BORIS ZIHERL
POT. DOLGA ŠTIRIDESET LET
Če ob tako pomembni obletnici, kakršna je štiridesetletnica Komunistične
partije Jugoslavije, pišeš v Loške razglede, tedaj je treba napisati
uekaj, kar je prav neposredno povezano s tvojim domačim krajem. Tako
si mislim, ko sedam k pisanju tega sestavka. Zato bom začel z nekaterimi
utrinki iz spominov na tisti čas, v katerem se je pri nas porajala komunistična
partija in ki sem ga kot otrok preživljal v Skofji Loki. Tistega, kar
mi še danes ponazorjujejo slike iz spominov, tedaj kajpak nisem večidel
prav nič razumel. Šele kasnejša dognanja in spoznavanja so tem slikam dala
smisel in jih povezala s celoto dogajanja.
Valovi družbenih gibanj, ki sta jih sprožila prva svetovna vojna in zlasti
njen revolucionarni razplet v Rusiji, so na svoj način pljusknili tudi ob
naše mestece med obema Sorama. Z različnimi občutki so Ločani prisluhnili
vestem o boju ruskih delavcev in kmetov, o judenburških dogodkih, v
katerih je imel vodilno vlogo Anton Hafner, rojak iz loške okolice, o
madžarski in bavarski komuni, o delavskih štrajkih sirom po pravkar nastali
Jugoslaviji, o kmečkih nemirih v hrvaškem Zagorju, o krvavih spopadih
z žandarmerijo, o boljševikih, o komunistih . . .
l i l je bil »zgornji trg«, ki je sprejemal te vesti z odporom in strahom.
Njegova miselnost se j e oblikovala v skladu z interesi in obzorji večjih
trgovcev, prekupčevalcev, državnih uradnikov, ki so mu dajali socialni in
politični pečat. V tej miselnosti sta se razodevala konservativizem in duhovna
mizerija, odeta v fraze puhlega narodnjaštva, tolikanj značilne za
ves slovenski liberalizem in še prav posebej stopnjevane v majhnih podeželskih
mestih, kakršno je bila Škofja Loka. Ustrezno tej miselnosti je
loški >Plac« ocenjeval dogodke, ki so tedaj pretresali svet.
In potem je bil tu »spodnji trg« s karlovškim in drugimi predmestji,
kjer je od nekdaj prevladoval drobni obrtniški in na pol kmečki, bajtarski
živelj. Na zaostalosti in cehovski omejenosti tega življa, pa tudi na njegovem
odporu proti loškim buržoaznim parvenijem in njihovim izkoriščevalskim
težnjam, je dolga desetletja politično zidal klerikalizem. Toda,
kakor povsod na Slovenskem, so se tudi tu neposredno po prvi svetovni
vojni delovni ljudje pričeli izmikati klerikalnemu jerobstvu, zlasti še zategadelj,
ker so se njegovi nosilci med vojno močno kompromitirali s svojo
vojnohujskaško in avstrijskemu, cesarju vdano politiko. In tako se je tudi v
Loki tisti čas nekoč zgodilo, česar pri tem ponižnem ljudstvu nihče ne bi bil
pričakoval: na »Placu« so se zbrali delavci z okoliških žag, bajtarji, siromašni
obrtniki in drugi delovni ljudje in so demonstrirali proti buržoaziji,
za stsar proletariata, za boljševike . ..
7
Ne spominjam se, kdaj je to natanko bilo, toda vem, da so se tisti večer
na »Placu? hrupno zapirale oknice in da je ta nastop *sodrge« povzročil
med loško jaro gospodo precej razburjenja. Spričo skupne nevarnosti so
se zbližali liberalni in klerikalni veljaki, nastopilo je prehodno obdobje
sloge med obema tradicionalnima slovenskima strankama: župnik in kaplani
so prihajali na i)rireditve liberalne .-čitalnice«. Orli in Sokoli so skupno
manifestirali za karadjordjevsko Jugoslavijo.
Kasneje nekoč — bilo je nemara pred občinskimi volitvami ali pa pred
volitvami v beograjsko ustavodajno skupščino, ki so se vršile jeseni leta 1920,
sem se prvikrat srečal prav od blizu s komunisti, o katerih sem na ,J-'lacu«
slišal toliko strašnih reči.
Dostikrat sem hodil v vas k svojemu staremu očetu po materi, ki je
tedaj stanoval v Zgornjem Karlovcu in kjer sem se igral z domačimi otroki.
Na žPlacu« so že dalj časa pripovedovali, da je Valentin Kobal, moj stari
oče, po Loki znan pod imenom Rokov Tine, postal komunist in da se druži
s Frankom in z drugimi, ki so takisto znani kot komunisti. Spominjam se
tudi sošolca, mirnega, tihega fanta, menda se je pisal Seliškar, o čigar očetu,
predmestnem kamnoseku iz Plevne, so krožile podobne govorice. Nekoč sem
se nekoliko dalj zadržal pri starem očetu in tisti večer so se zbrali pri njem
tuji ljudje, ki jib nisem vseh poznal. Po mizi in po tleh so razprostrli velike
pole ovojnega papirja, po katerih so pričeli nekaj slikati. Nastajale so podobe
siromakov, invalidov brez nog ali rok, vojnih sirot, stisnjenih h krilu
mater s upadlimi lici, delavcev s kladivi v rokah, vse to pa na živo rdečem
ozadju. Pri mojem starem očetu, ki je bil sicer tudi mojster v izdelovanju
modelov za »mali kruhek«, so to pot izgotavljali komunistične predvolilne
lepake, ki so se nekaj dni nato pojavili po oglasnih deskah na raznih krajih
Škofje Loke.
V Skofji Loki je potemtakem tista prva povojna leta bila komunistična
organizacija, ki je bila povezana z Ljubljano. Spominjam se, da mi je moj
stari oče kasneje, ko sem tudi že sam postal komunist, pripovedoval o nekem
zborovanju v Ljubljani, ki se ga je bil udeležil in na katerem se predstavniki
slovenskega delavskega gibanja nikakor niso mogli odločiti za priključitev
k III. Internacionali in za združitev s Socialistično delavsko stranko
Jugoslavije (komunisti), ki je bila aprila 1919 ustanovljena v Beogradu.
O tem oklevanju je govoril z veliko nejevoljo. Nedvomno je šlo za zbor
slovenskih socialistov, ki ga zgodovina pozna kot XI. zbor Jugoslovanske
socialnodemokratične stranke in ki se je vršil 1. in 2. novembra 1919. Nekaj
mesecev po tem zboru je prišlo do dokončnega razcepa v slovenski socialni
demokraciji in do organizacijske osamosvojitve njenega levega, revolucionarnega
krila, ki je predstavljalo izhodišče komunistične partije na Slovenskem.
V Skofji Loki nasploh in posebej med loškimi komunisti tisti čas ni
bilo delavskega jedra, ki bi zagotovilo nepretrganost revolucionarne akcije.
Loške komuniste je nosilo takratno razpoloženje loškega malega človeka,
obrtniškega in bajtarskega življa, iz katerega so tudi sami izvirali. Skoraj
prav nobenih pogojev niso imeli, da bi se uveljavili kot usmerjevalci tega
razpoloženja. V dobi protikomunističnih navalov reakcije, zlasti pod režimom
Pašič-Pribičevic v letih 1924—1925, je gibanje v Loki tako rekoč
zamrlo. Ostali so le še neorganizirani jjosamezniki. Ljudsko nerazpoloženje
nasproti centralističnim režimom velikosrbske buržoazije in nasproti njenim
8
slovenskim podrepnikom Žerjavovega kova so takrat skoraj povsod po
Slovenskem prestregli klerikalci, ki so s spretno demagogijo iznova utrdili
svoje omajane položaje. Tako je bilo tudi v Loki vse do konca tridesetih let.
loda, v Škofji Loki in okrog nje se je pričela pojavljati industrija:
tovarna klobukov, tekstilni tovarni na Trati in v Vincarjih, nekaj novih
lesnih obratov. Z njo se j e množilo dela\stvo. Tovarne so bile pribežališče
obubožanih kmetov in vaških polproletarcev in pa bankrotiranih obrtnikov
iz mesta in okolice. Mlado loško delavstvo je bilo sindikalno večidel organizirano
v krščanskosocialistični Jugoslovanski strokovni zvezi, katere levo
krilo je tisti čas pričelo zmerom tesneje sodelovati s komunisti. Pričeli so
se mezdni boji loškega delavstva, ki so se v letu 1936 razrasli v mogočno
stavkovno gibanje, povezano z gibčinjem drugega gorenjskega in posebej
kranjskega delavstva. Delavska enotnost \ mezdnih bojih je bila tudi v
Škofji Loki podlaga tisti enotnosti, ki so jo njeni delovni ljudje in vsi
resnično napredni elementi skovali v letih velike osvobodilne vojne 1941
do 1945.
Z razvojem delavskega gibanja v Loki in v okolici, z njegovim osveščanjem
v spopadih s kapitalističnimi izkoriščevalci, je rasel tudi vpliv
komunistov, ki so bili tedaj povsod po Slovenskem v močnem idejnopolitičnem
in organizacijskem poletu. Za časa njihovih mezdnih gibanj je med
škofjeloške delavce večkrat prišel tovariš Franc Leskošek in v njih utrjeval
zavest o potrebi delavske enotnosti in solidarnosti. To je bil čas, v
katerem si je komunistična partija že povsem opomogla od udarcev, ki jih
ji je bil od začetka leta 1929 dalje prizadejal teror šestojanimrske vojnodinastičnc
diktature. Na čelo Komunistične partije Jugoslavije je tedaj prišel
tovariš Tito in na njegovo pobudo je bila v aprilu 1937. leta na podlagi
dotedanje pokrajinske organizacije KPJ za Slovenijo ustanovljena Komunistična
partija Slovenije.
Protidelavska in fašizmu naklonjena politika Stojadinoviča in Korošca,
ki se jima je kastieje v vladi priključil še hrvaški Maček, je tudi v Loki
močno ožila množično podlago klerikalizma. O tem je tistikrat pričalo na
primer dejstvo, da so se loški delovni ljudje v velikem številu odzvali pozivu
komunistov, naj manifestirajo za amnestijo, za osvoboditev političnih kaznjencev
iz zaporov sirom po Jugoslaviji. V loški organizaciji Jugoslovanske
strokovne zveze so zmerom bolj prevladovali branilci delavske enotnosti in
zagovorniki kar najtesnejšega sodelovanja s komunisti.
Ko sem se tisti čas po štirih letih vrnil iz mitroviških zaporov, je bilo
v Loki na delu že več tovarišev, ki so bili neposredno ali posredno povezani
s Partijo. Tu je bil predvsem Franc Pfajfar. kasnejši sekretar loškega komiteja
KPS, ki je med vojno padel kot talec. V Jugoslovanski strokovni
zvezi se je za sodelovanje s komunisti zavzemal zlasti Janko Šink iz tovarne
3'Šešir«. Čeprav sem delal na drtigih področjih partijskega dela. sem se v
zadnjih predvojnih letih večkrat srečeval z loškimi tovariši in smo skupaj
obravnavali aktualna vprašanja iz domače in mednarodne politike.
Osvobodilna misel komunistov je odločilno prodrla med loške delovne
Ijtidi ob fašistični okupaciji Jugoslavije, ko so tudi v Loki na poziv KPJ
otlhajali med aktiviste Osvobodilne fronte in v partizane številni občani,
pristaši najrazličnejših političnih grupacij, razočarani nad izdajalskimi
^odstvi teh grupacij, zmerom globlje prepričani o pravilnosti komunistične
politike. Ne bom posebej razpravljal o deležu, ki so ga loški delovni ljudje
9
imeli v letih osvobodilne vojne 1941—1945, o njihovih žrtvah in junaštvu.
O tem je na straneh Loških razgledov bilo in še bo po zaslužonju pisano.
Ločani so na ta delež lahko ponosni. Pod vodstvom Komunistične partije
Jugosla\ije so najboljši med njimi našli pot doslednega boja proti tujim
fašističnim okupatorjem in proti njihovim hlapceni iz vrst domače buržoazije,
bele in plase, pot boja za zmago socialistične revoliicijc na Slovenskem
in po vsej Jugoslaviji. \ tem boju so zrasli in se prekalili kadri mladih
loških komunistov, ki v povojnih letih stojijo Jia čelu socialistične gradit\e
\ loški občini, prispevajoč po svojih močeh k temeljitemu progresivnemu
preoblikosanju vseh družbenih odnosov v naši domovini.
Boj komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, za demokratično
samoupravljanje delovnih ljudi v naših socialističnih občinah ali
komunah, je tudi v Škofji Loki že rodil in netiehno poraja plodove, zaradi
katerih postaja življenje občanov lepše in bogatejše... Zato ob štiridesetletnici
KPJ lahko rečemo: med mnoga pričevanja o pravilnosti poti, ki so si
jo izbrali jugoslovanski narodi pod vodstvom komunistov in tovariša Tita,
med priče\anja o prednostih našega socialističnega sistema sodi tudi Škofja
Loka s svojim naglim gospodarskim, političnim in kulturnim napredkom.
Zgodovinski znamenitosti Škofje Loke in lepoti prirodnega okolja, v
katero je postavljena, se leto za letom pridružujejo vse nove in nove pridobitve
sodobnega družbenega standarda. Stvar loških komunistov in njihovih
prizadevanj pa predvsem je, da se vse to življenje prepoji s tisto plemenito
človečnostjo novih, socialističnih odnosov med ljudmi, ki jim jo
Program Zveze komunistov Jugoslavije postavlja kot najvažnejši cilj njihove
revolucionarne dejavnosti.
10