IMo> gospodarslri in socialni reJ Vsaka večja vojna rodi kot svojo posledico kakšne večje preosnove v življenju narodov. Svetovna vojna od leta 1914. do leta 1918. je povzročila osvoboditev manjših narodov sužeujskih okovov in vznik narodnih držav. Na socialnem polju pa njeni učinki niso segli tako globoko. Bil je sicer v okviru Zveze narodov v Ženevi ustanovljen mednarodni urad za delo, ki bi naj dajal pobude in smernice za izboljšanje položaja delovnega Ijudstva v posameznih državah. Toda kakor vsa Zveza narodov tako tudi njen organ, mednarodni urad za delo, ni mogel razviti večje delavnosti, ki bi jo spremljali pomembnejši uspehi v borbi za večjo dobrobit delovnega ljudstva. Po letu 1918. je vladal naprej gospodarski in finančni nauk liberalizma in kapitalizma. Svoboda, ki jo proglaša liberalizem kot vrhovno gospodarsko načelo, je bila v prid samo nekaternikom, ki so si z brezobzirnim in brezvestnim izkoriščanjem delovnih ljudskih moči ustvarjali premoženja, ljudstvo pa je vedno globlje lezlo v brezdno brezpravnosti in siromaščine. Marksizem (znanstveni aocializem, ki ga je ustvaril nemški judovski pisatelj Karel Marks) je obljubljal rešitev delavstva iz verig kapitalizma, pa je ni mogel prinesti, ker izhaja iz istega zmotnega osnovnega načela, kot liberalizem, namreč iz materialističnega načela, ki zanika dušo v človeku in moralni red, ki temelji v Bogu. Poskusi gospodarske in socialne preureditve, ki so ostvarjeni v nekaterih državah, ne morejo zadovoljiti po lastni svobodi in sreči hrepenečega človeka. Vrednost posameznega človeka je v tem, da je kot imejitelj neumrljive duše osebnost, česar žival ni in ne more biti. Kot osebi pripadajo človeku gotove svoboščine in pravice, ki jih nihče ne sme uničiti, in to tem manj, ker so te pravice človeku zajamčene po Bogu-Stvarniku. Ni človek na svetu samo radi skupnosti, da prispeva k njeni sreči, marveč predvsem radi sebe, da si ustva- ri svojo srečo na zemlji in onstran groba. Kolektivni (skupnostni) človek, ki ima namen in pomen samo kot ud skupnosti in kot člen v ogromni mašineriji narodnega gospodarstva, je ponižanje človeškega dostojanstva. Krščansko načelo se giblje v sredini med obema skrajnostima: med neomejeno svobodo poedinca, kakor jo proglaša liberalizemkapitalizem, in zgolj kolektivnim (skupnostnim) človekom komunizma in skrajnostnega nacionalizma. Veliki papež Leon XIII. je oznanil svetu krščanska načela o rešitvi socialnega vprašanja in preureditve človeške družbe na osnovi načel pravičnosti in ljubezni. Papež Pij XI. je ta načela na novo poklical svetu v spomin ter jih dopolnil s smernicami, ki so potrebne z ozirom na sodobne zmote in življenjske potrebe ljudstva, in s priporočilom stanovske ureditve človeške družbe. To so tista načela, ki smo jih tudi mi vedno izpovedovali, ko smo se dosledno borili zoper Ijudstvo odirajoči liberalistični kapitalizem in prav tako škodljivi marksizem (socializem, komunizem). Svetovna vojna je s krvavim sijem posvetila v vse predele človeške družbe do zadnjih kotičkov, razkrila vse družbene in gospodarske nedostatke ter potegnila v svetlo luč tiste, ki so te nedostatke zakrivili. Med glavnimi krivci je liberalistični kapitalizem. Od njega so se že odmaknile nekatere države, med njimi Portugalska s svojo stanovsko ureditvija države in španija, ki se k taki ureditvi nagiba. Od njega se odmika Švica, kakor spričuje oklic zvezne vlade švicarskemu ljudstvu, ki smo ga v zadnji številki objavili. V njem se napoveduje borba načelu liberalizma o hlastanju po čim večjem dobičku in se zahteva od posameznika, da mora bolj gledati na drugega kot na sebe. Od liberalno-kapitalističnega načela se odmika tudi vlada naše države. Ministrski pred- sednik Dragiša Cvetkovič je v svojem govoru 19. junija napovedal gospodarske in socialne preosnove v smislu novega časa, ki je stopila vanj Evropa. Gospodstvo kapitala nad delovnim svetom je dalje nemogoče. Liberalni nauk o zlati podlagi in varovanju vrednosti denarja velja danes le v toliko, v kolikor je gospodarska delavnost države močna, produktivna in sposobna, da ustvari svojemu narodu delo, zaslužek in boljše pogoje za živIjenje. V naši državi se morajo pogledi na kapital in delovno silo popraviti v korist glavnemu činitelju naše narodne proizvodnje -— v korist delovnemu Ijudstvu. To je zahteva časa. Če pogledamo okoli sebe druge države, bomo videli, da tarn, kjer je bila disciplina in sodelovanje med kapitalom in delovno silo na pravični osnovi, kjer je ena volja od zgoraj urejevala odločno in pravično, koliko, kaj in kako se bo delalo, da je tam bilo več sile m uspehov. Staro miselnost je treba zlomiti. Razdelitev dobrin mora biti pravičnejša. Narodno gospodarstvo mora postati v resnici državno in narodno ter služiti samo interesu naroda. Besede predsednika vlade torej napovedujejo glavne smernice spremembe v naši gospodarski in finančni politiki. Te preosnove bodo zajele vse gospodarsko življenje v državi: bankarstvo, industrijo, obrt, trgovino in poljedelstvo. Njihovo težišče bo v določitvi odnosa med kapitalom in delom v tem pravcu, da bo kapital postavljen bolj kot doslej v službo splošnih potreb naroda in države ter posebej zboljšanja gmotnega in moralnega položaja delavstva. Tako bodo te preosnove imele ne samo gospodarski in finančni, marveč tudi socialni značaj in učinek. Po primeru Italije in Portugalske se pripravlja pTi nas gospodarska in socialna preureditev države po korporativnem (stanovskem) sestavu, čigar osnovne črte sedaj izdeluje vlada naše jugoslovanske države.