Knjige na tnalu
Milan Vincetic
Martina Soldo: Potapljač.
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2009.
V pesni{kem prvencu Martine Soldo s pomenljivim naslovom Potapljač, posvečenem njeni preminuli sestri Tatjani (1962-1992), tudi pesnici, v katere posthumno izdani zbirki Jezik razžarjenih trav (2005) prebiramo, "da se je intenzivno posvečala ustvarjanju lastnega sveta bogatih medčlove{kih odnosov", se avtorica "potaplja" v globine medčlove{kih odnosov, misterij smrti, med razbitine ali naplavine živega ter "razdalje med krikom in odmevom". Ali kot zapi{e v eni izmed pesmi v prozi z naslovom Notranja resnica: "Namesto zazidanih vrat, re{etk, jeklenih sten, razdalja med krikom in odmevom. / Z glasom, ki drhteč zapu{ča grlo, se vrača k sebi re{eno in ujeto, sporočilo skrajnega pomena, kot / vsakdanja po{ta izginulega naslovnika. / In stisko, v drobnem intervalu podvojeno, s pečatom neprehodne snovi žigosa modrina svoda, / razpetega med sa-mogovore. / Tudi podlago drugačnega razpleta zaznavam v sebi. / Nekdo prestreže let mrmranja čez svetove. / Razumevanje poveže glas z izvirom obnemelosti. / Odprla so se tiha vrata, tam nekje. / Vstopilo skoznje je samo v temi občuteno".
Martina Soldo po notranjem nareku, torej z intuitivno lirizirano prozno govorico, ponekod tudi rahlo ritmizirano, predvsem z interpunkcijo (vejicami), niza ekspresivne podobe, s katerimi reflektira predvsem občutenja samote, spominske reminiscence ter izgubo sestre, po katero se v vlogi potapljača potaplja pod plime in oseke nedoumljivih ontolo{kih vpra{anj. Ali kot pravi v zgoraj navedeni pesmi: stoji pred vrati, skozi katere bo "vstopilo sporočilo skrajnega pomena samo v temi občuteno". Prav zato preveva njene subtilne zapise atmosfera ujetosti, zaprtosti in brezizhod-nosti, kot da se je u{koljčila "sredi otoka opustelih mrež in izseljenega sonca", torej v praznini, v kateri je "moje izgnanstvo svoboda sprejemanja". In prav v teh (lastnih, izžetih) pokrajinah, ki zelo di{ijo po morju, obenem pa tudi odsotnosti vsega, se pesnica prepu{ča tokovom in valovom
zavedanja "pravičnosti in bridkega odrekanja v neznosnem trenutku, ko se razgaljeni in ranjenih stopal podajamo na popotni{tvo ob-žalovanja, ki vselej more stigmatizirati na{ odnos drugim" (Primož Repar). Ali kot pravi pesnica v pesmi Odpoved: "Ostati sam z nepopolnostjo. Z obiljem druge vrste, s sla{čicami za neprebojnim steklom. Na pravi strani prozornih sanj, napačna usta. / Beseda, izgovorjena v vodi."
Njene besede v resnici delujejo kot mehurčki v vodi. Mnogokrat pre-molknejo, {e večkrat potrknejo druga ob drugo, nazadnje pa se izgubijo kot "bežni znaki iz sanj". Pravzaprav so iz plazme spominov, ki je eno samo "izginjanje naproti drugemu". Ki je blizu kovičevskemu Južnemu otoku, ki ga od- ali razkriva mi(s)tični Potapljač, o katerem pesnica pravi: "Svetlo zeleni otok pod gladino. Nikomur izdana radost skritega neba. Za bitja, ki spolzijo med prsti mrež drugam, breztežna, re{ena. / Tokovi izdihujejo mehurčke z obrisi v globinah pozabljene pisave sveč. Plavut zaplapola, se potopi, oplazi svojo sled v spominu drugega. / Iz jeklenke zahrope zrak, mavrični kolobar odskoči, kot v začudenju. Nekdo prena{a na hrbtu odmerjen čas, pripet na stekleničko odteklega življenja. / Gib ne doseže hitrosti jat, v smaragdnem loku razpr{enih iker". Potapljač Martine Soldo tako zamahuje med ribje svetove, med pravljice, v katerih "golota bo prekrila goloto /^/ do konca, do zadnje spremembe brez truda oživljenega", kjer ga čakajo vrtinci in izmiki ter seveda "najdalj{a negibnost, ki mine(va)". Svet, ki se mu razpira, je seveda prvoosebni (pesničin), obrazi in dnevi, ki jih srečuje, so kot "pladenj, sladkosti dneva na predpražniku", ki pa se vedno znova prekipi v "vedro brez ulova". Vse je torej prepu{čeno neusmiljenemu toku vračanja k imperativu končnosti, k "iztrganim stranem po zacelitev", kot pravi v pesmi Doktor Živago, k stranem, ki se na koncu sestavijo v nedokončan potaplja{ki dnevnik, napolnjen s hrepenenji, neizživetostjo ter "darovi izhlapevanja".
So ti darovi skriti med oblaki ali jatami ali zgolj privid, podoben "zlogu, prepolovljenem v snu"? Res je: prav sen - kot preja spanca - so vode, v katerih lebdi (njen) potapljač kot reprodukcija negativa na fotoplo{či, ki se izvije v pesničinem okularju kot eno samo stremljenje: "Pod tvojo budnostjo lebdi oblak, puhasta sled v zabrisu nečesa drugega. Snov pravih sanj, oddaljena, neraziskana. Kakor podoba, ki je razdala svoje poteze svetu in izginila. /^/ Oblak se pod teboj upogne v zibelko. V soju repatice iztrgan zaporedju dni, obris zati{ja. Na tvojem obrazu, razkropljenost mnogih, zbranost pu{čavnika". Med nebom in oblakom kot metaforo temeljne ontolo{ko-teolo{ke paradigme so torej zgolj odslikave realnosti, ki jo registriramo s čutili ter razumom, tukaj, "na lačni strani stekla, zunaj pogojev in možnosti, (pa) pripadam(o) senci izbranega". Ki
je "podarjeno in vzeto, plavajoča krožnička nepredstavljive tehtnice", libele, ki predstavlja ve~no hamletovsko dilemo, ki se ogla{a v tej zbirki kot "naključje, spregledati ali ne". Tudi skozi (potapljačevo/pesničino) podvodno masko se ukrivi svet, "odriv s pomola (pa) za{umi iz {koljke kot prisluh spomina". Potapljač, alias prvoosebni lirski subjekt, se vse bolj zaveda(ta), "da le s potopom skriti gib pritegne molk ostanka k sebi, da te spet razveže", da te osvobodi ali dvigne na povr{je po nov vdih, ki je potreben, da si upa{ {e globlje. Človek torej ostaja slepi vrvohodec nad prepadom, ki na dnu čuva "zaklad, ki ga obda nedotakljiva sluznica". Ki nas dela čakajoče, načakane ter neučakane. Ali kot pravi pesnica v pesmi Filozofija: "Voda in ogenj, v ozračju razkropljena zrnca du{e, čas kot ukrivljena posoda čakanja. /^/ Med obrvmi re{uje guba izgubljeno, pozablja jezik abecedo čudeža, spoznanje jutra, da za resnico nekomu ni vseeno". Kajti: "Tudi prostor, prezasičen z močjo predvidljivega, svet doživete odvečnosti, ostaja morda samo kapljica."
Zato mu/ji ne preostane nič drugega kot lastno "izgnanstvo, ki je svoboda sprejemanja". Izgnanstvo, "prepognjeno v papirnato ladjico, z nejasnim zaupanjem odplavljeno", kot zapi{e v pesmi K Tebi. Potapljač proti koncu zbirke ponikne, bolje rečeno, se preobrazi v pesnico in Nagovorjeno (njeno preminulo sestro, op. p.) "pretiho klicano, v vrtincih neulovljivo", njegova navzočnost pa prinika zgolj kot "dlan, v tujem raju izgubljena", v katerem "v odsotnosti obeh se pozibava, nepretrgana ljubezen, v tvoje naročje, najdlje iskana". Da na koncu izgori kot "prihodnosti zaupan {epet ostanka".
Potapljač Martine Soldo je premi{ljeno grajena knjiga, ki jo krasi subtil-na, a trpka govorica, prepletena z dokaj svežimi podobami, ki jih črpa tudi iz filozofskega instrumentarija. Posamezne pesmi delujejo kot občutene prozno-lirske refleksije, v katerih se ugla{ujeta tako "klokot korakov kot nenadoma utihli zvon"; lirika, ki bo brez dvoma opazno (za)plivkala na gladini sodobnih slovenskih pesni{kih voda.