Površina: 2,92 knr
Št. prebivalcev: nima stalnih prebi
valcev, poleg raziskovalcev in prosto
voljnih nadzornikov na otoku lahko
prespi 15 obiskovalcev
Najvišja točka: 79,2 m
Št. vrst ptic: 153 opaženih vrsl v letu
2006
Zanimive vrste ptic: ledni viharnik (Fulmarusglacialis), atlantski viharnik (Puffinus puffinus), strakoš (Hydrobates pelagicus), strmoglavec (Morus bassanus), kormoran (l'halacrocorax carba),vran}ek(FhalacrocoraxaristoteIis), kanadska gos (Branta canadensis), pepelasli lunj (Circus cyaneus), pošto vka (Falco tinnunculus), sokol selec (Falco peregrinus), zelenonoga tukalica (Callinula chloropus), školjkarica CHaematopus ostralegus), veliki škurh (Numenius arguata), rjavi galeb (Larus fuscus), srebrni galeb (Larusargentatus), veliki galeb (larus marinus), triprsti galeb (Kissa tridactyla), lumna (Uria aalge), njorka (Alca torda), mormon (Fratercula arctica), močvirska uharica (Asio flammeus), travniška cipa (Anthus pratensis), obalna vriskarica (Anthus petrosus), trstni strnad (Emberiza schoenirfus).
Ogrožene ptice: Mnoge od naštetih vrst ptic so globalno ali lokalno ogrožene, vendar pa ravno populacija, gnezdeča na otoku Skomer, predstavlja garancijo za njihovo ohranitev. Še največjo grožnjo predstavlja onesnaževanje morja in potencialna sprememba smeri tokov zaradi globalnega segrev anja.
Druge zanimive živali: kresnica (.Lampyris noctiluca), slepec (Anguis fragilis), navadna krastača (Bufo bufo), kunec (Oryctolagus cuniculus), sivi ali stožčastoglavi tjulenj (Halichoerus gri>pus), pristaniška rjava pliskavka (.Phocoena phocoena), skomerska voluharica (Glethrionomps glareolus skomerensis)
Zanimive rastline: hijacinta (Hyacinthoides non-scripta), rdeči slanozor (Silene dioica), rdeča bilnica (Festuca rubra), šopulja (Agrostis capillaris).
Otok Skomer je drugi največji otok v Walesu, takoj za otokom Anglesey. Na njem vsako leto gnezdi pol milijona morskih ptic, med njimi med 120.000 do 165.000 parov atlantskih viharnikov (Puffinus puffinus), 10.000 parov lumen (Uria aalge), 11.000 parov rjavih galebov (Larus fuscus), 6.000 parov mormonov (Fratercula arctica), 2.000 parov triprstih galebov (Rissa tridactyla)... Nič čudnega torej, da je eno najpomembnejših naravovarstvenih območij v severozahodni Evropi in da se lahko postavlja s kar nekaj naravovarstvenimi »odlikovanji«. Zavarovan je kot narodni naravni rezervat (NNR), poleg tega pa je večji del otoka razglašen za arheološki spomenik. Ima status območja posebnega znanstvenega pomena (SSSI) ter posebnega zavarovanega območja (SPA). Za povrh pa ga obkroža še morski naravni rezervat.
Otok Skomer - raj za morske ptice
//Tomi Trilar
14 Svet ptic
Otok Skomer vas vsekakor ne bo razočaral, kljub temu da je gibanje omejeno na označene peš poti. Z njih ni dovoljeno in tudi ni priporočljivo stopiti, saj se vam lahko vdre v gnezdilni rov atlantskega viharnika ali mormona. Vendar so poti dovolj razvejene, da si otok lahko temeljito ogledate.
Otok sem obiskal dvakrat, junija 2004 in 2005, obakrat na enodnevnem izletu. Na obeh obiskih sem poslikal vse filme, ki sem jih imel s seboj, drugič pa sem napolnil tudi vse spominske kartice digitalnega fotoaparata.
Kako do otoka
Otok Skomer leži na jugozahodni obali Walesa v okrožju Pembrokeshire in je najlaže dostopen med vsemi kolonijami morskih ptic v severozahodni livropi. Na pot se lahko odpravimo z avtom iz Haverfordwesta, glavnega mesta Pembrokeshira. Že po nekaj deset kilometrih s široke regionalne ceste zapeljemo na zelo ozko podeželsko cesto in vstopimo v Pembrokeshirski obalni narodni park. Pokrajina okrog nas se v hipu spremeni v značilno angleško kulturno krajino predprejšnjega stoletja z ekstenzivnimi travniki, obkroženimi z živimi mejami. Še posebej slikovit je polotok Marloes, ki ponuja tudi pogled na morje. Človeka zamika, da bi se že tu sprehodil in »pošpegal« za pticami, vendar je treba iti dalje, saj obiska na otoku ni mogoče rezervi rat i vnaprej, pač pa deluje po pri ncipu, kdor prej pride, prej melje. Ozka cestica nas pripelje do konca polotoka, kjer je pripravljeno prostorno parkirišče. Od tod se spustimo v Martinov pristan (Martin's Haven), kjer se že vije vrsta ljudi za ladjico. Prva ladjica odrine ob ro. uri in nato še ob 11. in 12. uri, dokler na otok ne prepeljejo 250 obiskovalcev. Upravljavci otoka ponujajo tudi obisk čez noč. Prostora je za 15 obiskovalcev, vendar je tak obisk treba rezervirati daleč vnaprej. Otok lahko obiščete tudi kot prostovoljni nadzornik in opravljate čuvajsko in informativno funkcijo. Izmena traja en teden, vendar so zasedena že skoraj vsa mesta za leto 2008.
Sprehod po otoku
Dvajset minutna plovba do otoka je včasih lahko zelo adrenalinska, saj valovi pljuskajo čez krov. Mnogokrat pa jo zaradi preveč razburkanega morja in premočnega vetra tudi odpovedo. Ladjica, ki je podobna majhnim okretnim vlačilcem z močnimi motorji v tovornih pristaniščih, pripelje v Severni pristan (North Haven). Pobočje nad njim je prerešetano z gnezdilnimi rovi atlantskih viharnikov in mormonov. Po kratkem uvodu enega izmed prostovoljnih nadzornikov se vzpnemo prekstrmega pobočja na planotast osrednji del otoka, kjer je gostota gnezdilnih rovov še večja. Atlantskega viharnika, kljub visokim številkam gnezde-čih parov, na otoku na enodnevnem izletu ne boste videli, saj pridejo in odidejo v mraku. Viharniki so na tleh zelo ranljivi, zato se plenilcem, na otoku Skomer predvsem galebom, izogibajo z gnezdenjem v rovih in nočno aktivnostjo. Svoj rov zapustijo že v jutranjem mraku in dan preživijo na prehranjevališču kakšnih 50 km daleč na odprtem morju in se vrnejo šele v večernem mraku. Skupaj s sosednjim otokom Skokholm pa je to najpomembnejša kolonija atlantskega viharnika, saj v njej gnezdi več kot polovica svetovne populacije.
Viharniki se s prezimovanja na oceanu vrnejo v začetku maja, zasedejo svoj rov in ležejo samo eno jajce, ki ga potem valijo 51 dni. Izvaljeni mladiči se osamosvojijo po 70 dneh in se skupaj z odraslimi septembra odselijo v južni Atlantski ocean. Mladiči na odprtem morju pred obalami Brazilije preživijo pet let, preden se vrnejo gnezdit na rojstni otok. Orientacija in navigacija jim gre tako dobro »od rok«, da že ob prvi vrnitvi na rojstni otok pristanejo le nekaj metrov stran od rova, v katerem so se izlegli. Ko si najdejo partnerja, uporabljajo isti rov leto za letom. Če želimo doživeti veličastnost kolonije atlantskega viharnika, je na otoku Skomer treba ostati prek noči. V zavetju teme se zdi, da so dobesedno povsod in zrak nad otokom je hitchcockovsko zasičen s prhutanjem peruti in z vreščečimi klici. Raziskovalci vsako leto v enega od zase-
1: Severno jezerce (North Pond) z opazovalnico in opuščeno kmetijo v ozadja
2: Ob jasnem dnevu lahko vidimo tudi otok Grassholm, ka terega bela prevleka na vrhu je največja kolonija strmoglavcev (Morus bassanus) v severnem Atlantiku.
3: Stena The Wick
4: Tripisti galeb (Rissa tridactyla) prinaša gradivo za gnezdo.
5: Hijacinta (Hyacinthoides non-seripta)
6: Rdeči slanozor (Silene dioica)
7: Njorke(j4/ra torda) gnezdijo na najnižji polici stene The Wick.
Vse foto: Tomi Trilar
//letnik 14, številka 03, september 2008
15
8: Kunci (Oiyctolagus cuntiulus) kopljejo rove, v katerih gnezdijo atlantski vi ha miki in mormoni. foto: Tomi Trilar
9: Rjavi galeb (Larus juscus) je z 11.000 gnezdečimi pari najpogostejša vrsta galeba na otoku Skomer. foto: Tomi Trilar
10: Velikiškurh (Numenius arquata) brani svoje območje, foto: Tomi Trilar
11: Del rituala dvorjenja pri mormonih je tudi skupni ogled gnezdilnega rova. foto: Tomi Trilar
denih rovov namestijo infrardečo kamero, katere posnetke si lahko ogledamo v informacijskem središču na opuščeni kmetiji sredi otoka. Podnevi si lahko ogledamo podzemne gnezditvene aktivnosti, jajca, valečega partnerja, izjemoma celo oba starša, mladiče, odvisno od časa obiska. Ko dosežemo planotasti osrednji del otoka, lahko zavijemo v različne smeri. Pa jo mahnimo proti sredini otoka, proti opuščeni kmetiji.
Otok ima bogato zgodovino človeške poselitve. Pravzaprav je celoten otok en sam antični spomenik. Domnevajo, da je v železni dobi na otoku živela skupnost z 200 prebivalci. Od sedmega stoletja dalje se je razvijal sodoben kmetijski sistem s polji in njivami in okrog leta 1800 so zgradili kmetijsko poslopje. Iz tega časa izvirajo tudi kunci (Oiydolagus cuniculus), ki v velikem številu naselju jejo otok in so izkopali rove, v katerih gnezdijo atlantski viharniki in mormoni. Z uvedbo parnega stroja se je začela donosnost kmetije manjšati. Leta 1950 so kmetijo prodali naravovarstveni organizaciji The Countryside Council for Wales in prejšnji lastnik kmetije je postal prvi nadzornik. Nekdanje staje za ovce nad Severnim pristanom so danes prebivališče za raziskovalce in prostovoljne nadzornike. V ostankih kmetije pa so uredili prikupno informacijsko središče in pet sob za največ 15 obiskovalcev, ki na otoku lahko ostanejo čez noč. Naselitev in življenje človeka na otoku Skomer je bilo možno zaradi izvirov sladke vode. Danes sta na otoku dve umetni sladkovodni jezerci: vzhodno (West Pond ali Abyssinia), kjer lahko opazujemo školjkarice (Haematopus ostralegus), poljske škrjance (Alauda arvensis) in travni ške cipe (Anthus pratensis), ter severno (North Pond), kjer se masovno kopajo galebi, med njimi tudi triprsti (Rissa tridactp/a).
Od tod dalje se napotimo čez dolinico in se vzpnemo nad
stene, obrnjene proti odprtemu morju. Ob jasnem dnevu lahko vidimo otok Grassholm, kjer gnezdi največja kolonija strmoglavcev (Morus bassanus) v severnem At lantiku. Ozrimo se nazaj proti osrednjemu delu, saj so tu najbolj slikoviti pogledi na otok. V majskem pejsažu prevladuje modra barva cvetov hijacinte (Htjacinlhoides non-scripla), ki jo nadomestijo rožnato cvetoči rdeči slanozori (Silene dioica) in na koncu vse skupaj preraste praprot. Na otoku ni dreves predvsem zaradi slanih vetrov, ki redno bičajo otok. Rastline, ki preživijo, so odporne proti soli in njenim izsuševalnim učinkom. Prevladujejo trave, predvsem rdeča bilnica (Festuca rubra) in šopulja (Agrostis capillaris). Zara di obilice kuncev in skomerskih voluharic (Clethrionomps glareolus skomerensis) morajo biti rastline prilagojene še na prekomerno objedanje.
Skomerska voluharica je endemitska podvrsta pri nas pogoste gozdne voluharice. Ker otoka sesalski plenilci niso naselili, so praprotni habitati idealno okolje zanjo, zato lahko njena populacija v poznem poletju naraste na 20.000 osebkov. Plenijo jo postovke (Falco tinnunculus), kanje (Buteo buteo) in močvirske uharice (AsioJlammeus), ki zaradi obili ce hrane gnezdijo na otoku. Od malih sesalcev so otok naselile še belonoga miš (Apodemus sylvaticus), gozdna rovka (Sorex araneus) in pritlikava rovka (Sorex minutus). V milih vlažnih poletnih nočeh so stezice prekrite s t isoči-mi navadnimi krastačami (Bufo bufo), ki se jim pridružijo še sekulje (Rana temporaria) in navadni pupki (Lissotriton vulgaris). Takrat lahko uživamo tudi v nežnem poplesava nju kresnic (Lamppris noctiluca).
Sprehoditi se splača še do Garlandovega kamna (Garland Stone) ali do Skomerske glave (Skomer Head), kjer se na pečinah ob morju ob oseki sončijo sivi ali stožčastoglavi t julnji (Halichoerus griipus), ki so nedvomno druga največja
16 Svet ptic
znamenitost otoka, takoj za morskimi pticami. Svoje mladiče kotijo v jamah na plažah in v zalivih, ko število skotenih mladičev doseže število 200. Če imamo srečo, lahko opazujemo celo morskega psa orjaka (Cetorhinus maximus), morski mesec (Mola mola) in pristaniško rjavo pliskavko (.Phocoena phocoena) ali kakšno drugo vrsto delfina. Mnogokrat tu okoli švigajo tudi strmoglavci, ki vrtoglavo pikira-jo v morje.
Polni vtisov se vračamo po stezici nad strmimi južnimi obalami otoka. Med poganjajočo praprotjo predvsem levo od steze gnezdijo rjavi, srebrni (iarus argentatus) in veliki galebi (L. marinus), ki jih mimoidoči obiskovalci sploh ne motijo. Nenadoma pred seboj zagledamo dobrega pol kilometra dolgo navpično steno, imenovano The Wick, ki se razteza naravnost v morje. Ob stezi nas pričaka prostovoljni nadzornik s teleskopom, ki nam navdušeno razkaže gnezdilce v steni. Čisto pri dnu, blizu morja, se na policah drenja na tisoče njork (Alca tarda) in lumen ter nad njimi triprsti galebi. Kar ne moremo se načuditi, kako na gosto gnezdijo. Takšna gostota gnezd v koloniji je obramba pred plenilskimi galebi. In čisto na vrhu, še vedno v navpičnem pobočju, vendar že v travi, gnezdijo strakoši (Ilpdrobatespelagicus). lirez nadzornika bi jih v navdušenju nad vrvežem v koloniji morskih ptic v steni skoraj zagotovo spregledali. Napotimo se naprej in začudeno ugotovimo, da pred nami postopa množica ljudi. Verjetno jih je pritegnila kolonija morskih ptic v steni, si mislimo. Kmalu pa ugotovimo, da sploh ne gledajo v steno, ampak po tleh pred seboj. Med njimi in sem tertja čez stezo tekajo mormoni, kijih domačini ljubkovalno imenujejo »pembrokeshirski papagaji«. Mormoni s površine morja priletavajo čez strmo pobočje na rob planote, tam pristanejo, se malo odpočijejo in uredijo perje, nato pa kar med ljudmi čez stezo odracajo proti
svojemu gnezdu v rovu, kjer bodo pri valjenju zamenjali partnerja. Le tisti, ovešeni z deset in več ribami, ki so jih zgledno zložili v kljun, se ihtavo zapodijo med ljudmi proti gnezdu, kjer jih že nestrpno pričakujejo lačni mladiči. Nekateri pa še dvorijo in se za zvedave obiskovalce sploh ne zmenijo. Na ta del se splača priti šele na koncu obiska otoka Skomer, ker nam drugače že na začetku zmanjka posnetkov na filmu in prostora na spominski kartici, pa še sonce je pozno popoldne na pravem mestu za dobre posnetke. Mormoni pa so tako ali tako cel dan strpni do obiskovalcev, saj so v njihovem zavetju varni pred galebi, ki jih drugače brutalno plenijo.
Na otoku Skomer in na sosednjem Skokholmu gnezdi prek 10.000 parov mormonov, ki sestavljajo najpomembnejšo kolonijo v Veliki Britaniji. V svoje rove se vrnejo v začetku aprila in otok po gnezditvi zapustijo konec julija. Jesen in zimo preživijo na širnem Atlantiku vse tja do Biskajskega zaliva. Med gnezditvijo se prehranjujejo z ribami, ki jih s skupnim imenom imenujemo peščene jegulje (kompleks vrst iz rodov Hyperoplus, Gymnammodytes in Ammodytes). Kadar imajo mladiče, jih pogosto vidimo z ducatom peščenih jegulj, nanizanih v kljunu. Po obdobju upadanja populacije mormonov na otoku Skomer v petdesetih do sedemdesetih letih prejšnjega stoletja gnezdeča populacija stalno narašča do dva odstotka na leto. Čeprav je sonce še visoko, je treba pohiteti proti Severnemu pristanu, da ujamemo eno izmed ladjic, ki odplujejo na kopno med tretjo in četrto uro popoldne.»
Več informacij je na domači strani The Wildlife Trust of South and West Wales <http://www.welshwildlife.org/>.
12: Srebrni galeb (Larus argentatus) foto: Tomi Trilar
13: Ograjena steza ob gnezdišču mormonov (Fratercula arctica)
foto: Tomi Trilar
14: Mormons peščenimi jegulja mi v kljunu hiti proti gnezdilnemu rovu, kjer nanj ne strpno
čakajo lačni mla diči.
foto: Tomi Trilar
15: Dvorjenje mormonov foto: Tomi Trilar
//letnik 14, številka 03, september 2008
17