I            Pozdrav in posvetilo.
B          0, da sem vrtnar tvoje duše, otrok mo\l
H            V brsteči njen vrtec bi hotel presaditi tri cvete Ijubezni, Iri božje
H   sadike.
¦             Vsak, kdor pojde mimo, se bo ozrl na bogato cvetje, najlepše v m   dehteči ogradi, široko trepetajoče v rosi tvojega mladega jutra, vse slato Y    od žarkih ognjev tvoje mladosti.
To  prvo  cvetko za tvojo mater.
¦             Ti ne veš in ne umeš, kako brez me\   je njeno življen$e, ena sama H žrtev in darovanje. Vedi pa, da je na tem svetu materi edino plačilo H  otrokovo čisto srce in neskaljeno oko.
¦            Da ne bi nikoli povešal oči, kadar gledaš materi v obraz! Naslednji rfvet za domovino.
Ko tebe še ni bilo, je živela ponižana in bedna v robstvu teskih
¦   stoletij. Naši dobri in veliki mož]e so umirali, pa niso vedeli, kdaj bo H konec  ceste, ki so jo utirali v jasne dni, Tebi, dete, pa je  Vsedobri B namenil, da ugledaš luč slovenskega solnca v svobodi, se razvijaš v pro-H strani domovini in žgoliš sladko govorico materino.
H'          Ljubi domovino, vredna je vse Ijubezni!
H           In   z a d n i o   sadiko za ves ta svet.
H           Tvoj brat je sosedov deček in tudi planšarjev sin v švicarskih Alpah,
¦   gosja pastirica v daljni Bretoniji je tvoja sestra in pa kodroglava zamorka H v šoli bele misijonarke.
H           Vsi smo si brat$e, vse sestre, nad nami pa \e Bog!
H           In imamo pisma izbrancev njegovih: Bog \e Ijubezen,. in kdor ostane
B v l]ubezni,  ostane v Bogu in Bog v n]em.  In: Kdor Boga Ijubi, Ijubi
B tudi svoje brate. In še: Kdor brata sovraži, ta je morilee!
B            Zakaj ti pišem ravno te-le besede za pozdrav in posvetilo,   moja
nežna sestrica, svetlooki bratec moj po Bogu in domu? K            Zato, ker sem hodil z odprtimi očmi med Ijudstvi našega časa in
»    sem videl, kako vene na svetu božja rožica Ijubezen, kako umira čut za
pravico in za polrebe srca in duše, sem videl hrupno samoljubje, pohlep
1
brez konca, sebičnost brez ozirov, slepo, nepremišljeno uživanje svetnih laiidobrin.
In sato, ker vidim i tebe, in tni \e tako težko zate in s teboj za naš rod; zato ti pišem te besede, zato bi tako srčno želel biti vrtnar tvoje duše.
Ker iz Ijubezni je vse dobro, in je Ijubezen Bog, ki je dobrota, lepa in neskončna.
Pozdravljena, nežna sestrica, da si mi zdrav, bistri bratec moj!
Anton Žužek