Janko Glaser: Sam. — Jutro na gori.
707
črni plazovi bobnečih gromov
ko kletev Usode preteče.
In gora odmera gori ta glas
in druga ga tretji zaluči v obraz,
da pada s pobočja v pobočje;
in vihra napada zvezde od groze bledeče
Glej, kolnem se:
Vihar mi ni bolne prerušil  samote,
ni v duši zadušil proklete praznote.
Še v srcu puščavo jaz nosim,
na grudi mi glavo je zvilo brezmočje.
-» ¦«-
Janko Glaser:
S a m.
J^ogastvo tajno v uri čudoviti odgrnila si duši, gruda-mati — in meni je, kot da bi moral vstati in sanje tisočletne prebuditi, da zaječalo bi čez zemljo to in kriknilo od severa do juga in zarja šla čez tvoje bi nebo: ljubezen je in moč ji je sodruga! —
Ah, ne! Jaz moram iti, moram pasti . V globino črno cesta se razgublja, da v neprodirni noči, bolni strasti, brez luči, brez odmeva in brez zublja zaman se duša moja izječi, kot pisano je: vstani in umri! . . .
Jutro  na  gori.
JLiha še noč je, po zraku je tesno, mirno — kakor na grobu, ko črne potihnejo žalnice in že nalahko se dvigajo rosne trepalnice in le spomin še pritiska jih nem na oko . . .
?08
Vojesiav Mole: Smeh.
Tamkaj so travniki, tiho tam polja ležijo,
v daljo prehajajo, v temni se senci gubijo.
Morda gre kosec po polju, posred senožeti —
duša, posluhni mi! — ali ne čuješ ga peti?
Morda škrjanec dviguje nad rosno se njivo —
roko na čelo! — ne vidiš ga, pesmico živo?
Toda nikogar ni, duša ne vidi, ne čuje:
kje je tam polje — globoko in daleč samuje —
kje je tam polje in kje je tam pesem umrla,
ko zazvenela je komaj boječe iz grla! —
Pa planili preko slemena že prvi so žarki,
da sunkoma zjokalo v hoji se je, samotarki:
o nizko, tak nizko zasenčeni legel na zemljo je hlad!
in ti, moja duša osamljena — kolikokrat
na tebi mrazovi leže, leži dvoma razkol,
ko pali te jutro, a ni ti ga vzreti mogoče,
ko v tebi zaman valovi hrepenenje pekoče,
da bi izpovedati mogla pritajeno, težko bol —:
objela bi zarjo — in kot si vse bliže nebes,
tesneje, hladneje zagrnejo teme  te čezinčez. —
Na nebu pa dvignila roka krvava se je kot ukaz,
in novega soka na polja široka,
na duše razsipalo je od oboka —
opojno zavriskalo skozi prebujen je čas! . . .
Vojesiav Mole:
S m e ti.
ZtSože, breze, brazde razorane,       Ni jesen še šla skoz tihe gaje,
grlic ščebetanje, šum lesov, —       dihajoča pesem o grobeh?
sanje, sanje v zarje zasejane,          A skoz moje pozlačene kraje
še ste polne purpurnih cvetov?      kakor čudo roma sveti smeh.
In pozdravlja vse gasnoče zarje, ves v škrlat zavit kot svet menih — in pred vedno višje gre oltarje smeh moj,^romar blažen, tajen, Jh.
-