Slike iz narodnega govora. Da smo Slovenci filoložki narod, s tem se radi ponašamo. No, da mora biti vsaki ntrditvi", če hočetno, da je prava, i njen pogoj ,,istinit", to ve sigurno vsak dijak v drugi rejalki, če ni imel v zadnjem seraestru nkljuke". Kar je res, to je tudi res. Slišal sem uže na svoji ušesi, kako sta dva naša seljaka analizovala besedo nrepa", ter došla po mnogih ovinkih do zaključka, da je in mora biti v sorodji z besedo Brep". „1 no, vsaj se je drži", dejal je drugi in anaiiza se je končala. Kam hočemo veče učenosti! I šolski deci se marsikako definicijo najlaglje raztolmači s tem, da ji povemo, od kod npride" ta ali ona obravnavana beseda. Da se tudi tukaj marsikoji kozel ,,obere" (kozla ne morem reči, da se mi ne bi nemške sline cedile), to si lehko vsak misli. Ali k stvari! Komaj, da zagleda slovensko dete zaželjeno luč sveta, uže rabi mati razven njegovega pravega imena (kaka da so ta, povedal je uže pred menoj g. pisatelj v članku BRazni otroci") še druge nazive, pridevnike, pridevke in apozicije. Taka imena in imenčeca so obično s končnicami: ec (v srednjern spolu s končnico e jih je premnogo), ič, iček, ičiček; dakle: pobec, bubec, bubčič, pobčič in trobčič i. t. d. če je raorda otrok druzega spola (ne: srednjega, ker takih ljudi ni pod solncem), dobiva irae ptice golobice, golobičice, rožice (kake? ne vemo), rožičice i. dr. Uže v zibeli uči se dete diminutivov, koje sliši v pravilni in nepravilni obliki iz materinih ust. Besedoskladje ali tvorenje besedi dakle uže v — zibeli! In ko položf mati dete Bspančkat" ali najčkat", zapoje mu v zibajočem se ntempo" gotovo kako dvovrstično pesmico z moško ali češče z žensko rimo, recitno: ,,Tuta nina, tuta na, Bomo cvrli jajčeca, Tebi štiri meni pet, Da bo skupaj jih devet." Kako da dete ne bi znalo popreje raČunati nego dojde v šolo, da ne bi postal dečak suhoparen učenjak: raathematicus; kako da ne bi otrok postal suh egoist, ali kak drugačen denaren človek ,,Bog mu daj zdravje!" Saj ga mati uže tako zgodaj uči številiti. Kaj bode li še-le potem, ko dojdejo logoritmi in analitika na vrsto? Dakako, da če neče dete umolkniti in takoj zaspati, preobrne mati (ne zibeli!) v tretji vrstici besede, da slove: nMeni štiri, tebi pet." No, in ker ostane Bsumma summarum" ednaka, tudi če se summandi mcnjajo, tedaj ni treba prcminati zadnje vrste. A dete ipak utihne, bodisi, da je izprevidelo dobiček ali pa zamižalo. Sliši se tudi: ,,Ninca, nauca luč užgala, Da bo naša punčka spala." če je morda otrokimoškega spola, da se ne bi narobe naučil uporabljati ,,spolau, preobrne se njegovo ime v žensko, seveda se sufiksom — a —, n. pr. Jože — Jožca, Drejče — Drejčca. Seveda v tem primeri neso najmoderoejša imena, katera so stoprav v najnovejšem času prodrla v imensko literaturo našo. Kadar dete obleče kako raanjo oblcko, uže je uče, kako se ujema pridevnik z imenom. Reko mu, da je lep, lepa. Včasih se dete takim besedam nakremži, ko pa vidi, da se mu mati smije, naredita se i njemu na ličecih dve jamici; in materno veselje je še veče. Imenuje je: srček, ljubček, ljubica, hlapec, hlapček, pastirica, deklica, dekličica i. t. d. Da so ti epiteti pretirani, to je istina. Ali mati, kmetska mati, jedva čaka, da ji sin doraste do pastirja, ko koraka s šibo na rami za govejimi repi. Otrok počasi uraeva, kaj misli mati, in ukorenini se mu po malo misel, da je prvi stadij in pravi začetek njegovega življenja: pastir. Taki živino-paseči otroci postancjo pravcati cvet kmetske družbe. Večkrat še potem se v življenji spominajo, kake so ,,uganjali", ko so imeli še nšibo" v roci. Da niti na paši ni vse nreligi6s- sittlich" in tudi še ,,sittlich-religi6s" ne, to ve najbolj samo oni, ki se je tega osobno prepričal. Mladina tako sama sebi prepuščena, malodorasla, še manj poučenn, uže od natore bolj k slabemu kot k dobremu navajena, postane pravi nsamonikli" plod, bolj divjini podobna mladost. Ker mati najbolj želf, da bi dete doraslo in postalo pastir, za-to je i tako nazivlja. Kdo pa ne misli vedno na kaj boljšega? Vsaj srao vsi Ijudje. (Konec prih.)