'V: . Slava Prešerna! Ob odkritju Prešernovega spomenika ===== v Ljubljani ========== sestavil E. GANGL Natisnila in založila »Narodna tiskarna" v Ljubljani 1905 Slava Prešernu 1 o o o Ob odkritju Prešernovega spomenika ========= v Ljubljani = sestavil E. GA N G L V Ljubljani Tiskala in založila ,,Narodna tiskarna 11 v Ljubljani 1905 3jFW IB ?S i Predgovor. Vfruštvo slovenskih književnikov in časnikarjev me je naprosilo, naj napišem o Prešernu knjižico, na¬ menjeno slovenski mladini in širšemu občinstvu. Lotil sem se dela z iskreno željo, da razgrnem pred očmi slovenske mladine in širšega občinstva sliko življenja in delovanja pesnika Prešerna — tako sliko, ki je primerna razumevanju zlasti mladih bralcev in bralk. Izkušal sem v tesnem okviru očrtati vso dobo, ki je v nji deloval in živel Prešeren. Zato se mi je zdelo tudi potrebno, da nisem prezrl onih mož, ki so živeli v tesnejši zvezi s Prešernom ali ki so kakorkoli pomembno združeni z zgodovino tedanjih dni. Ti kratki podatki naj služijo lepemu namenu: bude naj ponos, širijo obzorje, ustvarjajo podlago nadaljnemu proučavanju slovenske knji¬ ževne zgodovine! Življenje slavnih mož je zrcalo njih dobe ter vir navdušenja in izpodbude. Vsa dela velikih mož se družijo v mogočno povelje, ki ga je izrazil z lepimi besedami pesnik Stritar: Sveto služimo sveti domovini! O Prešernu so že mnogo pisali naši domači in tudi tuji književniki. Iz obilice tega gradiva sem posnel zgolj to, kar odgovarja namenu te knjižice. Najbolj sem se opiral na Prešernov životopis, ki ga je priobčil Frančišek Levec leta 1879. v »Dunajskem Zvonu“. Vrlo dobro mi je tudi služila dr. Karla Glaserja »Zgodovina slovenskega slovstva 11 . Nekoliko podatkov sem vzel iz »Ljubljanskega Zvona", v katerega I. let¬ niku (1881) je priobčil Tomo Zupan spis »Iz Pre¬ šernovega življenja". To in ono drobtino sem posnel iz knjige »Spomini na Prešerna", ki jih je objavila Ernestina Jelovškov a. — Pesmi, ki so natisnjene v tej knjižici, sem vzel iz Pintarjeve izdaje Pre¬ šernovih »Poezij". Moj namen je bil najboljši; ako pa odgovarja namenu tudi uspeh, o tem naj sodi javnost! V Idriji, meseca julija 1905. E. Gangl. Uvod. V"do ne pozna imena najslavnejšega slovenskega pesnika, velikega Franceta Prešerna? Ves slovenski narod ga izgovarja s spoštovanjem, ves slovenski narod ga imenuje s ponosom svojega naj¬ večjega pesnika, zakaj njegove pesmi sčlv nesmrtne. Navdušenje in občudovanje prešinja človeka, ki bere te nebeškolepe poezije. Svojega Prešerna pa ne poznamo samo Slovenci; prvaka slovenskih pesnikov čislajo vsi Slovani. Rusi, Čehi, Poljaki, Srbi, Hrvati in Bolgari so že prevedli Prešernove pesmi v svojo materinščino. Nemci imajo vse njegove poezije prevedene v svoj jezik, tudi v italijanščini in švedščini čitamo nekatere. Prešernove poezije so zaslovele daleč preko mej slovenskega sveta. Naš pesnik-velikan je s svojimi deli razglasil čast in ime slovenskega naroda po vsem izo¬ braženem svetu. Kot mogočna luč se je razlila nemin¬ ljiva krasota njegovih pesmi malone po vsem širokem svetu in uvrstila tudi naš maloštevilni narod med druge mogočnejše in mnogobrojnejše narode. Kakor imajo ti svoje slavne može, ki so ponosni nanje, tako imamo Slovenci poleg drugih slavnih mož svojega Prešerna, ki je naš ponos in naša čast. Prešernove pesmi so nam dokaz, da je tudi na slovenski zemlji tekla zibelka možu, ki bi kazal nanj vsak narod z opravičenim ponosom. sem se opiral na Prešernov životopis, ki ga je priobčil Frančišek Levec leta 1879. v »Dunajskem Zvonu“. Vrlo dobro mi je tud' služila dr. Karla Glaserja »Zgodovina slovenskega slovstva". Nekoliko podatkov sem vzel iz »Ljubljanskega Zvona", v katerega I. let¬ niku (1881) je priobčil Tomo Zupan spis »Iz Pre¬ šernovega življenja". To in ono drobtino sem posnel iz knjige »Spomini na Prešerna", ki jih je objavila Ernestina Jelovškov a. — Pesmi, ki so natisnjene v tej knjižici, sem vzel iz Pintarjeve izdaje Pre¬ šernovih »Poezij". Moj namen je bil najboljši; ako pa odgovarja namenu tudi uspeh, o tem naj sodi javnost! V Idriji, meseca julija 1905. E. Gangl. Uvod. I^do ne pozna imena najslavnejšega slovenskega pesnika, velikega Franceta Prešerna? Ves slovenski narod ga izgovarja s spoštovanjem, ves slovenski narod ga imenuje s ponosom svojega naj¬ večjega pesnika, zakaj njegove pesmi scK nesmrtne. Navdušenje in občudovanje prešinja človeka, ki bere te nebeškolepe poezije. Svojega Prešerna pa ne poznamo samo Slovenci; prvaka slovenskih pesnikov čislajo vsi Slovani. Rusi, Čehi, Poljaki, Srbi, Hrvati in Bolgari so že prevedli Prešernove pesmi v svojo materinščino. Nemci imajo vse njegove poezije prevedene v svoj jezik, tudi v italijanščini in švedščini čitamo nekatere. Prešernove poezije so zaslovele daleč preko mej slovenskega sveta. Naš pesnik-velikan je s svojimi deli razglasil čast in ime slovenskega naroda po vsem izo¬ braženem svetu. Kot mogočna luč se je razlila nemin¬ ljiva krasota njegovih pesmi malone po vsem širokem svetu in uvrstila tudi naš maloštevilni narod med druge mogočnejše in mnogobrojnejše narode. Kakor imajo ti svoje slavne može, ki so ponosni nanje, tako imamo Slovenci poleg drugih slavnih mož svojega Prešerna, ki je naš ponos in naša čast. Prešernove pesmi so nam dokaz, da je tudi na slovenski zemlji tekla zibelka možu, ki bi kazal nanj vsak narod z opravičenim ponosom. Ko smo praznovali 1. 1900. Slovenci stoletnico Prešernovega rojstva, so se nam v navdušenju dvigala srca ob zavesti, da se je tedaj spominjal Prešerna in njegove slovenske domovine, skoro ves izobraženi svet. Takisto je tudi sedaj, ko mu odkrivajo v Ljub¬ ljani spomenik. Ob teh slavnostnih dneh se obračajo oči slovenskega naroda tja v belo Ljubljano. Iz mra- morja in brona ustvarjeni spomenik Prešernov naj budi v srcih ljubezen do domačega sveta, do mate¬ rine besede, naj utrja globoko spoštovanje do pesnika- velikana, naj budi vero v tvorno moč slovenskega duha! Tudi slovenska mladina se sedaj pridružuje ne- številnim čestilcem Prešernovim, in iz navdušenja njenih src prihaja mogočen klic: „Prvaku naših pevcev — slava!" Prešernova mlada leta. France Ksaverij Prešeren je bil rojen dne 3. grudna leta 1800. Pesnik sam imenuje svojo rojstno vas v eni svojih pesmi, pozdravljajoč jo: O, Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta! . . . . Vrba je majhna gorenjska vas v sedanji brezniški fari. Ako te nanese pot tjakaj, lahko hitro dobiš Pre¬ šernov rojstni dom. Mramornata plošča je vzidana vanj, ki ti govori, da je bil v tej kmetiški hiši rojen prvak slovenskih pesnikov. Njegov oče, Simon Prešeren, ki so ga zvali po domače za Ribiča, je bil imovit kmet. Imel je osmero otrok: pet hčera in tri sinove. France je bil izmed sinov najstarejši, dve sestri sta bili starejši od njega, tri pa mlajše. Svoja otroška leta je preživel France Prešeren v Vrbi na očetovem domu, v onem prekrasnem kraju naše slovenske zemlje, ki ga namaka bistra Sava, po¬ veličujejo ponosne Karavanke ter slikovite Julijske Alpe in kjer se v bližini zrcali daleč po svetu znano Blejsko jezero. Dežela kranjska nima lep’šga kraja, ko je z okolšč’no ta, podoba raja. Tako opisuje pesnik sam svoj rojstni kraj. Te besede so vklesane v kameniti obelisk, ki so ga po¬ stavili na Bledu v čast Prešernu. 9 Ko je bil France star sedem let, sklene oče in pravi: „Sedaj imam tri sinove, a vseh treh ne morem imeti doma. Najstarejšega popeljem k staremu stricu Jožefu na Kopanj.“ Jožef Prešeren je bil brat pesnikove stare matere, torej Francetov stari stric. Bil je župnik na Kopanju pod Šmarjem na Dolenjskem. Daši je bil župnik Jožef Prešeren preblag mož, ki je pozneje pod¬ piral tudi oba Francetova brata, se je deček France vendarle težko ločil z doma. Ostaviti je moral predrago mater, ki ga je izmed vseh otrok najbolj ljubila; slovo je moral dati najlepši dobi svojega življenja, ki jo je prebil doma, kjer mu odslej ne bo več stalnega bi¬ vališča. Ko bi ne imel France svojega starega strica Jožefa, bi tudi mi najbrže ne imeli svojega pesnika Prešerna, zakaj ta ga je podpiral ves čas njegovega učenja, dokler ni dospel do svojega kruha. Na Kopanju pa niso imeli takrat svoje šole. Ker je pa hotel župnik Jožef izšolati nadarjenega Franceta, ga pošlje v Ribnico k svojemu prijatelju Bonaven¬ turi Humlju, ki je bil ribniški dekan, da bi pod njegovim nadzorstvom hodil v šolo. Dekan Humelj pa izroči dečka ribniškemu učitelju na hrano in stanovanje. V Ribnici je ostal Prešeren leto dni. Iz Ribnice se je preselil v Ljubljano, kjer je vstopil v II. normalni razred. Svojega bivanja v Ribnici se ni pesnik Prešeren nikoli rad spominjal. Ne dolgo pred smrtjo je še dejal: „Zame bi bilo bolje, ko bi ne bil nikoli v Ribnici.“ V Ribnici pa hranijo zlato knjigo, kjer je Prešeren zapisan med odličnimi učenci. <3? Vrba! j, Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta speljala ne bila, golj’fiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev notranjih b’ igrača. Zvesto srce in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico. In mirno plavala bi moja barka; pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval — svet’ Marka. & Dijak v Ljubljani. Jeseni leta 1813. je prišel Prešeren v ljubljansko gimnazijo. Kakor je bil vedno marljiv kot učenec ljudske šole, tako je bil tudi zmeraj odličen dijak. Takrat so gimnazijske dijake, ki so se odlikovali v učenju in vedenju, ob koncu leta v pohvalo obdaro¬ vali. Prešeren je bil v prvi, tretji, četrti in peti šoli vselej drugi med odličnjaki in obdarovanci, v drugem razredu je bil prvi med neobdarovanimi odličnjaki, v šesti šoli pa je bil tretji obdarovanec. Gimnazije so imele takrat le šest razredov. Sedanji sedmi in osmi razred so imenovali modroslovje. V Ljubljani se je šolal Prešeren še 2 leti. Leta 1820. je prebil Prešeren z izvrstnim uspehom prvo leto modroslovja, leta 1821. pa je končal z drugim letom modroslovja svoje učenje v Ljubljani. Pripovedujejo, da se je Prešeren na gimnaziji časih prepiral s svojimi učitelji, ker so mu delali kri¬ vico. Pravijo, da je večkrat zaslužil prvo odlikovanje, a dobil ga ni nikoli. Zmerom je bil pred njim Anton pl. Scheuchenstuel, sin c. kr. namestniškega sve¬ tovalca; Prešeren pa je bil sin kmetiških staršev, kar je bilo v tistih časih odločilno. Tisti čas so hodili v ljubljanske šole vsi trije bratje Prešerni: France, Jožef in Jurij. Ko je bil France v višjih razredih, ni bilo treba njegovim staršem skoro 12 nič več zanj plačevati, ker je bival kot odgojitelj v Cekinovem (sedaj Kozlerjevem) gradu. Prešeren je bil jako nadarjen, med vsemi součenci najnadarjenejši. Vsi součenci so ga ljubili, ker je bil z vsemi dober in prijazen. Ljubil je kratkočasne dijaške družbe; sam je bil jako dovtipen. Daši je bil med so¬ šolci najsposobnejši, se ni nikoli ponašal s tem. Tistega, ki je manj znal nego on, ni preziral: bil je ponižen. V počitnicah je hodil vsako leto navadno dvakrat domov: o Veliki noči in o velikih počitnicah. Nekoč pride na Vrbo ravno ob žetvi. Med ženjicami je bila tudi njegova mati. Sin ji hoče pomagati, zato vzame njen srp in začne žeti. Ali ker ni bil vajen takemu delu, se globoko vreže v levi kazalec. Obrunek na prstu mu je ostal vse življenje za spomin na ponesrečeno žetev. Nekoliko velikih počitnic je porabil tudi za to, da je obiskal svoje strice: nam že znanega Jožefa, potem strica Franceta in Jakoba, ki sta bila tudi župnika. Prešeren je bil že v dijaških letih prijatelj tri leta starejšemu Matiji Čopu. Ta je bil rojen leta 1797. v Žerovnici na Gorenj¬ skem, torej je bil bližnji sosed Prešernov. Skoro vsak dan o počitnicah je prišel obiskat prijatelja Franceta. Ta je navadno ali v svoji sobi bral ali pa s knjigo v roki ležal v travi ob farni cerkvi sv. Marka. Kadar je prišel Čop, sta brala skupaj po več ur ali v živem razgovoru hodila ob savskem bregu ali pa se izpre- hajala po lepi okolici. Matija Čop je bil pozneje znamenit mož, ki ga imenuje Prešeren sam velikana učenosti. Umel je, večinoma pa celo gladko govoril in pisal devetnajst jezikov: 1. slovenski, 2. srbski, 3. češki, 4. poljski, 5. ruski, 6. lužiškosrbski, 7. staroslovenski, 8. nemški, 9. latinski, 10. grški, 11. italijanski, 12. francoski, 13 13. španski, 14. portugalski, 15. provensalski, 16. staro- francoski, 17. angleški, 18. madjarski in 19. hebrejski jezik. — Tudi za probujo slovenske književnosti ima veliko zaslug, saj je posebno po njegovem prizade¬ vanju začela izhajati „Kranjska Čbelica“. Njegova smrt je bila žalostna. V pesmi „V spomin Matija Čopa“ pravi Prešeren: V Save dereče valov vrtinčinah smrt te zasači. Dne 6. julija 1835. leta se je šel namreč Čop kopat v Savo, kjer je utonil. Pokopan je na pokopal lišču pri Sv. Krištofu v Ljubljani. Matija Čop je bi- poleg Andreja Smoleta Prešernu najljubši prijatelj. Andrej Smole je bil rojen v Ljubljani 1. 1800. Andrej Smole je bil imovit mož, ki je z denarjem iz¬ datno podpiral narodna podjetja. Zbiral je narodne pesmi ter izdal v družbi s Prešernom leta 1840. dvoje gledaliških iger in pesmi prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika. Mnogo je tudi potoval po svetu. V pesmi „V spomin Andreja Smoleta 11 poje Prešeren o njem: Videl si Nemško, Francosko, Britansko, videl si Svajca visoke gore; videl si jasno nebo italjansko, sreče ni ranjeno našlo srce. Tudi Smole je umrl nagloma. Na svoj god, dne 30. novembra 1840. leta, je povabil prijatelje — med njimi seveda tudi Prešerna — k sebi na večerjo. Ko je vstopil Prešeren, se je zgrudil Smole mrtev v nje¬ govo naročje. Zadela ga je kap. Ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži. Tako je zaklical Prešeren dragemu prijatelju v grob. 0 Nuna in kanarček. Jtluna. pomlad se zbudila je spet, moj ptiček, preljubi kanarček! Ak mika v zeleni te gozdek letet’, ne branim ti, okno ti hočem odpret’. Poišči si gnezdece, parček — zapusti Ignac’je samoto in prostosti vživaj sladkoto." „Bi zletel iz celice ptiček vesel na srečnih otokih Kanarskih, kjer rod se očetov je mojih začel, kjer vedna pomlad je, ni groma ne s ne sliši šum sap se viharskih, kjer slana, sneg, toča ne pada, zalaz’vati nas ni navada. Premrzle so v gozdih mi vaših rose, prehitro pomlad pri vas mine; viharska poletja so, zime hude, in ptice kragulji, lisice more, leteče, lazeče zverine, mladenči pri vas za njih glave nastavljajo skrivne nastave. Kanarček. 15 Sem v ptičnici rojen in v cel’ci zrejen, samote, pokoja navajen; le tebe sem, deklica, ljubit’ učen, od sreče togotne bil nisem tepen, od tvojih sem rok le bil glajen — kak bi se navadil trpeti, kak živel bi zunaj na sveti!" Nuna. „Pač res je, kar poješ — pri meni tedaj v tej celici nunski ostani! Ti stregla in pela bom kakor do zdaj, odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljaj, mi zlato dovoljnost ohrani! Le celico naj’no zapriva, prostosti sveta ne želiva!" Dijak na Dunaju. Na dunajsko vseučilišče se je vpisal Prešeren je¬ seni leta 1822. Posvetil se je pravniškim (juridiškim) naukom. Da je mogel študirati, ga je podpiral njegov ple¬ meniti stric Jožef. Užival je tudi ustanovo (Knafljevo) ter bil v četrtem letu oproščen šolnine. Vendar si je moral Prešeren na Dunaju še sam služiti kruh. Pou¬ čeval je v Klinkovstromovem zavodu in eno leto menda tudi v Terezijanišču, kjer se šolajo še dandanes samo sinovi plemenitašev. Zahajal je tudi v neko grofovsko hišo, katere sin je bil njegov součenec. S tem sta se skupno pripravljala za preizkušnje. Z njim je tudi nekoč potoval na Moravsko. Grofičev oče je visoko cenil si¬ novega prijatelja. Z Moravskega sta se vrnila enako oblečena in oskrbljena na Dunaj, kjer sta oba izvrstno prebila zadnje stroge izpite ter napravila doktorat dne 27. marca 1828. leta. Po tedanji navadi je napisal ob tej priliki Prešeren znanstveno knjižico pravniške vsebine. Ta knjižica je izšla v tisku. Pravijo, da je to prvi Prešernov natisnjeni spis. Prešernovo bivanje na Dunaju pa ni znamenito samo zategadelj, ker je tamkaj dovršil svoje nauke in dobil častni naslov doktorja prava, ampak to bivanje je pomembno tudi zato, ker se je Prešeren seznanil v tem času z An a staž ijem Griinom, Frančiškom 17 Ladislavom Čelakovskim in z Jernejem Ko¬ pitarjem ter ker je tu zazvenela njegova pesem, ki jo je prvo objavil mladi pesnik. V Klinkovstromovem zavodu se je šolal tudi mladi grof Auersperg (Turjaški), ki se je kot nemški pesnik imenoval Anastazij Griin ter si pridobil s svo¬ jimi pesniškimi deli v nemški književnosti sloveče ime. Temu grofu je bil Prešeren učitelj grške in rimske zgo¬ dovine, a bil mu je tudi prijatelj. Anastazij Griin pri¬ poveduje sam, kolikokrat sta s Prešernom prebirala slavnega kranjskega zgodovinarja Valvasorja knjige „Slava vojvodine Kranjske" („Ehre des Herzogtums Krain"). Tako sta se ob čitanju teh knjig skupno na¬ vduševala v ljubezni do ožje svoje domovine in do vzvišenih vzorov. Slavni nemški pesnik Griin je visoko čislal svojega učitelja in prijatelja Prešerna. To je jasno razvidno iz mnogih Griinovih pisem in še bolj iz pre¬ krasne pesmi, ki jo je zložil Prešernu v spomin. Velikega pomena je prijateljstvo, ki ga je sklenil Prešeren s Frančiškom Ladislavom Čelakovskim. Čela- kovski je bil slaven češki pisatelj in Prešernu podo¬ ben pesnik-velikan. Ta je zbudil v Slovencu Prešernu ljubezen do vseh Slovanov. Pravijo, da je v počitnicah spremil Prešeren Čelakovskega na Češko, kjer se je seznanil z življenjem bratskega naroda. Do Prešernove smrti sta si ostala zvesta prijatelja, ki sta si dopiso¬ vala in se v pismih vnemala do visokih svojih misli. Izmed vseh redkih pravih prijateljev ga je preživel samo Čelakovski. Ta je bil tudi prvi, ki je povedal in pokazal Slovencem in vsemu slovanskemu svetu, kakšen in kolik pesnik je Prešeren. Jernej Kopitar, rojen leta 1780. v Repnjah na Gorenjskem, torej Prešernov bližji rojak, je bil v dobi, ko je študiral Prešeren na Dunaju, varuh dvorne knjiž- 2 18 niče. Kopitar je bil učen poznavalec slovanskih jezikov (slavist). Spisal je več znanstvenih knjig jezikoslovne vsebine, ki so mu pridobile slavno ime med učenim, zlasti slovanskim svetom. Kopitar je prvi začel rabiti ime Slovenec v širšem pomenu. Spisal je slovnico slovenskega jezika, ki je provzročila, da so se začeli slovenski pisatelji bolj zanimati za čisto slovenščino. Kopitar se je vedno in povsod zavzemal za slovenščino in je bil ponosen, da je rojen Slovenec. Umrl je leta 1844. kot dvorni svetnik na Dunaju. Prešeren pripoveduje sam, da je dal kot pravo, sloveč četrtega leta Kopitarju čitati cel zvezek svojih pesmi. Kopitar mu je svetoval, naj dene Prešeren te pesmi za nekaj časa v kraj, potem jih pa naj zopet vzame v roke in jih začne popravljati, piliti. Prešeren se je ravnal po tem nasvetu. Razen treh je potem se¬ žgal vse te pesmi. Kopitar in Prešeren sta si bila pozneje huda na¬ sprotnika. Kopitar je bil strog sodnik, ki je vplival na vlado, da je zabranila nadaljni tisk nekaterih njegovih pesmi. Razžaljeni pesnik je zaklical Kopitarju: Le čevlje sodi naj Kopitar! Dne 12. januarja leta 1727. je bilo, ko je objavil „Illyrisches Blatt“ (Ilirski list) v Ljubljani v svoji 2. šte¬ vilki prvo Prešernovo pesem „Dekletom“ v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu. Tako je poslal pesnik Prešeren iz daljnega Dunaja domovini in rojakom prvi, dragoceni pozdrav! Slovo od mladosti. D ni mojih lepša polovica kmalo, mladosti leta, kmalo ste minule! Rodile ve ste meni cvetja malo, še tega rož’ce so se koj osule, le redko upa solnce je sijalo, viharjev jeze so pogosto rjule; mladost, vendar po tvoji temni zarji srce bridko zdihuje: Bog te obvarji! Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril: sem zvedel, da vest čisto, dobro d’janje svet zanič’vati se je zagovoril, ljubezen zvesto najti, kratke sanje ! — zbežale ste, ko se je dan zazoril, modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žakvati videl sem samice. Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče komur sovražna je, zastonj obrača, kak veter nje nasproti temu vleče, kogar v zibeli vid’la je berača, da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača. Sem videl čislati le to med nami. kar um slepi z golj’fijami, ležami. 20 Te videt’, grji videti napake, je srcu rane vsekalo krvave mladosti jasnost vendar misli take si kmalo iz srca spodi in glave, gradove svitle zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave, povsod vesele lučice prižiga ji up golj’fivi, k njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode odnesel to, kar misli so stvarile, pozabi koj nesreč prestanih škode in ran, ki so se komaj zacelile, dokler, da smo brez dna polnili sode, ’zuče nas v starjih letih časov sile. Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdih’valo bo mi: Bog Te obvarji! 0 Abecedna vojska. V to dobo sodi tudi srdita abecedna ali črkar- ska vojska, ki je bil vanjo zapleten tudi Prešeren. Slovenci so si želeli enotnega pravopisa. Adam Bohorič, slovenski protestantovski pi¬ satelj, je spisal leta 1584. slovnico, kjer je uredil pi¬ savo tako-le: za naš sedanji c je pisal z, č = zh, s = / š = fh, z — s, ž — sh, torej n. pr. zavetišče = savetifhzhe. To pisavo so imenovali bohoričico. Peter Danjko, štajerski Slovenec, je izdal leta 1824. slovnico v novem pravopisu, ki se je ločil od bohoričice tako-le: c — c, č = % s = s, š = v, z — z, ž — x. To pisavo so zvali danjčico. A ni obveljala, ker ni imela nobene prave podlage. Frančišek Metelko, iz Škocijana na Dolenj¬ skem doma, je bil učen jezikoslovec, ki je objavil leta 1825. svojo slovnico v novem pravopisu. Za c je rabil vi, č = % s — s, š — m, z — z, ž — x. Ta nova pisava je bila metelčica. Tudi nekatere druge črke so bile preokorne in za pisavo malokdaj pripravne; zato je lahko umevno, da ni imela dolgega obstanka, četudi jo je ščitil sam mogočni Kopitar. Oglasil se je Danjko sam z nekaterimi pisatelji, da bi bilo najbolje, ko bi se poprijeli Slovenci če¬ škega pravopisa. Ta pravopis je priredil Hrvatom dr. Ljudevit Gaj. To je obveljalo. Tako smo dobili pravopis, ki ga imamo še sedaj in ki ga imenujemo po dr. Gaju — gajico. 22 Glavni nasprotnik gajici je bil — Kopitar, ki se je zagnal tudi v Prešerna, prijatelja temu novemu pravo¬ pisu. Bila je to huda vojska, kjer so pretočili mnogo — tinte. Naposled pa je zmagala gajica, ki je najlepši slovanski in evropski pravopis. Tej črkarski pravdi je posvetil Prešeren imenitno zabavljico: Al prav se piše katoa ali kafha, se šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita, kdo njih pa pravo trdi, to se praša. Po pameti je taka sodba naša: Ak je od kafhe karna bolj’ga žita in boljš’ obdelana in bolj polita, naj se ne piše kafha, ampak karoa. Ak pa po črki boljši jed ne bode, in zavolj črke ne trpi nič škode, obhaja taka misel nas Slovence, da pravdajo se ti možje znabiti, za kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od oslove sence.') Da ni bil Kopitar vesel tega Prešernovega zasme¬ hovanja, je razumljivo. Zato je bil Kopitar malone osebni nasprotnik Prešernov. Novi pravopis — gajico — je uvedla vlada z odlokom z dne 11. avgusta 1848. Prvi pa, ki je po¬ daril Slovencem knjigo v gajici, je bil Stanko Vraz. >) Abderiti se imenuje povest, ki jo je spisal nemški pi¬ satelj Krištof Martin Wieland. Tu opisuje življenje v Abderi, majhnem mestu v Aziji, kjer so bili meščani čudni možje tesnega duševnega obzorja. Pravda o oslovi senci je znana tudi že Slo¬ vencem. Nekdo najme osla, da gre v bližnje mesto. Spotoma po¬ čiva v njegovi senci. Gospodar mu reče, da mu je posodil osla, a ne njegove sence. Tako se vname pravda, ki še do danes ni kon¬ čana. Ta dogodek je opisal v slovenski besedi Metelko. 0 Zdravljica. $pet trte so rodile, prijatli, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi. Komu najpred veselo Zdravljico, bratje, č’mo zapet? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! V sovražnike ’z oblakov rodu naj naš’ga trešči grom! Prost ko je bil očakov naprej naj bo Slovencev dom! Naj zdrobe njih roke si spone, kjer jim še teže ! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, obilnost bodo naša last! — 24 Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije noben naj vam ne vsmrti strup! Ker po nas bode vas jo srčno branit’ klical čas. — Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder solnce hodi, prepir iz sveta bo pregnan; da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Na zadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrafli, ki dobro v srcu mislimo. Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi! — Prešeren v Ljubljani. Ko je dokončal Prešeren svoje nauke, se je na¬ potil mladi doktor v Ljubljano, da si dobi službo in kruha. A ni imel sreče. Dne 9. maja leta 1829. je bil Prešeren začasno, od 24. julija istega leta pa stalno sprejet za neplačanega zapriseženega praktikanta pri tedanji c. kr. komorni prokuraturi v Ljubljani. Njegov predstojnik je bil Anton pl. Scheuchenstuel, oče tistega Scheuchenstuela, ki so ga postavljali za Prešernovih gimnazijskih študij vedno pred njega. Scheuchenstuelovo mnenje o Prešernu je bilo zanj jako častno. Hvalil ga je, da je z izvrstnim uspehom dokončal svoje nauke na Dunaju, da je zmožen, priden in delaven uradnik in da želi ostati v cesarski službi. Še tisto leto je bila pri enakem uradu v Celovcu raz¬ pisana služba praktikanta s 300 gld. letne nagrade. Prešeren je prosil za to službo. A dasi je Scheuchen¬ stuel toplo priporočil njegovo prošnjo, ni dobil Prešeren službe. Drugo leto je bilo to mesto zopet razpisano. Prešeren je zopet prosil zanje, toda vkljub izvrstnemu priporočilu niso tudi sedaj podelili Prešernu službe. Prešeren je služil zastonj še do meseca novembra 1. 1831. Odločil se je, da napravi pri c. kr. prizivnem sodišču v Celovcu sodniško in odvetniško (advokatursko) preizkušnjo. Prosil je za dopust, a še preden so mu ga dovolili, je Prešeren odločno zahteval, naj ga od¬ puste iz cesarske službe. 26 Gotovo je, da ni mogel živeti naš pesnik brez zaslužka. Bilo mu je dovolj neplačanega dela. Prišel je v take denarne zadrege, da ni mogel še dalje služiti za prazen nič. Brezuspešne prošnje so ga poučile, da tudi nima kmalu pričakovati plače. Ker je bil urad preobložen z delom, a Prešeren izvrsten delavec, ki so pričakovali od njega izdatne pomoči, so ga le neradi odpustili iz službe. Dne 31. decembra 1831. leta se je poslovil od neplačanega službovanja ter dobil od Scheuchenstuela jako lepo in častno izpričevalo o svojem uradnem poslovanju. V nekem poročilu pravi Scheuchenstuel, da ne more dr. Prešeren vsega svojega časa žrtvovati cesarski službi. Iz tega se da sklepati, da se je moral pečati še z dru¬ gimi posli, da si je služil kruh. Meseca februarja in marca prihodnjega leta (1832.) je bil Prešeren v Celovcu, kjer se je pripravljal za imenovano preizkušnjo. Tu je mnogo občeval s Slom¬ škom, ki je bil takrat spiritual v celovški bogoslovnici. Anton Martin Slomšek se je rodil dne 26. novembra leta 1800 na Slomu, štiri ure pod Celjem ob južni železnici. Bil je duhovnik po raznih krajih Štajerske in Koroške, leta 1846. pa je bil imenovan za knezoškofa lavantinskega. Svoj škofijski sedež pa je prestavil od Sv. Andreja na Koroškem v Maribor, kar je bilo velikega pomena za spodnještajerske Slo¬ vence. Ko je bil še stolni korar pri Sv. Andreju v Labodski dolini na Koroškem, je nameraval ustanoviti že leta 1845. „Društvo za izdavanje slovenskih knjig“. Iz te misli se je pozneje rodila „Družba sv. Mohorja*', katere začetnik je torej pravzaprav Slomšek, ki nima samo veliko zaslug za razvoj slovenskega slovstva in narodne zavesti, temveč tudi za povzdigo slovenskega šolstva. Kot pisatelj je bil jako marljiv. Velika je 27 obilica njegovih pesmi, basni, prilik in povesti. Pisal je zlasti za mladino, ki ji Slomškovi spisi niso neznani. Umrl je dne 24. septembra 1862. leta. Ko je prebil Prešeren v Celovcu advokatursko preizkušnjo, je vstopil v pisarnico svojega prijatelja odvetnika dr. Chrobata v Ljubljani. Dr. Chrobatu je bil celih štirinajst let izvrsten in jako vesten delavec, ki ni do 1. 1845. po lastni krivdi zamudil niti ene uradne ure. Leta 1844. je umrla pesniku predraga mati. Ta je bivala pri svojem sinu, pesnikovem bratu Juriju, ki je bil župnik v Šent Rupertu na Koroškem. Ob njeni smrtni postelji so bili zbrani sin Jurij in hčeri Uršula ter Alenka. „Kaj naj, mati, sporočim o vas Froncu v Ljub¬ ljano?" vprašajo bolnico. „Pišite Froncu," odgovori mati, „da bom umrla. Kranjskega ne bom več videla. Na mojo pot pridete vsi — in morebiti on prvi. Tako dober otrok je bil Fronc. Le sedaj naj tudi prav obrne svojo reč. Tako pišite Froncu! Ti, Jurij, piši!" Pesnikova sestra Katra, ki je tedaj bivala pri stricu Jožetu, ki je živel na stare dni v Ljubljani, je pravila, da je točil brat France solze, debele kot grah, ko je bral to pismo. „Na mojo pot pridete vsi — in morebiti on prvi," tako je rekla mati. in res! Naš pesnik je bil prvi, ki je šel za materjo! Kakor vsak pesnik, je začel tudi Prešeren že v mladosti zlagati pesmi. Zanimal in navduševal se je za vse slovanstvo ter se izobraževal zlasti v krasnih spisih Valentina Vodnika, prvega slovenskega pesnika. Valentin Vodnik je opisal svoje življenje sam. Pravi, da je bil rojen dne 3. februarja leta 1758. pri Žibertu v Zgornji Šiški poleg Ljubljane. Ko je dovršil 28 latinske šole v Ljubljani, ga „ženejo muhe v klošter k frančiškanom,“ kakor govori sam. Ljubljanski škof pa ga „vun pošlje, duše past!“ Kot duhovnik je služboval po raznih krajih, na¬ posled v Ljubljani pri Sv. Jakobu. Odtod je bil pozvan na gimnazijo, ki ji je postal pozneje celo ravnatelj. Bilo je to takrat, ko so vladali na Kranjskem Francozi. Mlad in navdušen za vse, kar je lepega, je tudi mla¬ dino navduševal za vse lepo in dobro. Ko so si zopet Avstrijci osvojili Kranjsko, so začeli zavistni ljudje Vodnika preganjati. Naposled so ga upokojili z 200 gld. letne plače. Valentina Vodnika imenujemo po pravici prvega slovenskega pesnika, saj je bil on prvi, ki je zlagal pesmi, lepe po vsebini in obliki. In to je zmogel samo pravi pesnik, ko je bil tedaj naš jezik še tako okoren in preprost. Njegove pesmi so vesele in poskočne, pa tudi vznesene in resne. V njih je navduševal rojake, z njimi opeval lepoto domovine. Vodnik se pa ni pečal samo s pesništvom, ampak je pisal tudi znanstvena dela. Kot človek je bil plemenitega mišljenja, dobrega srca in neumorne delavnosti. Govoril je slovenski, nemški, latinski, laški in francoski jezik. Umrl je na- gloma dne 8. januarja 1819. leta. Njemu v čast je zložil Prešeren prelepo pesem „V spomin Valentina Vodnika". Slovenci so postavili prvemu svojemu pesniku v Ljubljani spomenik, ki stoji na Vodnikovem trgu. Pravo javno slovstveno delovanje Prešernovo pa se začenja šele v Ljubljani, ko je bil neplačan prakti¬ kant pri komorni prokuraturi. Takrat se je vobče jako krepko oživilo vse slovensko slovstvo. Začelo se je živahno gibanje in delovanje po vseh slovenskih po¬ krajinah : na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Goriškem. Povsod so vstajali možje, ki so pisali v 29 krasni slovenščini in budili narod ter orali ledino na književnem polju. Da bi pomogli tudi zanemarjenemu umetnemu pesništvu, osnujejo Čop in prijatelji leta 1830. v Ljub¬ ljani »Kranjsko Čbelico“, zbirko pesmi itd., v kateri se je takoj prvo leto oglasil Prešeren s svojimi neumrjo- čimi poezijami. Toda čudo! Slovenci niso pozdravili Prešernovih pesmi s posebnim veseljem. Tudi proti „Čbelici“ so vstali sovražniki — med temi tudi Kopitar — in Čop je imel mnogo dela, da jih je utešil. Prešeren je moral mnogo prebiti od nasprotnikov, ki so hoteli na vsak način zatreti četrti zvezek „Čbelice.“ Vsega tega pa se Prešeren ni ustrašil. Vedno je še pisal pesmi ter dal leta 1836. na svetlo svojo veliko in čudovito lepo pripovedno pesem »Krst pri Saviči.“ Dal je natisniti 600 izvodov in jih prodal toliko, da ni imel izgube. V tem času je pridno dopisoval s Čelakovskim, ki mu je tožil o žalostnih razmerah v domovini ter mu pravil, da se pripravlja izdati svoje zbrane pesmi, ako ne izide v enem letu peti zvezek „Čbelice“, ki ni bila časopis, temveč je izhajala v obliki knjige. Vse, kar se je zgodilo lepega in napredek zna- nečega v slovanskem svetu, je navdajalo Prešerna s presrčnim veseljem. Živo je bilo tudi njegovo občevanje s Stankom Vrazom. Stanko Vraz je bil rojen 30. junija 1810. leta v Cerovcu pri Ljutomeru na Štajerskem. Latinske šole je obiskoval v Mariboru, visoke šole pa v Gradcu. Leta 1838. se je preselil v Zagreb, kjer se je bavil samo s pisateljevanjem in kjer je tudi umrl dne 24. maja 1851. leta. Bil je marljiv nabiralec narodnih pesmi, ki jih je izdal pod naslovom »Narodne pesmi ilirske 11 . 30 Ilirija je bilo kraljestvo, ki ga je ustanovil francoski cesar Napoleon, ko si je prisvojil pokrajine, kjer prebivajo Slovenci in primorski Hrvatje. Za glavno mesto je izbral Napoleon Ljubljano, kjer je stanoval njegov namestnik, guverner imenovan. Po porazu Napoleonovem na Ruskem (leta 1812.) in v veliki bitki pri Lipskem (1. 1813.) je razpadlo ilirsko kraljestvo. Leta 1814. so že napravili v proslavo avstrijske vlade v ljubljanskem gledališču slavnostno predstavo. V Na¬ poleonovi Iliriji je zavladal avstrijski cesar Franc I. Rodoljubi teh pokrajin so se še dolgo potem imenovali Ilire. Med temi je bil tudi Stanko Vraz, ki so občevali z njim skoro vsi odlični Slovenci tedanje dobe. Vrazovo načelo je bilo „Iz naroda za narod“, t. j., kar je čul med narodom, mu je podajal v lepi obliki, v umetniški zunanjščini. Bil je med tistimi, ki so najbolj goreli za ilirstvo: za skupni književni jezik in za svobodo domovine. Vsi Vrazovi pesniški izdelki, zlasti prvenci, so polni ilirskega duha, ki se zrcali v hrepenenju po rojstnem kraju in po veselju prve mla¬ dosti ter v želji, da pomaga zaničevani domovini. Ko je izgubil na svojem potovanju leta 1837. vse svoje slovenske spise, se je pridružil navdušenim Ilirom. „S Slovenijo sem končal," je pisal sam prijatelju Prešernu dne 19. novembra 1837. leta. Vrazovi spisi so izšli v štirih knjigah. V Ljubljani je občeval Prešeren tudi z dvema Poljakoma, Korytkom in grofom Horodinskim, ki sta bila pregnana iz domovine ter sta se zatekla k dr. Chrobatu, ki sta do njega s Poljskega prinesla pri¬ poročila, zakaj Chrobatova žena je bila po rodu Poljakinja. 0 Komur je sreče dar bila klofuta j^.omur je sreče dar bila klofuta, kdor je prišel ko jaz pri nji v zamero, ak bi imel Gigantov') rok stotero, ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. 2 ) Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, kjer si poišče dom, nadlog jezero nabere se okrog in v eno mero s togotnimi valml na stene buta. Okrog ga drvita skrb in potreba, miru ne najde revež, ak preiše vse kraje, kar jih strop pokriva neba; še le v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše. >) Gigant = velikan. a ) Pluto = podzemeljski bog. V Prešeren v Kranju. Število Prešernovih prijateljev se je od leta 1839. naprej krčilo jako hitro. Najprej je umrl Korytko, potem Čop, naposled Smole. Tako kakor zadnja dva ni umel nihče Prešerna. Kar mu je ostalo še drugih znancev, sta jim vzela vsakdanje življenje in boj za kruh čas, moč in veselje do pesništva. Bridko se je potožil Prešeren svojemu prijatelju Čelakovskemu v pismu, kjer mu opisuje žalostne raz¬ mere slovenske književnosti. To ga je bolelo; nič manj ga pa ni tudi bolela lastna usoda. Saj je moral štiri¬ najst let čakati, preden se je mogel imenovati sam svoj gospod. Vseh teh dolgih štirinajst let je moral služiti drugim, da se je uborno preživljal. Na Kranjskem je bilo tedaj dvanajst advokaturskih mest. Večkrat je bilo katero teh mest izpraznjeno. Štirikrat se je oglasil Prešeren zanje, a vselej zaman. Prešeren je bil značajen mož, poštenjak od nog do glave, izvrstno izvežban v svoji stroki, vztrajno de¬ laven uradnik, a vkljub tem lepim lastnostim so bile njegove prošnje brezuspešne. Obupno je tožil svojim prijateljem: „Glava se mi že beli, pa še nisem advokat — in nikoli ne borni" Prišlo je leto 1846. Tedaj so pomnožili število kranjskih advokatov za dve mesti. In šele sedaj so uslišali Prešernovo prošnjo. Dne 18. avgusta istega leta je bil imenovan za odvetnika v Kranj, kamor se je preselil že meseca septembra. 33 Do začetka leta 1848. se je godilo advokatu dr. Prešernu dobro. Imel je mnogo zaslužka. Poplačal je več sto goldinarjev dolga, ki ga je moral napraviti, Hiša v Kranju, kjer je Prešeren umrl. da je imel denar za selitev iz Ljubljane v Kranj in da je mogel poravnati še druge obveznosti. Zaradi njegove pravičnosti in dobrosrčnosti so ga spoštovali meščani in preprosti, kmetiški ljudje, ki jim 3 34 je reševal pravde. S siromaki je večkrat delil svoje perilo in svojo obleko. Primerilo se je celo, da je podaril beraču zadnjo srebrno dvajsetico, ki jo je imel v žepu. Vsi so poznali in spoštovali priljubljenega gospoda. Posebno so ga ljubili otroci, saj se jim ni nikoli bližal s praznimi rokami. Otroci so tekali po ulicah za njim in ga prosili: „Doktor, fig, fig!“ Družbe ni bilo treba nikoli iskati Prešernu, ampak družba je iskala njega. Omikani ljudje so se radi zbi¬ rali okrog njega, kjerkoli je bil. Dostikrat ga niso umeli, a vendar so se klanjali njegovemu bistremu duhu. Bil je nenavaden človek; njegova sodba je bila vedno prava, njegova beseda vedno modra. Bil je pa tudi šaljiv, dovtipen in zbadljiv, kar nam dokazujejo nekatere njegove pesmi. V Kranju je zapel Prešeren svojo zadnjo pesem. Leta 1847. je zbral svoje pesmi. Za novo leto 1848. pa je podal svojim rojakom knjižico nesmrtnih svojih „Poezij“. Natisniti je dal 1200 knjig. Do svoje smrti je prodal 350 izvodov, 100 jih je pa razdelil med pri¬ jatelje in znance. Velika večina je bila tistih, ki niso poznali vrednosti in bogastva teh „Poezij“. Danes vemo, da se dvigajo te pesmi na našem književnem polju kot velikanska zgradba, ki je nerazrušen dokaz moči, globine in bogastva Prešernove pesniške sile. Veličina teh pesmi ostane do konca dni! Pravimo: one so v vsakem pogledu popolne, one so klasične, in za¬ torej je Prešeren naš klasik. Leta 1848. je izšel peti zvezek ..Kranjske Čbelice“ V nji je objavil Prešeren tiste svoje pesmi, ki so mu jih prepovedali priobčiti leto prej. S ..Kranjsko Čbelico" je torej Prešeren začel in končal svoje pesniško de¬ lovanje. 0 Čez tebe več ne bo, sovražna sreča v j^ ez tebe več ne bo, sovražna sreča, iz mojih ust prišla beseda žala; navadil sem se, naj Bogu bo hvala, trpljenja tvojega, življenja ječa! Navadile so butare se pleča in grenkega se usta so bokala, podplat je koža čez in čez postala, ne straši več je trnjevka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, in okamnelo je srce preživo, duha so vkrotili nadlog oklepi. Strah zbežal je, z njim upanje golj’fivo; naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo. Prešernova smrt. Nemirno in nestalno življenje je ubilo njegove telesne moči. V Ljubljano je prišel poslednjikrat 1. 1848. meseca septembra. Bil je ves potrt in tako izpremenjen na telesu, da so ga komaj spoznali. Ko se je vrnil v Kranj, je pešal bolj in bolj. Od Vseh Svetnikov ni mogel več iz sobe. Imel je vode¬ nico in trpel je velike bolečine, da ni mogel na po¬ stelji ni sedeti ni ležati. Ni bilo nobenega upanja več, da bi še ozdravil. Tudi sam je to vedel, a vkljub temu ni izgubil šaljivosti. Prijateljem, ki so ga hodili ob¬ iskovat, je večkrat dejal: „Kadar umrjem, mi napišite na grob: France Preširen — doktor nemiren!“ V zadnjih časih mu je bil izpovednik in tolažnik kranjski dekan Dagarin. Dne 7. februarja mu je bilo posebno slabo. Na glas je prosil Boga, naj ga reši trpljenja. Zavesti pa ni izgubil do zadnjega trenutka. Dne 8. februarja ob 8. uri zjutraj zakliče: „Vzdignite me — zadušiti me hoče!“ — Ko to izgovori, mirno umrje. Načelnik narodne straže v Kranju je poslal takoj posebnega poslanca v Ljubljano, da ji prinese ža¬ lostno vest o Prešernovi smrti. Ob 10. uri je že na¬ znanjal mrtvaški zvon po vseh velikih ljubljanskih cerkvah, da je umrl Slovencem največji pesnik. Drugi dan so delili po Ljubljani tak-le mrtvaški list: „Slovenskemu družtvu v Ljubljani je dal gospod vodja narodne straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, da je naš slavni pesnik gospod France Pre- šerin, doktor pravice in c. kr. pravdosrednik v Krajnji, Prešernov nagrobni spomenik, 38 8. dan tega mesca ob 8. dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umeri. Pogreb bo v saboto, 10. dan tega mesca ob desetih dopoldne. Slav- nimu možu poslednjo čast skazati, povabi slovensko družtvo prijatle in znance ranjciga, vse ude slovenskiga družtva in sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto v Krajnj k pogrebu. — V Ljubljani, 8. dan svečana 1849.“ K pogrebni slavnosti se je zbralo vse polno ob¬ činstva. Dne 10. februarja so ob 8. uri zjutraj prenesli mrliča v cerkev, kjer je bral dekan Dagarin mašo. Ob rakvi so stopali ljubljanski študenti. Dokler je Prešeren ležal na mrtvaškem odru, sta ves čas stala po dva in dva študenta ob straneh kot častna straža. Pogrebnega izprevoda se je udeležilo toliko število narodnega ob¬ činstva iz Ljubljane, Kranja, Radovljice, Tržiča in z vsega Gorenjskega, da je bilo na trgu toliko ljudi, da ni bilo dalje videti. Neizmerna žalost je privedla vso to množico k poslednjemu Prešernovemu počivališču. Tri leta pozneje so postavili na Prešernov grob spomenik. Na sprednji strani so vklesane besede: DR. FRANCE PREŠERIN rojen v Verbi 3. decemb. 1800. umeri v Krajnji 8. febr. 1849. Nekoliko nižje stoje besede, ki jih je zapel Pre¬ šeren svojemu prijatelju Smoletu: Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži. Na drugi strani bereš napis: V pesmih neumerlimu postavili častitelji njegovi 1852. Prijazno gorenjsko mesto Kranj je torej lahko ponosno, ker počiva na njegovem pokopališču največji slovenski pesnik. U, Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne.. lf)rast, ki na tla vihar ga zimski trešne, ko toplo solnce pomladansko seje, spet ozelenil sem ter tje bo veje, naenkrat ne 'zgubi moči poprečne; al vender zanjga ni pomoči resne; ko spet znebi se gozd snega odeje, mladik le malo al nič več ne šteje, leži tam rop trohljivosti požrešne: Tak siromak ti v bran, sovražna sreča, stoji, ki ga iz visokosti jasne na tla telcbi tvoja moč gromeča; ak hitre ne, je smrti svest počasne, bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka in ugasne. Spominjaj se smrti! dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata, al dneva ne pove nobena prat’ka. Pred smrtjo ne obvar’jc koža gladka, od nje nas ne odkup’jo kupi zlata, ne odpodi od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcev pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta in od veselja do veselja leta, da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: „Memento mori!“ Pevcu. Js^do zna noč temno razjasnit’, ki tare duha! Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne! Kdo uči izbrisat’ ’z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzet’ spred oči, praznoti vbežati, ki zdanje mori! Kako bit’ hočeš poet, in ti pretežko je v prsih nosit’ al pekel, al nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! — Prešeren — pesnik. „Vodnik je opisal sam svoje življenje; jaz bi svo¬ jega skoraj ne mogel. Vse moje življenje je tako pre¬ prosto, tako vsakdanje, da bi kar nič posebnega ne mogel povedati iz njega.“ To so besede, ki jih je govoril Prešeren sam o svojem življenju. Iz tega, kar smo čuli o njegovem življenju, pa razvidimo, da je tudi v tem »preprostem, vsakdanjem" življenju dosti zanimivega, dosti žalost¬ nega, da je torej Prešeren sodil samega sebe jako skromno. Njegovo življenje — kakor ga gledamo sedaj raz¬ grnjeno pred seboj — se zrcali v njegovih pesmih, ki so vzklile iz njegovega notranjega življenja. Že iz pesmi, ki sem jih vpletel med njegov životopis, se nam kaže globočina, iskrenost in lepota Prešernove pes¬ niške duše. Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up .in strah želi. S temi besedami je opisal Prešeren tisto življenje, ki ga je živel s svojim čutečim srcem. Sedaj, ko po¬ znamo zgodovino našega pesnika, tudi umejemo ža¬ lostne glasove, ki se je vanje izlila njegova tožba. Navdaja nas iskreno sočutje, a obenem tudi veliko občudovanje, da je bilo Prešernu mogoče v takih raz- 43 merah pesniti take poezije. To bi drugače ne bilo mogoče, ako bi ne bil Prešeren velik, res¬ ničen pesnik, ki ga je silila njegova no¬ tranja pesniška moč, da je izlival svoja čuvstva v nesmrtne pesmi. To njegovo pesniško moč lahko primerjamo z bistrim gorskim vrelcem, ki svobodno kipi iz zemeljske notranjščine. Prešernove poezije so mnogovrstne in različne. Od najnežnejše pesemce do ostre zabavljice, od vesele zdravice do otožne obsmrtnice in pretresljive pripovedne pesmi (balade) se razliva in razcvita čarobnost njegovih poezij. Občudujmo veliko, bogato dušo, ki je iz nje izšel ta venec dragocenih biserov! Prešeren ni iskal zgledov svojim poezijam drugod: narekovalo mu jih je njegovo srce, zajemal jih je iz nesreče svoje domovine. Nesreča njegove domo¬ vine in lastna nesreča sta glavni mislivseh njegovih pesmi. Pred Prešernom je živel Valentin Vodnik, ki je zlagal pesmi. In kako preproste so te pesemce! Med Vodnikovo smrtjo in med časom, ko se je Prešeren prvič oglasil, je minilo samo dobrih deset let. In vendar: kakšna razlika je med obema pesnikoma v mislih, jeziku in obliki. V književnosti nobenega naroda ne vidimo takega slučaja, da bi se pojavile takoj po prvih poiz- kušnjah v pesništvu najbolj umetne, najbolj dovršene pesmi. Prešeren je lirik, t. j. v njegovih pesmih odme¬ vajo udarci srca, iz njih odsevajo misli in čuvstva ple¬ menite duše. Njegove pesmi so odsev vsega, kar je živelo v njem. Prešeren je prvi obogatil naše, dotlej tako siromaško slovstvo z vsemi glavnimi pesniškimi oblikami, ki jih imajo drugi omikani narodi. On je prvi, ki je dal slovenskemu pesništvu dovršeno, umet- 44 niško popolno vsebino. Prešeren je prvi, ki je našemu pesništvu določil in ustvaril stalno pesniško mero. Za¬ torej po pravici imenujemo Prešerna stvarnika in ustanovnika slovenskega pesništva. Prešerna pa ni dovedla do te popolnosti zgolj lastna duhovitost in bistroumnost. Ves čas svojega živ¬ ljenja se je vztrajno učil. Poznal je slovstvo drugih narodov. Poznal je grško, latinsko, italijansko, fran¬ cosko, angleško, nemško in slovansko slovstvo; poznal pa je dodobra zlasti narodne pesmi slovenske. Vse to bogato znanje je obvladala njegova velika duša, ki je ustvarjala svoje samorodne pesmi. Pesnik Jožef Stritar, ki je prvi prav ocenil Pre¬ šernove poezije, pravi o njih: Ko bi se sklicali narodi pred sodnji stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne, človeške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobnimi bukvicami, katerim se pravi: Prešernove poezije. 0 Prešernov spomenik v Ljubljani. Uvod h „Krstu pri Savici". , sin Kajtimara, boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero, z Avreljem Droh se več mu v bran ne stavi končano njuno je in marsiktero življenje, kri po Kranji, Korotani ‘) prelita napolnila bi jezero. Gnijo po polju v bojih pokončani trum srčni vojvodi in njih vojščaki, sam Črtomir se z majhnim tropom brani. Bojuje se najmlajši med junaki za vero staršev, lepo bog’njo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trd’jo vero krivo, beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo. Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradeč imenuje, v nji gledaš Črtomirovo lastnino. Devetkrat veči množ’ca jih obsuje in zveste straže kroginkrog postavi, odvzame up jim vse pomoči tuje; visoke odre tamkaj si napravi, zidovje podkopuje, vrata seka; ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. Šest mescev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — kako strašna slepota je človeka. Ko niso meč, sekira in lopata jih mogle, lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata. *) Korotan = Koroško. 46 Dalj Črtomir jim reve ne zakriva, besede te tovaršem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje, hranim, borili smo se dolgo brez podpore, kdor hoče se podati, mu ne branim; kdor hoče vas dočakat’ temne zore, neproste dni živet’, nočem enake, ne branim mu, al jutra čakat’ more. S seboj povabim druge vas, junake, vas, kterih rama se vkloniti noče. Temna je noč, in stresa grom oblake; sovražnik se podal bo v svoje koče, le majhen prostor je tja do goščave, to noč nam jo doseči je mogoče. Največ sveta otrokom sliši Slave tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol’jo vero in postave. Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim solncem sužni dnovi! Ne zapusti nobeden ga v tej sili, molče orožje svoje vsak si vzame, strahljivca v celem ni imel števili; al komaj vrata so odprta, vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame. Tud’ on se je zanesel na njih spanje, prelesti mislil je ozidje grada in ponevedoma planiti nanje. Ko svojo moč najbolj vihar razklada, okrog vrat straža na pomoč zavpije, in vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, iz hriba strmega v doline plane, z derečimi valovami ovije, kar se mu zoperstavi, se ne vgane in ne počije prej, da jez omaga; tak vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga 47 krvi prelita, dokler njih kdo sope, ki jim bila je vera čez vse draga. Ko zor zasije na mrličev trope, leže, k’ ob ajde žetvi al pšenice po njivah tam leže snopovja kope. Leži kristjanov več od polovice; med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice njega, ki kriv moritve je velike. — Valjhun je bil koroški vojvoda in poseben pre¬ ganjalec nevernikov. Že njegov oče Kajtimar se je jako trudil, da bi razširil krščansko vero po Koroškem in Kranjskem. Ali Slovenci so se stare vere trdo držali in preganjali kristijane, posebno pa misijonarje. Avrelij, Droh in Črtomir so bili poglavarji nevernikov. Črtomir se je dal pozneje krstiti pri slapu Savice. Živa je bila boginja, Črti so bili bogovi starih Slovanov. VSEBINA. Prešernova slika. Stran: Predgovor .3 Uvod .5 Prešernova mlada leta.7 Prešernova rojstna hiša.8 Vrba!.10 Dijak v Ljubljani.11 Nuna in kanarček.14 Dijak na Dunaju.16 Slovo od mladosti.19 Abecedna vojska.21 Zdravljica.23 Prešeren v Ljubljani.25 Komur je sreče dar bila klofuta.31 Prešeren v Kranju.32 Hiša v Kranju, kjer je Prešeren umrl.33 Čez tebe več ne bo, sovražna sreča.35 Prešernova smrt.36 Prešernov nagrobni spomenik.37 Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne.39 Spominjaj se smrti!.40 Pevcu.41 Prešeren — pesnik .42 Prešernov spomenik v Ljubljani Uvod h „Krstu pri Savici".45 &ek a \s.% NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000412480