wm Prva številka.TRIBUNE v šolskem letu 1984/85 je pred vami. To pomeni, da se je ponovno zbrala skupi-nica približno desetih študentov (ena od redkih tako ve-likih in organiziranih), ki bo večji del svoje proste pozor-nosti posvetila lovu na najrazličnejše informacije. Ker je ta skupinica večji del FSPNjevska z rahlimi primesmi FF in bo temu prirnerna tudi »barva« TRIBUNE,bodo na ta račun spet različne pripombe z različnih mest. Čeprav razmišljamo v smeri »če ne more gora k Mohamedu itd.,«je malo verjetno, da borno pritegnili k sodelovanju kritično razmišljujoče študente z drugih predvsem nara-voslovnih fakultet. Torej, požrli bomo kopico očitkov in kritik, delali pa bomo tako kot znamo in zmoremo. Toda tudi pri tej zadnji izjavi se lahko zatakne. Ker v slučajnost niti slučajno ne verjamemo, smo pre-pričani, da je nekdo poskrbel, da je bilo sojenje odgo-vornemu uredniku TRIBUNE zaradi naslovnice in zad-nje strani spomladanske četrte številke na samem za-četku »sezone«, t.j. 4. oktobra. Tokrat nas ne zanima ta »nekdo«. Manj pomembne (zaenkrat) so tudi nekatere podrobnosti z glavne obravnave kot na primer to, da ob-toženi do konca obravnave ni vedel česa oz. kot kdo je pravzaprav obtožen; ali kot avtor (soavtor) inkriminira-nih strani ali kot odgovorni urednik, nadalje, da je sod-nica ugotovila, da avtorjev ni, čeprav so le-ti (ne vsi) bili imenovani in je večina sedela v sodni dvorani (komentar RŠ) in ne nazadnje, da je sodnica »spregledala«, da skrivanje odgovornosti posameznika za plašč kolek-tivne odgovornosti ni isto kot v praksi bolj priljubljena va-rianta »iskanja grešnega kozla«. Tisto, kar je najbolj za-nimivo, so reakcije po sojenju. Gre v glavnom za^ve vrsti reakcij, ki sta obe na liniji zgoraj omenjenega »ne-koga«, ki nas je hotel »prijateljsko« opozoriti, opomniti ali celo zastrašiti. Skrb prvih je namenjena TRIBUNI. Komentar RŠ neposredno po sojenju se zaključi pri-bližno takole: »TRIBUNA bo vsekakor izgubila na radi-kalnosti, saj bo rnoral odgovorni urednik paziti, kaj dela.« Skrb drugih je odgovorni urednik osebno. Trep-Ijajo ga po rami meneč: »Saj si jo kar dobro odnesel. Dve leti boš priden, pa bo,« ali pa: »Ja, zdaj si pa v kartoteki (zapisan, 'mrazu'). Nekateri so manj direktni; najbolje se je brigati zase, biti tiho in delati svoje, ne jeziti veli-kega brata... Komentar skorajda ni potreben. Človekse vpraša,ali smo pod krinko demokratičnosti, dogovarjanja, spora-zumevanja in ne vem še česa, ustvarili jezero gnile vode, komforrniste vseh številk in barv, Ijudi, ki se bojijo (za položaj in privilegije). Praktično nihče ne pričakuje, da bodo Ijudje trdno stali za stvarmi, ki jih delajo in v katere verujejo ne glede nav posledice. Kakšrfega »formata« je naš odgovorni urednik bo ver-jetno lahko pokazal, pa čeprav morda le kot žrtev različ- nih manipu acii. . • + . .¦ - K J hasan iztok vilic STUDENTSKI CASOPIS -TRIBUNA mw\ i k Ni naključje, da se ob začetku šolskega leta pozabavamo s temo, ki je bila nedolgo tega aktualna le v veselih počitniških dneh. Ob zaostrenih pogojih življenja pa so študentje prisiljeni zago-tavljati eksistenco s pomočjo študentskega servisa nemalokrat kar preko celega šolskega leta, vključujoč počitniške dni. Primer s katerim se bomo ukvarjali ni tipičen, kajti pogojen je s specifičnimi okoliščinami, pod katerimi poteka delo v PRTLJAZNI SLUŽBI DELOVNE ORGANIZACIJE LETALIŠČE BRNIK. POGOJI DELA Kot pove samo ime službe (PRTLJAŽNA) se delo sestoji iz na-kladanja in razkladanja letal. Ne gre le za različne kovčke, poto-valne robe in torbice najrazličnejših oblik in najrazličnejše teže — od peresno lahkih do petdeset kilogramskih). Na letalo je poleg tega potrebno naložiti velikanske količine najrazličnejšega blaga. Teža posameznih predmetov le izjemoma presega kritično mejo, kateri človek ne bi bil kos. Pogoje pa zaostruje čas. Jasno je, da je postanek vsakemu letalu ostro omejen: povprečno na tride-set minut. Vtem času pa ni mačji kašelj naložiti do šestton blaga in podobno količino tudi razložiti. Resnici na Ijubo je potrebno dodati, da promet ni tako gost, da med pristanki letal delavci ne bi našli dovolj časa za počitek. Vendar je potrebno delo na letališki platformi osvetiiti vsaj še z dvema elementoma. Na prvem mestu naj omenimo delovni čas. Začne se med peto in šesto (torej je odhod na delo okoli štirih zjutraj) in traja vse do zadr njega pristanka letala: nekje med dvajseto in drugo uro (odvisno od razporeda poletov na določen dan). Ako seštejemo, ugotovimo, da traja delovni dan od šestnajst do štirindvajset ur. Čeprav število ur, ki jih študent sme opraviti v rmesecu dni ni omejeno (redni delavd delajo vsak tretji dan), pa le-ti delajo pri-bližno vsak drugi dan. - Kdor se je že imel priložnost gibati v neposredni bližini letala. ko ie-ta začne z »rulanjem« pozna uglušojoč trušč in sladekokuspo kerozinu. Kakšen je ta trušč pri vzporednem vzletanju ali prista-nju petih ali šestih letal. kakšna je v istem času stopnja onesnaže-nosti zraka, pa si je le težko predstavljati. SPECIFICEN POLO2AJ STUDENTOV ' Študentje predstavljajo veliko večino delovne sile PRTLJAŽN! SLUŽBI. DELOVNE ORGANIZACIJE LETALIŠCE BRNIK..Bolje povedano: redni delavci so le izjema v obliki šefov izmene in šofer-jev majhnih traktorjev za prevoz blaga in prtljage med letali in leta-liško zgradbo. Vsaj dva vzroka oblikujeta takšno kadrovsko politiko v PRT-LJAŽNI SLUŽBI. Največ potnikov (torej poletov) je med poletjem in takrat je potrebno tudi največ delavcev. Vendar pa razlika med poletnim in zimskim periodom nikakor ni takšna. da bi takšno ka-drovanje tudi opravičila. Zatorej se moramo zateči k domnevi. da so študentje enostavno precej cenejši od rednih delavcev. To trditev nikakor ni težko argumentirati. Če vemo. da je bila v poletnih mesecih na Ijubljanskem študentskem servisu cena za • težka dela okoli 180 din, letališče pa je plačevalo 130 din na uro. stvari postavljamo na pravo mesto. Delovna organizacija ima nedvomno korist. Če računamo. kot osnovno plačo redneaa delavca 15.000 do 20.000 din plus nadu-re. nočno delo (250 odstotno plačilo) in delo v prazni-kih (250, odstotno plačilo) ter nedeljah (200 procentno plačilo). Temu prištejemo še pokojninske. zdravstvene in vse druge mo-goče dajatve in davke in trditev. da je študent vsaj dvakrat cenejši od rednega delavca se zdi več kot verjetna. V pojasnilo dodaja-mo. da je študentska ura 130 dinarjev tudi ponoči v sobotah. nedeljah in praznikih (najrazličnejše dajatve pa delovne organiza-cije za študente ne plačujejo. če odštejemo obvezne procente v -orist študentskega servisa). Materialna korist delovne organizacije z zaposlovanjem štu-dentov pa se kaže tudi z druge strani. S tako minimalnim zasluž-kom je študent prisiljen (če hoče od svojega dela imeti tudi koristi) prisiljen čim več delati. s tem pa si delovna organizacija zagotovi dovolj veliko količino delavcev. dateče promettudiobkonicah neo virano. Kaj pomeni to za delovno organizacijo? Odgovor je enostaven: vsaka zamuda, ki jo povzroči PRT-LJAŽNA SLUŽBA s prepočasnim nakladanjem in razkladanjem mora delovna organizacija Letališče Brnik plačati: ena minuta zamude jih stane 2000 din. DELOVNI ODNOSI Brez panike. nikakor nam misel ne jadra v srineri samoupravnih odnosov. V misljh imamo medsebojne stike med študenti in red-nimi delavci, ki je povsod približnoenak, pogostokrat podcenjujoč. Ne moremo trditi, da je na letaTišču poddbno, kot je moč slišati iz drugih okolij, pa vendarle se pojavljajo kot povsod tudi podobne tendence: trdovratno odklanjanje intelektualnega dela, kot manj-vrednega. Ta težnja je le malokrat izražena v direktni in čisti obliki. Najpogosteje se namreč veže za očitke o tem, da imajo bojda štu-dentje boljše plačano delovno uro kot redni delavci. Zdravilo je več kot enostavno: skrajšani čas je, vodstvo delovne organizacije pojasni delavcem koliko pridobijo (delovna organiza-cija kot celota) z zaposlovanjem študentov. POLO2AJ REDNIH DELAVCEV Pogoji dela so isti, s tem, da je delovni teden v vsakem primeru krajši. Prav tako so izpostavljeni hrupu. ki zanesljivo pušča posledice na slušnih organih in živčnih celicah. Ugovor. da sleherni delavec poseduje antifone je brezpredmeten, saj bi v primeru uporabljanja le-teh bil v življenjski nevarnosti, da ga povozi letalo ali kakšno drugo vozilp na letališču. da ne govorimo, da bi bila vsaka komuni-kacija prekinjena. Kot je že bilo uvodoma povedano, so tako študentje kot redni delavci izpostavljeni izredno onesnaženemu zraku. V zameno niso delavci deležni niti kapljice mleka ali grama vitaminov v obliki sezonskega sadja. Še več, na zadnji seji Delavskega sveta v av-gostu so sklenili, da imajo delavci, ki opravljajo težka fizična dela pravico do pol Jitra mleka dnevno. In kot po naključju so v zapi-sniku navedena vsa opravila razen pritljažne službe. seveda! KONFLIKT Ni naključje, da se je konflikt med študenti in »upravo« pojavil ravno po vprašanju mleka in sadja). Do teh dobrin je namreč moč priti v delovski menzi (en liter mleka 9 en kilogram sadja 9 en bon za malico). Študentje so lahko kupovali za dvajset dinarjev neomejene koli-čine bonov, ki so jih le-ti koristili za nakup sadja in mleka. Na koncu septembra pa se je pokazalo, da gre milo rečeno za prevaro. Z namigovanjem, da so presežne bone prodajali taksistom in raznim zastopnikom, so sklenili, da odbijejo študentom od plače vse presežne bone v višini 85 din za en bon. Drago plačilo za zdravje začinjeno z obrekovanjem! PROLOG Nagibamo se s k sklepu, da je veliko verjetneje, da si redni de-lavci odtegujejo od ust za*to, da bi zaslužili nekaj malega več! S tem grenkim sklepom na ustnicah smo sklenili poslati nekaj izvodov te Tribune v delovno organizacijo Letališče Brnik, v upa-nju, da bomo smeli v prihodnji številki ponatisniti odgovor na naša zlonamerna natolcevanja. Če odgovora ne bo, bomo sklepali, da imamo proste roke pri iskanju pojasnil v institucijah, ki se profesionalno ukvarjajo s po-goii pri delu. Studente, ki pričakujejo, da se bomo lotili tudi njihovega polo-žaja v primeru honorarnega dela pa naj potolažimo: položaj štu-dentov ni zakonsko sankcioniran, zatorej bomo še naprej deležni veselega improviziranja. MMO Uspešnost študija in aktivno sodelovanje študentov v vzgojno-izobraževalnem in raziskovalnem procesu sta podlaga samou-pravnih pravic in dolžnosti v tem procesu in oblik njihovega sa-moupravnega odločanja. Čeprav ne gre za status delavca, za kar so se študentje pred sprejemom nove ustave nekoliko modificirano zavzemali, jim položaj sodelavca v jubilejnem letu prinaša polno enakopravno odločanje v svetu visokošolske organizacije. Število delegatov študentov in število delegatov delavcev mora biti v svetu enako. Ker so v številu delegatov delavcev tudi nepe-dagoški delavci. je študentov v svetu avtomatično več kot učiteljev ali sodelavcev. Ob dejstvu. da je odločitev sveta sprejeta le, če je zanjo glasovala tako večina delegatov delavcev kot tudi večina delegatov študentov. to sicer ni bistveno. Študentje imaio svoje člane v izvršilnih organih. pedagoško-znanstvenih svetih in delov-nih telesih. Posebno pomembno funkcijo in perspektivo imajo sveti letnikov; študentje lahko tu obravnavajo tudi žgoča sprotna vprašanja študija. Povečane pravice s tem pa tudi dolžnosti odslej študentom nalagajo polno odgovornost za odločanje tudi o naj-pomembnejših zadevah v visokem šolstvu. Z uveljavljanjem družbenega vodstva se začenja tudi formalno- pravna pravica sprva sicer le posameznih predstavnikov študen-tov v vodstvenih organih fakultet in univerze. Od leta 1954 je bil v vsakerm fakultetnem in univerzitetnem svetu en član, ki so ga štu-dentje volili izmed sebe. Študent v fakultetnem svetu ni imel pra-vice glasovati, kadar se je dajalo mnenje o izvolitvi učiteljev in znanstvenih sodelavcev pa tudi ne pri potrjevanju izvolitve asi-stentov in drugih sodelavcev ter pri odločanju o učnih načrtih. En glas seveda nikoli ni vplival na izid glasovanja. Očitno je šlo za tedaj načelno stališče, da študentje o pedagoških delavcih in vse-bini študija ne morejo odločati. V fakultetni upravi študentje niso imeli članov, temveč so imeli njihovi predstavniki le pravico udelč-žiti se sej uprave, kadar so se obravnavala vprašanja pouka in uresničevanja pravil študija ter vprašanja gmotnega stanja štu-dentov, njihovega načina življenja in dela. Študentje so smeli po-vedati svoje mnenje in dajatr predloge. Študent, član univerzitet-nega sveta, ni glasoval o potrditvi izvolitve učiteljev in znanstvenih sodelavcev ne o izvolitvi članov disciplinskega sodišča II. stopnje za učitelje, in ne o sklepih in priporočilih glede učnih načrtov. Na vsakoletnih skupščinah fakultet in univerze so študentje sodelo-vali. Od leta 1960 so imeli študentje v fakultetnem svetu najmanj dva člana, v univerzitetnem pa tri. Omejitve pravice glasovanja teh članov so ostale v bistvu enake. Od leta 1965 je števiio čianov štu-dentov v svetih določal statut. Omejitev glasovalne pravice se je spremenila tako, da predstavniki študentov niso mogli soodločati o vprašanjih organizacije dela, delitvi dohodka, razpolaganju z de-lovnimi sredstvi ter o delovnih razmerjih, razen o nastopu in pre-nehanja dela delavcev na vodilnih delovnih mestih. Te omejitve so veljale do leta 1969. V univerzitetnem svetu so imeli študentje vsake fakultete od leta 1965 po enega člana, in sicer je bilo od 35 članov 9 študentov. V pedagoško-znanstvenih svetih študentje spočetka niso imeli svojih članov. S statutom določeno število študentov je le sodelo-valo v pedagoško-znanstvenih svetih, kadar so ti obravnavali štu-dijske programe in vprašanja, ki so zadevala študente, in določali o tem. Od leta 1969 pa so predstavniki študentov člani pedago-ško-znanstvenih svetov brez omejitve glasovalne pravice. Tako sta bila v univerzitetnem pedagoško-znanstvenem svetu od 24 čla- nov dva študentovska predstavnika. Število študentovskih predstavnikov v organih upravljanja je torej nenehno naraščalo. Leto 1975 pa delegatom študentov v svetih prinaša popolno enakopravnost pri odločanju, saj svet ne more sprejeti sklepa, če zanj ni glasovala večina delegatov študen-tov. Tako je vloga študentov v visokem šolstvu v Sloveniji en-kratna vJugoslaviji, če ne celo tudi zgnaj nje. Glede sestave organov upravljanja visokošolskih organizacij pa je treba poudariti še eno posebnost. Načelo dosledne primeme zastopanosti delavcev vseh struktur odpira vrata v organe uprav- Ijanja tudi delegatom nepedagoških delavcev. Zaradi odmerjenega prostora ni bilo mogoče prikazati razlogov in vzrokov za konkretne rešitve glede sestave in pristojnosti orga-nov upravljanja niti ne razčleniti posebnosti konkretnega stanja samoupravljanja v posameznih razvojnih obdobjih. IN KAJ LAHKO $E DODAMO Res je, enakopravne delegacije v samoupravnih organih fakul-tet in univerze so gotovo revolucionarna pridobitev. Toda če po-gledamo vsebino dela oz. prispevek študentskih delegacij pri delu fakultet in univerze, lahko za večino ugotovimo, da je stvar for-malne pravno narave. Delegacije enostavno nimajo svojega mnenja o večini stvareh, o katerih se odloča, kaj šele da bi priha-jale s svojimi predlogi, projekti.. Zakaj? Zato, ker študentske de-legacije nimajo ustreznega zaledja — organiziranih študentov. Zakaj pa študentje niso organizirani (ne trdimo, da ne obstoji štu-dentska organizacija oz. ZSMS na univerzi), bomo poskušali poja-sniti v eni od naslednjih številk TRIBUNE. Podrobneje si oglejmo le en primer — reformo visokošolskega študija. Čeprav je reforma inicirana s študentskim gibanjem v letih 1968—72, je sedanji pri-spevek študentov zveden na nemo (z dvigom rok) podporo v sa-moupravnih organih. Sama reforma prinaša novosti. Zlasti po-membna bo spremenjena vloga univerze v združenem delu, kar se bo pokazalo tudi skozi izboljšanje materialnih pogojev za delo in seveda izdelava novih študijskih programov. Bolj kot ne pa ost-jajo odprta vprašanja kadrovskih pogojev študija (strokovna in zlasti pedagoško usposobljenost predavateljev, število študentov na enega asistenta), študijskega in izpitnega režima, kar pa je ne- posredno vezano na odnose med študenti in profesorji, ki so še daleč od »ustvarjalnega vzdušja.« To so stvari, ki jih brez aktivne udeležbe študentov ne bomo spremenili. S tem ne mislimo na »forumski aktivizem« ki je danes prevladujoča oblika uveljavljanja »interesov in potreb«študentov in verjetno mladine sploh. V mislih imamo enoten in odločen na-stop večine študentov za takšno univerzo, ki bo vsaj »konkurenč-na« najsodobnejšim univerzam v svetu. Ni dvoma, da bo tako. Ne vemo pa, kdaj in kako. 1 Milan Fabjančič. Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvobo-ditve 1945. 1975. str. 78 I. V. SAMO UPRAVHO BDLOČAKiE ^TUDENTOV THIBIIIU Delavci štrajkajo. Oblasti pripeljejo stavkokaze. Tovarno obkrožijo oboroženi miličniki. Delavcem grozijo. V bližini to-varne potekajo vojaške vaje. Zveze tovarne z ostalim svetom so prekinjene. Telefoni izklopljeni. Delavci ne smejo iz tovar-ne. Vse to nima nikakršne zveze s sovražnikom M. Thatcher št. 1. Ali pač: tudi v Kratovu se delavci borijo proti oblasti. Le da ta ni bri-tanska državna vlada, temveč izvršni svet občine Kratovo. I. Kratovo je občina v vzhodni Makedoniji. Ima 6000 prebivalcev in svojega velikana — rudarski kombinat Sileks. Ta požira občin- ske palčke in požrl bi tudi tovarno brusilnega platna, brusil in pa-pirja Idnina, če se ne bi uprli — delavci. Integracija (ali združevanje, kakor se danes imenuje žrtje malih rib Sileksa in Idnine (dveh tovarn, ki imata vsaka tudi svoj nogo metni klub — prva NK Sileks in druga NK Brus) naj bi dala nova delovna mesta in povečala izkoriščenost strojev ter rast dohodka. Toda kljub temu, da so občinski in tovarniški veljaki že podpisali elaborat o združitvi, delavci Idnine niso dojeli svetle prihodnosti, ki jih je čakala. Kajti: oni ne menjavajo vrabca v roki z golobom na strehi. Vedo, da je izkoriščenost strojev v njihovi tovarni bila lani nad povprečjem v Makedoniji (v Idnini 82%, v SR Makedoniji 71,9%), izvoz so povečali za 400 odstotkov in presežek dohodka je znašal 14 starih milijard. Zakaj bi naj torej šli v žrelo velikana? Očitno jim občinski veljaki tega niso znali razložiti. In delavci so glasovali proti združitvi. Toda — tudi izvršni svet občine Kratovo ni od muh. 3. junija je sprejel odlok o začasni upravi v tovarni Idnina. 7. junija je nova viadajoča gamitura vstopila v tovarno. In začel se je štrajk, malo beli (»nihče me ne more tako slabo plačati, kot lahko slabo delam«), malo klasični (popolna ustavitev proizvodnje). In spet se je izvršni svet oKine Kratovo izkazal kot oblast, ki ve kaj dela. Skupaj z občinskim komitejem Zveze komunistov (ki pri celi stvari ni stal ob strani, saj je novo prihajajoči tovarniški upravi v tovarni počistil teren takd, da je razpustil osnovno organizacijo ZK s 65 člani) se je odločil, da je potrebno položaj v »uporniški« to-varni rešiti z »adrrsinistrativnimi in drugimi pritiski, grožnjami in izsi-Ijevanji«. In beseda ni konj. Občinski veljaki so poslali v tovarno 60 nezaposlenih delavcev s seznama občinske skupnosti za zapo-slovanje, ki naj bi kot stavkokazi razbijali štrajk. Ni bilo dovolj. Po-trebni so bili še oboroženi miličniki, ki so za dva dni zastražili to-varno in grozili delavcem, vojska, ki je v bližini tovarne igrala ne-kakšne vojaške vaje, občinski vojaški oddelek, ki je nekaj stavka-jočih delavcev poklical na vojaške vaje, še 30 stavkokazov iz to varne Sileks, izklop tovarniških telefonov, prepoved delavcem Id-nine, da zapuščajo tovarno... Začnejo se obiski iz Skopja in po 45 dnevih štrajka delavci zač-nejo spet delati. Kljub temu da je predsednik Zveze sindikatov Makedonije dr. Aleksandar Donev po koncu prvega štrajka rekel, da«>nove poskuse prekinitve dela lahko kratko malo imenujemo sovražna dejavnost«, pa so delavci po petih dnevih dela spet za-čeli štrajk. Tokrat za naslednjih 13 dni. Tako je (do zdaj) najdaljši povojni jugoslovanski štrajk trajal skupaj 53 dni. »Ta štrajk je sramota za delavski razred Kratova, Makedo-nije in Jugoslavije,« je druga »cvetka«, s katero se kiti predsed-nik makedonskih sindikatov Donev. In da ne bi bilo nobenega dvoma, kaj konkretno je s tem mislil, nadaljuje: »Nihče nima pra-vice »da se cenjka« ali bo ali ne bo delal«. Pravzaprav po vsem tem ni čudno, da so v SFRJ edini organi, ki imajo popolne podatke o štrajkih sekretariati za notranje zadeve. Kajti sindikat ima še preveč dela s tem kako povečati proizvodnjo, in sploh z doseganjem kvantitativnih kazalcev rasti dmžbenega standarda, da bi se ukvarjal še z delavci in z njihovimi zgodovin-skimi pravicami, ki so si jih delavci priborili v večstoletnem boju, ki jim jih jamčita tako ustava kot ostala zakonodaja. Delavci naj delajo kot zamorci, mi vsi pa bomo še naprej protestiral.i proti apartheidu v Južni Afriki. P.S. To pisanje nima s tistimi sociologi, ki so v Ptuju m&drovali o kvaliteti življenja in v Tovarni glinice in aluminija Kidričevo tavali pp velikih halah, v dimu, v smrdljivih in strupenih plinih in v prahu (»zavoljo česar ne vidiš s srede hale do enega ali drugega konca, obiskovalci malone omedlevajo, delavci, ki delajotam, si pa nako-pavajo bolezni,J$ncpo-%redni bliJini tovora. Smrtna doza kemikalije naj hi bila gram v kubifnem inetru vode in jc na ra/dalji tci 150 metmv nc bi bilo vcč futili. Pomirljive izjave ponujajo tudi izvc-dcnci francmke korrmije t» nuklearno ener-gijo, ki w v laboratoriju simulirali mozno kemično reakcijo in srcdi trdna sporočili jav-nosti. da jc reakcija mcd slano vodo in nekaj grami Heksan«orida »počasna in ni povzro-t\\a ck^plozije«. Toda kaj bi se zgodilo z nckaj tonami kemi-kalijc? Izvcdcnci »Greenpeace« imajo svoj odgovor: cksploTJja ob vplinjcvanju hekta-flounda jc povsem možna. Če cksplodira sod, «e lahko »projj verižna rcakcija! Po mncnju predstavnikov ekolcrike organiza-cijc. ki glasno odmeva v tukajtajem tisku, $o lahko poslcdicc ncsrcfic v Sevcrnem morju prccej hujke iztoke pred podobnimi posegi, obenem pa sprožilo tožbo v Londonu. Sodišče ni oklev alo in je samo 8 dni kasneje, 1. decem- Coln ekološkega zdruienja Greenpeace pred središčem Windscale: akcija, ki je sprožila plaz protestov bra lani obsodila Greenpeace zaradi oviranja tožnikovega podjetja na kazen 50.000 funtov (poldruga milijarda v starih dinarjih). ki jo mora plačati do I. februarja. Kot nalašč pa so taistega dne. prvega de-cembra. odkrili na obalah biizu VVindscale. med naseljema St. Bees in Eskmeals. hudo ra-dioakuvne alge. Radioaktivnost je za 1000-krat presegala normalno. Dan zatem so prepovedali dostop na 15 kilometrov obale. Stekla je uradna preiskava. ki jo vodita Glavno nadzorništvo jedrskih naprav in Ministrstvo za okolje. Izidi še niso znani, objavili pa so nekaj podatkov, ob katerih lahko le zmaju-jemo z glavo. % Radioaktivne odplake niso spustili v morje le 13. ncvembra, ko so jih opazili potapljači Geenpeace. temveč tudi 11. in še 16. novem-bra. Izvirale so iz obrata 205, kjer ločujejo uran in plutonij. Enkrat letno odstijo posode, kjer poteka ločevanje in sicer najprej s poseb-nim topilom. zatem pa jih splaknejo s čisto vodo; slednjo zatem spustijo v morje, saj je le malo radiorktivna. Lani pa je šlo vse narobe: ko so opravili dščenje, se je na topilu nabrala debela oljna plast, nad njo pa še plast pene; oboje je bilo zaradi še nepojasnjenih razlogov zelo močno radioaktivno. V obratu so z veli-kimi težavami lodli oljno snov in peno od te-kočine ter ju prečrpali v drug zbiralnik. Izka-zalo pa se je, da so podcenjevali radioaktivnost teh nenavadnih odpadkov, ki je prešla tudi na cevi in zbiralnik. Očitno je postalo, da se mo-rajo strupene nadloge čim prej znebiti in tedaj je dozorela dobesedno zločinska odločitev — radioaktivno godljo so po sicer že opuščenem cevovodu v treh odmerkih odtočili v morje! Odtno so imeli smolo. Dvomljivci se seveda FOTOGRAFIJA ŽIVLJENJE IN TEHNIKA, JUNU 1984 Kratkovidnost odločanja o uvozu tiska iz tujine dobro ilustrira taie primer: Kot je znano, nam turisti prinašajo devize. Da pa bodo turisti k nam prišli in se dobro počutili, jim je treba omogočiti. da tudi pri nas kupijo denimo Playboy. Torej ga uvozimo. Za vso ostalo literaturo pa ni denarja, ker kratkoročno od tega ni koristi. Dejstvo je. da razvoju ne sledimo, kaj šele, da bi ga soustvarjali. Prisiljeni smo in prisiljeni bomo sprejemati tuje pogoje ter tako pa-dati v ekonomsko odvisnost. S tem pa bo v nevarnosti tudi naša politična odvisnost. \z članka Neže Exel z naslovom Dioksin, multinacionalke in mi — ki je bil objavljen v Delu 7. maja 1984, navajam naslednji del: V članku B. Mašanoviča »Iz pogodbe s transnacionalkami je treba črtati škodljiva določila« (Delo, 17. april 1984) je govora o našem sodelovanju s takimi družbami in kako je naša kemična in-dustrija že potegnila krajši konec pri pogodbi s farmacevtsko proi-zvodnjo. Sprašujem se, ali je podpis za nas neugodnih klavzul povzročila nesposobnost naših pogajalcev ali naš pritisk? Bati se je. da ne bi z bodočimi pogodbami sprejeli neke, za okolje in člo veka uničujoče tehnologije, ki bi nam jo nudili in vsiljevali zato. ker ker je proizvodnja pri njih prepovedana ali pa so predpisi za zaš-čito okolja tako zahtevni, da se jim proizvodnja ne »izplača«. Pri nas bi se morda izplačala, če bi opustili zaščito okolja, kakor to počno mnoge naše industrije (vključno s prašičerejo). To lahko doleti družbo, ki neustrezno vlaga v domače znanje. TRIBUNA - STUDENTSKI CASOPIS lllll II GREENPEACE ZELENl MIR Pisanje, katerega namen je predstavitev nekega združenja, or-ganizacije ali česa podobnega, je pri večinoma uniformirani struk- turi institucij utrujajoče. Ena svetlih izjem je organizacija Green-peace (v nadaljnjem besedilu GP), mednarodno združenje borcev za »zeleni mir«, ki je bila ustanovljena leta 1974 na Novi Zelandiji, danes pa je vanjo vključenih 16 držav. To so brez izjeme države zahodnega sveta: Avstralija, ZDA, ZRN.Kanada, Velika Britani-ja....(prodor navzhod še načrtujejo) GP je sestavljena iz treh kakovostno in količinsko različnih ni-vojev: 1 v vsaki državi članici je manjše število polnopravnih članov, v celem svetu jih je 80, v ZRN 17. 2. Mobilnost in učinkovitost gradi GP predvsem na podpornih članih, ki jih je samo v ZRN okoli 6000. 3. Za znanstveno platformo skrbi strokovna služba profesional-cev. Samo polnopravni člani imajo možnost vplivati na »statut« in na akcijsko usmeritev organizacije. S tako majhnim številom polno-pravnih članov je onemogočena — tako pravi P. Kampmeier — možnost manipulacije znotraj organizacije same, npr. z infiltrira-njem večjega števila med seboj organiziranih posameznikov. Tako ni možno prenašanje političnih (beri: strankarskih, ideolo-ških) konstrukcij v združenje, skratka gibanja ni moč opredeliti z aspekta uveljavljenih (že konstituiranih) političnih struj. Primer ri-goroznosti tega pravila je, da je polnopravnim članom prepove-dano biti pripadnik katere koli politične stranke. Sprejemanje novih članov (polnopravnih) je dolgotrajen proces in poteka veči-noma prek personalne unije. Peter Kampmaier med prisrčnim kramljanjem z vaščani, uredništvom ,,Razmerij" in lokalnimi organi sredujejo svoje rezultate na »višje inštance«. raznorazne državne komiteje. ki skrbijo za pisano paleto človekove zaščite. Tu se ne bomo spuščali v to, koliko ti birokratski aparati, katerih logika že-lodca je ponavadi v nasprotju z njihovo deklarirano funkcijo, te re-zultate spravijo na dan. Predpostavimo, da, kar verjetnoni prav po-gosto. te rezultate tudi objavijo. V endar način, kako pridejo v jav-nost deluje v nasprotju z njihovo znanstveno resničnostjo. Forma znanstvenega spoznanja, ki se opredmeti v abstraktnih izrazih številk in formul, deluje na zavest Ijudi prej paralizirajoče kot aktivi-zacijsko. Zato je objektivnost poročil, ki so utemeljena le na abstraktnem znanstvenem spoznanju objektivnega sveta, lažna in največkrat le farsa, s katero različne institucije doka-zujejo, da vendarie delujejo v dobro človeštva. Slepota, v kateri znanstvenik spregleda.da ni dovolj samo delati, ampak da je treba svoja spoznanja tudi družbeno ovrednotiti, rezultira v fantazmo o pošteni in ubogi znanosti in umazani politiki. Tu je Kampmaier nakazal tisti odločilni preboj, ki se je na Za-hodu izbojeval v okviru ekoloških gibanj — preboj, ki postavi znanost zunaj njenih, s kapitalsko logiko omejenih, okvirov in iz-postavi njen kritični potencial, potencial, ki si ga mora v času, ko ne zadošča več pet zdravih čutov za boj proti vsem oblikam po-tvarjanja sveta, prisvojiti vsaka revolucionarna praksa. Plezanje na dimnike, protestne akcije pred tovarnami dioksina, ekološke detektivne akcije itd., to je samo površje nekega glob-Ijega premika. soočanje naravoslovja, družboslovja in praktične akcije. Vprašanje ekologije se tako zastavlja predvsem kot vpra-šanje sinteze. Ni patako s podpornimi člani, v vrste katerih se lahko poljuben subjekt priključi zelo hitro. O akcijah in njih izvedbah odločajo polnopravni člani, podporne člane o tem obveščajo prek množičnih medijev. Lani so npr. pripadniki GP zasedli dimnik termoelektrarne, ki ni imel vgrajenih filtrirnih naprav, pred izvedbo so akterji »trenirali« na najetem dimniku, izvajalca akcije pa sta bila dva izvežbana al-pinista (vzpon na okoli 250 m visok dimnik). Profesionalen pristop je očiten tudi pri najbolj svežem projektu GP: strokovna služba v Hamburgu opremlja laboratorijsko ladjo, ki naj bi plula po vseh (vsaj zahodnih) evropskih rekah ter analizirala vzorce vode... Oprema te ladje kot tudi vsi ostali stroški so kriti iz denamih pri-spevkov podpornih članov. Greenpeace — Die Griinen Neobveščeni mnogokrat istovetijo Greenpeace in t.i. »Zele-ne«, kar je seveda daleč od resnice. Razčistimo to: Greenpeace je mednarodna ekološka organizacija, zeleni su politična stranka v Zvezni republiki Nemčiji, ki je nastala iz poseb-nih iniciativ občanov in katere karakter ni prvenstveno ekološki, temveč je to le del njihovega delovanja (čeprav velik). Med omenjenima subjektoma obstaja sicer komunikacija, ki pa ni institucionalizirana. Sodelovanje je torej priložnostno, popol-noma omejeno na ekološko področje oziroma tudi na področje razorožitvef oboroževalne tekme, če ima to tudi ekološke impli-kacije. Politični karakter Greenpeace je razumeti v smislu učin-kovitosti in uveljavljanja njMvega delovanja, ne pa v povezavi z ideološko obarvanim funkPMpranjem. Potem, ko si je ogledal skoraj celo Slovenijo, se je SUPER-KAMPMAIER ustavil tudi v znamenitem Ijubljanskem kulturno-kongresnem hramu Ivana Cankarja in zainteresirani slovenski javnosti predaval o svoji življenjski poti, na kateri je počasi preko različnih izkušenj prehajal na pozicije revolucionarnega boja proti ekološkemu imperializmu. Predavanje, ki je imelo sicer nekoliko ponesrečen naslov EKOLOGIJA IN RAČUNALNIŠTVO, je bilo vseskozi prežeto s tistim, s čimer se Peter razlikuje od nevtralnega znanstvenika, ki samo raziskuje, analizira in beleži, prežeto je bilo s praktičnim čutom za družbeno realnost, s tisto vezjo, ki povezuje racionalno znanstveno spoznanje s praktičnim, neznanstvenim, intuitivnim spoznanjem kot rezultatom in izhodiščem njegove družbene angažiranosti. Velik del slovenske znanstvene javnosti je sprejel to, da v Domu Ivana Cankarja o tako delikatni temi pre-dava 21-letni študent kemije, povrh vsega pa še iz ZRN, kot ne-sramnonezaupanjevnjenostrokovnost. Intoje biločutititudivne-koliko užaljenem podtonu strokovnih vprašanj, s katerimi so pre-verjali, koliko ta »čudežni otrok« res zna. Toda problem je povsem drugje. Nihče ne dvomi, da slovenski znanstveniki ne morejo narediti prav tako dobre, oz. še bolj natančne in bolj strokovne analize, in nikakor ni prišel Peter Kampmaier sem z name-nom, da bi učil naše doktorje znanosti kako uporabljati plin-ski kromatogram. Sem je prišel kot ekolog in to v tistem smi-slu, v Katerem danes ekologija dobiva prizvok nečesa, kar prebija njeno zgolj znanstveno omejenost in preko družbene akcije ne prihaja samo do spoznanja o družbenem pomenu svojih rezultatov, pač pa tudi o družbenih predpostavkah, ki jo hočejo opredeliti kot zgolj znanost, deklo, ki naj se ukvarja samo z resnicami objektivnega sveta. Tu je tista točka, na ka-teri Kampmaier odstopa od vseh tistih, ne glede na nacionalnost, ki sami sebe v prvi vrsti imenujejo Znanstvenike in s tem smatrajo svoje odrešujoče početje izvzeto iz »umazane židovske pojavno-sti.« To za kar nam tu gre, je v razpravi, ki je sledila predavanju, pre-prostoin jasnoizpostavilatov. Alenka Bizjakin bi lahko povzeKakole: Nihče ne dvomi v znanstveno usposobljenost in objektivnost naših znanstvenikov, vendar ali imamo zaradi tega več čistega zraka in zdrave pitne vode? Če postavimo kot merilo ekološko situacijo v Sloveniji, potem avreola znanstvenosti zbledi v primerjavi s Slo-venijo, ki crkuje. Klasičen samozaščitni ugovor znanstvenikov je, da opravljajo svojo dolžnost. Njihova dolžnost je ponavadi opravljena. ko po- Idejo neke vrste »disidenstva« v znanosti, neke »drugačne« znanosti, ki jo je izpostavil dr. Hubert Požarnik, je vsekakortreba podpreti, pri tem pa ne smemo pozabiti, na kar nas je opozoril tudi Kampmaier, da živimo v neki drugi družbeno-politični realno-sti, kot je v zahodni Evropi. To med drugim pomeni, da pri nas ne more vsak navdušen kemik ali biolog biti ekološki deitektiv, ker kot posameznik ne razpolaga z dovolj cvenka, da o tenm, da se dolo-čenega materiala in aparatur sploh ne da dobiti, sploh ne govori-mo. Toda znotraj gibanja Znanost mladini se odpira prostor tudi za bolj pogumne ekološke akcije. Predavanje Petra Kampmaierja bo v celoti objavlljeno v eni od naslednjih številk Časopisa za kritiko znanosti. Tu vam posredu-jemo le indijansko pesem, s katero je svoje predavanje končal: Šele ko bo ubita zadnja žival, ujeta zadnja riba in posekano zadnje drevo, vam bo postalo jasno, da denarja ni mogoče jesti! Prilogo o Kampmaierju skup sklanfala: A.K. in S.D. lllll III ŠTUDENTSKI CASOPIS - TRIBUN) Letos spomladi je Delo na prvi strani v svojem poročilu ev-forično slavilo JE KRŠKO kot »naš največji tehnološki do-sežek v minulem desetietju«, vendar je v nadaljnji izgradnji elektroenergetske infrastrukture v Sloveniji vendarle dobila prednost veriga hidroelektram na Savi in Muri. Tehnični pro-blemi pri obratovanju, ki se ponavadi škrijejo pod poročila o načrtovanih in rednih kontrolnih in vzdrževalnih delih«, še vedno ne docela izpolnjeni pogoji za »varno« obratovanje, spori z VVestinghausom, izgube elektrogospodarstva zaradi naraščajoče vrednosti dolarja in s tem naraščanje naših dol-gov, vse to je bilo za slovensko birokracijo očitno dovolj dobra lekcija, da ni spet stopila v ruleto novih s tehnokratsko evforijo podprtih projektov »21. stoletja.« O JE PREVLAKA, prav tako skupnem projektu slovenskega in hrvaškega elek-trogospodarstva tudi ni kaj dosti slišati, nekaj se šušlja o sporih okoli lokacije in financ, toda pustimo čenčfe, že samo dejstvo, da se o tem projektu ne govori evforično na prvih straneh, je dovolj velik dokaz. da je še veliko vozlov zavozla-nfti. RAZPRODAJA NUKLEARK Atomski lobi v razvitih deželah se je znašel v težki krizi, v kateri ga v glavnern rešujejo samo dobre politične zveze s krvnim bra-tom kompleksom vojaške industrije. Ne samo odpori prebivalstva, pač pa sama preorientacija, s tehnokratsko metaforo povedano, »iz industrijske v informacijsko družbo«, zožuje manevrski prostor atomskemu lobiju na »domačem tržišču«, še zlasti potem, ko se je npr. v Franciji izkazalo, da ta »najcenejši vir energije« dol-guje državi celih 20 milijard dolarjev! Prerokovane in z vsem znan-stvenim inštrumentarijem dokazane stopnje rasti energetske po-rabe so se izkazale kot prognoza prevelikih apetitov državno-energetskih monopolov. Pri jedrskih elektrarnah pa se je tudi po-kazalo, da še niso razrešena tudi povsem tehnična vprašanja, ki so se zaradi kratkoročnih profitnih interesov prenašala v ne-skončnost, kar vse draži že tako astronomsko drage objekte (glej START 40 z dne 16. 6. 1984). Kam torej z vso to ogromno maso kapitala, nakopičeno v znanstveni in tehnološki potencial, kako pretvoriti ta še nedovršeni kapital v njegovo najvišjo, t.j. denarno obliko? Ko se zaprejo eni trgi si je treba na takšen ali drugačen način odpreti nove. V mednarodnem biznisu je več uspešnih CECLTA/LORIMT Dark "fcThemseives metod, kako uveljaviti čarobno formulo »Sezam, odpri se«: 1.) na videz ugodni kreditni pogoji za satelitsko deželo, ki kupi jedrsko tehnologijo, 2.) odpiranje izvoznih možnosti satelitskemu partnerju na svoja tržišča 3. politični in ekonomski pritiski, kamorsodi tudi podpiranjetistih političnih in znanstvenih staiktur, ki so v satelitski deželi za razvoj te tehnologije (da ne bo pomote, tu ne gre za nobeno direktno podkupovanje, ampak za raznovrstne oblike »pomoči«) 4.) direktno podkupovanje odgovornih politikov in znanstveni-kov. Atomskemu lobiju se duri odpirajo, zlepa ali zgrda. Španska vlada je hotela preprečiti nacionalno katastrofo in se je odpo-vedala jedrskemu programu v vrednosti 20 milijard dolarjev, toda počasi je vendarle popustila pritiskom in sprejela sicer močno skrčen program izgradnje jedrskih elektrarn. Energetsko bogata Kolumbija gradi prvo nuklearko, nanjo se pripravljajo v Peaiju, s projekti pričenjajo na Filipinih in na Kitaj-skem in kot krona mednarodnega atomskega biznisa nam na koncu ostane Turčija, kjer gradijo kar tri centrale in to vsako z dru-gačno tehnologijo. Vendar ne gre samo za nuklearke in njihovo ekološko in družbeno spornost. Nuklearke so samo simptom, ki je spregovoril, simptom preindustrializacije »tretjega sveta«. Na nu-klearke se vežejo kompleksi energetsko zahtevnih tehnologij, že-lezarne, jeklarne, bazična kemija itd., katerih mednarodna renta-bilnost je v luči »nove mednarodne delitve dela« vprašljiva. Ta vprašaj pa ima svoje težke in radikalne politične posledice, v RIBUNA -ŠTUDENTSKI CASOPIS imenu katerih se v socialističnih državah obujajo ideologije v stilu »več ton jekla, več ton socialistične zavesti«. UVEK Sl Ml DRAGA BILA Seveda pa nobena država, ki se ima za kolikortoliko neodvisno, ni že vnaprej prisiljena v take posle, oz. kot menda nekje pravi Janez Stanovnik. »Nikakor ne moremo reči, da so nam Američani vsilili gradnjo JE KRŠKO. « Moči mednarodnih lobijev nikakor ne gre podcenjevati, toda s stališča naše akcije zdaj in tukaj je treba obračunati z lobiji tukaj in zdaj. Nikakor ni naš namen vmešavati se v notranje zadeve SAP Vojvodine, ki naj bi leta 1988 mkje nad Novim Sadom začela graditi svojo nuklearko, toda to je vprašanje, ki v celoti zadeva razvojno politiko Jugoslavije in to ne samo na elektrogospodarskem področju, saj ima to vprašanje svoje težke politične posledice. Na kaj mislim? Po debaklu z VVestinghausom stoji celoteh jugoslovanski pro-gram izgradnje jedrskih elektram pred dilemo za čigavo tehnolo-gijo se odločiti. Končno je namreč postalo jasno, dase je treba od-ločiti za enega proizvajalca, ker lahko le unificirana gradnja do neke mere kompenzira astronomske stroške gradnje, poenoti kreditne pogoje in omogoči sodelovanje domačim podjetjem. In prav tu je središčna točka, na kateri se križajo različni regionalni interesi in na kateri se vidijo vse mednarodne ekonomske in poli-tične silnice, ki potekajo skozi Jugoslavijo. Če je nekaj časa že kazalo, da bo v borbi za jugoslovanski trg zmagala druga ameriška nuklearna trans^nacionalka, je malo po tistem START objavil članek o sila uspešnem sodelovanju sarajev-skega ENERGOINVESTA pri gradnji sovjetskih nukleark in številne dlani so se kasneje ogrele za t.i. finski model — kom-binacijo vzhodne in zahodne tehnologije, v igro pa so z bolj ali manj močnimi aduti poleg starih interesentov, ki so kon-kurirali že za JE KRŠKO, vstopili tudi Indijci. Vsi pa bi radi na vsak način pomagali Jugoslaviji, da čim hitreje zakoraka v globoko blato »tehnologije 21. stoletja.« Čeprav so vodilni jugoslovanski energetiki, med drugimi dr. Hr-voje Požar, poudarili, da se je glede enotne tehnologije treba do-govoriti takoj, pa jedrska enolončnica, ki se kuha v različnih poli-tičnih kuhinjah še nima enotnega okusa. V nestabilni politični knmi, kjer se čez noč podirajo zavezništva, tudi ni mogoče vsaj na daleč ovohati, kaj se bo konec koncev skuhalo v jugoslovanski je-drski kuhinji.Te svojevrstne »sreče v nesreči« pa se nasprotniki bi-rokratsko-tehnokratskih razvojnih projekcij ne bi smeli preveč ve-seliti. Kaj lahko se namreč zgodi, da bo tudi načelni dogovor o enotnem tipu nukleark pri nas šel rakom žvižgat kot že toliko nar čelnih političnih opredelitev pred njim, kar pa še ne pomeni, da se nukleark pri nas ne bo gradilo, pomeni pa, da bo postal aktualen »turški model«, se pravi, vsaka republika in pokrajina si bo poi-skala svojega partnerja in Jugoslavija bo postala svojevrstno raz-stavišče celotne svetovne jedrske tehnologije. To je seveda samo najbolj grozljiv in črn izmed vseh možnih scenarijev, ki je sicer praktično popolnoma nemogoč, saj bi de facto pomenil tudi raz-pad Jugoslavije. Odločitve Vojvodine, da zgradi svojo nuklearko, ne smemo poenostavljeno gledati kot zaroto zlobnih tehnokratov, ki jih pod-pira ta ali oni zunanji partner in pokrajinska birokracija, odločitev je treba gledati predvsem v luči družbenoekonomske stvarnosti in političnega trenutka v Jugoslaviji. Vojvodina, ki razen nafte in ze-meljskega plina ne razpolaga z nobenim drugim klasičnim ener-getskim bogastvom, bo po tistem, ko bo izplačana amortizacija ti-stih energetskih objektov, v drugih republikah in pokrajini Kosovo v katere je vlagala svoja sredstva ostala praktično brez vnaprej zagotovljenih količin električne energije. Ker vse kaže, da združe-vanje dela in sredstev vse teže prebija regionalne meje, teži vsaka republika in avtonomna pokrajina k energetski samoza-dostnosti. Tako ostaja neizkoriščen predvsem hidropotencial, torej tisti vir el. energije, ki je vsaj v splošnem ekološko najbolj sprejemljiv in gledano s pozicije jugoslovanskega delavskega ra-zreda tudi ekonomsko in politično edina ustrezna rešitev, saj an-gažirajo domačo akumulacijo (če je je še kaj), domačo tehnologi-jo, nezaposlenih gradbincev pa je že itak preveč. O ALTERNATIVAH Še najslabša alternativa je bratsko združenje vseh domačih Iju-biteljev jedrskih elektrarn v enoten blok, se pravi uresničevanje dogovora o enotni jedrski tehnologiji pri nas. Enoten jedrski blok bi verjetno izšel kot zmagovalec v konkurenci z ostalimi viri energije in ob »podpori« tujih kreditov bi postale nuklearke v Jugoslaviji osnova nadaljnjega energetskega razvoja. Kam pelje »turški model«, sem verjetno dovolj jasno povedal. Tudi takšna nasloni-tev na lastne vire, ki bi sicer angažirala domači kapital v vseh obli- kah, obenem pa pustila nedotaknjeno dosedanjo gospodarsko staikturo, katere osnovna značilnost je preindustrializacija, in ne-dotaknjen sam elektrogospodarski sistem, za katerega je značil-no, da je nepovezan na nivoju celotne države, monopolno centra-lističen na nivoju republik in po svoji ekonomski logiki usmerjen ne k zmanjšanju, pač pa k zvečanju porabe el. energije, takšna do-mača usmeritev ni nobena altemativa. Alternativa je v povezano-sti in hkrati decentraliziranosti in predvsem demonopoliziranosti sistema, alternativa so tiste sistemske rešitve, ki bodo spodbujale tako k bolj racionalni rabi kot k razvoju obnovljivih in ekološko ne-škodljivih virov energije. Domača termoelektrarna brez čistilne naprave je prav tako slaba alternativa kot JE. Atternativa vsekakor ni gospodarska naslonitev na ogromne in tehnološko zastarele tehnologije kot so Jesenice, IMV, Kidričevo itd. Alternativa je pre-strukturiranje gospodarstva o kateri toliko govorijo, med tem ko usmerjajo skoraj vsa preostala družbena sredstva velikanom, ki so jih spitaii v dobi socrealizma. Altemativa zahteva politično akcijo, predvsem akcijo v obstoje-čih institucijah. Spontan odpor protik tehnokratskim projektom in birokratskemu upravljanju mora biti energetska osnova te poli-tične pulzije, stalno cepljenje jeder mora prebiti debele zaščitne plašče okostenelih institucij. NUKLEARKE SO SIMPTOM, Kl NAS NE SME TAKO PREV-ZETI, DA NE Bl ANALIZIRALI VZROKOV PROCESA, Kl PELJE V MRTVI KONEC! DES ILUSIO ¦•III 1111 1983 V I H I ^| ¦-. I ^m III i^H ^M I fl MICHEL FOCUALT kaznovanja in poročilo prič afektira današnjega bralca. enako kot je tedaj prisotno publiko. Kaznovanje hoče pokazati kot javno. ne-prikrito. prej fizično kot mentalno. nasilno. Tako odkrije nov objekt starega problema — zločin in kaznovanje sta družbena produkta. podobno kot sodniki. advokati. policija in javnost. ki kreirajo nov sistem. kateremu so potrebni in jih proizvaja. Vse do 18. stoletja je bilo kaznovanje zločina teater mučenja in bolečine, ki demolira telo in služi kot družbena kontrola. Kasneje se praksa spremeni, krutost zamenja psevdoprizanesljivost — odslej se ne sodi telesa, ampak dušo. Nov način kaznovanja pa ni' preobrazil tudi jurističnih kvaHfikacij, temveč je pripomogel k od-pravi odgovornosti, s tem pa k zastrtju njihove drže oblasti, ra-zmerja gospostva. Sedaj se za kaznovanje uporablja psihiatrično znanje, obenem pa se opravičuje in krepi prikrita oblast kaznoval-nega sistema, oblast, ki se uspešno maskira z zakonom, ki ga pomaga oblikovati. Po Foucaultu ta novi način kaznovanja, obe- gim tudi svojemu stilsko dodelanemu načinu pisanja, ki pa pri po-vršnem branju zavede in zmede, pripomogel pa naj bi h gibanju zakrnelega uma ter drugačnega mišljenja. »Grški modrec, židov-ski prerok. rimski zakonodajalec so še vedno modeli. ki preganjajo tiste, katerih praksa je govorenje in pisanje. Sanjam o intelektual-cu, ki uničuje očitnosti in splošnosti, ki v inerciji in pritisku sedanjo-sti locira in označi široke točke, priložnosti, smeri moči, ki je ne-nehno v gibanju, ne ve, kaj bo mislil jutri, ker preveč pazi na danes...« (Telos 32, str. 161) (Delavska enotnost — 1984) »Damiensa so 2. marca 1757 obsodili na »častno globo pred glavnimi vrati pariške Cerkve«, kamor naj bi ga »pripeljali in ga go-lega, v sami srajci vozili na cizi, držal pa naj bi gorečo voščeno baklo, težko dve livri«: nato naj bi mu »na trgu Greve na že ome-njeni cizi in na odru, ki so ga tam postavili, z razbeljenimi kleščami ščipali prsi, roke stegna in meča — v desnici naj bi držal nož, s ka-terim je bil zagrešil paricid — in ga žgali z žveplenim ognjem, na mesta, kjer so ga bili ščipali, pa naj bi mu zlili staljen svinec, vrelo olje, gorečo smolo, staljena in pomešana vosek in žveplo, nato pa naj bi njegovo telo vlekli in raztrgali štirje konji, ude in telo naj bi sežgali, ko bi ostal le še pepel, naj bi ta pepel raztrosili. «(M. Fou-cault: Nadzorovanje in kaznovanje, str. 9) Vsaka izmed Foucaultovih knjig se začne s predstavitvijo feno-mena, ki je tuj današnjemu mišljenju. Ladja norcev v Zgodovini norosti v času klasicizma, Demienova tortura v Nadzorovanju in kaznovanju in zanikanje represiranja seksualnosti med viktorijanci v Zgodovini seksualnosti. Retorično so ti primeri izredno drama-tični in naj bi služili temu, da bralca soočijo s problemom. Vendar gre še za nekaj drugega. Ladja norcev ter omenjena eksekucija sta bili tipični za zadevano družbeno formacijo: srednji vek, ancien regime. Njuna nenavadnost ne izhaja iz dane časovne izjemnosti, ampak \z njune razlike glede na sedanjost. Podobno kot Nietzsche Foucault raziskuje problem tako, da se iz sedanjosti vrača v preteklost vse dokler ne odkrije tistega, kar šokira trenutno mišljenje, se mu gnusi ali se mu zdi absurdno. Naslednji korak je razdelava logike tega očitno absurdnega fenomenč da pokaže. kako operira kot družbena praksa ter kako naj bo razu*. iljen v svo-jem lastnem času kot legitimen, pomemben ali smiser ~etudi se nam sedaj takšen ne kaže. Skozi to genealogijo je sec juplikat pretekle prakse spodkopan kot nevprašljiv, legkime.t, institucio-naliziran. Na ta način praksa torture relativizira zapor, pokaže, kako je nekaj drugega, kar je sprva bizarno, v bistru njena altema-tiva. Pokaže se, da med mučenjem in zaporom kot sistememom kaznovanja ni razlike, da nam je tortura tuja do tiste mere, ko ne vidimo več nenavadnosti zapomiškega sistema. Do mere, kjer nam Foucault pokaže delovanje torture in zaporov kot »tehnolo-gije oblasti«. Na področju raziskav se Foucault loteva tistega, kar velja za samoumevno: predpostavke našega način? mišljenja, družbenih mehanizmov in institucij. ki so kot da stojijo nad zgodovino in so že ves čas tukaj, dejansko pa so stanje oblasti in razmerja gospo-stva...... oblast na zahodu je tisto, kar se obenem najbolj odkriva in ostaja skrito: tisto, kar imenujemo »politično življenje«, je od 19. stoletja obnašanje, s katerim oblast prezentira svojo podobo. Oblast pa ni niti tam, niti to kakofunkcionira. Odnosi oblasti so ver-jetno med najbolj skritimi stvarmi v družbenem telesu... od 19. sto-letja kritika družbe začenja z naravo ekonomije, ki je očitno pre-vladujoča. Nesporna redukcija »politike«, toda tudi tendenca k za-nemarjanju odnosov elementarne oblasti, ki bi jo lahko vzpostavili tudi ekonomski odnosi... tretje je tendenca obravnavati oblast le v formi državnega aparata. Vse to nas je vodilo, ko smo se obrnili k posameznikom, da bi odkrili oblast nikjer drugje kot v njihovem mišljenju.« (Intervju Sex And Power, Telos 32; str. 157.) Samou- mevnost je ena izmed predpostavk delovanja načina mišljenja in institucij in kot takšna tudi represivna. Foucault »nadaljuje naj-boljše izročilo v materialistični teoriji ideologij, ki praktične ideolo-ške razsežnosti diskurzov išče v sami formi teh diskurzov« (iz spremne besede k Nadzorovanju in kaznovanju). »... odkriti naj-boljskritovodnosihoblasti; postavitijihvekonomiji infrastrukture; slediti jim ne le v njihovih vladajočih oblikah temveč tudi v infra — in paravladajočih; odkriti jih v njihovem materialu igri (Telos 32. str. 158). Svoj materialistični prijem ponazori Foucault v primerjavi z Marxom: »Napravil bom predrzno primerjavo. Kaj je napravil Marx, ko je v svoji analizi kapitala dospel do delavske bede? Zavr-nil je običajne razlage, ki ocenjujejo to bedo kot posledico narav-nega vzroka ali sporazumne tatvine.... Kapitalizem raison detre ne strada delavcev, vendar se sam ne more razvijati. ne da bi jih stradal. Marx je zavrnil predhodne razlage in jim nasproti postavil analizo produkcije« (Ibid. str. 153) V Nadzorovanju in kaznovanju kot v svojih predhodnih tekstih Foucault povezuje zločin, norost in politiko v središčni problem termu sledi od 18. stoletja do danes v Franciji, od »kaznovanja te-lesa do popravijanja duše«. Njegov podrobni opis Damienovega nem z novo »tehnologijo oblasti«, služi novim družbenim, politič-nim in ekonomskim ciljem. V obstoječem sistemu produkcije »kaznovanje zagotavlja dopolnilno delovno silo, ki utemelji su-ženjstvo«. Psihološko kaznovanje je dodatek kazenskemu siste-mu, ki vključuje psihiatrično in medicinsko znanje z namenom le-gitimiranja oblasti, ki sedaj lahko vzpostavi »resnico« celo v od-sotnosti obtoženega. Foucault meni, da zločin tako postane le-galno rekonstruiran in proizvaja dokaze, ki se priznavajo post facto in spontano glede na legalno inducirano resnico. Foucault združuje različna polja, da bi konstruiral svoj »horizont resnice«. Nove rituale primerja z nekdanjimi, arbitrarna suvere-nost stoji nasproti nove »elegalitarne« legalnosti, preživeti način eksekucije zamenja sodoben, anonimen električni stol. Povezuje upadanje krvavih zločinov z vzponom kraj in ropov, da bi tako si-stematiziral kaznovanje, ki mora biti v novih pogojih univerzalizi-rano. Zločin je kaznovan do mere poškodbe družbenega pakta. Ekonomika kaznovanja je vključena v ekonomijo celote, trajanje bolečine kaznovanja v ekonomijo resnice. Medtem ko je bila pre-cejšnja tortura (dnevi sramotnega stebra, leta izgona, ure kolesa) predpisana, pa se sedaj obsojena lahko odkupi le z delom. Z dru-gimi besedami: produkcija, ki je analogna norosti se sprevrne v znanje, ki je zavezano upravljani krivici. Krivica je spremenila le »kvaliteto« zločina in kaznovanja. Nov način kaznovanja je zahteval konstrukcijo novih zaporov, za katere je bil model zaporVValnut Street v Philadelphjiji. Status zapora je znanstvena racionalnost vdelana v hierhizacijo, ki je or-ganizirana glede na prestop. v organiziranje in konfrolo dela in kri- vice, ki naj modelira obnašanje znotraj ustanove. Primerjavo nad-zorovanja Foucault nadaljuje stistim v šolah. vojski intovarni: čas je natančno organiziran, nadzor je učinkovit in nemoten. Vsa ta ¦pravila in obligacije so postale del novega aparata znanja, ki ni preprečeval zločinov ampak le svaril množico zločincev. Nadzorovanje in kaznovanje ilustrira, kako se perfekcioniranje družbe rezultira samo v perfekciji kaznovanja. Opisuje mašinerijo kaznovanja z njegovimi omejitvami, pokornostjo in regimentaci-jo. ki postopoma Ijudi uvrsti v predale. dokler hierarhično nadzo-rovanje ne postane norma. Oblast postane anonimna in funkcio nalna. Politična preračunljivost, meščanska pretencioznost in oblast sama »nenehno mešajo umetnost usmerjanja, s pravico do kaznovanja« tako, da sta legalnost in narava konstantno nejasni. Kaznovanje se s pomočjo znanja vzpostavi kot »norma«. V tej zmedi sodniki »dopuščajo svojim apetitom po medicini in psihia-triji prosto pot, kar jim omogoča blebetanje o kriminologiji in pre-prečuje misliti na sojenje«, s tem pa omogočajo perpetuiranje norm korumpirane oblasti z zločinom. Focaultova obtožba te oblasti ]e uničevalna. Ogromno popularnost na zahodu dolguje Foucault med dru- STVAR UPRAVE ZA NOTRANJE ZADEVE V Mariboru je mladinska (sub)kultura zlezla izgaraž in kleti. Naselila se je v Klubu mladih v samem centru mesta. Pa ne za dolgo. Po poldrugem letu njene legitimne eksistence, jo vra-čajo (po ovinkih) tja, od koder je prišla. Začetek... 1982. leta je bila pri Mestni konferenci ZSMS (MK ZSMS) Man-bor ustanovijena Komisija za prostočasne aktivnosti z. Lucijanom Viharjem na čelu. Ta je svojo mizo profesionalnega nmladinskega funkcionarja prenesel iz pisarn MK ZSMS v Klub mlžadih (ki je v mariborski zgodovini že bil center mladinske kulture) iin ustanovil Mladinski kulturni center (MKC). Januarja 1983. leta je s Smiljanom Krežetom in Davidom Oreši-čem organiziral Vesele počitnice (ki jih je sestavijalo več kot 30 ra-zličnih prireditev). Prva je padla in sistem domin se je sproži!. Jedro MK.C je s časom naraslo na nekaj deset Ijudi, ki so med januarjem 1983 in julijem 1984 organizirali 271 prireditev z več kot 28.000 obiskovalci (103 diskoteke. 26 rock večerov. 18 koncertov akustične glasbe, 6 jazz koncertov. 19 glasbenih veče-rov. 9 predavanj. 7 javnih tribun. 6 likovnih razstav. 2 literarna ve-čera. 18 kino predstav. 11 gledaliških predstav. 14 video projekcij. 10 klošarskih sejmov. izdali 7 številk Kmečkih m rockodelskih novic in še.... in še...) ...in konec Julija 1984. leta je Mladinski kulturm center na zahtevo kotegija predsedstva MK ZSMS Maribor zaprl svoja vrata. Od takrat je v Klubu mladih le še kakšna gobarska razstava (klošarski sejem pa se je preselil na Židovski trg). Oktobra 1984. leta je vodja MKC Lu-cijan Vihar dobit tovariško kritiko predsedstva MK ZSMS, prsd-stavniki dveh Občinskih konferenc ZSMS (Rotovž in Tabor) pa so zahtevali njegov odstop. Zakaj? MKC je v času svojega delovanja »pridelal« žiro računu MK ZSMS Maribor več kot 200 milijonov minusa. Njegovo finančno poslovanje sta pregledali nadzoma komisija mestne mladine in Služba družbenega knjigovodstva in ugotovili nepravilnosti v fi-nančnem poslovanju. S preteklostjo Mladmskega kulturnega centra se zdaj ukvarja Uprava za notranje zadeve v Mariboru. VIKTOR SMREKA lltll lllil STUDENTSKI CASOPIS -TRIBUNA OLEG POPOV L9M ndnuc i; f FILMSKI FESTIVAL DOLG LETO DNI Svoje zadnje leto, strašno odisejo, bi rad razkril y upanju, da bo sprejeta v tujini prav tako, kot je bila y domovini. Smrti se ne bojim, kajti zelo blizu nje sem bil na ,,svo- bodnem" zahodu vsaj dvakrat. V začetku mi je pretila fizična in nato moralna. Strašnejša je druga — ne bi želel umreti s čisto I vestjo, toda še strašneje je umreti brez časti. Teh občutkov svojim ,,varuhom" seveda nisem nikoli razkril. Začetek. Prvega septembra zgodaj zjutraj sem s skupino ruskih novinarjev odpotoval na filmski festival v Benetke. Do Milana z letalom, nato z vjakom v Benetke. Tam smo se vkrcali na ladjico in z njo prispeli na otok Lido. Pristali smo v prista-nišču Sveta-Marija-Elizabeta, na istoimenski ulici, ki seka otok po polovici. Na tej ulici je tudi hotel Kristal. V njem je ostal eden izmed mojih sopotnikov. Meni pa so dejali, da imam sobo v hotelu Biazutti oziroma v Vili Adi.Tega imena ne bom nikoli pozabil. Pokazalo se je, da je hotel iz štirih delov, kar je bistvenoza razumevanje poznejših dogodkov. Vila Ada je bila na nasprotni strani kakšnih petdeset metrov od glavne stavbe. Drugega kolega pa so vtaknili v vilo Otello. In tako naprej. Razen same delegacije in uradnih gostov so vse druge Ruserazmetali po raznihjiotelih. Takrat se nam je zdelo, da gre za slabo organizacijo. Že nasjednje jutro in večer smo naleteli na voznika ,,Alekseja jliča". Casa se enostavno ne morem spomniti, toda pomembno je, da se je ta voznik pokazal tu in tako kmalu. Ob menjavi iportirjev, konovi ni znal angleš-ko, mi je ta človek ponudil svoje prevajalske usluge. Dejal je, da je režiser ruskega rodu, ki živi v Parizu. Govoril je z nedvomnim pariškim naglasom, odlično italijansko in rusko stipičnim emi-grantskim naglasom. Dejal je, daje kotgostdobil sobov hotelu Kristal. Potem so ga srečevali povsod drugod, le v kinodvoranah nikoli. Celo festivalske prepustnice ni imel. Vse to je prišlo v mojo zavest na žalost prepozno .. . Veliko časa sem porabil, ko sem spraševal emigrante, ki žrvijo ali pa so pogosto v Parizu, ali poznajo Alekseja lliča. Ne, takšen tip ne obstaja. Ko sem o njem pripovedoval svojim ,,Va-ruhom", je bil odgovor vedno isti: ,,Oh, kako zanimivo, kako interesantno" .. .in molk. Dalje. Vreme je bilo krasno. In Benetke so prepolne zname-nitosti. Verjetno sem zato pozabil, da so Benetke prav tako i gostoljubne do ,,specialnih služb". Drago sem plačal to neoprez-s nost.. . Petega septembra zjutraj sem telefoniral v redakcijo v Moskvo, potem sem sporočil Marini Martineto, sodelavki v press centru festivala, da zvečer odhajam v Rim. Bila je presenečena in želela je vedeti zakaj. Pojasnil sem, da 6. in 7. enostavno na festivalu ni nič zanimivega. Po prvotnem načrtu sem res mislil obiskati Rim šele zadnje dni pred povratkom v Moskvo in žal mi je, da sem si premislil ... Zdelo se mi je pač, da moram biti na ruski.premieri, ki je bila napovedana za 10. september. Še nekaj se je dogajalo v Benetkah, čemur nisem posvečal dovolj pozornosti. V Benetkah sem ves čas pomagal kolegom. Znam angleško, kar nam je olajšalo življenje. Tako sem se pov- sod pojavljal skupaj z njimi. Ir. pozneje sem izvedel, da je speci-alna služba okarakterizirala mpje ravnanje kot nadzor nad moji-mi kolegi, kar jih je napeljalo na misel, da setn jaz nekaj povsem drugega ... Dvodnevno potepanje po Rimu je bilo voajerske narave. Hitel sem iz enega na drugi konec in začela me je boleti noga. Potreboval sem zdravnika. Odšel sem na ambasado, od koder so me s predstavniškim avtom odpeljali v stanovanjsko Četrt in z zadovoljstvom sem peživel približno štiri ure na teritoriju ZSSR. Potem sem obiskal Cesara Zabattinija, zvečer pa še pisatelja Luigija Malerba. Slednji mi je podaril svojo novo knjigo in nekaj rokopisov za ,,LG". Naslednji dan mi je pesnik Giuseppe Fumara priskrbel še novo knjigo Michelangela Antonionija. Vse to je potem ostalo v Benetkah, v policijskih arhivih. Italijanske oblasti niso niti meni niti mojim sorodnikom ničesar vrnile. 7. septembra sva skupaj z Guseppom odšla v Vatikan. Bila TRIBUNA - ŠTUDENTSKI CASOPIS je sreda in papež je imel javni obced. Nato sem si ogledal še vatikanski muzej. Po vrnitvi v Rim sem se sestal z rusko pisa-teljsko delegacijo, ki je ta dan prispela v Italijo. Ko sem se vrnil v hotelsko sobo, je bila razmetana. Ne zelo, a videlo se je, da vlomilci niso pazili. Sicer je bila soba neudob-na, temna in zvočno neizolirana. Ko se je stemnilo, sem šel v mesto kupitzdravila, ki mi jih je predpisal ruskizdravnik.Na ulici semopazil,dami nekdo sledi. Ta tip tudi ni skrival svojega početja. Ceprav sem za naslednji dan načrtoval sestanek z Albertom Moravio, sem se še isti večer odpravil v Benetke. Ko sem se 7. septembra odpeljal iz Rima, sem menil, da so vse nevšečnosti za mano. V tem času pa so se v ,,specialni službi" odločili o moji usodi. Zbudil me je sprevodnik z odlično italijansko kavo. Vlak je bil v Benetkah ob osmi uri, 8. 9. 1983. Do hotela sem prišel s čolnom. Voznik je bil rdečelasec, kar je v Italiji prava redkost. Morda niti ni bil Italijan in ves čas je motčal. V hotelu sem doživel naslednje presenečenje: ,,Oprostite, premestilismo vas v drugo sobo. Na žalost je vaša nova soba slabša, sicerpaostanete lešeza kratko. Upam, da ne boste pov-sem razočarani." Nisem imel izbire. Vzel sem ključ sobe št. 57 in odšel v vilo Ado. Soba pa je bila bolj podobna jetniški celici. Bil sem lačen zato sem odšel, ne da bi razložil prtljago, v bližnjotrgovino. Med pospravljanjem malice zaslišim, kako nekdo pod mojim oknom govori rusko. Kot v detektivkah. Dobro sem namreč vedel, da v vili ni nikogar od ruskih novinarjev ali umet-nikov. Ta dva sta govorila lepo ruščino. Zdi se, da je bil eden Aleksej llič, vendar ga nisem mogel videti. Dialogje bil takšen: ,,Kam jedal ključ? " ,,Ne vem, verjetno ga je vzel s sabo." f/Dobro, obvestil bom vodjo."Toje vse.In kdoje ,,vodja", lahko ugibam do konca življenja. Razgovor mi ni bil všeč, a kaj bi naj napravil? Da bi iskal ta dva tipa? Nesmisel! V Benetkah, čeprav zveni smešno, ni niti enega ruskega urada! Ker nisem imel druge izbire, sem si pač ves dogodek izbil iz glave. Šel sem v press center, kjer sem srečal kolege, dobil festivalski material, nato pa si ogledal strašen ameriški film ,,Prapor" (desantne sile tako imenujejo tiste, ki se jim padalo ne odpre, skratka, so obsojeni na smrt). Režiser Oldman je naredil antimilitarističen film. Bil sem tudi na novinarski konferenci, ki je potekala po telefonski zvezi z Ameriko. Preko oceana je bilo slišati jasen odgovor: ,,To j moj pogled na politično situacijo v svetu." Sicer je to žanrsko komorni film, posnet znotraj kasarne. Novi vpjaki se tu pripravljajo pod vodstvom kronično pijanih oficirjev na Vietnam. Konec je tragičen. Neki novi vojak organizira pokol v kasarni. Na žalost je režiser ali scenarist izjemno idejopokvaril s skrajno neokusnim slengom. Zvečer so predvajali Bergmanov film ,,Fanny in Alexan-der". Nato sem se počasi vrnil domov. V glavno stavbo hotela Biazutti sem šel po ključ, potem sem spremil kolega do hotela Otello. Dogovorila sva se, da se naslednji dan skupaj odpraviva po spominke v Benetke. Nato sem se vrnil v vilo Ado. Nočni red je bil tam takšen: nočnega portirja ni bilo in vrata so bila zaklenjena. Potrebno je bilo zvoniti. Preko video kamer so preverjali identiteto in vrata so se avtomatično odprla. Istočasno je v dvorani zagorela luč. Tudi tokrat je bilo podob-no, le luč ni zasvetila. Pot sem poznal in soba je bila blizu! Vrata za mano so sezaprla, naredil sem še en korak .. . to je bil moj zadnji samostojni korak. Iz teme je priletel udarec na moj tilnik. Prebudil sem se v svoji celici na postelji le na pol oblečen. Čevlje in suknjič so mi slekli, ovratnik raztrgali, hlače so ostale na meni. Bilo je jutro ali pa dan ni bil lep kot prejšnji, zakaj svetloba je le težko prodrla do kleti. Morda pa je bilo moje oko motno. Na moji postelji je nekdo sedel. Zapomnil sem si njegove prve besede: ,,Dobro jutro, Oleg Georgijevič. Mogoče se vam zdim v danih okoiiščinah licemeren, kljub temu upam, da se bova pogovorila. Res smo ravnali z vami nekolikogrobo. Želeli smo se pogovarjati z vami in nismo našli boljše rešitve." Spomnim se tudi prvega vprašanja: ,,Kdo ste to — MI? Zavedal sem se, da težko govorim in mislim. Kot da bi imel na glavi železen obroč. Oblival me je hladen pot 4 ,,MI — v SZ nas imenujete ,,zainteresirane organizaciie:" Nato je dodal: ,,Mi smo prav tako kot yi ,,profesionalci", Oleg Georgijevič. Zakaj bi drug drugega slepili!" Tako sem prvič slišal to lepo besedo profesionalec y čisto novem smislu. Potem sem jo slišal še mnogokrat, zakaj člani specialnih sil sebe nikoli ne imenujejo drugače kot profe-sionalci. Takrat seveda še nisem razumel njegovega namiga, zato sem vprašal: ,,Kaj šte tudi vi novinar? " ,#Ne zajebavajte se! Vi ste toliko novinar kot jaz režiser". ,,Ne zajebavam se. Vi ste me udarili in meni je slabo." ,,Oprostitef takpj vas odpeljemo k zdravniku. Pomagal vam bom vstati." Djalog sem, kolikor je y moji moči, poskušal dosledno zapi-sati. Sicer pa je pomembnejša moja odsotna reakcija od dialoga Mmega. Danes mi je jasno, da so me po ugrabitvi tudi drogirali. Cez nekaj dni sem namreč opazil, da je moj laket popolnoma moder. Kot je obljubil, mi je pomagal vstati. Suknjič mi je vtaknil pod laket. Odklenil je in za nami zaklenil vrata. Ne vem, pa, kam je dal ključ. Pred Vilo Adoje čakal BMW. Za volanom je sedelo nekaj molčečega črnega in nepremičnega. Vendar je ta sijajen tip vedel kam naj pelje. Ko sem se privadil na svetlobo sem spoznal v šoferju tistega rdečelasega čolnarja, ki me je pripeljal do hote-la po povratku iz Rima. Brez navodil je vedel kam naj pelje... . Moja apatija je bila iz trenutka v trenutek globlja, treslo me je od vročine ali mraza. Le s težavo se spomnim kje smo se petjali, vem le, da smo do Benetk prispeli po Veiikem kanalu. Potem se spomnim nekakšnih marmornatih stopnic in prostorne sobe, v katero smo vstopili. Na mizi je stala ploščica z angleškim napisom: ,,Kapetan Foster" z inicialkami, katerih pa se ne spomnim. Za mizo je sedel verjetno Foster sam — tipičen Anglež. s pipo. Od vprašanj, ki mi jih je zastavil se spomnim dveh: ,,Zakaj ste potovali v Rim? ". in ,,kakšen čin imate". Govoril je angleško. V sobi je bil tudi prevajalec, tako da se je govorilo tudi rusko. Ko sem odgovoril, da delam za ,,LG", jef Foster dejal, da želi vedeti za vojaški rang. Nato sem odbil pogovor, dokler ne dobim zdravnika. Počutil sem se strašno. Le kako bi se lahko v takšnih okoliščinah počutil dobro? Nadaljnjega dogajanja se ne spomnim več. Odšli smo na pot, menjali avtomo&ile. Zapustili smo Benetke in prispeli v neko gorsko vilo — v prekrasne italijanske Alpe. Tam sem srečal itali-janskega zdravnika Giusepa in medicinsko sestro, ki je isto-časno tudi prevajala. Govorili smo le rusko in italijansko. Hoteli so me spraševati, a so zaradi mpje slabosti prenehali. Nato zopet avto, letalo, pa spet razkošna soba, za katero ne vem kje je bila. Spet dolga vožnja po avto cesti (verjetno preko Italije), pa spet . letalo, kjer sem prišel za dve tri minute k sebi. Spreletel me je srh. Imel sem občutek, da sem na samotnem otoku, popolnoma , sam in težko bolan. Kakšna bolezen je to bila? Ali je kdozapisal diagnozo in če je, ali je bila točna? Morda je organizem z ostro tempera-turno spremembo reagiral na narkotike? Tega seveda nikoli ne bom izvedel. Verjetno ve to kdo bolje od mene, toda ta bo molčal . .. Podoba tega osamljenega otoka — mpjih misli j,e bila tak-šna: polival me je hladen pot. Večerilo se je. Iz letala sem videl predmestja, ceste. Videl sern, da avtomobili vozijopo levi. Slišal sem: ,,Pozdravljeni v Angliji". Sopotnika, ki je sedel bliže pre-hodu, so klicali Filip in je nedvomno bil Anglež Na žalost se lahko spomnim le občih značilnosti obrazov, pobliže pa jih ne morem opisati. Sedeli smo v zadnji vrsti. Med nami in ostalimi potniki je bilo deset praznih vrst Končno smo pristali in zbudil sem se izprisilnih sanj. Zato lahko navedem dve stvari, za katere moji,,Varuhi"menijo, da jih nisem bil zmožen opaziti: potni list s katerim so me spravili \z Italije je glasil na ime Davida Locka, rojenega 10. 2. 1934 v Oxfordu. Na žalost številke ne vem, sicer pa je potni list gotovo že zgorel. Priložena je bila fotografija na kateri me niti mama ne bi prepoznala. V Londonu sem pozneje poskušal rekonstruirati pot po kateri so me spravili iz Italije. Spomnim se imenaGalilejoGali-l^ in kot kaže pripada letališču v Pizi^Zatorej je tudi logična tista dolga pot po avtocesti. Filipa nisem več videl, kakor tudi doktorja Giusepa in medicinske sestre ne. V mirovanju, v katerega someprisilili, so Ijudje prihajali od nikoder — opravili delo — in odhajali mka-mor. Ves ta čas pa se je meni postavljalo vprašanje, kdo je 9. septembra sedel ob mojem vzglavju. Ali je bii agent italijanske tajne službe, ali inteligent servica? Lahko, da je delal tudi za obe službi? Ali pa je vse to početje polprofesionalne, polna-gajive emigrantske egoistične skupine? Bojim se, da točnega odgovora ne izvem nikoli.Obstaja pa še eno, glavno vprašanje: Cemu je ravno meni pripadla čast, postati objekt delovanja zahodnih specialnih enot? Sprva sem jemal svojo usodo, kot težke sanie. Šele pozneje sem zvedel, da me je zahodni tisk razglasil za najimenitnejšega emigranta — disidenta po drugi svetovni vojni. Slišal in bral sem, da sem izdal delovanje KGB v Evropi in Ameriki. Te informačije so izdali šele dva meseca po moji ugrabitvi, kar pomeni, da so vse do takrat upali — in si zakrivali oči pred amatersko napako — Upali . .. Kaj? Da bom brez glasu izgi-nil . . . LOCKE+D=zakler^en (se nadaljuje) prevedel MMO po izvirniku eini iiiii e Franjo Frančič VAM NE TRUI VEC (odlomek \z vzgojne knjižice za najmlajše in upokojence z naslo-vom: Alkoholna blaznost.) Predzadnje poglavje. Gotovo ste bili tudi vi kdaj žrtev podobnega vprašanja. Ljudem, ki so veseljaki in radi popijejo. pogostokrat postavljajo provoka-tivna vprašanja. Edini namen teh zakrnelih abstinentov je omalo-važevanje zavistna objestnost. Spolnost in alkoholizem je v naši socialistični družbi tabu tema. Tako nekateri nepoznavalci. sociologi in kvazi alkohologi in sek-sologi trdijo, da alkohol zmanjšuje potenco. To je laž in dezinfor-macija. Že Hipokrat govori o dobrodejnem vplivu alkohola na pro- stato, ledvica in jetra.ln to v prvihtreh fazah, se pravi tja do petde17 setega leta. Po petdesetem letu pa kakor kdo. Enim trdi, drugim ne trdi. Alkohol tu ne igra nobene vloge. Toliko o trdenju. ki ga zagrizeni sovražniki in abstinenti imajo za orožje in strašilo neukim množicam. Dragi bralci in bralke. Mnogo se jih pritožuje, da alkohol razdira družine, da neti zlo v medsebojnih človeških odnosih. Pa ste problem kdaj analizirali eksplicitno. v celoti? Ponavadi je težava v tem. ker pije samo en od partnerjev. Če pi-jeta oba ali celo. da imata oba rada žgane pijače, je harmonija tu. Nobenih prepirov, pretepovin podobnega. Ce pa pijejotudiotroci, je to pravi raj. Bila je neka družina v Šiški. v naši prestolnici. Oče je pil, mati je pila. pil je dedek in pila je babica. Seveda so pili tudi otroci. Lepo so živeli. Malo so dajali za hrano, malo za obleko, za stanovanje in elektriko pa sploh nič. Oče je bil skladiščni delavec, mati snažilka, dedek in babica pa borca za severno mejo. Pa je sin doštudiral za elektro inženirja, hči za zdravnico, vnuček od inženirja pa je deset-leten zmagal na TV kvizu. Lep primer. kako alkohol premaga še take ovire v kulturi, zna-nosti in športu. Pa samo poglejte, saj vsi pijejo. Vsi veliki in mali možje. Od Čangkajška do J. Trdine. In zakaj je Bob Beamon skočil osem metrov devetdeset v Mehi-ki? Zato, ker je bil trd ko mamba. In ta rekord drži že desetletje in še bo, dokler ne bo spet kak Rus (ti so najbolj sumljivi) spil toliko kot častiti Bog. Pijejo kozmonavti, verniki. potapljači, topli bratci, lahkoživke in prodajalke Ijubezni, pijejo doktorji znanosti, nogometaši, kirurgomehaniki; pijejo skratka vsi! Znano je \z bogate slovenske zgodovine, da so mnogi otroci imeli za v šolo tekočo malico. Pa poglejte te Ijudi na odgovornih poiožajih. kako delajo čudeže. Pitje je lahko tudi hobi, konjiček. Pijete ob prostem času, ob ne-deljah in praznikih, za novo leto, ob smrti in rojstvu, ob prazniku žena, ob dnevu OZN, ob malih in velikih nesrečah in srečnih dogodkih. Pitje Ijudi mehča in zbližuje. Daje jim novo vero in moč za vsak-danji boj. Pitje je lahko celo smisel življenja! Berite Švejka, berite Mosk-va—Petuški. Ti dve knjigi + Bukovski bi morale biti obvezno šolsko branje in čtivo. V poglavju Maček smo popisali kako premagati občasne krize in strese. Zdaj pa se bomo dotaknili doživetja Delirij. Resnično je delirij neprijetna reč, doživetje, scena, kakor koli pač temu stanju rečete. Toda, dragi bralci in bralke, tudi proti deli-riju imamo precej nasvetov. Znanost je napredovala z velikimi skoki. Pazite na svoj material! Ne pijte veano iste pijače! Težke, žgane pijače mešajte s pivom, kavo, v izjemnih primerih ! tudi z radensko! Redno hoditfe na zdravstvene preglede! Vprašajte zdravnika, če tudi on pije in kakšne tablete so dobre za regeneracijo. Toliko za preventivo. Zdaj pa konkretno. Če se vam že pokažejo kakšne živalice, golazen, bodite prijazni z njimi. Pajki, škorpijoni, mravlje, znajo biti prav dobrodušni. Za vsakprimerimejtessebojtolkač, palicoali pa.karjenajbolje, Pips." Pošpricajte po zraku in golazni ne bo več. V deliričnem stanju so nastali najlepši soneti in drame. Sam de-lirij je spopad enega proti vsem, proti celemu svetu.Tuzmagati ne| morete. Toda, zgubili boste samo bitko, ne vojne. Ima pa delirij tudi veliko prednosti. Lahko ste po več mesecev na bolniški. Ljudje vas cenijo, ker ste pretrpeli toliko hudega, pa še vedno pijete. Mladi vas sprašujejo za nasvete. Predavate na šolah in univerzah, obujate spomine ob tabornem ognju in mladini pri-povedujete o svojem boju. Postanete slaven, cenjen občan. Toliko zaenkrat. illll lllll i! ŠTUDENTSKI CASOPIS - TRIBUNAl teAspisov in pes«SS KRANJCA - STR- 1. Kaj jekaos 2. Trdna vez I Nikdar ne boš sama, jaz pri tebi bom, trdna vez med nama bo zrušila dvom 13. Za idejo Zdi se. da me vabijo valovi m na nebu sonca vroči žar I v dalj oblaki, neba se sinovi ! trejo. ko razsaja tam vihar. Zdi se, da mi vrbe šepetajo tihega šumenja zvoke zdaj, * da skoz listje sape mi šumijajo sporočila jutranja brezkraj. Kakor, da od domovine, zdi se kradoma odplavam daleč proč' še razločim silhueto tise, ko me ko v vihar požre ta noč. Kraj domači, hiša rodna moja ki se mi pogrezaš v mrak noč'i daj, da mi bo lahka v daljo hoia daj, razkrij obraz še zdaj v temi! Tam pri cerkvici se hiša skriva •n krog nje stezice kot nekoč in na vrtu v svitu lune sliva sklanja se kot starka, kotnemoč. Tam so tekli dnevi, meseci. leta kamor se ozreš, povsod spomin kamor greš se tuga, žalost spleta krog srca kot srobot v sij višin. I Zreš tu zdaj očeta svetlo v duši | kot resnično bil bi pred teboj, kot da ne bi bil že davho v ruši ne razkrival spominek bi svoj. Rodni kraj, ti zemlja sladka, mila zdi se, da pozdrav pošiljam ti zdi se, da me vabi mik in sila znati. razumeti, vedeti. i - — folBUNA -STUDENTSKI CASOPIS Šel bi proč, grmi od sten gorovja kar naprej, naprej, naprej še v dali se odmeva bolj od sten domovia '' kar naprej! udarja v duši val. Burno, pritajeno za idejo zro razbeljene trpko oči, tam nekje pa v svitu z belo vejo A „ . . bežni veter kot v pozdrav šumi 4. Cenjeni gospod psihiater! .....j !iemZ^m^S|i'0VS'UŽb0'Sempre™žli-al°^.-°-Jaz imam že dvajset let opravka s psihiatrijo in Dsihiatri v nnri& n.cosemprišelzato.kersemsetakovisokopolzK ' SfrS;da SGn) Oad SVOjimi sodobniki dobK tSm postelnekajizjemnegavsodobnisvetovnidružbi semprišllv^ Lep pozdrav! fllfl fllll fll tVAN KRAMJČ STRŽAJ ^-- še zmeraj hranim fotografijo papana iz leta 1958. Širokopleč kalabrijski tipček, bela platnena obleka, bel slamnik, bel ten, lokav nasmeš^k in seveda črna očaia in temna kravata. Svež fante, deželan v svojen prvem mestnem gvantu. In delo. Visokokvalificiran zidar. Petindvajset let. V vsakih petih letih ena stolpnica. Petindvajset let, pet stolpnic. Bore malo je ostalo od fotografije. __ Zadnjič se je moj papan vračal okajen s fuša. \z sJužbe so qa vrgli ravno na obletnico. Tako hodi in se utaplja v samogovorih. Pristopi mu oruča mla-denicev. — Kaj je, Bosanc zafukan, si se ga nažrl, bi jih rad dobil po Moj papan pa je kar stal tam, skoro je zajokal. RENATO GORJAN Moja mati je delavka. Vsak dan od šestih do dveh. I Vstaja ob pol petih. Moj oče je delavec. Vsak dan. Rudar. | Jaz sem sin svojih staršev. Vsak dan. | Neresen. Nezainteresiran za stvar. ZSM pa je DPO. Tudi jaz sem član ZSM. Številka moje članske izkaznice je 602068. Sem zelo aktiven, saj članarino plačujem redno. Morda bom celo odlikovan. Renato Gorjan Homo sapiens. Človek za enkratno uporabo. Prima stvar. Praktična. Zelo uporabna in priročna. Osnovne sestavine: meso, kri, kosti. I Hraniti v temnem in Izaprtem prostoru. ] Pri pravilnem shranjevanju I je rok trajanja neomejen. Pred uporabo pretresti. po uporabi preluknjati (po možnosti s kroglo) in odvreči. | Ne onesnažuje okolja. (Zgnije). Renato Gorjan iiiii lain iiii STUDENTSKI CASOPIS -TRIBUNA KONCERT skladb večinoma sodobnih in večinoma slovenskih skladateljev bopredstavilPIHALNI TRIO v zasedbi: CVETO KOBAL, flavta; ZVONE RICHTER. klarinet in PETER STADLER, fagot v sredo, 24. oktobra,ob 20.30. uri v prostorih Centra za interesne dejavnosti mladih (CIDM), Kersnikova 4 (kapelca) Na programu: ALOJZ AJDIČ, SREČKO KOPORC, ALDO KUMAR, IGOR PODOBNIK, CORNEL TARANU Vstopnice so v predprodaji pri Glasbeni mladini Slovenije, Ker-snikova 4—11 tri dni pred koncertom od 11. do 13. ure Ali obstaja altemativa le v jazzu in populami glasbi?? IZDAJATEUUKZSMS Ljubljana KERSNIKOVA4 JAZ podpis .................................,..........faks ...... .................----- naslov NAROCAM ,,TRIBUNO" CELOTNA NAROČNINA ZA študente + dijake je x din, za ostale y din naročnino bom poravnal po prejemu položnice NASLEDNJA ŠTEVILKA TRIBUNE - 5.11. 1984 Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. tzdaja UK ZSMS. Ljubljana. Uredništvo: Andrej Klemenc, Igor Lukšič, Mojmir Ocvirk, Samo Škrbec, Dejan Verčič {v.d. glavni urednik) Hasan Iztok Vilič (odgovorni urednik) Oblikovanje in tehnična ureditev: Andrej Kocjan. Oistribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: Samo Koler. Tajnikovanje: Nela Malečkar. Naslov uredništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496 Izdajateljski svet; Ludvik Horvat (predsednik) Andrej Lukšič, Zoran Kariž, Ateš Kardelj, Bojan KlenovšBk, Robert Škrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevnišek, Igor Lukšič, Andrej Klemenc, Mojmir Ocvirk. Tisk: Tiskarna Ljudska pravica. Priprava: IBM Dnevnik. Naklada: 5000 izvodov, cena posamezne številke je 25 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-1-70, z dne 22. januarja 1973. Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 10. do 12. ure. IBUNA -ŠTUDENTSKI CASOPIS lllll IIIII lllll FOTO: PUŠAN GERLICA