-.1 , ,v ,.,.š ¦ ' ¦ Polda Tone , . .' Ivanov oče 1".".'... ¦ ^ Ilustriral Lakovič Vladimir ' '*'" " .'.•:', Kajžarjev Ivan je bil sirota: sirota brez očeta, kakor jih je na tisoče po vsaki vojski. Vse. kar je v mladosti preživel, je pozabil. le en sam dan mu ni šel iz spomina. Lešnikov je bil takrat nabral na grmovju, ki si je pravkar obla-čilo zlato jesensko obleko. S Klančnikovim Tončkom sta jih nabirala, s Tončkom, ki je bil že večji in je poznal vse steze od Plani pa tja do starih Lazov. Polne žepe sta jih dobila. »Tudi za mamo jih bo nekaj,« je mislil Ivan. »Vesela bo in še opazila ne bo, da sem si raztrgal hlače.« in res ni opazila. Saj se niti ozrla ni, ko je Ivan vstopil. Ob mizi je slonela in krtevito ihtela. ¦. . . , v »Mama! Zakaj jočeš?« ,, ^ , ... .. v, Hip molka se je Ivanu zazdel strašno dolg. . • .. . • ' »Mama!« Tvidi Ivan je zajokal. Čez dolgo se je mati dvignila, uprla v lvana rdeče, objokane oči, stegnila predse suhe roke in komaj slišno dahnila. »Ivan! Pridi! Samo tebe še imam!« je rekla in poljubila sinčka na čelo. »Mama!« »Ivan! Očeta so ti ubili!« ' Ivanu se je zatemnilo pred očmi. Videl je bojne poljane vse krvave in pomandrane. Ka-kor črna tančica, s katero pokrijejo mrliča, je ležal dim vsenaokrog. Tu, Ivanu se je zdelo čisto blizu, je stal njegov oče. V vojaški obleki se je zdel Ivanu tako lep kot še nikoli. »Le kaj dela?« je ugibal Ivan. Pa ni mogel videti. »Naj-brž piše pismo za mamo,« je uganil Ivan. Oče je bil brezskrben, kakor da ne bi vedel, da so so-vražni možje čisto blizu. Morda je mislil, da so vsi ljudje tako dobri kakor on. ki ni nikomur storil žalega. Potem se je smrdeči dim za hip nekam razgubil in Ivan je prav dobro videl, kako se je v daljavi zasvetila puška; nihala je za hip, nato obstala: »Kam je nameril?« »Očka!« — Pa je bilo prepozno. Dim se je še bolj razgubil. Očka se je še za hip lovil, nato skrčil roko, v kateri je bilo pismo, in ..-\wov.t.ornahnil. Iz rane na čelu je curljala kri in tekla na nedopisano pismo. Samo za hip je bil Ivan zbledel, nato pa se je zavedel. Doma je bil, saj ni bil na bojišču. Mama je stala ob njem, a bila je objokana. Torej je le res, niso bile sanje. Pri fari je zazvonilo mrliču. Zvonilo je z edinim zvonom, ki mu je vojska prizanesla. Ljudje, ki so pospravljali zadnje pridelke, so se odkrili in molili za kajžarja, ki je padel v vojski. 138 Preobrnilo se ie leto, dve in tudi tretje se je že iztekalo. Ivan je že nosil dolge hlače in kar dobro je že prijel za delo. Vse iz mla-dosti je že pozabil, le črni dan očetove smrti je še vrtal vanj. Mir je bil spet po svetu in vse je bilo, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. A očeta ni bilo in Ivan se je nerad spominjal na one Ijudi, ki so mu ga ubili. Pa so se v četrti jeseni možje domenili, da bodo postavili padlim vojakora spomenik. Sredi vasi, nasproti cerkve so ga postavili. Z zlatimi črkami so vklesali v črn raarmor imena junakov. Ni jih bilo raalo; iz Krnice šest, med njimi kajžarjev oče. Kakor svetlo odliko-vanje se je blestelo ime in s svojim bleskom zakrivalo črni dan smrti. O vseh svetih so ga blagoslovili. V dolgi vrsti so stali pred spo-raenikom sorodniki padlih. lvan je stal poleg matere. Samo včasili je ujel zateglo besedo govornika, ki je slavil junake. Ivanovo oko je strmelo v kip vojaka vrhu spomenika: v grozni bolečini se je krčilo vojakovo telo. Še en hip in omahnil bo. Puška mu je že drsela iz odrevenele roke. kolena so mn klecnila. Le obraz je bil dvignjen in s pogledorn se je zazrl nekam v daljavo. Skoraj nekaj veselega je bilo na tem obrazu. Bog ve, kaj je videl v svoji smrti. Morda je zagledal svoje ime, ki bo z zlatom napisano v večni marraor. Tudi Ivan je z očmi preletei zlata imena. Ograja, ki je obdajala spomenik, se je Ivanu zazdela kaj čudna. Saine velike granate, prav takšne, ki so nekoč pred leti sejale smrt. Med seboj so bile spete s težkimi verigami. »Tako, v verige ste uklenjene, da ne bi komn storile kaj žalega,« si je mislil Ivan in dobro se mu je zdelo. Ivanu se je zazdel spomenik nekaj lepega. Kakor oltar v cerkvi je stal sredi vasi. Ob njem so se ljudje spominjali trpljenja, ki so ga prestali med vojsko. Kajžarjev Ivan se je pogosto spomnil na zlato ime na spomeniku. Kadar koli je šel mimo, se mu je oko zazrlo v daljavo, kakor pa-dajočemu vojaku vrh spomenika, in tiho je zašepetal: »Tak je bil moj oče!«