Kapelica sred morja
Jadranska legenda.—• Spisal Bogumil Gorenjko.
^fll^saj danes ne pojdi lovit,« je rekla pri večerji fgnl^' žena možu in položila žiico na nizko mizico. (sJbs^          »Pojdem,« je rekel mož, vstal, stopil na
prag in pogledal po širnem morju.
»Vihar zna biti,« je rekla žena boječe. Boječe sta pogledala mater otroka, šestletna Tinka in osem-letni Tonček, in tudi odložila žlico; čutila sta more-biti materino skrb.
»Nič hudega ne bo! Res tistc meglice se kuhajo tam na jugu, pa popilo jih bo morje; nič se ne boj!« je iavrnil ieno m.oi.
»Oče, jaz grcm tudi z vami, saj ste mi že dosti-krat obetali, da me vzamete enkrat s sabo, ko boste šli lovit ribe,« je zaprosil Tonček in proseče-skrbno pogledal očeta.
»Z mano?« je vprašal očc zategnjeno. »Z mano?« In zopet je pogledal skozi vrata na tiste meglice, ki so se kuhale tam na daljnem morju. »Nof pa pojdi, mi vsaj ne bo dolgčas,« je kcnčno rekel in sinček ga je veselo pogledal.
»E, danes ga ni treba vzeti s sabo!« je ugovar-jala mati.
179
»No, saj ne bo nič hudega; prav mirna noč bo; če pa kaka sapica pride — e, mlad človek se mora navaditi poguma,« je rekel on,
»Oče, jaz bi šla tudi,« je rekla hčerka in pogle-dala očeta z nedolžnimi modrimi očmi.
»Ti si pa še premajhna, ti Tinčka ti,« je rekel oče in pobožal hčerko po mehkih licih.
»Po večerji nismo še molili.«
In začel je s počasnim in slovesnim glasom: »Nebeški Oče, zahvalimo te za vse dari, ki si nam jih podelil, daj, da nam bodo teknile k časnemu in večnemu življenju.   Oče naš —«
Po večerji je zlcžil oče v čolnič mreže, svetilko in še gorak ovčji kožušček za Tončka — njega sa-mega ni nikdar zeblo, saj je bil korenjak in vajen noči na morju. Mati jima je dala s seboj kos kruha in sira, oče se je potipal, če ima pri sebi pipo in mehur, in oba mornarja sta stopila v čolniček. Oče je napel malo jadro in vzel v roke vitko veslo.
»Srečno; nič se ni treba bati, nič ne bo hudega,« je rckel mož, in že je zašumela voda ob čolničevi stranici.
Mati je molčala. Morda ji je tiha skrb zatrla besedo za pozdrav; morda se je zanesla na moža, ki je vajen morja in ve, da ne bo nič hudega; morda je bilo oboje, in se je tiha skrb borila z zaupanjem.
Tinka je mahala z drobno ročico v slovo, se držala mamice za krilo in izpraševala nedolžna vpra-šanja o morskih deklicah in povodnem možu, ki bi mogoče zalezovali očeta na morju. Pa mamica ji je na kratko odgovarjala, in umolknila je tudi Tinka in tiho zrla za belim jadrcem na čolničku, ki je polzel kot bel labud čez lahno valujočo morsko plan. Kakor bel list papirja se je še videlo belo jadro, pa naen-krat je izginilo; oče ga je zvil skupaj, da je čolniček ostal na enem mestu.
Od vseh strani, od celine in od daljnega morja, se je začel zgrinjati mrak, ki se je vedno bolj gostil.
Šli sta v hišo. Mati je omila in pospravila po-sodo,   nato   sta   opravili večerno   molitev in še tri
12*
180
Češčenamarije k Morski zvezdi, da bi ona sijala možu in sinčku, da se jima ne bi pripetila kaka ne-sreča na morju.
Nato je prižgala luč, jo pristavila na vogal mize in začela krpati ponošeno krilo.
»Pojdi spat, Tinka, ti si majhna, le pojdi; mlad človek  potrebuje spanca,«  je nagovarjala hčerko.
»Mamica, nič nisem še zaspana; bom gledala, kako šivate. — Ko bom jaz velika, si bom tudi sama šivala, kajne?«
»Seveda si boš; pa še lepše boš znala kot jaz!« In plaho je odgrnila rdeč, od solnca že malo obeljen zastor in pogledala na morje.
Noč je ležala na njem, tiha, temna; tam v daljavi se je videla luč, in dolg rumen pramen je segal od nje kakor prav do dna morja. Tam sta riba-rila oče in sin.
Na nebu je migljala večernica — drugih zvezd ni bilo videti — in mati se je je zveselila. »Če Bog da, ne bo nič hudega,« je vzdihnila polglasno in zopet odgovarjala na detinska vprašanja radovedne Tinke.
»Bova šli spat,« je rekla, ko je zašila krilo, in odpravili  sta  se  spat.   Prekrižala  je  še  deklico,  jo odela in zavila, kot zna to  samo mati, in legla je tudi sama.   Šepetala je kratko molitvico in nato se. trikrat pokrižala.
Tinka je kmalu zaspala; saj so jo angelci božji zazibali v sladke sanje in če bi bila užgana luč, bi bil videl lahen smehljaj nedolžnosti na mladih licih. Kdo ve, kaj so pač pravili angelci čisti dušici.
A mati ni mogla spati; zadremala je morda malo, pa že je odprla oči in. se premetavala na po-. stelji. Skrbi ji niso pustile spati. Res nikdar se se ni možu pripetila posebna nesreča na morju, a vendar kadar jc šel lovit, ni mogla trdno spati.
O morj6, res hrani jih in redi, pa kdo ve, kdaj se vzdigne in zahteva žrtev, češ: »redilo in hranilo sem vas, živilo sem vas in za plačo zahtevam zdaj to, kar setn vam hranilo samo: vaše življenje!«
Te misli in slutnje niso pustilc ženi spati. —
Kar naenkrat je zagrmelo, votlo, zategnjeno.
181
Žena je vztrepetala in skočila iz postelje. Od-grnila je zastor, in nič več ni bilo zvezde večernice na nebu. Videla ni nič, vse je bilo črno; samo luč se je svetila tam v daljavi, in pramen, ki je seval od nje, je trepetal v zavitih vijugah, kakor so se menja-vali valovi tam daleč, kjer sta lovila oče in sin. Pa kar naenkrat, in luč je izginila, kot da jo je zagrnilo nekaj črnega, nekaj strašnega; pa zopet se je pokazala in zopet izginila.
Prižgala je luč in jo postavila na okno, da bi jo mogoče uzrla ribiča na morju in bi priplula domov; in tudi v kotu pred sveto Materjo je prižgala lučko.
Poklicala je hčerko: »Tinka, vstani, vihar je; ti si še nedolžna, boš molila; tebe gotovo usliši sveta Gospa, da ne utoneta oče in Tonček!«
»Utoneta, ne smeta,« je zajokala deklica kakor v težkih sanjah in skočila iz pcstelje; in obe sta po-kleknili k mizi pred našo ljubo Gospo.
Tam zunaj pod hišo pa je pluskalo morje ob obalo, tako votlo in motno. Tam daleč na morju pa se je boril čolniček s silnim morjem, ki bo morda danes zahtevalo svoje plačilo. V hišici pa sta molili mati in hčerka tako zaupljivo, in pred Morsko zvezdo je trepetala rdeča lučka v upu in strahu . . .
Kakor silen velikan, če strga verige, ki je bil vklenjen vanje, tako je bučalo morje, votlo in divje. Nič ni pomagalo veslo v krepki roki očetovi; kakor igrača je moral čoln ubogati razjarjenega morskega velikana. Vzdignilo se je črno in veliko proti čolnu, in čoln se je dvignil s tistim črnim kvišku in zopet je pal kakor v globočino, kakor so se dvigali in pa-dali valovi, polni groze in strahu.
Oče je zrl pol obupno, pol vdano; tolažil je sina, a v njegovem srcu ni bilo mnogo upanja. Zdajpazdaj je polglasno izgovoril prošnjo k Varhinji mornarjev. A kot da se mu roga vihar, kot da mu morje kliče: »Mornar, obupaj, daj mi plačilo danes, ker sem redilo tebe in družino toliko let,« tako se je zdelo očetu —
182                                                                     V
»Oče, ali vidite tam nekaj belega?« je vzkliknil dečko.
Oče se je ozrl.                                                 ^m
»Nič ni, Tonček!«                                            ^|
»Je, je, oče! Bela žena stoji tam in dete ima v rokah!«
»Jaz ničesar ne vidim. — Moli, Tonček!«
Ničesar ni videl oče; sin je videl.
Morda je bilo njegovo srce še tako čisto, da ni noben greh še dahnil vanj, in je videl belo ženo, ki je imela dete v naročju. Prav blizu čolna je stala, kar na valovih je stala, vsa bela, in dete se je smeh-ljalo prav tako kot betlehemsko Delece v jaslicah. Komaj deset korakov je bila od čolna, morda niti toliko ne, in vedno je šla pred čolnom, kamor ga je gnal vihar.
Naenkrat je čoln trčil ob nekaj trdega.
»Rešena sva,« je vzkliknil oče, a hipno se ga je polotil strah, kaj če sva trčila samo na čer, na skalo, ki morda niti ne gleda iz morja toliko, da bi se rešila nanjo. S silo je zasadil veslo v val, da je čoln zopet trčil ob breg, od katerega je bil odskočil, urno je skočil sam iz čolnička in ga z vrvjo pritegnil k sebi in vzel Tončka iz njega.
»Rešena sva, Tonček. Na Otoku Morske zve-zde svai«
In poljubil je sinka tako nežno kot še nikdar.
Majhen je bil ta otok, kamor sta se rešila naša ribiča, skalnat in samoten. Kot bi se izgubil potnik sredi puščave, tako je morda zablodil on od obale tu na sredo morja. Na njem je stala kapelica naše ljube Gospe. Kdo ve, kdo in kdaj jo je postavil, Morda so na tem otočiču počivali angelci božji, ko so nesli Marijino hišico s Trsata v Loreto, pa je po-božno ljudstvo postavilo kapelico v spomin. Morda pa se je tusem umaknil tih saraotar iz šumnega sveta in si je postavil kapelico — v davnih časih je pač moralo to biti — in je pred sveto Devico molil in premišljal velike skrivnosti svete vere. Morda pa se je na ta otok kdaj rešil mornar iz viharja, ko že ni bilo nobcnega upa več, pa je sezidal kapelico v za-
hvalo Morski zvezdi. Morda pa se je ob tem otoku razbil čoln komu, morda sinu, in je umrl sam in zapuščen in nihče mu ni zatisnil očesa, pa je mati morda dala postaviti znamenje v spomin smrti sinove. Morda.  Kdo naj to povc?
Pokleknila sta in zahvalna mclitev je objela drobno kapelico dobre Matere; prižgala sta tudi lučko, ki sta jo imela v čolnu, v čast dobri Gospe, in Tonček je spoznal ta obraz.
»Vidite, oče, naša ljuba Gospa je bila tista bela žena; prav taka je bila, kot ta v kapelici in prav tako dete je imela in prav tako se je smehljalo kot Jezušček,«   je rekel deček očetu.
Oče se je zamislil.
»Da, da, ti si še nedolžen, da, da, prav imaš, ti si jo videl,« je rekel nazadnje in mož-junak je molil s solzami v očeh pred belo Ženo, ki je rešila čoln . . .
*
Vihar se je proti jutru pomiril, Kot velika radost je vstala zarja. Še enkrat sta se zahvalila ribiča Morski zvezdi in nato cdplula. Lahna sapica je za-vela in gnala belo jadro proti beli piki na obali, koči ribičevi, Vedno večja in večja je postajala bela pika na bregu.
Tu na bregu sta stali mati in Tinka; z upom in strahom sta zrli na morje na belo jadro, ki se je vedno bolj bližalo in se vedno bolj večalo, vedno bolj ...
Iztegnile so se roke v pozdrav, zasmejale so se oči v solzah radosti, in še nikdar ni bela koča ribičeva ob skalni obali doživela tako veselega dne, kot je bil ta.
Pst! Dedek spi.