Grofov jagar. Povest iz domačih hribov. — 26 »Špela, pa žganja mi prinesi, če mi stari piva ne da! Žganje je še bolj za žejo.« Špela je postavila steklenico žganja in kozarce na mizo. Požrešno so zlivali možje žgano pijačo po grlu dol, ali pravega življenja le ni hotelo biti. Kakor da so vsi še čakali novih gostov, da bi se potem šele razživeli v smehu in zabavi. Ko le nikogar več ni bilo, je dejala Reza: »Kaj pa se tako kislo držimo, ko da do pet ne znamo šteti? Saj nas je že dovolj, da se zasučemo v raj.« »Da, da, da,« je soglašal krojač Murko. »Dva godca, dve dečli, dva fanta od fare in prostora dovolj. Saj ni zato, koliko nas je, ampak, da smo za kaj, kar nas je.« »Alo! Kar začnimo pa ;ie klep^čimo dolgo!« je zakrolil Lavrinc. »Tilen in Jozelj, :,agodita katero! Se držita, ko da bomo rožni venec molili.« »Za norca vam bom, da!« se je repenčil Tilen, krčmar. »Moja krčma ni za otročiče. Nikjer ni zapisano, da bi morali rajati, nak!« »Kaj pa naj tedaj počnemo?« se je _ kujala Reza. »Nič. Pijte — jejte, pijte in jejte! ... Ali grofov jagar, ta mora priti. Brez tega ni nič, ljudi ni več blizu, vso dobro voljo je vrag vzel.« »Kupčijo, kupčijo ti je vrag vzel, kajne, haha,? se je zasmejal krojač. »Na tako kupčijo se požvižgam, saj moram dati vse pol zastonj. Vesele ljudi hočem pri hiši, vesele ljudi, drugega nič. Te pa mi pripelje edino grofov jagar. Če je ta tu, tedaj je pač pravo življenje.« »Na jagra ne računajte več; ta se nam je za vselej izneveril,« je dejal sodnikov Lavrinc zaničljivo. »Zakaj?« je zavreščala Špela, krčmarjeva hči. »Ker ga njegova zlizana smrklja, njegova ljubica ne pusti več sem k nam.« »Katera je to?« »Saj jo vendar poznaš — tista slavna Veronika. ki bi kar živa rada v oltar zlezla za svetnico.« »S to Anza nima nič.« »Pa ona z njim. Že lani, ko jo je hotel sera k nam spraviti, da bi bila rajala z njim, ga je ujela na limanice. Še zdaj mi je dolžen, kar sva stavila.« »Pa-pa-pa!« je blebetal krčmar; »vse vas je potegnil, potegnil vas je.« ' »Ni res! Veljalo je in plačati mora. Pijmo na njegov račun!« je menil Jozelj. »Ko bi bil zares mislil, bi bil Voroniko tudi res pripeljal.« »Pa tej ni bil kos; ta je njega ukanila,« je trdil Lavrinc. »Tedaj pa jagra slabo poznaš. Nič se ni zgodilo, vse so same čenče.« »Tilen, nekaj se je le zgodilo,« se je oglasil krojač Murko. »Zakaj se pa jagar potem ni več dal videti? Izginil je, ko da se je v zemljo vdrl.« »Saj je že prej tudi večkrat tako napravil. Po več tednov ga ni bilo na spregled,« se je tolažila krčmarjeva Špela. »Ali tedaj je bilo drugače. Saj vendar veste, da je gozdar grofa Kristalnika prišel na ogled v planino; pred tem bi se jagar gotovo ne bil skrival. In ko ga je dal gozdar iskati, ga tudi nikjer ni bilo najti. Zato so tedaj po pravici menili, da se je ubil. Ko. se je nato zopet prikazal, je bil ves drug, prav nič več tak ko prej.« »In tisti jagar, ki je prej najbolj rohnel nad žrnuhi in misijonarji, je najbolj goreče letal za njimi, seveda, da bi se svoji ljubici prislinil,« se je norčeval sodnikov Lavrinc; »nobene pridige ni zamudil in se je cele ure prekisal v cerkvi. Je že čisto tercijalski.« »V tem pa se motiš. Pri spovedi ni bil in v cerkev ne gre več,« je ugovarjala krčmarjeva špela. »Haha, prav to nedeljo je bil v Dobrovljah pri Tnaši in pridigi.« »Kdo ti je to rekel?« »Vem. In še več vem. Grofov jagar in njegova puža sta po cele dni skup kakor dva eolobčka.« »Kje pa? Tedaj bi tudi drugi ljudje kaj vedeli o tem.« »Zdi se mi, da ste vsi gluhi in slepi, ko ničesar ne vidite in ne čujete, kaj se okoli godi. Ko bi oči odprli, bi morali videti, da tista coprnica, naša sveta Veronika, davno že ni več v šmarju.« »Saj to vemo. Toda kje je? Povej nam! Povej!« je silila urarjeva Reza. »Haha, saj ni nič kaj posebnega. Vsak od vas ve, da živi zunaj v Dobrovljah gozdarjeva vdova Cenca, ki je grofovemu jagru nekakšna mati; je sestra tistega prismojenega Gašparja. Ta je hudo zbolela in ji je bila potrebna postrežnica. Pet ali šest jih je že imela, same poštene, pridne ženske; pa sta jih mežnar in strehar s svojimi babami prav pQ hinavsko spravila od hiše, namesto teh pa eo ti farški podrepniki vtihotapili tja svojo frkljo. Štiri tedne in že čez je Veronika sama z bolnico. In jagar, ta mora seveda svojo mater obiskovati; saj je njegova dolžnost. Nikakor pa ni dolžen, ostajati po cele dneve in noči tam, haha.« »Vrag!« je siknila Špela, »če se lažeš, če nas imaš za norca, te bom po zobeh, da jih požirati ne boš utegnil.« Krčmar Tilen je godel: »Pa-pa-pa-pa! Cenče, nič ko prazne čenče!« (Dalje sledi)