•;bon;     ;
NA OBISKU NA KMETIJAH ODPRTIH VRAT
Vabljivi otoki
samotnih
bregov
»Kaj, v časopis da bi me radi dali?« se je čudil gospodar Ludvik Rus v svoji prostorni, s stiliziranim lesenim stropom opremljeni hiši na visokem Špilju, ko sem onega nedeljskega popoldne zarožljal pred njim z beležko in fotoaparatom. »0, pa saj nisem edini. ki ima kmetijo odprtih vrat, takšnih je tod okoli še nekaj.«
Ludvik Rus je prava kmečka grča polhograjskega hribovja. Ujet v svoja bregovnata brezpotja, daleč ven
iz doline in ob poti, po kateri se komajda prigrizejo traktorji, vztraja na svoji kmetiji in ni mu kaj prida mar, če celo mnogi iz doline beže v tovarne za lažjim zaslužkom.
»Največja težava tu gori je vsekakor breg,« pravi Ludvik. »Clovek ne more delati s stroji tako kot bi rad. Še sreča, da imam sinova, ki mi popoldne po službl pomagata.«
Vendar pa Ludvik ni kaj dosti okleval. ko so ga pobarali, da bi vrata svoje domačije odprl tudi mimo-idočim hribolazcem. Ve, da je odprtost in gostoljub-nost v odmaknjenih hribih vsaj tako potrebna kot dobri stroji. Tako je od letos pomladi na njegovi kmečki mizi tudi vpisna knjiga s štampiljko za vse, ki jih primami nova polhograjska planinska pot ali se kako drugače radi odpravijo v te hribe. »Do zdaj še ni bilo kakega posebnega navala,« pravi. »Menda jih bo več prišlo oktobra. Morda ludi pozmi, ko bo sneg in bo vse sililo na smučanje. Za zdaj pa prihajajo v glavnem le čez vikend. No. vsakomur, ki pride, postrežemo, le mora se seveda prej najaviti, kajti sicer nas lahko dobi kje zunaj pri delu. Tega pa ne bi radi.«
Na dobro malico h kmetu Trobcu
Lep kos edinstvene hribovske idilike smo našli tudi čisto na drugem koncu zaloške ali srednjevrške doline, če hočete. pri kmetu Alojzu Trobcu. Fičko ljubeznive Srednjevrščanke Mimi, ki se mi je ponudila. da me popelje k njemu, je komajda premagoval strmi breg in v pajčevini razjedenih kolovozov smo le stežka našli pravo pol. Zato pa je pogled na Trobčevo domačijo in njegovo idilično okolica, do katere smo se prigrizli, že hip nato poplačal ves trud. Pod zajetno zgradbo z majhno vgrajeno kapelico je sameval pristni kozolec-toplar in bil je tudi čebelnjak in obilo sadnega drevja in prečudovit pogled na Črni vrh in Dednik. nekje v bregu pod hišo pa so se kot na kaki planšarski razgled-nici melanholično pasle krave.
»Nekaterim se zdi tu gori kar lepo,« je potrdila idilični naravni ambient tudi Trobčeva mama Francka, ko smo sedeli ob dobri domači salami v njihovi kuhinji, medtem ko je bil sin Alojz z družino na Planini. »Se zlasti všeč je lovcem. Vendar pa mislim, da kmetija odprtih vrat tu gori ne bo kaj prida nesla. Predaleč smo od naselij. Za zdaj ljudje le bolj malo prihajajo, v glavnem le osamljeni izletniki. Vendar pa vsakomur, ki pride, postrežemo. Gostje še zlasti pohvalijo našo sala-mo, medtem ko s kosilom do zdaj še nismo postregli. Sicer pa tako ali tako o vsem odloča Alojz, sama se z vso to turistično stvarjo ne maram kaj dosli ukvarjati.«
Frančiška ima gotovo nemalo drugega dela čez gla-vo. V hlevu imajo, kot pravi, okoli dvajset glav živine in enega konja in to terja obilo skrbi od jutra do mraka. Včasih, ko še ni bilo traktorjev, so imeli pri hiši več konj. Tudi vole. Toda to je že davno, kakor je daven in pozabljen tudi čas, ko je bil tu gori tudi navadni kruh še pravi praznik.
BRANKO VRHOVEC