RAST - L. XIV, ŠT. 2 (86) APRIL 2003 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA P4 < VSEBINA str. RAST št. 2 (86) UVODNIK Le statistični dosežek? 129 Milan MARKLLJ LITERATURA Poezija Oblike pesnikov 131 David BEDRAČ Čutna godba 135 Zvezdana MAJHEN Meni pa zlati obraz 138 Klavdija KOTAR Trije haikuji Rumena 139 Smiljan TROBIŠ Proza Lisica jo je vzela ... 140 Anica ZIDAR Čika Sava 145 Marica ŠKORJANEC Prevod Mora 148 Zlatko TOPČIČ Prevod: Bariča SMOLE KULTURA Inflacija duha je velika, toda nikjer je ne merijo Sodobni ples med avtonomnim telesom in 153 Ivan GREGORČIČ metaforo misli 156 Andreja KOPAČ Posel jena že v starejši bronasti dobi 164 Milena HORVAT Izkopavanja na najdišču Kapiteljska njiva 167 Borut KRIŽ Šestdeset let Baze 20 v Kočevskem rogu 170 Judita PODGORNIK O razglednicah malo drugače 176 Darja PEPERKO GOLOB Življenjska in ustvarjalna pot Antona Blatnika ISO Vera VESELY NAŠ GOST Spomini na umetnika Božidarja Jakca Temeljno je iskanje in ustvarjanje kvalitete 159 Rado TORKAR Pogovor /. arhitektom Markom Mušičem DRUŽBENAVPRAŠANJA Vloga javnega, zasebnega in nevladnega sektorja pri razvoju ekoturizma in njegovi nosilci 191 Milan MARKELJ v Sloveniji (2) 201 Marko KOŠČAK Inovacijsko vodenje v politiki Menedžment rabe tal kol instrument za načrtno 208 Joža MIKLIČ usmerjanje mest? 211 Marjan RAVBAR ODMEVI IN ODZIVI Center za informiranje in poklicno svetovanje 217 Andreja PLENIČAR Arhitektura za vse čase 219 Tomaž LEVIČAR Gorjanski škrati po Trdinovih poteh 221 Marica ŠKORJANEC O globini 1 robiševega dneva 222 Tomaž KONCILIJA Želja po svetlobi GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO 225 Bariča SMOLE Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (12) 227 Boris GOLEČ KRONIKA Januar - februar 233 Lidija MIJRN NASLOVNICA: Marko Mušič: Avtobusna postaja v Novem mestu (projekt in realizacija 1989) UVODNIK jbtl 2A7 ŠT. 2(86) APRIL 2003 LE STATISTIČNI DOSEŽEK? Gremo! V Evropsko unijo in v Nato. Državljani Slovenije smo se na referendumu marca letos odločili za vstop v evropsko in transatlantsko vojaško združenje s tako prepričljivostjo, kar še posebej velja za evropsko povezavo, da ni mogoče dvomiti, kje in kako ljudstvo na sončni strani Alp vidi svojo prihodnost. Imenujmo to odločitev, kakor že hočemo, kot beg z nemirnega Balkana, kot vstop v svet bogatih, kot potrditev tisočletnih civilizacijskih vezi ali kot izgubo komaj pridobljene samostojnosti, kot iskanje novih gospodarjev in še kaj podobnega, kar se je in se še utrinja v zdajšnji poplavi zapisanih in izrečenih besedovanj, nedvomno je eno -naredili smo pomemben zgodovinski korak. Kako dobro je bil premišljen in ali je bil to korak v pravo smer, bo neusmiljeno pokazal čas, tako kot se bo enako neusmiljeno pokazalo - taka je pač narava zgodovinskih korakov - kdo in kaj zares smo, iz kakšnega testa smo zgneteni. Obračajmo in utemeljujmo namreč našo odločitev tako ali drugače, gre predvsem za to, ali bomo v povezavah, za katere smo se odločili, obstali in se v njih varno razvijali kot narod med drugimi evropskimi narodi, bomo torej obstali in se razvijali kot med drugimi prepoznavna skupnost. Samo tako in taki bomo namreč bogatili skupni evropski dom, sicer bosta naš prispevek in dosežek le statistične narave: ena država in slaba dva milijona ljudi več. O tem, kdo in kaj smo, pa v temeljih ne odločata gospodarstvo in kapital, ta dva našo prepoznavnost lahko le omogočata, če sta seveda prav usmerjena, obraz naše skupnosti izrisujeta predvsem jezik in kultura kot tisto nepreštevno bogastvo, iz katerega polno zajemamo, ne da bi ga zmanjševali, saj v tvornem soočenju z njim hkrati že tudi dajemo vanj. V luči vse bolj prevladujočega in na več ravneh zelo vprašljivega odnosa do obeh, do jezika in kulture, ki s puhloglavim preveličevanjem modnosti in vsakršnih alternativ že začenja spodrezavati korenine našega kulturnega samooblikovanja, se resna zaskrbljenost nikakor ne kaže kot odvečna. Saj nam menda ni vseeno, ali bo Slovenija postala ime za zemljepisno sicer pestro pokrajino, a z ljudmi brez posebnosti, torej nekakšna globalna enolončnica? Milan Markelj, odgovorni urednik MARKO MUŠIČ arhitekt Projekti in realizacija 1987-2000 RAST - L. XIV David Bedrač ŠT. 2(86) APRIL 2003 OBLIKE PESNIKOV NEKAJ DIVJEGA JE NA PAPIRJE (pesniku tigru) Nekaj divjega je na papirju, ko se žaga barva s črk z velikimi ostrimi kremplji. Nekaj divjega je na papirju, v pesna domuje in piha skozi črke. Nekaj divjega je na papirju, nekaj, kar preži iz svinčnika in rjove iz zadnjega verza te pesmi. V SRCU PESNIKA JE TIGER (pesniku tigru) Tiger, oče svojega sina, oče zemlje, stepe in gozdov, na odru tvojih oči je najrodovitnejša pesem, je otrok. Tiger, pripni tega otroka na svoje pesmi, da ho tekel ob tebi in s teboj, da mu bo tvoje telo družina. Tiger, nesi tega otroka, ki bo nekoč bojevnik, ki se bo kakor ti boril s travniki, ognjem in prstjo, ki bo nekoč pesnik, in bo — kakor ti — s čekani predira! besede in žrl lastno srce. IZVIR (pesniku tigru) Stojiš pod eno glavo, v eno srce skrčen, v najslajši meči sveta, LITERATURA David Bedrač v lastno grivo upognjen, in piješ samega sebe in odtekaš nazaj, da si kri, ki utrga stopala, da si preko sebe most, da hodiš čez in čez, da si do roba steklo, naslonjen na tenko ledeno besedo, in skoznjo rjoveš in rjoveš, ti, tiger verzov, in vedno globlje v izviru pesmi si in vedno bolj se ti dozdeva, da med vsemi tigri prav tebi pripada najlepša pesem. VOLNENE USTNICE (obsojenem u pesnik u) Lahko daš besedo, lahko si pokrčena žival na papirju, ki domuje v veliki levji brazgotini, lahko si iz luči naravnost v okna, lahko se zviješ, da si vrtinec v kozarcu ali pesem, skrila v betonske solznice hiš. Lahko si hiša ali peč v njej, lahko zgoriš v pepelnato seme in se milijonkrat posadiš na hrbet leva, da se utopiš za njegov kraljevski čekan, lahko si Egipt in tvoja kri je takrat Nil, tvoje kosti grobnice in iz čela siješ, kot bi nosil faraonski kamen. Lahko spiš preko prstov v prste, lahko si sadež, ker veš: sadeži nosijo planete v olupkih, ki prekrožijo želodec, če jih poješ, in takrat se spočne vesolje. Vse zmoreš, praviš, vse, in zakaj si ne moreš izvleči te preklete volne iz ustnic? PR! KUŽ AL Sl SE PESMI (obsojenemu pesniku) LITERATURA Rast 2 / 2003 Približal si se pesmi, da se ti je zarimala v obraz, da si širina: širina iz oči, širina iz ust, širina iz las, kijih veter kuštra preko jezika, ko te verzi slačijo s požiralnika in tvoja slina teče daleč, skozi razpokane dlani starca, skozi eskimeze in kučme, skozi žensko, ki je nekoč rodila travnik. PribližaI si se pesmi, da li je odprla prsi, da ti gleda izza reber, da čuti tvojo toploto, čuti širino: širino v sklepih, širino v ramenih, širino v razkošnih prstih, ki pišejo dan za dnem, jutro za jutrom. Približal si se pesmi, kot seje ona tebi, ubežati ji tako ali tako ne moreš. JANUARJA SE M! ZDI TVOJA POEZIJA NAJLEPŠA (samotnemu pesniku) Januarja se mi zdi tvoja poezija najlepša, ko so ceste zasnežene, zasneženi so zobje bližnjega, ki se preslinijo v poljub, takrat je največ robid na ustnicah, največ trnov v koži, takrat se vse dotika, vse odmika, jezik od dlani, usta od snega, takrat prehaja sneg v cesto in ta se razleti v milijarde točk. Januarja se mi zdi tvoja poezija najlepša, ko najbolj diši po bližnjem, po bližnjem se svaljkajo dimniki skozi popoldan in rišejo obraze bližnjih, takrat je največ mlinov v snegu, takrat je sneg moka, ko se ceste zamesijo, ko se zamesijo bregovi v testo in se zapečeš v snežnobe/e bližine. Januarja se mi zdi tvoja poezija najlepša, takrat, v mrzli zimi, kot da so vsi ljudje metafora in jim gorijo svetilniki v očeh in daljna finska morja. O RUKA SAMOTE (samotnemu pesniku) V nosu živiš, na konici nosnic, in se ljubiš s parfumi žensk, z dišečimi kavarnami, z vlažnimi zidovi, in se ljubiš z vonjem pečic, z ognjeno vagino pomaranč, z zelenimi gibi trav, z vonjem po senikih, ljubiš se s predrzno čokolado. V nosu živiš, na konici nosnic, in ko te vsi vonji zapustijo, ko ostaneš strahotno sam, se zavozlaš vase in kipneš ko! srce iz kruha. TVOJA PESEM JE ŠIPA (velikemu pesniku) Tvoja pesem teče iz pipe kozarec in zazeva z velikansko žejo v popku: več in še več in več. Tvoja pesem vžge žito v himno, je zrak, ki ga diham, kamen oh cesti, je katedrala. Tvoja pesem je jezdec ritma, ki zareže v četo, ki se zaletava kot množica ostrih netopirjev oh stekleno vesolje. Tvoja pesem je šipa, tenka in večna, ki kliče, da jo razbijem, pa vendar — vsakič ko vržem kamen vanjo, se zlomiva oba: jaz in kamen. V DRZMH GNEZDIH (velikemu pesniku) Ko sem se sreča! s tvojo poezijo, sem vedel - to so pesmi, ki razpirajo popkovnico in zvijajo gleženj z veliko silo, to so pesmi, ki zravnajo polja, ki nagubajo led v drobne ledene otroke, ki ukrivljajo k ustom napev, nizek glas grmovja, maniro čolna in reke hkrati. Vedel sem, da so to pesmi, ki lupijo krompir kar pod zemljo, ki imajo vase vklesane terase in na njih ritem, ki se sonči v zvezdah, in takoj sem vedel, da bom gnezdil v tvojih besedah. Ker tvoje besede, pesnik, so gnezda za milijone ptic! LITERATURA Rast 2 / 2003 Ljubezen nima lastovičjih kril, da v letu bi premerila svetove; po prstih čepkov stopa čez mostove, da se zasliši petja vodnih vil. Ne nosi ji sijočih sporočil -izbranih fraz z zavihki, ki gotove vsebine pomečkajo jim robove, obšite s čipko vljudnostnih pravil. Ne nosi ji zavezanih daril. Trakovi bi zasenčili cvetove marelic, ki dišavijo vrtove brez sprejev in sintetičnih barvil, hi tiho hodi po omrežju žil, da zven trianglov preglasi zvonove. * Razdalja zateguje ritem speva; po zvočni sledi mu sledim v somrak, da zaustavim nori vrtiljak vrtečih ur pospešenega dneva. V valovili se dotikava odmeva bližine in poglabljava vodnjak, ki prehranjuje skalnat cvetličnjak, da v rasti divjih vrtnic prekipeva in z vonjem ljubljenja večer segreva kot pernica, ki jo načara mag. Bolj od življenja mi postajaš drag! Ob tebi se na novo razodeva zaupanje, da svet krmari blag, ljubeči fluid, pripljuskan na moj prag. * S teboj umreti in se spet začeti v novem telesu, uigrano s časom, utrip sveta ujeti s čistim glasom; sejati, negovali, žita žeti in polno hišico otrok imeti... O sanja, ki rojevaš se z okrasom, medtem ko gube gladim in za pasom nabiram kožo, obteženo z leti. Zvezdana Majhen Ničesar si ne moreva odšteli, odparati, zarobiti, presneti, ne iz krivin orbite poleteti... Kar bo in je, bo treba odživeti, v svetu zlagano voljene svobode, kjer tildi sončni sij nevarno bode. * Ko bova prvič — v noči po poroki, zapisani samo na negibne liste — na varnih rjuhah pogasiva tiste visoke ognje, ki jim le potoki izbranih nežnosti mirijo sloki jezik telesa. Zemeljska nebesa pred svetom skrije rožnata zavesa in gluhe stene — nemi slavoloki, posrkajo glasnejši krik med stoki. Sanjariva ... Le slikopis peresa nemoč v premoč nad daljami otresa. A glej, še preden ho cvetela resa in prve ptice oglase se v loki, bel slap odtajan - zasumi med boki. * Odtavala sva med krilate smreke, na jaso, med gnezdišča borovnic, kjer dolg rolo poljubov spušča veke in se doji iz sončnih bradavic. Na postelji iz praprotne prevleke pršiva znoj vijočih hrbtenic; trd vzglavnik iz prepognjene obleke z robovi boža vročo kožo lic. Globoke smreke, kot zelene reke neba, lovijo virtuoza ptic in s senčniki mirijo žar pripeke, v snopih razsute iz rumenih žic. A nisva sama ... glej, sredi poseke * vojeriti izpeljanka iz besede vojer: v plesu vojeri tisoče mušic.* skriti opazovalec ljubljenja * Čemu se trudiš v grlu zamolčati I I1 lll- l\'uirav i: lAnviio nie#la Tako je danes možno videti in kupiti čudovite monografije o slovenskih krajih na razglednicah (npr. Novo mesto na razglednicah 1897 1950, Dolenjski muzej, 1998) in lične komplete reprodukcij starih razglednic, njihove uokvirjene povečave ali miniaturne izvedbe, ročno odtisnjene, na ročno izdelanem papirju, z. unikatnimi paspartouji in v luksuzni embalaži. Vse več razglednic pa lahko vidimo tudi na internetu, in sicer na spletnih straneh slovenskih občin, knjižnic, muzejev in drugih institucij. Osnova vsemu so seveda dragocene zbirke originalnih starih raz- KULTURA Rast 2 / 2003 glednic od prvih začetkov v drugi polovici 19. stoletja dalje. V Knjižnici Mirana Jarca in Dolenjskem muzeju v Novem mestu beležimo zelo veliko zanimanje zanje, saj predstavljajo pomemben dokument časa tako slikovno kot besedilno in jezikovno. Veliko sporočilno vrednost pa imajo tudi poštni žigi in znamke. K ohranitvi te zanimive kulturne dediščine na Dolenjskem prav tako pripomorejo nekatere lepe zasebne zbirke, kot na primer zbirka domoznanskih in umetniških razglednic Nike Klemenčič, zbirka razglednic s pretežno belokranjskimi krajevnimi motivi Andreja Žnidaršiča, zbirka Braneta Pence, ki pokriva predvsem šentjernejski okoliš, domoznanska zbirka Draga Nahtigala in druge. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, v posebnih zbirkah Boga Ko-melja, hrani izredno bogato zbirko razglednic. To so številni motivi krajev, vasi, mest, gradov, cerkva in drugih objektov, voda, gora, jam in podobno. Prevladujejo domoznanske razglednice v najširšem pomenu besede: dolenjski in belokranjski motivi, vključno z Zasavjem ter ribniškim in kočevskim okolišem. To je okoli 3000 razglednic, od prvih litografij s konca 19. stoletja preko črno-belih, koloriranih in barvnih razglednic skozi celotno 20. stoletje do teh, ki kažejo današnje podobe našega območja. Poleg teh so zavidanja vredne tudi razglednice drugih krajev Slovenije, bivše Jugoslavije in sveta. Posebej so postavljene razglednice reprodukcij umetniških del slovenskih in tujih avtorjev (npr. zbirka umetniških razglednic Maksima Gasparija), voščilnice, portreti, upodobitve osebnosti iz. političnega in kulturnega življenja, etnološka dediščina in arheološke najdbe, prizori iz vojn, cvetlice, živali, letni časi ... Razglednice so klasično inventarizirane (v inventarno knjigo so vpisani datum njihovega prejema, vpisa, naslov oz. osnovni opis, način dobave, podatki o dobavitelju ter inventarna številka), zadnji dve leti pa jih že računalniško obdelujemo in so torej n a j d I j i v e v računalniškem katalogu Cobiss/Opac kot fotoodtisi oz. fotomehansko gradivo. Računalniški katalog uporabniku nudi podatke o fotografu, založniku, oblikovalcu, letu izdaje, fizični opis razglednice ter naslov in opombe o vsebini. Na koncu so navedeni lokacija gradiva — posebne zbirke, UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), opomba, da je gradivo dostopno v čitalnici oz. v knjižničnih prostorih, ter število enot posameznih motivov razglednic. Pri tem je potrebno poudariti, da je razglednice večkrat težko obdelati zaradi manjkajočih ključnih podatkov, kot so predvsem leto izida, fotograf, založnik. Ta problem je pogost zlasti pri starejših razglednicah, še posebej zato, ker manjkajočih podatkov večinoma ni več možno ugotoviti, žal pa so velikokrat tudi novejše pomanjkljivo opremljene s temi, za bibliotekarsko obdelavo gradiva zelo pomembnimi podatki. Uporabniki lahko tako že doma ali v knjižnici na oddelkih izposoje preko računalnika ali terminala pregledajo podatke o elektronsko obdelanem fondu razglednic iz obsežne knjižnične zbirke, pri čemer si sami izberejo tiste, ki sijih želijo ogledati na oddelku posebnih zbirk. Razglednice so tudi fizično opremljene z inventarno številko ter s podatki o lastništvu, tj. z žigom in nalepko na zaščitnem ovitku. Nalepka vsebuje črtno kodo, ki omogoča računalniško belcž.eno izposojo razglednic. Sedaj smo iskanje in pregledovanje razglednic še dodatno izpopolnili. Bibliografskemu opisu v Cobiss/Opac katalogu dodajamo še sliko s copyrightom Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Na ta sodoben grafični način obdelujemo zbirko razglednic Novega mesta in drugih KULTURA Rast 2 / 2003 178 dolenjskih krajev zaenkrat le slikovno stran razglednice skeniramo ter jo ob podpori Inštituta za informacijske znanosti Univerze v Mariboru (IZUM) pripnemo h kataložnemu zapisu posamezne razglednice. Tako postaja ta slikovna zbirka dostopna na daljavo, preko interneta oz. osebnega računalnika, ne le v ožjem okolju uporabnikov novomeške knjižnice, temveč po vsej Sloveniji in še več, nahaja se v svetovnem informacijskem spletu. Postopek iskanja je enostaven: po vstopu na spletno stran Knjižnice Mirana Jarca (http://www.nm.sik.si) ali neposredno Izum-a (http://www.izum.si) se pri iskanju gradiva v novomeški knjižnici odločimo za oddelek posebne zbirke (09), s čimer predhodno omejimo število zadetkov; nato vtipkamo naslov ali ključne besede (npr. Novo mesto) ter z izbiro vrste gradiva, tj. slikovno gradivo (fotografije/razglednice), še ožje omejimo iskanje; po izpisu določenega števila zadetkov izberemo tiste, ki nas zanimajo (po naslovu, letnici izdaje, fotografu ...), ter pregledamo bibliografski zapis razglednic z njihovimi natančnimi podatki. Na koncu zapisa pa je dodana povezava s sliko določene razglednice. Tako postaja iskanje in pregledovanje razglednic iz obsežne knjižnične zbirke predvsem hitrejše in enostavnejše. Zaščita avtorskih pravic gradiva, prenesenega na elektronske medije, je prav gotovo posebno področje, ki si zasluži posebno obravnavo. Tokrat le to, da tiskanje gradiva v elektronski obliki oz. njegova uporaba v kakršne koli javne namene brez soglasja lastnika ali hranitelja seveda ni dovoljena. Prav zato so takšna gradiva pogosto opremljena s copyrightom, tj. avtorsko pravico za objavljeno delo, ponavadi je to ime oz. naziv ali kakšen drug znak lastnika gradiva. Vendar izgubljati sc v zlorabah in labirintu zaenkrat nasploh še slabo urejenih avtorskih pravic pri nas bi bilo zelo nesmiselno. (Če želimo nekomu nekaj dati, ne moremo potem razmišljati samo o tem, kako bi mu to vzeli!) Nenazadnje tudi kakovost z interneta stiskanih slik ni dovolj dobra oz. primerna za nadaljnje publiciranje. Uporabniki imajo torej možnost samostojnega pregleda knjižničnega fonda razglednic, če pa si vendarle želijo ogledati in za posebne namene izposoditi (razstava, objava v strokovnih publikacijah itd.) določen izbor originalnih razglednic, ga dobijo na vpogled v knjižnici. S takšnim sodobnim načinom informacijskih storitev naj bi bil v bibliotekarstvu in sorodnih strokah dosežen osnovni namen: gradivo, ki ni zgolj arhivsko, temveč ima, glede na zanimanje zanj, še kako veliko uporabno vrednost, je v sekundarni elektronski obliki v obtoku, medtem ko je originalno, največkrat staro, redko in tudi unikatno, varno arhivirano in, razen v posebnih primerih, tako rekoč nedotakljivo. Tako se bistveno zmanjša možnost mehanskih poškodb in drugih škodljivih vplivov na gradivo, ki nastanejo pri rokovanju / njim. V dosedanji praksi se je sicer pokazalo, da še ni čisto tako, saj digitalizirano gradivo uporabnikom zaenkrat služi bolj kot vabilo k ogledu izvirnikov. A sčasoma se bo še marsikaj spremenilo in dolgoročno gledano je prava samo ta pot. Zato se knjižnice, muzeji, zgodovinski arhivi vse bolj načrtno lotevajo takšnih in podobnih prenosov gradiva kulturne dediščine na vzporedne, vsakodnevno zelo uporabne elektronske medije (npr. cederome). O njihovi obstojnosti pa bi bilo sedaj prenagljeno delati zaključke, saj še niso dovolj dolgo v uporabi, da bi bilo možno o tem podati dovolj realno strokovno oceno. Z vzpostavitvijo optimalnih mikroklimatskih pogojev se bistveno VIRI IN LITERATURA: Vodopivec, J., Prihodnost dediščine 20. stoletja. Tradicionalni mediji v sodobni informacijski družbi, Maribor, II 13.10. 2000. - Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2000, str. 13. Kolarck, K : Posebne zbirke Boga Komelja v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto: diplomsko delo. Ljubljana: K. Kolarck, 2002. Novo mesto na razglednicah: 1897 1950. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1998 Pogled na Kandijski most in novo mestno hišo - oboje je bila nova pridobitev Novega mesta v “zlatem veku" razglednic; založnik razglednice: V. Stein, Trst; odposlana leta 1909, hranijo Knjižnica Mirana Jarca KULTURA Rast 2 / 2003 podaljša življenjska doba dragocenega originalnega slikovnega, rokopisnega, tipkopisnega, kartografskega in drugega gradiva. Razglednice so glede njihovega hranjenja in zaščite morda še najmanj »problematične«, vsaj po finančni plati, a vseeno zagotovitev ustreznih razmer tudi zanje ni zanemarljiva. V knjižnici jih hranimo v posebnih predalnikih, s čimer so zaščitene predvsem pred svetlobo, v prostoru z ustrezno temperaturo in relativno vlago. Temperatura in relativna vlažnost sta najpomembnejša dejavnika, ki odločilno vplivata na življenjsko dobo gradiva. Priporočljiva temperatura za hranjenje razglednic je čim nižja - zgornja meja je 18 stopinj, relativna vlažnost pa ne sme preseči 50 odstotkov. Posebej škodljiva so klimatska nihanja. Če so torej razglednice spravljene v temnih, hladnih, nevlažnih pa tudi ne presuhih prostorih, smo že zelo veliko naredili. Vsaka izmed njih je nato še v brezkislinskem ovitku, ki ne uničuje oz. ne razjeda papirja in ki razglednico ščiti pred prašnimi in drugimi delci onesnaženega zraka, jo pri rokovanju z njo varuje pred mehanskimi poškodbami ter onemogoča neposreden stik s človeško kožo. Z informacijsko revolucijo in informacijsko družbo nekateri napovedujejo konec klasičnim nosilcem oz. tradicionalnemu gradivu. Vendar danes tudi računalniški strokovnjaki soglašajo, da so novi nosilci izjemno pomembni za hiter dostop do informacij, za trajno hrambo pa so klasični nosilci (papir, mikrofilm) še vedno nenadomestljivi. Zato je potrebno doseči nekakšno uravnovešeno sožitje starega in novega. Torej ne eno ali drugo, temveč oboje. Poti so že odprte, varuhi raznovrstne kulturne dediščine pa se žal vsak po svoje lotevamo njene sodobne obravnave. Gre namreč tako za veliko različnih institucij kot za velike količine gradiva, ki v trenutnem statusu quo marsikje ne samo nikomur ne služi, ampak tudi neustavljivo propada ... V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto torej »orjemo ledino« z domoznanskimi razglednicami (od najstarejših do najnovejših), kar pomeni digitalizacijo na eni in zaščito originalov na drugi strani. Razglednice so namreč s strani uporabnikov zelo iskano neknjižno slikovno gradivo, ki pa je hkrati, vsaj v primerjavi z drugimi vrstami gradiva (kot npr. fotografije, rokopisi itd.), zaenkrat najmanj zahtevno tako za klasični kot moderni pristop k njemu. Vera Vesely 1 V 19. stoletju je bila to vojašnica graničarske straže, ki je po Gorjancih branila prebode hajdukom in tihotapcem tobaka. Vojašnico je od gracarskih skrbnikov Hafnerjev kupil Matija Pave, od njega pa Anton Blatnik (umrl leta 1879). l eta 1880 je Blatnikova žena Jera Blatnik prodala hišo Roku Dobravcu, ki si je zanimivo hišo preuredil v stanovanjsko zgradbo in gostilno Pri Rokclnu. Stavbo so podrli leta 1929. Na njenem mestu stoji danes hiša gostilna, v lasti Jožeta Dobravca, Dolenje Mokro Polje 2. 2 Na napisu za tabernakljem na srednjem delu oltarne predele razberemo: 1789 ponovlcn altar leta 1871 Ant Blattnik podobar in zlatar prenovljeno leta 1938 Lojze Kozjek kipar in pozlatar KULTURA Rast 2 / 2003 ŽIVLJENJSKA IN USTVARJALNA POT ANTONA BLATNIKA odstrem trave in liste in vstopim v tvoj svet in ti prisluhnem in čez čas slišim in čez čas razumem in čez čas se vrnem v njihov svet (B. Žunič) Pol k umetnikovim koreninam Vstopiti v svet artiškega rojaka, vsestransko talentiranega umetnika, kiparja in restavratorja Antona Blatnika je bila nadvse vznemirljiva izkušnja, potopiti se v njegov izjemno obsežen ustvarjalni opus pa zahtevna naloga, a hkrati zanimivo estetsko popotovanje v svet izvirnosti, občutenosti, samosvojosti in izrazne sporočilnosti. Umetnik, rojen 2. junija 1911 v Artičah pri Brežicah, je bil trajno izročen ustvarjalnosti, saj je živel s kiparskim dletom tako rekoč vse življenje. Da seje to orodje naučil držati v rokah nekako tako kot žlico, ni golo naključje, saj so v njegovi rodbini tri generacije zapored ohranjale svojevrstno umetniško tradicijo. Izhaja namreč iz znane podobarske družine, katere korenine segajo v osrčje Dolenjske, v Dolenje Mokro Polje pri Šentjerneju. Tuje imel v stavbi, ki je stala na mestu sedanje gostilne Dobravc', podobarsko delavnico že njegov ded Anton Blatnik, po katerem je umetnik podedoval tudi ime. Po poklicu podobar in zlatar je Blatnikov ded daljnega leta 1871 obnovil v baročni maniri izdelan glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Križa na Trebelnem.2 Blatnikova babica Jera se je pri možu priučila rezbarjenja in barvanja kipcev. Pridobljeno znanje je bilo v tistih časih odločilno za preživetje njene družine. Blatnikov ded je namreč umrl zelo mlad, star komaj 36 let; tako je njegova žena, Blatnikova babica prevzela obrt in naučila rezbariti tudi otroke. Zaslužek je bil vse bolj skop, zato je Jera Blatnik hišo prodala in se skupaj s štirimi otroki leta I 880 preselila na majhno kočarsko kmetijo v Artiče pri Brežicah. Tu je Jera nadaljevala z rezbarjenjem in barvanjem nabožnih kipcev. Ko je njen sin Franc, Blatnikov oče, dorasel, ji je pomagal rezbariti iti je tudi pozneje, ko je babica že umrla, prevzel posestvo, kmetoval in rezbaril kot samouk. Po poroki z Ano Blatnik se jima je rodilo osem otrok. Anton Blatnik se je rodil kot šesti izmed štirih bratov in štirih sestra. Pri tako številčni družini ni bilo možnosti za šolanje otrok, saj so se na majhni kočariji komaj preživljali. Kljub temu so z velikim odrekanjem poslali v uk kar štiri otroke, med njimi tudi Antona Blatnika. Zahvaljujoč marljivosti, nadarjenosti in vztrajnosti seje mladi Anton že kot deček trdno odločil, da se bo ukvarjal in preživljal s podobarstvom (kiparstvom), in pogumno je začel svojo učno in umetniško pot daleč od doma, star komaj štirinajst let. Prva učna leta — mozirsko obdobje Leta 1925 je prišel Anton Blatnik v spremstvu svojega očeta in s skromno popotnico v uk k priznanemu kiparju in pozlatarju Ivanu Cesarju v Mozirje. Bil je eden izmed mojstrovih zadnjih učencev in ostal pri njem štiri leta, do leta 1929. Tuje opravil tudi pomočniški izpit in delal zadnji dve leti kot pomočnik. Rezbaril je predvsem iz 3 Pogovor avtorice prispevka s Cirilom Cesarjem, akademskim kiparjem, danes živečim v Velenju, dec. 2002. Levo. Umetnik Anton Blatnik pri delu Desno: Antonov brat Andrej pred umetnikovo rojstno hišo v Artičah; posneto pred 2. svetovno vojno KULTURA Rast 2 / 2003 lesa, v prostem času (ob nedeljah) pa je delal tudi zase (ustvarjal »iz svoje duše«) in si hkrati nekaj malega zaslužil za preživetje. Tako je komaj šestnajstleten izdelal svoje prvo umetniško delo -Srce Jezusovo. Lepota in ohranjenost tega kipca ne kažeta potez začetnika, pač pa talentiranega mladega umetnika z veliko izrazno močjo. Sin Ivana Cesarja, Ciril Cesar, se Blatnika spominja kot enega od treh najboljših učencev svojega očeta.1 Čeprav je Blatnik kot pomočnik pozneje delal in se izpopolnjeval v različnih kiparskih delavnicah in pri različnih mojstrih v Celju, Mariboru in Beogradu, gaje to zgodnje mozirsko obdobje s prevladujočo sakralno motiviko umetniško že zaznamovalo. Hkrati pa je predstavljalo temelj za njegovo nadaljnje umetniško izpopolnjevanje. Predvojno obdobje in vojna leta Žal so za porajajočega se umetnika, ki se je šele začel preživljati zgolj z lastnim delom, sledili težki časi. Takratno Jugoslavijo je oplazila svetovna kriza z vsesplošno brezposelnostjo. Taje bila najhujša v obdobju tridesetih let pa vse do začetka druge svetovne vojne. Prizadela je tudi Antona Blatnika, saj je kljub pridobljenemu znanju in nadarjenosti v tem času le poredko dobil naročila za svoje delo. Kljub nastalim razmeram in začasni brezposelnosti pa se kiparjenju ni odrekel. Vztrajno je delal naprej in se sam učil. Začetno mračno obdobje druge svetovne vojne z zasedbo Jugoslavije gaje zateklo v Artičah. Od tuje zadnje dni meseca maja ll)41 uspel pobegniti pred množičnim okupatorjevim izseljevanjem brežiškega okraja v Šmarje pri Jelšah, nato pa v Maribor. Od tam gaje pot vodila v Gradec (Graz). Tu je nekaj časa obiskoval mojstrsko umetnostno-obrtno šolo in se na oddelku za les in kamen učil pri učiteljih kiparstva, profesorjih Gosserju in Silveriju. Navzlic negotovim časom druge svetovne vojne je življenje teklo svojo pot naprej. Umetnik se je I . junija leta 1941 v Šmarju pri Jelšah poročil z Nežo Vrbovšek, domačinko, ki mu je le nekaj dni pred poroko s pomočjo »poročnega sla«, svoje sestre Terezije Vrbovšek (poročene Zidar) pomagala ubežati pred okupatorjevim izgonom i/ Artič. (Bodoča svakinja Trezika, takrat še mlado dekle, je po naročilu 4 Pogovor avtorice prispevka s 'Terezijo Zidar, umetnikovo svakinjo, stanujočo v Šmarju pri Jelšah, jan 2003. 5 Pogovor avtorice prispevka / umetnikovo hčerjo Marto Božič, Ranče pri Framu, feb in dec. 2002. Plastika 14-letncga umetnika iz leta 1926 KULTURA Rast 2 / 23)03 sestre Nežike leta 1941 s kolesom hitela iz Šmarij pri Jelšah do sestrinega izbranca v Artiče, na poti srečujoč kolone prihajajočih Nemcev. Mlademu umetniku, ki ga je našla v Pišecah pri obnavljanju oltarja župnijske cerkve sv. Mihaela, je izročila sestrino pismo, v katerem mu je pisala, naj se čim prej umakne na Štajersko, kjer se lahko poročita, če seveda z njo »misli resno«. Blatnik je še kako mislil zares. Svakinja se je vrnila v Šmarje naslednji dan z vlakom, on pa še istega dne z njenim kolesom. Z umikom iz Artič se je v zadnjem trenutku izognil štiriletnemu izgonu v Šlezijo, kar se je novembra 1941 zgodilo njegovi družini.)4 Iz Šmarij sta se mlada zakonca kmalu preselila v Maribor, kjer se jima je leta 1942 rodila hči Marta. Zaradi negotovih razmer se je mlada družina leta 1943 ponovno preselila na ženin dom v Šmarje pri Jelšah, kjer se jima je leta 1944 rodil še sin Anton. Ustvarjalni kotiček je Blatnik našel v ateljeju v Jelšen gradu in tu ustvarjal predvsem za preživetje družine ter prijateljeval s fotografom Slavkom Ciglenečkim. V Šmarju je umetnik dočakal tudi osvoboditev Jugoslavije, brez stalne zaposlitve in le s skromnimi dohodki od svojega dela. Vključil se je v kulturno delovanje upodabljajočih umetnikov in redno sodeloval na skupinskih razstavah. Pot svobodnega umetnika Po letu 1945 se je Anton Blatnik odločil za pot svobodnega umetnika. Septembra 1945 je več svojih del razstavljal v Celju na Tednu ljudske kulture. To je bila prva razstava po osvoboditvi in hkrati prva večja povojna kulturna manifestacija pri nas. Med upodabljajočimi umetniki razstavljalci je bil Blatnik eden najbolj opaženih. Njegova delaje komisija umetnikov (Putrih, Smerdu, Sedej) dobro ocenila in ga povabila k izpitu na novoustanovljeni Akademiji likovnih umetnikov v Ljubljani. Če ne bi tisti čas tako ostro sodil, bi postal Blatnik eden prvih študentov kiparstva na tej novoustanovljeni akademiji za likovne umetnike, saj je sprejemni izpit opravil z dobro oceno. Da mu je bil pozneje vpis onemogočen, gre pripisati njegovemu dotedanjemu kiparskemu ustvarjanju pretežno cerkvene plastike oz. ustvarjanju na cerkvenem področju. Temu pa ideologija zgodnjih povojnih let tudi v umetniških krogih ni bila naklonjena. Umetnik je namreč živel na prelomnici dveh povsem različnih družbenih in vrednostnih sistemov. Odraščal je v družini s tradicionalno krščansko vzgojo in tradicijo (podobarstvo), v zgodnjem ustvarjalnem obdobju pa vse do starosti tridesetih let, to je do druge svetovne vojne, seje učil in delal za preživetje v razmerah, ko je tudi v umetnosti prevladovala in bila s strani države podprta sakralna umetnost. Ali kot se je sam izrazil o svojem ustvarjanju v tem obdobju: »Do vojne sem se kot večina mojih kolegov ukvarjal s cerkveno plastiko, o mojem umetniškem ustvarjanju pa lahko govorim šele po vojni, ko nismo le sproščeno zadihali, temveč smo lahko dali duška domišljiji in svojim hotenjem.« F^ovsem napačno bi bilo zaradi zahtev časa, v katerem je živel, Antona Blatnika uvrstiti med sakralne umetnike, saj njegova kasnejša dela, zlasti portreti in mala plastika v lesu in glini ter številne posvetne figure monumentalnih dimenzij, pričajo, daje bil vsestransko nadarjen umetnik. Izgubo možnosti izobraževanja na akademiji je vseskozi razumel kot krivično dejanje, ideološko sodbo, ki ga je osebno globoko prizadela in spremljala vse življenje.5 Z akademskim nazivom je bilo v povojnih letih med drugim tesno povezano tudi delo oziroma naročila s strani tedanje države. Boj za preživetje svobodnega umetnika s Anton Blatnik pri obnavljanju gotskega kužnega znamenja v Volčah pri Tolminu leta 1951 6 Pogovor avtorice prispevka z dr Sergejem Vrišerjem, upokojenim umetnostnim zgodovinarjem, živečim v Mariboru, dec. 2002 in jan. 2003. KULTURA Rast 2 / 2003 samim kiparjenjem se je nadaljeval torej tudi po vojni. Kljub onemogočeni akademski poti je umetnik vztrajal na svoji ustvarjalni poti. Leta 1947 je opravil mojstrski izpit pri akademskem slikarju Božu Pengovu v Ljubljani. Kasneje je v študijske namene tudi potoval (v Italijo, Grčijo in Anglijo) in se dodatno strokovno izpopolnjeval. Življenje s starimi mojstri Leta 1948 se je umetnik na povabilo takratnega Ministrstva za prosveto LRS udeležil restavratorskega tečaja. Ker je odlično restavriral na tem tečaju zaupana mu dela, je od takrat naprej izmenično opravljal oba poklica oziroma izmenično ustvarjalno deloval na področju restavratorstva in kiparstva. Restavriranje mu je bilo dobrodošla poklicna dopolnitev, saj od samega kiparjenja tako v predvojnem obdobju kot v prvih povojnih letih ni mogel dostojno živeti. V tem obdobju je začel ponovno ustvarjati v Mariboru v najetih prostorih ateljeja kiparja Sojiča na Razlagovi ulici 14 (lokacija sedanje Ekonomsko-poslovne fakultete Maribor), pozneje seje preselil v atelje na Gregorčičevo ulico 6. V Šmarje pri Jelšah je tedensko potoval vse do leta 1953, ko se je z družino dokončno preselil v Maribor. V poklicu samostojnega umetnika je vztrajal vse do leta 1958, ko se je zaposlil na Osnovni šoli bratov Polančič v Mariboru kot učitelj tehničnega in likovnega pouka in bil tako po dolgoletnem boju za preživetje ob okušanju negotovega kruha svobodnega umetnika kiparja prvič v življenju deležen rednih mesečnih dohodkov. Čeprav je s svojimi učenci na razstavah v takratni državi dosegal lepe uspehe, je po treh letih zapustil pedagoško delo in se ponovno, tokrat v rednem delovnem razmerju, torej tudi po »službeni« poti, zbližal z umetnostjo. Pedagoški poklic je dokončno zamenjal s poklicem restavratorja leta I 961, ko so v Mariboru odprli zavod za spomeniško varstvo. Tu seje zaposlil kot restavrator in opravil obsežno pionirsko delo pri obnovi številnih kulturnih spomenikov, ki sodijo v sam vrh naše kulturne dediščine, s poudarkom na baročnih spomenikih. Na zavodu je ostal dobrih deset let, vse do upokojitve leta 1971. Daje bil tudi kot restavrator izjemen strokovnjak, sem izvedela iz pogovora z umetnostnim zgodovinarjem dr. Sergejem Vrišerjem, ki seje poklicno seznanil z umetnikom že pred letom 1960, med svojim 25-letnim vodenjem Pokrajinskega muzeja Maribor. »Bil je dober človek, do poznih let odličen restavrator in kipar. Predvsem seje izuril za baročno kiparstvo. Zelo mojstrsko seje znal vživeti v delo in stil mojstrov, katerih dela je restavriral, npr. kužno znamenje Jožefa Strauba na Glavnem trgu v Mariboru. Današnje znamenje ni več izvirno. Blatnik je imel poseben posluh za Straubovo delo in mnoge od njegovih kipov je obnovil in poškodovane dopolnil tako dobro, da nisi mogel razločevati, kaj je izvirno baročno in kaj novejša dopolnitev. Še posebej je opravil veliko dela pri razstavi baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem leta 1967 v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Bil je eden naših najboljših restavratorjev, predvsem rezbarjev, ki jih je danes vse manj, nasploh tako nadarjenih.«6 Slog in kiparski ustvarjalni opus Anton Blatnik je že od prvih rezbarskih začetkov svoje ustvarjanje navezoval na tradicijo z izredno občutljivostjo za življenje in tegobe malega človeka. Njegova številna kiparska dela tako v sakralni motiviki kot v profanih motivih zaznamuje izrazito ekspresionistični slog Žanjica, brestov les, 1945 KULTURA Rast 2 / 2003 vse od najzgodnejših rezbarskih začetkov (Srce Jezusovo, 1926, barvan lipov les; Rimljanka, 1929, lipov les; Marija, 1929, lipov les) do obdobja zrelosti v lastni ustvarjalnosti, ki je izrazit v številnih žanrskih figurah, portretih, torzih in plastikah z vojno tematiko. Občasni prehodi v zmerno abstrakcijo se zaokrožujejo v skupino, ki predstavlja štiri letne čase, pa tudi življenjski ciklus od prebujanja do smrti (Vrtinec življenja, 1979, češnja; Pomlad, 1979, tisa; Razcvet, 1979, sliva; Jesenski korak, 1979, češnja; Počitek ali tudi Osamljeni, 1979, hrast) in v ekspresivno deformacijo (Kurent, 1963, saphora japonica; Mož s pipo, 1972, oljkov les; Križani, 1974, žgana glina; Križani torzo, 1975, žgana glina; Bik, 1982, katalpa) predstavljajo le rahlo odzivanje umetnika na nove umetniške tokove in njegovo preizkušanje lastnih izraznih možnosti v njih. Njegova najljubša tema so bili motivi, ki segajo od značilnih prizorov iz življenja malega človeka vse do doživljanja umetnikovega okolja v otroštvu. Sam je pogosto rad opozarjal na svoje kmečko poreklo in bil izredno občutljiv za življenje in tegobe kmečkega človeka. Prizadeval si je, da bi v svojih delih ohranil ljudi, ki jih ne srečujemo več. Namesto v pozabo zgodovine so odšli v Blatnikovo malo figuraliko: Preužitkar, 1945, slivov les; Kmet s čutaro, 1945, brestov les; Žanjica, 1945, brestov les; Vinogradnik — brentač, 1952, patinirani mavec; Delavec z motiko, 1954, patinirani mavec; Prodajalec časopisov, 1963, žgana glina; Bobnar Bači, 1963, bron; Kmet s cekarjem, 1963, žgana glina; Perutninarka, 1963, žgana glina; Kovač 1963, bron in brest; Splavar, 1970, žgana glina; Rožanka v narodni noši, 1979, žgana glina ... Ti liki, ki se jih drži rahlo nostalgičen ton, pripovedujejo o trpljenju in vdanosti v usodo, melanholiji in žalosti, veselju in mladosti, ljubezni in dobroti, oholosti in osamljenosti. In ravno to seganje po motivih v svet, kije bil od nekdaj njegov, to je v svet kmečkega človeka polpretekle dobe in v njegovo intimo družino, sta poglavitni odliki Blatnikovega kiparskega dela. Kiparjev tihi intimni svet, posvečen njegovemu družinskemu življenju, se nam razodeva v realističnih portretih žene, matere, očeta, otrok, vnukov in avtoportretih, iz katerih veje nek poseben mir in poduhovljenost. Med portreti zavzema posebno mesto podoba umetnikove matere iz hruškovega lesa, ki je izdelana realistično, a ima površino doprsja ekspresivno razgibano. Iz portreta veje vsa trpkost življenja žene, ki je v skromnih razmerah vzgojila osem otrok. Tudi vsa sreča in tragika družinskega življenja se simbolično odraža v gladkih, mehkih linijah abstraktnih plastik, ki se prepletajo v sožitju ali pa odvračajo druga od druge (Družina, 1979, brestov les; Zavetje, 1979, češnjev les; Ločitev I., 1984, orehov les in Objem, 1987, les saphore japonice). V otroških portretih in aktih zasledimo kiparjevo odlično poznavanje baročnih puttov kipov majhnih otrok oziroma zrcaljenje njegove dejavnosti in znanja s področja restavratorstva in uporabne umetnosti. Med prvimi izrazitimi kiparskimi primeri tovrstnega ustvarjanja so Akt otroka, 1945, v hruškovem lesu; Deček s ptičkom I in II, ter Deček s stekleničko, vse tri skulpture iz leta 1980 v žgani glini. Milino in gracioznost ženskega telesa ter včasih tudi elegantne secesijske poteze, zasledimo v njegovih aktih, ki so nastajali skozi vsa leta (Vzdihujoča, 1980, tišin les; Prijateljici, 1980, žgana glina; Melanholija, 1981, hruškov les). Plastike Oholost, 1956, žgana glina; Arhivar, 1958, divja hruška in Filozof, 1963, skica v žgani glini, prenesena v hrastov les, pa kažejo izrazito tipiko predstavljenih likov. Anton Blatnik, se je izkazal tudi kot ustvarjalec »zunanje« plastike monumentalnih ekspresionističnih spomenikov. Pogosto je stvaritve iz drobne plastike prenesel v večje dimenzije. Tako se je na vojni čas odzval v spomeniku legendarnemu pohorskemu partizanu Šarhu v Rušah (1976, relief v hrastu). Njegove so mogočne skulpture: Lesarski delavec (1979, hrast), ki stoji pred lesarskim šolskim centrom v Limbušu pri Mariboru, ter Vinogradnik in Viničarka, skulpturi iz hrasta v Košaškem Dolu. Rožanko v narodni noši (1979, lipov les) je umetnik poklonil kulturnemu domu v Radišah na avstrijskem Koroškem. Zavetje (1979, hrast), abstraktno plastiko, ki jo je avtor prenesel v tri metre veliko dimenzijo, je postavil na prosto v Razvanju pri Mariboru. Umetnik je ustvaril tudi nekaj lepih nagrobnih spomenikov v naravni velikosti iz kararskega marmorja in umetnega kamna (Sedeča, 1946, Žalujoča, 1948 in 1953, Rudar, 1952). V spomin svojemu rojstnemu kraju je izklesal iz mogočnega hrasta veličastni spomenik, posvečen 50-letnici kulturnega delovanja v Artičah (1981, relief v hrastu), ki v celoti odseva kulturno dejavnost preteklih in sedanjih ustvarjalcev v Artičah. V prostorih Osnovne šole Artiče stoji Blatnikov Matija Gubec (1973, patinirani mavec), pred šolo pa portret priljubljene učiteljice Ane Pirc-Gabrič (1990, bron), ki je učila prvih črk tudi Antona Blatnika. Najboljši del Blatnikovega kiparskega opusa predstavljajo njegove realistične, predvsem žanrske figure, ki skromne v dimenzijah govorijo prijetno, predvsem domačo in pristno Blatnikovo govorico. Občutek za notranjo trdnost, polno plastičnih oblik, pa je Blatnikovi roki dal tesen stik s kiparskimi umetninami različnih stilov. Branko Rudolf je Antona Blatnika primerjal s slovenskim kiparjem, mojstrom plastike v lesu, Ivanom Napotnikom (1888 1960), in ga opisal kot »poslednjega zastopnika tistih domačih baročnih kiparjev, ki jim je v prejšnjih stoletjih botrovalo ljudsko hotenje«. Umetnikova želja je bila ujeti življenje samo z različnimi trenutki njegovega spreminjanja od tod izrazita plastičnost njegovih skulptur, iz katerih veje močna osebna predanost stvaritvi. Dr. Vrišer je zapisal, da so njegova dela »kakor otoček specifičnega miru, zanimiv prav zaradi trdoživega razpoloženja in uravnovešene izpovedi«. Boštjan Roškar, umetnikov učenec zadnjih deset let pred Blatnikovo smrtjo, govori o Blatniku kot izredno delavnem in marljivem človeku s širokim znanjem in široko, toplo dušo in smislom za humor, ki seje preizkušal v različnih izraznih sredstvih in slogih, a je v svojem najglobljem bistvu ostal odličen kipar podobar, kije za večino svojih plastik izdelal skicni plastični osnutek, imenovan bozzetto.7 Kmet s cekarjem, žgana glina, 1963 7 Pogovor avtorice prispevka z Boštjanom Roškarjem, restavratorjem v Pokrajinskem muzeju Ptuj, dec. 2002. KULTURA Rast 2 / 2003 Les in glina — umetnikova izrazna sredstva Blatnik je bil nedvomno zelo izviren in ustvarjalen tudi pri izbiri in uporabi materialov, iz katerih je oblikoval svoje skulpture. »Posebej dobro je rezbaril, delal pa je tudi v glini. Bilje nedvomno umetniško nadarjen. Rad je tudi kakšen lepo oblikovan les obdelal, kakšno grčo ali pa formo, potem še dopolnil, daje dobila posebno obliko ali daje prišla žlahtnost lesa do izraza. In to je imel zelo rad do poznih let,« dodaja profesor Vrišer. V njegovih delih, zlasti mali plastiki, zasledimo okoli dvajset najrazličnejših, tudi zelo redkih vrst lesa, pri katerih je izrabil tudi barvne posebnosti in kipce hkrati obogatil z učinkovito igro kontrastov (npr. v aktih iz lesa, ki ga je umetnik zgladil do visokega sijaja, je prišel do polnega izraza les z vsemi barvnimi Zgoraj: Šarhov spomenik v RuSali, relief v hrastu Desno: umetnik oh restavrirani plastiki v domačem ateljeju v Košaštem Dolu Desno: Deček s ptičkom L, žgana glina, 1980 KULTURA Rast 2 / 2003 odtenki in letnicami, ki obkrožajo ude). Najraje je ustvarjal v trdem lesu, zahtevnem za obdelovanje, a s trajnejšim obstojem. Pri tem je pokazal veliko ljubezen do lesa in tenkočutno navezanost na izbrano materijo. Tako je svoje plastike ustvarjal iz lesa bresta, češnje, črnega oreha, hrasta, jablane, lesnike, črnega trna, nagnoja, macesna, tise, pušpana, japonske sofore, katalpe oz. cigarovca ... Portret matere je izdelal iz hruškovega lesa, portret očeta iz črnega oreha, kariatidi na pročelju domače hiše iz bora, skulpturo razjarjenega bika je oživel kot skico v žgani glini, nato v hrastu in katalpi itd. Poleg naj pogostejši h izraznih sredstev lesa, gline in mavca (portreti žene in otrok, avtoportreti v žgani glini, mavcu in patiniranem mavcu) je kiparil tudi v bronu in bakru, preizkušal pa se je tudi v kamnu. Podrejanje zakonitostim različnih materialov gaje naučilo pravilnosti izbire le-teh. Izkušnje o številnih izraznih možnostih obdelave površine, od sijoče gladke, slikovito razbrazdane do trde, ostro narezane, si je poleg restavratorskega dela pridobil tudi z oblikovanjem uporabnih in krasilnih predmetov (dekorativna uporabna plastika, figuralni svečniki, kariatide). Vendar pa njegov prispevek ni toliko v tehničnih inovacijah in eksperimentiranju v navedenih izraznih sredstvih, pač pa v njegovi izjemni občutljivosti za možnosti izbranega medija, katerega naravne meje Blatnik ni nikoli prestopil, temveč gaje na tradicionalen način do konca izkoristil. Restavratorski opus V restavratorstvu ga je pot vodila po vsej Sloveniji. Obnavljal je kipe vrhunskih umetnikov iz naše preteklosti, pa tudi take, ki so se zapisali v zgodovino zaradi poljudne, morda celo na oko okorne, vendar pa domačijsko značilne in zato pomembne izpovednosti. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je restavriral Mislejev portal pred ljubljanskim semeniščem in Robbov vodnjak v Ljubljani, obnovil gotsko znamenje v Volčah pri Tolminu, sodeloval pri restavriranju baročnih štukatur v gradu Štatenberg in gradu Hrastovec ter opravil več zahtevnejših restavratorskih del v mariborskem Rotovžu. V letih 1955 1956 je restavriral oltar v župnijski cerkvi sv. Gregorja pri Ortneku v občini Ribnica. V obdobju službovanja na Zavodu za spomeniško varstvo (1961 1971) pa je leta 1963 v celoti obnovil kužno znamenje Jožefa Strauba na Glavnem trgu v Mariboru ter v celoti restavriral Straubove llgure v Straubovi sobi Pokrajinskega muzeja v Mariboru, obnovil štukature v grajski kapeli na gradu Bori ter vrsto kužnih znamenj po Prekmurju 8 Pogovor avtorice prispevka s Francem Brglezom, župnikom v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete na Prihovi, dec. 2002. ' Anton Blatnik ob Brentaču i/ hrastovega lesa, 1980 KULTURA Rast 2 / 2003 in v okolici Ptuja. V letu 1965 je obnovil vrsto baročnih portalov na Ptuju, dominikansko fasado ptujskega muzeja, proštijsko fasado na Ptuju in štukaturo v gornjem gradu Ptuj. Leta 1967 je restavriral plastike za razstavo Barok na Štajerskem v muzeju v Mariboru, leta 1979 pa kipe za razstavo baročnega kiparja Mersija. Z izurjeno roko v baročnem rezbarstvu je Blatnik obnovil številne oltarje in prižnice: podružnično cerkev Sv. Duha na Stari gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici, glavni oltar in prižnico v župnijski cerkvi sv. Ane v Puščavi in oltar v podružnični cerkvi sv. Ane prav tako v Puščavi na Pohorju, orgle v župnijski cerkvi sv. Primoža na Pohorju, glavni oltar in prižnico v župnijski cerkvi sv. Martina v Kamnici. Restavriral je tudi znamenit tabernakelj iz sredine 17. stoletja in dopolnil vsebino glavnega oltarja v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete na Prihovi pri Slovenskih Konjicah. Zanimivo naključje je, daje v omenjeni cerkvi leta 1936 sodeloval pri pozlatitvi istega oltarja, takrat zaposlen pri mariborskem pozlatarju Zorattiju.8 V 80. letih je restavriral skupino Kristus na Oljski gori v kapeli v Duhu na Ostrem Vrhu. Pri zahtevnem restavratorskem delu je mnogokrat reševal kočljiva vprašanja o obujanju in osvežitvi umetnin starih mojstrov (kako vrniti barvitost kipu, ki so ga skazile poznejše poslikave, kako rešiti razpokani marmor, razpadajoči peščenec, kako ohraniti rezbarijo, ki jo je črvojednost že obsodila na smrt ipd.). Ob podrobnostih, ki hkrati niso bile podrobnosti, se je poleg posvetovanja s konzervatorji zgodovinarji pogosto moral odločati sam po svoji strokovni vesti in v tihem dogovoru z ustvarjalci iz davnih dni. Pri tem se je vseskozi držal načela, da iz restavratorskega dela ne sme spregovoriti restavrator s svojimi likovnimi hotenji, kar pomeni, da restavrator ne sme izvirnega starega dela kakor koli predrugačiti, ampak mora delati tako rekoč pod vplivom avtorja umetnine in se z dograjevanjem manjkajočih elementov umetnini podrediti podrediti bistvu starine. To je, kot trdi dr. Vrišer, »na prvi pogled enostavno, v resnici pa dolgotrajno in težavno delo, ki pripelje do cilja samo, če mu botrujejo potrpežljivost, umetniška samodisciplina, pokorna roka in bistro oko, pa še zvrhana mera spoštljivega odnosa do spomenika«. To zahtevno, drugačno naravo rastavratorjeve ustvarjalnosti je Anton Blatnik dosledno upošteval več kot pet desetletij opravljanja restavratorskega poklica. Izvrstno je restavriral dooblikoval umetnine posameznih mojstrov gotike, renesanse in baroka in se zapisal na vidno mesto v zgodovini spomeniškovarstvene dejavnosti v povojnem obdobju pri nas. Anton Blatnik je bil od leta 195 I član Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije (sedaj Društvo oblikovalcev Slovenije), po letu 1971 pa tudi član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Imet je sedem samostojnih razstav in od leta 1945 je redno sodeloval na skoraj štiridesetih skupinskih razstavah v različnih slovenskih mestih, pa tudi v tujini. Udeleževal seje tudi kiparskih kolonij. Za sodelovanje na razstavah in za razstavljena delaje prejel priznanja in nagrade, večji del s strani Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije. Prav tako je prejel nekaj nagrad za svoje intimno kiparstvo. Za svoj kiparski opus in veliki prispevek k mariborskemu plastičnemu restavratorstvu je leta 1994 prejel bronasti grb mesta Maribor. 9 Pogovor avtorice prispevka s Kristino Blatnik (poročeno l uks), umetnikovo nečakinjo iz Artič, živečo na domačiji svojega očeta, umetnikovega pokojnega brata Martina Blatnika. Umetnik je svojim sorodnikom v Artičah poklonil Številne skulpture, med katerimi izstopajo Rimljanka, Portret očeta Franca, Lovec, Mati z otrokom in pa na vrtu Zmaj, večjih dimenzij LITERATURA IN VIRI I Sijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost. Založba Obzorja Maribor, Maribor 1961, str. 347, 372 in 543 R. Savnik s sodci.: Krajevni leksikon Slovenije (druga knjiga). Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str 485; (Kupna pogodba med Jero Blatnik in Rokom Dobravcem z dne 25. 6 1880, Okrajno sodiSče Novo mesto) S. Vrišer: Po poteh starih mojstrov Večer, 3. 6. 1971, str 15 F. Srimpf: Mogoče bo naslednica vnukinja. Večer, 9. L 1973, str. 12 B Rudolf: Anton Blatnik v Ruškem salonu. Večer, 16. 8. 1976 Anton Blatnik, kipar in restavrator (katalog). Razstavni salon Rotovž, Maribor, maj 1981 Anton Blatnik (katalog). Zveza kulturnih organizacij občine Mozirje, Mozirje, april 1988 50 let kulturnega delovanja v Artičah (brošura). Prosvetno društvo Oton Župančič, Artiče maj 1981 I. Zoran: Prisluškoval je starinam. Dolenjski list, 11.6. 1981, str. 7 Zupančič: V nedeljo v Artičah, Dolenjski list, 18.6. 1981, str. 3 Osnovna šola Artiče v letu 1990 (brošura). Osnovna šola Artiče in Pripravljalni odbor za postavitev spomenika Ani Gabrič, Artiče 1990 M Berdič: Artičan Anton Blatnik v Ars Saeri. Dolenjski list, 14. 4. 1994, str 8 T. Golob: Umetnostnozgodovinska topografija župnije Trebelno. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Ljubljana 1994, str. 15 J Cundrič: Umrl je Anton Blatnik, Večer, 3. 4. 1998, str, 18 P. Plemenič, M Štraus: Anton Blatnik umetnost. Raziskovalna naloga. Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor 2000 Umetnikova življenjska forma viva Ob upokojitvi se je iz ateljeja na Gregorčičevi ulici »preselil« v atelje, ki si gaje sam postavil ob domači hiši v Košakih, Košaškem Dolu. Obkrožen z lepoto prostora, ki ga je sam postopoma sooblikoval z restavratorskimi deli in s svojimi stvaritvami - skulpturami v gibanju, ujetimi v nek samosvoj čas znotraj ateljeja. In zunaj na skrbno urejenem domačem vrtu monumentalne skulpture, umeščene v zavetje zelenja, med izstopajoča mogočna drevesa metasekvoj, ki jih je umetnik sam zasadil. Umetnikova vsestranska življenjska »forma viva« — živost v drevesih in plastikah, med katerimi izstopata leseni skulpturi vinogradnika brentača in kmetice viničarke, podobi iz trdega kmečkega vsakdanjika, ki ju je umetnik med številnimi drugimi slikami iz otroštva ponesel v zgodnji mladosti s seboj v svet iz rojstnih Artič, kamor se je tudi v tem obdobju vedno znova rad vračal.9 Dve leseni kariatidi na pročelju domače hiše v Košaškem Dolu pa še vedno izpričujeta genialnost avorja, ki ju je umestil v svoje najožje bivanjsko okolje. Z nikoli ugašeno vnemo se je do zadnjega dne enako posvečal tako restavratorstvu (restavriral je prinesene mu kipe, figurice in razpela iz posameznih cerkva in bil mentor prvima stalnima sodelavcema škofijske restavratorske delavnice v Mariboru) kot tudi kiparjenju, svoji prvi neizpeti muzi, ki je ni zapustil niti v obdobju vsesplošne brezposelnosti niti v mračnem obdobju druge svetovne vojne. Zvest ji je ostal tudi na dolgoletni težaški poti svobodnega umetnika, se ji posvečal ob obilici terenskega dela na Zavodu za spomeniško varstvo in z njo legel k počitku I. aprila leta 1998, v času svoje zadnje razstave na Izumu v Mariboru. 188 Anton Blatnik: Ločitev, orehov les, 1984 Rado Torkar Božidar Jakac: Dolenjska pesem, risba (izrez) KULTURA Rast 2 / 2003 SPOMINI NA UMETNIKA BOŽIDARJA JAKCA V poletnih počitnicah sem šel kot novomeški dijak okoli leta 1933 skupaj z mlajšim sinom ljubljanskega profesorja fizike Andreeja v Novem mestu po stezi ob Krki. Mladi Andree je bil ljubljanski gimnazijski dijak in je bil na počitnicah pri sorodnikih (menda pri stari mami) v Žabji vasi, blizu naše hiše. Ustavila sva se pri nama neznanem gospodu, ki je sedel na trinožnem stolčku, pred seboj pa je imel na stojalu v okviru napeto platno in je nanj risal hiše na nasprotnem bregu Krke. Slikarja sem vprašal: »Ali vi večkrat slikate?« Odgovoril je: »Saj je to moj poklic.« Meni seje zdelo, da bo nastala lepa slika. Moj spremljevalec pa seje kot Ljubljančan menda čutil vzvišenega nad dolenjsko provinco in je ocenil: »To je vse skupaj ena pacarija.« Slikar gaje zavrnil: »Vsak ima svoj okus«. Odšla sva naprej. Naslednjega dne je bila nedelja. Po (za dijake obvezni) maši sem se sprehajal s sošolcem Milanom Dodičem (poznejšim slavistom) po novomeškem trgu. Mimo je prišel včerajšnji slikar. Milanu sem rekel: »lega sem pa včeraj videl slikati ob Krki. Kdo pa je to?« Dodič seje začudil: »Kaj ga ne poznaš? To je akademski slikar Božidar Jakac!« Seveda, on gaje lahko poznal, saj je stanoval blizu njihove hišice na Bregu. Moje naslednje srečanje z akademskim profesorjem slikarjem Božidarjem Jakcem je bilo šele okoli 38 let pozneje, ko sem leta 1971 na praznovanje 225-letnice novomeške gimnazije pripeljal iz Ljubljane nekdanjega novomeškega dijaka iz Žužemberka, univerzitetnega profesorja elektrotehnike ing. Ernesta Pehanija (povabili so ga na moje opozorilo, sicer bi ga pomotoma prezrli). Po večerni proslavi v Prosvetnem domu sta ravnatelj muzeja prof. Janko Jarc in prof. Božidar Jakac povabila profesorja Pehanija na Jakčevo slikarsko razstavo v Dolenjski muzej, kije bil ob tisti pozni uri za druge seveda že zaprt. Vsi trije so se poznali že iz mladih let in srečanje je bilo zelo prisrčno. Šel sem z. njimi (zraven). Gledal sem slike in nisem sodeloval pri njihovem pogovoru. Pred odhodom je prof. Božidar Jakac rekel profesorju Pehaniju: »Pa obišči me katerikrat! Toda prej telefoniraj, ker nisem vedno razpoložen za obiske, če imam bolečine.« (Znano je, da je slikar Jakac trpel zaradi nesreče, ko so ga poškodovali hlodi z nekega tovornjaka, ko sta z. ženo počivala ob cesti). Do obiska pa ni prišlo, ker je prof. Ernest Pehani čez nekaj mesecev nenadoma umrl. MARKO MUŠIČ arhitekt Projekti in realizacija 1989 RAST - L. XIV Milan Markelj TEMELJNO JE ISKANJE IN USTVARJANJE KVALITETE Pogovor z arhitektom Markom Mušičem So ljudje, katerih življenje je tako celovito prežeto z njihovim notranjim klicem, da zanje ni mogoče reči, da opravljajo nek poklic. Oni ta poklic so. Kot pove beseda poklic že sama po sebi, ti izbranci vse svoje življenje v celoti in brezprizivno uravnavajo “po klicu” tistega, kar jih osebnostno in ustvarjalno najgloblje določa. Eden takih je Marko Mušič. Njegovo ime je znano doma in v svetu, postaja pa tudi skoraj že sinonim za sodobno slovensko arhitekturo. Kot avtorskega arhitekta ga poznavalci postavljajo na sam vrh kakovostne piramide, uvrščajo ga med najboljše slovenske arhitekte današnjega časa, med naše najvidnejše ustvarjalce. V desetletjih samostojnega dela v lastnem ateljeju je oblikoval mnoge imenitne arhitekturne stvaritve, od univerzitetnega središča v Skopju, cerkve v Dravljah in novih ljubljanskih Zal do avtobusne postaje v Novem mestu, kenotata padlim v vojni za Slovenijo in svojega dolenjskega domovanja na Dolgih Njivah pri Pleterjah, če jih omenimo le nekaj za vzorec. Vsa nosijo prepoznaven ustvarjalčev podpis, saj je Marko Mušič s talentom in zavzetim delom razvil svojsko in prepoznavno arhitekturno govorico, s katero se trajno zapisuje v slovensko kulturo in umetnost. - Rasli sle v izrazilo intelektualnem okolju z bogatim ustvarjalnim izročilom, ki mu je dajal poseben pečat vaš oče, arhitekt in publicist Marjan Mušič. Ali menite, da vas je to okolje, v katerem ste že od malega srkali vase svet umetnosti in ustvarjalnosti, osebnostno izraziteje oblikovalo in odločilno usmerilo vaš naravni talent? Doživljanje v otroštvu je gotovo ena tistih nezavednih silnic, ki usmerjajo človeka. Kot komaj rojenega meje ujela druga svetovna vojna. Seveda se nisem mogel zavedati njenih strahot in tako so bili pojavi vojne zame bolj nekakšna skrivnostna igra. Res je primanjkovalo varnosti in hrane, a je bilo toliko več srčnosti, plemenitosti in topline. Družina je bila bolj homogena in povezana, kot bi najbrž bila v normalnih, svobodnih razmerah. Iz zgodnjega otroštva sc spominjam neskončnih ur muziciranja, ko so se ob očetu za klavirjem zbirali prijatelji, pa neskončnih pogovorov o umetnosti. Vse to otroka nedvomno zaznamuje. Zaradi vojnih razmer sem bil po ves dan zaprt v stanovanju. Dolge ure sem listal po knjigah iz očetove bogate knjižnice. Oče je umetnost smatral kot celoto, zato v knjižnici ni imel le arhitekturnih knjig, ampak veliko drugih, še posebej o slikarstvu. Te knjige so v meni kljub rosnemu otroštvu nezavedno gradile čudovit svet umetnosti, ki ga seveda nisem razumel, a mi je bil preprosto zelo privlačen. Po vojni, ko sem bil že večji, me je oče pogosto jemal s seboj. Cele dneve sem bil z njim v njegovem seminarju na šoli za ST. 2(86) APRIL 2001 I NAS GOST Marjan Mušič: Portret Marka, olje na platno, 1945 7. očetom, okrog leta 1951 NAŠ GOST Rast 2 / 2003 arhitekturo. Tam sem imel svojo mizico, na nji sem risal, rezljal in na nek način skušal početi to, kar so delali študentje. Zame je bil to čudovit svet ... Ob teh spominih znova ugotavljam, daje bil moj oče zares izjemna osebnost. Kot oče se je do mene obnašal izključno samo v domačem okolju, sicer pa mi je bil, še posebej kasneje v mladeniških letih, bolj učitelj kot roditelj, skoraj kot starejši brat. Kasneje sem ga spremljal na njegovih strokovnih potovanjih po Sloveniji in po nekdanjih republikah Jugoslavije, kamor so ga vabili kot priznanega strokovnjaka konservatorja. Kot študent pa sem šel z. njim tudi po svetu, denimo na Dansko, kjer je s slavnim arhitektom in arheologom Ejnarjem Dyggvejem preučeval antični Split in druge rimske ter starokrščanske arhitekture v Dalmaciji, jaz pa sem jima risal rekonstrukcije nekdanjega videza. - V svet umetnosti sle, kot je videti, stopali zelo spontano, nihče vas ni silil. Da, vse je potekalo zelo naravno. Oče me ni nikoli z ničimer posiljeval. Ko meje vzel v seminar, je to naredil na sproščen način, kot bi starejši brat mlajšega popeljal v svoje delovne okolje. Najin odnos lepo ilustrira tale drobnarija. Že od otroštva sem rad risal. Oče mi tedaj ni pokazal, da je ponosen ali vesel nad mojim početjem, skrbno je pazil, da ne bi na tak način vplival name. Po njegovi smrti pa sem presenečen ugotovil, daje na skrivaj zbiral in hranil moje otroške risbe. - Oh očetovi strani ste najbrž imeli izjemno priložnost spoznati številne ustvarjalce in znamenite osebnosti. Se morda katerih še posebej spominjale? Eden takih je bil veliki in nerazdružni očetov prijatelj prof. Edo Ravnikar. Družila ju je podobna miselnost in široko pojmovanje umetnosti, pripadnost novi slovenski arhitekturi in močna publicistična dejavnost. Njuni pogovori so bili izjemno zanimivi, a vanje sc nisem vključeval. Bil sem le tiho zraven in požiral njune modrosti. Velikokrat se je pogovorom pridružil tudi drugi veliki očetov prijatelj, umetnostni zgodovinar, konservator in raziskovalec slovenske umetnosti prof. France Stele. Oče je bil tudi velik prijatelj in podpornik našega v svetu najbolj znanega arhitekta Jožeta Plečnika. Kot otrok sem ga velikokrat spremljal k mojstru v Trnovo. Name je naredil izreden vtis. Med sprehodi po središču Ljubljane, kjer smo živeli, sem se redno srečeval s stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice, ki se mi je že takrat zdela čudovita, neverjetna, pravljično brezčasovna. Čeprav je seveda še nisem mogel ocenjevati kot arhitekt, meje vsakič globoko prevzela. Zato mi je bilo toliko bolj dragoceno srečanje s človekom, ki jo je naredil. Plečnik name ni deloval kot navaden človek. Bil je sicer prijazen, vendar pa odmaknjen in zagrenjen. Razumljivo, kot cerkven arhitekt je bil v povojnih časih onemogočen. Postajal je vse bolj “odvečen” kot je presunljivo zapisal v zadnjem pismu prijateljici Emiliji Fon. Oče mu je pomagal, kolikor je mogel. V Sloveniji in drugod je objavljal njegova dela in je leta 1980 o njem in njegovem delu napisal prvo celovito knjigo (izšla je v zbirki Znameniti Slovenci). Prav pogosto pa se Plečnika spomnim v zvezi z njegovo mislijo, ki mi jo je izrekel, ko mu je na enem od obiskov oče povedal, da bom tudi jaz arhitekt. Prisrčno kot starejši mlajšemu kolegu je mojster v svojem značilnem slogu dejal: Veste, fantazijo je treba švicati! Kakšen Ob otvoritvi razstave arhitekture v Moderni galeriji, 1978 NAŠ GOST Rast 2 / 2003 stavek! Ni mi rekel, morate se veliko ličiti, morate veliko brati, morate veliko znati, ampak da je treba fantazijo švicati. V življenju sem spoznal veliko arhitektov, ki so veliko vedeli, veliko prebrali, a niso nič posebnega naredili; mogoče zato, ker niso “švicali fantazije”. - Mojstrova misel vam je postala vodilo in zgradila v vas poseben odnos do arhitekture. Ta stavek je v meni kot mladeniču zganil nekaj pomembnega. Spodbudil meje k nekakšni igri, ki meje potem vedno spremljala. Znajdeš se pred arhitekturo, pred stavbo ali ureditvijo, ki je ne poznaš. Čim hitreje jo poskušaš dojeti, oceniti in se v istem trenutku že vprašaš, kaj bi naredil sam. Če tako sprejemaš arhitekturo, torej kot ustvarjalni izziv, je ne moreš več opazovati kot turist ali prenekateri umetnostni zgodovinar, ne moreš se ležerno soočati z njo, ampak moraš kreativno odgovoriti nanjo. To je imel Plečnik v mislih, da namreč nikoli ne smeš zaspati, nikoli biti do konca zadovoljen. Vsa ta srečavanja, svet arhitekture, v katerem sem se gibal tako rekoč od prvega zavedanja naprej, je vame postopno vsadil nekakšen filter oziroma arhitekturno lečo, da nehote vsak trenutek prevajam svet v tridimenzionalni prostor in ga tako ocenjujem, vse transformiram v prostorsko sliko v glavi in spet nazaj. Tako svet opažam in tako ga doživljam. Ta filter, leča v odnosu do sveta, prevaja, razgrajuje realni svet v prostorsko zaznavo in na nek način briše meje med realnim in imaginarnim. Že od mladosti tudi sanjam tako. V sanjah se pogosto sprehajam po svoji arhitekturi, plavam nad prostori, okrog stavbe ... Težko je to opisati. To je način mojega bivanja. To sem jaz. - Arhitektura ni bita vaša edina velika zavzetost. Ko ste se odločali, kaj boste izbrali za svoj poklic, vas je menda močno mikala tudi glasba. Je ostalo kaj te ljubezni? Glasba je bila moja druga usoda in skoraj bi bila tudi moja profesionalna usmeritev. Pravzaprav sem pri odločanju, kaj bom študiral, arhitekturo nekako tiščal v ozadje, ker sem ves čas živel z njo in se mi kot nekaj samoumevnega niti ni zdelo , da bi bila lahko prava odločitev. Bolj v ospredju je bila glasba, s katero sem se na pol profesionalno ukvarjal. Glasba je bila v naši družini tako rekoč doma. Oče in njegova mati sta oba odlično igrala klavir ... Tisto poletje, ko se je bilo treba vpisati na fakulteto, nisem vedel, kam. Poleg glasbe me je močno mikala tudi fizika, ki sem jo v srednji šoli odlično obvladal. Potem pa se mi je v trenutku razodelo, da brez arhitekture v mojem življenju ne bo šlo. Tako je glasba ostala velika ljubezen, ki me ves čas spremlja, navdihuje in v najtežjih trenutkih tudi rešuje. Zanimivo pa je, da tudi v glasbi lahko doživljam prostorsko gledanje sveta, tudi v nji se realno in imaginarno prelivata v strukture, notranje podobe. V tem pomenu glasba funkcionira popolnoma enako kot arhitektura, in obratno, saj tudi arhitekturno delo lahko začutiš kot zaporedje stavkov sonate ali prelivov tem. - Korenine družine Mušič-Clarici segajo na Dolenjsko in v Novo mesto. Po rojstvu ste Ljubljančan, vendar imate z Dolenjsko kar močne vezi. Kako so se spletle? Z očetom sem še kot otrok velikokrat obiskal njegov rodni dom v Novem mestu, Mušičevino, kot smo rekli. Tedaj mi ti obiski niso bili posebno prijetni. Ogromna hiša in veliko ljudi, ki so se zbirali na Arhitekt Marko Mušič za klavirjem in pred svojim portretom, delom slikarja Lada Pengova, v svoji hiši na Dolenjskem; foto; M. Markelj NAŠ GOST Rast 2 / 2003 družinskih slavjih, mi niso bili po godu. Bil sem bolj vase zaprt, nekomunikativen otrok. Običajno sem se zavlekel v svoj kot in čakal, da so odšli kam na izlet ali na obiske, potem pa sem zaživel. Tam je bil koncertni klavir in lahko sem ure in ure igral nanj ter užival. Novo mesto sem tako obiskoval, a mesta sploh nisem poznal. Stik z njim sem dobil šele kasneje med služenjem vojaškega roka. Naključje me je prineslo v novomeško vojašnico, kjer je bila moja zadolžitev vodenje orkestra. To je pomenilo, da sem bil praktično svoboden. Vodil sem vaje v Domu JLA (Narodnem domu), v vojašnici sem imel na voljo sobo s pianinom, kjer sva s sijajnim violinistom Teom Korbanom cele dneve igrala Beethovnove sonate pa Mozartove in druge skladbe za violino in klavir. Takrat sem v mestu spoznal veliko prijateljev in se navezal na Novo mesto. Vojaški rok sem sicer nadaljeval v Skopju. Po zmagi na natečaju za skopsko univerzo so me poslali tja, da sem kot vojak v civilu vodil projektni biro. Ko je bilo vojaščine konec, sem kot Fordov štipendist odpotoval na študij v Ameriko. Po povratku pa je moja velika povezanost z Novim mestom in prijatelji zopet oživela. Redno sem obiskoval mesto in se dobival s prijatelji v naši hiši. Ko so hišo sorodniki prodali, sem mrzlično iskal nadomestek. Nekaj časa sva imela z Jožetom Mikcem v najemu gozdarsko hišo v Krakovskem gozdu. V nji sem imel svojo sobo s klavirjem. To je bilo nekaj časa moje zatočišče, vendar sem iskal možnost, da bi se za stalno naselil na Dolenjskem. Primeren prostor sem našel v bližini pleterskega samostana, kjer sem reden gost, in si tu postavil svoj dolenjski dom. - To je dokaj nenavadna stavba, ki se močno razlikuje od drugih, vendar pa je hkrati za poznavalce vaše arhitekture takoj prepoznavna, saj nosi vaš razločen podpis s svojo vpetostjo v okolje, uzemljenostjo, elementi grajske stavbne dediščine in s svojo simbolnostjo. Pravim ji tudi vkopana hiša, saj je stavba večji del v zemlji, poleg bivalnih prostorov pa sta v nji še “moj raj”, velik atelje, in manjša galerija. Postavil sem jo na kraju, ki mu domačini pravijo Gomila, Marko Mušič v svojem "raju", delovnem ateljeju na Dolenjskem; foto: M Markelj NAŠ GOST Rast 2 / 2003 kar naznačuje, da so bila verjetno tu keltska grobišča. Z arhitekturo hiše, ki ima silhueto gomile, sem poskusil nakazati ta spomin, dodal sem še stolpa kot elementa grajske arhitekture. Tako stavba obuja dva spomina: na pradavno staroselsko preteklost in na grajsko arhitekturo iz doline Krke, slovenske doline gradov. Grajsko arhitekturo dobro poznam. Vanjo meje uvedel moj oče, ki seje med drugim tudi intenzivno prizadeval za reševanje gradov. V tem pogleduje njegov največji dosežek obnovljeni grad Otočec. Brez njega bi najbrž propadel, kot so mnogi drugi dolenjski gradovi. Šele zdaj, po več kot petdesetih letih, lahko pravilno cenimo vse tiste velike ljudi, ki so se upali takoj po koncu druge svetovne vojne oblasti in politiki navkljub zavzemati se reševanje cerkvene in grajske arhitekture kot kulturne dediščine, ki jo je rušilo in uničevalo slepo sovraštvo do prejšnjih časov. - Spet sva pri vašem očetu. Bil je globoko povezan z rojstnim Novim mestom in Dolenjsko, obema je posvetil veliko ustvarjalnih moči, o čemer priča nedavno izdana monografija Arhitektura za vse čase, za katere izid ste poskrbeli vi. Kaj vasje usmerilo v to dejanje? Cela vrsta razlogov je, daje knjiga o Marjanu Mušiču in njegovem delu za Novo mesto in Dolenjsko izšla. Najprej gre za vrhunske arhitekturne stvaritve, za dragoceno preučevanje arhitekturne dediščine in napore za njeno ohranitev, ki so bili še posebej izjemni v prvih letih po drugi svetovni vojni. Potem želja in potreba, da počastimo osebnost in delo profesorja, akademskega učitelja, ki je vzgojil več generacij arhitektov. Zatem zavest, daje to, kar arhitekti počnemo, vedno oprto na strokovno dediščino in je le skromno nadaljevanje velikega pionirskega dela, ki so ga pri nas opravili redki možje njegovega kova. In končno, še zdaleč pa ne nazadnje, gre tudi za mojo osebno zahvalo za vse, kar sem od očeta prejel kot njegov sin in učenec. - Kako je knjiga nastajala in kako ste jo zasnovali, da bi strnjeno predstavila pomembno delo vašega očeta? Ste v nji zajeli vse, kar ste načrtovali, ah pa bo potrebno pripravili še nadaljevanje? Zamisel knjige sva z dr. Nacetom Šumijem oblikovala že ob snovanju albuma izbranih arhitekturnih risb, s katerim smo počastili desetletnico očetove smrti. Vseskozi seje bilo treba odločati med obilico in raznovrstnostjo dragocenega gradiva ter prizadevanjem za preglednostjo. Knjiga je sprva napovedovala štiri dele, vendar smo se morali zaradi obsežnosti odločiti za objavo le prvih dveh, torej projektov za Novo mesto in Dolenjsko ter preučevanja dolenjske arhitekturne dediščine in naporov za njeno ohranitev. Zapisi o Dolenjcih in Dolenjski, izbor sijajnih esejev o Dolenjski in o osebnostih, povezanih z Dolenjsko, ter pričevanja in izbor zapisov o Marjanu Mušiču in njegovem delu ostajajo torej zaveza za prihodnji publicistični projekt. Pri izboru in razporeditvi gradiva je sodeloval novomeški arhitekt Peter Simič, ki je z. mojim očetom dolga leta drugoval in je ne le vrhunski oblikovalec, temveč tudi odličen poznavalec vsega, kar je v knjigi predstavljeno. Simič je izdelal tudi zasnovo ureditve knjige in idejni osnutek oblikovanja, v katerem je mojstrsko združil in prepletel razne vrste slikovnega gradiva in ga smiselno navezal na besedilo. Ob tem izjemnem sodelovanju je prijetna tudi zavest, daje nastanek knjige podprla tudi Mestna občina Novo mesto oziroma njen tedanji župan, gospod Franci Koncilija. /a delovno mi/o z mačko v dolenjskem domu NAŠ GOST Rast 2 / 2003 - Prostor Novega mesta ste pomembno sooblikovali prav Mušiči, vaš oče z ureditvijo območja Ljubljanskih vrat. Glavnega trga in Dolenjskega muzeja, vi z reprezentančnima stavbama, avtobusno postajo in prizidkom Knjižnice Mirana Jarca. Avtobusna postaja je po mnenju strokovnjakov eno vaših zelo opaznih in izvirnih del, kjer prihaja do izraza za vas značilna znamenjsko-simbolična arhitektura. Kako vidite vi takšno opredelitev? Znak v prostoru, kot je novo avtobusno postajo imenoval dr. Naee Sumi v istoimenski monografiji, je dobra oznaka. Resje šlo za prvi, vsekakor usodni poseg urejanja takrat degradiranega, v konfiguraciji in orientaciji neugodnega območja ob cesti in na nasip privzdignjeni progi. Postaja je vnesla prepričljiv koncept urejanja, ki se je danes, po petnajstih letih “prijel”. Osmislila je celotni, takrat še opuščeni predel in zaznamovala, označila nov, zahodni vhod v mesto. Takšna sta od nekdaj poslanstvo in usodni pomen mojega poklica. V urejanju prostora moramo biti vedno vsaj korak spredaj, saj s tem, kar počnemo, zaznamujemo, usmerimo jutrišnje dogajanje v prostoru. Osebno mi je žal, da niso bili do konca izpeljani izvennivojski dostopi na železniško postajališče. Bili so prizadevanja za humano, varno arhitekturo, vendar so že izvedene zametke povezav razprodali za lokale, potniki in pešci, največkrat mladi, pa tekajo čez tire in to plačujejo tudi z življenjem. Seveda bo avtobusna postaja kot polnovredna arhitekturna avtorska stvaritev dokončno izoblikovana šele s pozidavo poslovne stavbe, ki je bila že v sklopu izbrane natečajne rešitve in kasnejših projektov načrtovana na obulični strani prometne platforme in v podaljšku postajnega paviljona. Zanjo so bili že v prvi fazi zgrajeni oporni zidovi in nekateri elementi konstrukcij. Arhitektura te poslovne palače in že zgrajene postajne stavbe sta skladno in komplementarno zasnovana dela ene same celovite avtorske zamisli. - Prizidek Knjižnice Mirana Jarca je prav tako zanimiv primer vaše arhitekture, kjer prihaja do izraza vaša privrženost, da pri ustvarjanju Trenutki sprostitve: foto: M. Markelj NAŠ GOST Rast 2 / 2003 navežete stike s stavbno dediščini) določenega okolja in s posebno pozornostjo upoštevate danosti okolja. Kako vidite vi to svojo stvaritev v nizu več knjižnic, ki ste jih doslej zasnovali? Zaradi izjemnosti, programske in pomemske večplastnosti me knjižnice od nekdaj še posebej privlačijo. Precej sem jih narisal, kar nekaj, vsaj devet, pa tudi uresničil. Tako knjižnice filozofske, pravne in ekonomske fakultete v skopskem univerzitetnem središču, knjižnice v kulturnih centrih v Kolašinu, Nikšiču in Bosanskem Samcu, pa novo Centralno tehniško knjižnico v ljubljanskem TR3, prenovo Plečnikove NUK in seveda Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu. Kot vsako pomembno arhitekturno delo so tudi knjižnice živi organizmi, ki v sebi nosijo biološko, zgodovinsko in humanistično izkušnjo. I isti, ki s takšno arhitekturo živijo in jo uporabljajo, začutijo njeno duhovno in sporočilno energijo in njen življenjski utrip. Prostor jih sprejme in jim skozi simboliko in obrednost govori svojo idejo; govori jim svoj danes s svojega včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega položaja. Zato dobra arhitektura knjižnic ne sledi freudovskim premenam, temveč reflektirano živi svoj čas v kontinuumu zgodovinske zavesti, kjer jo prevevata duh in pomen lastnega obstoja. Tukaj pa se je treba za hip ustaviti še ob drugi, nedvomno usodni značilnosti knjižnic v današnjem svetu. V splošnem obdobju ponovne renesanse arhitekture in zanimanja zanjo ter za umetnost gradnje nasploh so prav knjižnice postale tisto, kar so bile pomembne stavbe v celotni zgodovini. So prestižni arhitekturni dosežki, ki s svojo posvečenostjo najširšemu krogu obiskovalcev in izzivom sodobne informacijske družbe ter duhovnosti postajajo nosilci in poudarjeni atributi nacionalnega ponosa, sodobne katedrale omikanih dežel in mest današnjega sveta. Novomeška knjižnica je v takšnem razmišljanju še posebej pomenljiva. V njej se srečujejo spomin na srednjeveško mesto, simbolna arhitektura Gorenjih ali Ljubljanskih vrat, ki jih je v začetku petdesetih let 20. stoletja izoblikoval Marjan Mušič, pomembna domoznanska dediščina Dolenjske ter kulture vsega sveta, ki so strnjene v knjižnem gradivu. Prizidek je zato stavbni del, ki zdaleč presega zgolj razreševanje prostorske stiske. Je vezni člen, ki povezuje stavbne dele v smiselno celoto in jih vrašča v historični kontekst kopenskega pročelja srednjeveškega mesta. Izoblikovanje horizonta srednjeveškega mesta je tista temeljna arhitekturna zamisel, ki je omogočila tudi zanimivo prostorsko inverzijo. V njej se stari stavbi s horizonta srednjeveškega mesta vzpenjata navzgor, nov del pa se spušča navzdol do nižje naselbinske terase ob Krki. Rotunda kot jedro prizidka, a tudi celotnega knjižničnega organizma je notranji trg, v katerega se zlivajo vse poti in navezave posameznih stavbnih delov ter v njih urejenih programskih sklopov. - Kako ste (in še) izkušate v svojem delu doma in na tujem poseben položaj arhitekta, ki se kot ustvarjalec ne more dokazati in uresničiti le z idejnimi projekti, ampak je njegovo delo resnično dopolnjeno šele z izvedbo, ko se zamisel udejani v realnem, pragmatičnem in uporabnem? Giotto je lahko slikal palače, ki ne bi mogle stati, kolesa, ki se ne bi mogla vrteti, konje, ki ne bi mogli hoditi, ali ptiee, ki ne bi mogle leteti. Toda vse to, kar občudujemo v Frančiškovih sanjah o palači, v Daru ubogemu vitezu, Pridigi pticam ali v Prividu plameneče kočije, vse to, kar je v sanjskem svetu gotskega mojstra najlepše, v arhitekturi ni dopustno oziroma mora biti prefinjeno in subtilno skrito in skriv- nostno vgrajeno v globino njene na videz brezkompromisne pragmatičnosti in uporabnosti. V bistvu arhitekture kot simbolične umetnosti se torej srečujeta in prežemata simbolno in funkcionalno ter istočasno vse tisto, kar določa, opredeljuje pojem umetnostnega. Realni svet si s celotno paleto uporabnostnih zahtev in tehnoloških možnosti podaja roko z iracionalnim duhovnim svetom, ki bistvo arhitekture privzdiguje nad zgolj gradbeniški horizont. V arhitekturi je treba torej stati na tleh in segati za oblaki. Vendar okviri realnosti za pravo arhitekturo niso spone, ki bi jo ovirale ali celo onemogočale. V pravi arhitekturi je vse od njenega rojstva, ki je bilo davno pred rojstvom drugih umetnosti, iracionalnost pomenov združena tako z nujnostjo izražanja najglobljih sporočil družbe njenih graditeljev kot tudi s potrebo po uporabnosti in realnosti uresničitve, torej izvedbe same. Torej je združitev obojega, duhovnega in materialnega, tisto bistvo, iz katerega arhitektura sploh lahko zraste in nastane; je tista temeljna nujnost, brez katere postane umetnost gradnje izumetničena in iznakažena poraženka, v kateri je prevladal eden od obeh polov, torej ne le pragmatičnost in racionalnost, temveč tudi duhovnost in umetnostna sporočilnost, in postal, na škodo ravnovesja, sam sebi namen. - Kaj raje delate: velike ali manjše projekte, javne ali zasebne? V katerih delih čutite, da se lahko ustvarjalno najbolj polno izživite7 V cerkvici skromne bratovščine Sv. Trojice, v stavbi, kije po tlorisu manjša od enega samega Bramantejevega slopa, kakršni podpirajo Michelangelovo kupolo sv. Petra, je Borromini povedal vse, kar se v arhitekturi da povedati in kar je treba povedati. Lahko načrtujete in gradite univerzitetna središča, postajna območja, nove mestne predele ali nakupovalne centre s stotisoči kvadratnimi metri pa se gigantskih kompleksov arhitektura sploh ne dotakne. Na drugi strani pa je rimska cerkvica sv. Karla pri štirih vodnjakih pravcata miniatura, ki postane temeljno, morda celo največje delo v zakladnici arhitekture za vse čase. V arhitekturi ni majhnih in velikih nalog. Temeljnoje iskanje in ustvarjanje arhitekturne kvalitete vse ostalo je gradbeništvo. NAŠ GOST Rast 2 / 2003 MONOGRAFIJE O MARKU MUŠIČU IN NJEGOVEM DELU: 1988 Valovanje v svetlobi. Marko Mušič, arhitektura nove dravel jske eerkve. Besedilo: Naee Sumi. Spremno besedilo: Peter Krečič. Založila: Župnijski urad Dravlje in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1988, 167 str , (s slikami). 1990 Nove Žale. Arhitekt Marko Mušič. Monografija o razširjenem delu Ljubljanskega pokopališča Besedilo: Nace Šumi. Spremno besedilo: Peter Krečič Založil: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1990, 167 str., (s slikami). 1994 Znak v prostoru: arhitek- tura nove avtobusne postaje v Novem mcstu/A sing in Ihe spaec: Archi-tecture of tile new bus station in Novo Mesto. Arhitekt/Arehitect Marko Mušič. Besedilo: Nace Šumi. Založil: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1994, 96 str , (s slikami). 2000 Znamenja: knjiga o arhi- tekturni obliki, njeni vsebini in pomenu / Signs: a book on arehitectural form, its contents and tneanings. Ar-hitekt/Architect Marko Mušič. Besedilo: Nace Šumi Spremno besedilo: Peter Krečič. Založil: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 2000, 80 str., (s slikami). 2002 Vile/Villas. Marko Mušič, arhitekt/Architcct. Besedilo: Nace Šumi. Izdal: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 2002, 325 str , (s slikami). NAŠ GOST Rast 2 / 2003 Marko Mušič, arhitekt (Ljubljana, 30. L 1941) Diplomiral je 1966 na FAGG v Ljubl jani (E. Ravnikar), izpopolnjeval se je na Danskem in v ZDA (L. I Kahn). Dela kot samostojni umetnik V šestdesetih in sedemdesetih letih je na jugoslovanskih natečajih za urbanistič-no-arhitekturne rešitve prejel več prvih nagrad in se že tedaj uveljavil kot osrednji ustvarjalec mlajše generacije slovenskih arhitektov. Mušičeva poudarjeno individualna arhitektura sc odlikuje z drznimi formalnimi rešitvami, ki so vselej nosilci globljih simboličnih pomenov. Natečajni projekt za stavbo Dom 7 sekretarjev Skoja v Zagrebu (1966) je s sferičnim valovanjem ostrešja pomenil novost tudi v razvijanju organske arhitekture. Zunaj Slovenije so Mušičeva najvidnejša dela univerzitetno središče v Skopju (1967-74), Spominski dom v Kolašinu (1970-75), Spominski dom v Bosanskem Samcu (1975-78) in Dom revolucije v Nikšiču (I976-); frančiškanska cerkev v Kotor Varošu blizu Banjaluke (1986-91) je bila 1992 porušena. S centralno zasnovano cerkvijo Kristusovega učlovečenja v Dravljah v Ljubljani (1980-85) je na Slovenskem prvič realiziran vkopani prostor, hkrati pa je z njo uveljavil aktualno smer razsvetljene in razgibane notranjščine. Z. novim delom ljubljanskih Žal (t i Nove Žale, 1982-88) je v naslonitvi na antična mesta cvociral shemo pokopališča kot mesta mrtvih Poleg več drugih javnih objektov (avtobusna postaja v Novem mestu, 1989-; natečajni projekt za spominski park Teharje, 1993) je Mušič avtor zahtevno zasnovanih zasebnih hiš, pri katerih je povzel shemo razvejenih prostorov ameriške moderne arhitekture in ob tem razvil lastni likovni jezik (stanovanjska hiša - atelje .1 Bernika na Brezovici blizu Žirovnice, 1973-74; stanovanjska hiša družine Mlakar na Selu pri Bledu, 1978-81; hiša Pleterje v Dolgih Njivah blizu Dolenjega Vrhpolja, 1980-85), pa tudi zanimivih notranjih ureditev (Domus Sloveniea na Dunaju, 1987-88; sprejemna dvorana železniške postaje, 1983-88, in atrij oz. Prešernova dvorana NM, 1987-91, oboje v Ljubljani) ter javnih spomenikov (Spomenik Julija Betetta ob stavbi Opere in baleta SNG, 1990-91, s S. Batičem in Julijano rti Renkom, Herkulov vodnjak na Starem trgu, 1991, in kenotaf Padlim v vojni za Slovenijo 1991 na Novih Žalah, 1991-92, vse v Ljubljani). V Ljubljani z. prvonag-rajenimi natečajnimi projekti postane projektant nove Potniške postaje (198o-), nove Narodne in univerzitetne knjižnice (1989-) in Nunciature (1998-). Prenovi staro železniško postajo (1996) in Plečnikovo NUK (1999), oboje v Ljubljani, ter prenovi in dozida knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu V Bosni po zmagi na mednarodnem natečaju ureja osrednje svetišče sv Janeza Krstnika v Podmilačju (2001 -), v Dravljah trg sv. Roka (2000-) ter v Šentjurju prireditveni center (2002-) in trg sv. Jurija (2000-). Posveča se publicistiki in objavlja dela očeta, Marjana Mušiča (Spominski album arhitekturnih risb, 1994, Arhitektura za vse čase, Novo mesto in Dolenjska, 2002). (Iz Enciklopedije Slovenije z. dopolnilom) Slika zgoraj: v Pleterjah Slika spodaj: v Bosni in Hercegovini leta 2002 MARKO MUŠIČ arhitekt Projekti in realizacija 1994-1999 RAST - L. XIV Marko Koščak ŠT. 2(86) APRIL 2003 VLOGA JAVNEGA, ZASEBNEGA IN NEVLADNEGA SEKTORJA PRI RAZVOJU EKOTURIZMA IN NJEGOVI NOSILCI V SLOVENIJI (2) Svetovna turistična organizacija (WTO) je v letu ekoturizma oblikovala naslednje usmeritve in cilje: • spodbuditi večjo zavest med institucijami javnega, zasebnega in nevladnega sektorja, da: - izboljšajo varovanje naravne in kulturne dediščine, - izboljšajo življenjsko raven lokalnih skupnosti na podeželskih območjih in varovanih področjih, - spodbujajo vedenje in pomen pravilnega odnosa do naravnega okolja, ljudi, ki tam živijo, in njihove različnosti, • promovirati trajnostni razvoj ekoturizma kot ključni pogoj za ustvarjanje pozitivnih učinkov slednjega, • razvijati metode in znanja za načrtovanje, upravljanje, usmerjanje in nadzor ekoturizma za zagotovitev njegovega dolgoročnega učinka in trajanja, • promovirati izmenjavo »primerov dobre prakse« na področju ekoturizma, • spodbujati priložnosti za učinkovit marketing in promocijo ekoturizma oziroma destinacij, ki ponujajo tovrstni produkt na mednarodnih trgih, • promovirati kvaliteto in standard kot tudi zanesljiv in primerljiv sistem certificiranja ponudnikov produktov ekoturizma, V okviru Ouebeške deklaracije (gre za svetovni »summit« vseh akterjev s področja ekoturizma, ki je bil lani v Quebecu v Kanadi) so bila sprejeta tudi priporočila za aktivnosti prihodnjega razvoja ekoturizma, ki jih lahko tako neposredno kot posredno upoštevajo tudi akterji tovrstnega razvoja v Sloveniji. A.Nacionalnim, regionalnim in lokalnim vladam priporočajo: • Nuj oblikujejo nacionalne, regionalne in lokalne smernice in razvojne strategije o ekoturizmu, ki bodo v skladu s splošnimi cilji trajnostnega razvoja, in naj to storijo s širokim posvetovalnim procesom s tistimi, ki bodo verjetno sodelovali pri dejavnostih ekoturizma, vplivali nanje ali na katere bodo vplivale te dejavnosti. • Naj zagotovijo - skupaj z lokalnimi skupnostmi, zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami in vsemi zainteresiranimi pri ekoturizmu varovanje narave, lokalnih kultur in še zlasti tradi- n DRUŽBENA VPRAŠANJA Marko Koščak VLOGA JAVNEGA, ZASEBNEGA IN NEVLADNEGASEKTORJA PRI RAZVOJU EKOTURIZMA IN NJEGOVI NOSILCI V SLOVENIJI (2) DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 cionalnega znanja, genetskih virov, pravic do zemlje in premoženja kot tudi pravic do vode. • Naj zagotovijo udeležbo, ustrezno sodelovanje in potrebno uskladitev vseh pomembnih javnih institucij na nacionalni, pokrajinski in lokalni ravni (vključno z ustanovitvijo medresorskih delovnih skupin na primeren način) v različnih fazah ekoturizma, hkrati pa naj odprejo in omogočajo udeležbo drugih interesentov pri odločitvah, povezanih z ekoturizmom. Nadalje je treba vzpostaviti primerne proračunske mehanizme in ustrezne zakonodajne okvire, ki bodo omogočili izvajanje ciljev, ki sojih postavila ta številna zainteresirana telesa. • Naj vključijo v zgornji okvir potrebne ureditvene in spremljevalne mehanizme na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, vključno s študijami o presoji okoljskih vplivov, ki se bodo uporabile kot povratne informacije. Izsledki spremljanja naj bodo dostopni širši javnosti. • Nuj razvijejo ureditvene mehanizme za internalizacijo okoljskih stroškov vseh vidikov turističnega proizvoda, vključno z mednarodnim prevozom. • Naj razvijejo lokalne in mestne zmogljivosti za izvajanje instru-mentarija vodenja rasti, kot so opredeljevanje območij, participativno načrtovanje namenske rabe zemljišč, ne samo na zavarovanih območjih, pač pa tudi na obrobnih (robnih) območjih in drugih razvojnih conah ekoturizma. • Naj uporabljajo mednarodno odobrene in pregledane smernice za pripravo certifikacijskih sistemov, ekonalepke in druge neodvisne pobude, ki so naravnane v trajnostnost pri ekoturizmu, in naj spodbujajo zasebne nosilce dejavnosti, da se pridružijo tem sistemom in poskrbijo, da bodo deležni priznanja uporabnikov. Vendar pa morajo certifikacijski sistemi odražati regionalna in lokalna merila. Večajo naj zmogljivost in zagotovijo finančno podporo, da bodo ti sistemi dostopni malim in srednjim podjetjem. Poleg tega sta potrebna spremljanje in ureditveni okvir za podporo učinkovitemu izvajanju teh sistemov. • Naj zagotovijo podporo za tehnični in finančni razvoj ter razvoj človeških virov mikro, malim in srednjim podjetjem, ki so jedro ekoturizma, da se omogoči začetek, rast in razvoj njihovih podjetij na trajnosten način. • Naj opredelijo ustrezne usmeritve, načrte upravljanja in programe tolmačenja za obiskovalce in naj določijo ustrezne vire financiranja za naravna območja za obvladovanje števila obiskovalcev, varovanje ranljivih ekosistemov in trajnostno uporabo občutljivih habitatov. Taki načrti naj vključujejo jasne norme, neposredne in posredne strategije upravljanja ter urejanje sredstev, da sc zagotovi spremljanje socialnih in okoljskih vplivov za vsa ekoturistična podjetja, ki delujejo na območju, kot tudi za turiste, kijih želijo obiskati. • Naj vključijo mikro, mala in srednja ekoturistična podjetja in ekoturistične poslovalnice s sedežem v skupnosti in tiste s sedežem v nevladnih organizacijah v splošne promocijske strategije in programe, ki jih izvaja nacionalna turistična organizacija na mednarodnem in domačem trgu. • Na/ spodbujajo in podpirajo ustvarjanje regionalnih povezav in sodelovanje za spodbujanje in trženje ekoturističnih proizvodov na mednarodni ravni in na ravni držav. • Naj zagotovijo spodbude nosilcem turistične dejavnosti in drugim Marko Koščak VLOGA JAVNEGA, ZASEBNEGA IN NEVLADNEGA SEKTORJA PRI RAZVOJU EKOTURIZMA IN NJEGOVI NOSILCI V SLOVENIJI (2) DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 izvajalcem storitev (kot so ugodnosti pri trženju in promociji), da bodo sprejeli ekoturistična načela in poskrbeli, da bodo njihove dejavnosti bolj okoljsko, socialno in kulturno odgovorne. • Naj zagotovijo, da se pri celotnem razvoju ekoturizma opredelijo in izpolnjujejo osnovni okoljski in zdravstveni standardi, celo na najbolj podeželskih območjih. To naj vključuje vidike, kot so izbor lokacije, načrtovanje, projekt, čiščenje trdnih odpadkov, kanalizacija in varstvo razvodij itd., in naj zagotovijo tudi, da se vlade ne bodo lotevale razvojnih strategij ekoturizma, ne da bi vlagale v trajnostno infrastrukturo in krepitev lokalnih/mestnih zmogljivosti za urejanje in spremljanje takih vidikov. • Naj vpeljejo temeljne študije in poročila presoje vplivov na okolje (EIA), ki evidentirajo socialno in okoljsko stanje ciljnih krajev, posebno pozornost pa posvečajo ogroženim vrstam, in naj vlagajo v institucije, ki vlagajo v raziskovalne programe o ekoturizmu in trajnostnem turizmu, ali naj jih podpirajo. • Naj podpirajo nadaljnje izvajanje mednarodnih načel, smernic in etičnih kodeksov za trajnostni turizem (kot so npr. tisti, ki so jih predlagali UNEP, WTO, Konvencija o biološki raznovrstnosti, Komisija ZN za trajnostni razvoj in Mednarodna organizacija dela) za krepitev mednarodnih in nacionalnih pravnih okvirov, usmeritev in globalnih načrtov za vključitev koncepta trajnostnega razvoja v turizem. • Naj proučijo kot eno možnost ponovno razdelitev posesti in upravljanjajavnih zemljišč iz intenzivno usmerjenega proizvodnega sektorja na turizem, kombiniran z zaščito, kjer koli bi to lahko izboljšalo neto socialno, ekonomsko in okoljsko korist za konkretno skupnost. • Naj spodbujajo in razvijajo izobraževalne programe, namenjene otrokom in mladim, za boljšo ozaveščenost o ohranjanju narave in o trajnostni uporabi lokalnih kultur in o njihovem odnosu do ekoturizma. • Naj spodbujajo sodelovanje med domačimi organizatorji potovanj in tistimi, ki prihajajo na obisk, ter drugimi izvajalci storitev in nevladnim organizacijami na ciljnem kraju, da bi še dodatno izobrazili turiste in vplivali na njihovo vedenje v ciljnih krajih, zlasti krajih v državah v razvoju. • Naj vgradijo načela trajnostnega prevoza v načrtovanje in projektiranje dostopnih in prevoznih sistemov in spodbujajo organizatorje potovanj in potujočo javnost, naj se odloča za mehko mobilnost. B. Zasebnemu sektorju priporočajo: • Naj upošteva, da bodo ekoturistična podjetja trajnostna le, če bodo dobičkonosna za vse vpletene zainteresirane, vključno z lastniki projektov, vlagatelji, vodjami in zaposlenimi ter tudi za skupnost in organizacije za varovanje naravnih območij, kjer potekajo. • Naj snuje, razvija in vodi svoja podjetja s čim manj negativnimi vplivi in s pozitivnim prispevkom za ohranitev občutljivih ekosistemov in okolja na splošno in z neposrednimi koristmi in vključevanjem lokalnih skupnosti. • Naj zagotovi, da bodo v zasnovo, načrtovanje, razvoj in delovanje ekoturističnih objektov vgrajena načela trajnostnosti, kot so zasnova občutljivih lokacij in občutek skupnosti za prostor, kot tudi ohranjanje vode, energije in materialov ter dostopnost za vse vrste prebivalstva brez razlikovanja. (2) 204 • Naj sprejme zanesljiv certifikacijski sistem ali druge sisteme prostovoljne ureditve, kot so ekonalepke, zato da svojim možnim odjemalcem pokaže, da upošteva načela trajnostnosti in solidnosti proizvodov in storitev, kijih ponujajo. • Naj sodelujejo z vladnimi in nevladnimi organizacijami, odgovornimi za varovana naravna območja in ohranjanje biološke raznovrstnosti, in poskrbi, da se bodo ekoturistične dejavnosti izvajale v skladu z načrti upravljanja in drugimi predpisi, ki veljajo na tistih področjih, da bi se čim bolj zmanjšali negativni vplivi nanje, pri tem pa izboljšuje kakovost turističnih izkušenj in finančno prispeva k ohranjanju naravnih virov. • Naj vedno bolj uporablja lokalne materiale in proizvode in tudi lokalne logistične in človeške vire pri svojih dejavnostih, zato da se ohrani celovita pristnost ekoturističnega proizvoda in poveča delež finančnih in drugih ugodnosti, ki ostanejo v ciljnem kraju. Da bi to dosegli, naj zasebni izvajalci dejavnosti vlagajo v izobraževanje lokalne delovne sile. • Naj zagotovi, da bo dobavna veriga, ki se uporablja pri graditvi ekoturistične dejavnosti, v celoti trajnostna in v skladu z ravnijo trajnosti, ki je kot cilj zastavljena v končnem proizvodu ali storitvi, ki se ponuja potrošniku. • Naj dejavno dela z lokalnimi skupnosti, da zagotovi, da se lokalne kulture in skupnosti opisujejo natančno in spoštljivo in da so njihovo osebje in gostje dobro in točno seznanjeni z lokalnimi lokacijami, običaji in zgodovino. • Naj spodbuja med svojimi odjemalci etično in okoljsko zavedno vedenje do obiskanih ekoturističnih ciljnih krajev, recimo z okoljskim izobraževanjem ali s spodbujanjem prostovoljnih prispevkov za podporo lokalnih skupnosti. • Naj spodbuja ozaveščenost med celotnim vodstvom in osebjem o lokalnih, nacionalnih in globalnih okoljskih in kulturnih vprašanjih z nenehnim okoljskim izobraževanjem in podpiranjem njihovega prispevka in prispevka njihovih družin k ohranjanju, gospodarskemu razvoju skupnosti in lajšanju revščine. • Naj poskrbi za raznolikost svoje ponudbe z razvijanjem širokega obsega turističnih dejavnosti na danem ciljnem kraju in s širjenjem svojega poslovanja na različne cilje in kraje, zato da se razprostrejo možne koristi ekoturizma in se izogne gneči na nekaterih izbranih ekoturističnih lokacijah, s čimer se ogrozi njihova dolgoročna trajnostnost. V tem pogledu so zasebni nosilci dejavnosti nujno pozvani, naj spoštujejo uveljavljene sisteme za obvladovanje vpliva obiskovalcev pri ekoturističnih ciljnih krajih in prispevajo k njim. • Naj ustvari in razvije mehanizme financiranja za delovanje poslovnih združenj ali kooperativ, ki lahko pomagajo pri usposabljanju, trženju, razvoju proizvodov, raziskavah in financiranju ekoturizma. • Naj zagotovi z ustreznimi instrumenti in strateškimi povezavami pravično porazdelitev finančnih koristi od prihodka od ekoturizma med mednarodnimi, domačimi in tujimi organizatorji potovanj, lokalnimi izvajalci storitev in lokalnimi skupnostmi. • Naj oblikuje in izvaja usmeritve podjetja za trajnostnost, zato da se bodo uporabljale v vsakem delu njegovega poslovanja. C. Nevladnim organizacijam, združenjem, akademskim in (2) raziskovaluim institucijam priporočajo: • Naj priskrbijo tehnično, finančno in izobraževalno podporo in podporo pri širjenju zmogljivosti ter drugo podporo za ekoturistične ciljne kraje, gostiteljske organizacije skupnosti, mala podjetja in ustrezne lokalne oblasti, zato da se zagotovi, da se bodo primerne usmeritve, razvojne in upravljavske smernice in mehanizmi spremljanja uporabljali v smeri trajnostnosti. • Naj spremljajo in vodijo raziskave o dejanskih vplivih ekotu-rističnih dejavnosti na ekosisteme, biološko raznovrstnost, lokalne kulture in socialno-ekonomski ustroj ekoturističnih ciljev. • Naj sodelujejo z javnimi in zasebnimi organizacijami in poskrbijo, da podatki in informacije, pridobljene z raziskavami, pridejo do podpornih procesov odločanja pri razvoju in upravljanju ekoturizma. • Naj sodelujejo z raziskovalnimi institucijami, da bi razvili najustreznejše in praktične rešitve za vprašanja razvoja ekoturizma. DRUŽBEN A VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 D. Medvladnim organizacijam. mednarodnim finančnim institucijam in agencijam za razvojno pomoč priporočajo: • Naj razvijejo in pomagajo pri izvajanju nacionalne in lokalne politike in smernicah načrtovanja in okvirih ocenjevanja za ekoturizem in njegove odnose z ohranitvijo biološke raznovrstnosti, socialnoekonomskim razvojem, spoštovanjem človekovih pravic, lajšanjem revščine, ohranjanjem narave in drugimi cilji trajnostnega razvoja in naj okrepijo prenos tega knovv-hovva na vse države. Posebna pozornost naj se posveti državam v razvojni fazi ali s statusom najmanjšega razvoja, majhnim otoškim državam v razvoju in državam z goratimi območji glede na to, da so leto 2002 Združeni narodi tudi določili za mednarodno leto gora. • Naj širijo zmogljivosti za regionalne, nacionalne in lokalne organizacije za oblikovanje in uporabo ekoturističnih usmeritev in načrtov na podlagi mednarodnih smernic. • Naj razvijajo oziroma sprejmejo mednarodne standarde in finančne mehanizme za certifikacijske sisteme ekoturizma, ki upoštevajo potrebe malih in srednjih podjetij in omogočajo njihov dostop do teh postopkov, in naj podpirajo njihovo izvajanje. • Naj vgradijo v dialog med mnogimi zainteresiranimi udeleženci usmeritve, smernice in projekte na globalni, regionalni in državni ravni za izmenjavo izkušenj med državami sektorji, ki se ukvarjajo z ekoturizmom. • Naj okrepijo prizadevanja pri prepoznavanju dejavnikov, ki določajo uspeh ali neuspeh ekoturističnih podvigov po vsem svetu, zato da se prenesejo izkušnje in najboljše prakse drugim narodom s pomočjo publikacij, obiski na terenu, seminarji za usposabljanje in projekti tehnične pomoči; UNEP, WTO in druge mednarodne organizacije naj nadaljujejo in širijo mednarodni dialog po vrhu o vprašanjih trajnostnega turizma in ekoturizma, na primer z občasnim pregledovanjem razvoja ekoturizma na mednarodnih in regionalnih forumih. • Naj prilagodijo po potrebi svoja finančna posojila in posojilne pogoje in postopke, ki ustrezajo potrebam mikro, malih in srednjih ekoturističnih podjetij, ki so jedro te industrije, kot pogoj, da se zagotovi njegova dolgoročna ekonomska trajnostnost. • Naj razvijajo notranjo zmogljivost človeških virov za podporo trajnostnemu turizmu in ekoturizmu kot razvojnemu podsektorju (2) samemu po sebi, s tem da se zagotovi, da bodo na mestu notranja strokovnost, raziskave in dokumentacije za nadzorovanje uporabe ekoturizma kot orodja trajnostnega razvoja. • Naj razvijajo finančne mehanizme za usposabljanje in širitev zmogljivosti, ki upoštevajo potreben čas in sredstva, da se uspešno omogoči lokalnim skupnostim in domačim prebivalcem pravično sodelovanje pri razvoju ekoturizma. E. Lokalnim skupnostim priporočajo: Poleg vseh omemb lokalnih skupnosti v predhodnih odstavkih te deklaracije so udeleženci naslovili naslednja priporočila na same lokalne skupnosti: • Kot del vizije skupnosti o razvoju, ki lahko vključuje ekoturizem, naj opredelijo in izvajajo strategijo za izboljšanje kolektivnih ugodnosti za skupnost z razvojem ekoturizma, vključno s človeškim, fizičnim, finančnim razvojem in razvojem socialnega kapitala, in izboljšanim dostopom do tehničnih informacij. • Naj okrepijo, gojijo in spodbujajo zmožnost skupnosti, da ohranja in uporablja tradicionalno znanje, zlasti domačo umetno obrt, kmetijske pridelke, tradicionalna naselja in urejanje njihove okolice, pri čemer se uporabljajo lokalni naravni viri na trajnosten način. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 Trajnostno razvoj in primeri dobrih praks na področju ekotu-ri/.ma v Sloveniji Kako je z ekoturizmom v Slovenji? Ali je spoznan kot priložnost za razvoj oziroma kot element razvoja na tistih območjih in v tistih lokalnih skupnostih, kjer so za to naravne, kulturne, človeške in druge možnosti? Prav gotovo je na tem področju še veliko priložnosti in izzivov in tudi razvojnih možnosti za posamezna območja v Sloveniji, kamor lahko prištejemo tudi Dolenjsko in Belo krajino. Vse usmeritve, ki so bile podane v okviru Quebeške deklaracije, so in bi morale biti tudi usmeritve za delovanje institucij in posameznikov v Sloveniji. Te usmeritve in cilji so predvsem: • organizirati ekoturizem kot dopolnitev klasičnemu turizmu, • prek ekoturizma udejanjati trajnostni razvoj podeželja, • prek ekoturizma ohranjati naravne, kulturne, etnološke in druge posebnosti Slovenije, • razviti nekaj prepoznavnih produktov ekoturizma, • dosegati v roku sedmih let 10 odstotkov prihodkov v turizmu iz ekoturizma, • pospeševati razvoj ekoturizma v Sloveniji, še posebej na izbranih prednostnih področjih, • izvajati izobraževalne programe za ozaveščanje ponudnikov in potrošnikov o prednostih in pristopih k ponudbi in izrabi ekoturizma, • pomagati potencialnim ponudnikom ekoproduktov in ekoturistič-ne ponudbe z ugodnimi finančnimi viri in olajšavami, • vključiti v oblikovanje, promocijo in trženje ekoturizma mrežo pospeševalnih organizacij v turizmu. Nosilci spodbujanja ekoturizma v Sloveniji bi morali hiti vsi segmenti javnega, zasebnega in nevladnega sektorja, ki so tako ali drugače povezani z razvojem turizma, podeželja, regionalnim razvojem, varovanjem kulturne in naravne dediščine itd. Nosilci spodbujanja ekoturizma v Sloveniji Med pomembnejše nosilce lahko prav gotovo štejemo naslednje: Murko Koščak VLOGA JAVNEGA, ZASEBNEGA IN NEVLADNEGASEKTORJA DRI RAZVOJU EKOTURtZMA IN NJEGOVI NOSILCI V SLOVENIJI (2) vlada in ministrstva, Gospodarska in Obrtna zbornica s svojimi področnimi zbornicami. Slovenska turistična organizacija z mrežo lokalnih turističnih organizacij, Turistična zveza Slovenije s turističnimi društvi in drugimi vanjo vključenimi organizacijami, Pospeševalni center za razvoj malega gospodarstva z mrežo lokalnih in regionalnih podjetniških centrov, Združenje svetovalcev za razvoj turizma Slovenije, Kmetijska gozdarska zbornica s svojimi izpostavami. Združenje turističnih kmetij Slovenije, Sklad za razvoj malega gospodarstva, Sklad za skladnejši regionalni razvoj, turistični ponudniki, turistične agencije in druge za razvoj turizma pomembne organizacije Torej ne moremo govoriti o tem, da je za področje ekoturizma zadolženo to ali ono ministrstvo, ta ali ona institucija, to ali ono turistično podjetje, to ali ono društvo, temveč gre za to, da vse organizacije delujejo in pripomorejo k ustvarjanju pogojev za njegov čimholjši in nadaljnji razvoj. Seveda pri tem delovanju morajo nekateri postoriti več od drugih, tudi zaradi tega, ker pač delujejo na področju, kije ekoturizmu bližje. Tako je pomembno, da vlada, vladne službe, ministrstva, skratka javni sektor s svojimi ukrepi, razvojnimi strategijami, kijih sprejemajo, sistemom subvencioniranja, zakonodajo, javnimi razpisi itd. spodbujajo in ustvarjajo pogoje za delovanje zasebnega sektorja, ki je nosilec aktivnosti ekoturizma, seveda ob tesnem sodelovanju nevladnega sektorja, ki mora biti za svoje delo ravno tako spodbujan in stimuliran, sicer ga ne bo uspešno opravljal. Torej gre za preplet aktivnosti, ki tako ali drugače stimulirajo delovanje in sodelovanje partnerstva med temi tremi sektorji in na ta način udejanjajo pogoje za razvoj ekoturizma. Prav gotovo lahko izpostavimo prizadevanja Ministrstva za kulturo, ki je opravilo veliko dela na razvoju in vključevanju kulturne dediščine v turistično ponudbo, potem Ministrstva za okolje, ki si prizadeva za nadaljnji razvoj in uveljavitev načel varovanja narave kot predpogoja za razvoj ekoturizma v Sloveniji. Ne moremo mimo prizadevanj Ministrstva za kmetijstvo in razvojnih programov CRPOV, vinskih turističnih cest, ki aktivirajo razvojne potenciale podeželja in tam živečih prebivalcev podjetnikov. Prav tako si Ministrstvo za gospodarstvo s svojimi ukrepi na področju razvoja turizma, regionalnega razvoja in drugih področjih prizadeva za nadaljnji razvoj vseh segmentov gospodarskega okolja v Sloveniji, vključno z ekoturizmom. Starko Mušič: Vila v Pleterjah; projekt 'n realizacija 1980- 1985' DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 (Prihodnjič: Ekoturizem in njegovi akterji v prihodnje v Sloveniji) Joža Miklič INOVACIJSKO VODENJE V POLITIKI Lahko bi rekli, da je elitna Poslovna šola IEDC Bled po izobraževalnih merilih najuspešnejša v Sloveniji. Šola je izbrala svoje »bojno področje«, kot bi dejal njen predavatelj prof. VVilliam George, in to je razvoj menedžmenta.Ta stroka jim je prava strast in zanjo vsestransko skrbijo s strastjo inovacijskega vodenja. V šestnajstih letih obstoja je predavanja poslušalo 26.500 menedžerjev iz več kot petdesetih držav. Šola bi lahko bila dober zgled Novomeščanom, kako bi moral tu potekati proces ustanavljanja in vodenja univerze kot gospodarskega projekta. Inovacijsko vodenje ali vodenje inovativne organizacije so predstavili takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, prof. Jean Philippe Deschamps in prof. VVilliam George. Ker bomo v evropsko integracijo vpeti vsi Slovenci in ne bo obšla nobene organizacije ali družine, je nujno, dajo dobro razumemo in spoznamo do te meje, da jo bomo imeli za svojo. Pri tem nam lahko pomagajo zamisli našega nekdanjega predsednika, ki so podane v nadaljevanju. Milan Kučan je posvetil svoje zamisli novim idejam, inventivnosti in inovativnosti, ki so potrebne v politiki in še posebno v vodenju mednarodne politike. Vizijo in strateške cilje je potrebno oblikovati doma, v Sloveniji in si nenehno prizadevati, da jih sprejmeta Evropa in svet. Svet je razumeti kot veliko globalno podjetje, ki potrebuje učinkovito upravljanje v dobro prihodnosti in razvoju korporacij, ki se imenuje človeštvo in katerega predmet poslovanja je življenje na planetu. To globalno podjetje je pred podobnimi izzivi, kot so v prihodnost usmerjena podjetja. Zato je v svetovni mednarodni politiki potrebno izhajati iz naslednjih načel: • Globalnost je lahko nevarnost za svet, lahko pa je tudi prednost in velika priložnost, če bomo spoznali, da potrebujemo jasnejši in uporabnejši univerzalni vsenacionalni svet, da bi zmogli skupno življenje drug z drugim zaradi skupne odgovornosti za prihodnost človeštva. • S spoštovanjem skupnega v vseh civilizacijskih tradicijah bi lahko okrepili solidarnost, ki omogoča strpno in tvorno življenje. • Varno upravljanje sveta je možno le, če skupna pravila spoštujejo vsi, tudi najmočnejši. • Opogumiti je potrebno tiste, ki so informacijsko, ekonomsko in socialno potisnjeni na obrobje. • Pritegniti se mora antiglobaliste, da bodo dajali pobude in predloge. • Najti je potrebno način za odpiranje svetovnega dialoga o globalni politični, gospodarski in duhovni demokraciji ter pravici do različnih modelov. • Na skupnih elementih ustvariti univerzalno etiko za objektivno presojo ravnanj in tako sooblikovati svetovno civilno družbo. V Evropi je nujno razmišljati o svojih videnjih sodobnega sveta in svoji želeni vlogi ter odgovornosti v svetu, kakršen je, in ne v tistem, ki bi ga sicer želeli. Evropa kot eno od središč sveta mora doseči: Joža Miklič INOVACIJSKO vodenji; V POLITIKI • da bo svet spoštoval in upošteval njene vrednote, duhovno izročilo, gospodarsko moč in socialno ter politično stabilnost; • da bo enotna, saj kakor koli razdeljena Evropa ne more imeti vidnejše vloge v sodobnem svetu in zato mora razmisliti o vlogi in mestu sodobne Rusije kot evropske države, o zmanjševanju ra/lik v gospodarski razvitosti, socialni stabilnosti in pripadnosti vrednotam, na katerih temelji ideja evropskega združevanja; • da bo imela Evropa eno samo stališče do ključnih vprašanj mednarodne skupnosti, človeštva in planeta. To stališče mora izražati interese vseh Evropejcev; • da oblikuje svojo politično entiteto kot skupno identiteto vseh evropskih držav, v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države; • da bo oblikovala svoje institucije in organizacije v funkciji vsebine, ki jo članice želijo uresničiti po inovacijskih idejah; • da bo Evropa še naprej skupnost enakopravnih narodov in njihovih držav in ne bo razmerje znotraj nje gledano samo skozi denar in bilance. Vključevanje v pravni red ter skupen ekonomski in politični prostor Evrope je za Slovenijo izziv in priložnost tako za politiko kot gospodarstvo, kulturo, znanost in civilno družbo. Zato pa mora Slovenija imeti: • vizijo in strategijo svojega trajnostnega razvoja, • pregledno stanje, kje je v svojem razvoju, kako razume svojo prihodnost v razvojnih gibanjih znanja in idej v svetu, • prepoznavne svoje prednosti in šibkosti in vedeti mora, kako in s čim bo sodelovala pri soustvarjanju evropske prihodnosti s podporo svojih državljanov, • oblikovano ekonomsko in razvojno politiko za prioritete v podporo gospodarstvu, da se bo prenovilo v poindustrijsko informacijsko in pomoderno družbo, • oblikovan odnos do tujih investitorjev, • izpostavljeno ravnovesje med delom in kapitalom ter socialno-tržno uravnovešeno državo, • znanje in sposobnost menedžmenta za spremembe v podjetjih in v upravljanju države, da bodo po ciljih pregledne razvojne politike, • na podjetniški ravni koalicije vseh udeležencev; lastnikov, uprave, delavcev, države, • uveljavljeno soodgovornost korporacij za družbeni in trajnostni razvoj in socialno odgovornost kapitala, • načelu konkurenčnosti dodano načelo sodelovanja in partnerstva v svetu ekonomije in politike. Inovacijske ideje so najbolj potrebne politiki, da bo zagotavljala večjo varnost, blaginjo in odgovornost. Ta zgoščeni povzetek Kučanovih misli in poudarkov za razumevanje prihodnosti odpira v nas številne dileme. Vprašujemo se o mestu, vlogi, nalogah in odgovornostih lokalnih skupnosti, gospodarskih družb, civilne družbe in nas samih v zamislih prihodnosti Slovenije, Evrope in globalnega sveta. Se bo Dolenjska pravočasno prenovila in pripravila na izzive prihodnosti in kako bo skrbela za blaginjo svojega prebivalstva, ko bo Slovenija v Evropi? Tej skrbi in odgovornosti se ne more izogniti niti civilna družba niti družina ali posameznik, ki tu živi in ustvarja. Nedvoumno moramo vsak zase vedeti, ali razpolagamo s primernim znanjem, da bomo ohranili zaposlitev v svojem poklicu. Ali imamo za svoj poklic v Evropi Joža Miklič INOVACIJSKO VODENJE V POLITIKI Marko Mušič: Načrt za hišo v Pleterjah; glavni, zgornji parter, pritličje; I vhod bivalni del, 2 zastekljena vhodna lopa, 3 vezni predprostor in polžasto stopnišče, 4 jedilnica, 5 kuhinja in spremljajoči prostori, 6 dnevna soha, 7 klavirska terasa, 8 nadstrešek, 9 zunanja terasa bivalnega dela DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 priznan izkaz, bomo zmogli šolanje v tujini, sprejeli zaposlitev izven okolja, v katerem smo si ustvarili dom, bomo prenesli trajnejšo odsotnost svojih otrok in še mnogo podobnega? Še pomembnejše je poznavanje lastnih priložnosti in možnosti, da jih izkoristimo. So naši interesi kot posameznikov, gospodarskih družb, zavodov in javnih podjetij usklajeni z interesi lokalne skupnosti, ki se bo v našem imenu dogovarjala s sosedi in državo ter tako ustvarjala ali uničevala naše nove priložnosti? Veliko je vprašanj, nejasnosti, toda inovacijsko vodenje lokalnih skupnosti, civilne družbe ali družine je prav v prevzemanju vedno večjih tveganj, ki praviloma zagotavljajo tudi boljše rezultate in, upajmo, tudi boljše življenje. T v5 -i — -x' - ---s i 6 MENEDŽMENT RABE TAL, INSTRUMENT ZA NAČRTNO USMERJANJE MEST? Izsledki slovensko-nemškega projekta v okviru programa INTERREG II C (SUI)MA1) Uvod Projekt z naslovom Sonaravni urbani razvoj in menedžment rabe tal v malih in srednjevelikih mestih Nemčije in Slovenije je med letoma 1999 in 2001 potekal v okvirih programa INTERREG II C, ki gaje ob sodelovanju partnerskih mest v večinskem delu financirala EZ. S slovenske strani sta k temu projektu pristopili mestni občini Nova Gorica in Novo mesto. Naloga si je postavila za cilj: ali lahko takšno nekonvencionalno partnerstvo med mesti obrodi sadove? Temeljilo je na strokovni izmenjavi mnenj, kjer so eksperti predstavili poglavitne informacije o mestnih ustrojih ter izmenjali poglede tako o pravnih podlagah, razlikah in institucionalnih pogojih za menedžment rabe tal kot tudi o aktualnih problemih urejanja mest, povezanih s strokovnimi rešitvami in samo implementacijo. Pilotni projekt je vodila planerska institucija Baader Konzept iz Gunzen-liausna na Bavarskem, slovensko koordinacijo pa pisec tega prispevka. Za razliko od nemških mest je integrirani menedžment rabe tal v Sloveniji še v povojih. Zato raziskava pomeni zgolj evidentiranje možnih problemov, ki pa jih bo potrebno v nadaljevanju s pilotnimi raziskavami še temeljiteje proučiti in povezati v sistem celovitega prostorskega planiranja, ki se v obeh državah preobraža. Poglavitna obeležja partnerskih mest F o rc h h e i m Lauf a.d. Pegnitz N o va (i orica Novo mesto l-ega Sredn jeveško mestno jedro, ca 30 km severno od aglomeraci je Nuernberg/ Fuerth/Erlnagen v dolini reke Pegnitz Srednjeveško mestno jedro, ca 18 km vzhodno od Nuernberga v dolini reke Pegnitz Neposredno ob meji z Italijo, mlado mesto "vrtnega" tipa ca 70 km JV od Ljubljane, srednjeveško mesto v dolini reke Krke Prebivalstvo ca 31 000 ca. 25 000 ca 36 500 ca. 40 000 Pomen v mesta regionalnem razvoju Regionalni pomen Regionalni pomen Središče nacionalnega pomena (predlog v SPRS) Središče nacionalnega pomena (predlog v SPRS) Naravne razmere in Naravni park "frankische Zavarovano gozdnato Stičišče Vipavske in soške Nastanek na dvojnem pokrajinske značilnosti Schsvciz" Pomembno rekreaci jsko območje območje Rekreacijsko območje za Nuernberg Dolina Pegnitz - zeleno območje regionalnega pomena doline bližina Krasa, Goriških brd. Trnovskega gozda (in Julijskih Alp) Ugodna prometna lega Ugodno submediteransko podnebje meandru reke Krke Gričevnata pokrajina z izmenjavo gozdnih in vinogradniških površin V neposredni bližini mestnega središča obsežne gozdne in rekreacijske površine Urbanistično planiranje Zadostne površine za stanovanja Planiranje stanovanjskih območij na temelju "gradbenih zemljišč" Proizvodne površine na podlagi razpoložljivi zemljišč Zunanji obseg mesta limitiran Srednjeročno so stanovanjske površine še možne Pomanjkanje proizvodnih površin Nove površine so še zagotovljene z UZN Privatna lastniška razmerja predstavljajo veliko oviro v nadaljnjem razvoju Spontano širjenje poselitve v neposredna obmestja Nove površine so še zagotovljene z UZN Privatna lastniška razmerja predstavljajo veliko oviro v nadaljnjem razvoju Spontano širjenje poselitve v neposredna obmestja Nizke gradbene gostote v stanovanjskih območjih Nastavki za sonaravni Mestna prenova Mestna prenova prenova in sanacija zgoščanje stanovanjskih management rabe tal Kataster gradbenih "lukenj" in reaktivacija Specifično razvijanje lastnega modela stanovanjskih površin Ekološko naravnani prometni koncepti "recikliranje" proizvodnih površin "zgoščanje" proizvodnih površin nekdanjih proizvodnih površin iskanje "vrzeli" v zazidavi neizrabljene površine ob meji - čezmejno sodelovanje z Italijo površin "recikliranje" proizvodnih površin "zaključevanje" gradbenih "lukenj" Marjan Ravbar 1 Sustainable Urban Developement and Management of Areas in medium-si/.ed and small Tovvns in Germany and Slovenja Marjan Ravbar Ml M l)/MI NI RABE TAL, INSTRUMENT ZA NAČRTNO USMERJANJE MES I ? 2 Sistem prostorskega planiranja ne definira ukrepov, kako načrtovano stanje doseči Gre /a ostanek prejšnjega sistema, ko je vlogo instrumentov nadomeščalo t i dogovorno planiranje. V pogojih tržnega gospodarstva takšna praksa ni primerna in je eelo škodljiva. Predvsem v urejanju mest je pomanjkanje instrumentov najbolj očitno, saj veljavni instrumenti ne sežejo niti do občin kot varuhov javnega interesa niti do lastnikov (stavbnih) zemljišč. Zaradi pomanjkanja instrumentov je stopnja uresničljivosti prostorskih dokumentov nizka ' k jer država omejuje posege v prostor, ne pa na aktivni politiki, ki stremi k doseganju želenega stanja. Sistem urejanja mest pri opredeljevanju omejitev ni dosleden, saj je velik del problematike preohlapno definiran (npr. oblikovna določila, komunalna opremljenost, urbanistični standardi glede dostopnosti do zelenih površin, izobraževalnih ustanov^števila parkirišč). Poslediea tega je "normativna praznina”, ki se v mestih odraža v pomanjkanju skupnih javnih površin, pareial-nosti ureditev, vizualni degradaciji ... J Smernice za urejanje mest na lokalnih ravneh so opredeljene v prostorskih sestavinah. Prostorsko planiranje ne premore minimalnih enotnih normativov za urejanje mest niti v obliki priporočil. V prostorskem planu je veliko vsebin nedorečenih, saj so predmet podrobnejših strokovnih gradiv ali navodil za izvajanje (npr, primerne oz minimalne gostote v stanovanjskih območjih, definiranje oblikovno homogenih območij). 5 Sistem prostorskega planiranja ima preveč ohlapno vgrajene ustrezne varovalke za neprimerne in protizakonite posege v prostor. Prislovična neučinkovitost inšpekcijskih služb je v veliki meri vzrok razširjenemu pojavu "črnih gradenj”. Menedžment rabe tal v Nemčiji: Čeprav tudi Nemčija nima obligatornih zakonskih nastavkov, vendarle obstoje strategije za uravnoteženo ravnanje s površinami v mestih. Te so: ponovna uporaba opuščenih površin, zgoščevanje, vzpostavljanje katastra “vrzeli” v zazidavi (posebej za stanovanjske površine), krmiljenje gradbenih širitev s pomočjo zaostrenih urbanističnih kriterijev, vodenje “ekc-kontov” v okvirih poostrenih določil kot npr. “kompenzacija” za poseg na nepozidane površine ... V nemških partnerskih mestih je menedžment rabe tal osredotočen na a) iskanje “vrzeli” za stanovanjsko gradnjo, b) ponovno uporabo “opuščenih” površin, c) preobrazbo (prevrednotenje) proizvodnih površin s poudarkom na interkomunalnem sodelovanju in d) usposabljanje novih površin v navezavi na obstoječo (komunalno) opremo. Menedžment rabe tal v Sloveniji: Obstoječe zakonske rešitve sicer omogočajo uresničevanje in izvajanje temeljnih nalog menedžmenta rabe tal, vendar ima veljavni sistem več pomanjkljivosti, katerih posledice se odražajo v strukturi mest. Pomembne sistemske pomanjkljivosti so: (a) pomanjkanje instrumentov za menedžment rabe tal,2 (b) sistem planiranja sloni na t.i. pasivni prostorski politiki,3 (c) pomanjkanje normativov in družbeno verificiranih usmeritev za urejanje,4 (d) pomanjkljiv urbanistični nadzor/ (e) odsotnost zemljiške politike,6 (0 pomanjkljiva prostorska in urbanistična dokumentacija za urejanje mest.7 V Sloveniji je na razpolago veliko informacij o rabi površin, vendar se običajno sistematično ne uporabljajo. Največja pomanjkljivost je v tem, da jih zbirajo različne javne službe, ki so med sabo nepovezane. Celovit geografski informacijski sistem je prej izjema kot pravilo. Nastavki za menedžment rabe tal in njegova aplikacija: Uresničevanje menedžmenta rabe tal se nanaša na vzpostavljanje funkcionalnega, sonaravnega (uravnoteženega) in estetskega bivalnega prostora. Funkcionalnost se nanaša na ureditve, ki omogočajo gospodarski in socialni razvoj prebivalcev in družbene skupnosti, primerno gostoto zazidanosti ter infrastrukturno in komunalno opremljenost in ureditve, ki omogočajo zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb. Sonaravnost pomeni tako varčno ravnanje z naravnimi viri (kot npr. naravni viri) kakor tudi zajezitev razpršene gradnje ter nckon-fliktno in polifunkcionalno rabo površin. Estetsko bivalno okolje pomeni ureditve »po meri človeka«, preglednost in obvladljivost, ureditve v odnosu do naravno-geografskih razmer, topografije, lokalnega stavbarstva in funkcij mest. Sistem prostorskega planiranja ne premore veliko instrumentov za implementacijo urejanja poselitve. Zato si ni mogoče zamisliti učinkovitega planiranja brez. zakonskih, institucionalnih in sistemskih sprememb na tem področju, pa tudi ne brez sektorskega sodelovanja med vladnimi službami. Izbor in koncepcije: Urbani razvoj partnerskih mest, tesno povezan s smotrno rabo še prostih površin, z. izgradnjo tehnične in socialne (javne funkcije) infrastrukture, z gospodarskim razvojem in njihovim medsebojnim prepletanjem. V partnerskih mestih, predvsem v Novem mestu, stopajo v ospredje naslednji problemi, povezani z namensko rabo površin: Stanje in problemi: - razpršena poselitev in naraščajoča poraba naselbinskih površin, 11 Sistem trga stavbnih zemljišč in komunalnega opremljanja ni zaživel. Postopek gradnje je od izbora stavbne parcele, pridobivanja prostorske dokumentacije do same gradnje stanovanjske hiše prepuščen posamezniku. Namesto da bi mesto usmerjalo gradnjo na komunalno opremljena in urbanistično “obdelana” območja, je izbor in ureditev stavbnega zemljišča prepuščen (samo)graditeljenr. Od tod parcialnost prostorskih ureditev, saj se prostorska dokumentacija pripravlja za vsak objekt posebej, ne pa za celotno mesto ali vsaj zaključen mestni del. 71 e redka mesta so celovito obdelana, večinoma se urejajo parcialno, na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev in lokacijske dokumentacije. Parcialnost ureditev je med najpomembnejšimi vzroki neurejenih razmer. Načrtovanje je omejeno zgolj na stanovanjsko gradnjo, manj pa na urejanje javnih površin, zelenic, parkirnih mest, komunalne infrastrukture Posebej akuten je ta problem v mestih, kjer načrtovanje strnjeno zazidanega mesta zahteva usklajeno zemljiško, prometno, davčno in ekološko politiko, česar ob sedanjem sistemu skoraj ni mogoče doseči. Odsotnost celovitejšega koncepta prostorskega razvoja mest je v sistemu, ki nima “zaloge” stavbnih zemljišč, sicer povsem razumljiva, vendar z vidika urejanja prostora nesprejemljiva. “ Gostota pomeni kompaktnejšo, vendar kljub temu kvalitativno kvalitetnejšo izgradnjo naselbinskih struktur znotraj naselbinskih središč brez. nepotrebnega poseganja navzven. Možnosti: (ponovna) izraba neizkoriščenih /ali slabo izkoriščenih proizvodno* industrijskih površin, zgoščevanje, menedžment rabe prostih površin, zapolnjevanje vrzeli v obstoječi zazidavi, socialna in prostorska sanacija mestnih središč (s poudarkom na stanovanjskih površinah in javnih funkcijah), “arondacija naselbinskih obrobij"... Mešana raba površin je eden izmed pomembnejših nastavkov za sonaravni naselbinski razvoj, saj stremi k prostorskemu in socialnemu prepletanju med območji bivanja in dela, s tem pa neposredno k zmanjševanju prometa (“izgradnja območij - mest kratkih poti"). DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 - pomanjkanje - neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem stavbnih zemljišč, - spreminjanje karakterističnih mestnih struktur ter vrednih gradbenih substanc, - odvisnost naselbinskih struktur od individualnega prometa, naraščajoče obremenitve okolja zaradi individualnega prometa, - konflikti v rabi tal med naravnimi pogoji in drugimi rabami, - nesorazmerno visoka “privlačnost” zaposlitvenih središč, subur-banizacija in močni pritiski za spremembo namembnosti “zelenih površin”. V partnerskih mestih stopajo v ospredje naslednje koncepcije in/ ali cilji: - koncentracija naselbinskega razvoja in varčna gospodarna raba površin, - preventivna, zadostna kvalitativna in kvantitativna oskrba z razpoložljivimi — dostopnimi površinami za stanovanjsko gradnjo, - posebno upoštevanje in spoštovanje prostorskih pogojev in specifičnih “socialnih” potreb prebivalstva, - varovanje kulturnih dobrin, stavbne dediščine in povečana skrb za krajinsko podobo naselij, - konsekventna naravnanost naselbinskega razvoja na učinkovit sistem javnega prometa. Zviševanje atraktivnosti javnega prometa pri dnevnih migrantih, posebej v razvojno napredujočih območjih, - prednostno upoštevanje naravnih pogojev pri naselbinskem razvoju. Priprava konceptov za varovanje zelenih površin, - ohranjanje karakterističnih gradbenih in naselbinskih struktur, - ohranjanje oz. vzpostavljanje kompaktnih naselij z jasno definiranimi mejami nasproti odprtemu prostoru, - preprečevanje in preudarno “razvozlavanje” konfliktnih situacij. Splošna priporočila za menedžment rabe tal: V partnerskih mestih velja spoštovati naslednje urbanistično-gradbene principe: ( I) povečevanje gradbenih gostot,8 (2) mešano rabo (organizacijo dejavnosti)9 v prostoru in (3) policentričnost. Ukrepi in priporočila za integrirani menedžment rabe tal - spoštovanje dolgoročne namenske rabe zemljišč, - boljše izkoriščanje gradbenih potencialov v zaključenih naselbinskih območjih. Tudi pri proizvodnih površinah je potrebno predvideti zgoščanje, - težiti je potrebno k temu, da stanovanjske gostote v mestih in njihovih obmestjih ter razvojnih oseh presegajo 60 preb/ha, v drugih pretežno podeželskih območjih pa 40 preb/ha, - ustvarjanje jasno definiranih naselbinskih robov in razširjanje le tistih naselbinskih območij, ki so že spojena (povezana) z obstoječimi naselji, - za obstoječe proizvodne in komunikacijske površine je pri funkcionalni delitvi pričakovati nadaljnje zgoščanje dejavnosti, - pospeševanje kvalitete bivanja z upoštevanjem podobe stanovanjskega okolja (oblikovanje javnih in privatnih zelenih površin), - prednostno zagotavljanje stanovanjskih površin v kompaktnih središčih in obmestjih, - prednostna priprava programov stanovanjske graditve v območjih z velikim “naselbinskim pritiskom” torej v območjih z velikim pozitivnim migracijskim saldom, Marjan Ravbar MENEDŽMENT RABE TAL, INSTRUMENT ZA NAČRTNO usmerjanji; mest? DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 - preprečevanje stanovanjskih in proizvodnih površin izven opremljenih zemljišč z ustrezno infrastrukturo, - prednostno zagotavljanje in komunalno opremljanje primernih površin za stanovanjsko gradnjo, - določitev komunalno opremljenih zemljišč zaradi (z namenom) nadzorovane stanovanjske gradnje, - za primerna zemljišča v zaledju obstoječih stanovanjskih površin predvideti priključke javnega prometa, - zakonsko zavarovati zemljišča pred kakršnimi koli graditeljskimi izjemnimi posegi, - upoštevanje oblikovalskih naselbinskih struktur pri merilih zgoščevanja in nujnih sanacijah stanovanjskega fonda, ki je vreden ohranitve, - definiranje in klasificiranje historičnih jeder —razdelava smernic za spoštovanje stavbne dediščine in kulturnih dobrin, - diferencirano pojmovanje o ohranjanju, vzdrževanju in oblikovanju stavbne dediščine, posebej pri pomembnih sestavinah koncepta zunanje podobe kraja/naselja, - ciljno naravnana obdelava planov namenske rabe oz. prilagoditev, - označevanje oblikovnih potez bodoči namenski rabi, - izdelava ureditvenih načrtov za historična jedra glede na potrebe, - določitev namembnosti gradbenih zemljišč v neposrednem zaledju območij z javnim prometom (maks. 500 do 1000 m). Tako se bodo bodoča stanovanjska območja še zgoščala, - določitev namembnosti za “velike” proizvodne površine le na obrobju kompaktnih središč ter v navezavi na javni promet, - generalna vzpostavitev novih postajališč naj bo v sozvočju z bodočimi naselbinskimi vozlišči, povezanimi z lokalnim prometom, - določitev namembnosti gradbena zemljišča za nakupovalna središča je potrebno programirati v neposrednem zaledju s pomočjo učinkovitega javnega prometa, - novo določanje namembnosti za druga nakupovalna središča z več kot 1000 m2 prodajne površine se praviloma programira v pomembnejših lokalnih središčih pod pogojem, daje prodajni program povezan z javnim lokalnim prometom, - prednostna omejitev določitev naravovarstvenih območij, - omejitev prednostnih območij z naravnimi potenciali nasproti drugim (npr. stanovanjsko-proizvodnim) rabam, - renaturacija in vzpostavitev prejšnjega stanja, - določitev namembnosti za proizvodne dejavnosti naj bo funkcijsko združljiva s stanovanjskimi območji, - določitev namembnosti stanovanjskih in proizvodnih površin v razmerju približno 2:1, - (špekulativno) trgovanje z“vrzelmi” v zazidavi oz. nezazidanimi parcelami je potrebno (praviloma) preprečevati, - prednostno ustvarjanje novih koncentracij delovnih mest le v mestih in pomembnejših središčih lokalnega pomena, - zavestno preusmerjanje služnostnih dejavnosti v javnem sektorju v Novo mesto kot središče nacionalnega pomena, - prednostno ustanavljanje kulturnih ustanov, višjih in specialističnih šol, - usklajena ponudba naselbinskih površin (gradbenih zemljišč) z razvojem delovnih mest, - usklajeno določanje razmerij med stanovanjskimi, proizvodnimi Marjan Ravbar MENEDŽMENT RABE TAL, INSTRUMENT ZA NAČR TNO USMERJANJE MEST? in služnostnimi površinami, - gradnja novih bivališč z min. gostoto 80 preb/ha na površinah, ki so večje od 2000 m2, - boljše izkoriščanje gradbenih potencialov v zaključenih naselbinskih območjih, - prednostna priprava regionalnih programov stanovanjske graditve v območjih z velikim “naselbinskim pritiskom”, - prednostno zagotavljanje in komunalno opremljanje primernih površin za stanovanjsko gradnjo, - okrepljeno upoštevanje ekoloških komponent pri urejanju naselbinskih struktur, - preprečevanje gradnje v zelenem okolju, upoštevajoč naravne pogoje. Marko Mušič: projekt Spominski prostori Marjana Mušiča, grad Grm v Novem mestu, 1997 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2003 Sklep - raziskava je pokazala veliko primerljivost problemov med partnerskimi mesti, - partnerska mesta se zavedajo problema integriranega menedžmenta rabe tal, čeprav za samo implementacijo nimajo na voljo ustreznih urbanističnih instrumentov, - v mestih (mestnih občinah) je na voljo veliko informacij o namenski rabi površin, čeprav med različnimi uradi ni ustrezne koordinacije, - menedžment rabe tal kaže na veliko neizkoriščenih možnosti instrumente za implementacijo bo potrebno še razvijati, - potrebno bo razvijati tesnejše sodelovanje strokovnih sodelavcev partnerskih mest. MARKO MUŠIČ arhitekt Projektiranje in i/vedba 1968-1974 UNIVERZITETNO SREDIŠČE. SKOPJE RAST - L. XIV Andreja Pleničar CENTER ZA INFORMIRANJE IN POKLICNO SVETOVANJE v Kn jižnici Mirana Jarca v Novem mestu V Knjižnici Mirana Jarca so 7. februarja, dan pred kulturnim praznikom, slavnostno odprli Center za informiranje in poklicno svetovanje (ČIPS). Nova storitev bo na voljo v času, ko je knjižnica odprta, to je od 8. do 19. ure od ponedeljka do petka ter v soboto od 8. do 13. ure. ČIPS je namenjen vsem starostnim skupinam od osnovnošolcev, dijakov in študentov do iskalcev zaposlitve. ČIPS je tudi točka, kjer naj bi se srečevala ponudba izobraževalnih programov in delodajalcev s povpraševanjem. ČIPS sestavlja zelo raznolika ponudba informacij od razpisov izobraževalnih in študijskih programov, razpisov štipendij, prostih mest v dijaških in študentskih domovih do razpisnih študijskih pogojev in omejitev. Tu so zbrane tudi vse informacije o ustanovah, zavodih in institucijah, ki se ukvarjajo z izobraževanjem od najnižje stopnje do univerze doma in študija v tujini v klasični obliki z bivanjem v tujini ali prek interneta. Zaobsežene so tudi informacije o poklicih od opisa poklica, kakšna znanja, lastnosti in predhodna izobraževanja zahteva določen poklic do tega, katere institucije izvajajo izobraževalne programe za opisani poklic. Informacije so urejene po fasciklih glede na stopnje izobraževanja. Opisi poklicev niso na voljo samo v papirnati obliki, ampak tudi na video kasetah, žal ne za vse poklice. Zelo verjetno bo največje povpraševanje po programu Kam in kako? (KIK), ki omogoča uporabniku, da se samostojno testira. Računalnik mu na podlagi več kot sto vprašanj o določenih karakternih lastnostih in kakšno delo ga veseli, izpiše poklice, ki vsebujejo želene pogoje. Na ta na- čin si uporabniki lahko sami poiščejo interesna področja in si pomagajo f>ri izbiri izobraževalnih programov. Še vedno pa jim bo ob določenih dnevih (predvidoma ob sredah od 14. ure do 16.30) na voljo svetovanje psihologinje - poklicne svetovalke Zavoda RS za zaposlovanje. V načrtu so tudi informativni dnevi, ki jih bodo organizirali ponudniki izobraževalnih programov za zaključene skupine ali za širšo javnost. Knjižnica vidi v CIPS-u možnost novih oblik sodelovanja s šolami, ki bodo na eni strani ponudniki določenega izobraževalnega programa, po drugi pa bodo svojim učencem, dijakom in študentom lahko predstavili izhodiščne možnosti za naslednjo stopnjo izobraževalnih programov. Druga ciljna skupina uporabnikov CIPS-a so iskalci zaposlitve, ki iščejo možnosti prekvalifikacije, dopolnitve izobrazbene stopnje itd. Njim je namenjeno dopolnilno gradivo v informativnih zloženkah in druga ponudba Zavoda RS za zaposlovanje. Ugodnosti v CIPS-u V okviru CIPS-a lahko iskalci zaposlitve napišejo na računalnik prošnje za zaposlitev, kjer je šest tiskanih strani oziroma šest fotokopij na osebo iz CIPS-a zastonj, stroške krije Zavod RS za zaposlovanje. Uporaba računalnikov za pisanje prošenj in programa KIK v okviru CIPS-a je brezplačna. Brezplačna je izposoja video kaset o poklicih. Zaželeno pa je, da ste član knjižnice. Ob vpisu plačate enkraten strošek 500 tolarjev za izkaznico in '‘Kažipot'’ z vsemi informacijami in pravili knjižnice vključno s postavitvijo gradiva. Izkaznice ni potrebno obnavljali, velja do preklica. Z njo lahko APKIL2003 B ODMEVI IN ODZIVI Andreja Pleničar CENTER ZA INFORMIRANJE IN POKLICNO SVE TOVANJE obiskujete vse oddelke in enote krajevnih knjižnic ter bibliobusa Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Če si želite izposodili gradivo i/. knjižnice na dom ali uporabljati druge njene storitve, je nujno, da ste član knjižnice. Kaj je pridobila knjižnica, ko je pod svoje okrilje sprejela ČIPS? 1. Knjižnica je razširila ponudbo za svoje člane, občane ožje in širše lokalne skupnosti s ciljnimi informacijami, ki so zbrane na enem mestu. Materiale (informativne zloženke, programe, razpise, imenike, video kasete, monografske publikacije itd.) dobavlja republiški ČIPS iz. Ljubljane preko mreže Zavoda RS za zaposlovanje. ostajajo pa v lasti Zavoda, knjižnica jih daje samo v uporabo. 2. Gradivo CIPS-a se odlično dopolnjuje s knjižnično ponudbo od monografij do periodike. Za manjše knjižnice oziroma tiste, ki ne prejemajo obveznega izvoda, je lahko fond CIPS-a izredno koristen dopolnilni vir informacij. Na ta način je zagotovljen stalen dotok informacij s strani Zavoda RS za zaposlovanje v obliki informativnih zloženk in drugega informativnega materiala, ki je za uporabnike knjižnice vse bolj pomemben. 3. Zavod RS za zaposlovanje knjižnici v celoti financira zaposlitev informatorja s 7. stopnjo izobrazbe preko javnih del. V ta sklop spada tudi pridobitev strokovnega izpita za bibliotekarja s pripravami oziroma z vsemi štirimi sklopi tečajev za pripravo na izpit iz bibliotekarske stroke in tudi sam izpit za bibliotekarja. Glede na pomanjkanje delovne sile in sredstev v knjižnicah je to zelo pomembno. 4. Knjižnica je pridobila novega poslovnega partnerja, Zavod RS za zaposlovanje, ki bo zato morda bolj prilagodljivo tudi pri drugih naših programih javnih del. Ima že vzpostavljeno mrežo oziroma svojo infrastrukturo delovanja, kjer so naši potencialni uporabniki, ki jih drugače ne bi dosegli. Naše propagandno gradivo bo doseglo brez posebnih stroškov veliko večje število različnih ciljnih skupin. ČIPS je namreč namenjen brezposelnim osebam, presežnim delavcem, osnovnošolcem in srednješolcem, študentom, staršem, učiteljem in svetovalnim delavcem. delodajalcem in vsem drugim, ki potrebujejo informacije o zaposlovanju in šolanju. 5. Ustvarili smo novo potrebo oziroma razlog, zakaj naj potencialni uporabniki obiščejo knjižnico. Ko bodo odkrili, kaj vse še nudimo poleg izposoje, bodo postali prej ali slej naši redni uporabniki. 6. Načrtujemo, da bodo potrebe po CIPS-u še dosti večje, ko (oziroma če) bo Novo mesto postalo univerzitetno središče. ČIPS bo izvajal promocijo razpisanih programov »dolenjske univerze«. Ne nazadnje smo naredili nekaj za blagor naroda oziroma smo prispevali h kakovosti razvoja svojega o-kolja in prihranili kak tolar iz proračuna občine in države v dobro davkoplačevalcev. Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu; projekt in realizacija 1987 -2000 ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2003 Tomaž Levičar ODMEVI IN OD/.IVI Rast 2 / 2003 ARHITEKTURA ZA VSE ČASE Marjan Mušič: Arhitektura za vse čase. Založil: Marko Mušič in Atelje Marko Mušič, 2002 Na prehodu 19. v 20. stoletje so se v Novem mestu rodili trije za slovensko arhitekturo pomembni možje, Stanko Rohrman leta 1899, Marjan Mušič 1904. ter Edvard Ravnikar 1907. leta. A čeravno smo Slovenci prav v zadnjem desetletju prejeli v dar kar nekaj monografij arhitektov, pa omenjenih raziskovalci doslej niso utegnili spodobno predstaviti, pri čemer je ta naloga gotovo posebej težka in občutljiva ravno pri Mušiču in Ravnikarju. I udi zato smo lahko izredno veseli, Novomeščani in Dolenjci najbolj izdatno, knjižnega dela Arhitektura za vse čase, ki je izšlo konec leta 2002. Knjiga, ki jo je izdal sin Marjana Mušiča Marko, ponuja zbirko Muši-čevih umetniških in znanstvenih del, ki se navezujejo na Novo mesto in Dolenjsko. Mušičevi prispevki so bili doslej, pravzaprav pa so v precejšnjem delu tudi še sedaj, razseljeni po številnih časopisih, revijah in knjigah, preko katerih je arhitekt skoraj pol stoletja podarjal javnosti svojo strokovno veličino, ponujal vedenje o naših umetnostnih, zgodovinskih zakladih in življenjskem prostoru. Mušič je to lahko počel tudi s svojo odlično sposobnostjo izražanja z. besedo, kar ga uvršča v zelo ozek krog arhitektov, ki so sposobni izražanja ne le z likovno govorico, pač pa svoje poslanstvo širijo tudi s pisano ali govorjeno besedo, ki je v arhitekturo neposvečenim lažje umljiva in zato toliko odličnejše orodje razprostranjenja arhitekturne misli. Arhitektura za vse čase je razdeljena na dva dela. V prvem so v štirih poglavjih predstavljeni Mušičevi novomeški projekti in izvedbe, torej urejanje Gornjih vrat, parterja in oboda Glavnega trga, muzeja, prikazana pa so tudi njegova študentska dela, ki so posvečena Novemu mestu. Drugi del knjige pajasneje predstavlja Mušiča kot znanstvenika, ki se ukvarja z dolenjsko arhitekturno dediščino, predvsem gre za sakralno in grajsko stavbno dediščino, ki ju je vihra druge svetovne vojne s svojimi kasnejšimi političnimi posledicami znatno razvrednotila, ter. v tem pa je Mušič pravzaprav hkrati pionir in mojster, seveda njegovo obravnavo slovenskega kozolca. Vsako poglavje zaključujejo komentarji umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, ki je postal že nekakšen hišni inter-pretator Mušičevih. Slaba plat komentarjev je, da Šumi v delu teh predstavlja zadeve, ki jih je brez večjega napora sicer moč razbrati že v samih Mušičevih načrtih in tekstih. Gre za nekak pleonazem, vendar pa v nadaljevanju ali v delu svojih komentarjev praviloma to preseže in nas osreči tudi z onim, kar od komentiranja pričakujemo. Poda nam namreč vpogled v kontekst časa in družbenega ter fizičnega prostora, v katerem so se Mušičeva dela kalila in izvajala. To je dragoceno. Biser lepe knjige pa je, skoraj gotovo, njen nekoliko sramežljivo predstavljen zaključni del, namreč zbirka člankov, študij, poročil in presoj, ki so bila v večini doslej javnosti skrita, neznana. Omenimo zapise raziskovanj gradu Otočec, obnove povojnega Novega mesta ter njegovih fragmentov, pa denimo stališča oziroma usmeritve glede mestnega kopališča, zdravstvenega območja, nekdanje Pov-hove tovarne, gradu Grm, hotela Metropol, domačije baletnikov Mlakar itd. Tako lahko sedaj preverjamo tudi skladnost aktualnih poseganj z Mušičevimi smernicami. Na misel nam šine denimo novomeški grad Grm, kjer se dogajajo nepričakovane devastacije, ki so daleč od Mušičevih v knjigi podanih smernic, l i doslej skriti zapisi - vredno bi jih bilo opremili s komentarji nam omogočajo še jasnejši vpogled v Mušičev svet vrednot in v njegovo metodo dela. pričajo o arhitektovi izredni angažiranosti, vpetosti v prostor, prizadetosti. To je pomembno, kajti nenazadnje moramo to knjigo videti ne le kot pričevanje o bogatem znanstvenem in umetniškem opusu avtorja, ki bi moral postati model za danes že povsem zbanaliziran, spro-faniran poklic arhitekta, pač pa bili razumljen tudi kot odličen učbenik, Tomaž Levičar ARHITEKTURA ZA VSE ČASE Marko Mušič: Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu; projekt in realizacija 1987-2000 ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2003 in to nc zgolj glede pomoči pri obravnavi žal še danes, eelo po nekaj desetletjih distance, aktualnih problemov v Novem mestu in širše, temveč tudi kot napotek k reševanju arhitekturnih in urbanističnih, še posebej pa konzervatorskih nalog v splošnem in seveda skozi oči arhitekta. Posebna vaba knjige so tudi prikazi neizvršenih načrtov, saj jih bralec gotovo rad vzporeja z dejanskim stanjem. Glede tega je za bralca denimo atraktivna že omenjena predstavitev Mušičevih študentskih del i/. let 1927/28, namreč Trdinovega mostu (mimogrede: Gabrijelčičev Smihelski most odseva njegovo oblikovanje), Trdinove fontane ter novomeškega magistrata, ki jih j e, kot je dejal Marjan Mušič leta 1978, pripravil »iz ljubezni do rodnega mesta«. Knjiga je, kot se za delo, ki obravnava arhitekturo, spodobi, dobro oblikovana, za to je zaslužen Peter Simič, in zelo bogata s slikovnim gradivom, predvsem z načrti arhitekta, fotografijami maket ter fotografijami realizacij in drugega prostora, ki imajo zaradi svoje časovne oddaljenosti in s tem zaradi sprememb, ki so se zgodile v prostoru v vmesnem času, tudi dokumentarno vrednost. Opozoriti moramo tudi na nekatere slabosti pričujoče knjige, ki pa vsekakor ne negirajo njene odličnosti. Mušičeva biografija je podana preskromno, predvsem tisti del njegovega bivanja, ki je manj povezan z arhitekturo, ki pa vendarle vedno pušča odsev v posameznikovem profesionalnem delu. Praktično skoraj niti z. besedo, čeprav bi si jih želeli mnogo, ni omenjen njegov zanimiv odnos z arhitektom in rojakom Edvardom Ravnikarjem, izpuščenega pa je še veliko tistega, kar bi smeli tu pričakovati. Obsežnejša biografija, izpoved o tistem, kar je njegovemu znanstvenemu in umetniškemu delu imanentno, a vendar ne jasno berljivo, bi bila knjigi v dobrobit, okre- pila bi zavest o Marjanu Mušiču kot pravem eruditu. Krečičev koneizen, skoraj taksativen biografski oris je za takšno knjižno delo neprimeren, enciklopedičen pač, a zato v danem kontekstu deluje kot tujek, nevreden ostalega. Celo v knjigi Arhitekti članovi jugoslavenske akademije (11AZU, Globus, Zagreb, 1991, str. 104-107), ta denimo ni omenjena v bibliografiji Mušiča in o Mušiču, smo priča precej izčrpnejši, čeravno še vedno strnjeni biografiji, podobno pa velja za Jarčev, Kržišnikov, Gro-bovškov in še kak zapis o našem arhitektu. Sicer Mušiča poznamo in slavimo predvsem kot arhitekta, toda v knjigi, kjer sicer Šumi jasno pravi celo, da je arhitekta »vse življenje pritegovalo slikarstvo, ob njem arhitektura in povrh tudi literarno delo«, Mušiča preslabo spoznamo kot slikarja - morda bo za to priložnost v prihodnjem knjižnem delu o Mušiču. Več kot dobrodošli in obsežni bibliografu vendarle manjka nekaj Mušičevih zapisov. Navsezadnje pa bi moral biti knjigi pritaknjen tudi prevod v svetovni jezik povzetka, ki ga knjiga v bistvu nima, (obsežnejše) biografije ter vsaj osrednjih Mušičevih esejev. Misli in dela slovenskih ustvarjalcev je pač potrebno širili tudi preko lastnih, precej ozkih narodnih oziroma jezikovnih meja, v širni svet torej. Veselimo se že bodočih del o Marjanu Mušiču, kjer pa bodo svoj del odgovornosti morale prevzeti tudi ustrezne raziskovalne institucije, predvsem slovenski Arhitekturni muzej in Fakulteta za arhitekturo, kakor bo moralo tudi Novo mesto prevzeti svojo polno odgovornost glede ohranjanja Mušičevih izvedenih del. 1'udi njim je namenjena, tako kot vsem Mušičevim cehovskim kolegom ter drugim, ki oblikujejo podobo našega življenjskega prostora, ter seveda tistim, ki imajo radi Mušičevo mesto in Dolenjsko, ta lepa knjiga o lepem. 111 i lin5 isi Sili ■•ir Marica Skorjanec ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2003 GORJANSKI ŠKRATI PO TRDINOVIH POTEH Ivanka Mestnik: Gorjanski škrati med ljudmi. Novo mesto, Dolenjska založba, 2002 Otrokom je namenjena že dvanajsta publikacija te plodovite pisateljice, ki črpa snov za svoje zgodbe v gorjanskih izvirih. Izvirna slikanica, takšna, kot naj bi knjige za otroke tudi bile, trdo vezana in bogato ilustrirana, je izšla s podporo številnih sponzorjev, podjetij in zavodov, Mestne občine Novo mesto in občine Šentjernej. Knjigo je ilustriral akademski slikar Jože Kumer, ki je že domači avtor v delih Ivanke Mestnik. Mladinsko slovstvo v zadnjem desetletju doživlja spremembe, z uhojenih poti prilagojenega stvarnega sveta, priskutne poučnosti, za silo prikrite s pravljičnimi prvinami in prisiljenim humorjem, prestopa v brezpotja bajeslovne imaginarnosti. Morda so vzroki za to v spremenjenem pogledu na življenje, zavedanje, da je zgolj materialistični svetovni nazor pretesen prostor za vse, kar biva v naravi in v človeku. 1'udi gibanje nevv age in zanimanje za “mejne vede” pušča v književnosti za otroke globoke sledove. Nenaden in ogromen uspeh lolkienovega Gospodarja prstanov, ki zlasti še po filmskih uspešnicah prerašča v kult, in Haryja Potterja, šibke, zatirane sirote, ki se šola na čarovniški akademiji in s tem znanjem postane skoraj nepremagljiv v boju proti Zlu, ni ostal brez sledov niti pri nas. Domišljija nima več meja, leteči konj se je osvobodil strogih racionalističnih uzd, vse to sprejemajo za svoje seveda tudi otroci, igrivo in igraje, navdušeno in se identificirajo z junaki. Jako se po več desetletjih v književnost za mladino ponovno vrača čudežni svet, videnje in občutenje arhetipskih prapodob, ki so zakopane globoko v podzavesti in so morda najbližje otroku, ki še ni okužen s predstavno logiko trde vsakdanjosti. Iz. teh globin se dvigajo na površje bajeslovne prvine kot pripovedna stalnica. V slovenskem ljudskem slovstvu, tudi v Bajkah in povestih o Gorjancih, ki jih je zapisoval Janez. I rdina , je najmočnejši poudarek na baje- slovnih elementih, ki se povezujejo z značilnostmi pokrajine in njenih prebivalcev, Podgorcev. Marsikje pa je bajka ali pripovedka pisateljevi fantaziji samo odskočna deska, ugodna priložnost za prosvetljevanje ali, pogosto, tudi za aktualno politično satiro, za obračune z napakami, razvadami in zaostalostjo. V marsikateri bajki ali pripovedki pisatelj ostro obračunava z nasprotniki, ki so mu prizadeli krivice, in upodablja socialno in narodnostno neenakost. Pisateljica Ivanka Mestnik v svojih pripovedkah potuje po istih krajih, srečuje ista bitja in iste prebivalce -Podgorce, seveda dobrih sto let kasneje. A kaj pomeni eno samo stoletje v življenju škratov, še zlati pa v življenju bajk, ki je brezčasno! Podgorci se sicer zdaj vozijo z avtomobili, njihovi otroci se rojevajo v mestni bolnišnici, vendar je tudi napredek prinesel neželene posledice, zlasti onečiščevanje narave. Okolje gorjanskih škratov je dolina pod Gorjanci, travniki in gozdovi, čisti studenci in izviri z znamenito Gospodično in mračne skrivnostne globeli pod Trdinovim vrhom vse do najlepše, hrvaške poti, “ki je nekoč povezovala dolino Krke in Kolpe in je vedno vodila tu, od Mihovega do Ravne gore, pa naprej, čez hrvaški del Gorjancev, čez Žumberak do Sošie in naprej, proti Karlovcu.” Škratje prijateljujejo z vaškim otrokom Jankom in kasneje z njegovo sestrico Marjetico. Vsak škrat ima svoje poslanstvo in svoj poklic Njihova skupna naloga je naravovarstvena. Povezati se hočejo z. ljudmi, da bi jih poučili, kako naj skrbijo za naravo, za čistost voda, zemlje in zraka. Tako med igro vzgajajo malega Janka, ki se nauči govorice živali in ima odprto srce za ljudi in vse živo v naravi. Kljub poučnemu jedru je v zgodbi o gorjanskih škratih dovolj pestrega pravljičnega sveta z marjeticami, jagodami, bleščečimi kamenčki, čudežnimi kristali, ki odpirajo raz- Marica Škorjance GORJANSKI ŠKRATI PO TRDINOVIH POTEH Tomaž Koncili ja smiljan trobiš dan je globok ODMI VI IN ODZIVI Rast 2 / 2003 glede, preteklost in prihodnost, s škratjim plesom ob godbi murenč-kov, o potopljeni ladji v Krki z zakladi , o tem, da poleg dobrote na svetu obstaja tudi zlo - in to eelo med Škrati in o hudobnem graščaku Pendirju, ki ga doleti zaslužena kazen. Pripovedovanje zgodbe teče živo in razgibano. Na to vpliva tudi veliko dialogov. Sveži so čustveni orisi: “Očak Triglav seje bleščal v soneu. Skoraj z roko bi se lahko dotaknil Lisee, Kuma, Boča. .. Bolj s srcem kot z očmi je poiskal lepo vasico lirastno, kjer živi njegova draga babica, in Nebesa nad Šentrupertom, od koder se spuščajo zmajarji ...” Vsekakor so zgodbe o gorjanskih škratih ljubezniva pripoved za otroke in s svojim čustvenim žarom in ljubeznijo do domače pokrajine vzbujajo čut za vse lepo in dobro, kar je tudi njeno poslanstvo. Ilustracije v knjigi so prizemljene, škratje niso eterična poduhovljena bitja, ampak personifikacije tipiziranih lastnosti, pogosto nabite z. animalizmorn (primer stran 25). Tudi otroci so polnolični, zdravi vaški otročaji, zelo sugestivna je upodobitev zabrisane polpozabljene "hrvaške” poti v zgodnji pomladi, ko drevje še ni zazelenelo. O GLOBINI TROBISEVEGA DNEVA Smiljan Trobiš: Dan je globok. Novo mesto: Visokošolsko središče, 2002.' V začetku leta 2003, resda z letnico 2002, je med bralce poezije prišla nova, že četrta2 knjiga lirike novomeškega avtorja Smiljana Trobi-ša, pesnika, ki mu besedno ustvarjanje ne pomeni le popoldanskega hobija, ampak mu kot svobodnemu ustvarjalcu na področju kulture reže tudi vsakdanji kruh. Verjetno je tudi to razlog Trobiševe v zadnjem času vse bolj izrazite in vsestranske ustvarjalnosti, ki jo spremljamo tudi na straneh Rasti in ki zajema tako poezijo kot meditativno prozo ter sodelovanje v mnogih projektih, kjer si podajata roke upodabljajoča in besedna umetnost. Seveda pa se je ob vse večji frekvenci izhajanja Trobi-ševih del nujno vprašati, ali je njihova kakovost tej frekvenci premo-sorazmerna, ali morda predstavlja konstanto, ali pa je, in tega si v dobro sodobne dolenjske literarne produkcije ne želimo, z njo celo v obratnem sorazmerj u. Najprej si je zato smiselno odgovoriti, kako se v pesnikov opus umešča njegova zadnja, pričujoča zbirka Dan je globok. Že na prvi pogled bralec opazi njeno štiridelnost, namreč členjenost na štiri vsebinsko zaokrožene enote: Žarenja, Trenja in ciklusa Prenavljanja ter Samo- podobe. Trobiš se z. njo torej spet vrača k razdelkom, potem ko je Očiščeno jutro njegova edina zgradbeno nečlenjena zbirka. Za avtorja je sploh značilno, da so njegove knjižne izdaje izbor iz mnogo obsežnejšega gradiva, prečiščene in očiščene balasta, in zdi se, da je njegov »globoki« Dan v tem smislu še doslednejši in enotnejši. Če smo bili v dosedanjih delih priča motivno precej raznorodnim pesmim, od šegavih do globoko razmišljujočih, se v zadnji zbirki zgodi nekaj, česar pri Trobišu še nismo srečali v tolikšni meri. Njegov Danjc tematsko mnogo bolj homogen, enoten, domišljen ter sklenjen. Znotraj sebe torej harmoničen, skoraj konceptualen. V Žarenjih so skozi sedemnajst pesmi najopaznejša občutja in refleksije ob pojmu ljubezen v najširšem smislu. Ta se pesniku vse bolj odmika iz območja čutnosti, pomika se v duhovno sfero in jo najde celo v lastni bolečini (Bolečina). Čeprav se že skoraj poslavlja od možnosti zaživeti v dvoje, si v vsakem trenutku za to pušča možnost, odprta vrata (I 'eter in ti). Odlična, skoraj rilkejevska je Edina sreča, ko T robiš izjemno poetično izpove, da je zemlja le pot, po kateri zasluti, kako bo onstran čudo- Tomaž Koncilija O GLOBINI TROBIŠEVEGA DNH ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2003 vit večer. V odnosih spoznava cikličnost kot v nenehnem menjavanju letnih časov (Ti in jaz) ter dojema svet, materijo zgolj kot medij, namenjen temu, da bi drug drugega začutili (Noč tvoje mesečine). Jasno se opredeljuje do sicer nujne harmoničnosti telesa in duha, vendar se zdi, da duhovnemu daje prednost (Metki). Doživlja se kot delček stvarstva, ki teži po svetlobi (Samospraševanje) oziroma po miru in ravnotežju ( Tukaj raj). Zanimivo, da se pesnik tudi takrat, ko nakaže, da bi utegnil pisati tudi drugače, da bi nas šokiral z drznim podobjem in dikcijo in zamajal trdni svet našega dojemanja stvari takšnih, kot so, vedno na koncu vrne v varen in trden objem svojih vrednot, stabilnosti lastnega subjekta in dejansko ne pozna izletov v neznano, nejasno, dvoumno in dvomljivo ( Tvoj in moj croquis). Med najbolj osebnoizpovednimi, skoraj programskimi pesmimi pa je nedvomno kar 23-kitična Drevored in sonce. Izdvojimo lahko kitici, ki povesta o pesniku tisto, kar bi z drugimi besedami zvenelo morda drugače. Samota ljubezen je. samota ne ubija, /samota odmev je topline ljudi, / mojih prijateljev, ki jih skrbi, / kam se moja ljubezen razliva: /... / in naslednja: Tod prvo zeleno in čisto pomlad / podpisal se bom kakor pod pesem, / dala mi j o je čista ljubezen / in rečem vam: Vse imam rad! Ob teh verzih ni potreben nikakršen komentar. V razdelku 'Trenja Trobiš stopi naslednji korak proti absolutnemu, duhovnemu. Bolj kot konkretni motivi se pokažejo pomembne ideje, refleksije. Bred vsebino stopi tema. Pogosto sintagmo »prečute noči« osmislijo čudovita jutra kot spoznanje o cikličnosti vsega. Razmišlja o smislu lastnega bivanja in vlogi poezije v njem. ki mu je zavetje, mir, tolažba (Spoezijo). Vedno pogosteje se obrača na Boga, ki uravnava njegovo življenje, tako daje prav, in mu zaupa. Četudi spoznava, kako se je vse življenje razdajal, da je utrujen in bi želel počivati, očitno Stvarnik tega ne želi, saj se je treba razdajati neprestano (Vsak zdaj je začetek). Navezava na prejšnji del pa je ravno nujni spoj sveta in duha, disonance in harmonije, te večne razklanosti, v katere obeh polih pa Trobiš najde kanček poezije. Vse je namreč lepo in prav (Vse je lepo in prav). Ciklus Prenavljanja je najskrajnejši korak te zbirke. Pesnik se v petnajstih pesmih namreč povsem osredotoči na vprašanja življenja in smrti, niča in Boga, trpljenja in njegovega preseganja, miru, ki smo ga vsi tako potrebni. Na ta način se brez dvoma in deklarativno pomakne v polje religiozne lirike, denimo že z. izpovedjo na začetku, ko optimistično zatrdi, da smrti ni, da ga nič ne bo ujel, da je Bog izvor vsega in se vanj spet vse vrača. Skoraj filozofsko razmišlja, da ima vesolje pravzaprav le eno dimenzijo - naprej in da nazaj v nič nihče ne more! T rdno je prepričan v večno zmago življenja nad smrtjo, za kar spet najde gotovost v Bogu. Čeprav v sebi čuti brezno niča, smrti, ga ni strah. Včasih gaje ta misel morila, danes mu je topla in domača, saj se vedno znova umiri v Njem, v katerem je našel izpolnitev in moč za sprejemanje trpljenja in bolečine. Ciklus zaključi optimistično in človeško: v sebi je trden, če pa se mu »nasmehne še dan«, potem je življenje sploh lepo. V Samopodobah, zadnjem ciklusu pričujoče zbirke, se Trobiš izraziteje obrne vase. Skozi petinštirideset postaj, podob, ki ga razkrivajo na intimen način, popelje bralca skozi lastna iskanja med snovjo in duhom, materialnim in duševnim. Čeprav je kot človek vpet v tuzemskost, se zdi, da vse svoje bivanje osmišlja v intimnem odnosu z Bogom, kar ga dela drugačnega od hitečega sveta, v katerem živi, kot da sanja. Čeprav ne eksplicitno, se iz. pesmi znova zrcali pesnikovo globoko prepričanje in doživetje vseobsegajoče Ljubezni, ki združuje (navidezna) nasprotja, povezuje telesno z duhovnim. Samopodobe pa izzvenijo - potem ko se v njih znova in znova pojavljajo motivi oblaka, spanja, sanj, resničnosti in budnosti kot metafor ali celo simbolov dualizma narave in duha v potrditvi lastnega pesnikovega prepričanja in spoznanja v besedah: »Bodi, kar si, / sprejmi se spečega, napolnjenega s sanjami! / Stiske so le videz, more so le poti. / Ljudje hočejo svoje, / ti pa živi s sanjana. Tiho se vdaj, / saj ničesar ni, le sanje so resnične, /živi s sanjami!« Medtem ko smo denimo v prejšnji knjigi imeli priložnost spoznati Tro-biša tudi kot sonetista, se avtor v zbirki Dan je globok formalno veči- Tomaž Koncilija O GLOBINI TROBIŠEVEGA DNE noma vrača v objem zanj bol j značilnega svobodnega verza in predvsem nevezanih oblik, često tudi z rimanimi verzi. Trobiševo lirsko izgovarjanje se v pesmih najpogosteje osredotoča na odnose in razmerja do sočloveka, ženske, lioga ter - glede na prejšnje zbirke v izrazito večjem obsegu - do poicsis in vprašanj transcendentalnega značaja. To pa pomeni, da pesmi v svoji duhovno-temat-ski zasnovi povsem legitimno in harmonično skladno ostajajo znotraj območja tradicionalne lirike, saj v ozadju Trobiševega sveta nenehno čutimo neko smiselnost, višji red vseh stvari in najvišjih vrednot ter splošnih življenjskih meril, skratka neko trdnost v ozadju pesnikovega ustvarjanja. Gre torej za poezijo in njenega avtorja, ki se ne vsiljujeta ali ponujata, ampak se pustita vzeti in sta kol takšna v današnjem času še posebej ranljiva. Smiljan T robiš s svojo zadnjo zbirko nedvomno izpričuje pesniško rast in večkrat dosega kakovost, ki si je bralci želimo. Resnici na ljubo je potrebno dodati, da Dan je globok vseeno ni v vseh pogledih briljantno pesniško delo. Trobišu bi prav lahko očitali na trenutke prepoe-nostavljen ali spet drugič nedodelan izraz, zlasti na ravni notranjega in zunanjega ritma, prepogosto rabo moške, večkrat tudi zgolj navidezne rime na —i, ki v pesmih, kjer nastopa, prej trivializira kot estetizira njeno vsebino. Tako Trobiševega Globokega dne še ne moremo meriti z vati i vrhunske poezije, kar pa verjetno tudi ni njen namen, saj imata za svoje zorenje oba z avtorjem še dovolj časa. Pač pa se ob tem kar samo vsiljuje vprašanje recepcije. Ali je pesnik, za katerega je tako očitno, da zastopa pravzaprav tradicionalne vrednote, v današnjem času (kvazi)demokratič-nosti, (psevdo)pluralizma in (nestrpnosti obsojen na nerazumevanje in so mu že a priori vsa vrata do širše afirmacije že vnaprej zaprta? Zaenkrat kaže - naj mi bo dovoljeno, da se izrazim povsem nepoetično — da je Trobiševa tržna niša področje duhovne in religiozne lirike. Naravnost organsko bi se namreč zdelo, ko bi T robiš morda uspel postati nekakšen hišni avtor založbe, ki je nazorsko in programsko takšni poeziji blizu, se pravi Mohorjeve družbe, posebej še zato, ker je s to založbo sodeloval pri svoji knjigi meditacij. Seveda bo le čas pokazal, kam vleče samega pesnika. Kakor koli že, Smiljan T robiš se s svojim opusom uvršča med pesniške maratonce. Ni tako atraktiven, da bi ga javnost pograbila na prvo žogo in ga bodisi povzdignila med zvezde ali zavihtela med izbrance slovenskega Parnasa bodisi treščila v pozabo. Ne, T robiš teče krog za krogom svojega življenjskega in ustvarjalnega maratona z vso vztrajnostjo in odprtostjo ter doživlja na tej poti vzpone in padce. Ob tem njegova poezija dozoreva, se čedalje bolj zliva z bistvom pesnikove eksistence ter je pač najiskrenejši avtorjev odziv na življenje, ki se mu razpira. In zdi se, da mu vse bolj postaja jasno, kaj je njegovo poslanstvo. T robiš se nam v svoji zadnji zbirki doslej najbolj neposredno razkriva kot iskalce absolutnega. Marko Mušič: Prenova Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, maketa; projekt in realizacija L faza 1994 - 1999 ODMEVI IN OD/IVI Rast 2 / 2003 Marko Mušič: Skica za vilo v Bohinju (levo) in skica za vilo “Otoške Pristave" na Mihovici ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2003 Vida Mokrin Pauer: Lesketanje k-res-nič-kam. Cankarjeva založba,2002 Sedma pesniška zbirka pesniee Vide Mokrin Pauer je svetla že v naslovu; kot ognjemet, kot zvezdnato nebo, pisana kot mavrica ... Kresnička, o kateri je zapisala otroško pesem in jo izdala na plakatu z ilustracijo Adriana Janežiča, je metafora takšnega dojemanja sveta, ki teži k svetlobi in harmoničnemu, pa tudi k pisanemu ujemanju vsega bivajočega. Da pa svet ostaja razdeljen ali bolje rečeno ujet v iskanje, pesnica nakaže s tem, da besedo razstavi na prafaktorje (k-tes-nič-kam); sleherni del tako dobi svoj pomen in kaže pot iskanju (k resnici) in tudi njegovo smer (kam), ki s svojo vprašalnostjo pušča odprt prostor. Tako razvezani pomen naslova nakazuje tudi druge značilnosti zbirke: svetlobo (lesketanje, kresničke), odprtost (besede se z vezaji razprejo), večpomenskost (ni enega samega pomena) in humornost. Igra besed, ki se (ne le v tej zbirki) večkrat ponovi, kaže na čut za humor, ta temeljni dar za človekovo svobodo in notranjo prostost. Zbirko sestavljajo uvodna pesem (ki ji daje naslov) in pet razdelkov. Za naslovom Ve-sol-ja zaman pričakujemo “zateženo” filozofijo, pričakata nas razigranost in fantastičnost vesoljskega prostranstva, kar se sklene v zadnjem razdelku (Mreža pesmi o morah, erotiki in vesolja fanta-stičnosti). To je /prežemanje prostorov in časov/ in spoznanje galaksij neskončnosti, skritih v energiji cveta. V drugem ciklu. (O) ljubemu in hčerki in poeziji, Vido Mokrin Pauer prepoznamo v njenem elementu, v erotiki. Spolnost in ljubezen se kažeta hkrati kot visoka kategorija človekovega bivanja in kot njen življenjski prostor. Pesmi z erotično tematiko se tu gibljejo znotraj kozmičnih nav- dušenih podoživljanj sveta; v dajanju in sprejemanju, v izlitju moževega semena, v dotiku moža-ljubimca, ki jo veže na dotikanje kozmosa. Celo pesem je kot spočetje in je povezana z vesoljem. Pesnica se s pesmimi v tej zbirki seli /iz erotične oprijemljivosti v oceane nadnaravnosti/, katere tostranski obraz uzre na h induistično-ani mi stičnem otoku Bali. Vsepovsod utrinki, tudi v finki, so haikuji z igrivimi do-misleki o pogledih in pomenih, o do-tikanju z ljubim, tistim, kar je ne-vidno, in tistim, kar je (ali se zdi, daje) resnica. 1 l-umor-ček v družbi upesnjuje gnus nad politiko, recitatorko brez smeha, ki jo lucidno razkrinka že v naslovu cikla. Z zvezo LJ (Ljubljana)-IJBITI pa opozarja na samo-morilskost ljubezni in s tem humorja na Slovenskem. V zadnjem ciklu (V mrežah ...) so pesmi dolge, pravo nasprotje iskrivim haikujem v Vsepovsod utrinki ... V njih se erotičnosti pritikajo tudi razočaranja, ki pa jih pojmuje kot del ljubezni. Dvojnost postaja enost, zlije se na višji nivo in postaja duhovno zatočišče. Novo pesnjenje Vide Mokrin Pauer zavestno razvezuje tradicionalne metaforične strukture. Paradoksalne miselne zveze, čutni in emocionalni impulzi, netradicionalni pesniški jezik in (namerno) neenotne različne pesniške forme, vse to služi drznemu in nekonvencionalnemu zapisovanju čutil in pomeni izzivalno vstopanje v svet intuicije, svetlobe, humorja, erotike, igre. razočaranj in teme. Raznorodnost na vsebinski in oblikovni ravni odpira bralcu neskončne možnosti zrenj in pomenov; vse se da raztapljati v naravi poezije, z za-upanjem, da je /res prav vse minljivo/ oziroma spremenljivo. MARKO MUŠIČ arhitekt __________DOM REVOLUCIJI-. KULTURNI CENTER. NIKŠIČ (načni in realizacija 1977)________________ SPOMINSKI DOM, KULTURNI CENTER, BOSANSKI ŠAMAC (projekti in realizacija 1974-19X0) RAST - L. XIV Boris Goleč 1 l’o objavah ustanovnih listin: A. Dimitz, Zur Gcschichtc ilcr Stitdtc und Miirkte in Krain, I Gottschcc, v: Mitthcilungen dcs historischcn Ve-reins ftlr Krain (MIIVK) XIX (1864), str, 55 56; Jože Mlinarič, KrSko in n jegova gospoščina v srednjem veku, v; Krško skozi čas 1477-1977, Krško 1977, str. 42; Janez Kranjc, Privilegij mesta Lož iz leta 1477, v: Notranjski listi I. Postojna 1977, str, 55, ; J. Mlinarič, n. d., str. 43; J. Kranjc, n. d , str. 59. ' Regest Vil 1478 v: Joseph Chrnel, ActenstOeke und Briefe zur Geschi-chte dcs 1 lauses Habsburg im Zeitaltcr Maximilian s I., Zvveiter Band, Wicn 1855, str. 920-921 1 Po objavah: A. Dimitz, n d., str. 55-56; J. Mlinarič, n. d., str. 42. 5 "Hz sollen auch die burger khain haul.1 in der stat khainen edin mane verkhauffen noch ander jemandt nur den die in der stat von burgern gc-sezzen sindt oder siz.cn wellent vnd mit der geinain wachcn vnd steurn " (Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij, v: Novo mesto 1365 1965 Prispevki za zgodovino mesta, Maribor Novo mesto 1969, str. 103). Na podlagi tega določila je S. Vilfan (n. d., str. 109) pripisoval pravico do prometa s hišami in stavbišči zgolj meščanom, toda ne v širšem pomenu besede, kot ga je treba razumeti v obeh privilegijih, temveč polnopravnim meščanom, ki so bili sprejeti v meščanstvo. Vilfanova razlaga temelji na zmotni predstavi, da govori drugi člen o sprejemanju med prave meščane, in bi v praksi pomenila domala neživljenjske omejitve. Omejitev prodaje hiš na meščane moramo gledati v povezavi z naslednjim členom. Ta meščanom ne dovoljuje prenosa nepremičnin na nikogar, ki bi s tem prenehal plačevati dajatve mestu (Vilfan, n d., str. 104). 6 Po objavah v: J. Mlinarič, n. d . str 43; J. Kranjc, n. d., str. 59. ŠT. 2 (86) APRIL 2003 VI DOLENJSKA MESTA IN TRGI V SREDNJEM VEKU (12) Razlikovanje med obema temeljnima skupinama prebivalstva poti mestno jurisdikcijo postane nekoliko jasnejše v ustanovnih privilegijih treh mlajših mest in v spremljajočih dokumentih sedemdesetih let 15. stoletja. V ustanovnih listinah Kočevja, Krškega in notranjskega Koža zasledimo domala identično formulacijo, da je Friderik III. povzdignil v meščane svoje "ljudi in podložnike" {/cule mul unterthemeri).' Toda medtem ko govorijo vse tri listine o novih pravicah kot pravicah meščanov, je pri mestnih obveznostih Koža in Krškega zapisano, da pobira mestni sodnik dvorni činžod "meščanov in ljudi" {von vnsern burgern vnd lewlen),2 s čimer torej razlikuje med meščani in ostalimi nemeščani. Naslednje leto 1478 je v cesarjevem ukazu krškemu gospoščinskemu oskrbniku prvič uporabljena poznejša pogosta sintagma "meščani in gostači" {burger und imvo-ner),3 ki podaja temeljno pravno delitev prebivalcev pod mestno pristojnostjo. Iz srednjega veka ne poznamo nobenih konkretnih sprejemov v meščanstvo niti pogojev, pod katerimi so bila mestna predstojništva meščanski status pripravljena podeliti domačim in tujim ljudem. Več indicev v mestnih ustanovnih listinah pa kaže, da je bil sprejem meščanskih pravic tako kot v novem veku močno povezan s hišno posestjo. Pomenljivo je, da so bili v Kočevju in Krškem povzdignjeni v meščane ljudje, ki so v mestu zgradili hiše in se v njih naselili.4 Pri tem je vsekakor šlo za začetno širokosrčnost mestnega gospoda s ciljem napolniti utrjeno naselbino z ljudmi, ki bodo čimbolj povezani z. novim mestom. Ni pa navedenega določila moč preprosto prenašati na starejša mesta. Vprašanje je, koliko je denimo posedovanje hiše samo po sebi zadoščalo za sprejem med polnopravne meščane v neprimerno bolj obljudenem Novem mestu. Eden od členov kostanjeviško-novomeškega mestnega prava sicer pravi, da smejo meščani prodati hišo samo nekomu, ki je že naseljen ali se hoče naseliti v mestu kot meščan.5 Poudariti pa moramo, da se kostanjeviški in novomeški privilegij, ki tvorita temelj skupnega privilegijskega prava, vseskozi nanašata na meščane v širšem pomenu besede, tj. na vse prebivalce pod jurisdikcijo mestnega sodnika. Kostanjeviško-novomeško pravo in ustanovni mestni privilegiji treh mlajših mest torej nikakor ne izključujejo obstoja polnopravnih meščanov brez hišne posesti. Krška mestna ustanovna listina iz leta 1477 nenazadnje nalaga plačevanje dvornega činža {hofzins), značilne dajatve od zemljišč (!), »meščanom jn ljudem« {burgern undleulhen).b Hišno posest kot jamstvo posameznikove trajnejše povezanosti z mestom so gotovo pogosteje postavljali kot pogoj, kadar je bil prosilec za sprejem v meščanstvo priseljenec in ne meščanski sin ali vsaj domačin nemeščan. GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO 1 Prim. geslo Burger, BUrgertum v: Lesikon des Mittclaltcrs (I MA) II, MUnchcn /Urich 1981 1983, str 1012- 1013; geslo Hinvvohner, v: I.MA lil, MUnchcn /Urich 1984-1986, str. 1747-1748. 8 Prim. geslo Sladilu It macht Irci v: I.MA Vlil, MUnchcn 1996, str. 23. II S. Vilfan, n. d., str. 101 Neovirano naselitev v skladu in obsegu svoboščine Novega mesta posebej poudarjata mestni ustanovni listini Loža in KrSkega (J. Kranjc, n d., str. 58; J. Mlinarič, n. d., str. 43), čeprav je Kr-Sko sicer prevzelo pravo štajerskih mest. III Prim. geslo FrcizUgigkeit v: I.MA IV, MUnchen-ZUrich 1987-1989, str. 907-908. 11 Ljubljanski meščani so se denimo leta 1465 pritožili cesarju, češ da so v nasprotju s svojimi privilegiji toženi in sojeni pred ograjnim sodiščem v Metliki, nakar je Friderik lil metliškemu glavarju in vsem njegovim naslednikom ukazal, da sodi ljubljanske meščane le njihov mestni sodnik. Listina 1465 lil 13., Dunajsko Novo mesto, objava v: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, lil zvezek, Ljubljana 1958, 111/76 12 Prim. S. Vilfan, n d., str. 102, 104 15 Dušan Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskga in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15 stoletja, Ljubljana 1994, str. 176 sl GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 2 / 2003 228 Poskus povezati pravno strukturo prebivalstva s socialno je spričo narave in skope vsebine ohranjenih virov za dolenjska mesta praktično nemogoč. Tako moremo ostati le pri pavšalni oceni, da so nosilci meščanskih pravic pripadali mestnemu višjemu in srednjemu, tj. gospodarsko samostojnemu sloju, nemeščani - gostači pa povečini nižjim socialnim skupinam rokodelskih pomočnikov, necehovskih obrtnikov, dninarjev, služinčadi in nenazadnje beračev.7 Temeljna značilnost poznosrednjeveških mest — osebna svoboda prebivalcev je našla svoje mesto tako v členih kostanjeviško-novomeškega mestnega prava kot v ustanovnih privilegijih mlajših mest. Ob samoumevnosti za že naseljeno prebivalstvo urejajo pravna določila pridobitev osebne svobode samo za priseljence in s tem povezane sporne primere. V skladu s splošnim načelom, da "mestni zrak osvobaja",8 je postala po kostanjeviškem in novomeškem privilegiju varna pred zahtevkom svojega gospoda vsaka odvisna oseba, kije bila v mestu naseljena leto in dan. Privilegija obeh mest pa sta v tej zvezi vsebovala specifično določilo, ki so ga subsidiarno prevzela tudi druga mesta kostanjeviško-novomeškega prava. To določilo je ubeglo osebo ščitilo bolje kot širše pravo, po katerem je moralo mesto ubežnika na zahtevo njegovega gospoda temu vrniti, če ga je zahteval pred iztekom navedenega roka. Mesta s kostanjeviško novomeškim pravom namreč ubegle osebe še dva tedna niso bila dolžna izročiti njenemu gospodu, ampak so ji lahko omogočila varen in neoviran odhod iz mesta." Nič pa ne vemo o morebitnih ovirah, ki so jih mesta postavljala lastnim podanikom meščanom in nemeščanom, kadar so se hoteli sami ali z imetjem odseliti drugam. Načelo proste selitve (freiziigigkeit)]^ sicer nasplošno neredko naletelo na omejitev v obliki obveznega plačila selitvenine.10 Drugo načelo v zvezi z osebnopravnim statusom mestnega prebivalstva zadeva njegovo podsodnost za civilnopravne in kazenskopravne zadeve, ki so nastale zunaj domače mestne jurisdikcije. Meščani v širšem pomenu besede naj bi bili na prvi sodni instanci odgovorni izključno svojemu mestnemu sodišču, zato jih je bilo moč tožiti edinole tam.11 Tega razširjenega načela izključne podsodnosti ni ne v kostanjeviškem ne v novomeškem mestnem privilegiju, ki nasprotno močno poudarjata teritorialni princip odgovornosti za vse storilce na tleh mestnega pomirja.12 Ni izključeno, da so tudi v poznem srednjem veku tako kot pozneje živele v mestih osebe z dvojnim osebnopravnim statusom meščana in hkrati plemiča. Za sloj, ki se je izoblikoval iz meščanstva v plemenite meščane, in za v mestih stalno naseljeno plemstvo uporablja zgodovinopisje skupen naziv "patriciat" oziroma "meliorat". Vprašanje mestnega patriciata v slovenskih celinskih mestih je do začetka 15. stoletja sistematično obdelal D. Kos, ki je še posebej za dolenjska mesta ugotovil neobstoj pravega patriciata, saj se ob plemstvu ni razvilo dedno plemenito meščanstvo z elementi viteštva.13 Neprivilegirano prebivalstvo zunaj mestne jurisdikcije Od stalnih mestnih prebivalcev, za katere mestno sodišče ni predstavljalo prve sodne instance, so med neprivilegirane sodili osebno nesvobodni podložniki drugih gospodov na mestnih imunitetah in služinčad privilegiranih slojev. Po analogijah od drugod moremo sklepati, da njihov položaj v odnosu do mestnih oblasti ni bil vedno dovolj definiran. Mesta so si kajpak prizadevala, da jih smejo za prekrške, storjene na mestnih tleh, kaznovati tako kot druge neprivilegirane tuje 14 Prim Fran Zwittcr, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, str. 37-39. 15 S. Vilfan, n. d., str. 102, 104. 16 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Zbirka listin. Kronološka serija, 1407 VI 18., Dunaj. 17 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 165.169-171 ls Vlado Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane, Ljubljana 1992, str. 7-8, 24 26. GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 2 / 2003 229 osebe, če jih zasačijo v svojem pomirju.14 To pravico mestnega sodstva je moč razlagati iz člena o krajevni pristojnosti mestnega sodnika v kostanjeviško-novomeškem pravu, ki pravi, naj izključno mestni sodnik sodi o vsem, kar se zgodi v mestu in pomirju. Oba mestna privilegija prav tako določata, da je vsak, ki se kakorkoli pregreši na mestnih tleh, v tej zadevi podsoden le mestnemu sodniku in nikomur drugemu.15 Domnevati smemo, da je bil že zaradi navedenega teritorialnega principa odgovornosti in podsodnosti jasnejši osebno-pravni položaj tistih, ki so živeli na mestnih imunitetah, tj. naseljenih podložnikov ter služabnikov v gradovih, župniščih in drugih imunitetnih hišah, manj pa status služinčadi plemičev in duhovnikov v mestu podsodnih hišah. Nenazadnje bi se mogli slednji po preteku enega leta in dne sklicevati na načelo, da smejo ostati v mestu kot njegovi osebno svobodni prebivalci. Za dolenjska srednjeveška mesta ni moč o neprivilegiranih osebah zunaj mestnejurisdikcije povedati nič določnejšega. Zgolj mimogrede jih obravnava en sam dokument privilegijskega značaja, že znani privilegij vojvode Leopolda Avstrijskega iz leta 1407 glede plemiških hiš v Metliki in Črnomlju. Privilegij se nanaša na pravice privilegiranega sloja, tj. vitezov in oprod v grofiji Metlika in (Slovenska) Marka, ne da bi konkretiziral, ali gre v primeru njihove posesti za imunitete ali tudi za hiše na mestnih tleh. Leopold viteze in oprode osvobaja meščanskih bremen od hiš in posesti v obeh mestih, pri čemer velja enaka svoboščina tudi za »njihove ljudi« (!), ki v teh hišah stanujejo (ir lewl so clarinn wanen), razen če bi se ukvarjali z obrtjo, s točenjem vina ali z drugimi dejavnostmi.16 Končno velja omeniti še eno skupino neprivilegiranih oseb, ki niso sodile pod jurisdikcijo mestnega sodnika. V posebno kategorijo »svobodnjakov zunaj mestne jurisdikcije« je S. Vilfan uvrščal Žide, ki so imeli tudi v nekaterih mestih na Slovenskem lastno upravo in sodstvo.17 Henrik Koroški je Židom leta 1327 izdal poseben židovski privilegij z veljavnostjo za vsa mesta in gospostva na Kranjskem pod oblastjo koroške veje Goriških grofov, toda židovska skupnost je na vsem Kranjskem izpričana zgolj v Ljubljani, odkoder jo je cesar Maksimilijan L leta 1513 izgnal.18 Neprivilcgirano trško prebivalstvo Osebnopravni položaj prebivalcev obravnavanih trgov ostaja v veliki meri neznanka. Prenašanje pravnih vzorcev z mest razvite stopnje na trge je s pridržki dopustno le pri tistih redkih trgih, ki so imeli izoblikovane mestne atribute, tako denimo pri trgu Črnomelj, podprtem z "mestnim" privilegijem Metlike. Drugje postavlja predpogoje osebnih pravic in dolžnosti precej drugačen okvir od mestnega: trg ni privilegiran subjekt, ni samostojna zemljiška gospoščina, v večini primerov nima lastne teritorialno razmejene jurisdikcije. Izhodišče za osebnopravni položaj njegovih stalnih naseljencev je tako enako kot pri drugih podložnikih zemljiških gospodov. Takšna nizka stopnja pravnega položaja prebivalstva predstavlja skupni imenovalec za celoto obravnavanih trgov. Prednostni položaj pred podeželjem dajejo trškim prebivalcem predvsem gospodarske ugodnosti in z njimi povezani privilegiji trškega gospoda. Eno poglavitnih vprašanj v zvezi z neprivilegiranimi trškimi prebivalci zadeva vsebino pojma tržan. Ta se enako kot meščan uporablja za nediferencirano prebivalstvo slehernega trga in hkrati za ožji sloj polnopravnih tržanov, kjer so poznali takšno formalnopravno delitev. 15 ARS, Zbirka rokopisov, II 6X r, privilegijska knjiga mesta Kostanjevice, IX, 10. 1772, 2,1 Kronološko prvi izpričani tržan (eivis) v dolenjskem prostoru je "Marquardus eivis in Guettenvverdt" leta 1290 (ARS, Zbirka rokopisov, 152 r, tol. 27, 1290 s. d.), 21 Najzgodnejša nemška oznaka "bur-ger" za posameznika se nanaša na dva Mokronožana: "Laurencz vnd Peter purger dacz Nazzcnfuoz" (regest 1305 XII. 15., Mokronog, v: I ierman Wies-sner, Monumenta historica dueatus Carinthiae VII (1300 1310), Kla-genfurt 1961, str. 121, št. 313). 22 Mokronoški sosedje nastopajo v obeli listinah skupaj s sodnikom, leta 1451 pri odmeri zemljišča in 1513 kot priče razsodbe gospoščinskega oskrbnika (ARS, Zbirka listin. Listine iz IIIIStA, Samostan Pleterje, 1451 III. 1., s. I ; Arcliiv der DiOzese Gurk (Kla-genfurt). Alte Temporalien, l-asz. XII/ 22a, 1513 IX. 20., Mokronog. 2’ Po objavah v: J. Mlinarič, n. d., str. 42; .1. Kranjc, n. d., str. 55. 24 Krška in loška listina celo uvodoma pravita, da so "btlrger vnd letlth" obeh trgov doživeli hudo uničenje po Turkih, prav tako pa po povzdignitvi v mesto nalagata plačevanje dvornega činža "vnsern blirgern vnd IcOthcn" (.1 Mlinarič, n d., str. 42, 43; J. Kranjc, n, d., str. 54, 59). 25 Trški red, ki gaje izdal krški škofijski administrator Anton, naj bi bil po uvodnih besedah sestavljen v času škofa Matevža Langa (škof v letih 1505-1519). ARS, Trg Mokronog, fasc. 1, 1531 II 22., Strassburg; objava v: Peter Hitzinger, Auszug aus dem Archiv des Marktes NassenfuB, v; MIIVK Vlil (1X53), str. 17. 2" Neposredno je sprejemanje med tržane izpričano le v Žužemberku (ARS, Irg Žužemberk, fasc. 1, sodni protokoli 1656-16XX, 10. 6. 16X3; trška knjiga 16XX 1X90, s. p., 10, I, 1735), razlikovanje med tržani in ne-tržani v pravnoformalnem smislu pa so poznali še štirje trgi: I iti ja, Mokronog, Radeče in Ribnica. 27 ARS, Zbirka listin. Kronološka serija, 1372 VI. 15., s. I. GRADIVO ZA HIS TORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 2 / 2003 230 Kolikor se trški prebivalci kot posamezniki pojavljajo v srednjeveških virih, sta zanje v rabi izključno latinska in nemška sopomenka "eivis"20 in "biirger".21 Nikoli ne srečamo drugih individualnih poimenovanj, ki bi pričala o statusnem razlikovanju. Sredi 15. stoletja in v začetku 16. stoletja je sicer izpričan izraz "sosed" (nachbar), obakrat v mno-žinski obliki ter omejen na Mokronog, kjer je, kot vse kaže, pomenil isto kot tržan.22 Ne v srednjem veku ne pozneje se tržan osebnopravno ni mogel istovetiti z meščanom, najsi govorimo o prebivalcih mest in trgov nasplošno ali o sloju nosilcev meščanskih /tržanskih pravic. Položaj tržanov se je lahko meščanskemu le bolj ali manj približal, najbolj tam in tedaj, ko je trg postopoma prevzemal funkcije, privilegije in slednjič naslov mesta, denimo pri Metliki in Črnomlju. Brez pravne podlage v privilegijih je bil osebnopravni položaj trških prebivalcev stvar dogovora in predvsem interesa trškega gospoda. Trg kot pravna oseba za svoje ozemlje in naseljence ni imel značaja zemljiške gospoščine, ampak je bil del enega ali več zemljiških gospostev, prebivalci pa temu ustrezno podvrženi načelu podložništva. Njihov podložniški položaj se tako odraža v formulaciji mestnih ustanovnih listin Kočevja, Krškega in Loža iz let 1471 in 1477, ki pravi, da se bodo "ljudje in podložniki" (lenih vnd vnlerthonen, /ewl vnd vnlerlanen) poslej imenovali "meščani" (biirger geheissen vndgenanl, burger gehaissengencin/).23 To sicer ne pomeni, da se Kočevci, Krčani in Ložani niso že dotlej, še kot tržani, naslavljali kot "Burger",24 s povzdignitvijo trgov v mesta pa je pojem dobil novo vsebino, saj so bili prejšnji "purgarji" po svojem osebnopravnem položaju osebno nesvobodni podložniki deželnoknežjih gospostev. Za srednji vek o osebnopravnem položaju dolenjskih tržanov ni nikakršnih podatkov, vendar imamo dovolj nazoren opis selitvenih omejitev v začetku novega veka, in sicer v trškem redu Mokronoga iz. leta 1531, ki se opira na starejšo predlogo in v glavnih potezah gotovo odraža še srednjeveško stanje. Člen tega poznejšega temeljnega trškega privilegija Mokronoga določa, da se sme tujec (ain Jremder mann), ki se je priselil iz drugega gospostva in postal tržan, neovirano odseliti, če je v mokronoškem trgu in gospostvu poravnal vse dolgove, če pa je to tržan, rojen v gospostvu, se sme preseliti le na kakšno kmetijo.25 Prosta selitev domačinov je torej omejena na zemljiško gospostvo, nasprotno pa trški gospod spodbuja priseljevanje od drugod, saj brez. zadržkov sprejme tujca, ki se želi nastaniti v trgu in s tem pomenljivo ne podleže omejitvam za domačine. Pri dolenjskih trgih je mnogo manj jasno kot pri mestih, ali je pri katerem že pred koncem srednjega veka moč govoriti o individualnem podeljevanju tržanskih pravic in s tem o sloju polnopravnih tržanov, ki se po predpravicah dvigajo nad drugimi tržani v širšem pomenu besede. V poznejših stoletjih so takšno formalno sprejemanje med tržane poznali samo nekateri trgi,20 medtem ko ga pogrešamo v tistih trgih, ki niso razvili lastnega sodstva in uprave. Kolikor se v srednjem veku v virih naslavljajo kot tržani posamezne osebe, pripadajo brez izjeme gospodarsko samostojnemu krogu lastnikov nepremičnin ali poslovno sposobnim pričam pravnih dejanj. Vloge, v katerih jih zasledimo, so enake vlogam meščanov, vključno s pečatenjem, ki je bilo v poznem srednjem veku sicer splošen pojav. Edini primer pečata tržanaje leta 1372 izpričan v Ribnici,27 kar glede na slabo stanje virov seveda ne pomeni, da drugje tržani lastnih pečatov niso premogli. 18 l ak primer je Ribničan Štefan Nundorfer, ki se leta 1423 imenuje s poklicno oznako kolar (j)ogner zu Revffniz) in nato sedem let pozneje kot tržan (burger ze Revffniz) (istotam, 1423 IX. 21, s. I ; 1430 VIII. 2., s. I ). w Posestnike v belokranjski Vinici imenuje leta 1674 urbar istoimenskega gospostva "btirger zu VVeinitz", nekaj mlajši urbar gospostva Krupa iz let 1690-1690 pa svoje tamkajšnje podložnike prav tako naslavlja kot "burger zu VVciniz” (Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumbcrk (15 18 stoletje), Ljubljana 1991, str. 470-474, 513-514). ARS, Zbirka listin, I istinc iz Arhiva dvorne komore na Dunaju, 1335 XI 25., Krško. ( leni kostanjeviškega mestnega prava z začetka 14 stoletja (prepis iz leta \H2)V’ GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 2 / 2003 Na drugi strani je pomenljiva ugotovitev, da gospodarsko dobro stoječi prebivalci trgov neredko ne nosijo naslova "purger", kar je v mestih izjema. Zdi se, da se prav neobstoj pravnega statusa tržana zrcali v naslavljanju posameznih oseb, ki v enem viru nastopijo kot tržani, v drugem pa denimo le z oznako poklica ali kraja.28 Postavlja se tudi vprašanje, kolikšen vpliv na pravni status trškega prebivalstva je imela razdeljenost posameznega trga med več zemljiških gospoščin in jurisdikcij. Manjše razlike moremo predvidevati tam, kjer je bila stopnja "tržanskih" pravic nasploh nizka, ter v trgih, ki so se pozno razdelili med dva ali več zemljiških gospodov. V trških naselbinah, zraslih iz več naselbinskih jeder, z raznoliko gospodarsko strukturo, zemljiškoposestnimi odnosi in pripadnostjo različnim zemljiškim gospodom, so lahko med prebivalstvom temu ustrezno obstajale globlje pravne razlike. Posredno smo s tem že odgovorili na vprašanje, ali so se imenovali tržani samo podaniki trškega gospoda ali tudi med njimi živeči podložniki drugih zemljiških gospodov. Drugače kot v mestih, kjer je šlo za fiksirano pravnoformalno diferenciacijo prebivalstva, so pri trgih o tem odločale vsakokratne krajevne razmere in specifičnosti. Tam, kjer ni bila odločilna pravna delitev, ampak socialna, sc oznaka tržan slejkoprej ni omejevala glede na podsodnost. Pri nekaterih trgih, in sicer v tistih, kjer formalno-pravni sloj tržanov ni potrjen, je namreč poimenovanje tržani v 16. in 17. stoletju izpričano za podložnike različnih zemljiških gospodov,29 kar je z veliko mero verjetnosti mogoče prenesti tudi v prejšnja stoletja. Iz poznega srednjega veka sicer ne poznamo paralel, če izvzamemo trg Trebnje, do leta 1335 razdeljen znotraj iste rodbine. Omenjenega leta so štirje tržani Rudolfa Svibenskega (purgern die zu Trene n in dem marehkt gesezzen) postali predmet prodaje njegovemu bratu Juriju, čigar večinski podložniki v trgu so kajpak tudi veljali za tržane.30 •ŠS«* m. /4 (oil auct Humani inicr Xiatl Huh iU uH' fia-bret r a/. tuij ti 77^ii n tn/lftit nn t t^u/nl-f/Tju ^e-trtPfit-t 7-t’ ib m. ,T7 J r /1 , e | /. #<. ^ v* ' * * * * /* ' * v ’ • ■ ■ j/tiff/ir Jt-t/t/i/tt/f //'Citt. ett* V/^,£7^ dj Ju- JU^far £7 . (jr_7Ki u.__ r.T*" 1 $lini. 0 /s ' - ~ 7 etud'ji • £*Zn . '7-7^ udt***" 'rnT,t'tt/7)'/t trdit-* in)/ MARKO MUŠIČ arhitekt POKOPALIŠČI; /ALE, 1 JUBUANA (realizacija 1988, 1997) / NOVA CERKEV, KOTOR VAROŠ (realizacija I992) NOVA CERKEV DRAVLJE. LJUBLJANA (projekti in realizacija 1980-1985) Lidija Murn KRONIKA Januar - februar JANUAR SEMIČ, 4. januarja V kulturnem domu jo bilo srečanje semiških folkloristov. NOVO MESTO, 6. januarja - Minilo je dvajset let od ustanovitve Literarnega kluba Dragotina Ketteja. NOVO MESTO, 8. januarja Aforist Milan Fridauer - Fredi je popestril otvoritev razstave del znane karikaturistke Aljane Primožič v Galeriji Krka. Njena dela je predstavil mag. Damir Globočnik. TREBNJE, 9. januarja —Taus teater je v kulturnem domu pripravil otroško predstavo Racman. NOVO MES TO, 11. januarja - Ženski pevski zbor Jasmin, ki ga vodi Marjanca Dobovšek, je povabil na koncert v kapiteljsko cerkev. Pričelo se je praznovanje tretje obletnice delovanja zavoda LokalPatriot, ki je v tem času prehodil uspešno pot in obogatil kulturno dogajanje v dolenjski prestolnici. Pripravili so filmski, literarni in glasbeni maraton. OTOČEC, 11. januarja-V cerkvi sv. Petra je bil koncert pevskih solistov: Matjaža Kastelica, Urške Damiš in Ane Markelj ob orglarski spremljavi Mateja Burgerja. S TRAŽA, I 1. januarja Z Nušičevo komedijo Žalujoči ostali je v kulturnem domu gostovalo KIJD Jožeta Mihelčiča iz Semiča. TREBNJE, 11. januarja Območna izpostava Sklada RS za kulturne dejavnosti je priredila seminar za zborovodje odraslih pevskih zborov, ki ga je vodila Branka Potočnik iz Škofje Loke. BREŽICE, 14. januarja - V prosvetnem domu je Špas teater zaigral komedijo Sex, laži & štrudl. METLIKA, 1 5. januarja - Gost Zimskih uric v 1 fotelu Bela krajina je bil lobist Miloš Čelič. NOVO MES TO, 15. januarja - V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo del akademskega slikarja in ilustratorja prof. Mladena Veže iz Zagreba. O avtorju je spregovoril Stanko Špoljarie, kustos Umetniškega paviljona v Zagrebu, za prijetno vzdušje pa je poskrbel kitarist Dušan Pavlenič. NOVO MESTO, 16. januarja V Knjigarni Mladinska knjiga je potekala knjižna čajanka s predstavitvijo kuharskih knjig za otroke. Na Gimnaziji je bilo mogoče prisluhniti literarnemu večeru s pesnikom in pisateljem Matjažem Pikalom, s katerim se je pogovarjala prof. slovenskega jezika Suzana Krvavica. Večerje pripravil bralni krožek Bibliofil. I iterarni klub Dragotina Ketteja je ob 20-letnici delovanja povabil na literarni maraton Kristalni feniks v avlo Kulturnega centra Janeza 'Trdine. Klub je prejel jubilejno priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za dolgoletno in uspešno delo. Člani l iterarnega kluba Dragotina Ketteja na literarnem maratonu ob 25-letniei kluba RAST - L. XIV Kipec rimskega hišnega boga lara, izkopanega na najdišču Romula KRONIKA Rast 2 / 2003 ŠMARJEŠKE TOPLICE, 16, januarja V Hotelu Zdravilišča je potekal koncert mešanega pevskega zbora Revo/ pod vodstvom Cvetke Krampelj. KOČEVJE, 17. januarja - V Likovnem salonu so pripravili razstavo, posvečeno 10-letnici stripovske revije Stripburger. DOLENJSKE TOPLICE, 18. januarja V osnovni šoli je bila predstava za otroke Očka, ta je bila pa res prima. KOČEVJE, 18. januarja Dva bregova, eno srce je naslov knjige življenjskih pripovedi iz. doline Kolpe in Čabranke, ki sojo predstavili v Pokrajinskem muzeju. V Šeškovem domuje potekalo območno srečanje tamburaških skupin osrednje Slovenije. KRŠKO, 18. januarja - V kulturnem domu je potekal koncertni večer z Ljubljanskim oktetom in brežiškim mešanim pevskim zborom Viva. SEVNICA, 18. januarja Mladi forum Sevnica je v kulturni dvorani priredil koncert Partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane. Gostje bil igralec Ivo Godnič. ČRNOMELJ, 20. januarja - Nekdanji učenec glasbene šole, violinist Peter Jud, je povabil na koncert ob klavirski spremljavi prof. Andreje Markun. NOVO MESTO, 20. do 21. januarja V Kulturnem centru Janeza Trdine je gostovala predstava kranjskega gledališča Vera, ljubezen, upanje. KOČEVJE, 22. januarja V knjižnici so predstavili knjigo Milene Trkovnik Nevidni svet. V Likovnem salonu so odprli razstavo Srednje šole Kočevje. KRŠKO, 22. januarja - Nasmejati se je bilo mogoče ob ogledu komedije Žurka za punce v Kulturnem domu. METLIKA, 22. januarja - Zimske urice so se v Hotelu Bela krajina nadaljevale z gostjo, pesnico Nežo Maurer. SEVNICA, 22. januarja V kulturni dvorani je bila na ogled komedija Sex, laži & štrudl v izvedbi Špas teatra iz Mengša. KRŠKO, 23. januarja - Gostje literarno-glasbenega večera Pod dežnikom so bili pesnica Zvezdana Majhen in pevke vokalne skupine Srake z Rake. NOVO MES TO, 23. januarja V avli Galerije Dolenjskega muzeja so na Vitrini meseca predstavili arheološko najdišče Romula Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem. Spregovorili so direktor muzeja Zdenko Picelj, koordinator izkopavanj mag. Uroš Bavec in Danilo Breščak, ki je vodil izkopavanja. RIBNICA, 23. januarja-Akademski kipar Roman Makše se je s svojimi deli predstavil v Galeriji Miklova hiša. SEVNICA, 23. januarja-V Lekos Galeriji Ana je bila na ogled projekcija diapozitivov Slovenija v štirih letnih časih avtorja Francija Hrovata. NOVO MES TO, 24. januarja Domači svetovni popotnik Uroš Ravbar je v Kulturnem centru Janeza 'Trdine pripravil potopisno predavanje in fotografsko razstavo. BREŽICE, 25. januarja - V Mladinskem centru je s predstavo Kobajagi donela me roda nastopil Zijah Sokolovič. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 25. januarja - Na zimskem večeru v organizaciji domačega kulturnega društva so v gasilskem domu nastopili: Leskovški oktet, Mateja in Jerneja Žarn ter Kristina Lovšin, iz pridige Janeza Sveto-kriškega Na noviga lejta dan pa sta brala Stanka Hrastelj in Benjamin Siter. NOVO MESTO, 25. januarja - Pevski solisti so ob orgelski spremljavi nastopili v župnijski cerkvi sv. Mihaela. Ob 25-letnici Zveze pihalnih orkestrov in godb Dolenjske in Bele krajine so v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravili jubilejni koncert. Ob jubileju je zveza prejela državno in občinsko priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. ŠENTJERNEJ, 25. januarja - Z Nušičevo komedijo Žalujoči ostali je v osnovni šoli gostovala igralska skupina KUD Jožeta Mihelčiča iz Semiča. TREBNJE, 25. januarja Domači oktet Lipa, ki ga vodi Ione Strmole, je povabil na koncert v Center za izobraževanje in kulturo. NOVO MESTO, 28. januarja - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bilo mogoče prisluhniti koncertu godalnega kvarteta Martinu iz. Češke. Ob zaključku slikarnice, ki jo je vodil Dominik Hudoklin, in lutkovne ustvarjal- Smiljan Trobiš in Jožica Škof na predstavitvi projekta in otvoritvi razstave v Galeriji Krka v Novem mestu FEBRUAR KRONIKA Rast 2 / 2003 niče pod mentorstvom Tatjane Grabrijan so v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravili razstavo likovnih del, lutkarji pa so zaigrali tri predstave. NOVO MES TO, 29. januarja - V Galeriji Krka so na ogled postavili likovna dela domačinke Jožice Škof in predstavili likovno-literarni projekt Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. V projektu sta sodelovala še pesnik Smiljan Trobiš in oblikovalka Elizabeta I Iostnik, prireditev pa je popestrila pevka Stanka Maeur. DOLENJSKE I OP1.ICE, 30. januarja V I lotelu Kristal je nastopil oktet Sotočje iz Vipavske doline. KRŠKO, 30. januarja V klubu za mlade Zvezda je nastopil Igor Lunder trio. NOVO MESTO, 30. januarja Izzivi Narodnega doma je bil naslov Laikove okrogle mize v klubu LokalPatriot. - V kavabaru Pri slonu so odprli razstavo slik Duška Rupčiča - Miriea. TREBNJE, 30. januarja - V kulturnem domuje bila na ogled komedija Krivica boli. BREŽICE, 31 .januarja - V klubu Mladinskega centra je potekal literarni večer. Ob 15-letnici moškega pevskega zbora DU Brežice so v prosvetnem deli je naslov novega celovečernega igranega filma domačega scenarista in režiserja Damjana Kozoleta, ki so ga predpremierno prikazali v Kulturnem domu. TREBNJE, 3 I januarja V dvorani glasbene šole sta na koncertu nastopili violinistka Maja Bevc in pianistka Lovorka Netrteš. LJUBLJANA, januarja Mladinska knjiga je izdala monografijo umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika dr. Milčka Komelja o slikarju, grafiku in ilustratorju Francetu Miheliču z naslovom Miheličev kurent zgodba o živem mitu. NOVO MESTO, januarja Pri koprski založbi Vostra je izšla knjiga božičnih razmišljanj z naslovom Ko je nebo poljubilo zemljo Daniela Brkiča, pastorja Evangelijske cerkve v Novem mestu. - Izšla je knjiga Slavka Dokla Zadnji boj Vinka Paderšiča. BREŽICE, I. februarja V Mladinskem centru je bil koncert skupine Leeloojamais s predskupino The EIovv. KRŠKO, I. februarja Mišclovkaje naslov abonmanjske gledališke kriminalke, ki je bila na ogled v kulturnem domu, MOKRONOG, I. februarja V kulturnem domuje potekal mednarodni festival »(Ah), te orglice«. NOVO MESTO, L februarja- V klubu LokalPatriot je bilo mogoče prisluhniti jazz koncertu Traje Brizanija s skupino. ŠENTJF1RNEJ, L februarja V župnijskem domu so odprli društveno fotografsko razstavo in predvajali kratki igrani film Zlato srce avtorja Klemna Dvornika. DOLENJSKE TOPLICE, 2.-8. februarja V tednu slovenskega kulturnega praznika je v osnovni šoli potekal 10. Topliški knjižni sejem z gostoma Sebastjanom Podobnikom iz Novega mesta in Stašo Grgovič iz Šentjerneja. RAŠICA, 2. februarja - V galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji so na svetovni dan mokrišč odprli fotografsko razstavo Naše mokrišče. TREBNJE, 2. februarja - Kulturno društvo je povabilo na 8. prireditev 1/ družinske skrinje. V Baragovi galeriji so pripravili razstavo z istim naslovom. NOVO MESTO, 3. februarja V Dolenjskem muzeju so povabili na predstavitev arheoloških izkopavanj, ki so lani poleti potekala na Kapiteljski njivi v Novem mestu, v Dragi ter Beli Cerkvi. Direktorji Belokranjskega, Dolenjskega, Kočevskega in Posavskega muzeja ter Galerije Božidarja Jakca so podpisali dogovor o muzejski transverzali, skupni akciji, s katero želijo pritegniti k obisku posameznike in promovirati kulturno dediščino. KOČEVJE, 5. februarja V Likovnem salonu so pripravili tradicionalno prireditev Kluba kočevskih študentov Kulturiada 2003. domu pripravili slavnostni koncert. KRŠKO, 31. januarja - Rezervn I1HKU AR Del nagrajenih mladih udeležencev 5. bienala otroške ilustracije v Črnomlju KRONIKA Rast 2 / 2003 KRŠKO, 5. februarja- KUD Franja Stiplovškaje v kulturnem domu uprizorilo komedijo Pridi gola na večerjo. — Prenovljeno cerkev sv. Križa v mestnem parku, ki soji dali ime Dvorana v parku, so predali namenu. Ob otvoritvi je bil koncert, odprli so razstavo izbranih zgodnjih del Bogdana Borčiča iz njegovega Grafičnega kabineta v Galeriji Božidarja Jakca. METLIKA, 5. februarja - Zimske urice v hotelu Bela krajina so potekale s člani metliškega Foto-kino kluba Fokus. BREŽICE, 6. februarja - V Posavskem muzeju je na Srečanju v muzeju govorila dr. Verena Vidrih Perko. - V knjižnici je bila na ogled lutkovna predstava Jabolko. ČRNOMELJ, 6. februarja—V Špeličevi hiši so odprli razstavo 5. bienala otroške ilustracije. Iz devetih belokranjskih šol je prispelo 365 ilustracij. Ob otvoritvi je spregovoril Jožef Vrščaj. DOLENJSKE TOPLICE, 6. februarja - V 1 lotclu Kristal je imel praznični koncert domači mešani pevski zbor pod vodstvom Rade Rebernik. Program so oblikovali tudi domači šolarji. DOLGA VAS, 6. februarja —V KS Ivan Omerza je nastopil moški pevski zbor Svoboda Kočevje in koncert ponovil še v Šalki vasi in Kočevski Reki. KOČEVJE, 6. februarja - Petje na vasi je bilo naslov prireditve ob kulturnem prazniku, na kateri se je predstavil domači moški pevski zbor Svoboda. V Šeškovem domuje Desa Muck uprizorila monokomedijo Jutri začnem. KRŠKO, 6. februarja Na glasbeno-literarnem večeru so nastopili: orkester Mandolina, Leskovški oktet, učenci krške glasbene šole in gosti. BREŽICE, 7. februarja - Parada klovnov je naslov fotografske razstave Sebastjana Popelarja, ki so jo odprli v Mladinskem centru. ČRNOMELJ, 7. februarja - Slavnostni govornik na osrednji prireditvi ob kulturnem prazniku je bil mag. Janez Kramarič, podelili pa so tudi Župančičeva priznanja. Dramski igralec Uroš Fuerst je zaigral v monodrami Jamski človek in jo ponovil tudi v Metliki. V Mladinskem kulturnem klubu je potekal literarni dvoboj med Branetom Konciljo in mojstrom Juretom. KOČEVJE, 7. februarja --Vzporedna realnost je naslov razstave fotografij domačina Bojana Štefaniča, ki so jo odprli v galeriji Knjižnice Kočevje. NOVO MESTO, 7. februarja - V klubu LokalPatriot je bil koncert mlade brežiške zasedbe 'Pristan trio. Za kulturni praznik je Ekonomska šola pripravila prireditev v Kulturnem centru Janeza Trdine. SEMIČ, 7. februarja Akademik prof. dr. Dušan Moravec ter semiški župan Janko Bukovec sta na rojstni hiši prof. Janka Lavrina odkrila spominsko ploščo v njegov spomin. V kulturnem domu so pripravili še slovesnost ob kulturnem prazniku, program so oblikovali dijaki Srednje šole Črnomelj. S TRAŽA, 7. februarja Območna zveza društev upokojencev Straža in krajevna skupnost sta organizirala tradicionalno srečanje upokojencev literatov v kulturnem domu. Nastopil je domači upokojenski pevski zbor pod vodstvom Mitje Bukovca. Srečanje se je zaključilo s priložnostno fotografsko razstavo Karla D. Vitice. ŠENTJERNEJ, 7. februarja - Kulturni večer v prostorih osnovne šole so oblikovali: pevke Društva kmečkih žena, učenci šole, ki so recitirali ljudske pesmi in uprizorili Prešernovo Lepo Vido, malčki iz vrtca Čebelica in učenci glasbene šole. Slavnostni govornik je bil župan Franc Hudoklin, kulturni večer pa so zaključili z otvoritvijo likovne razstave domačega likovnega ustvarjalca Janeza Verbiča Javerja. TREBNJE, 7. februarja - Na svečani akademiji sta v kulturnem domu nastopila kvartet Glasbene šole Trebnje in Občinski pihalni orkester, slavnostni govornik je bil prof. Ivan Gregorčič. ZAGORJE OB SAVI, 7. februarja - Na slovesnosti ob kulturnem prazniku so v galeriji Media posmrtno podelili plaketo dr. Slavka Gruma pesniku, pisatelju, publicistu in kulturnemu delavcu Francetu Režunu za dosežene uspehe na kulturno-umetniškem področju. BREŽICE, 8. februarja - V Mladinskem centru je Polona Mila Mlakar razstavila črno-bele fotografije Podobe zvoka. - V klubu Mladinskega centra Zvonček in fibula, najdbi z arheološkega najdišča Obrežje KRONIKA Rast 2 / 2003 je potekal literarno-glasbeni večer z Galom Gjurinom in projekt Mesto. KOČEVJE, 8. februarja Na večeru poezije in glasbe sla v Šeškovem domu ob kulturnem prazniku nastopila igralee Gašper Jarni in Pihalni orkester Kočevje. V Pokrajinskem muzeju so pripravili dan odprtih vrat. KRŠKO, 8. februarja Slavnostna govornica osrednje prireditve ob kulturnem prazniku v kulturnem domu je bila Margareta Marjetič. V programu so nastopili pevci moškega zbora Svoboda Senovo, vokalna skupina Valvasor in Glasbena šola Krško. METLIKA, 8. februarja —Na prazničnem koncertu v kulturnem domuje nastopil oktet Vitis. Župan Slavko Dragovan je v Ljudski knjižnici pripravil sprejem za kulturne delavce. MIRNA, 8. februarja - Za Mirno z ljubeznijo je bil naslov prireditve ob kulturnem prazniku v kulturnem domu. NOVO MESTO, 8. februarja - V športni dvorani Marof je potekal praznični koncert Novomeškega simfoničnega orkestra s pevskimi solisti: Marjetko Podgoršek Horžen, Katjo Konvalika, Andrejo Brleč, Ireno Yebuah Tiran in Marjanom Trčkom. Slavnostni govor je imel mag. Boštjan Kovačič. O TOČEC, 8. februarja Domače kulturno društvo je v kulturnem domu premierno uprizorilo komedijo Dohodnina v režiji Jerneja Strgarja. SEVNICA, 8. februarja —Godba Sevnica je ob kulturnem prazniku povabila na koncert v domačo župnijsko cerkev. ŠENTJERNEJ, 8. februarja Gledališka skupina Zik Črnomelj je v osnovni šoli uprizorila komedijo Prana Milčinskega Butalci - slovo. ŠEN TVID PRI S TIČNI, 8. februarja- V Likovni galeriji so odprli razstavo del članov KD likovnikov Ferda Vesela, pripravili pa so tudi pesniški maraton. ČATEŽ, 9. februarja- Prešernovanjeje potekalo s pevskim zborom Kres, godalnim triom Viva, plesnim parom Plesnega centra Dolenjske, igralko Jerco Mrzel in z. razstavo skulptur Ivana Pirnovarja. ČRNOMELJ, 9. februarja - Zaljubljeni žabec je bilo naslov otroške lutkovne predstave v kulturnem domu. DOLENJA VAS, 9. februarja Društvo MePZ Žarek Dolenja vasje pripravilo proslavo z naslovom Pusti peti mojga slavca. V cerkev sv. Marije vnebovzete so povabili literate: avtorje knjige Fanfare, vokalno skupino Solzice in Glasbeno šolo Krško ter slavnostno govornico Marinko Volčanšek. KOČEVJE, 12. do 13. februarja Učenci glasbenih šol Brežice, Črnomelj, Kočevje, Krško, Novo mesto, Ribnica, Sevnica in 'Trebnje so se udeležili 6. regijskega tekmovanja glasbenih šol v Glasbeni šoli Kočevje, kjer so pripravili tudi zaključni koncert. 3 1 dobitnikov zlatih priznanj se bo udeležilo državnega tekmovanja v Ljubljani. KRŠKO, 12. februarja - V kulturnem domu je bila na ogled glasbena pravljica Mojca Pokrajculja. NOVO MES TO, 12. februarja V Kulturnem centru Janeza Trdine je potekala prireditev Gimnazije za kulturni praznik. METLIKA, 12. februarja-Gost Zimskih uric v Hotelu Bela krajina je bil igralee, režiser in pisatelj Andrej Rozman - Roza. BLANCA, 13. februarja - Učenci domače osnovne šole so povabili na prireditev Je čas za ljubezen in pesem. V kulturnem domu so se tako predstavili mladi glasbeniki, pevci in recitatorji. KRŠKO, 13. februarja — V kulturnem domu so na prireditvi Kulturni mozaik 2003 predstavili kulturno produkcijo kulturnih društev v krški občini. NOVO MES TO, 13. februarja - V galeriji Dolenjskega muzeja so v okviru Vitrine meseca predstavili arheološko najdišče Obrežje, ki ga je raziskovala skupina pod vodstvom arheologa dr. Phila Masona. Založba Karantanija je za mlade iz vrtca Pedenjped pripravila srečanje z mladinskim pisateljem Primožem Suhodolčanom. Z monokomedijo Jamski človek je v Kulturnem centru Janeza Trdine nastopil Uroš Euerst. SEVNICA, 13. februarja - Učenci domačega glasbene šole so popestrili otvoritev razstave reprodukcij slikarja Mihe Maleša v Lekos galeriji Ana. 'TREBNJE, 13. februarja Igralci Slovenskega mladinskega gledališča KRONIKA Rast 2 / 2003 so v kulturnem domu zaigrali otroško predstavo Waleter Parsifal. BREŽICE, 14. februarja- V Mladinskem centru je bil na vrsti koncert iz niza Polna bajta bluesa s skupino Mojo Hand. DOLENJSKE TOPLICE, 14. februarja- V Hotelu Kristal sta na koncertu nastopila moška pevska zbora Šmihel iz Novega mesta in Šmartno iz Šmartna pri Slovenj Gradcu. KOČEVJE, 14. februarja-V knjižnici so literarni večer posvetili prazniku zaljubljencev. Majda Šenčur je predstavila svojo drugo pesniško zbirko I Ire-penenje po tebi živi. Večer so s prepevanjem ljubezenskih pesmi popestrile članice vokalne skupine Nagelj. NOVO MESTO, 14. februarja V Narodnem domu je potekala slavnostna podelitev priznanj in odličij ZKD Novo mesto. Odličje sta iz. rok predsednika Franca Pluta prejela pesnica Marjanca Kočevar in Literarni klub Dragotina Ketteja iz Novega mesta. V kulturnem programu so nastopili pevci Šent-jernejskega okteta, igralci Grad Teatra iz. Trebnjega in trije literati: Marjanca Kočevar, Drago Vuica in Smiljan Trobiš s prebiranjem svoje poezije. - V Kulturnem centru Janeza Trdine sta v okviru koncertnega cikla Pesem povezuje nastopila zbor Pomlad iz Novega mesta in Domžalski komorni zbor. RIBNICA, 14. februarja Na predstavitvi knjige Dies irae v Miklovi hiši sta govorila njen avtor dr. Ione Ferenc in zgodovinar dr. Božo Repe. BRESTANICA, 15. februarja V Domu svobode so člani domače gledališke skupine premierno izvedli komedijo Norčije v spalnici v priredbi in režiji Marjane Bromše. Igro so ponovili naslednji dan ter čez teden dni. BREŽICE, 15. februarja —V Mladinskem centru so predstavili komi-mono-tragedijo Škuc teatra Ime mi je Damjan režiserja in dramaturga Alena Jelena. KOČEVJE, 15. februarja V Šeškovem domu so uprizorili lutkovno predstavo Rdeča kapica, kasneje pa še komedijo Transvestitska svatba. KRŠKO, 15. februarja - Prešernovo gledališče Kranj je v kulturnem domu predstavilo Linhartovo Županovo Micko. BREŽICE, 18. februarja Primorsko dramsko gledališče je v prosvetnem domu zaigralo predstavo »M te ubu«. ČRNOMELJ, 20. februarja - V Podružnici Nove Ljubljanske banke so odprli fotografsko razstavo Kontrasti Srečka Bastača. DOLENJSKE TOPLICE, 20. februarja Moški pevski zbor Brestanica pod vodstvom Janka Avsenaka se je na koncertu predstavil v Hotelu Kristal. KRŠKO, 20. februarja Mladinski center Krško, sekcija Fototeater je v klubu Zvezda organiziral otvoritev fotografske razstave del Gregorja Sečna. — V klubu Zvezda je potekal literarno-glasbeni večer Pod dežnikom s kvartetom La škarpa. NOVO MESTO, 20. februarja Vesolje zakladov je bilo naslov knjižne čajanke za dedke in babice v Knjigarni Mladinska knjiga. KRŠKO, 21. februarja V klubu Zvezda je Matjaž Javšnik zaigral gledališko predstavo Od Boga poslan. METLIKA. 21. februarja - Tamburaška skupina Dobreč je popestrila otvoritev likovne razstave Dvajset let pozneje, na kateri so se v Ganglovem razstavišču predstavili akademski likovniki Milena Braniselj, Milena Gregorčič in Črnomaljčan Jožef Vrščaj. NOVO MESTO, 21. februarja V klubu LokalPatriot je imel koncert duo Urban Dance Institution. RADOVIČA, 21. februarja Na Večeru v knjižnici se je v izposojevališču Ljudske knjižnice Metlika predstavil domači pesnik Stanko Matekovič, metliški Foto-kino klub Fokus pa je predstavil nekaj filmov. KRŠKO, 22. februarja —Od boga poslan je naslov predstave, ki jo je Matjaž Javšnik zaigral v klubu za mlade Zvezda. SEMIČ, 22. februarja V okviru Krakarjevih dnevov sta občina in KD Orel povabila v kulturni dom na predstavitev Kronike župnije Semič nekdanjega selniškega župnika Janka Štamparja. ŠKOCJAN, 22. februarja - V večnamenski dvorani osnovne šole je bil koncert dekliškega zbora Beli cvet in pihalnega tria Fidllcr. Glasbenik Tomaž Burkat na svojem koncertu v Osnovni šoli Bršljin v Novem mestu Dobitnica študentske Prešernove nagrade violinistka Maja Bevc iz Novega mesta KRONIKA Rast 2 / 2003 BREŽICE, 24. februarja- V dvorani glasbene šole je bil koncert prvakov zagrebške opere. NOVO MESTO, 25. februarja V Glasbeni šoli Marjana Kozine je potekal koncert kvarteta klarinetov ClariFour z gostom Jožetom Kotarjem. NOVO MES TO, 26. februarja V počastitev kulturnega praznika je v OŠ Bršljin potekal koncert domačina Tomaža Burkata in Komornega orkestra Gaudeamus pod vodstvom Aleksandra Spasiča. - V okviru koncertnega cikla Jazzinty je bil v Kulturnem centru Janeza Trdine promocijski koncert skupine Cubismo. Ponovili so ga še naslednji dan. NOVO MESTO, 27. februarja V domu starejših občanov je imel koncert mešani pevski zbor OU Novo mesto, kot gostje pa so nastopile članice vokalnega kvinteta Spev. Obe skupini vodi Sonja Pirc. Mešani pevski zbor Krka iz Novega mesta je pospremil otvoritev razstave del ilustratorja Alojza Zormana Fojža v galeriji Krka. O avtorju je govoril prof. Janez Suhadolc. SEVNICA, 27. februarja V Lekos galeriji Ana je potekal recital O Prešernu tokrat drugače v izvedbi članov KD Žarek in s pianistko Evo Stopar. BREŽICE, 28. februarja V Mladinski center so povabili na koncert makedonske romske skupine Ferusa Mustafova Kralja. CERKLJE OB KRKI, 28. februarja- V galeriji vojašnice so odprli razstavo Podobe Istre in Slovenskega primorja Ivana Stojana Rutarja. ČRNOMELJ, 28. februarja-V Mladinskem kulturnem klubu Bela krajina se je pričel Mini metal festival, na katerem so nastopili Tenacious zhgantsi, Shatenia in D.N.K. KOČEVJE, 28. februarja V Pokrajinskem muzeju je potekala slikarska delavnica. DRAGOMLJA VAS Ob kulturnem prazniku je KD Kokošec pripravilo predstavitev knjižnih del domačina Jožeta Škofa. GROSUP1 JE, februarja Pri založbi Mondena so izšle naslednje knjižne novosti: pesniški zbirki Vaginalni manevri Iva Frbežarja in Nevidni jezdeci Novice Novakoviča ter zbirka kratke proze Bosa Majde Mencinger. KOČEVJE, februarja V 1 Iotelu Valentin so odprli razstavo del akademske slikarke Aprilije Lužar. Otvoritev so popestrili učenci domače glasbene šole. LJUBLJANA, februarja Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi metliška rojakinja, režiserka Mateja Koležnik. Nagrado je prejela predvsem za režiji drame Moži v kurah in Praznovanje. — Novomeščanka Maja Bevc je ena od dobitnikov študentske Prešernove nagrade. Absolventka violine je nagrado dobila za solistični nastop pri izvedbi koncerta Jana Sibeliusa s simfoniki RTV Slovenija junija lani. Na Vodnikovanju 2003 se je na fotografsko-slikarski razstavi Dvoriš poleg mariborskega fotografa Zorana I lochstaettcrja predstavila sevniška slikarka Jerca Šantej. NOVO MESTO, februarja - Za kulturni praznik seje več avtorjev, ki so svoje knjige izdali pri Založbi Goga, z dvema avtodomoma odpravilo v Sarajevo, kjer so nastopili v Kamernem teatru v sklopu festivala Sarajevska zima. Knjižnica Mirana Jarca je na Oddelku za odrasle in Oddelku za mladino pripravila na ogled razstavi o Francetu Prešernu, prav tako pa tudi v krajevnih knjižnicah v Škocjanu, Šentjerneju, Straži in na Otočcu. Na Oddelku za odrasle je bila na ogled tudi razstava o Vladimiru Bartolu ob stoletnici njegovega rojstva. - Založba Goga je izdala pesmi Vlada Kreslina z. naslovom Vriskanje in jok. SEVNICA, februarja - I Irvaški pesnik Avgust Šenua je v Lekos Galeriji Ana predstavil zvezek svojih pesmi z naslovom L,epi sevniški roži, kulturni večer pa so obogatili tudi učenci in učitelji domače glasbene šole. VELIKE LAŠČE, februarja Ob kulturnem prazniku je KUD Primož Trubar v Levstikovem domu pripravil Večer s Trubarjem, Levstikom, Stritarjem, Javorškom in Prešernom. VIDEM DOBREPOLJE, februarja Kulturni praznik so v dobrepoljski občini proslavili s koncertom dobrepoljskega oddelka Glasbene šole Grosuplje ter z otvoritvijo novih prostorov v Jakličevem domu, namenjenih delovanju glasbene šole. RAST RAST RAST IZDAJATELJICA: SO IZDAJATELJIC E: SVET REVIJI;: UREDNIŠTVO: NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: TAJNIK REVIJE: LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: 'TISK: REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Letnik XIV., leto 2003, št. 2 (86) ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) Mestna občina Novo mesto, zanjo župan mag. Boštjan Kovačič Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Semič, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in Žužemberk Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Milan Rman ( Trebnje), Ida Zagorc (Šentjernej), Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Marko Koščak (Družbena vprašanja), Tomaž Koncilija (Odmevi in odzivi), Lucijan Reščič (likovni urednik) Mestna občina Novo mesto, Novi trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-105 in (07)39-39-270, Taks: (07) 39-39-272, elektronska pošta: rast@infotehna.si Franc Zaman Peter Štefančič Mestna občina Novo mesto, št. ŽR: 52100 630-40115. s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 4.500 SI T, za pravne osebe 7.500 SI T. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SI T Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word. 500 izvodov Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo. Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, Krka, tovarna zdravil, d. o. o. Novo mesto, Infotehna in občine soizdajateljice SODELAVCI TE S 82 RAST 2003 •h'ibidbldsl C0B1SS o David Bedrač, prof. slovenščine, Ptuj Boris Goleč, doc., dr., znanstveni sod M. Kosa ZRC SAZU Ljubljana, Ljut| Ivan Gregorčič, prof. slovenskega jezp Mirna na Dolenjskem,! Milena Horvat, univ. dipl. arheologinja. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta - Oddelek za arheologijo, Ljubljana Tomaž Koncilija, univ. dipl. komparativist in prof. slovenščine, Osnovna šola Grm, Novo mesto Andreja Kopač, študentka v Ljubljani, Novo mesto Marko Koščak, dr. znanosti s področja geografije, vodja projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, Trebnje Klavdija Kotar, organizatorka pri Skladu za kulturne dejavnosti, OI Novo mesto, Novo mesto Borut Križ, univ. dipl. arheolog in zgodovinar, arheolog-konzervator, Dolenjski muzej Novo mesto, Novo mesto Tomaž Levičar, univ. dipl. arhitekt, Novo mesto Zvezdana Majhen, univ. dipl. psihologinja, samostojna ustvarjalka na področju kulture v Ljubljani, Ljubljana Milan Markelj, novinar, urednik, Novo mesto Joža Miklič, univ. dipl. ekonomistka, svetovalka-generalistka, Novo mesto Lidija Murn, univ. dipl. novinarka, Dolenjski list Novo mesto, Novo mesto Marko Mušič, univ. dipl. arhitekt, Atelje Marko Mušič, Ljubljana Darja Peperko Golob, prof. slovenskega in ruskega jezika ter književnosti, bibliotekarka, vodja oddelka Posebne zbirke Boga Komelja v Knjižnici Mirana Jarca, Novo mesto Andreja Pleničar, univ. dipl. sociologinja, direktorica Knjižnice Mirana Jarca, Novo mesto Judita Podgornik, prof. zgodovine in sociologije, konzervatorska svetovalka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna izpostava Novo mesto, Novo mesto Marjan Ravbar, dr. geografskih znanosti, znanastveni svetnik, GIAM ZRC SAZU Ljubljana, Vavta vas Bariča Smole, predmetna učiteljica slovenskega in ruskega jezika, Trebnje Marica Škorjanec, prof. slavistka, Ljubljana Zlatko Topčič, dramatik, pisatelj, scenarist in urednik, Sarajevo Rado Torkar, sodelavec z Dvora na Dolenjskem, Dvor Smiljan Trobiš, svobodni ustvarjalec na področju kulture - pesnik, Novo mesto Vera Vesely, univ. dipl. ing. agronomije, višja svetovalka za kmetijstvo na Mestni občini Novo mesto, Novo mesto Anica Zidar, razredna učiteljica, Mokronog RAST - APRIL 2003 MESTNA OBČINA NOVO MESTO