436
K. E.
PISMO IGORJA MARKEVIČA SOVJETSKI MINISTRICI ZA KULTURO OB PRIMERU ROSTROPOVIČ
Kot odgovor na ukrepe v zvezi z violon-čelistom Rostropovičem je dirigent Igor Markevič poslal gospe Furcevi, ministrici za kulturo, naslednje pismo:
27. januarja 1971.
Draga Jekatarina Aleksejevna, z osuplostjo sem zvedel, da Rostropo-vič ni mogel na koncerte, ki bi jih mo-
Pismo sovjetski ministrici za kulturo ob primeru Rostropovič
ral v teh dneh imeti v Parizu in med katerimi sta bila predvsem Dutilleuxov Concerto in poustvaritev nekega Oha-novega dela. Ker imam prednost, da vas poznam, bi rad usmeril vašo pozornost na neizmerljivo krivico, ki jo vaše oblasti delajo stvari, kateri služite, s tem da že skoraj sistematično zatirajo ljudi, ki jih spoštuje ves svet. Ali bi hoteli, da bi vam verjeli to, kar je v nasprotju z resničnostjo — da namreč v odnosih med oblastmi in vašo inteligenco ni nobenega napredka, razen v despotizmu, od takrat, ko je Nikolaj I. cenzuriral Puškina in ga poslal v izgnanstvo?
Vidim se, kako sem nekega dne leta 1964. stal v vaši pisarni in tedaj ste mi rekli: »Imamo vas za enega svojih« — to pa je kazalo, da ste občutljivi za moja čustva do rodne domovine. Prav tedaj sem dolgo časa bival med vami, živel kot eden vaših umetnikov. V tem času smo na moskovskem Kon-servatoriju ustanovili naš dirigentski tečaj, ki je tedaj pomenil novo in pogumno dejanje. Biti vam moram torej hvaležen za eno najmanj laskavih stvari, ki se utegnejo zgoditi umetniku: da sem mogel ustanoviti šolo.
Sodim, da mi to preteklo sodelovanje ter dejstvo, da izviram iz iste domovine kakor vi, dajeta pravico in dolžnost, da z vami odkrito govorim. Bolj ko sem namreč sodeloval v sovjetskem umetniškem življenju, bolj sem tudi ugotavljal, koliko velikih talentov in pobud je bilo včasih kompromitiranih zaradi določenih negativnih sil, včasih nedoločljivih, pogosto absurdnih.
Na primer — prvo znamenje tega zatiranja, ki sem ga osebno opazil: bilo je takrat, ko je Svečnikov Akademski zbor začel pripravljati Haydnovo Stvar-jenje, za to priložnost posebej prevedeno v ruščino -— bilo je prepovedano pod pretvezo, da sem šele pred kratkim dirigiral Simfonijo psalmov Stravinskega. »Preveč religiozne glasbe«, mi je dejal eden vaših kolegov, odgovoren za glas-
beni resor. Tako je bila publika oropana za odkritje glasbene umetnine, ki je še ni poznala — in sicer zaradi kakega birokrata, ki je neumno enačil dve deli, ki nimata nič skupnega.
Ta zagnana ihta, ki bi bila vredna paznika v kakem antireligioznem muzeju, bi bila smešna, če se za njo ne bi skrivala obupna resnica. Kajti kaj je za to ihtavostjo? Strah. Da, strah pred vsem (celo pred Haydnom). In da bi se njegova dežela rešila tega norega strahu, tega si želi Rostropovič.
Zdaj pa vam moram spregovoriti o hujšem primeru. Tedaj, ko smo skupaj z vašimi službami predvidevali pomembno razširitev naših načrtov na konser-vatoriju, sem nekega dne kot strela z jasnega zvedel, da dirigentskega tečaja ne bo več. Ko sem povpraševal, zakaj, je bilo videti, da je vsem nerodno, ampak vsak je dejal, da nič ne ve. Končno so enemu vaših sodelavcev le ušle besede: »To je ta nesrečna zgodba z Zverevom.« Kakšna zgodba? Zakaj nesrečna?
Verjemite, način, kako sem delal s tem tako zanimivim slikarjem, je več kot normalen: prizadeval sem si, da bi postal znan. Vsakdo njegovih prijateljev bi v mojem položaju ravnal enako. Toda čeprav sem vas prijateljsko seznanjal z vsem, čeprav sem stopil v stike Z ambasadorjem Vinogradovom pred prvo razstavo v Parizu, čeprav je ta razstava — ponovljena tudi v Ženevi in Kobenhavnu — zbudila veliko zanimanja, sem si vendar privoščil nekaj, česar vaš sistem ne prenese: se pravi, ukrepal sem samostojno. Tako sem odkrival, da dežela, ki je temu stoletju dala Chagalla, Sutina, Kandinskega, Maleviča, Tatlina, Javljenskega in Gon-čarovo, še naprej proizvaja tudi kaj drugega, kot so obupno komformistič-na platna, ki jih pošiljate na naše mednarodne razstave. Prek Zvereva se je dalo zaslutiti nepredvidljivo raznolikost tokov, ki so se jih razveselili številni obiskovalci in kritiki. Žal, pa ste vi in vaši v mojem dejanju videli samo iz-
437
Igor Markevič
dajo, kakor da bi s tem, ko sem predstavil primer svobodnega ustvarjanja, odkril sramotno rano.
To je vrglo senco med naju in pozneje se nisva več videla. Nato je prišla češkoslovaška zadeva pa procesi proti pisateljem — in tako nisem imel več poguma, da bi se vrnil. To vam priznam, in sicer ne brez melanholije, kajti ta odsotnost me oddaljuje od dežele, ki jo ljubim kakor svojo mater, od mojih učencev, od vaše čudovite publike in od orkestrov, ki me imajo radi, kakor sami veste. Lahko torej brez domišljavosti rečem, da je mnogo takih, ki to obžalujejo in da je to še en primer omejevanja, ki ga je treba prišteti na račun napak sistema, v katerem vsaka stvar lahko dobi najbolj grenke posledice.
Vsega tega vas spominjam zato, ker se nekaj podobnega dogaja te dni z Rost-ropovičem. V mojem primeru so bili moskovski študentje prikrajšani za študij, ki so ga imeli za koristnega — zato ker sem slike Zvereva pokazal na zahodu. V njegovem primeru pa se mora pariška publika odreči poslušanju Dutilleuxovega Concerta, ker Rostro-povič brani Solženicina in mu nudi gostoljubnost v svoji dači. Takšen je totalitarizem in od te bolezni mora ozdraviti vaša dežela, če naj lahko končno uživa v svobodnem izražanju same sebe.
Tako smo pri jedru stvari. Videl sem vas pri delu, Jekaterina Aleksejevna, in poznam vašo zelo hvalevredno ambicijo za razcvet umetnosti v ZSSR ter ljubezen do vaše dežele, ki jo izpričujejo vaši napori. Toda želja po resničnem napredku je v vas slabotna, kajti obstaja tudi drugačen način ljubezni do domovine, ki pa se zdi, da ga vi ne poznate in v tem vas kak Rostropovič ali Sol-ženicin presegata, vas in tiste, ki so na oblasti okrog vas. V čem je večja moč te ljubezni? V tem, da imata Rostropovič ali Solženicin dovolj zaupanja v ZSSR, da se ne bojita ne resnice ne svobode za svoje ljudstvo, imata ga celo
toliko, da mislita, da bi ne bilo nič bolj spodbudnega in zdravega, kot da bi mu dali prav to.
Vi in vaše oblasti pa se tega bojite. Vi upate, da boste rešili vprašanje, ki ga postavlja kak Solženicin, tako da ga boste utišali, in zato si je Rostropovič drznil, da je rekel in napisal to, kar mnogi mislijo na tihem. Svoboda in Resnica postajata pri vas neločljivi, v tem smislu namreč, da zatirate prvo, da bi preprečili drugo.
Obstajalo pa je področje, za katero se zdi, da se je določena svoboda vendarle ohranila — vaši veliki poust-varjalci. Do včeraj je namreč — kljub pogostim oviram in birokratskim sitnostim (tipa Haydnovo »Stvarjenje«) — igral kak Rostropovič bolj ali manj to, kar je hotel in kadar je hotel. Prav zato sem osebno prosil Dutilleuxa, da napiše prav zanj ta Concerto, o katerem se toliko govori. Po uspehu v Aix-en-Provence lansko poletje smo nestrpno pričakovali njegovo predstavitev v Parizu. Kako, da vaše službe niso dojele, da dajejo dokaz osupljive trdoglavosti s tem, ko ga onemogočajo? Kako, da ni bilo med vami nikogar, ki bi razumel, da ste s tem, ko ste Rostro-poviču prepovedali odhod, oropali Du-tilleuxa za to, da bi ga izvajali. — S tem pa ste še bolj razširili svoj strah in še tega velikega glasbenika — da ni omenjam pariškega orkestra in publike — pripisali na listo svojih žrtev. Isto velja za Ohana.
V francoščini bi rekli: »Bolj kot zločin je to — napaka.« Ko vam pišem to pismo, sem prepričan, da izražam čustva mnogih ljudi, razočaranih, ker jim s tako hudimi napakami onemogočate, da bi brez velikih pridržkov ljubili in občudovali, kar dosegate pri vas. Vprašujejo se tako, kot sem si sam že stokrat razbijal glavo, kako je mogoče, da v kakšni deželi, ki se lahko pohvali s tako izjemnimi dosežki, »nekdo« na skrivaj, nedovoljeno pristriže krila svojim najboljšim ustvarjalcem? Kdo? Ali
438
439
Pismo sovjetski ministrici za kulturo ob primeru Rostropovič
bi bili poprečneži v vašem sistemu dovolj močni, da bi utišali tiste, ki jih presegajo?
Jekaterina Aleksejevna, ne morete še naprej prikrivati bolečine, ki se je nabrala vašim vrhovom. Rotim vas: nehajte sodelovati pri tej sramoti in spoznajte, da s tem ko sankcionirate stalne napade na človekovo izražanje, prevzemate neizmerno odgovornost, kajti ko človeka oropate za pravico do izražanja, vsakokrat razžalite vse človeštvo. Če pa boste vi in vaše oblasti, končno   odprli   oči   in    dopustili,   da   bi
se neizčrpna ustvarjalna moč, ki vas obdaja, svobodno razvijala, bo ZSSR to, kar mora biti, in ves svet bo z vami. Upam, da na vaši strani ne bo reakcije, ki je postala že banalna (taka, kakršna je bila do Rostropoviča) — da bi namreč v svobodni pobudi človekove dobre volje videli neke vrste zločin razžaljenega izsiljevanja. Pisal sem vam s toliko simpatije kolikor obupa. Upam, da boste to spoštovali. Le Monde, 17. februarja 1971.
Prev. N.B.