Neželene rastline
// Simona Strgulc Krajšek
1: Rumeni pojalnik (Orobanche lutea) zajeda metuljnice. foto: Simona Strgulc Krajšek
2: Navadni lusnec (Lathraea squamaria) je zajedalski predstavnik družine črnobinovk. Vse, kar pri tej rastlini zraste nad zemljo, je kratko steblo z množico enostransko nameščenih rožnatih cvetov. foto: Nejc Jogan
3: Brezlistni nad-bradec (Epipogium aphyllum) je redka vrsta kukavičevke, ki ima cvetove zasukane drugače kot večina naših vrst kukavičevk. Belorožnata medena ustna je zato obrnjena navzgor. Rastlina nima nobenih zelenih delov, z gostiteljem pa je povezana prek glive.
foto: Simona Strgulc Krajšek
Rastline so zelene
Kakšne barve so rastline? Zelene, seveda. Večina rastlin ima res zelene dele: vsaj liste, morda tudi steblo, zeleni so pogosto cvetni popki in nezreli plodovi. Zelena barva je posledica rastlinskega barvila, imenovanega klorofil, ki je naložen v rastlinskih celicah. Natančneje, najdemo ga v drobnih celičnih strukturah - kloroplastih. Kloroplasti imajo v rastlinah posebno vlogo - v njih poteka fotosinteza. Zapleteni izraz označuje sklop zapletenih reakcij, ki pa jih lahko zelo enostavno povzamemo. Zelene rastline so sposobne s procesom fotosinteze ujeti energijo sončne svetlobe in jo uporabiti za izdelavo sladkorjev iz preprostih snovi. Te sladkorje predelajo v druge snovi ter jih uporabijo kot surovino za graditev svojega telesa in celično dihanje, ki poteka v vseh živih celicah. Rastline si s fotosintezo same izdelujejo hrano. Organizmi, ki kloroplastov nimamo, moramo jesti hrano, ki jo dobimo od drugih organizmov. Naša hrana so rastline ali pa živali, ki jedo rastline. Brez rastlin, ki izdelujejo hrano za vse, na Zemlji ne bi bilo življenja v obliki, kot ga poznamo. Rastline so torej proizvajalci, ki z organskimi snovmi oskrbujejo vse, kar je živo. Med rastlinami so mnogi posebneži. Na primer takšne rastline, ki so se v evoluciji odpovedale glavnemu rastlinskemu poslanstvu. To so rastline, ki niso zelene in zato niso sposobne opravljati fotosinteze. Katere so te rastline, kje jih najdemo in kako živijo, je na kratko napisano prav v tem prispevku.
Nezelene rastline so se v evoluciji razvile večkrat
Nezelene rastline najdemo po vsem svetu. Njihova skupna lastnost je, da nimajo klorofila in zato tudi ne zeleno obarvanih delov. Tudi v slovenski flori je kar nekaj nezelenih vrst.
Med sprehodom po cvetočih travnikih v zgodnjem poletju lahko naletimo na pojalnike (rod Orobanche). To so zanimive, rumeno, rožnato ali rdečkasto-rjavo obarvane in pogosto prijetno dišeče rastline. Najpogostejša slovenska vrsta pojalnika
je nežni pojalnik (Orobanche gracilis), rumeno-rjavo obarvana rastlina z bleščeče rdečo notranjostjo cvetov. Nežni pojalnik zelo prijetno diši, najdemo pa ga na pustih travnikih po vsej Sloveniji. Je le ena izmed 19 vrst pojalnikov, ki uspevajo pri nas.
Na travniku lahko občasno vidimo zaplato rastlin, ki so popolnoma prepredene z drobnimi rumenkastimi nitkami. Te so prepletene med seboj in na več mestih pritrjene na zelene rastline. Če si tak preplet niti natančneje ogledamo, lahko opazimo, da so na njih razviti cvetovi, lahko bele, rumenkaste ali rahlo rožnate barve. Te zanimive rastline sodijo v rod predenic (Cuscuta).
V gozdovih po vsej Sloveniji lahko najdemo nekaj zajedav-skih vrst kukavičevk ali orhidej. Med njimi je najpogostejša navadna gnezdovnica (Neotia nidus-avis). Ima rjavo obarvane cvetove in ravno zaradi svoje nevpadljive barve je pogosto spregledana. Mnogo lepša in opaznejša od nje je zelo redka vrsta kukavičevke, imenovana brezlistni nadbradec (Epipogium aphyllum). Ima čudovite, zelo nežne, belorožna-te cvetove. Ti se v nasprotju s cvetovi večine pri nas rastočih kukavičevk pred cvetenjem ne zasukajo, kar pomeni, da imajo odprti cvetovi medeno ustno obrnjeno navzgor. Od tod verjetno izhaja tudi njeno ime.
Vse te rastline so si zelo podobne: niso zelene, njihovi listi so drobni in bolj spominjajo na posamezne luske, ki izraš-čajo iz stebla. Največji nadzemni del rastline pa so vedno cvetovi. Nezelene rastline so si na pogled zelo podobne zaradi podobnega načina življenja, niso pa si vse sorodne. Že samo slovenske predstavnike nezelenih rastlin uvrščamo v pet različnih družin. Če prištejemo še vrste, ki pri nas ne uspevajo, se število družin močno poveča. Ob pogledu na filogenetsko drevo, ki prikazuje sorodnost rastlinskih vrst, pa lahko ugotovimo, da so se rastline na zajedavski način življenja večkrat odpravile neodvisno. Znanstveniki menijo, da se je zajedavski način življenja v evoluciji pojavljal kot odziv na pomanjkanje virov za preživetje. Predvidevajo, da so ta način življenja sprejele konku-
18 Svet ptic	NARAVA
renčno slabše rastlinske vrste, ki so bile s strani drugih vrst potisnjene na mesta s slabimi življenjskimi razmerami. Te rastline so morale poiskati druge vire za preživetje in ena izmed poti do njih je zajedavstvo.
Kako živijo neželene rastline
Nezelene rastline so rastlinski posebneži, ki ne morejo preživeti brez povezave z drugimi organizmi, zelenimi rastlinami. Povezava pomeni pot, po kateri nezelena rastlina od svojega gostitelja sprejema vodo, mineralne snovi in sladkorje, ki jih potrebuje za življenje. Gre za zajedavstvo: zajedavec ima korist, gostitelj pa je zaradi take povezave na škodi. Nezelene rastline so z gostiteljem povezane s spremenjenimi koreninami - haustoriji, ki jih pri nekaterih rastlinah lahko zlahka opazujemo. Predenica se pritrja na stebla in liste gostitelja in zato ima nadzemne haustorije. V hausto-rijih nezelena rastlina vzpostavi povezavo med svojimi žilami in žilami gostitelja ter se tako neposredno priklopi na dovod vode in sladkorjev. Pri mnogih nezelenih rastlinah povezav z gostitelji ne moremo opazovati tako zlahka, saj so skriti v tleh. Tako so na primer pojalniki s svojimi hau-storiji povezani z gostiteljevimi koreninami. V nekaterih primerih so povezave še bolj zakrite, saj potekajo po posredniku. Ta posrednik je gliva, ki živi v sožitju z določeno zeleno rastlino. Zelena rastlina glivo oskrbuje s sladkorji, nastalimi v fotosintezi, gliva pa pomaga zeleni rastlini pri sprejemu vode in mineralnih snovi iz tal. Z glivo pa se nato poveže še nezelena rastlina, ki izkorišča tako usluge glive kot zelene rastline.
Zaradi posebnega načina življenja nezelene rastline v naravi srečujemo bolj ali manj naključno. Redko se zgodi, da bi več let zapored na istem nahajališču našli neko vrsto zajedavske rastline. To pa še ne pomeni, da je vrsta s tega mesta izginila za vedno. Naključnost najdevanja teh vrst je povezana z njihovim življenjskim ciklom. Zanimiv je življenjski cikel pojalnikov. Ti po cvetenju izdelajo ogromno število zelo drobnih semen, ki lahko ostanejo kaliva tudi do 10 let. V prsti čakajo na ugodne razmere za kalitev: ustrezno temperaturo in vlažnost. Najpomembnejši pogoj pa so posebne signalne snovi, ki jih izločajo korenine gostitelja. Šele njihov obstoj sproži kalitev semena, iz katerega najprej zraste drobna cevka, ki raste proti viru signalnih snovi. Če
gostitelja ne doseže dovolj hitro, mlada rastlina propade. Ko pa kaleči pojalnik doseže gostitelja, se cevka na koncu odebeli in pritrdi na gostiteljsko korenino. Na mestu, kjer je po-jalnik dosegel gostitelja, začne rasti nekakšen gomolj, ki kopiči založne snovi, ki jih sprejema od gostitelja. Iz gomolja zrasejo nadomestne korenine, ki oblikujejo nove povezave z gostiteljskimi koreninami. Podzemni gomolj lahko raste tudi več mesecev. Zaradi nakopičenih založnih snovi v primernih razmerah zelo hitro požene nadzemni poganjek, za-cveti, razvije drobna semena in začne nov življenjski krog.
Neželene rastline in naravovarstvo
Nezelene vrste se v Sloveniji pojavljajo raztreseno. Za nekatere vrste obstaja zelo malo podatkov o njihovih nahajališčih, za druge so s posameznih predelov znani le stari podatki. Iz takih slik razširjenosti bi botaniki v večini primerov najprej pomislili, da si vrsta zasluži status redke ali celo ogrožene vrste. Pri zajedavskih vrstah pa moramo pred prehitrimi zaključki pomisliti na verjetnost, da gre za prezrto vrsto zaradi njenega nerednega pojavljanja. Mnoge izmed nezelenih vrst so se v evoluciji razvijale v povezavi z natančno določenimi gostitelji in so zato vezane le nanje. So specialisti, ki lahko preživijo le v kombinaciji s pravim gostiteljem. To je lahko povezano s prepoznavanjem signalnih snovi gostitelja, ki sprožijo kalitev, razlogi pa so gotovo tudi drugje. Če je gostitelj redka ali ogrožena vrsta, je posledično ogrožena tudi zajedavska vrsta.
Za konec še nekaj zanimivosti
V Sloveniji med nezelenimi zajedavskimi rastlinami ne najdemo takih, ki bi imele neposreden pomen za človeka. Po svetu pa je med njimi mnogo zanimivih vrst. V Južni Ameriki podzemne gomolje neke vrste pojalnikov uporabljajo kot hrano. Na poljih Severne Amerike pojalniki povzročajo škodo na poljih krompirja, sončnic in fižola, saj s svojim množičnim pojavljanjem zelo izčrpajo gostiteljske rastline in s tem močno zmanjšajo pridelek. Med zajedavke pa sodi tudi rastlina, ki ima med vsemi cvetnicami največji cvet. Gre za raflezijo (Rafflesia arnoldii), ki zajeda neko vrsto ovi-jalke iz tropskih gozdov Malezije in Indonezije. Njen cvet v premeru meri kar cel meter in tehta tudi do 11 kg, seveda pa zraste na račun gostitelja, zelene rastline. •
4: Navadna predenica (Cuscuta europaea) se začenja razraščati po gostiteljski koprivi (Urtica dioica). foto: Simona Strgulc Krajšek
5: Cvetoča navadna predenica (Cucsuta europaea) ovija gostiteljsko zeleno rastlino. Na mestih, kjer se tesno ovija stebla gostitelja, so razviti haustoriji, spremenjene korenine, skozi katere predenica krade vodo, mineralne snovi in sladkorje. foto: Simona Strgulc Krajšek
//letnik 15, številka 01, april 2009
25