330 Kratkočasno berilo. Trije sini. Narodne pripovedke imajo za nas večjo znamenitost od izmišljenih, in sicer zato, ker v njih se vidi kakor v zerkalu; duh, značaj in mišljenje (logfka} našega naroda. To je uzrok, da radi priobčajemo pripovedke, ktere ei naš narod pripoveduje. Ali ne samo zavoljo tega, ampak tudi zavoljo nauka, ki ga v njih nahajamo. — Iz sledeče pripovedke od treh sinov se učimo, da je najbolje in naj-koristnije, ako povsod resnico govorimo. Bil je oče, ki je imel tri sine; dva eta bila pametna, tretji in najmlajši pa badalast. V bližnjem mestu je kraljeval zlo mogočen kralj, ki je samo jedno hčer imel, ktero je za svojo naslednico proglasil. Ko se je čas ženitve približal, je kralj pogodbo razglasil, ktero mora spolniti, ki hoče njegovo hčer snubiti. Pogodba pa je bila: „Kdor hoče kraljičino za ženo iu z njo tudi kraljestvo dobiti, mora se po suhem na barki v kraljevi grad pripeljati." Vse se je čudilo tej pogodbi, in vse je mislilo, da kraljičina bode brez moža ostala ; — samo oče treh sinov se je na svoja dva stareja sina zanašal, misleč, da ni posla na svetu, kterega bi ona ne opravila. Neki večer pokliče svojo družino skup, ter ji razodene sklep, kaj je nakanil. Odločil je namreč, da tri dni zaporedoma mora vsako jutro drug sin v hosto iti, bruna za barko tesati, in sicer morajo se po starosti črediti (verstiti.) Že precej v jutro prihodnjega dne se je moral naj-stareji sin s torbo polno kruha in s sekiro na rami iz doma v log podati, barko delat. Bil je vesel, ker se je nadjai, da bode kraljičino za ženo dobil, in da bo vsled tega prihodnji kralj cele deržave. Ko v hosto pride, ga sreča neki starček, ga priljudno pozdravi in popraša: kaj bode sekal? Rudečica oblije mladenča; ker se je sramoval, starčku pravi uzrok svojega prihoda v hosto razodeti, se mu je zlagal in je rekel, da bo derva sekal, iz kterih bode žljice delal. Starček mu vosi dober vspeh ter odide. Mla-deneč začue sekati, pa kolikorkrat s sekiro po deblu mahne, tolikokrat se mu za žljice pripraven kos drevesa odkerhne. Celi dan je sekal, ali za barko ni nič pripravnega nasekati mogel. Na večer naloži nasekano hlodje na herbet, ter se 331 ves nejevoljen domu poda. Ko ga oče od dalječ zapazi, mu hiti naproti, in ga skerbno izprašaje, kako je opravil. Ser-dito odgovori sin, da nikolj več neče biti takošen bedak, kakor je bil, verze breme na stran, ter se spravi ves spehan od težkega dela in dolge poti k počitka. Drago jatro se poda srednji sin v hosto, barko delat. Bolj je letel kakor šel, in se je veselil, da njegov brat nič opravil ni. Ko je v hosto prišel, ga je ravno oni starček srečal, kakor brata njegovega prejšni dan, in ga je po-prašal, kaj bo sekal? Tudi ta se je sramoval resnico povedati, ter je rekel, da je prišel po toporiša za motike in sekire. Starček mu vosi dober vspeh, in odide. Mladeneč začne sekati, pa kolikorkrat s sekiro po deblu mahne, tolikokrat se mu za toporiše pripraven kos drevesa odkerhne. Celi dan je sekal, ali godilo se mu je kakor njegovemu bratu prejšni dan. Na večer gre domii. Oče mu že na pol poti nasproti pride in ga skerbno izprašuje, kako je opravil. Na odgovor sina, da mu je spodletelo, ga prevzame žalost in vse upanje mu odplava po vodi. Akoravno na najmlajšega sina nobenega zaupanja stavil ni, ga vendar ravno v jutro prihodnega dne v hosto pošlje, in mu naroči, da mora barko delati. Mladi trapez šeta žalosten proti hosti in se joče, ker ne ve, kako bi barko delati začel. Ko v hostop ride, tudi njega omenjeni starček sreča in ga ljubeznivo popraša, zakaj je tako žalosten in kaj bo v hosti sekal? Jokaje mu ta pripoveduje, kakošno je kralj pogodbo razglasil, ktero mora spolniti, ki hoče njegovo hčer za ženo dobiti. Povedal mu je tudi, da sta že oba njegova starejša brata poskusila barko tesati, pa da nobenemu to delo ni srečno spod rok šlo. Danas pa je moral on v hosto iti barko delat, in zategavoljo je žalosten, ker ne ve, kako bi to delo počel. Tolika odkritoserčnost je dobremu starčku tako dopadla, da ga je začel tolažiti in da mu je pomoč obljubil pri tem delu. Kar je obljubil je tudi spoloil; vzdignil je namreč desno roke kviško, ter rekel: „barka rastiI" in čez nekaj časa je stala barka gotova, kakor mora biti, pred očmi mladenča, ki straha ni vedil, ali je živ ali mertev. Starček se mu je približal, ga je vzdignil in na barko peljal; potem pa je rekel: „barka veslaj!" in barka se je začela proti kraljevemu gradu pomikati, kakor da bi jo bil veter po morji teral. Ko sta tako nekaj časa veslala, ju sreča neki človek, kterega starček nagovori in vpraša: „Kdo si ti?" Ta mu odgovori: „Jaz sem oni, ki mnogo je." Starček mu veli v barko stopiti. Komaj se je požeruh na barko spravil, srečajo drugega človeka, kterega tudi starček nagovori in ga vpraša, kakor pervega: „Kdo si ti?" Ta mu odgovori: „Jaz sem , ki zlo pije." Tudi tega starček v barko vzame. Malo časa prejde, kar jim zopet neki človek na proti pride. Na vprašanje starčkovo: „Kdo si ti!" odgovori on: „Jaz sem oni, ki dalječ vidi." Tudi ta je bil v barko poklican. Zopet jih sreča človek, kterega starček popraša: „Kdo si ti?" Ta pa odgovori: „Jaz sem oni, ki dalječ stopi." Pustijo ga v barko. Sreča jih še jeden, ki na vprašanje starčkovo: „Kdo si ti?" odgovori: „Jaz sem oni, ki dalječ verze." Tudi tega pustijo v barko in se peljejo v grad kraljevi. Precej se je po celem mestu razglasilo, da ženin kraljičine in novi kralj se je že pripeljal. Velika množica ljudi je do gradii privrela; vse je bilo radovedno, kdo se je po suhem na barki v grad pripeljal. Tudi kraljičina je prišla svojega ženina gledat, in močno se je začudila, ko je sedem mož zagledala. (Konec sledi.) 335 Kratkočasno berilo. Trije sini. (Konec.) „Kteri teh je ženin?" se je slišal glas iz ost vsih pričujočih. Ko jim je starček bedaka kot ženina kraljičine in kot prihodnega kralja pokazal, so začeli vsi mermratr, in tudi kraljičina je rekla, da rajši umerje, kakor pa tega norca v zakon vzame. Tudi kralju ta človek ni bil po volji; rad bi se ga bil znebil, al to je bilo težko, ker ni hotel svoje obljube prelomiti. Začel je misliti, kako bi jih z lepim odpravil. Napravil je kosilo za več tavžent ljudi in rekel snubačem: da, ako vse to v treh urah pojedo, dati hoče svojo hčer bedaku v zakon. Začnejo jesti; al tisti, ki mnogo je, je tako naglo jedel, da mu vsi kraljevi služabniki niso mogli dosti hitro donašati. Letel je torej sam v kuhinjo in je vse sam pojedel, da nobeden njegovih šest tovaršev nič dobiti mogel ni. Ko so tri ure pretekle, ni bilo duha ne sluha od velikega kosila. Kralj se je čudil, kako so to vse tako hitro pojesti mogli. Še bolj se je pa zavzel, ko ga je bedak lačen košček kruha prosit prišel, in ko mu je povedal, da je vse to jeden sam pojedel, drugi pa so še vsi lačni ostali. Kralj se je prestrašil tolike požrešnosti, in želel je, da bi ee svojih gostov skoro znebil. Ker je pa vedil, da jih z jedjo ne more odpraviti, je mislil, da se bodo pitja prestrašili. Pelje jih toraj v klet, kjer je bilo nad sto šter-tinjakov vina nakopičenega, in jim reče, da, ako to vino v treh urah popijejo, dati hoče svojo hčer bedaku v zakon. — Začnejo piti; al tisti, ki zelo pije, je tako na debelo ser-kal, da preden je ura pretekla, ni bilo kapljice vina več v sodih. Ko je to kralj zvedel, se je jako prestrašil, in mislil si je, da mu bodo ti nemili gosti vse pojedli in popili, če jih skoro ne odpravi. Vidil je, da jih z jedjo in pijačo ne bode mogel odpraviti, reče jim tedaj: „Sto milj od tod, v deveti deželi, je studenec, ki ima posebno dobro vodo. Ako mi v eni uri iz onega studenca vodo prinesete, dal bodem svojo hčer bedaku v zakon. Pogledajo eden drugega, starček pa, k jednemu obernivši se, reče: „Ti, ki dal ječ stopiš, stopi, stopi!" — Ta se ne da dolgo prositi, ampak stopi dva-, trikrat, in zgine izpred oči vsih pričujočih. Tri četert ure je preteklo, ali onega, ki dalječ stopi, še le ni bilo z vodo nazaj. Starček obernivši se k tistemu, ki dalječ vidi. reče; „Ti, ki dalječ vidiš, poglej poglej, kaj uni pri studencu dela!" Ta pogleda in zapazi unega pri studenca epijočega. Starček zopet obernivši se k tistemu, ki dalječ verze, reče: „Ti, ki dalječ veržeš, verzi verzi, da unega zaspanca zbudiš!" Ta pobere precej velik kamen, ga verz« proti studencu, in zadene zaspanega tovarša tako jako v pleče, da se naglo zbudi in na pot odpravi. Preden je ura pretekla, bila je voda pred kraljem. Sedaj je kralj vidil, da mora spolniti obljubo. Pokliče tedaj svojo hčer in napravi veliko gostijo. Vse se je veselilo, samo nevesta je bila žalostna, ker ji ženin ni bil po volji. Da bi pa veselje popolnoma bilo, je starček blagoslovil ženina in nevesto. Ko bi trenul, se je gerdi in bedasti mladeneč spremenil v lepega pametnega, starček pa je zginul, in tudi onih pet možev, ki so tolike čudeže delali, ni bilo duha ne siuha. Tako je bedasti in zaničevani sin očeta treh sinov kraljev zet in potem kralj cele deržave postal, njegova dva stareja brata pa sta ostala toy kar sta pred bila, ker sta se sramovala starčku resnico povedati. Starček je bil Bog, pomagači njegovi bili so Angelji. Cestnikov.