Naši šolarji so zimovali na Jančah
V prejšnjih letih, ko smo imeli na voljo več denarja kot danes, so tudi otrod iz naše občine, bodisi s šolo ali kako drugače, odhajali smu-čat v znana slovenska zimska turistična središča, po/abljali pa smo, da imamo v domači občini primeren kraj za zimsko letovanje: Janče. Pla-ninski dom II. grupe odredov, ki ima 46 ležišč, je odprt skozi vse leto. Praviio, da šolarii iz Novega Sada že nekaj let prihajajo med zimskimi počitnicami na Janče, saj kadar so pobocja 794 metrov siokega Jan-škega hriba in bližnje okoUce pokrita s snegom, si tu lahko vsakdo poišče svojemu znanju primeren teren za smučanje ali sankanje. Letos smo se za zimovanje na Jančah prvič odločili tudi v naši občini.
Kako je pravzaprav prišlo do te zamisli? Marija Benčina, se-kretarka občinske zveze prijate-ljev mladine, ki je organizirala letošnje zimovanje, je razložila:
»Otroci tudi med počitnicami potrebujejo varstvo, vendar v šolah pravijo, da nimajo dovolj prijav, da bi se jim ga splačalo organizirati. Zato smo poiskali novo, privlačnejšo obliko. Ob tem smo poskrbeli še za smuča-nje, sankanje, in tako je iz var-stva nastalo zimovanje.«
Za zimovanje se je prijavilo precej več otrok, kot so pričako-vali; bilo jih je prek 300, tako da planinski dom-II. grupe odredov ni mogel sprejeti pod streho vseh tistih, ki so želeli zunaj domačega kraja preživeti vsaj nekaj počit-niških dni. Ob vsem tem pa je treba povedati, da na dveh večjih osnovnih šolah v naši občini, to je na OŠ Karel Destovnik Kajuh in OŠ Jože Moškrič, sploh niso po-birali prijavrKljub temu pa so lahko ugodili le tretjini prijavlje-nih otrok. Prednost pri zimova-nju so imeli učenci nižjih razre-
dov osnovnih šol, ki so tned po-čitnicami še potrebni varstva, saj jih starši ne morejo za več kot polovico dneva pustiti same doma ali na cesti. Vzrok za tako veliko število prijavljenih pa je najbrž iskati tudi v nizki ceni zi-movanja. Starši so namreč pla-čali le stroške hrane in prevoza, kar je znašalo 1650 dinarjev, vse druge izdatke pa je za zdaj po-ravnala občinska zveza prijate-Ijev mladine.
Vreme je bilo otrokom naklo-njeno, zlasti prvi izmeni, v kateri je bilo 43 šolarjev. Snega je bilo dovolj, pa tudi sonce se ni skri-valo za oblaki ali v megli. Manj zadovoljni z vremenom, vsaj v prvih dneh, so bili otroci v drugi izmeni, ki jih je bilo kar 57. »V ponedeljek smo imeli še lep smu-čarski dan, v torek pa se je vreme že skazilo. Že zjutraj je začelo pihati, vendar smo dopoldne še smučali, popoldne pa je bil veter že tako močan, da smo morali ostati kar v domu,« je povedala Cveta Pavlovčič, pedagoški vodja, ki je skupaj z Ivanko Lumbar, Fani Marolt in Igorjem
Somrakom skrbela za otroke na zimovanju.
Kako je potekal počitniški dan na Jančah, je bilo mogoče ra-zbrati z dnevnega reda. obeše-nega v sobi, kjer so se prek. dneva zadrževali otroci. Okoli pol osmih zjutraj so vstali, pospravili postelje, uro kasneje so zajtrko-
pošteno lotevala utrujenost, igrali tombolo, človek ne jčzi se, domino, kartali, pa tudi plesali so. Takrat je bila tudi priložnost, da je tovarišica Ivanka zaigrala nakitaro. Dan je bit res poln do-živetij.
Srdan, Viktor, Devad, Grega, Barbara, Milan, Klemen, Sandi,
vali. Nato so odšli na smiučišče. Ob dvanajstih so imeli kosilo, potem so dve uri počivali ((ni bilo ravno treba, da so ležali, ampak so se lahko tudi igrali dnužabne igre). Za tem je bilo spet ma vrsti smučanje, sankanje, spirehaja-nje, vse do mraka. Navaidno so po večerji najprej gledali irisanke na televiziji, potem pa so do pri-bližno pol devetih, ko se jiih je že
Robert, Rok in Aleš so vsi vprek zatrjevali, da jim je tukaj lepo. Kuharica Katka jim pripravlja okusno hrano, sinoči so na pri-mer jedli palačinke. Povedo, da tovariš Igor tiste, ki spijo v spod-nji sobi, kliče kamikaze. In to zato, ker smučajo kar naravnost, ne glede na ovire. Hitijo pripo-vedovati, kdo je v koga zaljub-Ijen, kdo najbolje smuča,  kdo
najlepše pleše; opišejo, kako je bilo videti sinočnje tekmovanje žab (seveda ne pravth, lemveč papirnatih), ki so se preizkusile v troskoku, skoku v pepelnik in skoku na hrbet. Barbara zaupa, da je semkaj prišla s prijateljico, ki ji je ime Joža, ona pa ji reče Žoža. Pove, da je Žoža zdaj še v sobi in skače po postelji.
V drugi izmeni so, v tem se je razlikovala od prve, v kateri je bilo menda kar precej sankačev, vsi otroci, razen enega smučali. Zato jih je bilo seveda treba raz-deliti v tri skupine. Tovarišici Ivanka in Fani ter tovariš Igor so imeli kar polqe roke dela, saj so bili vzgojitelji in smučarski učite-Iji hkrati tovarišica Cveta pa je skrbela za tiste, ki so iz kakršnih koli razlogov ostali v domu. Prave smučarske šole pa na ža-lost niso mogli organizirati, saj se je že prve dni počitnic pokvarila prenosna vlečnica. Hoja navzgor pa bi bila preveč zamudna in tudi utrudljiva. Sicer pa so smučišče imeli tik ob domu. Tisti, ki so bili pri smučanju spretnejši, boljši, pa so se s tovarišem Igorjem od-pravili na turno smučanje proti dolini Besnice ali proti Jevnici.
Čeprav je dom skromno opremljen, saj ni pritnemega prostora za odlaganje mokre obleke, potovalk in čevljev, pa tudi za umivanje ni najbolje po-skrbljeno, od šestih sob pa je prav spodnja, ki sprejme 21 otrok najslabša, to otrok očitno ni motilo. Njihovi obrazi so pri-povedovali, da jim je tu lepo. Ali niso prav zadovoljni obrazi naših šolarjev največje priznanje or-ganizatorjem in vzgojiteljem za delo, trud, skrb... Ali lahko ka-terekoli besede zahvale povedo
vee?               DARJA JUVAN