Kupa gorja — napoljnjena Tako bom preromal s culo in palico to lepo domovino ... Iv. Cankar. Vse je odšlo v širni svet, da s podvojenimi požirki zasreblje iz čaše sodobne kulture ono, česar ne more nuditi siromašno podeželje. Ne doli, višje gori pohitim, sam, da sc odpočijem in naužijem pristnosti prirodne lepote, ki ti je ne more nuditi nobena umetnost. 10. januar. Slonim ob oknu svoje planinske kočice in ob prelestnih sončnih žarkih, ki se lomijo ob jutranjem svitu v najrazlienejše barve, dopolnjujem svoj nočni sen. Dolg modras se vije po pečini, siče in grozeče bulji vame. Snamem železno polkno, — en sam udarec, in oddvojena leži srepa glava ob mojih nogah. Kaj naj to pomeni? Zazrem se v višino a tedaj se odpro vrata. »Slaba vest, gospod!« »Tovariš Viljem Zirkeibach — umrl. Po- greb 10. januarja ob 15.30. Tov. J. L. se naproša, da mu v imenu Učit. društva govori ob odpirtem grobu.« Pogledam na: uro. — 10. ura — in jaz tu — v višini 1800 m. Mračnih misli, v težke spomine pogreznjen brzim po zamrzli poljani v nižino. Ostri zobjc železnih derez se hreščeče zarezavajo v ledeni breg, da mi rezki hrušč pretresa vse živčevje. Tudi on je hodil po stezicah, gladkih, opolskih, vedno navzgor, brez derez, slovenski Sisifus. Ubogi Viljem! V mislih prebrodim 40 letno poljano življenja. Skupaj sva sedla v di.jaške klopi, ki so nam usmerjale pot med prosvetne delavce. Dvejset nas je bilo, ko smo zapustili učiteljišče prav na razdobju dveh stoletij. Vilko je iz bog si ga vedi kakšnih vzrokov odšel med enoletne vojaške prostovoljce, pri katerih je moral doživeti prvo disonanco v preludiju svoje življenjske simfonije. V prosti uri je z navadnim vojakom poigral na karte, ker se tedaj še ni zavedal, da se v Avstriji pričenja človek šele z oficirskim činom. Odvzeli so mu šaržo, pustili ga niso k izpitu, služiti je moral še eno leto, in težak greh je ležal na njem, prvi življenjski greh: socialni čut. Potrt je stopil za nami na šolsko pot. Prežet socialnih idej, je na stežaj odprl šolska vrata v Podbrezju pri Kranju, da bi prihajali, da bi vstajali. Zasadil je lopato v brazdo vaške kulture, ne zavedajoč se, da učitelj ni lastnik zemljišča, ki ga obdeluje, niti najemnik ne. Ostati bi imel dninar, ki se mu delo odkazuje. A Vilko ni bil rojen za hlapca, dasi se je rad družil s proletariatom še od rane mladosti. Ni se boril za politična načela, zadostovalo je že, da se je hotel v delu osamosvojiti. Zavreščalo je od vseh strani in pričelo se je na njem odigravati prvo dejanje Cankarjevih Hlapcev, živih, istinitih, ne dramatiziranih, trpka resničnost Jermanove usode. Zaman je bilo prizadevanje nadzornika-poštenjaka, da oblasti predoči njegovo nesebično delo v pravi luči, zaman naše tovarištvo, povezati je moral culico in ob zvokih golih disonanc oditi v pregnanstvo na skrajni konec kranjskega okraja. Vilko je bil značaj, in takih je dandanes malo, prav malo. Ni mu šlo za borbo proti kapitalističnemu svetu, pač pa je v masi naroda uvideval duševno siromaštvo, ki ga je treba kapitalizirati s pornočjo podrobnega dela. Zadostovalo je. Podpis in pot. V Trebiji se je zaprl. Ni iskal več stika s Klandri svoje okolice, pač pa se je z dušo oklenil mrtve prirode. Ljubezen, ki je ni smel vlivati v človeška srca, je odslej pretakal v čašice vrtnega cvetja, otroških duš, in jo delil s svojo, dokaj številno družinico. Da bi ne omagal še pod pezo družinskih skrbi, smo se potrudili, da je bil premeščen na Primskovo pri Kranju. Strt še od vojnih naporov, je s težavo opravljal službene dolžnosti, okolica pa je mrmrala, ker je od njega pričela zahtevati, kar so mu v letih zdravega življenja in mladosti zabranili. Bolezen je pač vedno kamen, ki se ob njem zdravje spotika. Hiral je. Naduha ga je morila kot mora. Še hujše zlo je bila skrb za družino. Otroke je preril skozi šole do mejnikov, ki zapirajo pot na življenjsko delovno polje. In tu so obstali. Oni ob vhodu, sam ob izhodu. Umrl je. — Še sem imel časa, da sem se preoblekei, vtaknil v žep piščal za intonacije, saj sem revež pozabil, da sem med novo učiteljsko generacijo. Pokropil sem ga in odhitel ven na cesto. Počasi se majejo proti nieni tovariši-veterani, možje s težkimi križi, mladine ni. Piščal mi v žepu milo zastoče, užaljena, da jo milje časa duši. Stisnil sem jo v pesti in stopil h grobu. Z drugo roko sem v žepu mečkal ono dopisnico, ki me je vabila, da govorim v imenu učiteljstva. Iztrgal sem iz sebe tugo in bolest; banalne so bi!e moje besede, — težke, — valile so se v duše in grob trdo kot ono kamenje raz kupa ob zemeljskem žrelu. Kako, v čigavem imenu naj govorim? V imcnu one stotencc, ki uživa božični mir, ki bi bila prikrajšana za 3 ure na 17 dnevnem oddihu? Govorim naj v imenu onih, ki ga niso poznali, ne njega kot osebo, ne njegovega dela, ne njegove težke življenjske poti? Govorim naj li v imenu onih, ki so tu, ki sami govore s svojim duhom in telesom? Hlad, mrzel hlad me prešine. Najraje bi pomandral ono cvetje, ki se je s svojo poletno lepoto posmehovalo zimski prirodi v lice, zmlel bi je v prah, kakor sem to moral storiti s svojimi trpkimi besedami. Še sem dvignil svoje gorjanske pesti, ki jim ni bilo usojeno, da ustvarjajo, ki pa so bile vedno dovolj močne, da so zdrobile marsikako grdo nakano, ostudno zlo, zadnjo ono, ki bi jo imel doživeti prav pokojni tovariš. Zgnetel sem ob grobu trnje, ki se je vleklo ob Vilku vse muka polno življenje, povil sem ga v trnjev venec in ga treščil s silo bolesti na izmučeno telo našega sotrpina, mučenika. In med govorom se mi je zazdelo, da se plazi proti meni oni ponočni modras, sikajoče grozeč. Nisem se ga ustrašil. Pograbil sem po sili duha in ga razkosal v dvoje, troje. Mračno je ležala v grobu črna krsta, nad njo trpka časovna doba, potrta družina — ljudstvo z odprtimi srci, Klandri s povešenimi rokami, strtimi dušami. Nisem se dotaknil ne kamenja ne prsti, v grob sem vsul le svoja čustva ljubezni, tovarištva, prijateljstva, in odšel, da čakam, komu izmed preostale osmerice je usojeno, da prvi omaga na pobočju slovenske Golgote. Morda je še dolga cesta, morda so še težka pota, s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena — sem mislil s Hlapcem Jernejem, ko sem se vračal v svoje Podgorje — in vendar; saj svet dandanes ne zavrača pravice s krivico — mi je sililo nekje iz globine duše. Josip Lapajne.