LISTEK. Iz umetniškega sveta. Slovensko deželno gledališče. Večni mornar. Romantiška opera Riharda Wagneria. I. dejanje: Norveški mornar Daland se vrača domov. Ladjo mu zanesc Ijut vihar med pečine. Moštvo leže k počitku v upanju, da se morje pomiri, la krmar ostane na straži. Pa tudi on zaspi. Medtetn se morje iznova razburi in mimo priplove ladja z rdečimi jadri in črnimi jambori. Izstopi Holandec, bled mož s črno brado, in toži o svoji nesreči. Ker je nekoč zvestobo prelomil, mora jadrati do sodnega dne. Rešen bi bil le, če najde žensko, ki mu ostane zvesta. Toda bil je že tolikrat varan, da na rešitev niti več ne upa. Morda sedaj dobi zaželjeni mir? — Daland se zbudi, stopi na krov in ogovori Holandca. Ta ga prosi gostoljubnosti, mu ponuja svoje zaklade in ko sliši, da ima Daland lepo hčerko Sento, si jo izprosi za ženo. Daland je zadovoljen, morje se umiri, ugoden južni veter zaveje, in ladje odplovejo proti Dalandovem domu. II. dejanje. V Dalandovi hiši. Deklice predejo in pojo. Na steni visi slika Holandca. Senta io zamdšlieno gleda in zapoje povest (balado) o njem, ki ga hoče s| svojo zvestobo rešiti. Sento pa Ijubi Iovec Erik in jo svari pred tujcem, ki ga s seboj privede oče. Zaman. Senta želi in prosi Boga, da nakloni Holandcu ženo, ki mu bo zvesta. V tem se vrata odpro, oče in Holandec vstopita. Nemo si gledata s Sento v oči in ko oče odide, priseže Senta Ilolandcu zvestobo do groba. III. dejanje. Noč. Na Dalandovi ladii ob zaroki Sente s Holandcem veselje in ples, na ladji liolandca grobna tišina. Zaman ponujajo vesele deklice Holandičevim mornarjem jedifa in pijače. Morje se kar hipoma raztogoti, veter žvižga, iz Holandčeve ladje se začuje petje. Norveški mornarji se prstrašeni skrijejo. Senta nastopi, zanjo Erik, ki ji predbaciva, da mu je ob očetovem odhodu obljubila zvestobo. Holandec prisluškuje, sliši besedo o nezvestobi in plane razburjen proti Senti: njegova sreča je izgubljena, ker mu tudi ona ni zvesta. Nikdar ne bo rešen zatorej zopet hajd na pot večnega mornarja. Ne posluša Sentinih ugovorov, pove, kdo je in odjadra. Senta mu do smrti zvesta skoči v morje, ladja Holandca se potopi, v ozadju se prikažeti izpremenjena večni mornar in Senta. Na skoro štiritedenski vožnji po morju iz Rige v London je Wagner doživel leta 1839. grozo viharjev, ki so zanesli ladjo v neko norveško pristanišče. Prišla mu je na misel pravljica o Holandcu, ki večno mornari. Sklenil je uporabiti to snov za opero in je komponiral 1. 1841. »Večnega mornarja« (Der iliegende Hollander). Z njim se začne Wagnerjeva reforma, ki je z njo naletel na hud odpor pri pristaših oblike starih italijanskih in francoskih oper. Prvič je pokazal Wagner idejo enotnosti opere po takozvanem vodilnem motivu (Leitmotiv). Njegov princip je bil ta-le: glasba mora biti v najtesiiejši zvezi z dejanjem na odru, s poezijo in scenično uprizoritvijo. Melodija naj izvira iz besede deklamacije. Orkester ne spremlja samo, ampak ima svojo samostojno vlogo in ilustrira dejanje. Uvedel je vodilni motiv, ki znači neko osebo ali dejanje na odru in ga slišimo največkrat pred nastopom dotične osebe. V »Večnem mornarju« je vodilni motiv v prvih taktih Sentinc balade (II. dejanje). Pogosteje se uporablja vodilni motiv pa šele v poznejših Wagnerjevih operah. Ob 301etnici Wagnerjeve smrti je tudi slovensko gledališče hotelo proslaviti spomin nesmrtnega pesnika-skladatelja in je uvrstilo v letošnji operni repertoir »Večnega mornarja«. Četudi upoštevamo naše mizerne razmere in razne nedostatke, ki preko njih skoro ni mogoče, povemo odL kritosrčno, da ie uprizoritev nosila pečat površne priprave in je bila le deloma zadovoljiva. Mučno so vplivali nesigurni vstopi orkestra (posebno pri recita^tivih), znatno so ga lornile viole in čeli v predigri k prvi ariji (I. dejanje), pogrešal sem izrazitosti v prvih violinah in kompaktnosd v godalih. Samo obsebi je umljivo, da orkester (čez 30 godcev) ne more delati »strašnih« morskih viharjev. Teh pomanjkljivoslti ne pripisujemo na rovaš kapelniku Hrazdiri, ki se je za delo toplo zavzel, pa mu je bržkone za temeljitejše naštudiranje primanjkovalo časa. Med solisti gre pohvala Križaju za kreacijo Doalanda. Križaj je zmerom dober, v petju in igri izvrsten, zato o njem ne izgubljam bescd. Krmarja je čedno podal Kovač; »Večnega mornarja« Fejfar, ki ima prijeten bariton v srednji leži, nižina je, slaba. Primadona Orlova ie pela Sento zadovoljivo, pričakoval sem več. Časih je občutm distoniraia (v baladi II. dejanje). V vlogi Erika se je predstavil novi tenorist Blass. »Junaški« tenor to nikoli ni, nasprotno preveč mevžast je. Njegov glas je jako podoben onemu tenoristu Nevole, ki je bil svojčas angažiran na ljubljanskem gledališču, pa je čez noč iz Ljubljane izginil. Mogoče bo pri prihodnjem nastopu sodba ugodnejša. Malo vlogo dojilje Mary je dostojno odpela Peršlcva. Zbor (posebno ženski začetkoin II. dej.) zasluži pohvalo ne le za petje, marveč tudi za živahno igro. Inscenacija opere z danimi sredstvi dobra, režija prav tako. Gledišče — prvič v sezoni — skoro razprodano. —a. »Večnega mornarja« so ponavljali v četrtek in nedeljo zvečer. Pri tretji predstavi so nedostatke, ki sem jih v poročilu omenjal, deloma odpravili. Orlova (Senta) je bila razpoložena. Distonirala je manj kot pri premijeri. Fejfar (Holandec) se je v drugem dejanju posebno razvnel in je bil na nekaterih mestih res dober. Križaj (Ualand) in Kovač (kr- mar) sta bila na mestu. Hvaliti moram njuno razločno izgovarjavo teksta, česar pri ostalih solistih ni mogoče konstatirati. Orkester je sigurneiše vstopal, grajati pa moram nastavek rogov. Zbor je obče zadovoljil, v zadnjem dejanju pa nekoliko plaval. Dirigentsko nalogo je rešil Hrazdira z vervo in temperamentom. — Gledališko ravnateljstvo je začetkom sezone strogo prepovedalo biljeterjem prepozno došle spuščati v avditorij. Te prepovedi. ne respektirajo: nežinirano se gotovi ljudje izprehajajo med predstavo ven in noter in z loputanjem vrat motijo poslušalce. Naj bo že tudi v tetn oziru vendar enkrat red! —a. Ariadna na Naksu, je naslov novi operi znanega modernega berlinskega skladatelja Riharda Straussa, ki se ie prvič upiizorila predkratkim v Stuttgartu. Kakšno zanimanje je za premiero vladalo, znači dovolj to, da so bile vstopnice že par mesecev prej razprodane. Predstavi je prisostvovalo mnogo gostov iz Berlina, Dunaja, kapelnikov in gledaliških ravnateljev ter kralj in kraljica wiirtenberška. Sodelovale so najboljse moči, v orkestru je sedelo 35 berlinskih in stutgartskih godcev mojstrov. Libretto ie Straussu napisal Hugo v. Hoffmannsthal, opero je insceniral ženijalni režiser Maks Reinliardt. Listi priobčujejo jako pohvalne ocene in trdijo, da je glasba »Ariadne na Naksu« težka in subtilna ter sploh najlepša, kar je Strauss napisal. Ker se uprizore poleg omenjene še ostale Straussove opere »Feuersnot«, »Salome«, »Elektra« in .-»Rosenkavalier« bo ta teden y Stuttgartu pravi »Straussov teden«. —a.