* v

Siv

Roparsko življenje

■ •


On je nas“, reče na to poveljnik. „Bratje
podajte mu roke, v znamenje zaveze!“


'~'fi  sfo <&> Sfo

/

Roparsko življenje.

--

Povest.

Prosto poslovenil

Ignacij Hladnik.

Natisnili in založili J. Blaznik-ovi nasledniki.
1884 .

4300

(g) <fr dj) tfrjfr fr <fr frjfr fr (fr fr cfr <fr cfr frjjfr frjfr- frjfr  fr jfr_jfrjfr frjfr-frjfr. 5
P8  ’ ^ 3aŽ^  A%žo &JŠ8 ižaffB HffiS-  s;

K' .čO. .07, .07., .07. \7yji)3<Pd  «07. .07,; .07. .

■ I

j 3fr3fr $£lfr frj fr>' Šfr(p  «W 3

Pervo poglavje.

Zamena.

(jjf aničeva gospa se je danes posel mo lepo
oblekla kakor v nedeljo za v cerkev, pa je bil
vendar le delavnik. Sedela je v naslonjači, pred
njo pa je stal deček cvetočih lic, rumenih las,
lepih černih oči in vitke rasti, materna ljubezen
in ponos. Igral se je se sablo, katera je imela:
nekdajnih ogerskih konjikov dolge meče posne¬
mati, a je bila vendar prav kratka, a zanj vendar
dosta dolga. Ponosno se je ogledoval v ogledalu,
da vendar vidi; jeli mu vojaška obleka v kateri
je bil, dobro pristoji ali ne. In se potem zopet
k materi vstopivši, ji je prav po vojaško »salu¬
tiral", in to morebiti uže deset in desetkrat to
jutro, akoravno je še komaj vstal, in se pervi-
krat v njo opravil, da v nji odrine od domovine,
katero ima še to popoldne zapustiti.

Ubogi Mirko! Ne ve še, kaj se pravi do¬
movino in mater zapustiti in pri ptujih ljudeh

1*

4

živeti, da morda matere ne vidi več, in akoravno
še, vendar dolge dve leti, težko da bi jo videl.
Edino misel, katero je danes v svoji glavi gojil
bila je ta; kako bode z materjo in sestrico Irmo
ki je bila mlaji od njega popotoval in se hitro
peljal, na nasledke pa še „porajtal“ nij, in
sploh se nij zmenil, kako bode pri ptujih ljudeh.

Vendar moramo iti nekoliko časa nazaj po¬
gledati, da bo bralec vsaj vedel; kake misli je
Janičeva gospa, in kam da z Mirkotom misli po¬
potovati.

Janičeva gospa je sedaj vdova, in pred leti
je bila soproga nekega ogerskega plemenitaša,
kateri je pa po odpravi tlake in desetine, zelo
<»b svoje premoženje prišel. V prejšnih (tadanjih)
letih, moral je kmet plemenitašu zastonj polje
obdelovati, in kadar je temu na misel prišlo, pa
je moral iti kosit, žet, orat ali pa sjat, ne glede;
jeli ima kmet doma delo ali pa ne. Zatoraj je
gospoda lehko pila in jela, in bila premožna, od
ptujih žuljev in trde tlake in desetine.

Cesar Jožef II. pa je iz usmiljena do za¬
tiranega kmetovalca, in zarad svojega pravico-
Ijubja, tlako in desetino odpravil, in marsikateri
manj premožni plemenitaš, prišel je pri tem zelo
ob svoje premoženje, ali pa še celo na boben.
In delavce, ako so hoteli svoje polje obdelano
imeti, morali so potem drago plačevati, in mar¬
sikateremu tiranu, šla je terda za posle. Bolj

bogati plemenitaši, pa so si s tem pomagali, (la
so svoje na stotine glav velike črede konj in
govede poprodali in od denarnih obresti živeli.
Veliko pa je bilo takih, ki navajeni na požrešno
življenje, so s časoma vse svoje imetje; polje,
gozde, travnike, živino in slednjič še graščino
poprodali, ter šli potem, ko so sleherni denar
zapravili, ali v vojake ali pa jih je še hujša
osoda zadela; beraška palica.

In tudi plemenitaš Janič, svoji soprogi po
svojej smerti nij zapustil Bog vedi kakošne ka-
pitalije, ampak le toliko, da se je ta zamogla
pošteno preživeti.

Poslopje nje, bilo je z visokim zidom ob¬
koljeno, ob straneh bilo je gospodarsko in živinsko
poslopje, na sredi pa je bila graščina, katera
pa nij bila zaslužila tega imena, ker bilo je po¬
slopje, kakor vsako navadno kmetiško, le, da je
bilo lepo belo in z „dilcami“ pokrito. In nekoliko
na strani stala je prijetna lopa, katera je bila
z beršlanom opletena in poletniški čas kot obed-
nica služila; lenim služabnikom in požrešnim
deklam.

Ne sme si pa nikdo misliti, da je bilo tu
tako lepo prebivati, kot na kakoršni si bodi naši
slovenski graščini, marveč moramo pomisliti, da
je popisano poslopje na Ogerskem, kjer še nij
take čednosti in omike, kot pa v naši preljubi
Kranjski.

6

Vse kaj druzega pa so mogočni in terdni
gradovi, imjpervih ogerskih plemstev, magnatov
in grofov, kateri imajo svoje gradove ravno tako
sijajno opravljene, kakor pa po drugih deželah.

Kakor smo uže omenili gospa Janičeva bila
je srednega plemenitaškega stanu.

Zaradi pičlih dohodkov toraj ona nij zamogla
svojim željam ustreči; deržati otrokom odgojitelja
ali vsaj odgojiteljico. Brati, pisati in računiti
učila ju je sama, a to jej ni bilo dovolj.
Hotla je vsaj Mirkota izobraženega videti, in ga
ptuje jezike govoriti slišati, ker še bolj revni
ljudje, znajo navadno poleg svojega maternega
jezika tudi slavonski in nemški, kar med tako'
različnim ogerskim prebivalstvom nij nič težko.
Slavonsko sta otroka uže nekoliko tunela, ker so
bili posli vsi slavoni. Le z nemščino nij bilo doma
nikakega upanja, ker mati sama je le nekoliko
tega jezika umela, ker se ga tudi učila nij.

Toraj nij ostalo druzega, (kar pa na Oger-
skem nij nič nenavadnega, ampak na dnevnem
redu,) namreč: „da se otroci zameneTo  pase
tako zgodi: „Prijatelj ali ne, se oberne do ka¬
kega mu znanega človeka v drugi deželi, druge
narodnosti, n. pr. oger nemcu, da naj mu da enega
njegovih otrok, med tem ko mu ta svojega proti
temu da, toliko časa; da se vsakteri izmed obe-
dveh, nauči istega jezika kjer je. To pa zato;
ker se otrok najlaglje v druge (ptuje) razmere

7

privadi. Tako so uboge stvari v jutru svojega
življenja „razprodaneda  se vernejo z dobičkom
ptujega jezika, in se zgubičkom domače nedolž¬
nosti, na svoj dom.

No; mi toraj vemo, kaj gospa Janičeva se
svojim Mirkotom namerava. Irma pa jej bo med
tem časom tolažilo, in da jo enaka osoda čaka,
je gotovo.

Janičevka se je z družino nekega nemškega
uradnika pogodila, da si Mirkota in Aladarja
vzamene, in odločen dan odhoda bil je tu. Bolj ko
se je bližal, toliko bolj se je Janičevki Mirko
smilil, ko se bo moral ločiti od nje — in ona
od njega.

Neka neznana misel in slutnja sti jo morili,
in uže več kot jedenkrat, mislila je pogodbo
prelomiti, in Mirkota doma obderžati: pa vsikdar
se je s tem potolažila; ko je premislila, koliko
mu bo to koristilo, ko se bo privadil ptujega je¬
zika in ptujih razmer.' Gospod sodnik Veber pa
je tudi pošten in skerben mož v takih zadevah, in
njegova žena Felicita je ravno tako ljubeča mati
kakor ona, toraj bode Mirko v dobre roke prišel.

Preteklo in poslednjo noč pred odhodom,
pa so jo mučile plašne in čudne sanje.

Mirko je stal pred njo, a ne ko otrok,
ampak kot ropar — v gerdi fantastični obleki,
bradatega, strastno gerdega obličja, pred katerim
se je tresla in bežala.

8

In zbudila se je, pa zaspati nij mogla več;
ker čudne misli so jej rojile po glavi, in sklenila
je: „Mirko bo doma ostal.“ —

Ko pa se je zdanilo, in rumeno solnce ne¬
dolžno iz za gor prisijalo, sramovala se je svojega
strahu in boječnosti, in ko je se zdravo pametjo
sanje premišljevala, spomni se huzarske obleke,
katero si je skrivši preskerbela, da pokaže svojmu
ljubčku zadnji dan, kako neizmerno ga ljubi.
Uže koliko časa si je želel vojaške obleke, in
zakaj bi mu te želje ne spolnila!

Položila mu jo je pred posteljico, in ko se
zbudi, ko ugleda bliščečo uniformo, katero je
mislil da v sanjah vidi; skoči iz postelje veselo
vriskajoč, in vidila je kako z veseljem vsaki del
posebej pregleduje in strastno na serce pritiska.

Zolze so jej zalile oči od veselja in — tudi
skerbi. Jeli nij bilo to nespametno, da je iz lju¬
bezni do njega, mu njegovo voljo spolnila? Mirko
bil je, recimo divji deček, kateri za otročarije in
mehkočutne igrače nij maral. Oko se mu je ža¬
rilo, ko je zimska večera poslušal hlapce in dekle,
ki so slavili ogerske junake, starega in novega
časa. Z odpertimi usti je poslušal pravljice od
junaških roparjev in njih čudnih zgod, katere so
se ljudstvu v možjanih pletle, ne zmenivši se, je
li to vse resnica ali ne. In v takih slučajih je
vsikdar prišel k materi, ter jej težke sape pripo¬
vedoval, kako je kak ropar srečno svojim pre-

9

ganjalcem ušel, in kako drugikrat z veliko večjo
množino rojeval in boril, in slavno vse premagal
in potolkel. Deček pa je bil, seveda v znan¬
stvenih periodah še zelo zaostalih ogerskih staršev
sin, in pri tem neizmerno fantastičnih poslov
ljubljenec, kateri so mu, seveda veliko preveč
govorili. Janičevka je dobro vedela koliko mladih
plemenitašev, je uže roparjev postalo, in tam svoj
konec storilo, zato si je iz vsih močij prizadevala
dečku v serce vtisniti, spoštovanje, pravicoljubje
in čast. Sedaj ko je pa dečka skrivši opazovala,
ji je vest očitala, da ga je še sama, s teni darom v
njegovi strasti podperla, in žal jej je bilo.

Vendar pa nij imela dolgo časa za take

misli.

„Mamuška!“ vskliknil je Mirko v polnem
veselju, in več se nij mogla prikrita zderžati; k
njemu je stekla ter ga ljubeče objela.

„Mamuška zakaj pa plakaš?“ vpraša jo
deček silno. »Imaš li kaj reči zoper to, — da
postanem tudi jaz, junak našemu ljudstvu? —
vendar pošten, “ pristavi hitro, „lehko sem še
oficir, katere sama hvališ!"

Potem je pa precej nje solze in svoj ljut po¬
zabil, ter se jej s poljubi zahvaljeval. Oblekel
se je, in šel pokazat družini. * Potem se slekel
in zopet oblekel, in to je trajalo celo dopoldne.

* Družina pomeni, vso hišne služabnike.

10

Takoj po obedu je hlapec napregel majhne,
kuštraste (cotaste), a vstrajne konjičke, še jedno
vročo molitev Njemu —, in naši trije popotniki
so zasedli voz in odšli.

Celo dolgo truda polno pot, čez germ in
sterm, črez peščene stepe in suhe pustinje, med
gozdi in močvirjem, se Janičevka svojih misel o
sanjah, nij mogla znebiti. —

»Boljši hiše hi mu ne bi mogla presker-
beti,“ djala si je, ..pa vendar! Ja, vendar hi ga
bila raji drugje imela, pri drugih znancih, —
pa zdaj, kar je pa je.

Mestice Varoš je bilo uže od nekdaj kot
roparsko zatišje in zavetje razupito, kjer so ti
imeli največ svojih pomočnikov in ogleduhov. In
znano je bilo, da je skoraj polovico mestica z ro¬
parji sporazumi jena, in sč starimi in novimi
prestopki javnega življenja, primorana z roparji
se tovaršiti in jim „na roko iti“. Tudi je Jani¬
čevka vedela, kako zelo da roparji Veberja kot
strogega sodnika sovražijo in mu po življenju
hrepene, ker jim je tern v peti, pri preiskovalnih
stvareh.

Da, Mirko je bil tu v velike nevarnosti
prišel, (po maternih mislih) zaradi njegovega
nagnjenja do čudnih zgod, biti zapeljan — na
nespametna pota. A potolažila seje, misleč: ./Božja
volja naj se zgodi, Bog bodi njegovo zatišje."

Dva dni so se vozili, da so v Varoš dospeli.

11

Prav pametno je bilo, da se je Janičevka
takoj po prihodu v mestice za prenočišče pre-
skerbela. Garda, samotna gostilna, bila je kar
prenapolnjena, in okrog gostilne, pa so tavale
čudne postave, zmeršenih las in divjih pogledov,
ljudje, ki bi bili vse poprej, kakor pa pošteni.
Janiče va gospa se nij zaman j toraj bala, a ve¬
dela je kot domačinka ogerska, da oštir, akoravno
sam nič bolji od imenovanih, vendar svoje goste
skerbno čuva, ne iz ljubezni do bližnjega, ampak
zaradi svojega imena. Ker njen prihod je bil
dosta opazovan, kakor pa da bi jih mogel na tihem
odstraniti. Tudi je vsakteri lehko uvidel da nijma
nikakega bogastva pri sebi, toraj je bila še toliko
bolj varna.

Se le drugo jutro se je odpeljalana Veberjev dom.

Janičevi so prišli ravno v zelo razburjenem
trenotku. Sodnik Veber je ravno nekega advokata
pod ključ djal, ker je bilo spričano; da pod nje¬
govim zvitim pokroviteljstvom, roparska druhal
v mestecu svoje burke vganja. Takoj po vjetju
advokata se je njegovo stanovanje preiskalo, in
pisanja so več dokazala kot vse priče. Prijatelji
pravice so se veselili, a nasprotniki jezili, ter
strašili in pretili z uporom.

Z največjo pazljivostjo je Mirko sodnikovo
poročilo poslušal. Kri mu je urneje po žilah tekla,
in veselja je vriskal, da je tu sem prišel. Da je
pa to Janičevko zelo oplašilo, se razume. Le za-

12

upanje v Boga, in pa v izverstno Veberjevo dru¬
žino, jo je potolažilo za nekoliko, ko se je z
Irmo in Aladarjem, z vzamenom vernika domov.

Drugo poglavje.

N a p a d.

<2Prešlo je nekoliko dnij, ko je Mirko z
volčjem psom Farkašem, zoper energično povelje
svojega krušnega očeta, ki je ravno odpotoval,
se šel ob Tisi* sprehajat. Dospevši na njegovo na¬
vadno mesto, vlegel se je v visoko travo in še
zapazil nij, da se je s časom zmračilo. Še le ne¬
kaj čolnov, ki so se počasi k bregu bližali, zbu¬
dilo ga je iz njegovih fantazij.

Ne dolgo, in čolni so ob bregu, in precejšno
število divjih bradatcev je poskakalo iz njih,
ter se vleglo sem in tje, prav blizo Mirkota.

„Tiho Farkaš!" šepetal je Mirko s tresočo
sapo, ko je pes zobe kazati jel. In z radoved¬
nostjo je sedaj hrabri deček poslušal tiho govorico
mož, kateri so bili v resnici; prava podoba Ro¬
binzona.

Bil je nepoklicana priča posvetovanja, kateri
je imel namen — napasti mestice, napasti sodni¬
kovo hišo. Tovarši jih uže čakajo, in ko pridejo,

* Reka.

da oproste kar na mah advokata, njegove pisanja
pri sodniku pobero, in ako se jim posreči, sod¬
nika za vedno odstranijo.

Serce se mu je smijalo pri tej opazki, in
privošil jim je, da so se vendar jedenkrat zmo¬
tili nad sodnikom ker ga doma nij, zakaj; on
je svojega krušnega očeta ljubil nad vse. Previdel
je pa tudi, da je na advokatovih pismih veliko
ležeče, ter takoj sklenil; pisma in mesto pred
roparji rešiti in svariti!

Vendar, vendar — ure so pretekle, tako
na tihem, kakor valčeki v strugi, ki jih je le
poredko, bledi mesec obsijal — vendar so se je¬
denkrat lopovi vzdignili, ter poskakali v čolne,
odkodar se je tiho čofotanje čulo. Ta trenotek
pa je tudi Mirko porabil, ter se prav tiho v
nasprotno stran podal. Akoravno se je na V vse
kriplje prizadeval kolikor moč tiho oditi, vendar
o toliki tihoti, in pri tako tenkem posluhu ro¬
parjev, se mu to nikakor nij htelo posrečiti. Tihe
korake je čul za seboj, zatoraj da mesto še do
časa svari in sam sebe reši, vlil jo je kolikor
so mu noge dale proti domu. Tema pa ga je
varovala, da ga preganjalec ni ujel. Da pa lupeži
nijso za njim svinčenk poslali, ima svojo dobro
stran. Vsaj so vendar morali na tihem v mesto
priti, čemu bi potem še okolico z njimi zvabili. —

Mirkota pa je groza obšla ko je v stolpu
ura deset natolkla, ko je ves premočen, do pervih

14

hiš dospel. Kar v glavi se mu je vertelo, ker
nij vedel kako bi prebivalstvo „v orožje“ budil.
Po kratkem premisleku leti na rotovž, kjer je bila
ječa. Tudi stražnica policajev (redarjev), bila je
ondot. Ti pa morajo biti eujeei in na vsak hip v
orožju.

Pa nova skerb mu tu preti. Ko plane v
stražnico, leže tu vse navskriž — kakor previdi,
popolnoma pijani policijski vojaki (lepi vojaki)
— nekateri na pričnah (deskali, klopeh), drugi
na mizo naslonjeni, in zopet tretji sem ter tje
po tleh. Klicanje, upitje, suvanje, -— vse je bilo
za manj, in hitro mu je bilo vse jasno. Na mizi
stalo je lepo versto sklenic, deloma praznih, in
tu se „šnopsom“ napolnjenih. Brez pomiselka,
da je tu opium, ali pa kaj druzega v njem. Tukaj
toraj je vse prizadetje za manj.

„0 da bi bil le oče pri domuP zdihnil je
obupno. „Le on zamore na jedenkrat vse v red
in bran pripraviti. “

Pa tu nij bilo časa za jok in stok, ampak
odločno storiti kar potreba.

Jeli naj gre k županu? Že je nogo vzdignil.
Vendar je tu malo upanja. Oče je uže dostokrat
rekel, da on nij za nič, in vsakdo ve, da je vsaki
večer pijan.

Bolje pa je bila misel; nemškega doktorja
poiskati, kateri z očetom in rimskim, kakor tudi
gerškim duhovnom — celo mestice je bilo namreč

15

katoliško, izvzemši Žide (judej — na verhuncu
za red in hrambo se borečih pravičnih stoji. Že
je hotel domov teči. Družina sodnika mora
na vsak način, hišo zapustiti, ako bi je nihče ne
branil.

Skerbno je zdravnik njegovo poročilo po¬
slušal. Oboroži se hitro, in da tudi dečku dvocevno
pištolo, in hiti potem k duhovnikom, kateri so
je-li „plat zvona “ * biti.

In še ta trenotek je bil Mirko pri svojih,
ki so ga v skerbeh pričakovali. Hitro je svoji
krušni materi vse pojasnil, ter jo šiloma tešil,
da naj z otroci zapusti hišo, ker doktor je rekel,
da hiše ne more zavariihati, ker ima uže tako
premalo brambovcev.

Felicita je uvidila da jej druzega ne ostane,
ako si hoče življenje z otroci ohraniti. Hitro po¬
bere najdragoceneje, ter se odpravi na odhod.
V zdravnikovej hiši bode iskala zavetja. V posled¬
njem trenotku pa se spomni pisem svojega moža.
Vedela je, koliko je na marsikteremu aktu ležeče,
•in posebno da se advokatove pisma ohranijo. Pa
Mirko, ki je v tej nevarnosti ne kot deček,
ampak kot mož ravnal, in ki je vse tako odločno
hitro storil, silil jek največji hitrosti obljubivši;
da bode uže vse akte in pisma on na vertu pod
neko germovje skril. On bode morda laglje ro-

* Sturm liuiten.

16

parjena, — ki se uže morda bližajo — ušel, kot
pa otročja množica. Skerb matere, gnala jo je
k urnosti, in srečno je z otroci v doktorjevo sta¬
novanje dospela.

Malo tla so pristopili prag zavetja, culi so
se prvi streli, roparji so pričeli napad.

Tudi Mirko, ki je vse papirnato kar je dobil
urno vkupaj zgnjedel, zaslišal je pervo znamenje
boja. Polne roke papirja, hitel je na vert, ter
vse to na imenovani kraj skril in skerbno za¬
delal, potem pa je šel v hišo, da si še dvocevko
vzame. Ker bojevati se tudi on hoče, oče ga
mora biti vesel.

Tako je dospel v sodnikovo biblioteko —
pa ta je bila uže od ptujih „nebodi jih treba"
napolnjena. Obraze pa so imeli očernjene, in so
togotno metali papirje sem in tje. Prestrašen se
je hotel verniti, •— a prepozno! Od zacl je bil
ugrabljen, k tlam veržen, zvezan. Le to je še
slišal: „Gnjezdo je prazno, a poglavitnega tička
imamo vendar le!" Vse zgodbe in razburjenosti
tega večera pa so na dečka vendar nekoliko vpli¬
vale, in nezaveden je obležal na tleh.

Pred rotovžem pa je bil boj najhuji. Poli¬
caji so pa pri tem še vedno spali, in omoteni
nijso vedeli kje da so. Toliko bolj junaško pa
so se borili meščani. Vendar so se morali ropar¬
jem — vajenim orožja — umakniti. Vrata ječe
so razbili, in roparje oprostili, ter si novih moči

17

(namreč roparji), s tem pridobili. Vendar so se
meščani še vedno tako hrabro borili, da so si
mogli vsako stopinjo roparji privojevati. A kmalo
so se vmaknili v dobro vredjenih verstah — med
tem, ko so veliko ranjenih seboj tirali — za seboj
pa si posvetili se sodnikovo hišo. In kakor so
prišli, tako urno so tudi odšli, vsaj so svoj namen
dosegli: „Tovariše so oprostili, izjemno advokata.“

ogerskem navadno roparji zvani, ako nijso slavon¬
skega plemena, kateri se navadno potem, sami
imenujejo „Paholke“ hrabre junake.

Mesci so pretekli od onega večera, ko je
bil Mirko vjet. Iz pogovorov njegovih varuhov
pa je toliko posnel, da sodnik vse svoje moči
napenja, napad in njegovo odpeljavo, maščevati.

Sporočil je vse vladi, ter nujno prosil vo¬
jaške pomoči, naj uže stane kar hoče. Njegov
načert pa je bil ta: „Močvirje reke Tise z vo¬
jaki obkoliti, in lupeže na ta način sestradati.
Zaradi velikosti močvirja, pa je bil tudi ta načert
zelo težaven v izpeljavi. Vendar sodnik nij odjenal,

Tretje poglavje-

Med roparjim.

'etyaren“, — s tem imenom so po

2

18

ker bilo je tudi razvidno, da se bodo slednjič ro¬
parji vendar le podati, ali pa boriti na planem
morali.

In iz vseli takih in enakih pogovorov je
Mirko upal, da je ura rešitve blizo.

Nekega dne, vernilo se je precejšno število
betjarev, kateri so bili na vse štiri vetrove raz¬
poslani, z nezadovoljnjimi obrazi domov. Roparski
poveljnik (v ljudskih pripovedkah Rauberhaupt-
man imenovan), zbere toraj vso trumo krog sebe
v posvetovanje. Mirkota pa so zvezali, in ga sa¬
mega tam pustili.

In glej! — Gez nekoliko časa pride jeden
izmed njih, kateri je bil ob jednem adjutant po¬
veljnikov, k njemu.

„Poveljnik me pošilja k tebi,“ reče mu
„ Posvetovali smo se ravnokar o važnih rečeh. In
še prihodnjih noči jedno, bodemo porabili v to:
da se preselimo za dalje časa iz tega kraja. In,
kaj naj tedaj steboj začnemo? Da smo se pre¬
pričali, da ti nijsi sin sodnikov, za katerega smo
te v začetku imeli, je zate dobro. Po nedolžnem
si prišel v naše roke. Pa predolgo si uže med
nami, kakor pa da bi te zamogli brez vse skerbi
spustiti. Akoravno si še dečko, vendar vemo, da
si nas ono noč poslušal, ljudi v mestu budil, in
sodnikove pisma prav skerbno skril. Toraj veš,
da te ne moremo spustiti! Dvoje ti toraj ostaja
na zazpolaganje.

19

Kar bi bilo najbolje, da te odstranimo za
vedno, in večiim je teli misli. Pa poveljnik in
jaz sva zoper to. Živi toraj, — s pogojem — ako
se radovoljno odločiš znami iti, se nas okleniti.
Upava toraj, da bodeš dano besedo deržal, ako-
ravno si še dečko. In da bodeš to brez premisleka
storil, stala sva jaz in poveljnik „za te dobra. “
Ako se pa kedaj premisliš, da bi nas hotel izdati,
vedi da bodemo mi takoj vsega svarjeni, in da
potem ne bodeš več med živimi, je gotovo; in
pervi bi bil jaz, ki bi ti luč življenja upihnil,
akoravno sem ti jo sedaj ohranil. In potem se
odloči!“

Akoravno je bil Mirko vedno hraber in
serčen, vendar je bil sedaj popolnoma pobit. Po¬
doba matere in sodnika, stala mu je živo pred
očmi, in zdelo se mu je, da ju vidi, kako se žalostna
od njega obračata. Vendar tu je njegovo življenje
rešiti — ali pa pogubiti. In ako se med roparji
nahajajo možje, ki se svojo energio surovost zdiv¬
janih čet krotiti umejo, zakaj bi tudi on, ki mu
ne ostaja druzega ali umreti ali pa betjar postati,
ne postal jeden izmed teh, ki od ust do ust
njih junaški čini slove, in ki jih ljudske pesmi
slavijo. Zakaj bi, primoran biti ropar, tudi on ne
postal varuh in branitelj, zaslomba obupnim? In
akoravno so mu te misli zopet nekoliko dale pogum,
vendar se je stresni!, ko se je spomnil, da bode
moral besedo dati. Žlahtni nauki matere, in pa-

20

metni soveti sodnikovi, vrinili so se mn globoko
v mlado serce, in ravno sedaj so mu stopili naj¬
bolj pred oči. Od druge strani pa mu je pretila
koščena smert se svojo koso. in umreti tu v div¬
jini, daleč od ljubljenih, bilo bi sramotno in neiz¬
merno žalostno, poginiti v močvirju.

Položil je toraj svojo desno v roparjevo:,
„Vaš sem, in zvest vam bom, jsmete mi zaupati!"

Poveljnik in vsa druga druhal je bila okrog
velikega ognja zbrana, in tje je adjutant Borbelj
Mirkota peljal. Kozarec rudečega vina so mu
podali, in poveljnik govoril mu je strahovito prisego,
katero je ponavljal, potem spil vino, prazni kozarec
pa se mu je reklo; zagnati v kamenje, da se je
na „drobne kosce 11  razletel.

„Onjenaš,“ reče na to poveljnik. ..Bratje,
podajte mu roke, v znamenje zaveze !•“

ilo je temnega viharnega večera. Tisa
je bobneče valila svoje valove v daljino, in veter
je lomil suho tersje. Voda je v močvirju kipela, in
sove so pele svojo otožnico. Plaho so se stikali
povodnji ptiči, a volk in lisica pa sta šla na svoj
lov. —

Ceterto poglavje.

Odhod.

21

V nedosegljivi goščavi obdani z močvirjem,
imeli so betjari svoje ležišče, in le po mostovih
iz.suhega bičevja v butarice zvezanega, dospelo
sejo v ležišče in iz ležišča. In tak most se je ravno
tako lehko napravil kot poderl. Kdor je prišel
v obližje tega močvirja, še slutil ni.j, da kako
človeško bitje tod prebiva. In take skrivne kota
išče le hudobija in pregreha.

Vse živali, kar so jih betjari imeli, bile so
ptuja lastnina, a bile so drugod na boljših tleh
v gostejšim terstičevji. Od tam so roparji napadali
posamezne hiše in tudi vasi, med tem, ko so po
raznih ovinkih svojo pot nastopili. Deloma s tem.
in deloma zaradi mokromehkih tal, na katerih
vsakteri sled nagioma zgine, bili so pred zasle¬
dovanj em obvarovani.

Ta večer, s katerim smo mi to poglavje
pričeli, zbrana je bila roparska drulial uže zgodaj
pri svojih konjih. Z nočjo vred so bili konji ob-
sedlani, in na sedlih in ob njih viselo je orožje.
Poveljnik razdelil je poslednja povelja, a z odho¬
dom je le še počakoval. Tudi danes se ničesar
kar je varnosti potreba, ne sme opustiti, akoravno
se poročila ugodno glase. Od časa do časa, čaka
na dogovorjeno znamenje, katerega imajo razpo¬
stavljene straže oddati.

Nepokojnoje korakal sem in tje, ter preu¬
darjal kolika pot jim še predstoji. Sedaj je pogladil
svojega konja po vratu, kateremu se ima uže

22

dostikrat življenja zahvaliti, sedaj je spregovoril
„par besedi" se svojimi tovariši, hodi zopet sem
in tje in pazljivo „nateguje ušesa , 11  kedaj da se
čuje „signal“.

Pervič bode toraj Mirko z betjari jahal, in
nij mu bilo težko, ker od ..mladih nog 11  je bil
živine privajen. Poveljnik mu je lepega krotkega
konja podaril, in to je bilo pervo njegovo veselje
med roparji. Pa tudi to ga je veselilo, da je z
drugimi vred, akoravno še otrok, enako odlikovan,
in da bode zapustil kakor mož, vsaj jedenkrat
zdivjano četo, kamor je prišel otrok.

Na prihod pripravljen, slonel je na konju
(ljubčeku) ob vratu, in pervič se ima danes ta
ljubezen ponoviti. Oger ljubi svojega konja nad
vse, ter ga preje na kermi ko sebe. čudne misli
mu blodijo po glavi, in v tej temnej viharnej noči.
čutil je veliko bolj, prerano zgubo svoje matere,
kakor pa kedaj popred. Zdelo se mu je; kot da
bi jih še videti kmalo moral, in revček se nij
spomnil, da ga njegovi, morda v tej druhali, celo
spoznati ne bodo hoteli.

In ravnokar se je čul zamolkel glas volka,
ki je bil pa roparjem le predobro znan signal.

Kot bi trenil, sedela je množica na konjih,
in molče so odjahali.

čez malo pa se vstavijo, dospeli so do
perve straže, katera se je po vprašanjih pridružila

23

tropi. In na ta način so oprostili uže četiri stra¬
žnike, in le še predzadnjega ne. A ko dospejo do
tega, govori poveljnik ž njim, in dolgo so morali
potem čakati, da dojde poslednje poročilo.

Še le sedaj je Mirkota groza obšla, a ne
zaradi noči in viharja, tega je bil uže navajen,
ampak mislil si je; kaj če nas pravica doseže,
— kaj potem? —Kerčevito je poljubil podobico
božje porodnice in stisnil na serce, kot bi hotel
poslednjo grenko misel si s tem izbrisati.

Poslednji stražnik se je v tem preril do
njih, ter poročil; da je čul zamolklo žvenketanje
orožja, a dmzega nič. Ogleduhi (kateri pa nijso
bili izmed trope), pa se ta večer še pokazali nijso
akoravno so imeli priti povedat, kaj da se godi
v bližnji okolici sumljivega, in to je poveljniku
čelo zmračilo.

Najbolj pogumne zbere toraj vodja k posve¬
tovanju, in določili so; da jezdijo na vsak način
dalje, ker nepričakovan izpad nad vojake, jim
bode več koristil, kakor pa, da bi še dalje časa
ondi ostali. Razume se, da vojaki do njih seveda
ne bi zamogli, a tedne in morda celo mesece
biti obkoljen, brez da bi se zamoglo kam, to
je vendar predolgočasno.

Poveljnik da sedaj sledeče povelje: „Orožje
vroki za boj pripravljeno, v polnem skoku v da¬
ljavo, in ako se med tem razperše, zbero se v
Jašah. Mirko pa je bil ob Borbelyjevi strani, ker

24

ta ga ima čuvati, ako hoče še dalje živeti, kot
svoje oko.

Akoravno černa noč, vendar se je dobro
razločilo piano od močvirja, in ko pridejo na terdo
zemljo, derli so po bliskovo po ravnini, ( že v
pen ili trenotkih se začuje strel, in konji so plašni
v divji skok podili. Tema pa je varovala betjare
pred preganjavci.

Tiho so jahali betjari, a ko pridejo do nekega
lesovja, kateremu se je reklo v jasah, priderže
svoje konje, in se polagoma rijejo med lesovje.
Pa glej! cela versta ognjev se je posvetila njih
očem, in lepo število vojakov je čakalo le povelja,
kam in kaj. Ubežati, tu več nij bilo mogoče,
zaradi gostega gozda, zatoraj so konje vstavili,
da se opočijejo, da se pregleda še jedenkrat
orožje, in potem v polnem skoku naprej. Pa tudi
vojaki so bili pripravljeni na sprejem.

„Za menoj!“ zakliče jim poveljnik, se po¬
nosno v sedlu sklonivši. Potem pa je spodbodel
konja, in zdirjal je kot furija med vojake.

Kakor hitro vojaki ugledajo divjo druhal,
pozdravili so jo takoj se svincem, a roparji zaženo
svoj divji krik, ter se z vso obupnostjo veržejo
tako silno nad te, da je bilo skoro misliti, uže
so se proderli in rešili. Pa v tem trenotku se
začuje energični glas meščansko opravljenega po¬
veljnika vojakov, kateri so se z divjo jezo nad
lopove zagnali. In vnel se je Ijut, kervav boj..

25

Pištole in karabinerji so pokali, in palaši so se
bliskovo križali.

Kot od strele zadet, tako se je Mirko tega
glasa, ki je vojake tako spodbudil, ustrašil, a še
bolj; ko je boj tega moža na njegovo stran privalil.

Z očmi sta se vjela, in ves začuden zakliče
ta: „Mirko, jeli ti tu! K  V tem trenotku pa je bil
Mirko se sablo zadet, in padel s konja.

„Tu sem!“ zakliče sodnik vojakom. „Rešite
dečka!" Sam pa skoči s konja in prime njegovo
roko.

„Felette Begves!“ * zasmeje se Borbelv, in
junaško potisne vojake nazaj. Po bliskovo se skloni
do dečka, in si ga posadi pred se.

„Aha, tudi otroke znate krasti?" de mu
sodnik zaničljivo, ter skoči na konja.

„Epen biconi!“ ** odverne mu Borbelv. „On
je sedaj naš, in ropar z dušo in telesom! — On
je naš brat!“ in s temi besedami se zažene na
najbližnjcga vojaka, ter mu prekolje glavo.

„Becsiiletemi'e mondom!" *** zakliče sodnik
Veber ves iz sebe, potem se mu „to nespodobi,"
in pri tej priči mu potegne podobico božje poro¬
dnice razvrata, katera se je med padcem iz pod
obleke prikazala, in se potem še z veči ljutostjo
zažene med betjare.

* Predobri ste!

** Zakaj ne!

*** Pri mojej veri!

26

Akoravno so se vojaki ko levi borili, vendar
so se roparji srečno izmed njili prerili in v divjem'
skoku bojišče zapustili. Nekateri so bili seveda
ranjeni, in dva mertva. A vendar se hitro okoli
poveljnika zbero, kateri je zaničljivo .. Visconla-
tasra!“* zaklical, ter na čelu čete dalje podil.
Tudi ranjeni nijso zaostali, ker vjete roparje ne
sodijo dolgo. Da pa padla dva, izdajalca ne bi
nad njim postala, so pa nju tovariši pošteno
skerbeli; da so jim za vedno jezik zavozljali.

Uže se vojaški ognji več nijso videli, in
sedaj še le so se roparji oddahnili, potem pa
po planem polju, urno svoj beg nadaljevali.

Še le ko se je zdanilo, ugledali so v daljavi
gosto obraščene hribe, in tam je bilo njih skri¬
vališče vsaj začasno, da se konji odpočijejo od
terdega teka.

Celi dan so bili v tem zavetju skriti, a ko
se je zmračilo, bežali so zopet dalje.

Mirko pa je cel dopoldan fantaziral, in hud
mraz ga je pretresal. Borbelv, ki ga je do tu sem
na rokah prinesel, mu je skerbno stregel, in le
njemu se je imel Mirko svojega ohranenja za¬
hvaliti; ker, ko se je zmračilo, pozabil je Mirko
vsaj na videz vse prestano, le po konju je žaloval.

Tudi sedaj, ko so se zopet vzdignili in od¬
rinili, obderžal je Mirkota pri sebi, zavil ga je v

* Da se zopet vidimo.

27

plahto, katero je imel za konja odeti. Tako je
hil deček tudi pred mrazom zavarovan, in sladko
je na Borbelyjevih persih zaspal.

Pa v sanjah je veliko govoril. Sodnik mu
je hil vedno pred očmi, da ga kara, svari in
da ga hoče spoditi. Tudi podoba božje porodnice
mu je delala skerbi, in britko je tarnal po nji.
Videl je svojo mater, ki je po njem žalovala,
akoravno je še živ, pade jej pred kolena, ter jej
obstoji, da je bil nepokoren, da je postal ebtjar

(ropar), — on je moral zvestobo priseči-

„Hiv gjermek!“ *) mermral je ropar.

„ Dobro je. da ga nij nikdo drugi slišal, ker
to nij varno, da bi tovariši vedeli, da njegovo serce
nij roparsko. Počasi ga moramo preoberniti, da
bode se sercem in dušo naš.

Zjutraj pa so se vstanovili jv podnožju Kar¬
patov, kjer so uže stanovali, ter svoje zaveznike
imeli. Toraj pripravni, domači, roparski kraj.

Peto poglavje.

Perva šola in poduk.

JOtorbelv je prevzel na povelje poveljni¬
kovo, skerb, varstvo in poduk Mirkota, ker le

* Zvesti otrok!

on se je razumel, dečka prav popolnoma omotiti.
ter ga za' svoje namene pridobiti, in dečku vsako
reč le od svitle strani pokazati. In Mirko, kateri
je dobil rokovnjaško ime Sugar, po naše žarek,
oklenil se je z otročjim zaupanjem in ljubeznijo
svojega učenika, zato, ker je bil tudi manj surov,
kot drugi tovariši.

,,Najbolj sloveči boritelj, bil je moj učenik,
in tudi jaz sem razun našega „starega“, najurneji
boritelj, in tudi ti moraš se naučiti meč bolj
urno sukati, kot pa vsak leni pisač po „kanclijah“
svoje pero. Tako je imel Borbelv vedno navado
reči, ko je Mirkota z bodalom v roči uril.

„Od veselja se mu je vsikdar serce smijalo,
in videl se je uže v duhu, kako bode jedenkrat
svojemu učitelju, ja še celo poveljniku enak.
Vsako stvar je urno razumel, in nijkdar se ni j
utrujenega čutil.

Jahati pa se je moral na ptujem konju
učiti, ker svojega je zgubil ono grozno noč v
boju. In Borbelv mu je večkrat djal; jezdec brez
konja in meč brez deržala sta jedno. In tako ga
je v njegovih strastih natihoma podpiral, ter
imel namen; dečka do tega pripeljati, da si dobi
svojega konja od ptujih ljudi. Veljalo je toraj,
da deček pervi rop iz lastnega nagiba stori.

„0 da bi le svojega konja imel V djal je
nekega dne. „0 Borbelv, ti ne veš koliko bi rad
jaz storil za to! Na iskrenem konju divjati čez

2i>

dol in plan, ponosno se meriti se svojimi pre¬
ganjalci, da se konj še tal ne dotika; griva mu
vihra, z nosnicami pa perha, jednak vetru, ako
po planjavi brije! O Borbelv, da bi le konja mogel
dobiti, in vež bi ne želel!"

„V Belabanjiski pustinji *, je konj na de¬
setine!" odverne Borbelv merldo.

„Kako, ker nijso moji!"

„Cemu si potem ropar?" — hotel je Bor¬
belv odverniti, pa se je premislil in djal: „Bog'
vedi, jih je li oni gospodar kupil ali ne, sam jih
nij naredil, in enega ali ga ima ali ne, je jedno.
Konji so dar božji, kdor ga vlovi, tega pa je."

Težko se je bilo v tem trenotku dečku za
kaj odločiti, ker vest se je se strastjo bojevala.

„Veš kaj Borbelv," začne deček čez ne¬
koliko časa, „Kaj ko bi jednega uzeli, in bi ga
mu jaz pozneje vernil?"

Borbelv se nij mogel več smeha zderžati,
pa ko uvidi, kako tenko vest da Mirko še ima,
in ki ga hoče le prav počasi popolnoma dušno
umoriti, mu odgovori:

„Sugar, ti si pridni dečko, stori to le brez
skerbi."

Mirkotova vest je pri takej zvitosti popol¬
noma onemogla. Strast in pa greh, pa sta

* Na severo-ogerskim je vsaka samotna kmetija pu¬
stinja, a na južno-ogerskim se stepe tako imenujejo.

30

veselo plapolala v njegovem sercu. Terdno si je
toraj „ naprej vzel,  pri pervej priložnosti si ka¬
kega konja prisvojiti. Ubogi Mirko! Uboga mati!

Poveljnik je z dopadajenjem poslušal, ko so
mu pravili; da bode Šugar iz lastnega nagiba,
šel konja krast, ali bolje rečeno, da stori pervi
korak v greli.

Poveljnik da toraj dečku, kateri se je pre¬
skrbel se samokresem in bodalom, tri tovariše,
da mu v sili pridejo k pomoči.

Pustinja Belabiinja bila je pet ur od tod
oddaljena. Dali so mu konja, katerega pa ima na
imenovanem kraji tovarišem oddati. Ker pa ro¬
parji še celo nič v tej okolici sumljivega pro-
uzročili nijso, bil je Šugar s tovariši varen, pred
vsako stražo.

S težkim sercem je odjahal Mirko s tovarši,
in tudi vest ga je posebno sedaj, zelo na¬
dlegovala.

Nehote je globoko vzdihnil. Potem pa so
prišle druge misli, ki so mu šepetale: „Kar je,
to je. Nazaj ne smeš, tvoja čast to zahteva,
{čast pregrehe, lepa čast!). Morda si je posestnik
tudi po napčnem potu živali prisvojil. Neumnost,
da se obotavljam! Vsaj ni jsem več otrok. “ In
takih misli je jezdil dalje.

liže so se vidile perve koče pustinje Be-
labanja, in tudi jezdici so se sedaj bolj oprezno
bližali samotnemu kraju, da so dospeli v neko

31

globel, prav blizo koc. Mirko skoči s konja, jeden
izmed tovarišev pa mu pokaže hlev (stajo), kjer
so stali najlepši konji.

Boječe se je plazil do zidovja. Sapa mu je
bila težka, in serce mu je burno tolklo. Veliko¬
krat je obstal, da si sapo olajša. Ako ga zasačijo,
vjemo, sodniji izroče! — Pa čemu tako premi¬
šljevanje, le dalje!

Ravno ko je k hlevu prišel, zalajal je prav
blizo njega velik pes, pa ta se je hitro za vrate
pritisnil in z napeto pištolo čakal, kaj da sedaj
pride. In res, pes se je čez nekoliko časa po¬
miril, ter godernjaje šel v svojo uto, in zopet je
vladala nočna tihota.

Potiho in prav skerbno odpre sedaj vrata,
in glej, v hlevu je bil. Le slabo je merkla sve-
tilnica obsevala lepo versto čilih konj, in deček
jih je sterme opazoval. „Ne kar od kraja, ampak
najlepšega si moram zbrati, mermral je sam seboj.

Ko se nekoliko ogleda, ostalo je njegovo
oko na lepi krepki živali, dolge grive in iskrih
očij. Tega ali pa nijednega.

Prav na tihem, kolikor se je le dalo, od¬
vezal ga je od žleba, ter peljal proč. Pa pri tem
poslu zmotil ga je nek šum, in kakor pred živim
spakom, tako se je tega ustrašil. Ko pa ogleda,
da se tam na slami nekdo vzdiguje, zavihti se
se smertnim strahom živali na herbtišče, ter jo
vodi k odpertim vratom.

32

V tem pa se začuje glas: „Roparji, roparji!*
in mož *s palico v roki je hitel za njim. V hlevu
jeli so se hlapci dramiti, sem od koče pa so pri-
lajali psi.

Žival se pred hlevom divje spne po konci,
a še v tem trenotku uboga malega jezdeca, ter
v polnem teku, pusti pustinjo za seboj. Mirko
bilje rešen. In od dalječ se čuje hrup in lajanje
zbeganih stvarij. Ko se proti jutru približa k
ležišču (po domače logarju), sedela je že skupna
druhal pri kartah in kockah, ki jim velikokrat
prežene ponočne ure. Le poveljnik je še, zavit
v svoj plašč, spal spanje krivičnega. Borhelv pa
je sedel pri knjigi, kakor po navadi večkrat celo
noč, pri svitlem ognju.

Prihod jahačev in Mirkotovo „slavno delo 1 *,
kakor tudi njegov izverstni okus, obernil je vsih
očij na se. Tudi njih poveljnik ga je očitno po¬
hvalil. Borbelv pa ga je „tapljal porami", ter ga
z vošili preobsul. Mirko pa je sprevidel, da mu
je ta junaški čin v veliko čast, in je ponosno
peljal svojo žival k drugim.

No in od tega časa je jedino le na svojem
konju jahal in se uril v raznoterih potrebnih
rečeh. Ne dolgo, in jezdec in konj sta bila ne¬
ločljiva. Mirko pa je bil tudi v resnici ponosen,
ko je podil čez germ in sterm, brez sedla in
brez uzde, in le z roko je vodil svojo žival.
Imel je pa tudi težke vaje dostati.

33

Moral je na konju skakati, na glavi stati,
se le z rokami deržaje, kviško obderžati. Vadil
se je na konju boriti in streljati. In to je kazalo,
da je Mirko popolnoma ogerske kervi. Akoravno
mlad, vendar si je se svojimi vratolomnimi vajami,
občudovanje vsih, in poveljnikovo spoštovanje
naklonil. On in njegov Scarvaš, po našem jelen,
bila sta neločljiva. Ubogal ga je po otročje, jedel
mu z roke in ko je od kod prišel, razgetal mu
je uže od dalječ nasproti.

Tudi strelne vaje je mogel vsak dan do-
stati, in v tem se je še le pokazal, da bode s
časom svojim učenikom jednak. Sebičnost njegova
ga je tudi v bridkih urah, ko ga je vse merzelo,
ko se je spomnil svojih, potolažila, da bode morda
jedenkrat sloveči in od vsih imenovani betjar.
Da pa svojo mater še kedaj vidi, si pa še misliti
nij upal.

Le od poduka še nij bilo ne duha ne sluha.
To je bila namreč njih samosvoja govorica (jezik),
s katero so se roparji in njih pomagači spora¬
zumeli, in ki je kot nevidna vez, krila mnogo-
brojne pregrehe. S tem pa se je podučevalo o
zaderžanju pri sodnijskih preiskavah in drugih
enakih nezgodah. Akoravno pa je bil Mirko prav
popolno v hudobe mrežah zapleten in vsake verste
hudobij privajen, vendar nauki rahločutne matere
in resnobni sodnikovi soveti iz njegovega serca
še nijso zginili, še so tleli pod pepelom zaspane
vesti in pregreh. 3

34

Nekega večera je pa ležal z Borbelvjem ob
robu lepega travnika. Zahajajoče solnce je žarno
obsevalo stoletna verliova dreves, in veterc je
lahno šumljal. Lehkonoga serna je plašno sko-
kotala mimo njih, in veverice so plezale ob drevju,
Škerjanec pa je otožno žvergolel, svojo večernico.
Podoba lepega prazničnega miru.

Vse to je zelo vplivalo na dečkovo serce.
Igral je z Borbelvjem tarok, in ko končata, pa¬
dejo mu špehaste karte iz rok. Počasi se nasloni
na bližnje steblo, in jel sanjati z naravo vred,
ter se tresel pred božjim veličastvom. Borbelv pa
je zopet za karte prijel, da jih na novo zmeša.

»Borbelv, ljubi moj, nič več nikar ne igrajva/
reče deček mehkim glasom. „Sanjajva z naravo
vred, ali pa kaj govoriva. “

„Kar se sanjajna tiče, to nij nič," odverne mu
ta, „ako pa imaš kaj interesantnega na sebi, na
dan z njim, da se vidi, kako bi pridigoval, ko bi
bil duhoven."

„Slušaj toraj ljubi Borbelv," reče mu ta
zaupno. „Veliko sem se uže naučil koristnega,
le tega ne razumem, kako je to, da nam je kri¬
vica vedno za petami. Ti dobro veš, kako da
hrepenim po slavnih činih, in da je moja jedina
želja ta; drugim biti jednak. Nikdar se ne bode
zamoglo reči; da sem strahopeten, da sem mevža.
Vendar se mi je želja obudila, da to kar storim,
da bi bilo pošteno in dobro."

35

Borbelv je bil tako raztresen pri tej otroške j
modrosti, ki želi le dobro, da nij vedel kaj od¬
govoriti; le svojo redko brado si je gladil.

,, Jeli nijma vsakdo pravice po svojih okol-
šinah živeti in ravnati, in zato ker drugače ne
more?“ odgovori mu čez nekoliko časa. „Boga-
tinec ima vse druge pojme o življenju kakor pa
revež, gospodar drugače kakoT posel. Kakoršne
okoliščine, tako življenje. “

„Pa vendar imajo dobri ljudje", zaverne ga
deček, „le dobre misli in želje, ne glede na sta¬
novske razmere, ker jim je vse jedno, da le Bogu
služijo. “

„ Vendar vse to le iz lastnega dobička store, “
zaverne ga Borbelv s prepričanjem, a se je vidilo,
da je bil v zadregi.

„Potem pa so hudobnejši od hudobnih!"
razjezen zakliče Mirko. „Pa to ne mora biti!
To vem od matere, in tudi sam po sebi, dragi
Borbely.“

Obedva sta na to molčala. Mirko je zamiš¬
ljen gledal svetle oblake na obzorju, njegov to¬
variš pa je spuščal goste oblačke dima v čisti
zrak. Čez dolgo časa pa vendar Borbelv povzame
besedo:

„Mirko jaz vem da ti govoriš kar imaš v
sercu, zato ker si še mlad. A ko prideš v moja
leta, ko dostaneš bridke prevare, spoznal boš. da
ljudje nijmajo serca na jeziku, ampak govore

3 *

36

drugače kakor pa mislijo, lil tačas boš spoznal,
da si sedaj neumen ko to misliš. Ako pa tega
ne, si porini meč ali pa kroglo v serce, in ljudem
se bode serce olajšalo, da vidijo jednega roparja
manj. In jeli- morda nimaš ravno tako pravico
do življenja kakor drugi ljudje? Pozabi toraj
neumnost in zapomni si: „Kdor ne derži na Boga,
pa mora nasprotno." (Lepa ideja od življenja.)

Žalostno je Mirko povesil glavo, in reči
si je moral; da to kar je Borbelv govoril, je ža-
libog bridka resnica; namreč da se dvema go¬
spodoma ne more služiti, in da si je se svojim
Searvašem pekel zaslužil in milost božjo zgubil.

Šesto poglavje.

V razvalinah.

m

oletje in zgodnja jesen, je Mirkotu vsi-
kdar prekmalo potekla, ker le ta čas so roparji
prebivali v gozdu pod milim nebom. Navajen
dežja in vročine, mraza in solnčnih žarkov,
postal je krepke in čverste postave. Vedno jahanje
in borenje, ohranilo mu je moč in zdravje in ga
popolnoma uterdilo.

Vsa druga pa je bila po zimi, ko je debela
snežena odeja pokrivala lepo zemljo, ko so mesto

37

ptičkov, volkovi po gozdu tulili in lačni vrani in
krokarji fofotali sem in tje.

V lepi prijetni dolini, visoko gori na ska¬
lovju, stale so razvaline nekdajnega gradu, ki se
pa vkljub stoletjem še vedno nij popolnoma raz-
•derlo in razpadlo. Jeli je bilo to kedaj lastnina
kakega viteza ali pa uže od nekdaj roparsko
gnjezdo, kdo ve to povedati, popisati. Zadosti je,
da vemo, da je stoletje in stoletje uže preteklo,
in da razvaline še sedaj stoje. Morda si je tista
roka, ki se je tu med volkovi in divjimi zve¬
rinami naselila, tudi lepe verte obdelovala in
sadila, — je le misleče, a nikakor gotovo, vsaj
sedaj nij temu podobno, le v najmanjem ne. In
bolj se bi bilo čuditi, da bi se tu 8 dnij ne sli¬
šalo rujovenje volka in pa godernanje medveda,
kakor pa nasprotno.

No, in te razvaline so bile zimsko zavetje
roparjem. In ako pogledamo v notranje prostore,
še nij prenapčno. Vhod, res da pelje po mokrih
kletih in hodih, po katerih se vsako verstna mer-
cina nahaja, in ki so v skalo vsekani, da je z
kamenjem in gennovjem preprečen, vendar ko
pridemo po stopnicah v zgornje prostore, smo
iznenadjeni, videvši čedne in dobro ohranjene
sobe, in le oprava je bolj neredna. Kuhinja, se
svojim velikanskim kamnitem ognjiščem, bila je
le z najpotrebniši posodo oskerbljena, ■— in Mirko
je bil; ki je raženj vertil.

Spavniee so bile preskerbljene z mahom,
senom in' živalske kože so bile sem in tje pre¬
grajene; dve posebni sobi sti bili za obed in za
razvedrenje, ozaljšane z jelenovimi rogovi in
lepimi podobami, da, še celo biblioteko so imeli,
čez katero je bil pa le Borbel.v gospodar, ker
se drugi za njo menili nijso.

Zares, lepo zimsko zavetje, kjer divji ele¬
menti ne morejo svojih burk vganjati. In ravno
v teh časih se je Mirkotu najbolj roparsko živ¬
ljenje primerzilo, ker je videl razvade (v po-
polnej meri) svojih tovarišev. Pijanost, prepir,
poboj, surovost in nespodobnosti vsake verste so
bile tu na dnevnem redu, in temu se nij mogel
tako hitro odtegniti ko na planem.

Da bi se pa po neumnosti ne izdali, smelo
se je le o najpotrebnejših časih grad zapustiti.
In le kadar nij bilo snega, podali so se na rop,
ali pa le zato da se razvedre, in živali prevodijo.

Ako pa se je sneg bliščil po dobravi in
goščavi, bilo je tudi to veselje nemogoče, in Mirko
se je v takih časih, od Borbelvja napeljan, za¬
topil v knjige in brošure, ter si s tem preganjal
dolgi čas.

Borbelvj pa ga je učil tudi zemljevide ri¬
sati, ga podučeval v geogratičnih študijah, ga
učil francoskega in angleškega jezika, kar je
Mirko (in kar je vsem ogrom prirojeno, da imajo
dobre zmožnosti) prav dobro zapomnjeval. In iz

vsega tega se je dalo posneti, da je. Borbely
moral biti pred leti vse kaj druzega kakor pa je
sedaj, pa kdo nam bode to povedal.

Kolikor stareji, toliko modreji je tudi Mirko
postajal, in v svojo žalost je moral spoznati, da
Borbelv ne dela vse to iz ljubezni do njega,
ampak radi samega sebe. Čutil je njegovo lisičjo
zvijačnost, kako mu iz sovraštva do človeštva,
hoče vcepiti strupeni peklenski moral, in ga do
poti popolnega pogubljenja pripeljati. Pa akoravno
je bil Borbelv zelo oster poznavec človeškega
serca, vendar ga je njegova prekanjena modrost
vsaj pri Mirkotu ogoljufala. Zato, ker on pravega
vzroka nij vedel, zakaj da njegovega serca ne
more popolnoma spačiti, ker on nij vedel, da je
v Mirkotovim sercu še vedno strah božji.

Ker je pa Mirko predobro vedel, koliko da
Borbel\’ premore, in ako je potreba celo nasprotnike
njegove preslepari, in da jih na svojo nit ujame,
se je skerbno varoval, njemu le v najmanjšim
pokazati, da njegove namene pozna, in da ga je,
akoravno še otrok, vendar popolnoma „pogruntal“.
In tako je njuna prijaznost še vedno trajala, ako-
pram je Mirko v ravno nasprotno stran krenil,
kakor je pa Borbelv nameraval. Ker strah božji
in Njegova milost več premore, kot pa še tako
zalezovanje tega sveta.

Tako smo se privadili, da o Mirkotu še
vedno mislimo da je „otrok“. „Gyermek,“ otrok,

40

tako ga .imenujejo njegovi tovariši iz stare na¬
vade, ako ga po rokovnjaškem imenu „Sugar :
ne pokličejo. V resnici pa je „ otrok, deček “
postal cvetoč mladeneč, ki bi bil pri materi njeno
veselje in ponos. Od solnca in prostega življenja
bil je zagorelih lic, in lepi kodrasto černi lasje,
strinjali so se z malo tenko brado. Pleča pa je
imel velika in močna, in bil je kos vsakemu
korenjaku.

Pri ropnih napadih se je vedno vzderževal,
ako se nij moglo^ na kak način brez prelivanja
kervi to zgoditi. Ciste roke je še imel od človeške
kervi, in veliko zasmehovanja bi bil mogel več
poterpeti, ako bi ne bil uže dostokrat dokazal,
da o pravem času nij nič manj hraber in derzen,
kakor pa kak drug. Akoravno je bil on še ne¬
dolžen, vedno enako vesel, in akoravno so mu
bili tovariši tega nevošljivi, so ga vendar radi
med seboj imeli, in le redko se je kedo z njim
razperl. In tako je postalo ime „ Gyermek“, ne¬
vede, njemu v spoštovanje.

Nekega pustega zimskega večera, ko je
burja brez usmiljena tulila po verhovih stoletnih
hrastov, sedela je večina izmed roparjev pri kockah,
okrog velike hrastove mize v pervej sobi. Veliko
sklenic je uže stalo praznih na mizi in po tleh.
Jeden izmed roparjev, neka jeznorita živad, pa
je imel uže uro za uro nesrečo pri igri. Lica
so mu gorela, in žile na čelu so se mu napele,

41

med tem ko so se mu oči od preveč užitega vina
izbočile. Njegova široka pleča so se mu visoko
vzdigovala ko je na redko sopel.

Najedenkrat pa skoči kviško, kot obstreljena
zver, in nemogoč kake besede izreči, zgrabi pred
njim stoječo sklenico, ter jo z vso silo zažene v
svojega nasproti mu sedečega tovariša (kateri je
tudi sedaj dobil), da se je ta v svoji kervi zvernil
na tla. Divji vriš sedaj nastane. Jedni hite ker-
vavečemu na pomoč, a drugi zgrabijo nemirneža
ter ga pogovarjajo.

Z orjaško močjo se oprostivši sitnežev, kateri
so na vse strani nehote leteli, jel je iz vsega
gerla rujoveti, kot zaklana divja krava.

Poveljnik je pod kaznijo zapora vsak šum
in hrum prepovedal. Preteče stopi sedaj v sobo,
ter z ostro besedo zaukaže mir. Zdivjani pa je jel
še bolj rujoveti ter vse razdrobiti hotel. Nikdo
več si nij zaupal iti k njemu. Na to pa gre
poveljnik proti njemu, a divjak vzdigne stol da
bi ga pobil, pa poveljnik mu je bil urneji, zgrabi
ga se železno roko, in ga zaukaže zvezati.
Noge in roke so mu zvezali, usta pa zamašili,
ter vergli v kot na kup slame, in bil je mir.

Preteklo je po tej prigodbi nekoliko dnij.
Sneg je skopnel, toraj poveljnik odloči; napad
na neko zelo premožno mestice, katero se na
konju v urnem diru v nekoliko urah dospe. Rop
se posreči. Po noči. ko je vse spalo, napadli so

42

mestice, in meščani na to nepripravljeni, se nijso
zamogli braniti. Roparji pa so odšli z denarjem,
dragocenostmi in se živežem obloženi, prav brez
vsega hrupa na svoj grad.

Zaradi varnosti volja, vernili so se domov
po različnih potih, in posameznih oddelkih, in
radi tega so še le doma v gradu zapazili, da
onega, ki ga je ono noč poveljnik pustil zvezati,
nij med njimi. Ugibalo se je sem in tje, a za¬
ostalega pa le nij bilo. In slednjič se s tem umere,
češ; v boju je poginil.

Takoj jednega prihodnjih večerov, stal je
Mirko na straži, ter se je prav kislo deržal, da
je moral tu prezebljevati, a vendar pazno na vse
poslušal.

Pa čuj! Velika uhasta sova, sfofotala je
zdreves, ter letela dalje v goščavo, za njo se je pa
vsulo nekoliko snega, ki je še ostal na drevju.
Nijkdo bi se še za to zmenil ne bil, pa stražnika
je to vse drugače vznemirilo.

Da, Mirko je bil uže skušen v vsili slučajih.
— Najmanj sumljive stvari, na katerih navadno
oko ne bi gotovo nič sumljivega zapazilo, nje¬
govemu pogledu nij odšlo. Letanje ptičev, beganje
divje zverine, vsak pogib spodnjih drevesnih vejic,
imelo je zanj svoj pomen, iz katerih je posnel,
kolikor je stražniku potreba.

Svitlo njegovo oko se je zarilo med temno
germovje, in uho je na sapice vetra poslušalo.

43

Ne najnianje stvarice mi ne zapazimo. Grobna
tihota je vladala v gozdu. Neumno bi bilo, ne¬
varnosti se bati.

Vendar je ropar v temni hodnik zginil, ter
ob steni šlataje špage iskal. Jeli se mu sanja?
Natančno ve, kje da je, a sedaj jo nij.

In sum se mu je zbudil: „Nekdo, ki je

tukaj znan kakor on in njegovi tovariši, jo je

skrivši odstranil. “

Z enim skokom premeril je hodnik, ter stal
pred pijočo veselo družbo.

„Arulasch!“ *) zakričal je, in kot bi trenil,
so skočili betjari na kviško. V trenotku so v

orožju. In prostori so na mah spraznjeni in pri

tem so uže pri konjih. Straža odvali kamen od
vhoda, in takoj je med drugimi, ki so uže na
konjih. —-

Mirko je pravo zadel. Prej ko je bil pervi
ropar na prostem, obkolili so meščani in vojaki,
kateri so jim bili podpora, grad popolnoma, in
še sanjalo se jim nij, da taisti, katerim to velja,
uže na boj pripravljeni čakajo. Vodja njih pa
(ubežni ropar), vodil je malo trumo pogumnih k
vhodu, ki je bil s kamnjem zavarovan.

Ravno so se pripravljali jo odstraniti, in
drug oddelek konjikov pred stalni izhod izdajavee
postavi, pridere roparska truma z vso silo iz

*  Izdaja!

44

vhoda. Takega hitrega izpada pa obležniki nijso
pričakovali. Sicer so od vsih strani nad roparje
streljali, a zamanj je bilo, se njih sili ustaviti.
Noč je dobrohotno njih postave zakrila, suho
vejevje je pokalo pod silnim begom konj, a na
preganjanje misliti: bilo bi neumno.

Med tem pa beguni zaslišijo l.jut boj sem
od grada ter obstoje. Poveljnik jih imenuje.
Jednega nij — Borbelvta. Preveč jih je, kot pa
da bi jih premogli,“ de na to poveljnik. „Kika
a maga fazeka melle szit!“ * Ali se slavno oprosti,
ali pa pade kot junak. Živega pa ne bodejo
dobili. “

„Jaz pa grem nazaj ! 11  zakliče Mirko. In
svojemu imenu jednak, bil je proč.

Takoj ko je prispel do zadnjega germa k
gradu, pa ugleda da se Borbelv z množico jezdicev
ljuto tepe.

Pri tako iznenadjenim njegovim prihodu
dobil je Borbely vsaj nekoliko „duška“. Jezdici
zaženejo se nanj, a tudi Bobelj ko je dobil novo
upanje, se spusti v boj, in z nepopisljivo hrabrostjo
in serčnostjo sta premagala nasprotnike, ter v
divjem krohotu zdirjala v temni gozd. Iz vsili
gerl zadoni sedaj priserčni Eljen ** ko dospeta
tovariša do svojih, ako ravno v mrazu, vendar vsa

* Vsak je sebi najbližnji.

** Živijo.

45

premočena. Borbelvje bil le nekoliko ranjen, in
akoravno je bil izverstni boritelj, vendar bi bil
onemogel, ako bi ga Mirko rešil ne bil.

Maj  i - ■ " / v

Sedmo poglavje.

Predpustni ples.

^ kastelu je bilo vse živo. Premožni
general Fašfelaš ga je od prejšnjega gospodarja,
ki je vse svoje premoženje zaigral ter za popotno
palico prijel, kupil, ter se na vso moč prizadeval,
tekmovati z najmogočnejšimi Magnati.

Kar škripalo je pod nogami, tako je bilo
merzlo. Počasi so se izžigale svetle zvezde na
modrem nebu. V kastelu Fašfelašu pa seje imel
prirediti nad vse sijajen ples.

Polagoma so se vozili gostje v kastel, ter
v dragocene kožuhe zaviti, stopali po razsvitljenih
stopnicah, spremljani od bogato oblečenih slu¬
žabnikov, ter poizginili v sobah, da se potem
podajo preoblečeni („v maškorah“), v brilantne
sobe. Veselo se je čula godba v krasnih prostorih,
in prijetno doneče ciganske melodije so razvese¬
ljevale poslušalcevo uho. Vedno bolj so se polnili
prostori, in še vedno so dohajali novi prišleci.

Tu se je videlo vsake verste narodne noše;
starinski magnatovski plašči so šterleli zlatih

'46

okvir iii dražili kamenjev, široke turške hlače
so abotno visele velikanskemu ogru ob ledju,
arabski poveljniki, perzjiani, in indijski velikaši
so bili pomešani med seboj, in nič manj dragoceno
nijso bile gospe in gospiee oblečene. Vino iz
raznih dežela, in likeri najboljših tovarn so slu¬
žabniki gostom ponujali, in čez dalje bolj se je
veselje množilo.

General in pa njegovi pa so bili od gostov
s pohvalo in čestitanjem povzdignjeni v višave, a
zopet nadrugem kraju obrekovani radi prevelike
častila-komnosti. Toraj tudi tu, dve stranke.

Najzadnji se pripeljejo bogato oblečeni gos¬
podje s krinkami (larfami), v vsaki kočiji po čve-
tirje in dva strežaja, ki pa sta bila tudi po¬
polnoma maskirana.

Od teh spremljani, stopajo gospoda ponosno
med verstami čakajočih strežčekov v oblačilnico.

Med tem, ko so uže dalje časa tukaj sem
in tje šetali, ter služabnike polagoma odpravili,
uvidilo seje, da so poglavitne reči, velike vred¬
nosti na vozeh (kripah) pozabili, in odposlali so
še zadnje nadležnježe (nam. služabnike) po te reči,
kateri se, nadjaje obilega darila, hitro razperše.

Dva gospoda izmed ostalih pa stopita v
bližnjo sobo, odpreta se silo druga vrata, in
dospeta tako v kapitanovo biblioteko. Na pisalni
mizi pa so ležali dragoceni zasluženi redi in me-
dalije njegove, katere je navadno vedno nosil.

47

Med tem pa so se služabniki vernili se
zabojčki, in ostali gospodje jim označijo, da se
uže dva iz med njih med plesavci nahajata, in
kamor tudi sedaj izginejo, sprejeti od brezštevilnih
postrežnih duš.

čez dobre pol ure pa tudi njih zaostala
tovariša stopita v dvorano, in akoravno pri splo¬
šnem veselju tak prihod ne vzbudi nikake po¬
zornosti, vendar se je vse čudilo, kako da nijsta
prišla po navadnem, neverjetno okinčanem mo-
stovžu v dvorano, ampak ravno od nasprotne
strani.

Prestrašen gre General do njih, kateremu
se v njegovo zadovoljnost opravičita, poklonita
njegovej gospej, in se potem mej vesele goste
pomešata.

Takoj na to pa se prične ples po fran¬
coskem redu, in še le za tem zagodejo cigani,
(katere pa si ne smemo predstavljati take, kakor
so naši navadni) narodni ples; Chardasch. Vedno
bolj urno so se plesavci vertili, se zopet iskaje,
in bežaje sem in tje podili.

Slednjič vendar godba utihne, ubira svoje
inštrumente, in plesavci so si z okrepealnimi
jedili, ohladili svojo kri.

Uže je godba dala znamenje k drugemu plesu,
ko general ugleda, da je bil neki izmed gostov,
bogato z redi in medalijami okinčan, in jeden
izmed obedvojih, katera sta nekoliko poprej iz

48

njegovih. sob prišla. Poprej pa, ali jili še nij imeL
ali pa jili je imel skrite.

Tudi drugi gostje so ga začudeno opazovali,
kateri pa se nij cisto nič za to zmenil, ter
ravno tako veselo neko gospico zabaval, kakor
pa poprej.

Tudi generalova gospa je bila radovedna,
toraj vpraša svojega moža: „Kedo je ta, ki ima
tvoje medalije? Vse se vprašuje, ugiba, a vendar
ga nihče ne pozna, toraj vsaj meni povej, morda
je kak tvoj prijatelj, kak General?“

In ravno se je ta hotel sam s ptujcem v
razgovor podati, ko se godba prične, in to več
nij bilo mogoče.

Vse je pozabilo nanj, in tudi on je kakor
po nevedoma generalu odšel, si plesalko priskerbet.

Tudi drugi ples se je jednako veselo končal,
in takoj za tem se odgerne zagrinjalo, in vesela
igra se prične, in še le sedaj je vzbudil ptuji
general vsih pozornost sebi. Naslonjen na neki
steber, gledal je neprenehoma domačega generala,
posestnika kastela.

Tudi ta nij bil v igro zamaknjen, ampak
ptujec z medalijami, jenakimi njegovim, delal mu
je preglavico. Ogledal se je po njem in vjel se
je z divjim ptujčevim pogledom.

Vest mu sedaj nij dala več miru. Le obo¬
tavljal se je še, jeli hoče v svojo biblioteko iti,
ako so še njegovi redi na pisalni mizi, ali pa

49

kar naravnost ptujca nagovoriti o njegovem stanu.
Mogoče da je kak preširen magnat, ki ga se
svojim bleskom osramotiti hoče, pa kako je potem
v njegove privatne sobe zašel, ker več se nij
mogel spomniti, kako se mu je oni o prihodu
v dvorano opravičel.

Vstal je toraj in šel k njemu, kateri se pa
še zmenil nij zanj. Od jeze mu je kri kipela.
Kedo si le upa, njega, generala in bogatega po¬
sestnika tako zaničljivo sprejeti, da se še zmeni
ne zanj?

Popolnoma se toraj ptujcu približa, ter mu
po tihem reče: „Ti redi in medalije so taisti
kakor jih jaz imam."

„Da, vaši," odgovori mu ptujee, brez da
bi se bil le količkaj genil.

„Kako to mislite? Kako se to razume?"

„Kakor hočeš, in ti drago."

,,Ha! kedo je to?" odverne general kipeče
ter glasno, tako da so se gostje radovedno jima
pridružili.

„ Taisti, ki bi bil lehko j eden izmed pervih
kavalirjev, ako bi mu ne bil nek ničimurni pred¬
stojnik dobrega imena odvzel s tem; da ga je
zatožil. “

Ponosno se skloni General kviško.

„In nečimurni predstojnik bi on nikakor
ne bil," reče glasno, „ako bi bil ta, ki tu stoji,
kateri je nepovabljen se upal tu sem priti, svojemu

4

50

predpostavljenemu spodobno spoštovanje ohranil,
in mu pokoren bil, — brez ozira na dolžno za¬
hvalo. Dvakrat je njegov predstojnik za njim
dolgove plačal, pervega kavalirja častne dolgove."

„Da spoznala sva se!“ zakliče sedaj ptujec
ves peneč, ter verže svojo krinko proč. „Radi
tvoje zatožbe, bil sem degradiran, za jedno stopinjo
ponižan! In glej General, to je zadostovalo, da sem
slekel vojaški plašč in tebi neizbrisljivo sovraštvo
zaklel. In ura spolhitve, ura kervavega maščevanja
je odbila, čez dolgo, dolgo let! Pomni si, da
Kampli, poveljnik hrabre roparske čete ne pozabi
veliko. Dostokrat je uže mislil da te ima v svojih
rokah, a vsikdar si odšel.—

„ Sedaj pa — General, potegni meč!“
Nepopisljiva zmešnjava je nastala.

„Roparji, roparji!“ kričali so vse navskriž,
in kedor je imel meč, zderl ga je iz nožnic.

Hitreje kakor je Kampli mislil, bilje obkoljen.
Sicer se je zanašal na svoje tovariše, ki so njegove
nasprotnike skušali z besedami odverniti od njega.
Pa tu se nij dalo misliti in prevdarjati, ako si
je hotel še glavo ohraniti. Po bliskovo je zavihtel
meč, in General je se smertnim krikom zdihnil
svojo dušo.

Leskeči žvižg je preletel sobano, in njegovi
tovariši so stali pri njem, skozi različna vrata
pa je prihrulo kake dvajset betjarov z napetim
orožjem.

51

In novi žvižg se na dvorišču začuje!

„Končano je,“ reče poveljnik osupnjeni
množici z divjim krohotom. In na Generala kazaje:
„ Storite kar hočete z njim, morda še kedaj vojsko
nad nas pripelje."

Nezaderževan je zapustil sobano, kjer je
vladalo pred malo časa veselje, a sedaj pa strah
in trepet. Vsaka stran ima dve različne strani.

In ko je koračil mimo zvezanih strežajev,
je ves zadovoljen dejal: „Da, v resnici lepa noč k 1

Služabniki pa, ako nijso bili zvezani, so pa
pijani po kotili ležali.

„ Jeli je vse v redu?" vpraša poveljnik, ko je
stal na dvorišču med svojimi. „Take bogate
žetve pa nij povsod."

In z veseljem mu odgovore, da je vse, kar
se je le dragocenega dalo vzeti, v vrečicah za¬
varovano.

„Dobro, toraj dalje!" odgovori veselo. „Vo¬
zove pa naj imajo za vzameno, da jih prav kmalo
njegovim lastniku nazaj oddajo."

Ponosni na bogati plen, podili so se roparji
kakor budil .* v temno noč.

Le jeden je bil videzno pobit, in ta je bil
Mirko.

Prostovoljno je pustil konju svojo voljo, in
za neslane, pregrešne pogovore poveljnika in
Borbelpta se nij zmenil. Vedno mu je bil le čin
v sobani kastela pred očmi. Slišal je govor obedveh

4 *

52

nasprotnikov, in on je le Generalu prav dal, in
zaničeval je Kamplijevo na videz viteško obnašanje,
v resnici pa neznansko zanikerno djanje, da je
Generala še popred, da se je mogel braniti, pre¬
sekal. Tudi se je jezil nad Kamplijevim sovraštvom,
da je ravno v največji sreči nasprotnika umoril.
Pa tiho je mogel take misli gojiti, ker govorilo
se je le od Kamplijevega neprestrašenega po¬
guma in derzovitega obnašanja, pa od bogatega plena.

Mirko je bil popolnoma zoper tako junaško
djanje, in še poveljniku odgovora nij dal, ko ga
je nagovoril.

Začudeno ga Borbelv pogleda.

„ Gotovo ti je strah v ude všel,“ reče mu
zasmehljivo. „Jeli nijsi vesel bogatega plena? To
bo življenje, hm! In še za stari dan se bode kaj
prihranilo, hm!“

„Zato pa bi ne bilo potreba kervi prelivati!*
odverne mu Mirko nejevoljno.

„Sziikscheg torvenyt rout!“* -— odverne
Borbely.

„Tu nij bila sila, “ odverne Mirko burno.
; ,To je bila uže zastarana reč, za katero nij nihče
vedel poprej, in ker smo hili prevarani, ne vedoč
zakaj da gre.“

Poveljnik pa pri teh besedah tako silno
konja spodbode, da se ta visoko na kviško spne.

* Sila kola lomi.

53

„Molči!“ reče mu Borbelj na tihem. „Ne
draži ga še bolj, ne misli, da si že dosta močan,
z jednem udarcem te bode umoril."

„Jaz se ga nič ne bojim!" — zakliče
Mirko.

„Potem pa se še midva poskusiva, pre-
derznež!" zakriči poveljnik ves raz sebe in po¬
tegne meč.

Tudi Mirko potegne meč, in s klicom: „v
božjem imenu!" postavi se pred Kamplija.

Borbelv pa se zažene med nju in zakliče.

„Stojta! Ti si še otrok, da! neumno dete!
In ti Kampli, jeli naj se lev nad mravljo spravi
da jo požre!"

„Le pusti naju, da se vidi, kedo je lev in
kedo pa mravlja!" in s temi besedami seje zopet
poveljniku nasproti postavil.

Z vso močjo maline ta po njem, pa Mirko
mu hrabro meč odbije, ter z vajeno roko suče.

Borbelv pokliče roparje vkupaj, in se zopet
med nju, zažene.

,,Kampli, spomni se svoje časti, danij vredno,
da bi se z njim boril!" kliče ta pomirljivo. „Za-
dostenje pa bodeš dobil, zato sem ti jaz porok.
Pusti to! In ti Mirko. Ti dobro sučeš svoje
bodalo, le preveč se nasproti velikanu med nami
„obrajtaš!“ Jeli se bodemo sami med seboj začeli
pobijati, da prihranimo delo našim sovražnikom ?

„Jeli nijsmo vsi jednega rokodela?"

54

In ves se je toliko roparjev med nju pririlo,
da sta morala orožje pustiti, ter mirno odjezditi
dalje, na svoj novi tlom, dalječ proč od grada,
od koder so bili ono noč pregnani, kjer pa nij
bilo tako prijetno kakor na prejšnjem, ker so
imeli le dve votline, jedno ljudem in jeclno pa
konjem v stanovanje.

akoj prihodnje jutro je bil Mirko obsojen.

In ko so ga poklicali, govori mu poveljnik
tako-le: „Tvoje včerajšno obnašanje nam je po¬
kazalo, da ti manjka trezne premišljenosti in
odločnosti, in da še nijsi dosta pogumen. Zatoraj
je v  Borbelv izrekel, kako se ima s teboj ravnati.

Še le ko bodeš sam kale rop, z velikimi nevar¬
nostmi obdan prevzel, in modro kot poveljnik
vodil, bodeš nam zopet jednak. Pri pervej pri¬
ložnosti se ti bode to velelo, in upamo; da bodeš
svojo nalogo, dobro prestal. “

No, in taka prilika seje takoj perve po¬
mladanske dneve pripetila. Zvedeli so namreč po
svojih ogleduhih, da se imata v kratkem, dva
novoporočena zakonska para, blizo tu memo pe-

Osmo poglavje.

Britke ure.

Ijati, namreč: „jeden ogerski, in jeden pa angleški,
kateri ima veliko dragocenosti pri sebi, in tudi
popotne liste so roparji pogostoma rabili, toraj
vseskozi dober plen.

Poveljnik ga pokliče k sebi ter mu naroči,
se na vsak način teh stvarij polastiti. Ker bode
pa 14 pandurjev, t. j. vojakov zakonska para
spremljevalo, bode ravno toliko pomočnikov seboj
dobil. On jim bo vodja, in bode moral sam z
lastno roko, juvele in pa vse drugo vzeti.

Mirko je imel velik dušni boj prestati. Ne¬
ža ohranenje svojega življenja, ampak kot na-
padnik bode prelival in razdjal srečo mladih
zakonskih, v pervih trenotkih dvojne spomladi.

Teh mislij se kar nij mogel iznebiti, in
uže je mislil ubežati. Pa kam se hoče oberniti,
kam hoče betjar iti? Dolga leta ga ločijo od
matere. Leta? — Ne. Njegovo roparsko življenje
ga loči od svojih. In ako tudi pride domov, kaj
ga druzega čaka kot zapor, in morda — vislice.
Ker z jednakimi ljudmi nijso sodniki usmiljena
imeli. Upanje v prihodnjost je bilo prazno, pa še
bolj v proteklost.

Skoraj je obupal. In uvidel je; da mu ne
ostaja druzega kot betjar ostati, in si vsaj pri
teh veljavo pridobiti. On hoče in mora to slavno
spolniti, da ga vsaj njegovi tovariši ne sklučijo
iz njihove srede. In teh misli se je oprijel kot
rešilne ladije vtopljenec na morju. Vse to pa je

Borbelv prav dobro vedel, kako se v njegovih
persib godi, in na tihem se je smijal.

Lep pomladanski dan je bil. Milo je sijalo
solnce v dolino solz, in ptički so pevali; slava
Bogu. Kolikor bolj je solnce vzhajalo in naravo
obsevalo toliko bolj se je tudi serce olajšalo mla¬
demu vodju, kateri je na čelu malej četi, po¬
nosno jahal po gostem lesovju.

Obljubil si je Mirko; da ne bode kervi
prelival, in še več, omamljen od lepega po¬
mladnega jutra, je gorečo molitev pošiljal k ne¬
besom.

In vendar na takem potu? Čutil je, kako se
molitev in morija slabo strinja, pa tako daleč še
nij prišel da bi se z jednim mahom iz hudobij
izmotal, čutil je, da bode dosegel v pokori prostost,
a vedel si nij pomagati, ker je bil s hudobnim
duhom popolnoma preprežen.

Za napad pa je bila neka ozka soteska od¬
brana. Na obedveh straneh so šterlele mogočne
skale proti nebu, in ob podnožju je bilo gosto
obraščeno germovje.

Mirko je roparje tako razdelil, da so se ob
obedveh straneh v germovju poskrili, ter jim
strogo zapovedal; da še le o pravi nevarnosti
smejo za resnico streljati, a tako pa le za strah.
S terdnim naprejvzetjem se je postavil sam se
sedmimi tovariši ob vhodu, kateri so imeli glavno
nalogo.

57

Ko je vse v red djal in svoje orožje pre¬
gledal, zginila je vsa rahločutnost iz njegovega
serca, in bil je zopet popolnoma ropar, kateri
ne misli druzega kot rop in umor.

Le to si je terdno sklenil, ne preje kervi
prelivati, kot v najhujši nevarnosti.

Nij še preteklo dolgo časa, ko se čuje ro¬
potanje koles, in peketanje konjskih kopit.

Še jedenkrat pregledajo roparji svoje orožje,
ter se skerbno v germovju poskrijejo, ter iskrenih
očij v daljavo pazijo.

In glej! Najpervo je prijahalo 6 pandurjev
z napetimi puškami, za njimi pa so 4 gavelni
vlekli velikansko kočijo, majhen manjo kot noetovo
barko, in za temi je prav leno 8 pandurjev
krevcalo.

Mirko je toliko časa počakal, da je ta sprevod
prav popolnoma v sotesko prišel, in še le sedaj
zažvižga, in od vseh strani so roparji lezli kakor
iz tal, ter planili nad vojake.

Vojaki pa na tak sprejem ne pripravljeni,
in ko uvidijo množno število roparjev, in ko so
jim jele krogle okrog ušes brenčati, vderli so jo
v divji skok ne zmenivši se za vse drugo.

Globoko se je Mirko oddahnil, ter je takoj
uvidel, da se bode vse brez kakih posebnosti
sponeslo. Stopil je toraj k vozu, odperl vratiča,
ter prav pohlevno za juvelen zabojček prosil, in
da mu potna pisma oddajo.

58

Odgovor pa mu je bil pištolni strel, in
krogla je Mirkotu lice posnela. Ta nepričakovani
napad pa ga je tako razvnel, da potegne pištolo
iz za pasa in ustreli. Nasprotnik pa se zverne
zadet v blazine. Strah, groza, tarnanje in prošnje
so se verstile v vozu. Juvelni zabojček so mu
izročili, in ko ga Mirko ugleda je bil popolnoma
zadovoljen, in ko je imel tudi potna pisma v
svojej roki, zahvalil se je za obedvoje, ter izrekel
svojo žalost nad neprotrebno nezgodo. Zapre zopet
vratiča, da bi ne slišal še dalje tarnanje nesrečne
neveste, kateri je on veselje in serce poderl.
Potem ukaže vozniku urno dalje, in „kaleša“ je
odrinila iz osodepolnega mesta.

Mirko poda kaseto jednemu izmed tovarišev,
ker njega je pekla kot žerjavica. Za druge je
rop podvzel, kateri se je tako žalostno končal.
Naj uživajo sad njegove pregrehe! on pa si je
sklenil, da neče ničesar.

Hudo mu je bilo ko je premišljeval storjeno,
akoravno je obljubval, zapovedoval še drugim;
ne kervi prelivati, je pa on jedini pregrešil umor
dveh sere.

Pa slednjič se divje zasmeje.

„Borbely,“ mislil si je, ,,katerega se ogi¬
bljem kot strupene kače, ima vendar le prav. Jeli
nijsem bil primoran to storiti? Ptujec je imel
seveda pravico po meni kot napadniku streljati,
pa sedaj je bil on napadnik, in meni je šla ta

pravica. Pravica ali krivica, vse gre v jedilo mero,
v jedno čašo?“

Globoko se je zamislil, in grenke solze so
mu lile po bradatem licu.

Brez da bi se bil po tovariših ozerl, zašel
je na napčno pot, in ravnokar je stal pred lepim
gorskim jezerom. Dalje toraj nij mogel, in tako
je bil zmeden, da nij vedel, kam bi se bil djal.

Pustil je toraj konja stati da se odpočije,
da se potem verne in pravi pot dobi. Dodbro uro
hoda je moral jahati, ko začuje v nekem germovju
razburjene možke glasove upiti. Že se jih je
nrslil ogniti, ko ugleda konje svojih tovaršev.
Zatoraj jo krene k njim, in v strah roparjem je
uže ta trenotek med njimi stal. Odperli so ju-
velni zabojček, ter njegovo vsebino na nek plaš
stresli. Hudo so se prepirali za nje, in nekteri
so uže po orožju segli.

„Vsak je svoje sreče kovač ! 11  reče jim
Mirko zaničljivo. „Pa bratci, dosta ste se uže na¬
gledali, toraj spravite zopet nazaj! Kar na mene
pride, vse bode vaše, kakor gotovo sem jaz
Šugar!“

Prestrašeni so „gavnarji“ kviško skočili, ko
je Mirko med nje skočil, a pri zadnjih besedah
so ga veselo obkolili ter ga skoro po rokah
nosili.

„ Do volj je tega! zakliče jim Mirko zanič¬
ljivo. „Na konje in naprej, da o pravem času

60

dospemo domov. Tudi doma nas željno zarad
juvelov pričakujejo."

Vkupaj so odrinili domov, Mirko zamišljen
v bridko uro, ki jo je danes prestal, in druga
druhal je bila v juvele zatopljena, marsikateri
si je mislil; „ko bi Mirkota o pravem času ne
bilo, po njem bi bilo in juvelov potem ne bil
dobil."

•Deveto poglavje.

Razmere so se preobernile.

onega napada v divji soteski, pre¬
teklo nekoliko let. Mirko, ki nij bil nijkdar la¬
komen in vedno pošten in zvest, ter ljubljenec
usih, nij več nekdajni nedolžni mladeneč, in v
njegovem zagorelem obličju se ie videzno bralo
njegovo življenje. Njegovo nekdaj tako čisto čelo,
je bilo večkrat s temnimi progami obdano. Vsa
njegova postava pa je očitno kazala' železno nje¬
govo voljo. Čez vse, kar je še kedaj doživel, mu
je oni prigodek v soteski, življenje najbolj grenil,
ker neizbrisljiv je bil njegovemu spominu. Se le
sedaj je roparsko življenje v njegovi popolni
meri gerdobije spoznal, in rad bi bil postal kaj
druzega, ako bi se le mogel med človeško družbo
nazaj verniti. Vse hvale, katero mu je ljudstvo

fil

priznavalo, zaradi njegove strahovite prederznosti,
lijso mu zadovoljnosti zamogle dati, in le to ga
je veselilo, da od onega osodepolnega spomladnega
dne, nij več prelival z lastno roko nedolžne kervi.
Nijkdar se nij na druge zgovarjal ali pa druge
krivil, ko ga je huda vest pekla, da so mu drugi
pregreh krivi, in zategadelj je bil boljši, kot
marsikateri pošten (vsaj na videz) človek, ki pa
v resnici še veliko huje greši kot on. Pomisliti
pa se mora, da je on kot ropar bil bolj pošten
kot pa tisti hinavci in hinavke, ki po nevrednim
sv. zakramente prejemajo in božje rope delajo,
ker noč in dan obrekujejo in bližnjega oberajo
do. belili kosti, in ki ne vedo, da se človek tudi
z jezikom lehko ubije in umori, in ne le jedino
z orožjem. In veliko takih ima več človeških
življenj na svojej vesti, kakor pa jih ima Mirko.

Jedini Mirkotov skušnjav ec pa je bil Borbely.
On je bil kriv, da je moral Mirko oni rop voditi,
in to je storil iz gotovih vzrokov.

Borbelv je spadal med tiste ljudi, katerih
se človek ne more z lepa znebiti, in ako se ž njim
hočeš razdvojiti, se ti zna tako lepo izlizati, da
si sam nad seboj jezen, ker si se ž njim spreti
hotel.

Tudi Mirko se Borbčlvta nij mogel otresti.
Bilje, da sam nij vedel kedaj, tako zvezan z njim,
da brez njega živeti nij mogel, in kedar se je z njim
speri, vedel ga je ta z največji ljubeznjivostjo

tako k sebi privabiti, da še tega sapazil nij. A
vse to pa vendar v Mirkotovim sercu nikakor
nij prevladalo, in iz celega serca ga je peklo, ko
je videl da ga Borbelv na vsak način se svojini
moralom in zvitostjo hoče v pregrehe in uboje
zapeljati.

Največ pa so dolga zimska večera v to
pripomogla, da sta Mirko in Borbelv veliko več
vkupaj občevala kakor pa po navadi. Mesto s
tovariši kartati in se prepirati, je Mirko raji bral
in risal, in ker je bil Borbelv vedno v tem za-
popaden, sta veliko dolgih večerov vkupaj pre¬
sedela, ter si s knjigo čas tratila.

Kako neenake duševne dela pa so katerega
zanimala, se razume. Borbelv je le vedno v tem
tičal; kako bi še bolj zvit postal, med tem ko
je Mirko jedino le dobre podučljive bukve bral,
ter se tako vedno bolj do dobrega ohranil. Po¬
vedati pa tudi moramo; da si knjig nijsta nijkdar
kupovala, ampak v kakej knjižnici zastonj dobila.

Posebno se je pa roparjem po gradu tožilo,
ker te votline so bile zelo jamerne za stanovanje.
Ako so le količkaj kurili, morali so votlino radi
dima zapustiti, ako pa tega ni bilo, jih je pa
zeblo prav po zlodjevo, ha, ha! Posebno mokrota
jih je nadlegovala, pa zadnjo zimo še naj bolj ;
ker je bilo vedno mokro, sneženo in viharno
vreme dan na dan, toraj so roparji sklenili, po¬
iskati si drugega zimskega bivališča. Ker je pa

63

poveljnik na vse kriplje le v ta berlog tiščal,
(seveda zaradi varnosti) in ker je bila kakor
smo uže rekli neznansko huda zima, jeli so nad
poveljnikom tarnjati, ter vse to le njemu pri¬
pisovati, in tako je nejevolja do njega, od dne,
do dne rastla in kipela. Ker je pa to uže po
starej navadi, da ko se kje splošna nezadovolj¬
nost prične, je rado še kaj več, in ko pride še
hudobni duh podpihovanja, zahteva vse ljudstvo
žertev, ter hlapa po kervi; da se osveti.

Kar je pa roparje še najbolj kačilo je bilo
pa to; da ko je poveljnik kako reč delil, je
vedno katerimu več dal kakor pa drugim, in
očitno se je videlo, da le „za svoj aržet“ skerbi.
Tudi potna pisma onih zaročencev je sebi ob-
deržal. Velikokrat je ure in ure prehodil pred
votlino, bil je bolj grob kot kedaj, in vse njegova
povelja, akoravno zoper voljo podložnih, silil je
k hitremu spolno vanju. In ker je vsakega izmed
svojih popolnoma poznal, uvidel je kmalo, da mu
merze, in še okrutneje je postopal do njih, ker
dobro je vedel, da se ga boje in tresejo pred
njim.

Kar pa je bilo še bolj pomenljivo, to je
bilo Borbelj jevo zaderžanje. Tudi on je bil sila
skop in lakomen, in kar je bilo popolnoma ne¬
naravno, bil je tudi zapravljivec, pijanec. In to
ga je najbolj grizlo, da poveljnik še z njim nij
pošteno delil. Nevošljivost mu je razjedala serce,

64

in poželjivost mu je sijala iz očij. Pa to mu nij
še bilo zadosti, ampak tudi drugim je svoje misli
razodel, češ: „Poveljnik sam kravo molze.“ Le
Mirkotu se tega nij zaupal, ker je bil jedenkrat
uže zavernjen, in za to, ker se je pred njim, le¬
pega delal. Mirko pa je vse jedno zapazil, da
se nekaj na tihem snuje, in da je Borbelj gotovo
zraven.

Nekega dne pa odjezdita na povelje vodni¬
kovo Borbelv in Mirko po okolici, jeli da se ni
kaj sumljivega pripetilo. Da gresta k svojim ogle-
duhim pozvedovat o vsekakoršnih slučajih. Obedva
sta bila vesela, da se zopet nekoliko sprehodita,
da imata zopet opravilo, ker v votlinah je bilo
zelo nezdravo in dolgočasno, in nekateri so uže
zboleli in trije umerli, in leže v gozdu zakopani.

Zvečer pa sta se še le domov vernila.

Bolje ko sta se votlini bližala, toliko bolje
se je čul hrup in šum, ter divje upitje in prepir,
potem pa se začuje pok, ki je dalječ odmeval po
tihem gorovju.

»Spodbodimo konja!“ zakliče Mirko, „meni
se nekaj dozdeva, upor ! 11

Borbelv nij ničesa odgovoril. Obedva sta
spodbodla konja, ter sta v prihodnjem trenotku
pred votlino. Se nijsta izstopila, ko so roparji
svojega mertvega poveljnika iz votline zagnali.

»Moj slut se je vresničil, on je umorjen!
Nesramni lupeži ! 11

65

„ Tiho! “ šepne mu Borbely, Jeli jih hočeš
združiti ? Ali naj na te pride versta? Taki so
kot divja zver ko se napije vroče kervi. Reči se
morejo viditi kakor so, in vsakega smert čaka*,
prej ali poslej . 11  —

„Pot pred večnega Sodnika, ki je uže dolgo
prizanašal, in slednjič vendar kaznil!“ odverne
mu Mirko.

„Tepec ! 11  zasmehne ga Borbely. Še več je
je hotel govoriti, pa trop splašenih vran je sfo-
fotalo iz germovja.

„Tu pa nij vse na pravem mestu ! 11  —
reče Borbelv skerbno. „ Smert še več žertev
zahteva . 11

Na njegov klic se druhal hitro oboroži in

snide.

Pa tudi mesec je posveti iz za hriba, ter
bledo obseval samotni gozd.

„Tu so ! 11  zakliče Borbely prestrašen. „Iz-
dajavec jih zopet pelja! Beži naj kdor živeti
hoče! Preveč jih je ! 11

Že so jih vojaki od vseh stranij obdali, in
dva roparja uže na konjih sedeča, zvernila sta se
težko zadeta na tla.

„Božja pravica ! 11  mrmral je Mirko.

Borbely ga potegne za seboj. V senci gostih
smerek ju vojaki nijso zapazili, toraj sta zdravo
kožo vendar le unesla, med tem ko je pred jamo
obupni boj divjal, boj na življenje in smei't, raz-

&

66

tresene čete, katera je bila po zgubi večih, po¬
sebno poveljnika, kakor čreda brez pastirja.

Deseto poglavje.

Čez dol in plan.

cblžCoot od hudobnega duha preganjana, po¬
dila sta Borbelv in Mirko po temnem gozdu,
večkrat se vstavivši, ako so jima morda vojaki
za petami. Še celo konja sta vsa plaha in divja
begala po bosti, in čez nekoliko časa sta bila ta
dva dalječ od vojakov proč.

Kot navlašč, prijahala sta do neke razpa-
dene koče. Obotavljala sta se sicer konja v to
peljati da se odpočijeta terdega teka, ker gozd
se mora uže kmalo končati in da jih morda
pandurji ne zasačijo, nijsta vedila ali bi ostala
ali pa ne. Pa, sila kola lomi. Živali se morajo
odpočiti, ako hočeta drugo jutro beg nadaljevati,
in ako hočeta tudi dalje jahati, morda jim sreča
ne bode več mila.

Počasi sta vodila konja ob koči da se ohla¬
dita, potem pa sta oprezno vstopila v kočo, kjer
jima je prijetni duh sena pokazal, da se najahata
v hlevu, ki je še pred kratkim služil v to; seno
bližnjih travnikov tu noter spravljati.

Od veselja sta konja z razgetanjam seno
pozdravila, a jezdica pa sta se s turščnim kruhom
zadovolila, ostankom dopoldanjim.

Ko se je zdanilo, pa sta. osedlala konje,
ker tu nij bilo varno več ostati.

„Kam?“ vpraša Mirko obupno, in le z ne-
voljo je zapustil prijetno ležišče.

„Kam?“ odverne mu tovariš. „Preveč me
najedenkrat vprašaš. Jaz mislim da smeva po¬
polnoma zadovoljna biti, da imava še življenje
in dušo v sebi, in da sva vsaj dva; kaj druzega
toraj, kot srečo iskat. Seveda bi bi bilo to po¬
leti prijetneje, pa kaj to de, vsaj sva vsega na¬
vajena, mraza in vročine. Kar pa me najbolj
skerbi je to: „Hrana za naju in živino." In potem
se bodeva ravnala, vsaj je velik svet. Skusiva
toraj, kaj da bo!“

Težkega serca zapustita kočo in ko prideta
na piano, obernila sta se naravno čez polje, od¬
koder so se vidile lepe obrašeene gore, novo za¬
vetje. Konja sta pa počasi iti pustila, da ako
potreba, nijsta preveč utrujena.

Snežena odeja je krila zemljo, in „kar so
oči peljale 1 ' je bil sam sneg. Le redko sta do¬
spela mimo posameznih pustinj, a ljudi nijsta
nijkdar srečala.

In po takej samoti sta jezdila dalje.

„ Mirko, čuj!” reče Borbelv po tako dolgem
molku. „Bolj ko stvar prevdarjam, tem manj me

5 *

68

je volja se še dalje po gozdih klatiti, kot kak
orel ali pa sestradan volk. Se razume, da je bilo
to drugače ko nas je bilo veliko število vkupaj.
Med tem ko so jedni izmed njih hodili na lov,
na poizvedovanje kako stvari stoje, so jim pa
drugi gnjezdo greli in hrano pripravljali. In na¬
menil sem si toraj obedvoje preskerbeti. Kavno
prav da sva dva. nama koristi. Kolikrat nas je
uže po 6 do 8 prišlo h kakemu oštirju, do ka¬
terega pa še nijsem druzega vedel kot to, da
pandurje ne vidi rad in da betjarev iz hiše ne
podi. Da, tak oštir si ne sme v zlo vzeti ako ga
obiščejo taki; ki z mrakom pridejo in odidejo,
— posebno ako sta le dva. Da se nama nič ža¬
lega ne stori, se imava imenu zahvaliti, in nič
druzega nij potreba, kot oštirja nekoliko bolj
„manirlih“ obiskati, in takoj naju bo spoznal."

Radovedno sta se sedaj opazovala.

„Prav vsak naju lehko spozna kedo da sva,
in toraj v taki obleki ne smeva.med svet, ampak
morava iz te divje lupine zlezti."

„Jaz menim da, kako gospodsko oblačilo
bi se uže dobilo, in ako jaz moje kocinje izrujem,
ali pa bolj usmiljeno z nožem očedim, bi bil po¬
polnoma gospod. Najbolj pametno pa bi še bilo
ko bi jeden postal gospod, in drugi strežaj. —
Bodemo vidili kaj da pride. Jaz mislim da si
popolnoma mojih misli; da kakor hitro se vse

69

to stori, in ko se z dobro kavo okrepčava, se
ljudem ne bode treba ogibati naju.“

Kot otrok za materjo, tako je Mirko za
Borbelvjem pohlevno šel, in spoznal je, da bi si
vkljub dolgotenega roparskega življenja, v takih
okoliščinah ne bi znal pomagati.

„V pervih letih mojega roparskega življenja,
ko nas je bilo še premalo da bi sami zamogli
kaj pametnega pod vzeti, “ začel je Borbelv, kateri
je ravno tako težko molčal kakor stare babe,
„kupčevali smo jedino le s konji. In ta kupčija
še nij preslaba bila, in ko mislim na to, na daljne
dolno-ogerske pustinje, mi je serce težko, in želim
si vedno nazaj k Tisi, nazaj v močvirje, kjer sem
preživel toliko lepih dnij. In tje! da, tje morava
preje ko mogoče nazaj, ker teh neizmernih Kar¬
patov sem uže do cela sit! In potem se zopet
prične lov, lov na proste naravne konje, ki
veličastno vihrajo se svojimi grivami po stepi,
in s kopiti razbijajo peščena tla.

..Urna je ptica in veter,

Urna je bliskova moč,

Le tisočkrat urnej’ od tega ;

Je betjar na konju sedeč.“

„Da, Mirko to je veselje, to je življenje!~
Ta pa pristavi:

„Pandurji ga zasačijo
Ko kradel konja je,

K sodniku ga pripeij ejo;

Ženo na vislice!“

„Kitj!“ zareži Borbelv nad njim, ..kedo bode
uže vedno na konec mislil! kam bode prišel! In
take misli ti kot betjaru, prav slabo pristoje! 11

„Pa kaj je to! Le pogledi da tam po cesti
dva konja prav težko vlečeta neko staro kripo!
Sugar za menoj!“

V divjem skokotu se zapodita čez polje, in
sta kmalo pri „kočiji.“ Vozniku sta vajeti vzela,
konje vstavila, in Borbelv se prav ponižno pri¬
kloni ko vratca kočiji odpre ter dostavi:

»Pustite milostljivi gospod, da vam poljubim
roko, ker vidim da imate obleko tako, kakor se
gospodu spodobi in to me serčno veseli. Smem
li milostljivega gospoda prositi njegove obleke?
Mojo vam prav rad zanjo dam. Le prositi bi
hotel, da orožje nikar po nepotrebnem ne rabite,
ker med tem časom vam uže lehko upihnem živ¬
ljenja luč, in to bi bilo britko. Čemu toliko
,,okoljstav?“

In ako vas rado zebe, moje imate popol¬
noma zastonj, akoravno so nekoliko razcapane,
dobili bodete v mestu za denar lepo oblačilo,
jaz sem vam porok zato!“

Med tem, ko si je Borbelv pri gospodu obleko
izprosil, je Mirko voznikovo oblekel, in svojo
njemu dal.

„Tako je prav,“ djal je Borbely smeje, ko
se je preoblekel. „Pa milostljivi gospod, pozabili
ste tu mošnjo v hlačah pustiti. Smem li zanjo

71

prositi? Prav zelo sem kakega drobiža potreben.
Tako! Z Bogom! Moj poklon!“

Roparja sta urno odjahala, in tudi ostalima
nij druzega ostalo, da odrineta naprej, kamor
mislita.

„V resnici Mirko, sedaj sva pa barona, in
vsakdo naji sme pogledati," reče Borbelv. „Le
brada mora še proč, in potem sva gospoda, ki
jezdita na svoje graščine, ali kar je bolji; jaz
gospod in ti strežaj, da jeden druzega varuje.
Tudi z denarjem sva za nekoliko dnij preskerb-
Ijena. V pervi čardi se ustanoviva, da se konja
odpočijeta, in prihodnje jutro naprej, ako ne,
zna dobri gospod kopo vojakov za nama poslati."

Čez jedno uro sta dospela v samotno gostilno,
in tu se ustanovila. Dobila krepkih jedil in pi¬
jače, in konja z veseljem koruzo zobala. Oštir,
rodom jud, kakor po ogerskim navadno vsi oštirji,
pa je Borbelvtu iz serca rad posodil britev, da
si je ta svojo divjo brado obril.

Z večerom pa sta zapustila čardo, ter se v
nasprotno stran zavila, ter urno dervila po pla¬
njavi, ker vreme se je spreobernilo, in dež je jel
rositi, in še le ko sta ugledala pred saboj le-
sovje, ustavila sta konje ter počasnega koraka
do tje dospela.

„Midva in konja smo v teh dneh veliko
terpeli, zatoraj bi kar nič ne bilo prenapačno, ko
bi tu čez noč obstali, da se se spanjem okrepčamo."

72

Konja sta privezala k drevesom, sama pa
sta se terdo v kožuhe zavila, in še le ko je
solnce uže visoko v  stalo, zbudila sta se iz okrep-
čalnega spanja. Cisto nič se jima nij mudilo.
Hrano sta si v gostilni priskerbela, toraj sta še
le popoldan odrinila dalje.

Po dolgem odpočitku v nekej gostilni, sta
zopet konja zasedla, ter jahala celo noč. Zima
se je bližala svojemu koncu, in Borbelv je silil
v Pustinje nazaj.

Merzlo spomladno jutro jih je drugi dan po¬
zdravilo. Utrujena dolge ježe, namenila sta se kako
kerčmo poiskati, v katerej bi več dnij ostala, ter
polagoma kaj o okolici poizvedila. Spomladno
vreme jima je v tem služilo, ker v teli časih
prehodijo kupci vso deželo radi kupčij. Borbelv
je bil v tem kraju uže od nekdaj z oštirji znan,
in še dopoldan sta se pri jednemu ustanovila,
ki je bil najbolj obiskovan, in dober Borbelvtov
znanec.

Jednajsto poglavje.

V d o v a.

O že osem dnij sta prebila v Gardi, in
misliti je bilo na odhod, ker bi znale njih osebe
le spoznane biti. Borbelv prešteje toraj ostali
denar, ter Mirkota takole ugovori:

73

„Mirko! veliko sva uže porabila, in ako
hočeva oštirju pošteno plačati, potem nama ostane
še nekoliko drobiža. To pa ne gre, da bi taka
gospoda brez denarje hodila, vsaj je denar go¬
spoda, ne midva, ha, ha! Midva morava denar
prideržati, in si vzeti takih reči seboj, ki se dado
hitro v denar spraviti. Spomniš se lehko, da je
ravno kar tu sem mogočen Magnat prišel, reciva
pripeljal v lepi kočiji, ki sta jo lepa konja peljala.
Res da ima nekoliko pandurjev (vojakov) pri sebi,
pa to je moja skerb. Ravno je prišlo celo tropo
vozov in sejmskih kupčevalcev, in to je za naju
kakor navlašč. Jaz grem v hlev, ter nekoliko
magnatove konje ob nogah popravim, da bodejo
tekli še bolj kot stare babe; ti pa naprezi najina
konja v kočijo, in brez vse skerbi bodi; nijkdo
te pri tem poslu ne bode motil, ker pandurji
leže ob mizah vsi zaspani, kot pijane teleta,
ha, ha! Preskerbi nama kako sklenico vina, stopi
na svoj tron, in magnata se odpeljeta brez vsega
šuma."

Obedva gresta na delo. Zarad velike gnječe
ju nij nijkdo opazoval. Mirko je še celo kapo in
„kočjažev“ kožuh po nevedoma dobil, in bil je
še bolj brez skerbi ter hodil ob kočiji. In ravno
ko je dve steklenici pod sedež potisnil, stopi nek
pandur k njemu.

„Hoj! kajje to V" zaupije s pijanim glasom
nad Mirkotom,

74

„ Kakor mi je gospod Magnat zaukazal!*
zavrne ga Mirko možko. Dve skleniei pravega
Tokajea, izverstni požirek ga bo/‘

Pandur prikima in se zadovoljno odstrani.
— Med tem, ko se je nekim kupeom pridružil,
skoči Borbelv v kočijo in Mirko na tron. Konja
potegneta in slednji trenotek je kočija z dvorišča
zginila.

Magnat pa je vendar le zapazil, da sta
ptujea kočijo odpeljala, in v trenotku je sklical
pandurje in vse prebivalstvo skupaj. Hitro se
pandurji spravijo na konje, a takoj so zapazili
kaj da jim je. Magnat je klel in se pridušal iz
vsega gerla nad njim, ter veliko svoto tistemu
obljubil, ki mu kočijo nazaj dovede in ako mogoče
tudi lupeža vjame. Nek kupec mu posodi konja,
pandurji pa se zaženo meni ne tebi nič na druge
in poslednji trenotek so dervili za roparjema.

„Stoj! Stoj! Mirko stoj!“ zakliče Borbelv,
ki se je nazaj ozerl, in videl preganjavce za
seboj. „Preganjajo nas! Sto pretego jim ne moreva
uiti!“

Obedva skočita raz sedežev, odvežeta konje
od kripe (kočije), ter jo v divjem skokotu vdereta
po cesti,

„ Skoda za tak lep plen!“ reče Borbelv raz¬
kačen. „Pa denar si moreva preskerbeti na vsak
način! Nekega kupca sem spraševal o bližnjem
mestecu, in v svoje veselje sem zvedel, da je bo-

gato. Uže dolgo nij bilo tu okoli ne duha ne
sluha o kakem betjaru, v  toraj sva za jednikrat
popolnoma brez skerbi. Se pred nočjo ga moreva
dospeti, da si zbereva kak pripraven kraj, ka¬
terega moreva bogata zapustiti. “

Mirko se je v Borbelyjevo voljo udal, vsaj
si drugače nij vedel pomagati. In akoprav se je
tega življenja prav popolnoma naveličal, v tem
trenotju ga je bil popolnoma sit. Vse drugače je
bilo to pri četi, ko so se ropi podvzeli, kateri
so bili z največjimi nevarnostmi omotani, in kjer
se je vsaj včasih življenje premenilo. A z Bor-
belvjem, kateri je od tatvine, umora, požiganja
in vseh pregreli govoril kot o vsakdajnih rečeh,
se je Mirkotu to življenje tako pristudilo, da je
mislil in mislil, kako bi se svojega ubojnega to¬
variša znebil. Globoko je zdihnil Mirko v tem
trenotku, ter žalno gledal v daljavo.

Mračilo se je uže, ko se jezdeca približata
mestu. V malem, umetno zasajenem drevoredu,
privezala in pustila sta svoja konja, ter se skerbno
podalo v mestice.

„Prav varno se morava ogledati , 11  reče Bor-
belv, „in da nas prezgodaj ne zapazijo; je po
mojih- mislih onale hišica na samem, obdana z
prijetnem vertom, popolnoma najinega pohoda
vredna. Bolje manj, kot pa zasačen biti ! 11

Še jedenkrat se ozreta po konjih, ki sta
mirno ob drevesih stala, odložita svoja težka

76

zgornja oblačila, ogerneta z njimi konja, ter se
odpravita počasnega koraka in bistrega očesa v
mesto. Vstopita v neko kavarno, in od klepeta-
vaste natakarice (kakor so po navadi vse), sta po
ovinkih za svoje okoliščine potrebno zvedila, pla¬
čala svojo kavo in odšla.

Mirko pa je imel težek dušni boj prestati,
ko sta zvedela; da je ona samotna hišica, katero
mislita napasti, neke poštene bogaboječe vdove.
Le redko jo obiščejo njeni otroci, a tako le ma-
lokterikrat kedo do nje zaide. Spomladi pa se
misli dalje časa k svojim otrocim podati, ki, —
in skoro da se se stola nij zvernil, ko je čul;
da nje otroci uže nekoliko let v Varošu stanujejo.

Preteklost mu je na mali stopila pred očij.
On vidi svojo mater — tudi ona je vdova! —
v svoji rojstni hiši in zaukazovati, vidi svojo
sestro Irmo veselo skakati in nedolžne pesmi
peti. Sam sebe vidi v lepi huzarski obleki, in
mater, ki ga se solznimi očmi opazuje, ter ga svari,
da naj svojo željo do razburjenega življenje opusti.
Spomnil seje, kako je bil dan v zameno, da —
in v resnici je svoje življenje zamenil s tolovaj¬
skim, z roparskim. Sodnik stoji pred njim, in
njegovo pošteno obličje je obernil od njega proč.

Jeli bi zamogel pred tega moža stopiti,
njegov pogled prenesti! Kako pa še le pred svojo
mater, ki ga uže toliko let objokuje! Še nijkdar
mu mladostni spomini nijso tako živo pred njegov

77

spomin in duh stopili, in tako daleč proč, od
svojih popolnoma zaveržen, se še nijkdar čutil nij.

Zopet ga je obšel obupni pogum kakor oni
lepi pomladni dan, in tudi oni prizor mu je stopil
živo pred oči. Spoznal je da je popolnoma v
Borbelyjevi oblasti, akoravno tega iz vsega serca
zaničuje.

Počasi se je približala noč. Ko odbije ura
polnoči, napotila sta se roparja nad svoj plen.
l’že davno nij imela vdova luči, in tudi na dalječ
okoli nij bilo žive duše. Brez vsega trušča in
vznemira sta vlomila okno. Le dve minuti, in
Borbelv je stal v sobi, Mirko pa za njim.

„Luč si moreva užgati, drugače ne gre,“
šepeče Borbelv. „Tu imaš jedno, idi v druge
sobe, jaz pa bodem kar pri tej „omari“ (marajni)
začel. Če pa se nič ne dobi, bo pa vdova sama
rada dala.“

Mirko je po perstih dospel v druge sobe,
in ko je videl, da so tudi v tretjo vrata le pri-
perta, stopi tje.

Starikasta, belolasa žena spala je mirno v
svojej postelji. — •—• —

Prestrašen je Mirko par korakov odstopil,
kakor pred svetiščem, katerega prestopiti ne sme.
Ko pa se je trepetajoč hotel verniti, ugleda lepo
podobo na steni. Taista podoba je visela nad
njegovo posteljico, ko je bil še nedolžen v rojstni
hiši. Ovčico med bodečim ternjem zapleteno,

78

skušal je sv. Pastir oprostiti, akoravno mu je
ternje roke razpraskalo.

Tako zelo ga je podoba zanimala, da je
storil še jeden korak bližeji nje, da si jo natančno
ogleda.

Med tem pa se še jedenkrat plaho na spi-
jočo mamico ozre, in ugleda podobico na nje
belem oblačilu. Prikloni se nižje, jo ogledati. •— -—

Sveča mu pade z rok, in on sam se z obupnim
krikom zverne na tla. Podobica na persih vdove,
je bila tista; ki mu jo je mati pri odhodu v
Varoš podarila in obesila na vrat, ki mu jo je
poslej sodnik Veber v onej strahoviti noči iz¬
pulil. Spoznal je podobo božje porodnice, — —
spoznal svojo mater!

„Ivedo je?“ vpraša vdova se zbudeča.

„Mati, ljuba mati! odpusti mi ! 11  zakliče
Mirko, ter se zažene pred posteljo na kolena.

„Ti Mirko? Pridi, pojdi sem na moje serce
ljubi otrok! O ljubi, dragi Mirko ! 11

„Bekli so mi, da si mertev , 11  reče čez ne¬
koliko časa jokajoča solze veselja. „Pa moje serce
mi je reklo, da te bodem še pritiskala na svoje
serce, tebe! mojega ljubčka! — moj sin! •—
moje dete! Bog mi je več uslišal, kakor pa sem
ga prosila. Molila sem, da naj te On vodi po vsih
tvojih potih, in da bi se vsaj v nebesih, ako ne
še tu na zemlji veselo zopet dobila . 11 -

79

Dolgo, dolgo sta se mati in sin poljubovala,
ko se Mirko se strahom svojega tovariša spomni
in se po njem ugleda, bilo ga nij nikjer, in le
malo denarja je unesel. Hrup ga je odpodil, in
z Mirkotovim konjem vred je ubežal.

_oliko let je uže preteklo, od kar je

bil Mirko v/amenjen? Kar v glavi se mu je me¬
šalo, ko se je spomnil dolgih, dolgih let, katere
je preživel med roparji.

Tudi danes je sedel se svojo materjo na
vozu, ki sta ga iskrena konjička vlekla. Ta ko¬
liki razloček med takrat in sedaj. Glava se mu
je povesila, in čudne, plašilne misli so mu rojile
po glavi. Materno oko pa se je v solzah topilo,
ko je grozeče molitve pošiljala k nebesom. Obedva
sta molčala. Pa za roko ga je ves čas deržala,
kot bi htela reči: ..Ničesa ne bode ločilo tvoje
matere od tebe, naj pride uže kar hoče.“

Takrat se nij bilo treba toliko časa voziti
kot pervikrat, in še pred nočjo je zderčal voz v
glavno ulico mestica Varoša.

Tu stoji še kot nekdaj sodnikova hiša! Da,
čisto nič se nij spremenila, med tem ko so druge

Dvanajsto poglavje.

Vojaški vodnik.

80

strehe, uže bolj kot v neboupijoči grehi, upile po
novi slami.

Ne more se popisati s kako težkim sercem
je Mirko izstopil. Celo pot mu je bilo kot bi se
od dalječ cul grom, in sedaj ko je stal pred
sodnikovo hišo, kot bi treskati začelo.

Pa mati ga prime za roko, ter ga pelje v
hišo, kot bi tudi ona liotla z njim kazen preterpeti.

Sodnik Veber se je silno postaral, in le
redki, dolgi, sneženo-beli lasje so se mu vili ob
tilniku. Postal je starček, na životu in obnašanju.
Le jedno si je še ohranil; njegovo oko ima še
mladeniški ogenj, in modrost mu odseva iz njega.

Veselo iznenadjen je hitel Janičevi gospej
naproti, a ko ugleda Mirkota, stopi korak nazaj,
potegne z desnico čez visoko čelo, in si pogladi
bele lase, kot bi si hotel najedenkrat kaj pred
spomin predstaviti.

„Tu vam pripeljem nekoga, ki se vam —
prostovoljno predstavi kot hudodelec," reče mati
s tresočim glasom, med tem ko se je terdno
bližnjega stola oklenila. ,,Nekdaj v to spoštovanja
vredno hišo v zameno dan, potem — Bogu hvala!

„primoran", poštenost in čast z grehom zame¬
njati, pride sem; da storjeno popravi, da greh s
poštenim življenjem zameni, in da to mora doseči,
se podverže prostovoljno vsakej kazni, katera ga
ima po ostrih postavah zadeti, pa —“, beseda
ji zaostane v gerlu — in še le čez nekoliko časa

81

zopet začne: „Pa, mati, njegova mati prosi mi¬
losti zanj, milosti, vsaj nekoliko ako je mogoče! :

„Mirko!" reče sodnik. Brez da bi mu bil
roko podal, brez da bi ga „ dobro mu došlr
imenoval, sede počasi na bližnji stol.

„ Zadnjikrat sva se vidila v onem boji pri
močvirju, “ reče mu sodnik Veber zamolklo.

„Čemu ste prišli k meni?" vpraša ga hlastno.
„ Kakor vam je morda znano, jaz svoje službe
kot sodnik ne opravljam več, ona mi je požerla
moči. Da pa je Mirko postal tolovaj, to mi ji-
razjedalo oserčje, in veliko k mojej starosti pri ¬
pomoglo."

„IŠ[ijsva prišla k vam kot sodniku,“ odverne
mati, ampak kot k prijatelju našemu in pravice,
prosit ga sveta in pomoči."

Dolgo časa je sodnik kot okamenjen sedel.

Slednjič pa se vendar zdrami in reče:

„Dobro! storil bom, kot bi Dil še sodnik.
Kjer pa se bode dalo, pa bodem govoril kot
prijatelj. Toraj govori Mirko, a ne zamolči
ničesa!"

In Mirko je povedal vse, od perva do zad¬
njega, kar mi uže vse vemo.

Ko pa je končal, majal je sodnik žalostno
s svojo sivo glavo.

„Umor, umor!" reče potem, ..sicer v jezi
in nekoliko tudi o obrambo, a vendar je še vedno
umor. Oh!"

82

„Jeli nij nikakega upanja v milost ? 11  vpraša
mati obupna.

„Akoravno se sam prostovoljno toži,“ od¬
govori sodnik modro, „ vendar po vsem tem kar
je povedal, njegovo razuzdano življenje, njegove
napačne misli, in njegova hudobna dejanja so
prevelika, kakor pa da bi nekaznjene mogle
ostati. “

Mati in sin sta molčala. Ona je na tihem
jokala, on pa je žalostno povesil glavo. Vendar
je čutil, da mu je serce prosteje bilo, kot pa uže
dolgo let ne, od kar je nehal biti otrok; ker
vezi so bile raztergane, in on oproščen hudob¬
nega življenja. Vdan v božjo voljo, čakal je po-
terpežljivo in radovoljno vsega, kar naj uže pride.

V tem pa nekdo poterka, in sodnikova žena
Felicita pritira svojega sina in soprogo njegovo
v sobo.

Mirko se o prihodu teh, skloni k viško in
po vsem životu se je stresnil; ko vidi svojo sestro

—- Irmo in njenega moža,  -in sedaj mu je

bilo vse jasno-—.

Mladi sodnik Veber, ki je bil nekdaj z
njim zamenjen, seznanil se je z Irmo, ter jo
potem kot nevesto pred svojega očeta pripeljal
in po večkratnih prestavah, dobil je slednjič
službo njegovega očeta, — bil je sodnik u Varošu,

-— mladi sodnik pa, in soproga njegova, odskočita
prestrašena, ko Mirkota v sobi ugledata.

Mati je svoja otroka vesela pozdravila, ter
jima v malih besedah povedala Mirkotovo živ¬
ljenje.

Ko pa govori o umoru, jej Mirko seže u
besedo.

„Stoj, ljuba mati!“ dejal je ginjen, „po
božji vsemogočnosti jaz več nijsem molivec. Kel¬
ta, katerega sem mislil mertvega, stoji pred teboj,
on je moje sestre mož!“

Vsa vesela povzdigne mati roki proti nebu
in solze veselja so jej lile po starih licih.

„Aha! Bogu bodi hvala! Sedaj pa se je
stvar vse drugače 'zasukala, “ reče stari sodnik,
potem ko se je o onem prigodku v divji soteski
dogovorilo. „Da je bil Aladar ranjen, to nij bilo
nič nevarnega, — da, nasprotno! Ta zgodba mu
je nagnjenje vlade naklonila, bolj kakor pa si je
kedo mislil. Strel pa je imel za obedva tu stoječa
dobre nasledke. Pervi je hitro stopal od stopinje
do stopinje v svojej službi, in drugi je umora
oproščen."

Dolgo v noč so se posvetovali. In prišli so
do tega, da bode Mirko moral v Szegedin v
zapor, a da se ima vendar pomiloščenja na¬
dejati.

Dve leti pozneje pa stopi nek višji pandur,
k mlademu sodniku Veberju v hišo, ter mu

84

sporoči; da je za napad nevarne prederzne ro¬
parske druhali uže vse pripravljeno. Bil je Mirko.
Po jednoletnem Szegedinskem zaporu, v katerem
se je vzorno obnašal, bile so mu vrata ječe
odprta pod tem pogojem, da svoje skušnje med
betjari porabi v blagor deržave in deržavljanov.
Kot navadni vojak je stopil med pandurje, a
pri večkratnih bojih se je tako izvajenega skazal,
da so mu pervikrat zaupali vodstvo zoper roparje.

V Tisinih močvirjih se je zopet nabralo
precejšno število prav nevarnih roparjev, katere
pa so zamanj skušali pokončati.

Stari sodnik Veber pa je hotel svojega
nekdajnega ljubčka vendar le na kaj več pri¬
praviti, zatoraj je delal na to, da je Mirkotu
vodstvo čez to podvzetje naklonil. Vlada je to
poterdila in ko je Mirko v mestice Varoš dospel,
je, ker ga nihče nij poznal ter tudi roparski
ogleduhi nijso nanj pazili, lehko prav do cela
izvedel, kje da se roparsko gnjezdo nahaja.

Serčno se svaka objameta. „Bog s teboj!“
reče mu Aladar. „čaka te hud kervav boj, ker
dobro veš, da je Borbely najbolj zvit in prederzen
roparski poveljnik, ki se je kedaj po naših krajih
klatil. Bog naj te varuje!"

Mirko svojih vojakov nij po noči peljal na
boj kakor se je to vedno zgodilo, ter velike
težave prouzročevalo, ampak po dnevi so šli do
močvirij, naredili si iz bičevjih butaric mostove,

85

po katerih so po jedini poti dospeli do roparskega
ležišča.

Nij še preteklo dve uri, uže so si stali
vojaki in roparji nasproti. Hud boj se sedaj
vname.

Potem, ko so se sovražniki s puškami burno
pozdravili, prične Mirko naskok, in le divje
vpitje pa žvenketanje orožja odmevalo je po
močvirju. Kot levi, tako obupno so se roparji
borili, vsaj je tu šlo za življenje in smert.

In glej! Borbelv in Mirko stojita si v tem
trenutku nasproti.

„Ha!“ zakriči Borbelv. ..Jeli si ti Šugar?
Umri izdajavec, prokleti pes!“

Pa Mirko je vojeval se železno roko, in
rnerzlo odločnostjo. Iskre so od mečev letele,
in Borbelv je omagal. Preje pa, da se je mogel
zopet braniti, zadel ga je Mirkotov meč, in
smertno ranjen se je zvernil na tla.

„Daj mi še poslednjo nit življenja upihniti,
prosim te,“ ječal je Borbelj se slabim glasom.

Mlirko poklekne k njemu, ker boj je bil
končan.

„ Spoznaš li sedaj božjo pravico V “ vpraša
ga Mirko resnobno.

Divje so se mu oči vertile. Hotel je od¬
govoriti, pa se je tresel po vsem životu. In v
nekoliko trenotkih .je bil ropar Borbely mertev.

V sodnikovi hiši napravili so svečan obed.
Ko so bili vsi prijatelji zbrani, pa stopi Janičeva
gospa vsa vesela k svojemu sinu.

Mladi sodnik vstane, nagovori goste ter
poda v imenu deržave Mirkotu K. patent, ki ga
odslej imenuje vodjo pandurjev (vojakov), ter ga
sprejme med versto svojih oficirjev.

Mati pa sname podobo božje porodnice,
sedaj v zlatem okviru, ter mu jo obesi na vrat
rekoč:

„Xosi jo, in imej jo v časti, ker zarad nje
si me spoznal. Res da sem posestvo prodala, a
to je vse jedno, kar nam nikakor sreče kalilo
ne bo. Rog in pa pravica, bodi tvoje geslo!“

Burni eljen- klici so se razlegali po sobani.

Stari sodnik Veber pa vdari ob Mirkotovo
desnico. ,,Bog in pa pravica! 11  reče burno. „Zato
dvoje naj bodemo tudi življenje pripravljeni dati!“

KAZALO.

Stran

Pervo poglavje.

Zamena. .ii

Drugo poglavje.

Napad.12

Tretje poglavje.

N  Med roparjim .17

Oeterto poglavje.

Odhod. 20

Peto poglavje.

„ Perva šola in poduk.27

.Šesto poglavje.

V razvalinah.36

Sedmo poglavje.

Predpustni ples.45

Osmo poglavje.

Britke ure.54

Deveto poglavje.

Razmere so se preolernile.  60

Deseto poglavje.

Gez dol in plan.  66

Jednajsto poglavje.

Vdova.72

Dvanajsto poglavje.

Vojaški vodnik.78

J. Biaznikova tiskarna

na Bregu v Ljubljani

ima naprodaj sledeče knjige:

Zlata vas, spisal Malavašič.

Mladi samotar, po Kr. Šmidu v z podobo . . . .

Timotej in Eilomen, po Kr. Šmidu.

Dve povesti, Golobček in kanarček.

Genovefa, z 2 podob., nov natis.

Evstahij, z 1 podobo, nov natis.

Nedolžnost, preg. in povel., z 1 pod.

Evstahija.

Sl. Vila, spisal J. Jurčič.

Ludovika Blozija.

Milosrčnost do živali.

Pesmi, Vodnikove.

Cvekove .

Dolinarjeve.

Narodne pesmi, zložil Koritko, 4. zvezki, zvezek .

Haderlapove pesmi.

Poezije, Krekove.

Jamska Ivanka.

Varuh gledišna igra, posl. And. Smole . . . .

10 1

15
10  ,
10
20
‘20
20
15
30 ,
10  ,
10  ;
io:
10  ,
40 ;

30 ,
30 ,
30 ,
30 .
10 ,


•}

OP


' £■ *


m

■<>i -:. v

Si

r '  ' '~^$šsh


'.J A
;' >;



■ " 5 :

- '

Q  <

■  ■'-', '- -/ ■-. ’x '•

■■■'■ :  - >,.'" . ' - -'..'.v;, ■; ’ ■■ ■ ■ • , ••; v- : . \

■c:  . %

■ .:■ > ■•■■'. *- -• ,V-' ■'■:.:

' ■ '.

. ' •- < ' - • , : ** ' *
' • - . ' - ■ , - .. ■> '

' - £ ^ *

. ' ,• V? „■■■■.■■  '%

•-X \V---. . ; ■ :-vx

; v

"■ /;■■ •' ■ ••■■'. r.r  '■■■ ■ £ C

4

4V -■: } $ . ,
n ■ ■ ■ j  ■->' p ■ • ■.'•.- '■ . '--r •—< '.■'■■ f-:  ;. .. •

X »■ ' . - - -x •, ■ . -

* ' /' 4  ^ ' •

|||i

I gUg ^ 5


jJPI



. x.;-x'xp .

_


: ■ "- 'X v ~-., X'- -X v ■>'» ':• v ■<?.:' ■>.nS;

■v W

>£-r (


. '. vštes

, ,'.. .

V

sV-' : .Xx-7x / •. -'• \:jšs-? ; K  :  "-v' '

- '••'■■ -V' ■ '■-••’ ”r' ^ \> <■• "V ' . •

'■ - .V 'v-. .- \.’--'.^S ••>■■--- ••• -, 'Vbs,-

■


' V A-?^ v s -f f  -

o,;--: