se je pa skoraj gotovo moralo zgoditi; za vsako ceno pred volitvami, — to je bilo predvideno in dobro preračunano, kajti pri tem sporu oz. cepljenju je igrala vlogo gotovo višja sila, sila, ki se v besednjaku označuje z nelepo besedo.
Piše se in pravi, da so izginile vse prejšnje stranke. Oh, kaj še! — Šele sedaj pridno delujejo in rujejo, to pa seveda tajno. Če se pa posreči kakšni organizaciji, da lahko javno nastopa, objame takšno gibanje ali pokret strankarska strast, kot polip svojo žrtev. To smo imeli priliko občutiti pred volitvami 5. maja in še sedaj po volitvah. Torej po 17 letih naj se izvrši šele danes formacija države, potem šele naj pride delo za izstradani in izmozgani narod. In vedno več se govori o tistem, kar spada v bodočnost, a vedno manj o tem, kar bi bilo treba storiti danes ali jutri. Zato nam že krajši ali daljši govori, polni obljub presedajo. Mi zahtevamo rešitve v kratkem času, ne pojte nam samo o bodočnosti.
V dolgoveznem govoru nam je razkladal gospod Vidmar današnji položaj, ki si ga pa večina nas popolnoma drugače predstavlja in bo tako tudi držalo. Izvedeli nismo skoraj nič novega in tudi izpadi na nekatere osebe nam niso ugajali. Ni lepo komu očitati brez-
zločin nad dotično državo in njenim ljudstvom, kajti države in narodi niso igrače, niso od včeraj in do jutri.
Kjerkoli vladajo še stari pojmi o potrebnosti starih, preživelih sistemov, katerim je že svetovna vojna zadala smrtonosen udarec, povsod vlada kot njihova nujna posledica gospodarski nered, ki je obsodil na propadanje najširše sloje ljudstva dn preko njih cele: narode z vso njihovo kulturo. Do kraja se je razgalila vsa jalovost starega liberalno-kapitalistične-ga sistema. In če si njegovi starokopitni, sebični pristaši in propovedniki kljub vsemu še izposojajo danes geslo »načrtnega gospodarstva« — je to morda ena zadnjih laži umirajoče liberalno-kapitali-stične demokracije.
*
Tako torej proglašajo oddvojitev gospodarstva od liberalnih načel in vodstvo gospodarstva po načrtu kot prvo etapo na poti k ozdravljenju neznosnih gospodarskih razmer na svetu.
Poleg malega števila ljudi, ki so v kalnih vodah liberalnega kapitalizma lovili svoj plen in ki dobro vedo, da bi opustitev tega starega sistema pomenila njihov konec — ni nikjer resnejšega teoretika ali praktika, ki se ne bi pridružil vedno močnejšemu klicu po načrtnem gospodar-stvSui. V vseh kulturnih državah zahtevajo, da država s krepko roko prevzame vodstvo državne gospodarske politike in da prepreči, da bi gospodarstvo še dalje služilo samo omejenemu krogu ljudi na škodo ogromne vtečine. Zahtevajo, da država prepreči razsipanje narodnega bogastva v brezobzirni borbi med posameznimi stanovi in med posamezniki istega stanu. Zahtevajo, da država z vsem svojim ugledom zgrabi uzdo pobesnelega gospodarskega življenja in da z vsemi razpoložljivimi sredstvi pripelje gospodarstvo svojega naroda po začrtanem odločnem in nepristranskem načrtu k tvornemu delu za napredek in blagostanje vsega svojega ljudstva brez razlike in omejitve.
Eno je gotovo: da brez resničnega načrtnega gospodarstva ni pota iz železnega obroča krize, iz slepe ulice, v katero je zašlo gospodarstvo zavoljo laži liberalnega kapitalizma. Zato je vsako razmišljanje o potrebi načrtnega gospodarstva odveč. Potrebno je samo razmišljanje o obsegu, o intenzivnosti in o praktični ureditvi načrtnega gospodarstva.
(Dalje prihodnjič.)
poselnost, ki vlada pač povsod in to vidna in nevidna, večinoma ne po krivdi nezaposlenih, marveč po krivdi gospodarskega stanja in pomanjkanja socijalnega sočustvovanja.
Nikdar nismo pričakovali, da se bo pojavila tako absurdna razprtija v »Boju« in pa tak nečasten izid tega boja za čast in oblast. Zato pa mi še danes zatrjujemo in zahtevamo: združite se zopet vsi nekdanji prebudi-telji in tolažniki naroda, podajte si zopet tovariško roke in kar je bilo, prepustite po-zabnosti ter delajte zopet složno za narod in državo! Kajti le na tak način pridobite zopet ljubezen in zaupanje naroda, drugače pa vas bo smatral za stremuhe in sebičneže in vas sumničil še marsičesa drugega.
In tako se bo kar na lepem dogodilo, da se bodo začele organizacije razkrajati, dokler ne bodo same od sebe razpadle. In če se ne izvrši sprava v »Boju«, tudi narod ne zadobi nazaj zaupanja do vas in vaših stremljenj in dejanj! Mi se pa držimo še vedno prvotnih načel »Boja«, ki je pomagal zrušiti JNS, in taki ostanemo še naprej, dokler bo v naših močeh. Da bi pa presedlavali, tega pa naša zavest, značaj in ponos ne dopustijo, ker nismo nikakšne pilpogačice! Zato borci v »Zbor«, za močno Jugoslavijo, pravico, red in mir!
Op. ur.: Dopis, ki smo ga prejeli še pred razpustom »Boja«, priobčujemo m.e-izpremenjen. Naše stališče glede prejšnjih dogodkov v »Boju« pa smo že ponovno obrazložili v »Prelomu«.
RAZMIŠLJANJE STAREGA BOJEVNIKA.
V mojih prostih urah mi pride raznoterost na um in premišljevanje. Je pač tako, da če telo počiva, deluje duša in obratno, človek duševno počiva, kadar telesno dela. Naravnemu zakonu smo vsi podvrženi: vse umetno ni stalno, tudi v politiki ne. Zgodovina nam pove marsikatero resnično, posebno to, kako dolgo časa se je potrebovalo, preden se je
odpravilo suženjstvo in še je nešteto motenj v našem javnem in družabnem oziru. Če pogledamo mravljišče, čebele in sploh naravo, vidimo mnogo tudi našemu življenju podobnega. Neki profesor je nastavil skledo pri mravljišču in na sredi sklede košček sladkorja, nato pa palčico v obliki mosta preko sklede. Stopetdesetkrat so mravlje krožile okoli sklede, preden so začele uporabljati ! most. Ali ni 'bilo pri nas podobno, predno ! so se začeli uveljavljati stroji itd. Samo na nekaj se je pozabilo. Pri vseh novotarijah smo duševno še pravi divjaki. Bojni klici in bojne pesmi se slišijo od vseh strani. Moj Bog! Od tuge se mi krči srce. Boj sem ne samo videl, pač pa še na lastni koži občutil v strelskem jarku. Blagroval pa tudi preklinjal sem tiste, ki so morilno orožje izumili, blagroval, ker s smodnikom in z dinamitom se je mnogim omogočila eksistenca in s tem posredno povečanje ljudstva, s kemijo in tehniko pa ohranilo in podaljšalo življenje, da je povprečna starost narastla od 23 na 60 let. Velika razlika, kaj? Preklinjal pa sem te izume, ker v času vitezov so imeli samo dvoboje, pozneje so mlade ljudi najemali za soiunerje, danes seveda gre vsak sam rad, ker je obveznost. Nehote se mi vsiljuje misel, da so obmejne črte posameznih držav nalašč krivo potegnjene, da se ne bi zagotovil stalen mir. Naj le ostane med narodi običajno drgnjenje, ker to bo lahko zanetilo iskro zopetne vojske. Nekdaj je veljala močna pest, danes . močni duh v senci smodnika in bajonetov. Govoril sem z Italijanom, Rusom, Francozom, Nemcem. Vsak je izrazil, da mi ne bi stregel po življenju, da pa ga je gnal k temu strah pred suženjstvom, strah, da bi bil podložen tujemu narodu. Narodi rabijo drug drugega, odklanjajo pa suženjstvo. Potrebna in koristna so nam prometna sredstva, ako jih uporabljamo za medsebojno podporo in zbližanje narodov, prokletstvo pa prinašajo človeštvu v času vojne. Ko je bila v Rusiji suša, smo čuli iz časopisov, da jih je mnogo od gladu pomrlo. Prišla je akcija Rdečega križa iz Amerike, da so jih krmili. Zbirali so se milodari tudi od nas, in prav je tako, saj bi ne smel nihče gladu umreti. Ko-Irico ljudi je brezposelnih! Pred vojno sem čital v nekem časopisu, koliko vrednosti predstavlja enourno delo na celem svetu. Koliko se pa danes uničuje s tem, da se ljudi ne zaposluje. Vi duševni voditelji, poglejte na borzo, kako borznega špekulanta komaj frak dohaja, kako je Rotschild v Londonu na borzi v enem dnevu zaslužil 200 milijonov, ker je prinesel vest, da je Napoleon zmagal, dasiravno je bilo nasprotno res. Ves London je bil takrat kakor v čebelnem panju. Čebela ima strupeno želo, trot pa ne. Obratno je pri nas; mi naj klonimo glave, naj delamo liki čebelice, da nabero zadosti živeža za zimo. Pa pride gospodar čebelar in jim ga vzame, pozneje pa jih hrani s sladkornim nadomestkom, da dobijo grižo in pomrjejo v škodo gospodarju. Pa ne pomisli naprej, kaj bo. Po mestih, pa tudi po deželi je preveč rahitičnih in jetičnih otrok. Jeli ni to tudi oboroževanje, ako se narod preveč množi? Vsakemu mora biti dana eksistenca! S svetilko bi bilo treba posvetiti, kam dajo denar mogotci, ki imajo navadno le malo otrok. Izdajalec domovine je vsak, kdor kupiči denar in one-mogočuje razvoj, da bi se množili. Ženiti bi se’ morali vsi oni, ki velijo, da ima delavec 18 Din plače dnevno dosti, pa še manj se jih plačuje, visoka mesta pa po sto, 300, celo do 500 Din dnevno. Otrok pa navadno nimajo dosti taki ljudje. Strašno počasi se premi-če kolo časa. Zabav in prireditev vseh vrst se ne manjka, za to se vedno dobi denarja. Brezposelni pa, ko prideš, se te bojijo, dado ti kvečjemu nekaj iz strahu, da jim rdečega petelina ne spustiš na hišo. Pa sedaj se že tega ne boje, ker so brezposelni postali krotki in zadostuje že tablica z napisom: »Hud pes!« Ali pa pravijo, da nimajo kruha, da ga ravno pečejo in je smešno, da pri 10 hišah vsi ob tisti uri kruh pečejo. Največkrat ga pa odpravijo s psovko, da je delomržnež. Jaz pa pravim, vsakega brezposelnega naj orožnik prime in ga tira ali k zidarju ali kmetu ali v tvornico ali na cesto, vsako soboto naj mu skrbi za plačo in pa da bo imel higijensko toplo stanovanje, tečno hrano, dosti odeje in mirna Bosna. Denarja pa mora biti dosti, saj ga menda niso že sežgali. Krivično prilaščeni denar pa naj zaplenijo. Dijete, o njih pa raje ne bom govoril. Še mnogo bi vedel povedati, pa kaj, jaz sveta ne bom izpreobrnil. Res prav je imel tisti, ki je rekel, da je človek najkrvoločnejša žival na svetu. V upanju na boljše čase pa hočemo ostati, čeprav nas vedno vara in bo varalo, ker nesrečen je človek brez upanja.
L. L. v Sv. K. p. P.
AH si poravnal naročnino?
OPERACIJA.
Dr. Stavicelj (drži nož v roki; pred njim na operacijski mizi zvezan orjak, ki ga povrh drže krepko še Stavicijevi pomagači): »Tako, možgane smo mu izrezali! Bom že jaz zanj mislil!«
Dr. Mevželj (internist): »Kaj ste storili, zakaj se niste rajši sporazumeli z njim? Saj brez možganov umrje. Vseli vas je tako škoda. Ste vsi tako dobri fantje!«
Dr. Klein: »Kot pravnik svetujem, da mu vzamemo še srce!«
Stavicelj (ko je opravil tudi to operacijo): »Zdaj pa mislim, da bo pripraven za našo službo!«
Dr. Klein: »Odsekaj mu še desnico, da nas ne udari nazaj!«
Stavicelj: »In tudi pero zna nevarno sukati!« (Mu odreže desnico): »No, zdaj bo pa dober!« Si natakne voditeljsko šapko: »Zdaj pa za menoj!« (Orjak se seveda ne gane.)
Dr. Mevželj: »Saj je mrtev! Pomislite: brez možganov, brez srca in brez roke!«
Stavicelj: »Moji možgani zadostujejo, srce bo dr. Klein, ki je poosebljeno usmiljenje, pero pa znajo sukati poleg naju še dr. Johacelj, dr. Nabodalo in naš »človek z bobni«. Naprej!« (Mrtvi orjak se ne gane.) »Hudiča, vsaj toliko mu moramo vdihniti življenja, da ga spravimo v enotno fronto slovenskega naroda!«
Vsi navzoči poskušajo na vse mogoče načine prebuditi orjaka.
Stavicelj: »Kaj če bi mu všili srce nazaj?«
Dr. Mevželj: »In možgane?«
Stavicelj: »Teh pa pod nobenim pogojem ne! Kaj bom pa jaz potem.«
Dolgo se trudijo vsi z mrličem. Ta pa je seveda mrtev.
Dr. Mevželj: »Zdi se mi, da je začel že dišati. Njegovega trupla ne bo mogoče dolgo skrivati.«
Dr. Klein: »Čujem korake! Nekdo prihaja.«
Dr. Nabodalo (pridirja ves zasopihan): »Že gredo mrliški ogledniki.«
Stavicelj (zapusti operacijsko sobo pri stranskih vratih in sede v avto): »Pa sem mislil, da lahko živi brez možgan, brez srca in roke, kakor sta mi zatrjevala dr. Omlačen in dr. Prepir...«
Dr. Mevželj (žalostno za Stavicljem): »Ali te nisem svaril? Zakaj si verjel tema dvema, ki še za njegovim pogrebom ne bosta šla?«
ŠAJKAČA POD SLAMNJAČO.
Sedim v kavarni. Slučajno zelo blizu dveh gospodov, ki se tako glasno pogovarjata, da jih hočem-nočem moram slišati. Prvi pripoveduje: »Veš, Romi, jaz sem ti bojevnik, kot se šika, takorekoč vzor-bojevnik! Saj sem bil tudi avstrijski aktivni oficir! Veš tam na Soči, koncem vojne, ko je bila avstrijska armada v polnem razsulu in že ni bilo nikjer nobene fronte, sem bil tako natančen in vesten vojak, da sem stopil k svojemu polkovniku in ga strumno-spoštljivoi nagovoril: »Her oberst, bite gehorsamst mih aus kaj-zerlichen dinsten cu entlasen« (gospod polkovnik, prosim najponižneje za odpust iz cesarske službe). Polkovnik mi reče začuden: »Kaj pa mislite gospod lajt-nant?« Na to mu povem, da je cesar Karl »ale oficire und manšaften des dinstajdes enthoben« (da je dal cesar Kori vsem oficirjem in moštvu odvezo od službene prisege). Nato pa mi reče oberst: »Gospod lajtnant — vi ste »ajn štramer esterajhi-šer oficir«. Ko sem vse tako lepo temeljito uredil, sem šel brž v Ljubljano i'j se prijavil deželni vladi in jugoslovanski armadi. Tu sem pol leta noč in dan študiral, kakšne samoslovenske kokarde naj bi nosili naši »Janezi«, predno bi dobil* serbske, ali celo splošne jiigo-kokarde!--Drugi so šli med tem pa na Koroško. • ■ Vidiš, ali nisem resničen bojevnik?« Drugi mu pa odvrne: »Stoj, Erich! Tu p® nekaj ne Štirna. Ali si pozabil, da si m) zadnjič pripovedoval, da si že v dunajsk* vojni akademiji imel srbsko šajkačo skr*' to pod slamnjačo? Zraven pa — kakor j(Jz — še danes najrajše čebljaš po nemško •« Veš, ne vem, ali bi ti verjel, ali ne...«
Dopisi
Prvi (nervozno): »Da, da ... Ali se ti ne zdi vroče tukaj? Pojdiva na zrak in se pogovoriva raje, kako imenitno smo izključili tiste trdovratne dobrovoljce in Ljotičeve idealiste iz »Boja«!
NA CESTI.
»Sosed, kaj pa tako napenjaš ušesa?«
»Poslušam, kdaj bo nehala žvižgati kriza svojo hudo vižo.«
»In kam gledaš nepremično?«
»Gledam, kaj delajo tisti novi ljudje, ki so dejali, da bodo vodili ljudstvo boljše od starih — pa nič ne vidim.«
»In kaj sediš na kamnu in na kaj čakaš?«
»Čakam, da pride tisti »veliki trenutek«, katerega tako trdovratno napoveduje uvodničar v zadnji številki »Bojevnika« ...
LJUBEZEN JE SLEPA.
»No, Bine, ali si bral zadnjo številko »Bojevnika«?
»Bral, bral — pa se mi nič ne dopade. Preveč se objemajo, da je že kar pohujš-Ijivo! Najprej se ti »Bojevnik« skozi dolgi dve koloni objema z listom »Slovenija« (veš, to je tisti samoslovenski tednik, ki je lani v oktobrskih dneh igral tako žalostno vlogo). Nato se ti v poročilu o taboru na Žalostni gori zopet tov. Gombač objema z g. Ljotičem, ko v svojem govoru omenja njegova temeljna načela, in pa z dr. Mačkom, ko se sklicuje na njegovo deklaracijo, da je strah in groza!...
Pomisli — saj smo vendar nepolitični, samoslovenski pokret! Dol z objemanjem!«
KAM KDO SPADA.
»Bojevnik« štev. 6. piše v uvodniku: »V to skupno slovensko fronto spadajo vsi oni in le oni, ki imajo načela, ki so jim sveta, ki se sramujejo nedoslednosti in se zavedajo odgovornosti, ki jo nalagajo javne funkcije« ... Če je vse to res — ali spadajo potem sedanji voditelji »Boja« v to skupno slovensko fronto?
POČITNICE«.
»Oče, ali bodo kmalu počitnice?«
»Kakšne počitnice, ko pa si se v šoli tako slabo učil! Počitnice so samo za tistega, ki kaj dela in se trudi — sicer mu Jii treba počivati.«
»To samo tako praviš, oče. Saj sem ‘ral v časopisu, da so tudi poslanci šli na počitnice — pa bi mi šolarji ostali brez
njih!...«
LEKSIKON.
1.	S čim je kapital ogoljufal francoske revolucije? — Z liberalno demagogijo.
2.	Kaj je demagogija? — Demokratična Potegavščina.
3.	Kaj pomeni beseda parlament? — Par-hinient je francoska beseda, ki pomeni govornico. Nekateri napačno menijo, da je ta beseda latinska sestavljenka iz »Parlamentäre« in »mens«, kar bi pomenilo govorilni-Ca duha-razuma. To pa ni točno, ker je -ment Samo končnica, kakor n. pr. pri francoski be-Sedi departement ter je torej pravi pomen besede le govorilnica.
Delavnica pa se francoski imenuje atelier!
NAŠ DELAVEC
Mir jek:
Delavstvo In družabni red
(Nadaljevanje.)
Najtežja je za brezposelno starostno za-Varovanje rešitev denarnega vprašanja, torej Prispevkov v socijalni sklad. Z dobro volje a vsesplošnim razumevanjem te nujne po-rebe pa tudi to gre. Ako vzamemo dejstvo a Posamezniki prispevajo v takozvani bed-°stni fond, (odkod ta naslov, ne vem) v raz-dobro(]ejrie a,kcijej v razna humanitarna ruštva, odbore in končno prispevki raznih . 1Cln, banovine in države za podpiranje Poseln ih, a poleg teh tudi ogromno števi-° bobrih src, ki zapopadejo trpljenje, da po 'Mm močeh podpirajo brezposelne, ki so ^ od socijalne bede primorani do človeka o ostojneg-a beračenja in to vkljub vsem Y° P°rain prej imenovanih fondov, akcij itd. ^Sa ta sredstva daje torej ljudstvo, družba, h ,re. 0 in neposredno vsak posameznik, pa tie' Prostovoljno ali ne, to na stvari ničesar jr izpremeni. Ugotovimo pa lahko, da le . zba medsebojno vzdržuje vse in vsakega, stv P° vsem tem bolje, da se vsa ta sred-ki se sedaj stekajo v obliki podpor in v V. imen°vane fonde in akcije, stekajo ^ot* 'k* Progresivno odmerjenega davka v Poj n° skupno državno blagajno, iz katere bi dobivali prizadeti pokojnino ali vzdr-a nino? Na ta način bi odpadlo beraštvo, Je v veliko breme za podpornike kakor
Za majhen denar si morete nabaviti vse, kar potrebujete za poletje. Kopalne obleke, plavalne pasove, ležalne stole, turistovske potrebščine 1.1. d. 1.1. d.
pri tvrdki
F. M. SCHMITT
Pred škofijo 2	—	LJUBLJANA	— L-in9arJeva ul-4
Pozori — Športniki, letoviščarji, turisti! — Pozori
tudi za berače. Odpadli bi pa tudi vsi ubož-ni skladi občin, odpadel bi ves trud in skrb dobrodelnih akcij, odpadla bi pa tudi sicer redka delomržnost, ki dobiva v beračenju potuho.
Socijalno zavarovanje pa ni samo zadeva delavstva, temveč tudi zadeva kmeta in obrtništva. Površen opazovalec življenjskih odno-šajev v družbi bo trdil, da kmet ne potrebuje socijalnega zavarovanja. Pa tudi ni tako. Kmetski sin, ki upravlja po očetu prevzeto gospodarstvo, prevzame in nosi seveda tudi vsa bremena, ki so na posestvu. Kako životari, vemo že po tem, da je bila država primorana uvesti zaščito. V koliko je ta zaščita kmetu koristila ali škodovala, ni moja naloga razpravljati, zame je le važno priznanje, da je tudi kmet potreben zaščite, kar pa ni nič drugega kot skromen del socijalnega zavarovanja. Kmet pa rabi še več, rabi prav vse, kar rabi in potrebuje delavec. Res ima svojo streho, velik del živeža lastnega pridelka, drva in tudi kakega prašiča priredi, zato pa misli marsikdo, da mu je z rožicami postlano, ker delavec ali uradnik tega nimata. Pa temu zopet ni tako. Račun je lahek. Kaj dobi kmet za prodano živino, teleta, vole, prašiče, kokoši in piščeta in ka/j za ta denar kupi? Saj vendar ne bo nikdo trdil, da so kmetski produkti dragi. Ako so ti produkti pod ceno, ne dobi kmet za svoje delo pravičnega zaslužka. Da je cena živilom, katere producira naš kmet, padla, je pa krivo, da vsled brezposelnosti ni denarja in da si ljudje na vse mogoče načine odtrgavajo živež in s tem se zmanjša poraba — konzum. Tu sta oba, kmet in delavec, udarjena. Prav isti skupni interes pa imata tudi v vprašanju socijalnega zavarovanja in to neposredno. Veččlanski kmetski družini, ko dorastejo otroci, j kam ji je pot? V mesta, trge, ^ šole, v obrt,
; v industrijo, v službe. Na rodnem domu ostane le eden, ker za vse ni ne dela in ne kruha. V južnih krajih države žive Seljaki sicer v zadrugah, a pri nas je to nemogoče vsled male količine pridelka, živine, pašnikov in zemlje. Eden izmed bratov ali sester torej ostane, ostali pa morajo -s trebuhom za kruhom, kakor sinovi in hčere industrijskega delavstva.
Navada je sicer, da dobe nekaj dote, katera pa vsled slabih razmer kaj kmalu skopni. Še najslabše za družinskega člana, ki je posestvo prevzel, pa je izplačilo dote, ki ga tako obremeni, da se pelo življenje ne izkoplje iz dolga.
Na ta način propadajo državi v oporo trdni kmetski domovi, se razkosavajo njive, iz-sekavajo gozdovi in do popolne propasti kmeta, hrbtenice naroda, je le še en sam korak. Sinovi in hčere, telesno in duševno dobro vzgojene pod krovom našega, v vsakem pogledu neoporečnega kmetskega doma, pa tavajo po svetu iz kraija v kraj, ter se v njegovi pokvarjenosti porazgube. Izmozgani in telesno izčrpani se znajdejo na stara leta na cesti. Ker si pa vsled neznosnih socijalnih razmer, slabih zaslužkov itd. niso mogli za starost nič prihraniti, se povrnejo v domač kraj in padejo v breme javnosti, to je svojim domovnim občinam, katere izdajajo v mnogih slučajih proračunu in finančni moči neprimerno visoke vsote za vzdrževanje občinskih ubožcev. Ubožec pa zato, ker je celo življenje garal, ustvarjal s svojim delom v družbi blagostanje, trpi, je zaničevan in kamor pride, vzbuja le — milo rečeno — nejevoljo, torej okuša bridko usodo pravega hlapca Jerneja. Vse to trpljenje, krivice in obubožanja, povzročene sočloveku na eni strani, in vsa bremena občin in javnosti na drugi strani bi odpadla s popolno ureditvijo socijalnega zavarovanja. Res je, da bi se izdatki povišali, res je pa tudi, da bi denar, izdan po socijalnem zavarovanju, med različnimi gospodarskimi panogami krožil, in se v obliki izmenjave raznih življenjskih potrebščin, zopet stekal tja, odkoder je prišel. Porabilo bi se le več produktov, kateri so sedaj plačila nezmožnim nedostopni.^ Na ta način bi se razmahnila produkcija, oživela trgovina, in z večjo porabo dobrin zmanjšala tudi brezposelnost, a z zaposlenostjo delavstva bi se tudi zmanjšali izdatki in povečal sklad socijalnega zavarovanja. Glavni povzročitelj neznosnih socijalnih razmer, to je kapitalistično gospodarstvo naj pa končno tudi nosi
Moška oblačila po meri in izgotovljena, v veliki meri — najcenejše pri Jos. Rojina, Ljubljana.
posledice njegovega dela. Omejiti se mora svobodno razpolaganje s kapitalom. Moderne države imajo že tozadevne zakone. Nadalje se mora dobrina strojev in tehnike usmeriti tako, da bo v korist celokupni družbi in ne posameznikom, kateri sedaj lahko svobodno ž njimi razpolagajo. Produkt tehnike, stroji in slično, ne sme biti v izkoriščanje temveč
Jugoslovanski izvoz.
Sadje važnejši izvozni proizvod kot pšenica^
Na zboru Združenja jugoslovanskih izvoznikov v Beogradu 14. junija se je ugotovilo naslednje:
»L. 1934. se je izvozilo iz Jugoslavije za tri milijarde 878 milijonov 230 tisoč dinarjev. Od tega je bilo pšenice za 127 milijonov 483 tisoč dinarjev, koruze za 562 milijonov 418.7%, svežega sadja in suhih sliv za 169 milijonov 875.785 dinarjev. Pravtako se je izvozilo hmelja za 77 milijonov 716.148 Din, lanu in konoplje za 73 milijonov 159.393, fižola za 56 milijonov 431.879 dinarjev. Skupno se je zadnjih treh proizvodov izvozilo za 207 milijonov 307.420 Din. Četudi so dali ti proizvodi več kot pšenica, vendar posvečajo merodajni krogi glavno pozornost pšenici, celo koruza je zapostavljena. Ko bi se bolj upošteval lan, hmelj, fižol, sadje in drugi proizvodi, je verjetno, da bi se kriza v poljedelstvu zmanjšala. Vina se je izvozilo samo 110 vagonov v vrednosti 3 milijone 170.000 dinarjev.« (»Politika«, 16. junija.)
*
Dolžnost vlad in Narodnih bank je skrbeti za to, da imajo hranilnice na razpolago zadostna plačilna sredstva.
III. Mednarodni hranilniški kongres, ki se je vršil v času od 20.—25. maja 1935 v Parizu, in kateremu so prisostvovali predsednik francoske republike Lebrun,
6 aktivnih francoskih ministrov ter zastopniki hranilnic iz 26 držav, ki upravljajo nad 1,200 milijard dinarjev hranilnih vlog, je med drugim povdaril:
»Dolžnost vlad in emisijskih bank je, da v skladu z njim potrebno previdnostjo in v interesu vlagateljev ter stalnosti denarja držijo vedno, zlasti v času krize, na razpolago plačilna sredstva potrebna zato, da ohranijo zaupanje vlagateljev.« Francoski finančni minister je na tem kongresu povdaril, da je trdna valuta predpogoj za štedenje in temelj zaupanja.
Sklepi kongresa, ki je predstavljal tako ogromno moč, zaslužijo, da se upoštevajo povsod, da se zopet dvigne zaupanje vlagateljev, ker morejo le nova posojila denarnih zavodov iz novih vlog zopet poživiti gospodarstvo.
■k
Zakaj to? Delegatom za občni zbor Kmetijske družbe, našega najvažnejšega kmečko-strokovnega društva, ni bila odobrena zniža- |
Göringovo glasilo »Essener Nationalzeitung« kritizira Francoze, češ, da so izgubili pravico do vodstva evropske politike, to pa zato, ker se Francija premalo zanima za interese njenih zaveznikov.
Anglija se bo nemara nagnila k Nemčiji ter bo skušala doseči sporazum z Nemčijo. Tako se bere v nekaterih svetovnih listih.
Italija očita Angliji zanimive stvari. Neki odlični fašist ije zadnje čase izjavil dopisniku »Agence Economique of Financiere« sledeče, kar si velja zapomniti tem bolj, ker se tiče tudi nas samih: Leta 1915, pravi omenjena osebnost, je ob vstopu v vojno Italija dobila od Anglije in Francije dalekosežne obljube glede kolonij v Afriki. Ko pa je bilo treba ob koncu vojne razdeliti si nemške kolonije v Afriki, je angleška diplomacija začela poudarjati važnost Trsta in Reke za Italijane, češ, naj Italijani osvobode podjarmljene rojake ob Jadranu in si ustvarijo stra-tegične meje proti srednji Evropi. In kratkovidni italijanski državniki so jim res šli na led. (Račun je z nepopisnimi mukami seveda plačalo slovensko ljudstvo. Op. uredništva.)
v dobrobit človeštva sploh, v olajšavo porabe fizičnih moči in časa. Dokler se pa to ne uzakoni, naj se pa v korist socijalnega fonda stroji dobičku primerno obdavčijo. Končno je pa zadnji čas, da se ljudstvo osvobodi odvisnosti kapitala. V novejšem času lahko vidimo, da si je kapital podvrgel v odvisnost cela mesta, trge in vasi. Za vzgled vzemimo večje industrijske kraje kakor so n. pr. Jesenice, Javornik, Kranj, Tržič, Mežica, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik in še mnogo drugih. Kaj bi bilo z prebivalstvom v teh krajih, ako bi ustavil obrate in s tem vrgel na cesto tisoče ljudi? Kaj bi bilo z malo obrtjo, katera ije zopet od delavstva in njegovega zaslužka odvisna?
na vožnja na železnici, katero ugodnost uživajo najrazličnejša druga gotovo manj važna in potrebna društva. To naj bi se v bodoče več ne dogajalo!
»Skrb« za delavca.
»Trgovski list« z dne 18. junija t. 1. poroča pod rubriko »Investicijska politika SUZORA« med drugimi interesantnimi vestmi tudi sledeče:
Delavska okrevališča na morju. Uprava in samouprava SUZORA v Zagrebu je nabavila v zadnjih letih v našem Primorju nekaj starih zapuščenih podrtij za dvakratno in trikratno vsoto njih vrednosti ter jih za še dražje zneske adaptirala v delavska okrevališča, da bi delavcem dokazala svoja socijalna prizadeva-naj. Vzdrževanje vseh teh okrevališč zahteva letno okoli 1,500.000 Din ter pada na breme okrožnih uradov (t. j. delodajalcev in delojemalcev), ki krijejo te stroške iz svojih dohodkov in bolezenskega zavarovanja. Vsi ti objekti niso danes vredni niti polovico1 vloženega kapitala ter dejansko tudi ne služijo onim, katerim so namenjeni, ker delavec danes ne more iti na oddih na morje. Niti delodajalec si danes ne more dovoliti bivanja na morju, kaj šele delavec, ki je usjuž-ben pri tem delodajalcu. Če pogledamo v ta okrevališča, potem ne najdemo v njih niti enega starejšega delavca, kateremu je odpočitek potreben, temveč so »bolniki« v teh okrevališčih samo uradniki SUZORa in Okrožnih uradov za zavarovanje delavcev, tipkarice in manikerke, ki se prisilno pošiljajo tja na oddih, da poslopja ne ostajajo prazna. V teh okrevališčih je za časa sezone silno veselo. Paradira se v modernih in najbolj elegantnih pižamah, delavec pa — on mora biti srečen in zadovoljen, da ima »svoje« okrevaUšče na morju in da uprava ter samouprava tako skrbita zanj. Tako poroča »Trgovski list« im še mnogih drugih interesantnih zadev, katere je zapisal v Jugoslovanskem Lloydu ing. Teodor Hoffmanu. Imenovani gospod je na sejah ravnateljstva SUZOR-ja v Zagrebu opozarjal na vse razne nedostatke, ali zaman. Zato se ne čudimo, če so vsi delodajalci na dražbah, delavci pa na cestah brez posla, pa tudi mnogokrat brez zdravil ob potrebi. Tudi nas interesira kakšen odgovor bo dobil na svoja časopisna poročanja ing. Hoffmann. Ali so njegove navedbe pravilne? Čakamo tudi mi z zanimanjem odgovora na to vprašanje. Š.
Anglija in Francija sta si pa razdelili ogromne kolonije v Afriki. Tudi sedaj, ko gre za Abesinijo, opominja Anglija Italijo, češ naj se raje briga za obrambo evropske civilizacije na Brennerju in Jadranu, ne pa da se vtika v afrikanske zadeve. Angleži so začeli znova strašiti Italijane s slovansko in germansko nevarnostjo. — Toda — tako pravi odlični fašist — Italija ne bo več delala tega, kar ukazuje Anglija, dočim si bodo drugi delili kolonijalno bogastvo. Italija mora v prvi vrsti najti prostor in kruh za svoje ljudstvo in to upa najti v Abesiniji. Zoper slovanske in germanske strahove naj se pa bore drugi.«
Italijanski list »Ottobre«, glasilo vojaških krogov, je radi vmešavanja Anglije v abesinsko zadevo napisal tele značilne besede: Italija se ne boji vojne z Anglijo. Če hoče Anglija vojno, jo Italija sprejema.
Kancelar Sušnik in koroški Slovenci. Ob prihodu Sušnika v Beljak je glasilo kor. Slovencev v pozdravnem uvodniku »Ave ... mo-rituri« (smrti zapisani te pozdravljajo) poudarilo, da se kljub dokazani zvestobi raz-

GOSPODARSTVO
Po svetu
narodovanje Slovencev še vedno nadaljuje. Kancelar sam je v svojem govoru Slovence sicer res pohvalil, toda besede so besede, dejanj pa ni.
Kako se bo rešil spor radi Abesinije med Italijo in Anglijo, to zanima seveda ves svet. Videti je, da bo prišlo končno do razdelitve obrobnega dela Abesinije med obe zainteresirani državi, dočim bo sredina ostala Abe-sincem. Tako se bosta dva oblizovala na račun tretjega. Pomeniti se je treba.
Zanimiva označitev Društva narodov. »Po-polo d’ Italia« pravi, da je DN samo še zavarovalna družba za velike države. Pravila Društva narodov postajajo mrtvaški list za manjše narode. — To črnogledo mnenje je v Italiji izzvala koncentracija angleško-su-danskih čet ob abesinski meji.
Tudi Sovjeti so za obstoj Avstrije. Zanimivo, toda tako je. Kako daleč segajo politični interesi. Stalin je namreč dejal Bene-šu ob priliki njegovega obiska v Moskvi, da Rusija ne bi mogla dopustiti propad samostojnosti Avstrije...
II. Evharistični kongres v Ljubljani
Poljski primas — papežev legat na Evh. kongresu v Ljubljani. Kot papežev legat za jugoslovanski evharistični kongres je postavljen poljski primas, nadškof gnjezno-poznanj-ski msgr. Avgust Hlond. Kardinal Hlond je iskren prijatelj Slovencev. Ze večkrat se je mudil pri nas. Tako zadnjič lansko leto, ko je vodil svečanosti ob priliki proglašenja don Boška za svetnika na Rakovniku. Kardinal obvlada celo slovenski jezik in bo na kongresu ponovno govoril v slovenščini. — Kot kardinalu-legatu mu gredo za časa njegovega bivanja v naši državi vse časti kot princem vladarskih hiš. Papežev legat bo dospel v Ljubljano preko Dunaja, kjer ga bo pozdravil odposlanec kongresnega odbora iz Ljubljane in odkoder dalje ga spremlja tudi delegat naše železniške oblasti. Od Maribora dalje potuje legat s posebnim vlakom, ki bo dospel nekako pol ure za popoldanskim brzo-vlakom v Ljubljano. Med potjo bodo visokega dostojanstvenika na postajah pozdravlja-prSuStSThiki GErkvehe ih svetne oblasti ter ljudstvo. Na ljubljanskem kolodvoru bo legat svečano sprejet po javnih predstavnikih, nato pa bo odšel v sprevodu po Miklošičevi cesti v ljubljansko stolnico. — Za časa bivanja v Ljubljani bo kardinal stanoval v Križankah, kjer se že zanj pripravljajo reprezentančni prostori. Tekom kongresa se bo kardinal udeleževal vseh slovesnosti. — Velikemu sinu bratskega poljskega naroda že danes kličemo iskreno dobrodošlico.
Katoličani vzhodnega obreda v Ljubljani.
Vzhodna liturgija je dragocena skupna dediščina iz one dobe, ko še ni bilo cerkvenega razkola. Zato je važen most zaželjene-ga edinstva, vez med katoliško in vzhodno ločeno cerkvijo, posebno pa še dragocena vez med Slovani, ker je posvečena spominu slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. V tem obredu sta bila vzgojena naša sv. apostola, po tem obredu so bili vzgojeni veliki vzhodni učeniki, ki so tudi naši veri očetje. — V naši državi imamo okoli 50.000 katoličanov vzhodnega obreda, ki jih kot najvišji pastir vodi dr. Dionizije Njaradi, škof iz Križevcev s sedežem v Zagrebu. Nastop katoličanov vzhodnega obreda na jugoslovanskem Evharističnem kongresu bo brez dvoma močno povzdignil sijaj te veličastne prireditve.
Predvsem bomo lahko prisostvovali veličastnim obredom vzhodne cerkve pri pontifi-kalni maši, ki jo bo ob asistenci vseh odličnikov grško-katoliške škofije daroval 29. junija ob 8. uri zjutraj v cerkvi sv. Petra škof dr. Njaradi. Vsi obredi se vršijo v staroslovenskem jeziku. Značilno za vzhodno liturgijo je liturgično petje. V Ljubljani bo petje Izvajal najboljši cerkveni zbor v naši državi t. j. Cirilo-Metodov kor iz Zagreba. Zbor goji pretežno rusko cerkveno glasbo in v njem sodelujejo tudi mnogi pravoslavni Rusi.
Cirilo-Metodov zbor, ki ga vodi odlični glasbeni pedagog prof. Boris Komarevski, priredi ob kongresu tudi dva samostojna koncerta.
Naša kmečka zbornica
(Nadaljevanje.)
Na zasedanjih zborničnega zastopstva se sklepa z navadno večino, razen v slučajih, ki so v pravilih izrecno navedeni. Natančnejša določila glede načina poslovanja in delovanja zborničnega zastopstva si določuje zastopstvo samo s poslovnikom, katerega sprejme z nad-nolovično večino. V tem poslovniku se mora odrediti tudi delokrog in način poslovanja glavnega in izvršilnega odbora, v kolikor ni urejen S pravili.
Za posamezne naloge in panoge poslovanja, more zbornično zastopstvo izvoliti posamezne odseke ter s posebnim poslovnikom urediti njih poslovanje.
Mesta v zastopstvu, kot tudi v glavnem in izvršilnem odboru se smatrajo kot častne službe in se niti zastopnikom, niti odbornikom ne dajejo nikake tantijeme, temveč imajo le pravico do povrnitve stvarnih stroškov in odškodnine za zamudo časa.
Predvsem pripada zastopnikom povračilo voznih stroškov od doma do kraja zasedanja in povratek, ter na seji zborničnega zastopstva določen povprečen dnevni znesek za prehrano in stanovanje v dneh zasedanja. Zastopnik, ki ne pride na sejo, za dotični dan nima pravice do tega zneska, zastopnik pa, ki zamudi tekom enega zasedanja tri seje, izgubi tudi pravico do povračila voznih stroškov za to zasedanje.
Glavni odbor.
Glavni odbor obstoji iz po enega zastopnika vsakega sreza, izvoljenega od zastopnikov občin dotičnega sreza. Predseduje mu predsednik zbornice, oba podpredsednika zbornice pa zavzemata enaki mesti tudi v glavnem odboru, enako so člani izvršilnega odbora tudi člani glavnega odbora.
Glavni odbor ima seje redno vsaj enkrat mesečno, sicer po potrebi. V njegov delokrog spada predvsem volitev izvršilnega odbora, nastavljanje zborničnega osobja in vse, kar je v zvezi s tem. Dalje se na sajah glavnega odbora proučujejo predlogi in načrti, ki pridejo na dnevni red prihodnjega zasedanja zastopnikov, ter se jim o njih stavljajo mnenja in pripombe. V nujnih slučajih ukrepa glavni odbor tudi o stvareh, ki sicer spadajo v delokrog zastopstva, to pa pod svojo osebno odgovornostjo napram zastopstvu.
Na seje glavnega odbora se morajo odborniki pismeno vabiti vsaj osem dni prej z navedbo dnevnega reda. Odbornik, ki neupravičeno izostane od treh sej, se predlaga prvi prihodnji seji zastopstva v izključitev. Mesto izključenih in drugače izpadlih srezkih zastopnikov, članov glavnega odbora se na prvi prihodnji seji zastopstva volijo novi odborniki od strani občinskih zastopnikov iz dotičnega sreza.
Redne volitve vsega glavnega odbora pa se vrše na vsakokratnem prvem zasedanju novoizvoljenega zastopstva. Seje glavnega odbora so sklepčne pri nadpolovični udeležbi in se na njih sklepa z nadpolovično večino.
Izvršilni odbor.
Izvršilni odbor obstoji iz predsednika zbornice in štirih odbornikov, katere voli glavni odbor. Izmed teh je eden tajnik, drugi njegov namestnik, tretji blagajnik, četrti njegov namestnik. Člani izvršilnega odbora ni
Podpiral
z naročnino našo borbo I
imnmHimnimmiiiUHHiiiminimHHimimniimmmnninmmnimiiimmimiiminmMHn
da bi morali biti izvoljeni občinski zastopniki, temveč more biti v ta odbor izvoljen vsak član. Izvršilni odbor se voli vsako leto v decembru. Mesto med letom izpadlih članov izvršilnega odbora izvoli glavni odbor druge na prvi seji.
Seje izvršilnega odbora se vrše po potrebi, toda vsaj dvakrat mesečno. Predseduje jim predsednik zbornice, ki ostale člane vabi osem dni prej, ako skliče izredno sejo. Za redne seje se ne vabi, temveč se določijo stalni dnevi in kraj sej. Seje so sklepčne, če je poleg predsednika navzoč bodisi tajnik, bodisi njegov namestnik, ter blagajnik ali njegov namestnik.
Delokrog izvršilnega odbora se ureja s poslovnikom. Predvsem pa izvršilni odbor izvršuje tekoče posle in .sklepe glavnega odbora. Tajnik, oz. njegov namestnik nadzira pisarniško poslovanje zbornice, blagajnik, oz. njegov namestnik pa blagajniško poslovanje ter poročata o tem na sejah glavnega odbora in zborničnega zastopstva.
Predsednik zastopa zbornico pred oblastmi in skupno s tajnikom sopodpisuje za zbornico, oz. v blagajniških zadevah skupno z blagajnikom. V slučaju, da predsednik ne more vršiti svojih poslov, ga nadomešča prvi oz. drugi podpredsednik, ki predseduje v tem slučaju tudi izvršilnemu odboru.
(Dalje prih.)
Mednarodna špedicija
Ludovik Ševar nasl., Rakek
Ustanovljena leta 1883
Specijalni oddelki za živo in zaklano živino in transporte lesa
Izvoz — Uvoz — Provoz
Brzojavke: Ševar Rakek
Barve, lake, firnež
dajoče predmete nudi najugodneje in v prvovrstni kvaliteti
»Lustra«, V. Laznik, Ljubljana
Gosposvetska cesta 8 (poleg Slamiča), telefon št. 27-53 Člani „Boja“ s člansko izkaznico, poseben popust!
Vinko Gakereki:
1914-1918
(Nadaljevanje.)
O prevratu je bilo precej napredovanj, ki niso bila čisto v redu in po pravici. Nekateri so si kar sami našili zvezde, ker jih v splošni zmedi ni mogel nikdo motiti. Vem za slučaj, da se je enoletnik-razvodnik napravil za kadeta, drug slabo pismen človek pa za dijaka-narednika. Tudi kalk mlad oficir si je prisil zvezdo več, ker bi jo bil itak dobil, ko se ne bi bilo vse prej zrušilo. Samozvancev ij.e bilo vedno povsod.
Včasi se je tudi zgodilo, da se je v mirnem času kak Janez sam povišal. Ko je šel na dopust, je hotel svojim mladim tovarišem in dekletom imponirati. »Prefedral« se je sam in si je prisil zvezdo, ki jo je pri cerkvi in v krčmi ponosno razkazoval. Seveda tam, kjer ni bilo žandar jev. Ali joj! Zgodilo se je tudi, da se je fant ob slovesu napil ter je po vožnji pozabil na zvezdo in z njo prisvetil v kasarno. Seveda so napuh in samolastnost primerno kaznovali.
Vojaška napredovanja so, zlasti, če so pomenila kaj več, vedno po svoje praznovali. Tisti, ki so bili povišani, so svojim tovarišem naklonili kako dobroto. Pred božičem nekoč je bilo tam v Corbolonu v oficirski menaži kaj živahno. Prišlo je namreč, da je praporščak sedaj bil poročnik, nadporočnik stotnik, major podpolkovnik, višji štabni zdravnik polkovnik, gospod komandant pa podmaršal. To je že nekaj. Dočim so zunaj v zakopih ljudje stradali, so se ti tu veselili za obloženimi mizami. Dobili so si nekje opernega pevca, plahoritega Žida, ki se je vsakega aeroplana že od daleč bal, dunajski čelist Häuptl, ki ga že poznamo, |j,e pa brenkal na neki razklopotan instrument, kakor je vedel in znal. Vse je bilo Židane volje. Še divizijski župnik je pozabil na svoje zakrknjeno dostojanstvo in gospod komandant je bla-
govolil s kako besedo odlikovati tudi naj-nižjega gosta pri pojedini.
Samo višji štabni zdravnik, sveži polkovnik, ki je bil šef sanitete pri diviziji, je popolnoma odpovedal. Bil je poljski Žid, čigar biblijskemu imenu David so za silo priteknili poljsko končnico »owiez«. Kratki in okrogli debeluh se je tako napil, da je zdrknil pod mizo in obležal kakor klada. Bil je uprav legendarno pijan, tako da je rajni kraljevič Marko v primeri z njim prava sirota. Ker ni bilo bolj prikladnega strokovnjaka pri roki, je priskočil veterinar, ki je ugotovil, da bolniku srce še bije. Jasno je, da ne gre, da bi klicali moštvo na pomoč. Sicer je res, da je gospodu samo slabo in da ni pijan, vendar so ga pa sami zavlekli na prenočišče. Tam je čakala nanj smrt, ki jo je pa pregnal njegov sluga. Ko je bil namreč prišel ponoči pogledat, zakaj polkovnik tako vzdiha in hrope, ga je našel, kako moli noge iz skrinje, ki ga s pokrovom pripira prek pasa. Kako in zakaj je bil mož prišel v tako past, si ni mogel nikdo razjasniti. Bil je ves moder in zabuhel v obraz, ko ga je sluga rešil. Po vsebini skrinje in zaslugi tega služabnika se je takoj razvedelo, kaj so gospoda jeli in pili.
Nekako takrat so tudi pri nekem madjar-skem polku v Latisani praznovali napredovanje. Svoje slavje so imeli v salonu nekega pa-lazza. Bili so hudo dobre volje in razvili so se čisto v madjarsko smer. Najprej so metali čaše v steno, potem pa so stolkli vso posodo, dalje so razbili in razdejali mize, stole, podobe na stenah, lestenec in ogledala, nazadnje so z bajoneti razklali in razrezali deščice, s katerimi so bili obiti zidovi. Še vrata so dvignili s tečajev in jih prelomili na dvoje. Po tem divjaštvu so odšli, kajti bili so poklicani na fronto. Ker pa je bilo pustošenje strogo prepovedano, je višja komanda zagrozila, da prijavi polk komandi armade. To \je pomagalo. Gospoda so zbrali denar, ki ga je lastnik zahteval za škodo in so gotovo sklenili, da ne bodo nikdar več tako razsajali.
Tako je torej bilo svetkovanje.
XXX
NEZNANI JUNAK
Vojna je bila čas, ko se je moglo najbolje spoznati, kaki so ljudje. Ni bilo obzirnosti do sebe in drugih, videz se je umeknil resničnosti, kajti samo s surovo silo in silno -surovostjo se je dalo doseči, kar si je kdo postavil za cilj1.
Oderuh in verižnih sta nastopila očito, siromak in berač se nista sramovala, bogatin in bahač sta se nesla kar se le da, bedak in puhloglavec sta se uveljavljala, požeruh in gladovnjak sta grabila, pametnik in razumnik ista bila ob besedo, razkošnice in razvratnice so cenili, klepetulje in klevetnice so bile spoštovanja vredne, «kroannih, dobrih, blagih in poštenih ljudi cena pa je bila ničeva.
Poglavje zase so bili v vojni junaki in tisti, ki se s temi niso srečavali, strahopet-niki. In kako čudno! Koliko je ljudi, ki se danes hvalijo, kaka junaštva so uganjali in kaj so vse počeli, nasprotno pa skoro ni človeka, ki bi iskreno priznal, da mu je bilo kedaj tesno ali da bi se bil bal. Pa je bilo teh in onih in dolga, pestra vrsta vsakoja-kih je vmes. Vsak človek 'ima v sebi nekaj močnega in nekaj slabega; v vsakomur je nekaj velikega in nekaj malega. Gre le za to, koliko je te in one snovi v kom zmlete in premešane in kako je posameznik vtele-šen. To je potem oseba, ki jo čutimo in doživljamo; bitje, ki se giba, ki hodi, pada in se dviga.
. Po vojni so vsi narodi, ki so prebili več let klanja in uničevanja, začeli postavljati spomenik neznanemu junaku. Ti kipi, bronasti ali kameniti, izražajo spomin na skupnost tistih malih, oglodanih, blatnih, lačnih, ušivih in zaničevanih vojakov, ki so popadali, ne da bi ise vedelo kje, kedaj, kako in zakaj. Vsak narod, ki je vojeval, ima sila takih ljudi, velikih v drobnosti, ki so šli, pa se niso vrnili. To so neznani junaki, o katerih ne pravijo zapiski, odkod so prišli in kam so
krenili, kje so se valjali po blatu in v katero lužo so se vgreznili, kaj so uživali in za čem so umrli, da jih ne sreča več oko. Ker se ničesar ne ve o njih, so junaki; junaki spomina, o katerih se ne more in ne sme ziniti žal beseda. Nikdo o njih ne ve ničesar takega. Pač pa beremo o slavnih podvigih in delih vodij in poveljnikov, ki jim zvok imena tajinstveno brni v meglici slave, ki jim iz nadutih prs sika ognja žar in jim mirno-resne obraze obliva zarja mogote. O takih glavah pa vemo tudi slabe in slabotne reči; in ker nam je vse to znano, zato oni niso pravi junaki.
Tam ob Livnici, že blizu močvirja, ki prehaja nekaj kilometrov dalje v morje, je kolodvor San Stino in nekoliko tam naprej pr°' ti Pijavi se dolgočasi razmetana vas San Ana' stasio. Tam nekj'e v potoku nad zadnjo hiš0 sem ga videl. Za zaselkom je zaostal na p°' hodu; drugi so hiteli za Italijani, ki so bežali, kolikor so jih nesle noge. Še ozreti se morda niso utegnili; pač nekdo je bil goto?0 obstal za trenotek in sprožil. Opotekel se }e mož, zadet je bil majhen vojak ter se j® zvrniL Pobral se je ter se zavlekel v strug0 šumljajočega potočka, bodisi, da bi se kril; ali pa da bi si utešil z vodo žejo. Po raO1 žeja.
Tam v strugi je čepel mrtvi vojak. SerW je že bil junak. Bil je kakor milijoni dTÜ' gih. Slabi, razhojeni čevlji, povaljane hl^e in blatna bluza iz koprivove tkanine, bre* kape, tak se je opiral s hrbtom ob jelŠefe korenine, ki so silile ob strani v strugo. Sl° nel je na svojem zaloščenem oprtniku; hrh je obračal Italiji, z očesom pa je hotel trenotek pogledati proti svoji deželi in jeti v ljubezni svoj mili dom. Pa je skloniti svojo ubito mlado glavo na prsi oko se mu je zasteklilo. Umrl je v miru, ga je na lastno pest sklenil s sovražnik0 ^ in sam s seboj. Puška mu leži poleg nog " dolgem v plitvi ilovnati strugi.
(Dalje
sledi-)
Za konzorcij »Preloma« izdaja in urejuje Andrej Šifrar. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. — Vsi v Ljubljani.