Povesti iz avstrijske zgodovine
Piše Al. Stroj
IX. Maksimilijan I.
|eta 1490. je bival Maksimilijan v Inomostu na Tirolskem pri strijcu nadvojvodi Sigismundu, ki ga je odločil za svojega naslednika. Veliko-nočni ponedeljek je šel z nekaterimi lovci in služabniki na lov. Večkrat je bil že drzni vitez v veliki nevarnosti, rrmogokrat se mu je nasproti valilo kamenje, ali bi ga bili skoraj podsuli plazovi, toda vselej se je srečno "vrnil z lova. Isti dan pa je prišel v tako nevarnost, da se je le čudežno rešil.
Svoje spremstvo pusti Maksimilijan v dolini in se napoti sam s samo-strelom na rami in opiraje se na gorjačo na strmi hrib. Dolgo že hodi. Kar ugleda majhno dolinico in notri četo divjih koz. Pa tudi divja koza, ki je bila na straži, začuti ga takoj, stegne vrat, da znamenje drugim živalim in v silnem teku se spusti čreda čez pečine naravnost proti Maksimilijanu. Se nekaj skokov naj bi bile naredile živali in dohitele bi bile drznega lovca in ga pahnile v silen prepad. Maksimilijan spozna nevarnost, ozre se okolu sebe in z junaško srčnostjo preskoči prepad. Pred divjimi kozami je varen, toda s kraja, kamor je stopil, ne more nikamor več. Zašel je na takozvano »Mar-t i n o v o s t e n o«, ki je pred goro Solstein. Nazaj črez prepad ne more skočiti, ker je oni kraj višji, kakor svet, kjer stoji. Prvikrat v svojem živ-ljenju strepeta Maksimilijan. Zatrobi na lovski rog, pa samo odmev iz pre-pada mu doni na ušesa. Sedaj povzdigne roki in srčno prosi Božje pomoči. Ko se ozre zopet v dolino, prikaže se mu čudovit prizor. Ljudje sicer niso čuli njegovega lovskega rogu, a opazili so, da je na Martinovi steni lovec, da je ta nesrečni lovec — Maksimilijan. Kakor blisk se je raznesla novica po okolici in ljudstvo je hitelo pod hrib. Sedaj začuje Maksimilijan tožen glas zvona sem od Zirlske cerkve. Duhovnik v belem koretlju nese sv. mon-
-*g 149 L*-
štranico. Ljudstvo poklekne. Duhovnik blagoslovi nesrečnega lovca. Maksimi-lijan sklene roki in se izroči Bogu v varstvo. Ljudstvo pa moli za njegovo rešitev.
Zmračilo se je. Maksimilijan ni smel zatisniti očij, ker zdrčal bi bil v grozovit prepad. čujoč počaka druzega dne. Pri sebi je imel košček kruha in nekaj sira. Kmalu je to povžil in bati se je moral tudi lakote. Drugi dan in drugo noč je bil še na Martinovi steni. Duhovniki in pobožno ljudstvo po Tirolskem so klečali po cerkvah in molili za kneza; pred Martinovo steno pa je bila množica zvestih podložnikov, ki se niso boteli ločiti od ljubljenega vladarja.
Tretje jutro se približa. Maksimilijan truden pogleda na ljube mu pla-ninske snežnike; zdi se mu, da jemlje za zmiraj slovo od njih. Oslabljen se ozre še jedenkrat po dragi mu Tirolski in po zvestih njenih prebivalcih; zdi se mu tudi, da jih vidi zadnjikrat. Silna utrujenost se ga poloti, že hoče za-tisniti oči. Tedaj pa začuje zraven sebe glas:
»Kaj pa delate tukaj, milostljivi gospod?«
»Smrti dakam«, odgovori že na pol nezavestni Maksimilijan.
»Primite se me; z božjo pomočjo vas bom rešil!« nagovarja ga dalje neznanec. Maksimilijan odpre truclne oči in zagleda lovca poleg sebe. Misel, da mu je še mogoče rešiti se, prešine vladarja, trdno se prime svojega re-šitelja, ki ga varno pelje do mesta, kjer je bil prepad ožji in je štrleča skala delala skoraj most mej obema stenama. Kmalu pripelje lovec onemoglega Maksimilijana mej množico, ki mu roke poljubuje in na kolenih hvali Boga za njegovo rešitev. Mej tem pa zgine lovec-rešitelj. Ljudstvo je menilo, da je prav angelj iz neba rešil vladarja, a Božja previdnost je poslala Maksimi-lijanu le vrlega lovca v pomoč. Vladar je zanj zvedel in ga iz hvaležnosti povzdignil v plemeniti stan.