UDK 27–9 (497.4) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 39 JURE VOLČJAK GORIŠKA NADŠKOFIJA NA KRANJSKEM V ČASU APOSTOLSKEGA VIKARJA IN PRVEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA GROFA ATTEMSA (1750–1774) Ljubljana 2017 Jure Volčjak GORIŠKA NADŠKOFIJA NA KRANJSKEM V ČASU APOSTOLSKEGA VIKARJA IN PRVEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA GROFA ATTEMSA (1750–1774) © Vse pravice pridržane Založila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Robert Petkovšek Izid znanstvene periodične publikacije je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije UDK 27–9 (497.4) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 39 JURE VOLČJAK GORIŠKA NADŠKOFIJA NA KRANJSKEM V ČASU APOSTOLSKEGA VIKARJA IN PRVEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA GROFA ATTEMSA (1750–1774) Ljubljana 2017 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana Urednik / Editor: dr. Bogdan Kolar Tehnični urednik / Technical Editor: dr. Miha Šimac Recenzenta / Peer reviews: dr. France Martin Dolinar dr. Bogdan Kolar CIP - Kataložni zapis o publikaciji  Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana  27-772(450.367)“1750/1774“  27-722.51:929Attems K. M.  VOLČJAK, Jure          Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750-1774) / Jure Volčjak. - Ljubljana : Teološka fakulteta, 2017. - (Acta Ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351-2789 ; 39) ISBN 978-961-6844-57-4 291848192  Na naslovni strani je posnetek bronastega Kristusovega monograma iz Emone (druga polovica 4. stoletja) 5 KAZALO Table of contents ..........................................................................................................7 Kratice in okrajšave .....................................................................................................9 Predgovor ....................................................................................................................11 1 UVOD ....................................................................................................................13 2 CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA ......................................................................................................21 2.1 Zaton tisočletne (nad)škofije .......................................................................21 2.2 Ustanovitev apostolskega vikariata v Gorici ..............................................29 2.3 Ukinitev oglejskega patriarhata in ustanovitev nadškofij v Gorici in Vidmu .............................................................................................................39 3 KAREL MIHAEL grof ATTEMS (1750/1752–1774) ......................................51 3.1 Apostolski vikar (1750–1752) ......................................................................53 3.2 Goriški nadškof (1752–1774) ......................................................................55 4 UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE. SPREMEMBE, USTALITEV MEJA IN ARHIDIAKONATSKE PRISTOJNOSTI .................75 4.1 Arhidiakonati .................................................................................................75 4.2 Župnije, vikariati ...........................................................................................84 4.3 Ustanavljanje novih dušnopastirskih postojank ........................................89 5 ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE ............105 5.1 Značilnosti mestnih in podeželskih župnij/vikariatov ...........................105 5.2 Gospodarske razmere .................................................................................116 5.3 Versko življenje ............................................................................................133 5.4 Jezikovne in kulturne posebnosti ..............................................................151 6 SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE ..........155 6.1 Izvor ..............................................................................................................155 6.2 Izobrazba ......................................................................................................159 6.3 Kraji službovanja in častni nazivi ..............................................................166 6.4 Maševanje in kateheza ................................................................................173 6.5 Spovedovanje, podeljevanje zakramentov in skrb za bolnike ...............182 6.6 Osebno življenje duhovščine ......................................................................187 6.7 Duhovniški shodi oziroma konference ....................................................192 7 SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE ..........................195 7.1 Vrste samostanov v okviru goriške nadškofije na Kranjskem ...............195 7.2 Življenje v samostanih na Kranjskem v času nadškofa Attemsa ...........205 7.3 Samostanom inkorporirane župnije .........................................................212 7.4 Redovniki .....................................................................................................215 6 8 VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE ...............221 8.1 Predstavitev vira in primerjava s sosednjimi škofijami ..........................221 8.2 Topografski prikaz cerkvenih objektov ....................................................233 8.3 Bogoslužna in cerkvena oprema ................................................................247 9 POVZETEK ........................................................................................................251 10 SUMMARY .........................................................................................................259 11 ZUSAMMENFASSUNG ...................................................................................267 12 RIASSUNTO .......................................................................................................275 13 PRILOGA ............................................................................................................283 14 VIRI IN LITERATURA .....................................................................................353 14.1 Viri ..............................................................................................................353 14.2 Literatura ...................................................................................................358 15 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO ............................................................373 NAVODILA SODELAVCEM AES .......................................................................393 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES ...........................................................395 Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve ...........................................................397 TABLE OF CONTENTS Abbreviations and acronyms ......................................................................................9 Preface .........................................................................................................................11 1. INTRODUCTION ...............................................................................................13 2. SITUATION IN THE CHURCH IN THE PATRIARCHATE OF AQUILEIA IN THE MIDDLE OF THE 18TH CENTURY ..........................21 2.1 The Decline of the Thousand-year-old (Arch)diocese .............................21 2.2 The Establishment of the Apostolic Vicariate in Gorizia .........................29 2.3 The Abolition of the Patriarchate of Aquileia and the Establishment of Archdioceses in Gorizia and Videm .......................................................39 3. KAREL MIHAEL COUNT ATTEMS (1750/1752–1774) .............................51 3.1 The Apostolic Vicar (1750–1752) ................................................................53 3.2 The Archbishop of Gorizia (1752–1774) ....................................................55 4. THE ADMINISTRATIVE DIVISION OF THE ARCHDIOCESE OF GORIZIA. AMENDMENTS, STABILISATION OF BORDERS, AND ARCHDIACONATE JURISDICTION.............................................................75 4.1 Archdiaconates ..............................................................................................75 4.2 Parishes, Vicariates ........................................................................................84 4.3 The Establishment of New Pastoral Outposts ............................................89 5. THE LIFE OF PARISHES AND VICARIATES IN THE ARCHDIOCESE OF GORIZIA .............................................................105 5.1 Characteristics of Urban and Rural Parishes/Vicariates ........................105 5.2 Economic Situation .....................................................................................116 5.3 Religious Life ................................................................................................133 5.4 Linguistic and Cultural Particularities......................................................151 6. SECULAR (DIOCESAN) CLERGY OF THE ARCHDIOCESE OF GORIZIA ......................................................................................................155 6.1 Origin ............................................................................................................155 6.2 Education ......................................................................................................159 6.3 Location of Service and Honorific titles ...................................................166 6.4 Celebration of a Mass and Catechesis .......................................................173 6.5 Confession, Conferring of Sacraments, and Patient Care ......................182 6.6 Personal Life of Clergy ................................................................................187 6.7 Clerical Gatherings or Conferences ..........................................................192 7. MONASTERIES AND MONKS OF THE ARCHDIOCESE OF GORIZIA ......................................................................................................195 7.1 Types of Monasteries within the Archdiocese of Gorizia in Carniola .195 8 7.2 Life in Monasteries in Carniola in the Time of Archbishop Attems ....205 7.3 Parishes Incorporated in Monasteries ......................................................212 7.4 Monks ...........................................................................................................215 8. VISITATION RECORDS AS THE PRIMARY SOURCE ...........................221 8.1 Presentation of the Source and the Comparison with Neighbouring Dioceses ......................................................................221 8.2 Topographic Description of Religious Buildings ....................................233 8.3 Liturgical and Church Furnishings ...........................................................247 9. SUMMARY IN SLOVENIAN..........................................................................251 10. SUMMARY IN ENGLISH................................................................................259 11. SUMMARY IN GERMAN ...............................................................................267 12. SUMMARY IN ITALIAN .................................................................................275 13. APPENDIX .........................................................................................................283 14. SOURCES AND LITERATURE ......................................................................353 14.1 Sources .......................................................................................................353 14.2 Literature ...................................................................................................358 15. INDEX OF NAMES AND PLACES ...............................................................373 KRATICE IN OKRAJŠAVE ACAG Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia ACAU Archivio della Curia Arcivescovile Udinese Ann. anno Arch. Concist. Archivio Concistoriale Acta Congreg. Concist. Acta Congregationis Concistorialis Arch. S. Congreg. Concilii Archivio Sacrae Congregationis Concilii AT-Oesta Österreichisches Staatsarchiv AVA Allgemeines Verwaltungsarchiv b. busta den. denarič Ep. Reg. Epistulae Regiae f. fascikel fasc. fascikel Fasz. Faszikel fl. florin, goldinar gl. ur. glavni urednik Goritien. Goritiensis HHStA Haus-, Hof- und Staatsarchiv IT ASDG Archivio storico diocesano di Gorizia IT ASDU Archivio storico diocesano di Udine IT BSTCG Bibliotheca del seminario teologico centrale di Gorizia J. Jahr KAL Kapiteljski arhiv Ljubljana Ktn. Karton kr. krajcar N. Numerus p. c. podružnična cerkev Processus Consist. Processus Consistoriales 10 Rel. dioec. Relationes dioecesium SB Sonderbestand S. C. Sacra Congregatio SI AS Arhiv Republike Slovenije SI KANM Kapiteljski arhiv Novo mesto SI KSŠL Kapucinski samostan Škofja Loka SI NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana str. stran ŠAL/Ž Škofijski arhiv Ljubljana/Župnije ŠAL/ŽA Škofijski arhiv Ljubljana/Župnijski arhiv šk. škatla št. številka, število Tom. tomus v. J. vom Jahr VA ASV Archivio Segreto Vaticano v. c. vikariatna cerkev Vol. volumen ŽA Župnijski arhiv ž. c. župnijska cerkev PREDGOVOR Ko sem se pred mnogimi leti prvič srečal s pojmom goriška nadškofija na Kranjskem, sem bil zaradi nevednosti precej začuden. Le kaj ima goriška nad- škofija skupnega s Kranjsko? Radovednost mi ni dala miru, zato sem počasi, kot črv, ki gloda sočen les, spoznaval sicer ne dolgo, vendar dogodkov polno in izjemno pomembno obdobje druge polovice 18. stoletja, ko je veliko večino Kranjske cerkveno-upravno pokrivala goriška nadškofija. Ustanovljena je bila na ozemlju ukinjenega oglejskega patriarhata, ki je obstajal več kot tisoč let, po več stoletnih prizadevanjih habsburških vladarjev v boju z večnimi dednimi so- vražniki, katoliškimi doži Republike sv. Marka, da bi ga ukinili. Zasluge za usta- novitev goriške nadškofije lahko pripišemo cesarici in kraljici Mariji Tereziji,1 ki se je rodila pred natanko 300 leti. Sčasoma sem se srečal tudi z drugimi zanimivimi temami in obdobji cer- kvene zgodovine, tako je bilo raziskovanje zgodovine goriške nadškofije na Kranjskem potisnjeno bolj v ozadje. Leta 2002 oziroma 2003, natančno se ne spominjam več, pa me je dr. France M. Dolinar prosil, če bi prevzel zahtev- no delo, transkripcije vizitacij prvega goriškega nadškofa Attemsa za ozemlje Kranjske in tako dokončal mednarodni projekt objave Attemsovih vizitacij, ki se je pričel že davnega leta 1988. Ob nekoliko bolj tihem in plahem pristanku ter obenem tudi ob nezavedanju, kaj to pomeni, sem se pričel prebijati čez zanimi- vo rokopisno gradivo, pisano v latinščini s številnimi okrajšavami. Najprej sem se lotil prepisovanja sorazmerno lepo pisanega besedila, težje berljive rokopise sem odložil za pozneje. Ob premišljevanju, kako bi se teh kracarij čimprej rešil, pa me je vsebina čedalje bolj zanimala in vabila v podrobnejšo analizo opisa- nih razmer, oseb in dogodkov. Mukotrpno večletno vsakodnevno prepisovanje, tudi na dopustu, ko sem se prostovoljno javljal za varuha spečih otrok, je obro- dilo sadove: nastal je rokopis v obsegu preko 1.100 strani, ki bo, če mu bo sreča in še kaj naklonjeno, ugledal luč sveta v tiskani obliki do leta 2020. Transkribi- rano gradivo je predstavljalo temelj doktorski disertaciji, ki sem jo obranil na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 2014. Delo je bilo v treh letih precej dopolnjeno in razširjeno, zato je bilo povabilo dr. Bogdana Kolarja z Inštituta za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani s ponudbo za objavo monografije več kot dobrodošlo. S pričujočo knjigo želim bralcu približati večstoletna prizadevanja za usta- novitev goriške škofije in prikazati zapletena politična razmerja v oglejskem 1 Marija Terezija pravno-formalno sicer ni bila nikoli kronana za cesarico, je pa ta naziv občasno uporabljala, ko je kot deželna kneginja potrjevala nekatere privilegije, zato jo z nazivom cesarica sem in tja naslavljamo tudi v tem delu. Podrobneje o njej glej: Barbara Stollberg-Rilinger, Maria Theresia. Die Kaiserin in ihrer Zeit. Eine Biographie, München 2017. 12 patriarhatu med cesarstvom in Beneško republiko skozi stoletja, katerih re- zultat je bila sprva ustanovitev apostolskega vikariata, končno pa goriške nad- škofije z nadškofom Karlom Mihaelom grofom Attemsom na čelu. Monogra- fija skuša prikazati upravno razdeljenost goriške nadškofije na arhidiakonate, župnije in vikariate, govori o ustanavljanju novih dušnopastirskih postojank, poskuša pa prikazati tudi gospodarske in verske razmere kranjskih župnij in vikariatov. Delo ne zanemarja niti duhovščine, tako svetne (škofijske), kot tudi posvetne (redovnikov), saj na podlagi obširnega arhivskega gradiva osvetljuje njihove vsakdanje križe in težave, od izvora, izobraževanja, službovanja, pa tudi njihovega osebnega življenja. Bralcu sem poskušal približati tudi glavni vir, tj. vizitacijske zapisnike, njihovo sestavo in vsebino. Skupaj s prihajajočo objavo vizitacijskih zapisnikov za arhidiakonate na Kranjskem bo pričujoča knjiga, vsaj upam, prispevala kamenček v mozaik (s)poznavanja t. i. dolgega 18. stoletja v cerkveni zgodovini vojvodine Kranjske, stoletja, v katerem so se odvili ne- kateri ključni premiki oziroma ključne reforme tako na miselnem, upravnem, šolskem, socialnem, umetnostnem, vojaškem, kot tudi davčnem in še katerem področju, ki jih je moč videti še danes. Ob izidu pričujoče monografije čutim potrebo, da vsem in vsakomur, tako živim in žal nekaterim tudi že pokojnim, ki so mi na dolgi poti iskanja in zbi- ranja gradiva, pregledovanja in končno pisanja stali ob strani in pomagali, tako moralno kot z nasveti, rečem: iskrena hvala. To velja še posebej zate, draga Renata. Najlepša hvala za razumevanje in podporo, zlasti pa za potrpljenje in ljubezen do mene in najine družine, ko si bila z Jernejem in Tamaro večkrat sama, jaz pa sem sedel za računalnikom in pisal. Preddvor, na praznik škofov sv. Timoteja in Tita, 2017 Jure Volčjak 1 UVOD Cerkev na Kranjskem je v 18. stoletju doživela velike spremembe, kar velja zlasti za drugo polovico stoletja. Glavni dogodek je bil nedvomno razpustitev starodavnega oglejskega patriarhata v letih 1749–1751 oziroma ustanovitev dveh novih nadškofij, videmske za beneški in goriške za avstrijski del patriarhata. Glavnino Kranjske (več kot tri četrtine) je do jožefinskih cerkvenih reform ob- vladovala goriška nadškofija z nadškofoma Karlom Mihaelom grofom Attem- som (1752–1774) in Rudolfom Jožefom grofom Edlingom (1774–1784). Manjši del je obvladovala še ljubljanska škofija, ustanova cesarja Friderika III. iz leta 1461, ki je svojo jurisdikcijo izvajala v šestih nesklenjenih »otokih« v treh deže- lah, Kranjski, Štajerski in Koroški. Dosedanje raziskave zgodovinarjev so se posvečale bolj ali manj le zgodo- vini ljubljanske (nad)škofije, zgodovina goriške nadškofije pa je z izjemo savinj- skega arhidiakonata med slovenskimi zgodovinarji ostala do nedavnega bolj slabo obdelana.2 To praznino smo poskušali pred par leti zapolniti z doktorsko disertacijo. Pri tem so nam bili v pomoč predvsem obširni, s podatki zelo bogati vizitacijski zapisniki nadškofa Attemsa za ozemlje Kranjske v goriškem nadško- fijskem arhivu. Dobljene informacije iz teh zapisnikov smo dopolnili s podat- ki iz arhivskega gradiva v domačih in tujih arhivih ter raznovrstne literature. Navedeno delo, napisano na podlagi virov in literature, je, vsaj tako upamo, pripomoglo k razrešitvi številnih vprašanj cerkvene zgodovine 18. stoletja za območje Kranjske. Glavni namen pričujoče monografije je čim bolj celostno predstaviti (ka- toliško) Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo v času njenega prvega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1752–1774). Zaradi večje jasnosti najprej po- jasnimo naslov knjige. Časovno monografija obravnava obdobje tretje četrtine 18. stoletja, tj. ob- dobje med letoma 1750 in 1774. Začetna letnica pomeni imenovanje Attemsa za 2 Spodnjo Štajersko oziroma savinjski arhidiakonat sta podrobneje raziskala Lisa Guarda Nardini v knjigi La visita pastorale di C. M. Attems nella Stiria Slovena maggio–luglio 1751 (Fonti e studi di storia veneta; 16), Vicenza 1990, in Anton Ožinger v svoji diserta- ciji (Anton Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1750–1774) v luči njegovih vizitacij, doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1994 (dalje: Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem)), nekaj člankov o goriški nadškofiji je napisal tudi F. M. Dolinar (glej seznam literature na koncu). Med tujimi avtorji, ki so zgodovini goriške nadškofije posvetili veliko časa, velja omeniti predvsem goriškega duhovnika Luigija Tavana. Prim. Luigi Tavano, La diocesi di Gorizia 1750–1947, Mariano del Friuli (GO) 2004 (dalje: Tavano L., La diocesi di Gorizia) in zbornik zgodovin- skega simpozija o Karlu Mihaelu Attemsu (Carlo Michele d‘Attems primo archivescovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), I, Studi introduttivi, Gorizia 1988 in II, Atti del convegno, Gorizia 1990). 14 Jure Volčjak apostolskega vikarja za avstrijski del oglejskega patriarhata leta 1750, končna pa Attemsovo smrt leta 1774. Z besedo Cerkev (z veliko začetnico) označujemo bolj ali manj organizira- no skupnost kristjanov ene krščanske veroizpovedi, na Slovenskem npr. Katoli- ško Cerkev ali Srbsko pravoslavno Cerkev, beseda cerkev (z malo začetnico) pa se nanaša na versko zgradbo, namenjeno bogoslužju. Krajevno se monografija omejuje na današnji osrednji del Slovenije, na deželo Kranjsko. Posebej želimo poudariti, da se pri raziskavi nismo posve- tili analizi cerkvenih razmer na ozemlju celotne Kranjske, kot ga zamejujeta podrobna opisa deželnih meja iz let 1744 in 1780,3 temveč smo se omejili na ozemlje nadškofijskih župnij na Gorenjskem, Dolenjskem, v Beli krajini in na Notranjskem. Izpustili smo ozemlje Vipavske doline in Idrije: prvo zaradi po- vezanosti z Gorico, drugo zaradi cerkvene pripadnosti arhidiakonatu s sedežem zunaj Kranjske, v Tolminu. V raziskavo prav tako nismo pritegnili štajerskih župnij, inkorporiranih posameznim samostanom (Stični, Kostanjevici) in no- vomeškemu kolegiatnemu kapitlju, saj je bil sedež teh župnij prav tako zunaj obravnavanega ozemlja vojvodine Kranjske. Dodaten argument za našo odlo- čitev leži v izbiri glavnega vira, tj. vizitacijskih zapisnikov nadškofa Attemsa za ozemlje Kranjske, ki doslej v nasprotju z drugimi še niso bili objavljeni. Njihova vsebina je javnosti skoraj popolnoma neznana, zelo slabo jo pozna tudi stroka. Avtor monografije sem pred skoraj desetimi leti sprejel nemajhen izziv, da za objavo pripravim še zadnji, manjkajoči zvezek Attemsovih vizitacij in tako za- okrožim obsežen projekt, ki se je pričel leta 1991.4 Pred nekaj leti mi je uspelo transkribirati obsežno latinsko besedilo, ki obsega več kot 1.100 strani.5 Zdelo se mi je smiselno, da vsebino podrobneje obdelam in odstrem tančico z življenja Cerkve na Kranjskem v tretji četrtini 18. stoletja, ki je bila do sedaj poznana zgolj parcialno. Čeprav je goriška nadškofija jurisdikcijo na Kranjskem izvajala samo 35 let (do leta 1787), so se v tem času zgodile nekatere ključne reforme, katerih posledice lahko vidimo še danes (npr. ukinitev samostanov, regulacija župnijskih meja ipd.). 3 Österreichisches Staatsarchiv (AT-OeStA)/Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Sonderbestand (SB) Auersperg XXVII, Ex ma- nuscriptis Maximiliani Antonii L. B. de Taufferer 1744 deputati z naslovom Haubt Information …, ki ga je sestavil kranjski deželni registrator Karel Seifrid pl. Perizhoff leta 1744; Arhiv Republike Slovenije (SI AS), SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/24r, Ganz kurz gefasste Beschreibung von dem Herzogthum Krain iz leta 1780. 4 Do danes so izšle štiri obsežne knjige. Štajerske župnije je leta 1991 obdelal A. Ožinger, Koroško leta 1993 Peter G. Tropper, goriški, tolminski in devinski arhidiakonat pa sta leta 1994 oziroma 2000 predstavila L. Tavano in Franc Kralj. Podrobnejši seznam objavljenih virov v poglavju Viri in literatura. 5 Jure Volčjak, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Attemsa za arhidiakonate na Kranjskem 1752–1771 (v pripravi za objavo) (dalje: Volčjak, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Attemsa). UVOD 15 18. stoletje je bilo obdobje, v katerem je bilo vsakodnevno življenje Evro- pejcev še močno prepleteno s krščanstvom, zlasti z njegovimi normami in in- stitucijami. Razlike med zasebnim in javnim življenjem ni bilo zares čutiti. Ži- vljenje, v katerem uradna vera ne bi bila upoštevana, bi pri cerkvenih in tudi svetnih oblasteh izzvalo ukrepanje. Bilo pa je to vendarle tudi obdobje, ko se je močna prepletenost vere in države začela počasi rahljati. Baročna pobožnost se je tedaj do določene mere ujela v tri »pasti«: v težnjo po notranjem poenotenju pobožnosti, v težnjo po teološkem racionalizmu (ločitvi od mitov, simbolov ipd. ter po logičnih razlagah) in v okrepljeno prizadevanje vladarjev za po- dreditev Cerkve v svojih deželah.6 Katoliško Evropo je preplavil reformni val z različnimi gibanji (episkopalizem, janzenizem, moralni rigorizem, galikanizem itd.), vse v želji po modernizaciji ter verski in moralni obnovi. Različen pa je bil pogled, kako prenovo uresničiti.7 Težnja države po nadzoru Cerkve v cesarstvu sicer ni bila iznajdba 18. sto- letja. Habsburžani so kot deželni knezi že prej poudarjali svojo vlogo branilcev katoliške Cerkve, sploh v času reformacije in protireformacije. Okrepljeno idejo in državni nadzor nad Cerkvijo lahko spremljamo vse od Ferdinanda I. (1558– 1564) in Maksimilijana II. (1564–1576), ki sta se zgledovala po Španiji. Njuna pomembna težnja je bila denimo povečati vpliv na imenovanje škofov. Svojo politiko oblikovanja centralistično-absolutistične države na osnovi naravne- ga prava in zgodovine so Habsburžani v 18. stoletju še nadgradili.8 Na podlagi deželnoknežjega odvetništva so si lastili pravico do vizitacij, nadrejenosti nad cerkveno posestjo (t. i. vrhovni patronat), nadzora nad sistemom beneficijev in drugimi ustanovami, oporokami in dedovanjem duhovščine ipd.9 6 Esther-Beate Körber, Die Zeit der Aufklärung. Eine Geschichte des 18. Jahrhunderts, Darmstadt 2006, stran (str.) 141–143, 147, 152–154 (dalje: Körber, Die Zeit der Aufklärung); Rudolf Schlögl, Alter Glaube und moderne Welt. Europäisches Christentum im Umbruch 1750–1850, Frankfurt am Main 2013, str. 87 (dalje: Schlögl, Alter Glaube). 7 France Martin Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 153–171, še posebej 166 sl. (dalje: Dolinar, Jožefinizem in janzenizem); Körber, Die Zeit der Aufklärung, str. 156–157; Rudolf Reinhardt, Die katholische Kirche (1648–1789), v: Ökumenische Kirchengeschichte, Band 2: Vom Hochmittelalter bis zur frühen Neuzeit, Darmstadt 2008, str. 461, 466–467, 467–469 (galikanizem), 469–476 (janzenizem) (dalje: Reinhardt, Die katholische Kirche); Steffen Martus, Aufklärung. Das deutsche 18. Jahrhundert – ein Epochenbild, 2. Auflage, Darmstadt 2015, str. 245–251, 354–358 (dalje: Martus, Aufklärung). 8 Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 477; Gernot Peter Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen im Herzogtum Steier- mark: die Repräsentation und Kammer (1749–1763) als neue Landesbehörde des aufgeklärten Absolutismus (Forschungen zur ge- schichtlichen Landeskunde der Steiermark; 37), Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, Graz 1993, str. 149 (dalje: Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen). Habsburžani so se zgledovali tudi po drugih vladarjih Evrope, npr. ruskem carju Petru I. Velikem (1682–1725), pruskem kralju Frideriku II. (1740–1786), španskem kralju Karlu III. (1759–1788), francoskem kralju Ludviku XV. (1715–1774) itd. Prim. Körber, Die Zeit der Aufklärung, str. 155–157; Martus, Aufklärung, str. 586–594. 9 Ferdinand Maaß, Der Josephinismus: quellen zu seiner Geschichte in Österreich 1760–1850: amtliche Dokumente aus dem Wiener Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Bd. 1: Ursprung und Wesen des Josephinismus 1760–1769 (Fontes rerum Austriacarum: österreichi- sche Geschichtsquellen. Zweite Abteilung, Diplomataria et acta; Bd. 71), Verlag Herold, Wien-München 1951, str. 11–16 (dalje: Maaß, Der Josephinismus); Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen, str. 149. 16 Jure Volčjak V času vladanja Karla VI. (1711–1740), Marije Terezije (1740–1780) in Jože- fa II. (1780–1790) so se poleg tega napetosti med Dunajem in Rimom povečale, saj so si Habsburžani posege države na področje Cerkve razlagali kot varuštvo nad katoliško Cerkvijo; imeli so se za njene odvetnike (advocatus ecclesiae).10 Marija Terezija se je čutila poklicano, da poleg reform znotraj Cerkve na novo uredi tudi razmerje med državo in Cerkvijo. Pri tem je lahko računala na po- moč nekaterih škofov in nadškofov. Ti so se namreč zavedali, da sami daljno- sežnih ukrepov oziroma reform ne bodo mogli izpeljati.11 Rimski sogovornik, papež Benedikt XIV. (1740–1758), odličen poznavalec kanonskega prava, je bil dovolj izkušen in moder, da je z nekaterimi ukrepi upošteval cesaričino politi- ko. Bil je pragmatik, številni so mu zato očitali preveliko popustljivost. Odnose med Svetim sedežem in posameznimi državami je poskušal urejati deloma z reformami v sami Cerkvi, deloma pa s sklepanjem konkordatov s posameznimi vladami. Politično je bil veliko bolj izkušen kot njegova predhodnika Benedikt XIII. (1724–1730) in Klemen XII. (1730–1740), poznal je tudi razmerja moči v Evropi.12 Njegov naslednik, papež Klemen XIII. (1758–1769), je bil njegovo pra- vo nasprotje. Povrhu tega je bilo v času njegovega papeževanja močno navzoče vprašanje ukinitve jezuitskega reda, pri čemer je imela pobudo Francija, Avstri- ja pa ji je »udobno« sledila.13 Za uresničitev svojih načrtov je Marija Terezija uporabljala nove državne urade, ki jih je ustanovila ob reformi državne uprave, Reprezentanco in komoro ter pozneje Deželno glavarstvo. S tema dvema organoma je cesarica kot deželna vojvodinja »nadzorovala« župnije, nad katerimi je izvajala deželnoknežji patro- nat, pobirala prispevke za utrjevanje utrdb (t. i. quinquennium), pod nadzorom je imela imenovanje škofov in prelatov, vpogled v temporalije duhovščine, pri volitvah samostanskih predstojnikov je bilo potrebno njeno (deželnoknežje) soglasje ipd.14 Po N. Rogierju in R. Schlöglu je bil cilj samostojna deželna (državna) Cer- kev pod vodstvom svetnih vladarjev, ki bi sicer še vedno ostala povezana s Sve- tim sedežem kot središčem katolištva.15 Politika Marije Terezije in njenega sina 10 Podobno se je tituliral tudi pruski kralj Friderik II. (vicarius Christi). Prim. Schlögl, Alter Glaube, str. 26. 11 Tega so se zavedali zlasti privrženci episkopalizma, ki so težili k temu, da bi na ozemlju svojih škofij na vseh področjih ponovno uveljavili škofovsko oblast. V habsburških deželah so bili cerkvenopolitičnim reformam zelo naklonjeni škofje v Ljubljani (Karel Janez Herberstein), na Dunaju (Janez Jožef Trautson) in v Pistoi (Scipione de Ricci), veliki nasprotniki posegov države na cerkveno področje pa kasneje nadškofje v Salzburgu (Hieronim Colloredo), Gorici (Rudolf Jožef Edling) in na Dunaju (Krištof Anton Mi- gazzi). Prim. Schlögl, Alter Glaube, str. 25, 87; Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 460–461, 466–467; Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, str. 153–154. 12 Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 458; Schlögl, Alter Glaube, str. 49. 13 Iz Portugalske so bili izgnani že leta 1759, iz Francije leta 1762, iz Španije leta 1767. Prim. Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 459; Schlögl, Alter Glaube, str. 91–92. 14 Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 467; Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen, str. 149. 15 Nimwegen Rogier, Cerkev v času razsvetljenstva in revolucije, v: Zgodovina Cerkve, 4, Cerkev v času razsvetljenstva, revolucije in restavracije (1715–1848), Ljubljana 1999, str. 112 (dalje: Rogier, Cerkev v času razsvetljenstva); Schlögl, Alter Glaube, str. 87. UVOD 17 Jožefa II. je bila po mnenju R. Reinhardta enaka, med njima tako rekoč ni bilo razlike;16 ločevala naj bi ju le njun značaj in taktika pri uvajanju sprememb. Marija Terezija je bila boljši taktik, Jožef II. pa je svoje ideje poskušal uresničiti hitro in napadalno, rečemo lahko tudi neučakano.17 A ne smemo pozabiti, da sta imela oba v službi istega kanclerja, tj. Venclja Antona grofa Kaunitz-Riet- berga (1753–1793), zato nekateri čas med letoma 1765 in 1780 imenujejo kar čas vladanja v troje.18 Marija Terezija je bila vzgojena v duhu zveličavnosti katoliške Cerkve in je bila tudi osebno prepričana o tem, zato je bila velika nasprotnica drugih veroiz- povedi. Hkrati je bila zvesta politiki svojega očeta, cesarja Karla VI. Njen sin, Jo- žef II., je bil, nasprotno, veliko strpnejši do drugače verujočih. Odloke o strpno- sti do drugih ver (npr. tolerančni patent) je lahko izdal šele po materini smrti. Kljub pobožnosti je bila Marija Terezija velika nasprotnica »samovoljnih« posegov papeža v cerkvene zadeve v svojih dednih deželah. Pri številnih ukre- pih je na področju cerkvenega sodstva, financ in šolstva niso ustavili niti prote- sti iz Rima. Z odloki je močno omejila svobodo Cerkve in njeno odvisnost od Rima. Za duhovnike je trdila, da niso samo duhovniki, temveč tudi državljani in da so zato njeni posegi na to področje povsem upravičeni (Die Priester [sind] nicht nur Priester, sondern auch Staatsbürger).19 Že leta 1750 je ustanovila poseb- no dvorno komisijo, ki je imela nalogo nadzirati finančno poslovanje cerkve- nih ustanov.20 Kar zadeva zunanje izraze pobožnosti, je leta 1752 prepovedala streljanje ob prazniku sv. Rešnjega telesa, dve leti zatem uporabo trobent in bobnov pri procesijah, zmanjšala je tudi število praznikov, omejila procesije, čaščenje svetnikov in ustanavljanje bratovščin.21 V samostansko življenje je prav 16 Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 460. 17 Po Reinhardu je cesarju Jožefu II. manjkala taktika, kakršno je bilo mogoče pozneje prepoznati npr. pri mlajšem Ignacu Henriku pl. Wessenbergu (1774–1860), generalnemu vikarju v Konstanci. Ta je namreč za svoje reforme najprej navdušil mlado duho- vščino, njeno delovanje med verniki pa je sčasoma za reforme pridobilo tudi njih. Izbral je torej daljšo, a učinkovitejšo pot. Prim. Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 482. Opozoriti velja tudi na reforme, ki jih je v Toskani uvajal cesarjev brat in poznejši cesar Leopold II. (1790–1792). Te so bile skoraj identične bratovim, v nekaterih točkah celo radikalnejše, vendar pa jih je Leopold uvajal previdneje in bolj zadržano. Nekatere je poskušal uresničiti preko duhovščine, skupaj s sklepi škofijske sinode, ki jo je v Pistoi leta 1786 organiziral škof Ricci. Poskus je propadel, Riccija pa je ljudstvo pregnalo iz škofije. Klavrno usodo je doživelo tudi 85 sinodal- nih sklepov, saj jih je papež Pij VI. (1775–1799) leta 1794 obsodil. Prim. Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 461; Schlögl, Alter Glaube, str. 99. 18 Rogier, Cerkev v času razsvetljenstva, str. 112. Več o Kaunitzu glej: Staatskanzler Wenzel Anton von Kaunitz-Rietberg 1711–1794. Neue Perspektiven zu Politik und Kultur der europäischen Aufklärung (ur. Grete Klingenstein, Franz A. J. Szabo), Graz [etc.] 1996. 19 Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 477. 20 Od leta 1752 so morale bratovščine, cerkve in ustanove pristojni Reprezentanci in komori pošiljati letna poročila o premoženju in račune, vse nove ustanove so poleg tega potrebovale deželnoknežje soglasje. Prim. Obersteiner, Theresianische Verwaltung- sreformen, str. 149. Opozoriti velja še, da so okrožni glavarji imeli tudi nalogo nadzorovati župnike pri opravljanju njihove službe. Prim. Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen, str. 153. Podoben organ je v Prusiji ustanovil tudi kralj Friderik II. Prim. Schlögl, Alter Glaube, str. 57. 21 Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen, str. 149–150; Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 481; Martus, Aufklärung, str. 600–606. 18 Jure Volčjak tako posegla že v petdesetih letih 18. stoletja, a občutneje leta 1770, ko je dolo- čila višjo starostno mejo za vstop novih kandidatov, omejila doto, ki so jo novi redovniki lahko prinesli v samostan ipd.22 S temi odloki naj bi izkoreninila uve- ljavljene zlorabe. Na šolskem področju je bil grajan prevelik vpliv redovništva, zlasti jezuitov. Mariji Tereziji je zato ustrezala ukinitev jezuitskega reda leta 1773, s čimer je višje in visoko šolstvo prešlo v svetno sfero.23 S pravico države, da cerkvene odloke pred objavo pregleda in odobri svetna oblast (placetum re- gium), je bila odločneje prepovedana vsakršna povezava Cerkve z Rimom brez vednosti države.24 Sam goriški nadškof Attems je bil, kot bomo videli, s cesarico v dobrih odnosih. Marija Terezija mu je bila naklonjena od prvega do zadnjega dne. Kot poslušen »uradnik« je bil tudi zvest izvrševalec državnih odlokov. Podobno kot v Franciji in ostalih katoliških deželah Evrope je bil tudi na ozemlju Kranjske viden velik razkorak med prihodki višje in nižje duhovščine.25 Razlika, ki jo je tu vendarle mogoče opaziti, je velik Attemsov posluh za revne in uboge, saj jim je namenil večino svojih dohodkov. Vedel je, da brez izobra- žene duhovščine ne bo mogel izpeljati vseh načrtov, ki si jih je zadal na začetku škofovske službe. Od tod in zaradi odloka tridentinskega koncila26 tudi želja po ustanovitvi semenišča v škofijskem središču; ta se mu je leta 1757 tudi uresni- čila.27 Resda še nepopolna ustanovitev je brez dvoma pomenila velik napredek na področju izobrazbe škofijske duhovščine.28 Tudi druge Attemsove ukrepe, npr. redna srečanja duhovnikov na določene dni v letu,29 ustanavljanje novih 22 Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen, str. 151; Schlögl, Alter Glaube, str. 93. 23 Rogier, Cerkev v času razsvetljenstva, str. 112–114. 24 Rogier, Cerkev v času razsvetljenstva, str. 105. Enak odlok je v Španiji veljal od leta 1753. Prim. Körber, Die Zeit der Aufklärung, str. 156. 25 Schlögl, Alter Glaube, str. 74 sl. 26 Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč, v: Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambro- žič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Ljubljana 2010, str. 72 (dalje: Benedik, Teološko izobraževanje); Hubert Jedin, Religiöse Triebkräfte und geistiger Gehalt der katholischen Erneuerung, v: Handbuch der Kirchengeschichte, IV, Reformation, Katholische Reform und Gegenreformation (ur. Hubert Jedin), Darmstadt 2017, str. 527; Hubert Jedin, Geschichte des Konzils von Trient, IV, Dritte Tagungsperiode und Abschluß, 2, Überwindung der Krise durch Mönche, Schließung und Bestätigung, Darmstadt 2017, str. 72 sl. (dalje: Jedin, Geschichte des Konzils von Trient). 27 V 18. stoletju je še vedno obstajalo precej škofij, ki na svojem ozemlju niso imele lastnega semenišča. Duhovščina je bila večino- ma slabo izobražena, pridobivanje izobrazbe je bilo različno. Prim. Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 481; Dominique Julia, Der Priester, v: Der Mensch der Aufklärung (ur. Michel Vovelle), Essen 2004, str. 282–320, str. 290 sl. (dalje: Julia, Der Priester); Körber, Die Zeit der Aufklärung, str. 144–145. Po Voltairu je duhovnik najprej moralni učitelj, ki skrbi za javno dobro in red v skupnosti. Kot dobrodelni uradnik in služabnik miru je dober župnik oče svojih župnijskih otrok. Prim. Julia, Der Priester, str. 282–283. Brez ustrezne izobrazbe seveda noben duhov- nik ni mogel zadovoljivo opravljati svoje službe, tj. vzgajati oziroma poučevati svojih vernikov, kakor je trdil Pierre de Clorivière. Prim. Julia, Der Priester, str. 283. 28 Julia, Der Priester, str. 307; Schlögl, Alter Glaube, str. 62 sl. 29 Julia, Der Priester, str. 309–314. UVOD 19 dušnopastirskih postojank (župnij, vikariatov) ipd. moramo razumeti kot uva- janje reda v cerkvenem življenju po večstoletni odsotnosti škofa, škofa, ki je v duhu tridentinskega koncila pastir ovčic. Glavna skrb duhovščine je, oziroma naj bi bila, pridiganje, kateheza ali poučevanje osnov krščanske vere, skratka skrb za dobro vernikov. Župnik naj bi bil pastir župnijske skupnosti, ki bo ne- koč pred Bogom »polagal račune« enako kakor tudi verniki.30 30 Reinhardt, Die katholische Kirche, str. 481. 20 Jure Volčjak Slika 1: Bula o ukinitvi oglejskega patriarhata iz leta 1749.31 31 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124. 2 CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 2.1 Zaton tisočletne (nad)škofije Leto 1420, ko so Benečani zasedli večji del Furlanije, je pomenilo prelo- mnico v zgodovini obsežne oglejske nadškofije (patriarhata). Habsburžani so za vedno izgubili vpliv na imenovanje oglejskega patriarha, zasedba Furlanije pa je pustila velik pečat ne samo na političnem, temveč tudi na cerkvenem po- dročju. Večji del patriarhata je ostal na ozemlju, ki so ga nadzirali Habsburžani, dejanski sedež patriarhata – Videm (Udine) pa je ostal zunaj cesarstva. Vsi po- znejši poskusi Habsburžanov, da bi vrnili stanje pred letom 1420, so se namreč izjalovili.32 Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 146133 se je ozemlje oglejskega patri- arhata v okviru cesarstva začelo zmanjševati. Cesar Friderik III. (1452–1493) je z ustanovitvijo želel oslabiti moč oglejskega patriarha (na ozemlju cesar- stva), ne pa je dokončno oslabiti. Še vedno je namreč upal, da bo na sedež patriarhata lahko imenoval svojega človeka in si ponovno pridobil izgubljeno Furlanijo. Razmere so se na verskem in zato tudi na cerkvenem področju še po- slabšale in zaostrile z razmahom protestantizma. Da bi za katolištvo odločeni Habsburžani tok dogodkov ponovno obrnili v »pravo« smer, je bila predlagana ustanovitev škofije v Gorici. Leta 1560 je namreč cesar Ferdinand I. papežu Piju IV. (1560–1565) ob obisku Rima predlagal, da bi za habsburško ozemlje oglejskega patriarhata ustanovil novo škofijo s sedežem v Gorici. Menda se je papež s tem strinjal, vendar je njegova smrt spremenila pričakovani potek do- godkov. Njegov naslednik, papež Pij V. (1566–1572), je bil čedalje bolj zaposlen z oblikovanjem protiturške Svete lige, prav pa mu je prišlo tudi močno naspro- tovanje oglejskega patriarha (ta se je namreč bal dokončne osamosvojitve oze- mlja patriarhata pod cesarstvom), tako da iz načrta, ki ga je vodil nadvojvoda Karel II. (1564–1590), ni bilo nič. Da ne bi bilo očitkov o premajhni pastoralni 32 France Martin Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih re- form, v: Barok na Goriškem (ur. Ferdinand Šerbelj), Nova Gorica-Ljubljana 2006, str. 21 sl. (dalje: Dolinar, Prizadevanje za cerkve- noupravno ureditev); Johann Rainer, La formazione delle diocesi nell'Austria interna, v: Chiese di frontiera: miscellanea di studi in onore di Luigi Tavano in occasione del suo settantacinquesimo compleanno (Fonti e studi di storia sociale e religiosa; 14), Gorizia 1999, str. 35–36 (dalje: Rainer, La formazione delle diocesi nell'Austria interna). 33 Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 22), Ljubljana 2000, str. 307–313, številka (št.) 1 (dalje: Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije); Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet, H. 29, Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliothe- ken der Republik Slowenien, Teil 1, Die staatlichen, kommunalen und kirchlichen Archive in der Stadt Laibach/Ljubljana (ur. Joachim Kemper, Jure Volčjak in Martin Armgart), Wien-Köln-Weimar 2014, str. 92–94, št. 102 (dalje: Regesten Kaiser Friedrichs III.). 22 Jure Volčjak angažiranosti na ozemlju cesarstva, je patriarh Aloisio Giustiniani (1574–1585) leta 1574 ustanovil goriški arhidiakonat.34 Prvi goriški arhidiakon je postal šempetrski župnik Hieronim Catta.35 Ta se je očitno kmalu počutil zelo močnega in tako so med njim in patriarhom na- stali spori, zaradi česar ga je patriarh že čez dve leti odstavil.36 Konec leta 1577 je bil za novega arhidiakona imenovan Janez Tavčar, poznejši osmi ljubljanski škof (1580–1597). Kmalu je postal tudi reformacijski komisar za Kranjsko in Goriško. Tudi on si je prizadeval za ustanovitev škofije v Gorici še v času, ko je bil gori- ški arhidiakon, še izraziteje pa v vlogi ljubljanskega škofa, zlasti po ustanovitvi nunciature s sedežem v Gradcu leta 1580. Intenzivna pogajanja med obema stranema danes lahko spremljamo na podlagi ohranjenega arhivskega gradiva v Vatikanskem tajnem in Avstrijskem državnem arhivu, sledimo pa jim lahko tudi ob prebiranju objavljene korespon- dence graške nunciature.37 Avstrijski nadvojvoda Karel II. si je želel, da bi pa- pežev tajnik, kardinal Ptolomej Galli (1565–1607), osebno obiskal Gorico in se tako prepričal o realnih možnostih za ustanovitev goriške škofije. Papež je bil sicer naklonjen nadvojvodi, vendar njegov tajnik graškemu nunciju ni dal no- benih navodil. Kmalu potem se je oglasil oglejski patriarh z odločnim ne novi škofiji v Gorici, čeprav bi goriški škof postal njegov sufragan. Oglejski patriarh je smatral to za grob poseg v svojo jurisdikcijo. Kot je bilo že omenjeno, se je patriarh bal morebitnih posledic, ki so se pripetile z ustanovitvijo ljubljanske škofije, tj. počasne osamosvojitve Gorice od patriarhove odvisnosti. Ljubljanska 34 Otmar Črnilogar, Priprava in ustanovitev goriške nadškofije, v: Nadškofijski arhiv Ljubljana (SI NŠAL), NŠAL 508, Maks Miklavčič, šk. 182, str. 6; Luigi Tavano, Cronotassi degli arcidiaconi di Gorizia (1574–1750), Gorizia 1988 (dalje: Tavano L., Cronotassi degli arcidiaconi di Gorizia); Giuseppe Trebbi, Alle origini dell'arcidiocesi di Gorizia: il dibattito al tempo di Francesco Barbaro, v: L‘ar- cidiocesi di Gorizia dall‘istituzione alla fine dell‘Impero asburgico (1751–1918): [atti del Convegno internazionale]: Gorizia, 29 novembre–1 dicembre 2001], Udine 2002, str. 3–25 (dalje: Trebbi, Alle origini dell'arcidiocesi di Gorizia); France Martin Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve goriške nadškofije, v: Goriški letnik 29 (2002), str. 72, 73 (dalje: Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci); Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 21. Več o poskusih ustanavljanja novih škofij na teritoriju Notranje Avstrije tudi Johann Rainer, Versuche zur Errichtung neuer Bistümer in Innerösterreich unter Erzherzog Karl II. und Kaiser Ferdinad II., v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 68 (1960), str. 457–469. 35 Vojko Pavlin, Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici od nastanka do druge polovice 18. stoletja, v: Župnija Šempeter pri Gorici skozi stoletja (ur. Vojko Pavlin et al.), Šempeter pri Gorici 2010, str. 33 sl. (dalje: Pavlin, Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici). 36 Kljub odstavitvi je Catta še vedno stremel k ustanovitvi več škofij na ozemlju oglejskega patriarhata pod cesarstvom. Leta 1588 je bil namreč član posebne komisije (poleg njega so bili člani še goriški arhidiakon Andrej Nepokaj, tržaški škof Nikolaj de Coret in njegov naslednik Ursin de Bertis), ki jo je na predlog nadvojvode Karla II. imenoval papež Sikst V. za preučitev ustanovitve nove škofije v Gorici. Že dve leti prej je Catta nadvojvodi Karlu II. predlagal, da bi avstrijski del patriarhata razdelili na tri škofije s sedeži v Beljaku (Villach), Celju in Gorici. Prim. Rainer, La formazione delle diocesi nell'Austria interna, str. 37; Pavlin, Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici, str. 33, 34. 37 Johann Rainer, Nuntiaturberichte. Sonderreihe: Grazer Nuntiatur, I–IV, Wien 1973–2012. Ne moremo niti mimo inventarja du- najske nunciature iz leta 2008 (Tomislav Mrkonjić, Archivio della nunziatura apostolica in Vienna I, »Cancelleria e Segreteria« nn. 1–904 – aa. 1607–1939 (1940): Inventario, Città del Vaticano 2008). CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 23 škofija je bila namreč ob ustanovitvi de jure podrejena oglejskemu patriarhu, de facto pa že od začetka Svetemu sedežu.38 Nadvojvoda Karel II. je kljub temu vztrajal pri svojem z argumentom, da bo nova škofija poživila versko življenje in omejila vpliv protestantizma v gori- ški grofiji in posledično v ostalih deželah. Navaja namreč, da na teritoriju želene goriške škofije verniki govorijo tako latinsko in italijansko kot tudi slovensko. Odločen je bil tudi oglejski patriarh, ki je protestiral v Rimu. Njegov argument je bil, da bi bilo spoštovanje njegove jurisdikcije najučinkovitejše sredstvo za odpravo vseh nepravilnosti v goriški grofiji in preostalih župnijah patriarhata na ozemlju cesarstva. Kot pravi F. M. Dolinar, je zanimiv odgovor papeževega tajnika: ta na- mreč ni odgovoril neposredno na nuncijevo vprašanje o papeževem stališču do ustanovitve goriške škofije, poleg tega naj bi patriarh nasprotoval le temu, da bi v novo škofijo vključili celotno goriško grofijo. To bi lahko pomenilo, da se je patriarh zavedal stanja na terenu in se je tako rekoč odpovedal ozemlju patriar- hata na vzhodu pod Habsburžani.39 Po zamenjavi nuncijev v Gradcu se je taktika spremenila. Novi nuncij, Gi- ovanni Andrea Caligari (1584–1588),40 si je prizadeval, da bi poleg zaustavitve protestantizma in izboljšanja verskih razmer v notranjeavstrijskih deželah čim bolj omejil vpliv Serenissime na ozemlju pod Habsburžani. To je bil tudi razlog, da je podpiral težnjo nadvojvode Karla II. po ustanovitvi škofije v Gorici kot tudi v Dobrli vasi (Eberndorf)41 (po drugi varianti v Velikovcu (Völkermarkt)).42 Nad Gorico je bil še posebno navdušen, tako da se je leta 1584 celo preselil tja iz Gradca. Za delovanje vsake ustanove je potrebno zagotoviti gmotna sredstva in tako je bilo tudi v okviru načrtov za ustanovitev goriške škofije. Nuncij Caligari se je o tem posvetoval z ljubljanskim škofom Tavčarjem, potem pa je Rimu pre- dlagal, da bi za ustanovitev goriške škofije namenili dohodke kartuzije Bistra. Le-ta je bila v tem času zelo slabo naseljena, saj je v njej živel samo en redovnik, dohodkov pa je bilo kar nekaj. Pred nadaljnjimi dejavnostmi je Rim prosil za navodila. Načrte sta ponovno prekrižali bolezen in oslabelost papeža Gregorja 38 Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije, str. 307–313, št. 1 in str. 318–319, št. 3; Regesten Kaiser Friedrichs III., str. 92–94, št. 102. 39 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 73 sl. 40 Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum antistitum series: 3: 1503–1592, Re-impressio immutata Patavii MCMLX, str. 140; http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bcaligari.html (zapis z dne 3. 1. 2017); Gaspare De Caro, Caligari, Giovanni Andrea, v: Dizionario Biografico degli Italiani 16 (1973). Dostopno na: http:// www.treccani.it/enciclopedia/giovanni-andrea-caligari_(Dizionario-Biografico)/ (zapis z dne 3. 1. 2017). 41 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 74 sl. 42 Rainer, La formazione delle diocesi nell'Austria interna, str. 40. 24 Jure Volčjak XIII. (1572–1585), zato so bili leta 1587 vsi načrti za ustanovitev goriške škofije postavljeni na stranski tir.43 Po izvolitvi novega papeža Siksta V. (1585–1590) so se dejavnosti v zvezi z ustanavljanjem goriške škofije nadaljevale. Medtem se je nuncij Caligari iz Gradca preselil v Gorico, določena je bila tudi hiša za stanovanje novega škofa. Pogoji za ustanovitev škofije so bili izpolnjeni, očitno pa so bila uspešna tudi pogajanja z Rimom, saj je nuncij leta 1586 predlagal Janeza Thurna (Giovanni della Torre) za prvega goriškega škofa.44 Kandidat Rimu ni bil neznan, saj je bil imenovan za papeževega tajnega komornika, nuncija v Švici in leta 1589 škofa na otoku Krku. Le imenovanja za goriškega škofa ni dočakal. Po dolgem čakanju na odločitev Rima se je nuncij Caligari leta 1588 vrnil v Rim. Prej je še predlagal, da bi Thurn (della Torre) postal goriški škof in graški nuncij hkrati. Caligari je leta 1587 postal tajnik papeževega nečaka in s tem eden najtesnejših sodelavcev papeža Siksta V., čez štiri leta pa celo vodja ene od treh sekcij državnega tajništva. Caligari je tudi v Rimu nadaljeval pogajanja o usta- novitvi goriške škofije, saj je bil ustanovitvi še vedno zelo naklonjen. Leta 1590 je tako v Gorico poslal posebno komisijo, da bi preverila, ali so res izpolnjeni vsi pogoji za ustanovitev škofije. Nasprotnega mnenja sta bila oglejski patriarh Janez VI. Grimani (1585–1593), ki je bival v Benetkah, in njegov koadjutor Fran- čišek Barbaro,45 ki se je leta 1585 preselil v Videm in de facto upravljal patriarhat kot generalni vikar, po Grimanijevi smrti pa kot novi patriarh.46 Medtem sta leta 1590 umrla nadvojvoda Karel II. in papež Sikst V., vse do leta 1592 je ostala nezasedena tudi graška nunciatura. Avgusta 1592 je bil za no- vega graškega nuncija imenovan škof Hieronim Portia (do 1598). Ta je prejel t. i. drugo inštrukcijo papeža Klemena VIII. (1592–1605) iz aprila 1592 za obnovo katoliške vere v notranjeavstrijskih deželah,47 med drugim pa je moral preveriti tudi, ali je še vedno primerno, da bi v Gorici kljub odločnemu nasprotovanju oglejskega patriarha ustanovili škofijo. Papež Klemen VIII. ni bil več tako naklo- njen Gorici, vmes je leta 1592 razrešil tudi državnega tajnika Caligarija. Odgovor nuncija Portia je bil negativen. Upanje je izgubil tudi ljubljanski škof Tavčar, ki je predlagal, da bi dohodke kartuzije Bistra namenili za ustanovitev jezuitskega 43 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 74 sl.; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 22. 44 Rainer, La formazione delle diocesi nell'Austria interna, str. 39. 45 V času vizitacije tyrski nadškof in koadjutor oglejskega patriarha, od konca 1593 do 1616 pa oglejski patriarh. Prim. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum antistitum series: e documentis ta- bularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita, 4: 1592–1667, Patavii MCMLX, str. 90, 351; Giuseppe Trebbi, Francesco Barbaro, v: Patriarchi: quindici secoli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini), Milano 2000, str. 347. 46 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 75 sl.; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 23. 47 Vanja Kočevar, Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikantov in odpravi protestantskega bogoslužja v notra- njeavstrijskih deželah iz leta 1599, v: Arhivi 37 (1914), št. 1, str. 34 sl. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 25 kolegija v Ljubljani.48 Dokončno pa so načrti za goriško škofijo postali zgodo- vina po opravljeni vizitaciji Frančiška Barbara na Kranjskem in Štajerskem,49 to pa je dosegel tudi s pomočjo prijatelja, lavantinskega škofa Jurija III. Stobeja pl. Palmburga (1584–1618), ki je bil tudi vladni namestnik v Gradcu.50 Kljub vsem oviram so načrti za škofijo v Gorici živeli naprej. Ustanovitvi goriške škofije je bil naklonjen tudi novi nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand II. (1619–1637). Pobudo je predstavil papežu Klemenu VIII. ob obisku Rima leta 1598. To je utemeljeval z veliko oddaljenostjo vernikov od škofa ordinarija in razlikami v navadah in jeziku vernikov, ki so patriarhu tuji. Ni pa bilo prezrto niti opozorilo, da je večji del ozemlja patriarhata državna meja med cesarstvom in Benetkami razdelila na dva dela, tako da patriarh v Vidmu in njemu podre- jena duhovščina nimata in tudi ne moreta imeti več rednih stikov. Prizadevanja za goriško škofijo so se potem nekoliko umirila. Ponovno so oživela po smrti patriarha Barbara leta 1616. Tržaški stolni kanonik in poznejši novomeški prošt Albert Pesler (1622–1629) je tako napisal dve študiji o pravi- cah cesarja do Ogleja in možnostih za ustanovitev goriške škofije. Ferdinand II. ga je poslal tudi v Rim, da bi se s papežem Pavlom V. (1605–1621) dogovoril za ustanovitev goriške škofije. Rezultata ni bilo, saj je bil papež zelo naklonjen Benečanom, Pesler pa je bil bolj na cesarjevi strani.51 Pesler je bil nato leta 1622 potrjen za novomeškega prošta, vendar je de- javnosti v zvezi z Gorico nadaljeval. Proti koncu leta 1623 je zopet odpotoval v Rim k papežu Urbanu VIII. (1623–1644). Predlagal mu je, da bi si mesto patri- arha izmenjavala beneški in habsburški kandidat. Ker papež tega ni odobril, je Pesler leta 1625 predlagal ukinitev patriarhata ter ustanovitev dveh metropolij, za beneški in habsburški del patriarhata. Njegovemu predlogu ureditve lahko sledimo v inštrukciji Ferdinanda II., ki jo je spisal 15. novembra 1625. Inštrukcija 48 France Martin Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704, Diss., Ljubljana 1976, str. 28, op. 27 (dalje: Dolinar, Das Jesuitenkolleg); Jože Mlinarič, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001, str. 214 sl., 223 in 232–237 (dalje: Mlinarič, Kartuzija Bistra); Jure Volčjak, Listine jezuitskega kolegija v Ljubljani 1592–1751, Ljubljana 2014, str. 9 (dalje: Volčjak, Listine jezuitskega kolegija v Ljubljani). 49 Prim. poročilo oglejskega patriarha Barbara papežu Klemenu VIII. o stanju oglejske škofije na Kranjskem, Štajerskem in Koro- škem po opravljeni vizitaciji leta 1594 v: Archivio storico diocesano di Udine (IT ASDU), Archivio della Curia Arcivescovile Udinese (ACAU), A parte Imperii, busta (b.) 753. Poročilo je v obliki fotokopij dosegljivo tudi v Arhivu Republike Slovenije v zbirki Eviden- tiranje arhivskega gradiva v tujini in na spletni strani Arhiva Republike Slovenije: Lilijana Žnidaršič Golec, Jure Volčjak, Poročilo o evidentiranju gradiva v Vidmu v Italiji, dostopno na: http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/evidentiranja/ IT-AAU_ARS-Zni_2004.pdf (zapis z dne 16. 5. 2012). Omenjeno tudi v: Žnidaršič Golec Lilijana, Volčjak Jure, Videm, Italija, v: Obvestila Arhiva Republike Slovenije XXI (2005), št. 2, str. 113. 50 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 77; Volčjak, Listine jezuitskega kolegija v Ljubljani, str. 9. 51 Papež Pavel V. je sicer nad Benečani leta 1606 razglasil interdikt zaradi širitve državne pristojnosti v cerkvenih zadevah, ki pa je bil kmalu razveljavljen. V veljavi je bil med 17. januarjem 1606 in 25. oktobrom 1607. Prim. Luka Vidmar, Aleš Žiga Dolničar o Be- neški republiki, v: Zgodovina knjige in bralne kulture na Slovenskem, Ljubljana 2011, str. 39, dostopno na: http://revija-knjiznica. zbds-zveza.si/Izvodi/K1104/Vidmar.pdf (zapis z dne 17. 5. 2012); Boštjan Plut, Odnos med posvetnim in cerkvenim pravosodjem v beneški Istri med 14. in 17. stoletjem, doktorska disertacija, Koper 2008, dostopno na: https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/doktorske/ Plut-Bostjan.pdf (zapis z dne 17. 5. 2012), zlasti poglavji Odnos med cerkvijo in Beneško republiko ter Aleksandrova darovnica. 26 Jure Volčjak predlaga, da bi bil oglejski patriarhat razdeljen na avstrijski in beneški del. Po- dobno naj bi bil sestavljen tudi oglejski stolni kapitelj; v njem naj bi bili za- stopani tako kanoniki z avstrijskega kot tudi z beneškega območja patriarhata. Po enakem ključu bi imenovali tudi patriarha: enkrat bi bil Avstrijec, drugič Benečan. V nasprotnem primeru bi se obe strani odpovedali naslovu patriarha, za avstrijski del patriarhata bi nekje v okolici Gorice ustanovili posebno škofijo, ki bi imela metropolitsko oblast nad škofijami Trst, Trident (Trento/Trient) itd. Podobno bi veljalo tudi za Benetke. Papež Urban VIII. naj bi se strinjal z usta- novitvijo škofije na avstrijskem ozemlju patriarhata, bil pa naj bi kategorično proti imenovanju patriarha, ki bi prihajal s habsburškega ozemlja.52 Čez dve leti je Pesler o tem in o nujnosti ustanovitve goriške škofije spisal še eno spomenico. V njej je opozoril, da je patriarhu, ki je beneški podanik, onemogočeno sodelovanje na deželnih zborih notranjeavstrijskih dežel, to pa je imelo negativne posledice pri širjenju protestantizma v deželah Notranje Av- strije. Posledice so se kazale med katoliško prenovo, saj je bila dežela tako rekoč brez škofa. Problem je prav tako predstavljala duhovščina, saj večina ni razu- mela jezika vernikov. Protestantski duhovniki so imeli zato veliko prednost, ker so obvladali jezik ljudstva. Problematična je bila pot v Videm, ki so jo morali duhovniki prehoditi, da jih je patriarh umestil na njihova službena mesta. Pot je bila namreč draga in naporna, v tem času pa so bili verniki brez duhovne oskrbe.53 Ker je bil papež Urban VIII. neomajen, je prošt Pesler leta 1628 pisal po- dobno spomenico Hansu Ulriku knezu Eggenbergu (1568–1634) (»Razmišljanja o načinu, kako ustanoviti goriško škofijo«). Eggenberg jo je posredoval v Rim, vendar tudi to ni omajalo papeževega stališča. Ferdinand II. je nato leta 1628 oglejskemu patriarhu prepovedal vstop na habsburško ozemlje; patriarha je označil za sumljivega in tujca (hominem suspectum et extraneum).54 To prepo- ved sta pozneje ponovila tudi cesarja Leopold I. (1658–1705) in Karel VI. Cesar Ferdinand II. je s tem odlokom oglejskim patriarhom prepovedal izvrševanje cerkvene oblasti na avstrijskem ozemlju oglejskega patriarhata, svojim podani- kom pa sprejemanje kakršnihkoli ukazov patriarhov.55 52 Monika Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz nach Wiener archivalischen Quellen, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 153–154 (dalje: Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz). 53 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 77–78; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 24–25. 54 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Karton (Ktn.) 124, 25/1750, 4. september 1748; Lilijana Žnidaršič Golec, Odsevi habsburško-be- neških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 320–322 (dalje: Žnidaršič Golec, Odsevi habsburško-beneških odnosov). 55 Rudolf Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, Gorica 1951, str. 34 (dalje: Klinec, Zgodovina goriške nadškofije); Rainer, La formazio- ne delle diocesi nell'Austria interna, str. 36; Žnidaršič Golec, Odsevi habsburško-beneških odnosov, str. 320–322. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 27 Oglejskim patriarhom je bilo tako onemogočeno osnovno škofovsko po- slanstvo: biti redni dušni pastirji na ozemlju svoje škofije.56 To funkcijo so zato v veliki meri opravljali kar posamezni župniki in arhidiakoni, ki so se obračali na dunajskega nuncija; škofovska opravila je ta zaupal drugim škofom z avstrijske- ga ozemlja.57 Frančišek Barbaro je bil tako zadnji oglejski patriarh, ki je stopil na »slovenska« tla.58 Predlogi za ustanovitev goriške škofije so se vrstili tudi pod poznejšimi pa- peži. Novomeški prošt Janez Andrej Stemberg (1653–1666) je leta 1656 predlagal cesarju Ferdinandu III. (1637–1657), da bi namesto v Gorici za habsburški del patriarhata ustanovili škofijo v Novem mestu. Za ta namen je ponudil dohodke novomeške proštije, ki bi zadostovali dostojanstvu škofa, na razpolago pa je bila tudi ustrezna infrastruktura. Ker odgovora ni bilo, je predlog ponovil leta 1690 novemu cesarju Leopoldu I., vendar cesar ni kazal navdušenja nad predlogom. Želje po reorganizaciji škofovske mreže je imel tudi ljubljanski škof Oton Friderik grof Buchheim (1641–1664), ki je Svetemu sedežu predlagal, da bi se škofije teritorialno zaokrožile. Ustanovitve goriške škofije sicer izrecno ni ome- nil, je pa to idejo kljub vsemu mogoče razbrati. Buchheim je namreč predlagal, da bi bile župnije ljubljanske škofije omejene na Kranjsko. To je bil tudi glavni vzrok, da v Rimu s svojim predlogom ni prodrl.59 Kljub opisanemu je bil konec 17. stoletja vendarle narejen določen korak v smeri ustanovitve škofije v Gorici. Konec oktobra 1686 je namreč goriški du- hovnik Vid Gullini, ki je kot župnik služboval v Hengsbergu na avstrijskem Šta- jerskem, v oporoki zapustil praktično vse svoje premoženje, ki je bilo ocenjeno na okoli 40.000 goldinarjev, za ustanovitev škofije v mestu Gorica »sub titulo sancti Viti«.60 Prošnjo za ustanovitev goriške škofije je podprl spovednik cesarja Leopolda I., Goričan Baltazar Müller. Pozitivno se je o tem izrekel tudi goriški deželni glavar Franc grof Stubenberg (roj. 1645),61 saj naj bi bili goriška duho- 56 Rado Kušej, Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve: s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Učbeniki/Juridična fakulteta v Ljubljani; knj. 2), Ljubljana 1923, str. 170 sl. (dalje: Kušej, Cerkveno pravo). 57 Metod Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 150 (dalje: Benedik, Protireformacija in katoliška prenova). 58 Anton Ožinger, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 93; Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, str. 130, 150. 59 Načrt se je uresničil šele čez 150 let. Prim. Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 79–80; Dolinar, Prizadevanje za cerkveno- upravno ureditev, str. 26. Za Buchheimova poročila Ad limina glej France M. Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad limina), 1 del: 1589–1675 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 33), Ljubljana 2011, str. 121–155 (dalje: Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim 1). 60 Oporoko je najti v AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 121, Elenchus actorum, str. 61–96. V škatlah, ki zadevajo oglejski patriarhat, je moč najti tudi več prepisov omenjene oporoke; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Faszikel (Fasz.) 240, Korrespondenz Kardinal Mellini 1751, 21. marec 1751, prepis z 2. oktobra 1751. 61 Johann Seifert, Kurtze genealogische Beschreibung derer Herren von Stubenberg etc. Sammt Einem Register ihrer Tauff-Nahmen/ Und dererjenigen So sich durch Vermählungen mit ihnen befreundet/ Dero noch Adolphi Wilhelmi Hernns von Stubenberg etc. Und Dessen Schwestern/ Nahmentlich Anna Barbara Dorothea Und Elisabetha Friderica, Herrinne von Stubenberg etc. Väter- und Mütter- liche Ahnen-Taffeln/ beygefüget sind, Regensburg 1703, str. 7. 28 Jure Volčjak vščina in verniki nevedni, njihovo življenje nemoralno, »zaradi česar je potrebno odločno ukrepanje«. Seveda so krivdo za to pripisali ordinariju, tj. oglejskemu patriarhu, ki na ozemlju cesarstva že več let ni opravljal svoje funkcije.62 Gullini je v primeru, da bi njegova želja ostala neizpolnjena oziroma da bi načrt ustanovitve goriške škofije propadel, predvidel preoblikovanje svoje usta- nove v trajen beneficij z letnim donosom 1.800 goldinarjev in dnevno obvezno- stjo branja sv. maš. Prezentacijsko pravico bi ohranila družina Gullini. Beneficij je leta 1695 potrdil tudi papež. V potrditvi je sledil želji ustanovitelja – v primeru ustanovitve goriške škofije se beneficij ukine, prebenda pa se inkorporira novi škofiji.63 Poskusi ustanavljanja goriške škofije so se nadaljevali tudi konec 17. in v 18. stoletju. Neuspešen je bil predlog cesarja Leopolda I. iz julija 1690. Ta je v na- črtu ustanovitve goriške škofije upošteval željo Vida Gullinija. Leopold I. je kot mogoč sedež škofije predlagal Gorico, Beljak (Villach), Kranj ali Celje. Papežu je predlagal, da bi za ozemlje avstrijskega dela patriarhata, ki je bilo pod oblastjo beneškega patriarha, imenoval škofa, pri tem pa je papežu dal na izbiro: • štirje arhidiakoni (razen ljubljanskega okrožja) bi bili izločeni iz patriarhata in inkorporirani v goriško škofijo; • kot sedež škofije naj bi upoštevali samo Gorico. Morebitne izgube oze- mlja ali dohodkov bi patriarhu nadomestili z odškodnino v nadome- stnih beneficijih; • goriški škof bi bil samostojen, na mesto škofa pa imenovan izključno človek, ki bi ga odobril cesar. Leopold I. nikoli ni dobil odgovora na svoje pismo, verjetno tudi zaradi zamenjave v vrhu katoliške Cerkve v Rimu. Papež Aleksander VIII. (1689–1691) je namreč umrl 1. februarja 1691, novi papež Inocenc XII. (1691–1700) pa je bil izvoljen 12. julija 1691.64 Reševanju goriškega problema v okviru oglejskega patriarhata se je po- svetil tudi cesar Karel VI. V svojem predlogu Rimu se je naslonil na predlog svojega predhodnika, cesarja Ferdinanda II. iz leta 1625. V utemeljitvi je zapisal, da je po izumrtju knezov Eggenbergov v moški liniji leta 1717 grofija Gradiška ponovno pripadla cesarju, patriarhi pa svojega odnosa niso prav nič spreme- nili. Cesar je bil zato prisiljen ponovno obuditi in uveljaviti vsa pravila, navo- dila in resolucije svojih predhodnikov, ki niso bile naklonjene duhovščini in ki jo je imenoval patriarh za ozemlje avstrijskega dela patriarhata brez soglasja 62 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 79–80; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 26. 63 Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz, str. 154. 64 Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum antistitum series: e do- cumentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita, 5: 1667–1730, Patavii MCMLII, str. 15, 18 (dalje: Hierarchia Catholica 5). CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 29 Habsburžanov. Karel VI. je tudi predlagal, da bi ozemlje patriarhata v okviru cesarstva podredili jurisdikciji ljubljanskega škofa, a je bil pri tem neuspešen.65 2.2 Ustanovitev apostolskega vikariata v Gorici Razreševanje »oglejskega problema« ali tudi »affaire d‘Aquilée«, kot so to v letu 1751 poimenovali v časopisu Gazette de Cologne,66 so učinkoviteje začeli urejati sredi 18. stoletja, ko je Karla VI. na prestolu nasledila njegova hči Marija Terezija. Dunajska vlada je želela imeti že zaradi prestiža na prostoru med Du- najem in mejo z Benetkami in Jadranskim morjem na zahodu ter Donavo na vzhodu pod kontrolo pravega metropolita, ki bi imel sedež na tem ozemlju.67 Želje dunajskega dvora so bile zaradi skupnih interesov Benetk in papeške dr- žave včasih res samo želje. »… Sveti sedež ima zaradi političnih interesov papeške države v Italiji raje ‚‘latinsko‘ cerkveno oblast kot pa ‚‘nemško‘«.68 Versko stanje sredi 18. stoletja na ozemlju patriarhata je bilo nevzdržno. To potrjuje tudi poročilo Janeza Ernesta Emanuela Jožefa pl. Harracha, poslanca cesarja Karla VI. pri Svetem sedežu in škofa v Nitri (1737–1739), ko je leta 1737 ocenjeval versko stanje na ozemljih cesarstva, pripadajočih oglejskemu patri- arhatu. Zapisal je stavek, ki ga je v utemeljitvah za ustanovitev goriške škofije mogoče opaziti neštetokrat. Pravi, da »ovce ne slišijo več glasu Pastirja, in ta jih ne more obiskati …«.69 Neživljenjske razmere je na močne pritiske cesarice Marije Terezije za- čel reševati takratni papež Benedikt XIV. Papež se je sicer zavedal, da stanje ni vzdržno, vendar je bil vpliv Serenissime na papeškem dvoru prevelik. Ta ni mogla kar tako prepustiti vpliva svojim večnim sovražnikom Habsburžanom in jim dovoliti, da bi se sprehajali po njenem »vrtu«.70 Marija Terezija je od leta 1742 dalje pridobila več mnenj o finančnih, go- spodarskih in pravnih posledicah ustanovitve škofije v Gorici in začela vršiti močan in dolgotrajen pritisk na papeža. Dunajskemu dvoru je bil znan tudi ne tako zanemarljiv problem pristanišča Goro v zalivu reke Pad, ki so ga prečkale ladje, ki so plule iz Tržaškega zaliva v Lombardijo, in ladje, ki so vozile iz avstrij- skega Primorja cesarski vojski v Italiji proviant, municijo, moštvo ipd. Ozemlje je na eni strani pripadalo papeški državi, na drugi strani pa Beneški republiki. 65 Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 79; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 25 sl.; Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz, str. 154. 66 Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 43. Glej tudi Jure Volčjak, Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja: predlog združitve goriške nadškofije in ljubljanske škofije iz leta 1758, v: Historični seminar 12 (ur. Katarina Šter in Mojca Žagar Karer), Ljubljana 2016, str. 11–23 (dalje: Volčjak, Preurejanje škofijskih meja). 67 Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 46. 68 Prav tam, str. 43. 69 Luigi Tavano, Prvi goriški nadškof Karel Mihael grof Attems (1711–1774) in Slovenci, v: Zgodovinski časopis 44 (1990), št. 3, str. 387; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 41, op. 1. 70 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 25/1750, 10. februar 1748. 30 Jure Volčjak Ta si je prizadevala dobiti ozemlje tudi na papeški strani, saj bi si s tem močno povečala dobiček. Zaradi tega so od tam vrsto let deložirali papežu naklonjene ljudi. To je spoznala tudi avstrijska stran, zato je papežu že leta 1733 ponudila zaščito.71 Prvi resni neposredni poskus ustanovitve goriške škofije oziroma apostol- skega vikariata s sedežem v Gorici sega v leto 1742. Takrat se je ogrski promini- ster in cesarski veleposlanik pri Svetem sedežu Jožef Marija grof Thun pl. Ho- henstein72 v Rimu dogovoril, da se v Gorici ustanovi apostolski vikariat, mesto apostolskega vikarja pa zasede kapucin p. Avguštin Marija Neuroni iz Lugana. Papež je breve o imenovanju izdal leta 1743,73 vendar ta imenovanemu apostol- skemu vikarju nikoli ni bil odposlan. Zataknilo se je namreč pri načinu ime- novanja apostolskega vikarja. Dunaj je vztrajal, da ga imenuje cesar, potrdi pa papež, kot je bilo v navadi pri večini škofov na ozemlju cesarstva, kjer je prezen- tacijsko pravico imel cesar. Problematična je bila namreč beseda »nominamus«. V Rimu so nameri ugovarjali, da nikjer na svetu ni primera, ko bi apostolskega vikarja imenoval kdo drug kot papež. Marija Terezija je nato po dolgih, muč- nih in brezplodnih dopisovanjih in pogajanjih končno popustila. Sporočila je, da apostolskega vikarja lahko imenuje papež, vendar le pod pogojem, da ima sama in njeni nasledniki pravico predlagati ustreznega kandidata. Imenovanje p. Avguština pa na koncu ni bilo izpeljano, saj so iz Rima sporočili, da je za vzdrževanje apostolskega vikarja namenjena premajhna dotacija.74 P. Neuroni je nato 14. junija 1746 zasedel mesto škofa rojstne škofije Como.75 Ko je načrt ustanovitve apostolskega vikariata leta 1743 propadel, je na- stopilo nekajletno zatišje. Prednost je imela avstrijska nasledstvena vojna, zla- sti bitki v Bassignani leta 1745 in pri Piacenzi leta 1746. Pogajanja so zastala, usahnila je tudi korespondenca; ohranilo se je je izredno malo. V igro za mesto 71 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 25/1750, 8. junij 1748; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember, 30. december 1747. 72 Med 1742 in 1762 je opravljal tudi službo knezoškofa v Krki (Gurk), med 1753 in 1754 je bil administrator lavantinske škofije, med 1753 in 1761 salzburški generalni vikar za Koroško ter med 1762 in 1763 knezoškof v Passavu. Prim. Leidl August, Thun und Hohenstein, Josef Maria Reichsgraf von (1713–1763), v: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1990, str. 511–513; http://www.deutsche-biographie.de/sfz49403.html (zapis z dne 24. 2. 2013). 73 Tavano Luigi, La personalità e l'azione pastorale di Carlo Michaele d'Attems, v: Carlo Michele d‘ Attems primo archivescovo di Gori- zia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, II. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 221 (dalje: Tavano L., La personalità e l'azione pastorale). 74 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 120, 24/1747, str. 167, 11. september 1742; str. 168 in 169–170, 8. september 1742; 21/1741, str. 218, 24. maj 1741; str. 219–220, str. 221–224 in str. 225, 24. maj 1741; Ktn. 121, 29 (Vikariat Aquileia), 16. februar 1743; Ktn. 123, 7/1742, 30. januar 1742; Ktn. 124, 25/1750, 1748, Conferentialvertrag; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 134a, Korrespondenz Albani 1747 Oktober–19. November, 4. november 1747. 75 Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum antistitum series: e do- cumentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita, 6: 1730–1799, Patavii MCMLVIII, str. 176 (dalje: Hierarchia Catholica 6). CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 31 apostolskega vikarja so po novem vstopili škofje z ozemlja avstrijskega dela oglejskega patriarhata: iz Ljubljane, Pična in Trsta. Toda predlogi v Rimu niso dobili podpore. Papež je želel na mestu apostolskega vikarja novo, sposobno osebo (taugliche Person), ki ne bi bila obremenjena z razmerami na oglejskem območju. In prav taka oseba se je kmalu našla; proti koncu leta 1747 je v igro stopil baselski stolni kanonik Karel Mihael grof Attems.76 Prav kmalu, lahko rečemo kar v pravem času, se je leta 1746 na Marijo Terezijo obrnil Goričan Avguštin Codelli pl. Fahnenfeld. Codelli je namreč ce- sarico prosil za dovoljenje, da bi daroval t. i. donatio inter vivos v višini okoli 110.000 goldinarjev za ustanovitev škofije v Gorici. Donacijo sta predstavljala tako kapital kot tudi nepremično premoženje. Ustanovitvi škofije je Codelli na- menil 80.000–90.000 goldinarjev, novemu škofu pa tudi svojo palačo z vrtom in vinogradom v Gorici ter kapelo Najdenja sv. Križa ob palači. Pridržal pa si je pravico do dosmrtnega stanovanja v palači. Daroval je tudi za ustanovitev proštije in dveh kanonikatov v vrednosti 40.000 goldinarjev. Sredstva 2.000 goldinarjev letno bi dobili v Gullinijevem beneficiju, manjkajoče pa bi pokrili z dohodki opatije Rožac (Rosazzo) in nekaterih deželnoknežjih župnij. Za stano- vanje prošta je predvidel Gullinijevo hišo ob goriški župnijski cerkvi, pripadalo pa bi mu tudi 1.000 goldinarjev na leto. Dva kanonika bi bila upravičena do zneska od 400 do 500 goldinarjev letno. V zahvalo je Marija Terezija Codelliju podelila prezentacijsko pravico nad župnijo Moš (Mossa), ki je bila del Codelli- jeve posesti po moški strani, potrdila mu je vse cesarske privilegije in podeljene posesti, prepustila pa mu je tudi izbiro kandidata za prvega goriškega škofa.77 Benetke so ob prvih informacijah o spremembah v oglejskem patriarhatu zagnale preplah. Njihova diplomacija v Rimu je dobila zagon.78 Marija Terezija je namreč že novembra 1747 papežu predlagala baselskega stolnega kanonika Karla Mihaela grofa Attemsa kot kandidata za škofa s sedežem v Gorici.79 Ker je moral papež dati na konkreten predlog konkreten odgovor, je Serenissima v marcu 1748 poslala v Rim izkušenega diplomata Francesca Foscarija,80 da bi pomagal beneškemu veleposlaniku v Rimu preprečiti veliki avstrijski projekt.81 76 AT-OeStA/AVA, Ktn. 124, 25/1750, 1748, Conferentialvertrag. 77 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 120, 24/1747, str. 186–191, 22. november 1747; Ktn. 123, 23/1747, 18. avgust 1747; Ktn. 124, 8. november 1747; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember, 9. december 1747; Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 80; Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz, str. 154–155. 78 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember, 30. december 1747. 79 Tudi pismo Attemsa, ki je upal na škofovsko mesto v Gorici. Prim. AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember, 16. december 1747. 80 Francesco Foscari, dispacci da Roma 1748–1750 (ur. Fausto Sartori), Venezia 2002, str. XI sl. in objavljeni dokumenti (dalje: Francesco Foscari). 81 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 25/1750, 30. december 1747; 30. marec 1748. 32 Jure Volčjak Kardinal Janez Frančišek Albani (1747–1803)82 je zato Mariji Tereziji predlagal, naj bo pri ustanavljanju škofije v Gorici bolj odločna, saj bo drugače njen načrt zaradi beneškega angažmaja v Rimu ostal samo želja.83 Kardinala Albani in Ma- rio Mellini (1677–1756)84 sta namreč Dunaju zelo izčrpno in pogosto poročala o beneških dejavnostih v Rimu.85 Papež Benedikt XIV. je leta 1748 po dolgotrajnih dopisovanjih z Marijo Terezijo naposled vendarle imenoval dva komisarja, in sicer kardinala Gian- giacoma Milla86 in Klemena Argenvilliersa,87 z nalogo, da izdelata izvedensko mnenje, v katerem bosta zajeta pogleda obeh vpletenih strani, tako Dunaja kot Benetk, da bi se papež lažje in dokončno odločil (perche ambedue unitamente possano ricevere, ed essaminare tutti gli atti e ragioni, che assistono alla due parti, le quali sono su questa materia in controversia, per quindi potere detti prelati farne alla Santita sua quella relazione, che puo servire ad una giusta, e lodevole risoluzione).88 Avstrijska vlada je avgusta 1748 sprejela dve temeljni odločitvi, ki sta zade- vali oglejski patriarhat: • prvič, Oglej mora vedno biti upoštevan kot cesarski fevd, in • drugič, ker monarhija politično nadzira večji del patriarhatu pripada- jočega ozemlja, mora dobiti tudi škofovski sedež. V Rim sta bila poslana dva predloga: v Gorici naj bi ustanovili škofovski sedež ali apostolski vikariat za avstrijski del patriarhata. Ta je bil za Benetke bolj časten, sprejemljiv pa tudi za rimsko kurijo. Kardinal Mellini je v Rimu vodil intenzivna, po poročanju virov tajna po- gajanja s papežem in njegovima komisarjema, to pa je bilo ključno za avstrij- ski uspeh. Po mnenju Krištofa Jerneja Antona grofa Migazzija, auditor-ja rotae 82 Hierarchia catholica 6, str. 13, 40, 41, 43, 50; Salvador Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http:// www2.fiu.edu/~mirandas/bios1747.htm#Albani (zapis z dne 4. 1. 2017) (dalje: Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church). 83 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 25/1750, 1. junij 1748. 84 Rimljan, kardinal Mario Mellini, tudi Millini, je bil dekan rimske rote (Sacrae Romanae Rotae). Papež Benedikt XIV. ga je na drugem konzistoriju 10. aprila 1747 imenoval za kardinala duhovnika. 15. maja 1747 mu je podelil naslovno cerkev sv. Prisce, že 1. aprila naslednje leto pa cerkev sv. Marcela. Opravljal je službo prefekta tridentinske koncilske kongregacije (S. Congreg. Conc. Tridentini). Umrl je 25. julija 1756. Prim. Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1747.htm#Millini (zapis z dne 4. 1. 2017); Hierarchia catholica 6, str. 15, 45, 48. 85 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197); AT-OeStA/HHStA, Rom– Vatikan I, Fasz. 137, Korrespondenz Albani 1748 April–Juli, 8. april 1748. 86 Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu.edu/~mirandas/bios1753.htm#Millo (zapis z dne 4. 1. 2017); Hierarchia Catholica 6, str. 17 in 43. 87 Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu.edu/~mirandas/bios1753.htm#Argenvilliers (zapis z dne 4. 1. 2017); Hierarchia Catholica 6, str. 17 in 49. 88 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 25/1750, 6. julij 1748; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 15. junij 1748, A. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 33 in poznejšega kardinala,89 je kardinalu uspelo nemogoče (… mann kann wohl unmöglich gefallen, daß er herrn cardinal Mellini bey den pabst hand gewinne … daß in so fern er in stand gesezet wurde, des pabsten gemüth durch geschäncknus- sen immer mehr, und mehr an sich zu ziehen …).90 Po trditvi kardinala Mellinija, ki je bil glavni pogajalec Habsburžanov v zvezi z apostolskim vikariatom v Rimu,91 je bil uspeh dosežen z velikim napo- rom (grandissima difficoltà) in ob papeževi naklonjenosti projektu ter nenaklo- njenosti državnega tajnika, kardinala Silvia Valentija Gonzage (1738–1756),92 ki je poskušal proces ustanavljanja apostolskega vikariata zavlačevati (… ha fatto opposizione …).93 Vendar problemov s tem še ni bilo konec. Papež je bil pripravljen imeno- vati apostolskega vikarja,94 vendar le pod pogojem, da bo ta imel zagotovljena sredstva za vzdrževanje.95 Sredstva, ki so bila zagotovljena iz Gullinijevega be- neficija, so bila namenjena samo novemu škofu, ne pa tudi apostolskemu vikar- ju. Težavo je zopet razrešil Avguštin Codelli, ki je bil apostolskemu vikarju pri- pravljen zagotoviti dodatna sredstva za preživljanje v višini 2.000 goldinarjev letno, pod pogojem, da je povzdignjen v baronski stan. Marija Terezija je oblju- bo držala in tako je bila Codelliju 12. marca 1749 podeljena baronska diploma.96 Ker pa je Codelli kmalu zatem umrl, so morali njegovo obljubo izpolniti njegovi dediči.97 Rešiti so morali še dve vprašanji: vprašanje patriarhovih dohodkov od 89 Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu.edu/~mirandas/bios1761.htm#Migazzi (zapis z dne 4. 1. 2017); Hierarchia catholica 6, str. 15, 45, 48; Erwin Gatz, Migazzi, Christoph Bartholomäus Anton Graf (1714–1803), v: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder 1785/1803 bis 1945: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1983, str. 505–508; Hierarchia Catholica 6, str. 23, 25, 43, 149, 282, 429 in 441. 90 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Christoph Graf Migazzi an Ulfeld und Colloredo, 30. november 1748; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 138, Korrespondenz Albani 1748 August– Dezember, 21. september 1748. 91 Taka je bila tudi želja papeža in komisarja Argenvilliersa. Prim. AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Christoph Graf Migazzi an Colloredo und Ulfeld, več pisem iz julija in avgusta 1748. 92 Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu.edu/~mirandas/bios1738-ii.htm#Valenti (za- pis z dne 4. 1. 2017); Hierarchia Catholica 6, str. 9, 41, 43, 48 in 307. 93 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 15. junij 1748; Prav tam, Christoph Graf Migazzi an Ulfeld und Colloredo, 30. november 1748; Prav tam, Cardinal Mario Mellini an Kaiserin Maria Theresia, 21. september 1748; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Kardinal Mellini 1748/49, 10. oktober 1748, 18. december 1748; SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 179, Ustanovna listina za oglejski vikariat (16. december 1748), str. 9–12. 94 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 138, Korrespondenz Albani 1748 August–Dezember, 5. oktober 1748. 95 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 12. oktober 1748; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Kardinal Mellini 1748/49, 4. september 1748, 6. oktober 1748. 96 Karl Friedrich von Frank, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adelslexikon« 1823–1918, 1, Schloss Senftenegg 1967, str. 186. 97 Oporoka Avguština Codellija se hrani v AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 38/1751; Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz, str. 155. 34 Jure Volčjak posesti, ki bi ostale na avstrijskem ozemlju, in dohodkov razdeljenih oglejskih kanonikatov, ki bi ostali na ozemlju Republike.98 Ko so bile vse nejasnosti končno le razrešene, so na Dunaju čakali na pape- ževo odločitev. Vpliv Benetk na papeški dvor pa je bil tako velik, da so za Dunaj pomembno pošto ovirali skoraj vse leto 1749.99 Dne 29. novembra 1749 je papež le objavil breve Omnium Ecclesiarum solicitudinem. Z njim je za avstrijski del oglejskega patriarhata ustanovil apostolski vikariat s sedežem v Gorici.100 Papež je ljubljanskega škofa Ernesta Amadeja Tomaža grofa Attemsa (1742–1757) pooblastil za izvršitev breva, Marija Terezija pa mu je naročila, naj pregleda fundacijo novega apostolskega vikarja. Ljubljanski škof Attems, ki je bil z razvojem dogodkov izjemno zadovoljen, je v Gorico poslal svojega ge- neralnega vikarja Karla Peera (1744–1776), da bi osebno pregledal in na kraju samem potrdil, ali je v Gorici vse pripravljeno za bivanje novega apostolskega vikarja ter njegovo delo in vzdrževanje. Generalni vikar Peer je v poročilu zapi- sal, da je vse v najlepšem redu, da je palača lepa, svetla in udobna ter primerna dostojanstvu apostolskega vikarja, prav tako tudi na novo zgrajena kapela ob palači in preostala posest okoli nje.101 Pravico do imenovanja apostolskega vikarja sta si leta 1743 lastila tako papež kot cesarica, v brevu pa ta ni bila več sporna. Pravica do imenovanja apostolskega vikarja je bila pridržana papežem za večno: »… vicario a nobis deputando, eiusque successoribus forsan in futurum similiter deputandis, imper- tiendas, distinctius exprimenda reservantes aliis nostris apostolicis literis, quas super deputatione personae ad ipsius vicariatus exercitium a nobis eligendae edi- turi sumus«.102 Glede na določbe breva Omnium Ecclesiarum solicitudinem je papež do- ločil, da je treba na ozemlju oglejskega patriarhata, ki je pod oblastjo Habs- buržanov, ustanoviti apostolski vikariat, ki ga bo v duhovnih zadevah vodil in upravljal apostolski vikar. Apostolski vikar bo posvečen v naslovnega škofa 98 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 12. oktober 1748; Prav tam, Fasz. 238, Korrespondenz Kardinal Mellini 1748/49, 8. januar 1749, 2. april 1749. 99 Francesco Foscari, še posebej pisma iz leta 1749; Friedrich Edelmayer, La soppressione del patriarcato di Aquileia, v: Patriarchi: quindici secoli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini), Milano 2000, str. 399 (dalje: Edelmayer, La soppressione del patriarcato); Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 18. 100 Osnutek breva je bil sestavljen že v začetku septembra 1748. Prim. AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 7. september 1748, C; AT-OeStA/AVA, Alter Cul- tus, Ktn. 124, 26/1750, 12. julij 1750 (prepis); 25/1750, 15. julij 1750 (priložen originalni breve z dne 29. novembra 1749); 12. november 1749 (prepis); France Martin Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 11), Ljubljana 1989, št. 1, str. 43–46 (dalje: Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina); France Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto: regesti listin in popis gradiva (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 17), Ljubljana 1995, str. 214, št. 474 (dalje: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto). Prepis se hrani v SI NŠAL/KANM, škatla (šk.) 5, fascikel (f.) 12/16. 101 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 12. julij 1750 (prepis); 25/1750, 19. januar 1750; 3. februar 1750 in 11. februar 1750. 102 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 1, str. 44. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 35 (titulo episcopi in partibus infidelium sitae),103 imel pa bo vse pravice in dolžnosti rezidencialnega škofa, podrejen bo ordinariju, tj. oglejskemu patriarhu. Kandi- dat za apostolskega vikarja mora biti primerna oseba, sprejemljiva tako za teri- torialnega gospoda (deželnega kneza) kot tudi za papeža. Imenovan bo vedno z uporabo termina »ad nostrum et Sedis apostolicae beneplacitum«. Kot sedež apostolskega vikariata je papež določil mesto Gorica, in sicer palačo pokojnega Avguština Codellija pl. Fahnenfelda s pripadajočo posestjo pod goriškim gra- dom in kapelo ob navedeni palači. Dohodke apostolskega vikarja, ki jih je prav tako določil pokojni Codelli, so povečali z dohodki, ki jih je novemu apostol- skemu vikarju namenila Marija Terezija, ter z dohodki iz zapuščine pokojnega Vida Gullinija. Papež je posebej določil, da mora vse navedeno preveriti še po- sebni apostolski pooblaščenec (ljubljanski škof).104 Vsi v Rimu nad papeževo odločitvijo niso bili navdušeni, zato je papež ustanovitev apostolskega vikariata opravičeval tudi v nagovoru na konzistori- ju 1. decembra 1749. Po njegovih besedah je bilo ozemlje patriarhata pod av- strijsko oblastjo prostor, kjer oglejski patriarh že dolgo ni več mogel opravljati svoje škofovske službe.105 To se sicer ni zgodilo zaradi patriarhove nesposob- nosti, krivde ali zanemarjanja tega dela škofije, pač pa zaradi predpisov avstrij- skih vladarjev.106 Posledica tega je bila herezija v tem delu patriarhata. Vse to je zaskrbelo tudi Marijo Terezijo, tako da je prek svojih rimskih odposlancev v skrbi za katoliško vero prosila za rešitev problema z ustanovitvijo apostolske- ga vikariata in imenovanjem zaupanja vrednega in pobožnega apostolskega vikarja.107 Imenovanje apostolskega vikarja se je zavleklo za več kot pol leta. V tem času so Benetke še vedno pritiskale na papeža, naj se proces drobljenja patri- arhata ustavi. Patriarh Danijel Delfin (1734–1762) je tako pri papežu protestiral konec marca 1750, saj naj bi bil apostolski vikariat ustanovljen brez za to po- trebnega pogoja (… senza quella condizione …).108 Protest se je ponovil tudi 8. julija 1750.109 Še tri tedne pred imenovanjem Karla Mihaela grofa Attemsa za apostolskega vikarja je papeževemu načrtu oporekalo 10 kardinalov (Anton Marija Ruffo, Karel Albert Gvidobono Cavalchini, Filip Marija de Monti, Jožef 103 Prav tam, št. 1, str. 44; št. 2, str. 48–49. 104 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 12. julij 1750 (prepis); 25/1750, 15. julij 1750 (originalni breve z 29. novembra 1749); 12. november 1749 (prepis); 2. avgust 1750; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 1, str. 43–46; št. 3, str. 52. 105 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 2, str. 47–50. 106 Prav tam, str. 52. 107 Prav tam, str. 47–50. Glej tudi korespondenco med Marijo Terezijo in kardinalom Mellinijem: AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Kardinal Mellini 1748/49. 108 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 143, Korrespondenz Albani 1750 April–Juni, 2. maj 1750. 109 SI AS 730, fasc. 179, Protest beneške republike proti ustanovitvi apostolskega vikariata (8. julij 1750, Oglej). 36 Jure Volčjak Spinelli, Silvo Valenti Gonzaga, Joahim Fernandez de Portocarrero, Dominik Riviera, Anton Ksaver Gentili, Janez Krstnik Spinola in Agapij Mosca).110 Apostolski vikar je bil končno imenovan z brevom Postquam per alias 27. junija 1750.111 Za apostolskega vikarja za avstrijski del oglejskega patriarhata je papež imenoval Goričana, baselskega stolnega kanonika Karla Mihaela grofa Attemsa; imenoval ga je za naslovnega menitskega škofa (Mennith v Arabiji).112 Ker pa je bilo naknadno ugotovljeno, da je to mesto že zasedeno, mu je bila čez tri tedne, 20. julija 1750, podeljena naslovna škofija v Pergamonu.113 Novemu apostolskemu vikarju je papež v brevu naložil, naj v obsežnem apostolskem vikariatu najprej poskrbi za ustrezno dušno pastirstvo, ohrani- tev katoliške vere in čistost med ljudstvom, saj sta se ponekod že začela širiti zmota in krivoverstvo (npr. na Koroškem),114 ker verniki niso več spoštova- li cerkvenih zakonov. Širil naj bi krščansko ljubezen, pobožnost, poskrbel, da bodo otroci deležni temeljite vzgoje v krščanski veri in da bodo spoznali osnove krščanske vere. To naj bi otrokom posredovali tako duhovniki kot tudi očetje v družinah, nasploh vsi, ki so se ukvarjali z vzgojo in izobraževa- njem. Poskrbel naj bi, da bi verniki prejemali zakramente, opravil pa naj bi tudi temeljito vizitacijo podrejenih duhovnikov in župnij, vse v skladu s skle- pi tridentinskega koncila. Opomnil ga je, naj ne zapušča meja apostolskega vikariata, temveč naj raje temeljito opravi zaupane naloge. Papež je Attem- su tudi naročil, naj mu čim prej poroča o razmerah v apostolskem vikariatu (quamprimum referat an nos et ad Sedem apostolicam). Obiskuje in preisku- je naj cerkve, posvečene kraje, moške in tudi ženske samostane (eksemptne in tiste s klavzuro), sklicuje naj sinode, imenuje sodnike in ostale potrebne svetovalce ter vzpostavi vse potrebne urade. Razsoja naj v zakonskih zade- vah, izvaja patronatsko pravico nad beneficiji, raziskuje in kaznuje prestopke. Na ozemlju celotnega apostolskega vikariata naj podeljuje zakrament svete birme, različne stopnje duhovništva svetnim in redovnim kandidatom (z 110 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 143, Korrespondenz Albani 1750 April–Juni, 6. junij 1750. Več o naštetih kardinalih glej Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu.edu/~mirandas/494-2015-a-z-all.htm (zapis z dne 4. 1. 2017); Hierarchia Catholica 6, str. 3 sl. (Pars prima). 111 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 26/1750, 12. julij 1750 (prepis); 25/1750, 15. julij 1750 (priložen originalni breve s 27. junija 1750); AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Kardinal Mellini 1748/49, 27. junij 1750 (prepis); Ar- chivio storico diocesano di Gorizia (IT ASDG), Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia (ACAG), Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, Numerus (N.) 57, št. 1, 133; Rescripta 1750 (1751), b. 1, N. 1 (15. julij 1750, Dunaj), št. 133 (17. julij 1752, Ljubljana); Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 3, str. 50–59; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 44 in op. 6; Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 215, št. 477. Prepis se hrani v SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12/18. 112 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 22. julij 1750; 5. avgust 1750. 113 Prav tam; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 4; Rescripta 1750 (1751), b. 1, N. 4 (5. avgust 1750, Dunaj); http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bvattek.html (zapis z dne 20. 7. 2012). 114 Christine Tropper, Glut unter der Asche und offene Flamme. Der Kärntner Geheimprotestantismus und seine Bekämpfung 1731– 1738 (Quellenedition des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung; 9), Wien/Odenburg 2011 (dalje: Tropper C., Glut unter der Asche und offene Flamme). CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 37 ozemlja apostolskega vikariata in drugih škofij – če imajo kandidati ustre- zna potrdila svojega škofa) za duhovnike, podeljuje naj mašniška posvečenja, kandidate za posvečenje lahko pošilja tudi drugam, seveda z ustreznimi listi- nami in v skladu z določbami tridentinskega koncila. Posvečuje naj sveta olja in sv. krizmo, posvečuje naj onečaščene cerkve, neposvečene oltarje, kelihe in patene, blagoslavlja naj zvonove, drugo cerkveno opremo; kjer ni treba, naj za to pooblasti navadne duhovnike; spoveduje, podeljuje odpustke za grehe, ki so v pristojnosti škofa, za tri leta pa mu je papež podelil tudi pravico do podeljevanja odpustkov za herezijo. Papež je z brevom apostolskemu vikarju Attemsu podelil tudi pravico umeščanja primernih kandidatov na cerkvene beneficije v okviru apostolske- ga vikariata, če so imetniki patronatske pravice predlagali sposobne osebe. Ob morebitnih praznih župnijskih mestih ter drugih beneficijih in prebendah, po- vezanih z dušnim pastirstvom, za katere so kandidate izbirali na podlagi razpi- sov (konkurzov), je moral te izpeljati v skladu z določili tridentinskega koncila in apostolskih konstitucij. V ostalih primerih si je papež pridržal pravico do imenovanja zase in za svoje naslednike. Benedikt XIV. je določil, da je Attems v okviru meja apostolskega vikariata preko duhovnikov dolžan duhovno voditi vse župnijske in podružnične cer- kve, enako tudi vse tiste podružnične cerkve, ki imajo svojo župnijsko cerkev zunaj meja apostolskega vikariata; zavedati pa se je moral njihove župnijske pripadnosti. V devetem členu breva je bilo določeno, naj apostolski vikar skliče škofijsko sinodo. Če bo opravil vizitacijo celotnega apostolskega vikariata in na ta način ugotovil potrebe cerkva, duhovščine in vernikov, se bo sinodi lahko izognil s sinodalnimi dekreti. Ob morebitnem sklicu sinode in sprejetju sino- dalnih sklepov je bil te dolžan poslati v pregled Svetemu sedežu. Prav tako naj bi o sklicu sinode obvestil Sveti sedež in se z njim posvetoval, ta pa naj bi na zasedanje poslal posebnega legata. Breve je še določal, da mora ostati nekdanji ženski samostan v Ogleju, ki je bil nekoč pod oblastjo apostolskega delegata, v trenutnem stanju. Patriar- halna cerkev v Ogleju, oglejski stolni kapitelj, pravice, svoboščine, privilegiji, eksempcije,115 imunitete, statuti in druge pravice, so morali ostati nedotaknjeni. Oglejski stolni kanoniki naj še naprej ohranijo svoj sedež v Ogleju, kot določajo kanoniški statuti in sklepi tridentinskega koncila in kot se spodobi za življenje in čast duhovščine oziroma je v skladu s Cerkvijo in službo v koru. Apostolski vikar Attems je bil dolžan vsem in vsakomur, predvsem pa Sve- temu sedežu, ki ga je postavil za naslovnega menitskega (sic!) škofa, v službi 115 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 714; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 714 (9. november 1757, Gorica). 38 Jure Volčjak apostolskega vikarja v avstrijskem delu oglejskega patriarhata brezpogojno iz- kazovati dolžno pokorščino in zvesto opravljati zaupano mu službo, izpolnjeva- ti in uresničevati navodila, ukaze, kazni itd.116 Sam nastop službe je bil za Karla Mihaela grofa Attemsa naporen, saj je bilo treba vzpostaviti vse potrebne urade in nakupiti ustrezno opremo, ki je bila povezana z delovanjem škofa. Vse to je za mlad apostolski vikariat predstavljalo veliko težavo, saj denarja ni bilo v izobilju. Tega se je zavedal tudi dunajski dvor, še zlasti cesarica, ki je bila mlademu apostolskemu vikarju zelo naklonjena. Iz pisma Venclja Antona grofa Haugwitza novo imenovanemu apostolskemu vi- karju tako lahko razberemo, da je Dunaj mlademu škofu dodelil 500 dukatov za nastop službe in izvedbo pastoralne vizitacije, primaknil je tudi za ornat in potrebe goriške stolnice. Na posebno željo cesarice so plačali takso za breve (propina), s katerim je bil Attems imenovan za naslovnega škofa itd.117 Benetke so se ob teh dogodkih počutile ponižane in ogorčene. Kardinal Mellini je dvornemu kanclerju Antonu Corfizu grofu Ulfeldtu (1742–1753) na podlagi poročil avstrijskega veleposlanika v Benetkah poročal, da je v bene- škem senatu potekala žolčna in burna 13 ur trajajoča debata po novici o ime- novanju apostolskega vikarja. Po vztrajanju senatorja Giacoma Dieda je bilo končno sklenjeno, da Republika sv. Marka v znak protesta odpokliče svojega veleposlanika iz Rima, papeškemu nunciju v Benetkah pa je bil predan consi- lium abeundi. S tem je bil razglašen za nezaželenega in je bilo zahtevano, da zapusti Republiko. Diplomatski odnosi med Rimom in Benetkami so bili tako pretrgani.118 Obenem je vlada v Benetkah naročila vsem beneškim škofom, naj s posebnimi spomenicami pri papežu zahtevajo spoštovanje in ohranitev vseh starih pravic oglejskega patriarhata. Med prebivalstvo avstrijskega dela patri- arhata pa je širila tiskovine, v katerih je v imenu patriarha izjavljala, da so vsa dejanja in vsi ukrepi novega apostolskega vikarja nični in brez vsakršne pravne veljave.119 Apostolski vikariat je zaživel 1. septembra 1750.120 S tem dnem so bili for- malno vzpostavljeni tudi škofijski uradi. Apostolski vikar Attems se je takoj od- ločno lotil glavne naloge, vizitacije obsežnega apostolskega vikariata. Najprej se je odločil vizitirati Kras in zahodni del Kranjske. Njegova vnema in odločnost nista ostali neopaženi tudi na oddaljenem Dunaju, kjer je cesarica Attemsovo 116 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 3, str. 50–59. 117 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 5. avgust 1750. 118 Prav tam, 12. julij 1750; Edelmayer, La soppressione del patriarcato, str. 399–400. 119 Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str. 35. 120 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 45/1751, 10. november 1751; Jure Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750– 1824, 1: 1750–1764 (Viri/Arhivsko društvo Slovenije; št. 31), Ljubljana 2010, str. 12 (dalje: Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1). CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 39 delo budno spremljala in to z veliko naklonjenostjo. Attems je o opravljeni vi- zitaciji leta 1750 Marijo Terezijo obvestil v pismu 25. oktobra 1750 (tudi o nuj- nosti ustanove za reveže v Gorici oziroma t. i. mons pietatis). Cesarica je bila z Attemsovo vnemo zelo zadovoljna, tudi zaradi informacij o dveh kalvinističnih sladkornih pekih in jezi nad judovsko skupnostjo v Gorici.121 2.3 Ukinitev oglejskega patriarhata in ustanovitev nadškofij v Gorici in Vidmu Dunaj se je po ustanovitvi apostolskega vikariata čutil dovolj močnega, da nadaljuje začeto ofenzivo, zato je kmalu od papeža zahteval dokončno uki- nitev patriarhata in ustanovitev dveh škofij enakega ranga (škofija, nadškofija, patriarhat) v Gorici in Vidmu. Benetke so nasprotno vztrajale pri premesti- tvi formalnega sedeža patriarhata v Videm. V spor se je na prošnjo Benetk vmešala še Francija, a brez uspeha.122 Benetke so se uklonile šele takrat, ko so spoznale, da so politično kapitulirale, hkrati pa so bile izpostavljene še zu- nanjemu, mednarodnemu pritisku. Zato so januarja 1751 ponovno navezale diplomatske stike z Rimom. Popustil je seveda tudi Dunaj. Eksplicitno je bilo poudarjeno, da se dokončno odpovedujejo zahtevi, da bi goriški škof dobil na- slov patriarha, odpovedali pa so se tudi prenosu sedeža patriarhata iz Ogleja v Gorico. Februarja 1751 so na Dunaju potekala pogajanja med ministri dunajske vlade in odposlanci Beneške republike. Pogajanja sta vodila kancler in tajni sve- tnik Anton Corfiz grof Ulfeldt ter beneški veleposlanik na Dunaju Andrej Tron. Za ta namen je verjetno nastalo tudi delo Janeza Angela Ciocchija, nadškofa v Brindisiju (1751–1759), v katerem je branil načrte dunajskega dvora v zvezi z oglejskim patriarhatom.123 Kljub dolgoletnim sporom med Habsburžani in Benečani zaradi oglejskega patriarhata je bil sporazum dosežen izjemno hitro, podpisali so ga namreč že po mesecu dni pogovorov.124 Sporazum sta Ulfeldt in Tron podpisala 21. marca 1751 na Dunaju.125 Po- gajalca sta se sporazumela, da bo oglejski patriarhat ukinjen, ustanovljeni pa bosta dve škofiji ali nadškofiji, ena na ozemlju cesarstva (v Gorici), druga na be- neškem ozemlju (v Vidmu), obe enakega ranga. Mejo med obema škofijama so 121 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 30/1752, 9. januar 1751; Franc Kralj– Luigi Tavano, Atti delle visite pastorali negli arci- diaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell‘ arcidiocesi di Gorizia 1750–1759 (Atti delle visite pastorali di Carlo Michaele d'Attems arcivesovo di Gorizia 1752–1774; 1), Gorizia 1994, zlasti str. 1–84 (dalje: Kralj – Tavano, Atti delle visite pastorali 1). 122 Benetke so namreč za oboroženo pomoč prosile poleg Francije še Sardinijo, Prusijo in Anglijo. Prim. AT-OeStA/HHStA, Rom–Va- tikan I, Fasz. 146, Korrespondenz Albani 1751 Jänner–März, 16. januar 1751, 30. januar 1751; Prav tam, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korrespondenz Kardinal Mellini 1751, več dokumentov iz januarja 1751; Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str. 35. 123 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 146, Korrespondenz Albani 1751 Jänner–März, 6. februar 1751, 23. marec 1751. 124 Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 19; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 63. 125 AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korrespondenz Kardinal Mellini 1751, 21. marec 1751, št. 1 (kopija dogovora), enako tudi dva dokumenta z naslovom Puncta, s. l., v istem fasciklu. 40 Jure Volčjak potegnili po državni meji med Imperijem in Republiko. Poleg ukinitve patriar- hata so morale biti ukinjene tudi vse obveznosti in vsi nazivi, dostojanstva, ka- nonikati in beneficiji, poimenovani po Ogleju, ter na novo poimenovani po de- janskem sedežu; na ozemlju cesarstva po Gorici, na ozemlju beneške republike pa po Vidmu. Dunaj se je strinjal, da zadnji oglejski patriarh (obenem tudi prvi videmski nadškof), kardinal Danijel Delfin, za časa življenja ohrani ime, naslov in časti oglejskega patriarha. Po njegovi smrti imena in naslova oglejski patriarh v deželah nekdanjega oglejskega patriarhata ne bodo smeli več uporabljati. Obe strani sta se zavezali, da bosta spoštovali sprejeti dogovor. Dunaj ne bo podpi- hoval drugih in izražal zahtev po ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki je pod oblastjo Republike sv. Marka. Prihodki bodo razdeljeni po teritorial- nem ključu; na ozemlju cesarstva bodo pripadli goriškemu škofu ali nadškofu ter goriškim stolnim kanonikom, na beneškem pa videmskemu škofu oziroma nadškofu in videmskim stolnim kanonikom. Prav tako naj bi bili pravično raz- deljeni tudi drugi dohodki nekdanjega patriarhata.126 To je veljalo tudi za arhiv oglejskega patriarhata.127 Kot je poudaril papež Benedikt XIV. v nagovoru na tajnem konzistoriju dan pred ukinitvijo oglejskega patriarhata, je sam samo upošteval predlog, ki se je izoblikoval na pogajanjih med cesarico in beneškim dožem in senatorji; za- stopnik cesarice v Rimu, kardinal Mario Mellini, je o dogovoru papeža obvestil 17. marca 1751, zastopnik Benetk, kardinal Karel Rezzonico (1737–1758, papež Klemen XIII. (1758–1769)), pa 31. marca 1751. Dogovor sta omenjena kardinala papežu predstavila tudi na posebni avdienci 6. aprila 1751.128 Papež Benedikt XIV. je v nagovoru poudaril, da bo oglejski patriarhat dokončno ukinil, namesto njega pa ustanovil dve nadškofiji s sedežema v Vidmu in Gorici. S tem bo najbolje poskrbljeno za vernike, pa tudi mir med katoliškima knezoma bo lažje ohranjati. Za sklenitev dogovora se je papež zahvalil obema knezoma, ki sta od nekdaj branila katoliško vero, ter tudi obema kardinaloma, Karlu Rezzonicu in Mariu Melliniju, ki sta sodelovala v pogajanjih.129 126 Edelmayer, La soppressione del patriarcato, str. 399–401; Friedrich Edelmayer, La Casa d'Austria e la fine del patriarcato di Aquile- ia. Argomenti e polemiche, v: Aquileia e il suo patriarcato. Memorie Storiche Forogiuliesi. Giornale della Deputazione di Storia Patria per il Friuli LXXX (2000), str. 555–580; Pietro del Negro, Venezia e la fine del patriarcato di Aquileia, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 31–60; Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str. 34 sl.; Trebbi, Alle origini dell'arcidiocesi di Gorizia, str. 1–25; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 63–65. Pogajanja so zelo dobro dokumentirana tudi v gradivu, ki se hrani v Avstrijskem državnem arhivu. Prim. AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 82. Povzetke je moč najti tudi v Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz, str. 153–182. 127 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 180; Rescripta 1752, b. 2, št. 180 (9. november 1752, Ljubljana). 128 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 4, str. 61; št. 5, str. 62–63. Glej tudi pismo cesarja Franca I. Štefana Lotarinškega (1745– 1765) kardinalu Melliniju v AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korrespondenz Kardinal Mellini 1751, 21. marec 1751. 129 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 4, str. 59–61; št. 5, str. 62–63. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 41 Tisočletna zgodovina oglejskega patriarhata je bila tako končana 6. julija 1751. Tega dne je namreč papež Benedikt XIV. razglasil bulo Iniuncta nobis in s tem ukinil oglejski patriarhat.130 V buli je najprej povzel dogovor, ki je bil skle- njen med Dunajem in Benetkami. V nadaljevanju se papež spominja pestre zgodovine oglejskega patriarhata in sporov, ki so nastali med rimskimi cesarji in beneškimi doži v prizadevanjih za prevlado na ozemlju oglejskega patriar- hata. Spominja in opominja na nekdanjo slavo in moč Ogleja in sedanje žalo- stno stanje, ko patriarh ne biva več v njem. Govori o velikosti patriarhata in številnih vernikih, za katere so skrbeli oglejski patriarhi, in vernikih na ozemlju cesarstva, za katere patriarhi niso mogli skrbeti zaradi spora med krščanskima knezoma na Dunaju in v Benetkah. Benedikt XIV. je zapisal, da je po temeljitem premisleku, posvetovanjih in s soglasjem ter odobritvijo kardinalov v javno dobro in srečno vladanje ver- nikom odločil, da sprejme in odobri dogovor med cesarico Marijo Terezijo in beneškim dožem Petrom Grimanijem (1741–1752) o ukinitvi oglejskega patri- arhata in ustanovitvi dveh enakovrednih nadškofij. Kardinalu Danijelu Delfinu je dovolil do konca življenja obdržati naslov oglejskega patriarha. V skladu z apostolsko oblastjo, po kateri lahko ustanavlja, preoblikuje in ukinja patriarha- te, nadškofije in škofije, združuje in ločuje škofije, je Benedikt XIV. odločil, da v mestu Oglej in oglejskem patriarhatu ukine stolnico, vse časti, naslove in poi- menovanja, povezana s pravicami oglejskega patriarha kot metropolita in škofa, prav tako pa je ukinil tudi oglejski stolni kapitelj, časti, kanonikate in prebende, povezane z oglejskim patriarhatom. Na ozemlju ukinjenega oglejskega patriarhata pod beneško oblastjo usta- navlja novo nadškofijo in metropolijo v mestu Videm z vsemi pravicami in dolžnostmi dostojanstva nadškofije ter videmskemu nadškofu podreja vse tiste sufraganske škofije, ki imajo sedež na ozemlju pod oblastjo Beneške republike in so dotlej spadale pod metropolitsko oblast oglejskega patriarha. Nova nadškofija za avstrijski del oglejskega patriarhata oziroma za t. i. a parte Imperii je bila ustanovljena tudi v mestu Gorica; dobila je enake pra- vice in dolžnosti kot videmska. Goriški nadškof je dobil pravico do izvajanja nadškofovske oblasti na ozemlju, ki je od 1749 spadalo pod apostolski vikariat in ga je v duhovnih zadevah vodil apostolski vikar; dostojanstvo apostolskega vikarja se je preoblikovalo v naslov nadškofa. Metropolitska oblast je odtlej 130 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 37/1751 (tiskana verija); AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Kar- dinal Mellini 1748/49; tiskan obrazec Eminentissime & reverendissime domine, s. d.; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regi- orum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 45; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 45 (23. avgust 1751, Ljubljana); Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, str. 155; Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 80; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 61–73; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45; Burkhart Schneider, Das Papsttum unter dem steigenden Druck des Staatskir- chentums, v: Handbuch der Kirchengeschichte, V, Die Kirche im Zeitalter des Absolutismus und der Aufklärung, Sonderausgabe, Wissenschaftliche Buchgesellschaft 2017, str. 624–625. 42 Jure Volčjak veljala v vseh tistih sufraganskih škofijah, ki so imele sedež na ozemlju pod oblastjo Habsburžanov in so dotlej spadale pod metropolitsko oblast oglejske- ga patriarha. Obema knezoma je papež podelil pravico do imenovanja nadškofov novih nadškofij, Mariji Tereziji in njenim naslednikom pravico do imenovanja gori- ških, beneškemu dožu Grimaniju in naslednikom pa pravico do imenovanja vi- demskih nadškofov. Zadnjemu oglejskemu patriarhu, kardinalu Danijelu Delfi- nu, je bilo zaradi njegovih velikih osebnih zaslug dovoljeno, da do smrti ohrani naslov oglejskega patriarha. Na novo je bilo organizirano dušno pastirstvo v mestu Oglej. Le-to je bilo do ukinitve patriarhata razdeljeno med dve župniji: pri nekdanji oglejski stolni- ci, posvečeni Marijinemu vnebovzetju oziroma Marijinemu rojstvu oziroma pri sv. Janezu na trgu. Prvo je ob ukinitvi patriarhata upravljal zakristan, župnika oziroma župnijskega vikarja druge župnije pa sta imenovala mesto in mestni svet. Od ukinitve patriarhata je bila župnija pri stolnici ukinjena in podrejena župniji sv. Janeza na trgu; ta je prevzela opravljanje župnijskih obveznosti v ce- lotnem mestu, podrejenemu oblasti goriškega nadškofa.131 Pravice in obveznosti, ki so jih v Ogleju imeli avstrijski vladarji, je prevzel goriški nadškof. Obenem je nekdanjo oglejsko stolnico in ženski benediktinski samostan v Ogleju papež »osvobodil« podrejenosti goriškemu nadškofu oziro- ma vsakršni škofovski oblasti v prihodnosti in jo neposredno podredil Svete- mu sedežu. Določil je, da bo to baziliko v prihodnje neodvisno od jurisdikcije ordinarija upravljal apostolski delegat (Giorgio Conti), ki je do sedaj upravljal ženski benediktinski samostan v Ogleju. Ta je moral biti odtlej vedno izbran izmed oseb, podložnih vladarjem na Dunaju.132 Bula Iniuncta nobis je bila objavljena 17. julija 1751.133 Z ukinitvijo oglejske- ga patriarhata in ustanovitvijo goriške nadškofije je bil končno rešen problem cerkvenega nadzora Habsburžanov na ozemlju zahodno od reke Drave do dr- žavne meje z Beneško republiko, ki se je vlekel vse od leta 1420. Že pred objavo bule so potekali pogovori o financiranju in strukturi goriške nadškofije, po ob- javi bule pa so postali še intenzivnejši. Največ govora je bilo o financiranju same nadškofije, nadškofa in stolnega kapitlja ter o novi upravni ureditvi dušnega 131 Obveznosti v Ogleju so po reorganizaciji izvajali zakristan Francesco Popolini, Giuseppe Monari in Antonio Monari. Letno so bili dolžni opraviti 695 maš. (Po zapisu v Avstrijskem državnem arhivu 694.) Prim. AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 52/1752, 8. januar 1752. Leta 1754 je nadškof Attems dosegel, da se je sedež župnije prenesel k stari baziliki. Prim. Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45, op. 8. 132 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 37/1751, 14. avgust 1751 (tisk); SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, RK 141, Registraturbuch 1751, str. 112v; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 61–73; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45, op. 8. 133 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 73. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 43 pastirstva pri nekdanji stolnici v Ogleju.134 Sklenjeno je bilo, da kanoniki, ki ne morejo več delovati v Ogleju, svoje provizorično mesto dobijo v goriški stolnici, saj so se Benetke zaradi njihovega delovanja v Ogleju pritoževale.135 Reprezen- tanca in komora za Kranjsko je začasno sekvestrirala vse dohodke oglejskih kanonikov in zorničarjev na ozemlju Kranjske, da bi na ta način lažje ugotovila dejansko stanje; razmišljali so tudi o prenosu dohodkov mašnih obveznosti iz Ogleja v Gorico. Največ preglavic je uradnikom na Dunaju in v Rimu predstavljala raz- delitev dohodkov starim oziroma novim kanonikom in nadškofu. Dejanski dohodki, predvideni za nadškofa iz Ogleja, so bili namreč nižji od predvide- nih, zato je kardinal Mellini prosil, naj zadevo podrobneje raziščejo.136 Kardinal Mellini je tudi predlagal, da bi vse stare in že predvidene prihodke prejemal nadškof, ostali dostojanstveniki pa bi prejemali dohodke od novih ustanov. S tem predlogom so se strinjali tudi na Dunaju.137 Apostolski vikar Attems je dvoru predlagal tudi znižanje stroškov za delovanje aparata v Gorici. Dunajski uradniki so se s tem strinjali, a le pod pogojem, da bosta bogoslužje in dušno pastirstvo potekala v skladu s predpisi. Problem je predstavljal tudi beneficiat Tomaž Anzicij (Anžič), ki je upravljal Gullinijev beneficij. Dohodki od usta- novnih maš so bili majhni, zato je bilo predlagano, da bi mu namenili dekanat ali kanonikat pri novem goriškem stolnem kapitlju. Glede kapitularnih posesti pa so sklenili, da bi bilo bolje, če bi jih inkorporirali neposredno nadškofi- ji, denar, ki bi se nabral čez leto, pa nato namenili za dohodke kanonikov in zorničarjev.138 Podrobnejšo sestavo metropolitanskega kapitlja v Gorici sta pripravila go- riški deželni upravitelj in gradiški deželni glavar, Anton baron de Fin. Predvide- no je bilo, da bi kapitelj sestavljali stolni prošt, stolni dekan, primisarij oziroma zorničar, pet stolnih kanonikov in šest zorničarjev oziroma beneficiatov. Stolni prošt bi prejemal po 1.000 goldinarjev iz Codellijeve ustanove na leto, stano- vanje pa bi imel v Gullinijevi beneficiatni hiši. Prezentacijsko pravico bi imeli moški potomci iz rodbine Codelli, po izumrtju teh pa deželni knez. Drugi bi bil stolni dekan. Prejemal bi po 800 goldinarjev letno, dobil pa bi tudi naslov pro- šta pri sv. Štefanu v Čedadu (Cividale del Friuli) v grofiji Gradiška. Tretji bi bil 134 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 37/1751 in 38/1751, 14. avgust 1751; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korre- spondenz Kardinal Mellini 1751, 12. avgust 1751, 14. avgust 1751. 135 Kardinal Mellini je celo predlagal, da bi oglejski kanoniki in zorničarji resignirali s svojih mest in odpoved poslali papežu. Prim. AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 45/1751, 10. november 1751. 136 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 37/1751 in 38/1751, 14. avgust 1751; 45/1751, 10. november 1751. 137 Prav tam, Ktn. 125, 45/1751, 10. november 1751. 138 Prav tam, Ktn. 125, 44/1751, 17. november 1751; 47/1751, 4. december 1751; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 57; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 57 (19. november 1751, Dunaj). Zorničar (lat. primissarius) je bil duhovnik, ki se je vzdrževal z dohodki posebnega beneficija. Njegova obveznost je bila daritev jutranje maše pred pričetkom delovnega dne vernikov. 44 Jure Volčjak primisarij oziroma zorničar. Na leto bi mu pripadalo 600 goldinarjev, imel pa bi naslov opata v Beligni. Stolni kapitelj naj bi imel tudi pet stolnih kanonikov (vsakemu bi na leto pripadalo po 450 goldinarjev) in šest zorničarjev oziroma beneficiatov; vsakemu naj bi namenili po 225 goldinarjev letno. Načrt je predvi- deval tudi dva oziroma tri duhovnike v Ogleju; vsakemu je Anton baron de Fin namenil po 300 goldinarjev na leto.139 Osnutek je bil po odobritvi Dunaja poslan v Rim kardinalu Melliniju za pripravo posebne bule, ki bi podrobneje določila strukturo goriške nadškofije.140 Načrtovano je bilo, da bodo goriški stolni kanoniki dobili dovoljenje za uporabo t. i. cappe magne. Temu je kardinal Mellini sicer ugovarjal, saj so bili dohodki kanonikov precej nizki. Cesarica je ta privilegij utemeljevala z dvema argumentoma: gre za čast visoke službe pri stolni in metropolitanski cerkvi, podobna ureditev pa bo veljala tudi v Vidmu – v tem Gorica ne sme zaostajati. Marija Terezija je svojo odločitev utemeljevala tudi s predpostavko, da bo tak privilegij pozneje težje dobiti kot sedaj, ko bodo določali podrobno cerkvenou- pravno strukturo nadškofije.141 V buli Iniuncta nobis je papež določil, da je goriški nadškof tudi metropolit sufraganskih škofij. Predvideno je bilo, da mu bodo kot metropolitu podrejene škofije v Trstu, Tridentu, Pičnu in Comu. Proti temu je ostro protestiral triden- tinski koadjutor in administrator, sekovski škof Leopold Ernest grof Firmian (1739–1763), ki je želel, da bi Trident podredili dunajski nadškofiji.142 Dvorna pisarna je svojo odločitev utemeljevala z več argumenti: Trident je bližje Gorici kot Dunaju, v obeh škofijah verniki in duhovščina govorijo enak jezik, gori- ški konzistorij bolj potrebuje prihodke od taks kot dunajski, goriški nadškof za obvladovanje obsežne nadškofije potrebuje več sufraganov itd.143 Podrejenosti Gorici se je leta 1763 upiral tudi Firmianov naslednik Krištof Sizzo de Noris (1762–1776), vendar je papež v buli, ki jo je kardinal Albani poslal sekovskemu škofu Jožefu Filipu Francu grofu Spauru (1763–1779), izrecno poudaril podreje- nost tridentinskega škofa nadškofu metropolitu v Gorici.144 139 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 30/1751, 17. julij 1751; 48/1751, 7. december 1751. 140 Prav tam, Ktn. 125, 42/1751, 27. oktober 1751. 141 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 48/1751, 7. december 1751. 142 Prav tam, Ktn. 125, 43/1751, 12. oktober 1751; 48/1751, 7. december 1751; AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespon- denz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 4. maj 1748; August Leidl, Firmian, Leopold Ernst Reichsfreiherr von, v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1990, str. 113–117, zlasti str. 115. 143 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 48/1751, 7. december 1751. 144 Prav tam, Ktn. 126, 32/1763, 8. oktober 1763; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 384, 456; Rescripta 1763, b. 9, št. 384 (14. oktober 1763, Dunaj); Rescripta 1764, b. 10, št. 456 (6. april 1764, Dunaj). CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 45 Podrobnejša cerkvenoupravna struktura goriške nadškofije je bila dolo- čena z bulo Sacrosanctae Militantis Ecclesiae, ki je bila izdana 18. aprila 1752.145 Kot poroča dopis z Dunaja goriškemu nadškofu v začetku februarja 1752, se je papež odločil ustrezno bulo razglasiti na prvem konzistoriju.146 V njej je najprej povzeta bula o ukinitvi oglejskega patriarhata in ustanovitvi nadškofij v Gorici in Vidmu. Novi nadškofiji so v mestu Gorica pripadle cerkve jezuitov z javno gimnazijo, cerkve frančiškanov, kapucinov in karmeličanov, dve cerkvi ženskih skupnosti, tj. klaris in uršulink, ter tri cerkve naslednjih bratovščin: Presvetega zakramenta in Angela varuha, sv. Janeza Nepomuka in Dobrodelne bratovšči- ne. Župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa in sv. Vida v Gorici sta bila inkorporira- na župnijska cerkev v Solkanu in navadni beneficij sv. Ane v solkanski župnijski cerkvi. Prezentacijsko pravico sta imela plemstvo in kraljica Marija Terezija. Goriška župnijska cerkev se vzdržuje z ustanovami in dotacijami. Omenjena župnijska cerkev, elegantno zgrajena in lepo opremljena s 17 marmornatimi ol- tarji, naj bi bila povzdignjena v stolno in metropolitansko cerkev, v kateri bo imel sedež goriški nadškof in metropolit; v njej bo uporabljal palij in škofovsko palico. Tukaj naj bi imel sedež tudi stolni in metropolitanski kapitelj. Goriškemu nadškofu kot metropolitu so postale podrejene škofije v Tri- dentu, Trstu, Pičnu in Comu, nekdaj sufragani oglejskega patriarhata. Goriški nadškof metropolit je dobil pravico do sojenja na metropolitanskem sodišču,147 pravico do posvečevanja sufraganov, pozivanja sufraganov k udeležbi na pro- vincialnih sinodah ipd. Goriškemu nadškofu so postali podložni vsa duhovščina in verniki, vse cerkve, samostani, molilnice in sveti kraji na ozemlju nadškofije, ki so nekdaj spadali k ukinjenemu oglejskemu patriarhatu; enako je veljalo tudi za mesta in škofije goriške metropolije. Sedež goriškega nadškofa je bil v Gorici, tam pa je imel tudi primerno opremljeno domovanje s prizidano kapelo, vrtom in 145 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 71/1752, 8. julij 1752; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 133; Rescripta 1752, b. 2, št. 133 (17. julij 1751, Ljubljana); Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 6, str. 73–100. Videmska nadškofija je podobno bulo (Suprema dispositione) dočakala 19. januarja 1753. Prim. Giuseppe Bergamini, La soppressione del patriarcato di Aquileia in alcune opere d'arte friulane e in un dipinto di Placido Costanzi, v: Vultus Ecclesiae 2 (2001), str. 21–27 (dalje: Bergamini, La soppressione del patriarcato); Sergio Tavano, Dal patriarcato a due arcidiocesi, v: Memorie Storiche Forogiuliesi. Giornale della Deputazione di Storia Patria per il Friuli LXXXII (2002), str. 261 (dalje: Tavano S., Dal patriarcato a due arcidiocesi); Sergio Tavano, Da Aquileia a Gorizia: scritti scelti (Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia. Serie seconda, Studi; 17), Trieste 2008, zlasti str. 279–288 (dalje: Tavano S., Da Aquileia a Gorizia). 146 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 76; Rescripta 1752, b. 2, št. 76 (2. februar 1752, Dunaj). 147 V skladu z Zakonikom cerkvenega prava ima lahko vsaka škofija svoje cerkveno sodišče. Na ravni metropolije predstavlja metro- politansko sodišče drugostopenjsko sodišče, ki je pristojno za cerkveno sodstvo škofij v okviru metropolije. V primeru goriške nad- škofije je pod pristojnost goriškega metropolitanskega sodišča spadalo ozemlje sufraganskih škofij Trst, Pičan, Como in Trident ter ozemlje nadškofije Gorica. V praksi se je ukvarjalo s postopki za ugotavljanje ničnosti cerkvenega zakona, s preiskavo cerkvenih prestopkov posameznih duhovnikov, privatnopravnih sporov duhovnikov o službenih dohodkih ipd. Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 162 sl., 180 sl., 425 sl. 46 Jure Volčjak posestjo, ki jo je za domovanje goriškega škofa daroval pokojni Avguštin Co- delli pl. Fahnenfeld. Župnijska cerkev Povišanja sv. Križa in sv. Vida naj bi bila povzdignjena v stolnico.148 V njej so dobili sedež tudi stolni in metropolitanski kapitelj in nekaj zorničarjev. Kapitelj so sestavljali stolni prošt, ki ga je imenoval cesar, stolni dekan, primisarij (zgodnjik, zorničar), pet kanonikov, šest zorničarjev oziroma beneficiatov ter en ali dva kaplana brez obveznosti v dušnem pastirstvu, delujo- ča v nekdanji oglejski stolnici. Vsi našteti so morali bivati »pri stolnici« (apud dictam ecclesiam personaliter residere) in vsak dan izpolnjevati svoje dolžnosti (maševanje, petje, branje brevirja v koru itd.), sodelovati in glasovati na zaseda- njih stolnega kapitlja (razen kaplanov). Našteti dostojanstveniki so dobili pravi- co do prihodkov iz škofijske in kapiteljske menze in drugih ustanov. Goriškemu nadškofu je pripadlo 6.600 goldinarjev. Stolni prošt je imel za stanovanje na voljo hišo Vida Gullinija in po 1.000 goldinarjev na leto, stolni dekan 800, pri- misarij 600 goldinarjev, vsak izmed petih stolnih kanonikov po 450 goldinarjev, vsak izmed šestih zorničarjev 200, vsak izmed dveh kaplanov pa 150 goldinarjev (zakristan v Ogleju zunaj te mase je na leto dobil 300 goldinarjev). Dohodki opatije Rožac (Rosazzo), ki so na leto znašali 333 zlatih goldinar- jev in jih je v obliki dohodkov komende do smrti lahko užival kardinal Angel Marija Quirini OSB Cas. (1680–1755), škof v Brescii, naj bi bili po njegovi smrti ali odpovedi razdeljeni na dva dela. Komenda naj bi bila razdeljena na posestva, ki so bila v mejah cesarstva, in na posestva v mejah Beneške republike. Prihodki avstrijskega dela so znašali 1.100 goldinarjev. Razdeljen naj bi bil tudi naslov opata v Rožacu. Dohodki opatij in drugih beneficijev na beneškem ozemlju so pripadli na podoben način videmski nadškofiji (opatija v Beligni in Bellunu, proštija sv. Štefana v Čedadu (Cividale del Friuli), opatija v Možacu (Moggio), Sestu, itd.). V nekdanji stolnici v Ogleju naj bi dva kaplana na leto opravila 695 maš. Ne- kaj maš je papež prenesel v goriško stolnico – opraviti so jih morali zorničarji.149 Župnijska cerkev v Romanžu na Soči (Romans d‘Isonzo) je bila s soglas- jem cesarice Marije Terezije inkorporirana škofijski menzi (podobno kot stolna župnija in župnijski vikariat Solkan). Župljane župnijske cerkve Povišanja sv. Križa in sv. Vida, ki je bila povzdignjena v stolnico, in sv. Štefana v Solkanu naj bi v prihodnje upravljala župnijska vikarja (vicarius perpetuus). Imenovali naj bi ju cesarica in njeni nasledniki, nadškof pa potrdil za delo v dušnem pastir- stvu. Oba župnijska vikarja imata dolžnost bivanja v župnijskem vikariatu in vestnega izpolnjevanja župnijskih dolžnosti. 148 Župnija v Gorici je bila 30. oktobra 1751 inkorporirana škofovski menzi. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 53; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 53 (30. oktober 1751, Ljubljana). 149 Podrobna specifikacija objavljena v: Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 6, str. 87. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 47 Beneficij duhovnika Vida Gullinija, ki je imel osnovo v prihodkih iz testa- menta iz leta 1686 in je na leto prinašal 2.000 goldinarjev, ustanovljen pa je bil leta 1695 za ustanovitev goriške škofije s sedežem v župnijski ali katerikoli drugi cer kvi v Gorici, se je z vsemi dohodki in prihodki inkorporiral nadškofijski menzi. V spomin pokojnega ustanovitelja je moral stolni kapitelj na leto opra- viti eno mašo. Goriški nadškof je bil upravičen dobiti poleg 6.600 goldinarjev na leto tudi 4.400 goldinarjev iz prihodkov nekdanje oglejske stolnice, 1.100 goldinarjev opatije Rožac (Rosazzo) (po smrti ali odpovedi tedanjega škofa v Brescii), 464 goldinarjev od dohodkov oglejskega patriarha, ki jih je prejemal iz avstrijskega dela patriarhata (a parte Imperii), ter 600 goldinarjev od prihodkov župnije Ro- manž na Soči (Romans d‘Isonzo). Od dodeljenih 6.600 goldinarjev nadškofove kongrue je v času izdaje bule manjkalo 36 goldinarjev. Skupno je papež nad- škofu na leto dodelil 8.204 goldinarjev, od tega 1.500 goldinarjev od prihodkov župnije Povišanja sv. Križa in sv. Vida, 2.000 goldinarjev iz Gullinijevega bene- ficija, 4.000 goldinarjev od dohodkov dedičev pokojnega Avguština Codellija, namenjenih ustanovitvi goriške škofije, in 704 goldinarje iz skupnih dohodkov ukinjenega oglejskega stolnega kapitlja. Na leto naj bi ostalo 1.604 goldinarjev, porabiti pa naj bi jih bilo treba za po- trebe maševanj in prenosa aniverzarijev, na leto za eno mašo v spomin Vida Gul- linija, za izvedbo ukinitve patriarhata in ustanovitve goriške nadškofije, za plače ministrantov ali pokritje drugih nepredvidljivih stroškov, npr. izrednih davkov. Stolnemu kapitlju je bila podeljena pravica do spreminjanja, reformira- nja ali popravljanja statuta, v katerem je določal pravice in obveznosti za boljše ekonomsko upravljanje dohodkov ter pravice in dolžnosti kanonikov (obvezno bivanje, opravljanje bogoslužja, kazni za odsotnost od bogoslužja ipd.), seveda v skladu s sklepi tridentinskega koncila in apostolskih konstitucij. Stolni prošt, stolni dekan, primisarij in pet kanonikov so imeli pravico no- siti t. i. cappo magno150 v vijoličasti barvi s hermelinovim plaščem in roketom,151 zorničarji pa almucij,152 in sicer v stolnici kot tudi zunaj nje, ob procesijah in 150 Cappa magna ali ogrinjalo z vlečko je dolg plašč z veliko kapuco in dolgo vlečko. Je korno oblačilo kardinalov, nadškofov, škofov in še nekaterih prelatov. Barvno ustreza njihovi hierarhični stopnji. Kot poseben privilegij nekateri prelati vrh nje nosijo prek ramen ogrnjen hermelin. Danes to oblačilo na splošno ni več v uporabi. Prim. Ana Lavrič, Upodobitve pastirjev ljubljanske škofije od njene ustanovitve do danes, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (ur. Ana Lavrič et al.), Ljubljana 2007, str. 230 (dalje: Lavrič, Upodobitve pastirjev ljubljanske škofije). 151 Roket ali korna srajca je belo platneno oblačilo oziroma srajca z naborki in dolgimi ozkimi rokavi. Sprva je bila dolga, nato skraj- šana do bokov. V spodnjem delu, na rokavih in ramah je okrašena s čipkami, ki so lahko podložene z barvo ustrezne hierarhične stopnje. Roket je korno oblačilo višje duhovščine. Prim. Lavrič, Upodobitve pastirjev ljubljanske škofije, str. 230. 152 Almucij ali moceta je plašček oziroma do laktov segajoče in spredaj z gumbi zapeto ogrinjalo, prvotno olepšano z okrasno kapuco. Nosi se nad roketom. Je korno oblačilo višje duhovščine. Nosijo jo papež in kardinali zunaj Rima, nadškofje, škofje in opati v mejah svoje jurisdikcije; uporabljajo pa jo tudi kanoniki. Barva se podreja hierarhični stopnji nosilca. Prim. Lavrič, Upodobitve pastirjev ljubljanske škofije, str. 230. 48 Jure Volčjak drugih priložnostih tako javne kot individualne narave, v Gorici in zunaj mesta, na sinodalnih, provincialnih, univerzalnih zborih in koncilih ter v navzočnosti apostolskih legatov nadškofov, škofov in ordinarijev, v koru in na zasedanjih stolnega kapitlja. Celotni stolni kapitelj je užival imuniteto v skladu z določbami tridentinskega koncila ter določbami apostolskih konstitucij in dekretov, in to v duhovnih kot tudi svetnih zadevah, posestih, eksemptnosti, pravicah itd. Pravico do imenovanja goriškega nadškofa, stolnega dekana, primisarija in petih kanonikov, šestih zorničarjev in dveh kaplanov pri nekdanji stolnici v Ogleju so imeli Marija Terezija in njeni nasledniki, stolnega prošta pa do izumr- tja moških potomcev rodbina Codelli. Na izbrana mesta je bilo treba imenovati sposobne in primerne osebe in jih papežu predložiti v potrditev. Za stolnega prošta je Sveti sedež potrdil Antona Pollinija, za stolnega dekana Sigismunda Edlinga, za primisarija Tomaža Anzicija (Anžiča), za stolne kanonike Ludvika Feliksa Romanija, Petra Pavla Cappella, Alojza Lanthierija, Karla de Baronia in Sigismunda Beltrameja, za zorničarje Franca Michorja, Franca Ksaverija di Zorzija, Antona Favetta, Janeza Krstnika Mianija, Matija Proja in Jožefa Par- carja, za kaplana pa Antona Populinija in Jerneja Delneria. Po prejetju pisma o imenovanju so morali pred nadškofom priseči zvestobo cerkvi (fidelitastis de- bitae solito iuramento) in zasesti ustrezna mesta (prebende) v stolni cerkvi in v koru.153 Za ustanovitev nadškofije in imenovanje prvega nadškofa je bilo izstavlje- nih 15 pergamentnih listin. Bula Sacrosanctae militantis ecclesiae je bila izdana 18. aprila 1752, bula Romani pontificis, s katero je papež potrdil imenovanje At- temsa za nadškofa, in druge bule, namenjene duhovščini, vernikom, sufraga- nom itd., pa so bile izstavljene 24. aprila 1752.154 Za vse te dokumente je bilo v Rimu potrebno plačati takse v skupni vrednosti 6.549 scudov in 10 bajokov (baiocchi). Preračunano to pomeni okoli 13.000 goldinarjev.155 Stroške je v Rimu poravnal kardinal Mellini. Plačnika taks sta bila pravnoformalno goriški nad- škof in kapitelj, vendar je plačilo skoraj v celoti prevzela Marija Terezija. Svojo odločitev je utemeljila z majhnimi dohodki nove nadškofije. Plačila tako viso- kega zneska novi nadškof in kapitelj že takoj ob nastopu službe ne bi zmogla, poleg tega pa je bilo na začetku treba plačati še številne druge, manjše in ne- predvidljive stroške. Nadškof Attems je moral poravnati zgolj razliko v višini 4.000 goldinarjev, a jo je lahko odplačal postopoma in ne naenkrat.156 153 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 6, str. 73–100; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 55; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 55 (10. november 1751, Dunaj). 154 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 71/1752. 155 Kardinal Mellini je hkrati plačal tudi dokument za Milano v vrednosti 69 scudov in 50 bajokov, to pa je skupaj zneslo 6.618 scudov in 60 bajokov oziroma 13.689 goldinarjev in 3 krajcarje. Tako za plačilo listin o ustanovitvi goriške nadškofije navajamo samo približen znesek v goldinarjih. Prim. AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 69/1752, 17. junij 1752. 156 Prav tam. CERKVENE RAZMERE V OGLEJSKEM PATRIARHATU SREDI 18. STOLETJA 49 Nova nadškofija je za slovesno opravljanje božje službe potrebovala veliko nove cerkvene opreme, ki je bila v skladu z dostojanstvom nadškofa metro- polita. Nekaj je je v novi goriški stolnici sicer že bilo, saj je od leta 1750 dalje v njej Attems kot apostolski vikar že opravljal bogoslužje kot naslovni škof. Ker denarja ob ustanovitvi nadškofije ni bilo v izobilju, je na pomoč vnovič pri- skočila Marija Terezija, ki je bila zelo naklonjena novemu nadškofu. Za nakup nekaj srebrnih ornamentov in cerkvenih paramentov je iz komornega plačil- nega urada zagotovila 5.000 goldinarjev. Prvi del, 2.000 goldinarjev, je bil na razpolago takoj, drugi del, 3.000 goldinarjev, pa so plačali v treh obrokih po predložitvi računov. Že leta 1748 je v ta namen 2.347 goldinarjev zapustil tudi baron Penkhler.157 Reprezentanci in komori za Kranjsko je bilo julija 1752 naročeno, da nad- škofu Attemsu izdela kopije bul za njegovo uporabo in izvedbo potrebnih objav. Anton baron de Fin pa je moral ustanoviti posebno komisijo za izvedbo ume- stitve nadškofa in metropolitanskega kapitlja in temporalibus. Naročeno mu je bilo tudi, da mora v najkrajšem času pripraviti popoln urbar in opis celotnega posestva in vseh prihodkov, ki pripadajo novi nadškofiji in kapitlju, kot tudi in- ventar cerkvenih in svetnih premičnin ter pripadajočega. To je moral poslati na tri naslove, en izvod Reprezentanci in komori za Kranjsko v Ljubljano, drugega nadškofu, tretjega pa stolnemu kapitlju. Prenos temporalij nadškofu in kapitlju je Anton baron de Fin opravil 17. julija 1752, konec meseca julija, natančneje 30. julija 1752, pa je bila nato opravljena še slovesna maša, s katero je nadškof At- tems novo nadškofijo prevzel v posest.158 Umestitev dveh kaplanov pri nekdanji oglejski stolnici v temporalijah je bila 11. avgusta 1752.159 14. julija 1752 je nova nadškofija dobila tudi uradni grb.160 S formalnim začetkom delovanja je postala goriška nadškofija in metro- polija po obsegu ena največjih v tedanji Evropi. Obsegala je ozemlje goriških in gradiških grofov (vključno z delom ozemlja Beneške republike), ozemlje vojvo- dine Kranjske (razen razdrobljenega ozemlja ljubljanske škofije), ozemlje južne Štajerske do reke Drave (razen ozemlja ljubljanske škofije), del ozemlja vojvodi- ne Koroške južno od reke Drave ter Cortino d‘Ampezzo na Tirolskem. V nad- škofiji je živelo okoli 600.000 vernikov.161 Tri četrtine prebivalstva so predsta- vljali slovensko govoreči verniki, 15 odstotkov je bilo nemško govorečih, okoli 157 Prav tam, Ktn. 125, 62/1752, 21. april 1752; 63/1752, 29. april 1752. 158 Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45, op. 7; AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 71/1752, 8. julij 1752. 159 Prav tam, Ktn. 125, 71/1752, 8. julij 1752. Prim. tudi okrožnico novomeškega prošta Erberga v: SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 17 (1749 december 15., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 306. 160 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 79/1752. 161 Attems je sicer zatrjeval, da je v nadškofiji živelo okoli milijon vernikov, vendar L. Tavano trdi, da je ta ocena pretirana. Prim. Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 46, op. 9. 50 Jure Volčjak 10 odstotkov pa italijansko in furlansko govorečih vernikov. Pokrajine niso bile samo jezikovno, temveč tudi kulturno in socialno različne. Zahodni del škofije je bil pod beneškim vplivom, vzhodni je bil vezan na Štajersko, Kranjska se je koncentrirala na Ljubljano, Cortina d‘Ampezzo pa na Tirolsko. Poznala se je tudi dolgotrajna odsotnost škofa – patriarha, saj ni mogel opravljati škofovske oblasti na ozemlju cesarstva. To so prevzemali drugi škofje, za to pa jih je poo- blaščal dunajski nuncij. Številne župnije so bile podrejene samostanom. Vse to se je poznalo tudi pri duhovščini. Ta naj bi bila sicer moralno »zdrava«, vendar pa po L. Tavanu »una formazione ascetica e culturale inadeguata«.162 Na zahodu nadškofije naj bi tako na enega duhovnika prišlo precej manj vernikov, kot npr. na Kranjskem in Koroškem; na zahodu je en duhovnik oskrboval povprečno od 800 do 1.000 vernikov. Problematična je bila velikost posameznih župnij; v župniji Vipava je npr. živelo kar 13.000 vernikov, v njej je delovalo 24 kuracij in 60 duhovnikov. Z ustanovitvijo goriške nadškofije metropolije se je uresničila dolgoletna želja habsburških vladarjev, da bi na svojem ozemlju južno od Donave imeli svojo metropolijo. Škofiji Krka (Gurk) in Seckau sta spadali pod metropolijo v Salzburgu, Dunaj in Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt) pa pod Passau. Razmere se niso kaj bistveno spremenile niti leta 1722, ko je bila dunajska škofija povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Obvladovanje tako velike nadškofije in izvajanje metropolitske oblasti v oddaljenih škofijah Trident in Como je zahtevalo velik napor in je bilo zelo težavno. Če uporabimo besedo neobvladljivo, ta izraz ne bi smel biti pretiran. Nova nadškofija je obsegala 248 župnij, 152 vikariatov, več kot 43 javnih oratorijev, 19 zasebnih in 2.413 podružničnih cerkva, 15 arhidiakonatov, 12 raz- ličnih moških redov v 38 samostanih in 8 ženskih – vsi ti so bili eksemptni.163 Kljub dobrim in slabim stranem pa je ustanovitev nadškofije v Gorici pome- nila velik korak naprej pri urejanju težavnih razmer na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata a parte Imperii sredi 18. stoletja. To je priznal tudi papež Benedikt XIV. Ustanovitev novih nadškofij je nadškofu Attemsu opisal kot »bo- žansko, ne človeško delo«, kardinalu Petru Pavlu Guérinu de Tencinu (1739– 1758) pa zapisal, da je z ustanovitvijo rešil problem med »sovražniki (sic!) in Benečani«.164 162 Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 47. 163 Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 23; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45–48. 164 Bergamini, La soppressione del patriarcato, str. 21–27; Tavano S., Dal patriarcato a due arcidiocesi, str. 261; Tavano S., Da Aquileia a Gorizia, zlasti str. 279–288. Po mnenju Giovanne Paolin sta bila papež Benedikt XIV. in Marija Terezija osebi, ki sta najbolj ško- dovali tedaj že močno oslabljenim Benetkam. Prim. Giovanna Paolin, Il patriarcato in età moderna, v: Patriarchi: quindici secoli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini), Milano 2000, str. 343. 3 KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) Karel Mihael grof Attems je bil rojen 1. julija 1711 v Gorici kot peti otrok Ja- neza Frančiška grofa Attemsa-Petzensteina in Elizabete Coronini-Cronberg.165 Po zapisu v krstni knjigi je bil krščen kot Karel Peter Pavel Mihael.166 Oče mu je umrl leta 1721, tako da je skrb za številno družino, še posebej pa za vzgojo, prevzela mati. Elizabeta je veljala za »pobožno, modro in razumno žensko«, ki je vzgoji in prizadevanju za visoke položaje svojih otrok namenila precej časa.167 Karel Mihael je prva tri leta humanističnega šolanja opravil na jezuitskem ko- legiju v Gradcu, nato pa je skupaj z bratom Ludvikom obiskoval Collegio dei Nobili v Modeni. Tam je pred njima študiral že brat Sigismund. Tu je dobil precej »sodobne vzgoje«, spoznal pa je tudi ideje »novega časa« in se navdušil nad njimi. Velik vpliv v tistem času je imel Ludvik Anton Muratori (1678–1786) s svojim delom Della Regolata devozione dei cristiani (O pobožnosti kristjanov), ki je Attemsa navdušila za učeno in znanstveno utemeljeno vernost, kjer ni bilo prostora za praznoverje in nestrpnost.168 Kot je materi Elizabeti v pismih poro- čal rektor kolegija, je tu Karel Mihael začutil klic za duhovniški stan.169 Iz Modene se je Attems leta 1732 napotil v večno mesto. Bogoslovje je štu- diral na Sapienzi (Collegio della Sapienza) in študij dokončal 20. julija 1735 z doktoratom iz rimskega in kanonskega prava. Naslednje leto, 6. januarja 1736, mu je antiohijski patriarh Franc Joahim Almanara Fernandez de Portocarrero Mendoza (1735–1743) v Rimu podelil še mašniško posvečenje.170 Med študijem v Rimu je bil gost številnih vplivnih osebnosti, svetnih in cerkvenih gospodov, pri katerih je užival naklonjenost in podporo, še zlasti treh kardinalov.171 Ti so se po koncu študija zanj tudi zavzeli in mu skušali pridobiti 165 Alessandra Martina, Karel Mihael iz rodovine grofov Attems. Biografski oris, v: Carlo Michele d‘ Attems primo archivescovo di Go- rizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, 2. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 33 (dalje: Martina, Karel Mihael). Posebej velja opozoriti na arhivske vire o Karlu Mihaelu Attemsu, ki se hranijo v Gorici v različnih ustanovah. Ti so podrobno objavljeni v delu »Goriški arhivski viri o K. M. Attemsu«, ki so ga pripravili C. de Nicolo, D. Fain, A. Martina in L. Tavano, zato jih na tem mestu ne navajamo posebej, pač pa navajamo zgolj članek A. Martine o Karlu Mihaelu iz rodovine grofov Attems, ki je sestavljen na podlagi teh virov. 166 Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 223, op. 31. 167 Martina, Karel Mihael, str. 33, še posebej op. 4. 168 Prav tam, str. 34; o Muratoriju zlasti op. 9; Anna Burlini Calapaj, Gli Attems nella Modena del Muratori, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 101–112 (dalje: Burlini Calapaj, Gli Attems nella Modena); Ciril Sorč, Glavarjevi teološki spisi, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 147; Martus, Aufklärung, str. 603–604. O Mura- toriju glej tudi Eleonore Zlabinger, Lodovico Antonio Muratori und Österreich (Veröffentlichungen der Universität Innsbruck; 53), Innsbruck 1970. 169 Martina, Karel Mihael, str. 34. 170 Prav tam, str. 34–35 in ustrezne opombe; Burlini Calapaj, Gli Attems nella Modena, str. 101–112. Glede na pismo posvetitelja je bil Attems posvečen že leta 1736 in ne šele leta 1737, kot najdemo v literaturi. Prim. Martina, Karel Mihael, str. 35, op. 11. 171 Njihova imena nam zaenkrat ostajajo neznana. 52 Jure Volčjak ustrezen beneficij. Tako je že leta 1736 prejel mesto stolnega prošta in kanonika v Wormsu, a se mu je zaradi nasprotovanja stolnega kapitlja kmalu odpove- dal.172 Že novembra 1735 je bil imenovan za prošta kolegiatne cerkve v Beten- brunnu pri Heiligenbergu v bližini Bodenskega jezera, leta 1737 pa na podlagi papeškega dekreta še za baselskega stolnega kanonika; leta 1745 je prevzel tudi mesto blagajnika v baselskem stolnem kapitlju.173 Leta 1738 ga je papež Klemen XII. imenoval za častnega komornika, zaupal pa mu je tudi nalogo: passavske- mu škofu Jožefu Dominiku grofu Lambergu (1723–1761) je moral odnesti kar- dinalski klobuk. Papež je namreč Lamberga na predlog cesarja Karla VI. na konzistoriju 20. decembra 1737 imenoval za kardinala.174 Attems je potoval prek Dunaja in se na dvoru srečal tudi s prihodnjo cesa- rico Marijo Terezijo, ki je bila po zapisih nad Attemsom zelo navdušena – sploh nad njegovo skromnostjo in trezno presojo. Njeno naklonjenost je Attems ob- čutil še večkrat v prihodnosti.175 Med potjo v Passau je prejel tudi dovoljenje državnega tajnika, kardinala Giuseppa Firraoja st. (1731–1744), da se pred vrnitvijo v Rim za nekaj časa ustavi v proštiji Betenbrunn. Tako se je leta 1739 Attems odpravil na Švabsko, tam pa je začel opravljati duhovniško službo. Po poročilih jezuitskega patra Maksimili- jana Dufrèna sobratu in spovedniku cesarja Karla VI. je Attems pokazal velike sposobnosti, zlasti v dušnem pastirstvu (obisk bolnikov, skrb za reveže, pouče- vanje katekizma, vztrajnost pri spovedovanju itd.).176 V letu 1740 si je Attems skupaj s številnimi podpornikih prizadeval, da bi ga papež imenoval za škofa v Trstu, vendar je bil pri tem neuspešen. Škofovsko mesto je bilo namreč po odhodu škofa Leopolda Jožefa Hanibala grofa Petazzija 172 Wormski stolni kapitelj je namreč trdil, da Attems ne pripada nemškemu plemstvu. Prim. Catherine Bosshart-Pfluger, C. M. von Attems in Basel, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 152 (dalje: Bosshart-Pfluger, C. M. von Attems in Basel). 173 Bosshart-Pfluger, C. M. von Attems in Basel, str. 145–152; Martina, Karel Mihael, str. 35. 20. novembra 1745 je kardinal državni tajnik baselskemu škofu Jožefu Viljemu Rinku pl. Baldensteinu (1744–1762) celo predlagal, naj Attemsa imenuje za pomožnega škofa, vendar Rink predloga ni upošteval. Prim. Bosshart-Pfluger, C. M. von Attems in Basel, str. 146. 174 Več o Lambergu glej Ana Lavrič, Jožef Dominik Lamberg namesto Karla Janeza Herbersteina, v: Umetnostna kronika 12 (2006), str. 2–8, in literaturo v delu Herbert W. Wurster, Das Bistum Passau und seine Geschichte, Eckbolsheim 2010, Kapitel 3, str. 190– 191; Miranda, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu.edu/~mirandas/bios1737.htm#Lamberg (zapis z dne 5. 1. 2017); August Leidl, Lamberg, Joseph Dominicus Reichsgraf von (1680–1761), v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1990; Hierarchia Catholica 5, str. 308, 349; Hierarchia Catholica 6, str. 19. 175 Martina, Karel Mihael, str. 35. 176 Prav tam, str. 36, op. 20; Elisabeth Garms-Cornides, Per una biografia culturale di C. M. d'Attems, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 134 (dalje: Garms-Cornides, Per una biografia culturale). KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 53 v Ljubljano nezasedeno.177 Še predtem je Attems izrazil željo po škofovskem me- stu v Dunajskem Novem mestu.178 3.1 Apostolski vikar (1750–1752) Kot smo omenili že v drugem poglavju, so v igri za novega apostolskega vikarja v Gorici začeli omenjati škofe s sosednjega avstrijskega ozemlja oglej- ske metropolije: ljubljanskega, pičanskega in tržaškega škofa. Poizvedovanja v Rimu niso obrodila pozitivnih sadov, saj je rimska kurija na mestu apostolskega vikarja želela novo, sposobno osebo (taugliche Person), ki ni bila obremenjena z razmerami v širšem oglejskem prostoru. Proti koncu leta 1747 je tako v igro za prvega goriškega apostolskega vikarja vstopil baselski stolni kanonik Attems.179 Apostolski vikariat za avstrijski del oglejskega patriarhata s sedežem v Go- rici je bil ustanovljen s papeškim brevom Omnium Ecclesiarum solicitudinem 29. novembra 1749.180 Breve je določil, da bo v Gorici ustanovljen apostolski vikariat in da ga bo v duhovnih zadevah vodil in upravljal apostolski vikar. Ta bo posvečen v škofa, ker pa ne bo pravi rezidencialni škof, bo imel status na- slovnega škofa (titulo episcopi in partibus infidelium sitae).181 Imel bo vse pravice in dolžnosti rezidencialnega škofa, podrejen pa bo ordinariju, oglejskemu pa- triarhu. Breve je določil, da mora biti kandidat za apostolskega vikarja primerna oseba, sprejemljiva tako za teritorialnega gospoda (deželnega kneza) kot tudi za papeža. Imenovan bo vedno z uporabo termina »ad nostrum et Sedis apostolicae beneplacitum«, to pa pomeni, da je imenovanje apostolskega vikarja v domeni vsakokratnega papeža.182 Prvi in edini apostolski vikar za avstrijski del oglejskega patriarhata Karel Mihael grof Attems je bil imenovan z brevom Postquam per alias 27. junija 1750. Škofovsko posvečenje je prejel 24. avgusta 1750 v Ljubljani, posvetil pa ga je njegov daljni sorodnik, ljubljanski škof Ernest Amadej Tomaž grof Attems ob asistenci tržaškega škofa Leopolda Jožefa Hanibala grofa Petazzija (1740–1760) 177 Martina, Karel Mihael, str. 36; Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 225; Karel Mihael Attems, Lettere di Carlo Michele d‘Attems a Franz Xaver Taufferer (1764–1773) (ur. Vesna Cunja), Udine 2003, str. 31–36 (dalje: Attems, Lettere di Carlo Michele d‘Attems). Petazzi je bil škof v Trstu med 1740 in 1760, v Ljubljani pa med 1760 in 1772. Prim. France Martin Dolinar, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007, str. 201–210 (dalje: Dolinar, Ljubljanski škofje). 178 Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 23–24; Garms-Cornides, Per una biografia culturale, str. 135; Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 225. 179 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 25/1750, 1748, Conferentialvertrag. 180 Osnutek breva je bil sestavljen že v začetku septembra 1748. Prim. AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Be- richte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 7. september 1748, C; AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 26/1750, 12. julij 1750 (prepis); 25/1750, 15. julij 1750 (priložen originalni breve z 29. novembra 1749); 12. november 1749 (prepis); Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 1, str. 43–46; Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 214, št. 474. Prepis se hrani v SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12/16. 181 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 1, str. 44; št. 2, str. 48–49. 182 Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 1, str. 44. 54 Jure Volčjak in pičanskega škofa Janeza Jožefa Bonifacija Ceccottia, OFM (1741–1765).183 V svetne zadeve (temporalije) ga je 2. avgusta 1750 umestil Anton baron de Fin.184 Apostolski vikariat je zaživel 1. septembra 1750.185 S tem dnem so bili formalno vzpostavljeni »škofijski« uradi. Avgusta 1751 je Marija Terezija Attemsu podelila naslov tajni svetnik,186 2. maja 1766 pa je bil povzdignjen med knezoškofe Svetega rimskega cesarstva. Po njegovi smrti leta 1774 je to dostojanstvo ostalo povezano z goriškim nadškofij- skim sedežem.187 Svoje službe se je Attems lotil zelo zavzeto. Takoj po nastopu službe apo- stolskega vikarja je pričel spoznavati zapleteno versko in upravno stvarnost obsežnega apostolskega vikariata.188 S problemi se je seznanjal na številnih pa- storalnih vizitacijah, na podlagi njihovih ugotovitev pa je sestavil obsežna po- ročila sv. očetu.189 Vizitiranje celotnega ozemlja oglejske škofije pod avstrijsko cesarsko hišo v skladu s koncilskimi določili mu je posebej ukazal papež, saj se je želel tudi na ta način seznaniti z razmerami na območju, ki mu je bilo zaupa- no.190 Tako je že oktobra 1750 obiskal cerkve in župnije v Gorici in okolici, med majem in oktobrom 1751 pa slovenski del Štajerske, Koroške (do reke Drave) in del Kranjske.191 183 France Martin Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 187 (dalje: Dolinar, Fiziognomija in struktura); Martina, Karel Mihael, str. 38; Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 231. 184 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 124, 31/1750, 14. avgust 1750; Martina, Karel Mihael, str. 37. Ohranila sta se nam poročilo ceremoniala pri temporalnem ustoličenju in govor apostolskega vikarja ob tej priložnosti. Glej: SI AS 730, fasc. 179, str. 19–24, 30–35. 185 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 45/1751, 10. november 1751; Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1, str. 12. 186 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 48, 49, 52; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 48 (29. avgust 1751, Dunaj), št. 49 (29. avgust 1751, Dunaj), št. 52 (27. oktober 1751, Dunaj). 187 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 1/1767, 1. februar 1767; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 662; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 662 (24. september 1765, Dunaj); Martina, Karel Mihael, str. 42; Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 229, op. 67. 188 Od številne literature glej npr. France Baraga, Vizitacijski zapisniki župnij tolminskega arhidiakonata leta 1751–1756, v: Tolminski zbornik, Tolmin 1997, str. 119 (dalje: Baraga, Vizitacijski zapisniki župnij); Luigi Tavano, Attems, Karl Michael (seit 1766) Reichs- graf von (1711–1774), v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1990, str. 17–18 (dalje: Tavano L., Attems, Karl Michael). 189 Archivio Segreto Vaticano (VA ASV), Sacra Congregatio (S. C.) Concilii, Relationes dioecesium (Rel. dioec.), Goritiensis (Goritien.), b. 368, Relatio ad limina 1754, 1759, 1765 in 1773. Za posredovanje fotokopij se zahvaljujem dr. Matjažu Ambrožiču. Kopijo prvega poročila najdemo tudi v: IT ASDG, ACAG, Diocesi, Relazioni visite ad limina 2/1 (včasih: Diocesi relazioni al 1754–1767, N. 1). 190 France Baraga, Župnija Miren skozi stoletja, Miren 2009, str. 53 (dalje: Baraga, Župnija Miren skozi stoletja). 191 Martina, Karel Mihael, str. 38; Kralj – Tavano, Atti delle visite pastorali 1; Anton Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidia- konata goriške nadškofije 1751–1773 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; 2), Lju- bljana 1991 (dalje: Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata); Peter G. Tropper, Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl Michael von Attems in Kärnten von 1751 bis 1762 (Fontes rerum Austriacarum. Abt. 2, Diplomataria et acta; 87), (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; 3), Wien 1993 (dalje: Tropper P., Die Berichte der Pastoralvisitationen). Več o samih vizitacijah bo govora v osmem poglavju. KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 55 3.2 Goriški nadškof (1752–1774) Šestega julija 1751 je papež Benedikt XIV. razglasil bulo Iniuncta nobis. Oglejski patriarhat je bil s tem dokončno ukinjen.192 Na njegovem ozemlju je papež ustanovil dve nadškofiji v Vidmu in Gorici, na čelo vsake pa postavil nadškofa. Dostojanstvo apostolskega vikarja v Gorici je bilo na podlagi te bule pov- zdignjeno v naslov nadškofa. Apostolski vikar Attems na mesto prvega goriške- ga nadškofa sicer ni bil povzdignjen samodejno, pač pa na podlagi imenovanja cesarice Marije Terezije, podpisanega 3. januarja 1752.193 Metropolitsko oblast je nadškof Attems dobil nad vsemi tistimi sufraganskimi škofijami nekdanjega patriarhata, ki so imele sedež na ozemlju pod Habsburžani, tj. v Trstu, Tridentu, Pičnu in Comu.194 Pred izdajo bule Sacrosanctae Militantis Ecclesiae, ki je podrobneje dolo- čila cerkvenoupravno strukturo goriške nadškofije, je v Rimu 15. aprila 1752 po- tekal proces z zaslišanjem dveh prič: Janeza Frančiška Santarellija in Mihaela Ferravilla,195 ki sta morala odgovoriti na vprašanja o povzdignjenju goriške nad- škofije v metropolijo, o novem nadškofu, predložiti je bilo potrebno tudi krstni list novega nadškofa itd. Priči sta morali odgovoriti na dva sklopa vprašanj. Prvi sklop se je nanašal na povzdignjenje župnijske cerkve v Gorici v stolnico in goriške nadškofije v metropolijo, drugi sklop pa na kvalitete novega nadškofa. Ohranili sta se nam dve obliki vprašanj, ena v Vatikanskem tajnem arhivu, dru- ga pa v Avstrijskem državnem arhivu: 192 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 37/1751 (tiskana verzija); AT-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Kardinal Mellini 1748/49; tiskan obrazec Eminentissime & reverendissime domine, s. d.; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-re- giorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 45; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 45 (23. avgust 1751, Ljubljana); Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, str. 155; Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 80; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 61–73; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45. Bula je bila objavljena 17. julija 1751. Prim. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 73. 193 VA ASV, Archivio Concistoriale (Arch. Concist.), Acta Camerarii, b. 34, str. 88v–89; Arch. Concist., Epistulae Regiae (Ep. Reg.), To- mus (Tom.) III., f. 13 (orig. perg.); Archivio Concistoriale, Epistolae Regiae, Inventario (b. I–III) (ur. Barbara Frale), Città del Vaticano 2009 (dalje: Indice 1197), str. 44; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 3, str. 50–59; Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 44 in op. 6. 194 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 43/1751, 12. oktober 1751; 48/1751, 7. december 1751; At-OeStA/HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mellini an Ulfeld, 4. maj 1748. 195 Na podlagi pregledanega gradiva nam za zdaj ni uspelo ugotoviti, zakaj sta bila izbrana za priči oziroma kakšno funkcijo sta opravljala v obravnavanem času. 56 Jure Volčjak OPOMBE 196 in197 Vprašanja, ohranjena v Vatikanskem tajnem arhivu196 Vprašanja, ohranjena v Avstrijskem državnem arhivu197 Interrogatoriae super statu ecclesiae Interrogatoria super statu ecclesię Goritiensis in metropolitanam 1. An testis sciat in qua provincia sita sit civitas residentiae archiepiscopalis Goritiensis, cuius situs, qualitatis et magnitudinis sit, quot completur domibus, et a quot Christi fidelibus inhabitetur; cuius dominio in temporalibus subiaceat; et qua sit causa scientiae? 1. An testis sciat, in qua provincia sita sit terra Goritiensis, cuius situs, magnitudinis, et qualitatis sit, quot confletur domibus, et a quot christifidelibus inhabitatur, cuius dominio in templibus. subiaceat, et quę sit causa scientię? 2. An sciat in illa civitate esse ecclesiam cathedralem, et metropolitanam, sub qua invocatione: cuius structurae, et qualitatis: an aliqua reparatione indigeat, et quae sit causa scientiae? 2. An sciat in illa ecclesiam ipsi parochialem, sive collegiatam, sub qua invocatione, cuius structurę, et qualitatis sit, et quę sit causa scientię? 3. An sciat quot episcopos suffraganeos habeat, et qui sint. Et quae sit causa scientiae? 3. An sciat quot episcopos habebit suffraganeos, et quę sit cause scientię? 4. Quot, et quales sint in dicta ecclesia dignitates, canonicatus, et alia beneficia ecclesiastica: quis sit numerus omnium presbiterorum et clericorum inibi in divinis inservientium: quae sit dignitas maior post pontificalem: quales sint redditus dignitatum, canonicatuum, et aliorum beneficiorum: et an adsint praebenda theologalis, et poenitentiaria. Et quae sint causa scientiae? 4. An sciat in ea dignitatus, canonicatus, et alia beneficia ecclesiastica, quot presbyteri, et clerici inibi inserviunt; an inter dictos canonicatus reperiantur prębendę theologalis, et pęnitentiaria, et quę sit causa scientię? 5. An in ea exerceatur cura animarum. Per quem, et an in ea sit fons baptismalis, et quae scausa scientiae? 5. An in ea cura animarum exerceatur pro quem, an sit ea fons baptismalis, et quę sit causa scientię? 6. An habeat sacrarium sufficienter instructum sacra supelectili, ceterisque rebus ad divinum cultum, et ad pontificalia exercenda necessariis: chorum, organum, campanile cum campanis, et coemeterium: et quae sit causa scientiae? 6. An habeat sacrarium sufficienter instructum sacra supellectili, cęterisque rebus ad divinum cultum, et etiam ad extruenda pontificalia necessariis; chorum, organum, campanile, campanis, et cęmericium, et quę sit causa scientię? 7. An sciat in ea esse corpora, vel reliquias aliquas insignes sanctorum; quomodo asserventur. Et quae sit causa scientiae? 7. An sint in ea corpora, vel aliquę insignies reliquię sanctorum, quomodo asserventur, et quę sit causa scientię? 8. An habeat domum pro archiepiscopi habitatione: ubi, et qualem, quantum distet ab ecclesia, et an reparatione indigeat, et quae sit causa scientiae? 8. An habeat domum pro archiepiscopi habitatione, ubi, qualem, et quantum distet ab ecclesia, et an reparatione aliqua indigeat, et quę sit causa scientię? 9. An sciat verum valorem reddituum mensae archiepiscopalis: ad quam summam annuatim ascendant: in quibus consistant, an sint aliqua pensione onerati, ad cuius favorem dicta pensio sit reservata. Et quae sit causa scientiae? 9. An quam summam ascendant reditus assignandi pro sufficienti congrua novi archiepiscopi, a quo assignantur, in quibus consistant, et quę sit causa scientię? 10. Quot existant in illa civitate ecclesiae parochiales, et an unaquaeque habeat fontem baptismalem: quot item in illa sint collegiatae, quot monasteria virorum et mulierum: quot confraternitates, et hospitalia: et an ibi sit mons pietatis: et quae sit causa scientiae? 10. Quot existant in dicta terra ecclesię parochiales, et an habeant fontem baptismalem, quot monasteria virorum, et mulierum; quot confraternitates, et hospitalia, et an ibi sit mons pietatis, et quę sit causa scientię? 196 VA ASV, Arch. Concist., Processus Consistoriales (Processus Consist.), Anno (Ann.) 1752, Volumen (Vol.) 140, str. 230–243. 197 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 59/1752, 19. februar 1752. KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 57 Vprašanja, ohranjena v Vatikanskem tajnem arhivu Vprašanja, ohranjena v Avstrijskem državnem arhivu Interrogatoriae super statu ecclesiae Interrogatoria super statu ecclesię Goritiensis in metropolitanam 11. Quantum sit ampla dioecesis: quot, et quae loca complectatur. Et quae sit causa scientiae? 11. An dięcesis assignanda sit sufficiens pro novo archiepiscopo, et quę sit causa scientię? 12. An in ea sit erectum seminarium, quot in eo pueri alantur; et quae sit causa scientiae? 12. An in dicta terra sit seminarium, et quot in eo pueri alantur, et quę sit causa scientię? 13. An ipsa ecclesia archiepiscopalis Goritiensis vacet: quo modo, a quo tempore citra: et quae sit causa scientiae? 13. An sucoi. erectio redundare debeat in notabilem utilitatem illacum generium, et maximum pit. offerre servitium divinum, et an adsit aliquod impedimentum pro tali erectione in metropolitanam, et pro inibi exercendis pontificalibus a novo archiepiscopo, et quę sit causa scientię? Interrogatoria, quę necessaria sunt ad inquirendum omnes qualitates, quę in episcopis transferendum requiruntur Interrogatoria super qualitatibus 1. An testis cognoscat episcopus transferendum, quomodo, a quo tempore citra, an sit ipsius consanguineus, cognatus, affinis, nimium familiaris, inimicus, ęmulus, vel odiosus? 1. An testis noscat illustrissimum et reverendissimum dominum Carolum Michaelem comitem ab Atthemis episcopum Pergamensem et vicarium apostolicum dioecesis Aquileiensis a parte Imperii, quomodo, a quo tempore citra, an sit ipsius consanguineus, cognatus, affinus, nimium familiaris, inimicus, aemulus, vel odiosus? 2. An sciat ipsum consecrationis munus suscepisse, et quę causa scientię? 2. An sciat ipsum consecrationis munus suscepisse, et quae sit causa scientiae? 3. An sciat per quot annos fuerit episcopus illius ecclesię, et quę sit causa scientię? 3. An sciat per quot annos fuerit episcopus ecclesiae Pergamensis, et vicarius apostolicus Aquileiensis, et quae sit causa scientiae? 4. An sciat eum in sua ecclesia, et dięcesi assidue resedisse? 4. An sciat eum in sua ecclesia et dioecesi Pergamensi seu vicariatu apostolico Aquileiensis assidue resedisse, et quae sit causa scientiae? 5. An sciat eum diligenter, et sępe dictum suam ecclesiam, et dięcesim visitasse, oppne. omnibus necessitatibus occurrisse, et providisse, eiusque decreta, et mandata derisę executioni demandari curasse, et quę sit causa scientię? 5. An sciat eum diligenter, et saepedictam suam ecclesiam, et dioecesin (!) seu vicariatum apostolicum visitasse opportune omnibus necessitatibus occurrisse, et providisse, eiusque decreta et mandata debitae executioni demandari curasse, et quae sit causa scientiae? 6. An sciat eum sępe solemniter celebrasse, ordinationes iuxta necessitatum exigentiam habuisse, confirmationis sacramentum ministrasse cęteraque pontificalia exercuisse, et quę sit causa scientię? 6. An sciat eum saepe solemniter celebrasse, ordinationes iuxta necessitatum exigentiam habuisse, confirmationis sacramentum ministrasse, ceteraque pontificalia exercuisse, et quae sit causa scientiae? 7. An sciat eum pietatis, charitatis, et prudentię in gubernando specimen dedisse, ac verbo, et exemplo proficisse, et quę sit causa scientię? 7. An sciat eum pietatis, charitatis, et prudentiae in gubernando specimen dedisse, ac verbo et exemplo profacisse, et quae sit causa scientiae? 58 Jure Volčjak Interrogatoria, quę necessaria sunt ad inquirendum omnes qualitates, quę in episcopis transferendum requiruntur Interrogatoria super qualitatibus 8. An sciat eum prudenter ubilibet, et diligenter se gessisse in defendendis, conservandis, et augendis iurisdictionibus spiritualibus, et temporalibus, iuribus, ac bonis omnibus suę ecclesię, et quę sit causa scientię? 8. An sciat eum prudentem ubilibet, et diligentem se gesisse in defendendis, conservandis et regendis iurisdictionibus spiritualibus et temporalibus, iuribus item, et bonis omnibus suae ecclesiae Pergamensis, seu dicti vicariatus apostolici. Et quae sit causa scientiae? 9. An sciat vere ea doctrina ipsum ad patris pollere, quę in episcopo requiritur; ad hoc ut possit alios docere, et quę sit causa scientię? 9. An sciat vere ea doctrina ipsum pollere, quae in episcopo requiritur, ad hoc ut possit alios docere. Et quae sit causae scientiae? 10. An dignum eum existime, qui transferatur ad ecclesiam Goritiensis, et an censeat eius translationem fore ipsi ecclesię Goritiensis utilem, et proficuam, et quę sit causa scientię? 10. An dignum existimet, qui transferetur ad ecclesiam archiepiscopalem Goritiensem, et an censeat eius translationem fore ipsi ecclesiae Goritiensi utilem, et proficuam, et quare ita existimet? Če si podrobneje ogledamo prevod vprašanj, ki jih najdemo v Vatikanskem tajnem arhivu, sta vprašani priči morali odgovoriti na naslednja vprašanja: Prvi sklop: Vprašalnik o statusu goriške cerkve v metropoliji 1. Ali priča ve, v kateri provinci leži mesto Gorica, pozna njen položaj, ve- likost in stanje, koliko domov združuje in koliko kristjanov jo naseljuje, čigavemu gospostvu je podrejena, od kod to ve? 2. Ali pozna zavetnika stolne in metropolitske cerkve, komu je posvečena, kdo jo je zgradil in v kakšnem stanju je ter od kod to ve? 3. Ali ve, koliko škofov sufraganov bo imel novi nadškof, in od kod to ve? 4. Ali pozna dostojanstva, kanonikate in druge cerkvene beneficije, koliko duhovnikov in klerikov tam služi? Ali sta med omenjenimi kanonikati prebendi teologa in spovednika, in od kod to ve? 5. Ali v njej poteka dušno pastirstvo, kdo skrbi za to, ali v njej obstaja krstni kamen in od kod to ve? 6. Ali ima cerkev zakristijo dovolj dobro opremljeno s sveto opremo in dru- gimi stvarmi, ki so za božje čaščenje in tudi za škofovska opravila nujno potrebne, torej s korom, orglami, zvonikom, zvonovi, pokopališčem, in od kod to ve? 7. Ali so v njej telesa ali druge relikvije svetnikov, kako so shranjene in od kod to ve? 8. Ali ima hišo za bivališče nadškofa; kje, kakšno in koliko je oddaljena od cerkve, ali je potrebna kakšne obnove, od kod to ve? 9. Kakšni so predvideni dohodki za zadostno kongruo novega nadškofa, kdo jih je zagotovil, kako so sestavljeni, od kod to ve? 10. Koliko župnijskih cerkva obstaja na Goriškem, ali imajo krstni kamen, koliko moških in ženskih samostanov, koliko bratovščin, špitalov, ali tam KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 59 obstaja ustanova za reveže (mons pietatis),198 od kod to ve? 11. Ali škofija ustreza dostojanstvu novega nadškofa, od kod to ve? 12. Ali v omenjeni deželi obstaja semenišče, koliko fantov živi v njem in od kod to ve? 13. Ali ustanovitev škofije vzbuja pozornost in koristi, ali more ponuditi naj- več za božje služenje, ali obstaja kakšen zadržek za takšno vzpostavitev v metropoliji, da bi novi nadškof tam izvajal pontifikalna opravila, in od kod to ve? Drugi sklop: Vprašanja, potrebna za poznavanje kvalitet, ki jih morajo imeti škofi 1. Ali priča pozna postavljenega škofa, kako, koliko časa, ali je njegov krvni sorodnik, sorodnik, svak, preveč domač ali tekmec? 2. Ali ve, da je prejel škofovsko posvečenje, od kod to ve? 3. Ali ve, koliko let je bil škof njegove cerkve, od kod to ve? 4. Ali ve, ali trajno rezidira v svoji cerkvi in škofiji? 5. Ali ve, ali je skrben in pogosto vizitira omenjeni svoji cerkev in škofijo, ali jo oskrbuje in preskrbuje z vsemi nujnimi stvarmi in poskrbi, da njegove dekrete ter naročila izvajajo, od kod to ve? 6. Ali ve, ali je pogosto obhajal svečane maše, opravil ordinacije, podeljeval zakrament birme ter izvajal druge škofovske dolžnosti, od kod to ve? 7. Ali ve, ali je v vodenju izkazal zgled pobožnosti, karitativnosti in preu- darnosti, ali se je izkazal z besedo in zgledom, od kod to ve? 8. Ali ve, ali je povsod ravnal modro in skrbno pri obrambi, ohranjanju, pospeševanju jurisdikcije, duhovne in časne, pravic in vseh dobrin svoje cerkve, od kod to ve? 9. Ali ve, da resnično živi po krščanski veri, kot je zahtevano za škofa, da bi tako lahko poučeval tudi druge, od kod to ve? 10. Ali meni, da je vreden, da je prestavljen h goriški cerkvi, in ali misli, da bo ta premestitev sami goriški cerkvi koristna in v dobro, od kod to ve? Bula Sacrosanctae Militantis Ecclesiae je bila izdana 18. aprila 1752.199 V njej je bilo določeno, da ima goriški nadškof metropolit pravico do sojenja na metropolitanskem sodišču, pravico do posvečevanja sufraganov, pozivanja su- fraganov k udeležbi na provincialnih sinodah ipd. Goriškemu nadškofu so na 198 Po Dolinarju gre za posojilnico. Prim. Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 195; VA ASV, Archivio Sacrae Congregationis Concilii (Arch. S. Congreg. Concilii), Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 6r–6v. 199 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 71/1752, 8. julij 1752; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 133; Rescripta 1752, b. 2, št. 133 (17. julij 1752, Ljubljana); Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 6, str. 73–100. Videmska nadškofija je podobno bulo (Suprema dispositione) dočakala 19. januarja 1753. Prim. Bergamini, La soppressione del patriarcato, str. 21–27; Tavano S., Dal patriarcato a due arcidiocesi, str. 261; Tavano S., Da Aquileia a Gorizia, zlasti str. 279–288. 60 Jure Volčjak ozemlju nadškofije podložni vsa duhovščina in verniki, vse cerkve, samostani, molilnice in sveti kraji, ki so nekdaj spadali pod ukinjeni oglejski patriarhat; enako je veljalo tudi za mesta in škofije goriške metropolije. Reprezentanci in komori za Kranjsko v Ljubljani je bilo julija 1752 naroče- no, da nadškofu Attemsu izdela kopije bul za njegovo uporabo in za izpeljavo potrebnih objav. Anton baron de Fin pa je moral ustanoviti posebno komisijo za izpeljavo umestitve nadškofa in metropolitskega kapitlja v svetnih zadevah (in temporalibus). Prenos temporalij nadškofu in kapitlju je baron de Fin opra- vil 17. julija 1752, konec meseca julija, natančneje 30. julija 1752, pa je bila opra- vljena še slovesna maša, s katero je nadškof Attems novo nadškofijo prevzel v duhovno posest (in spiritualibus).200 Ob tem je pičanskemu škofu Ceccottiju kot papeževemu komisarju prisegel pokorščino. Prisego zvestobe papežu (iu- ramentum fidelitatis et obedientiae) in izpoved vere (professio fidei) je podal že 28. julija 1752.201 30. avgusta 1752 je na novo imenovani nadškof Attems prejel še palij kot simbol metropolitske oblasti v goriški cerkveni pokrajini, baron de Fin pa mu je tega dne izročil oblast v svetnih zadevah.202 Dohodki, ki jih je Attems prejemal kot goriški nadškof, so bili ves čas na meji zadostnih, zato mu je Marija Terezija podelila tudi naslov opata opatije Topolska (de Topolsca),203 leta 1755, po smrti kardinala Angela Marije Quirinija, OSB Cas., naslov opata v Rožacu (Rosazzo),204 leta 1756 pa je bil imenovan še za prošta kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Ob tem je bilo izrecno poudarjeno, da gre za osebno podelitev Attemsu in ne nadškofu ter njegovim naslednikom (jedoch nur auf seine person, und ohne einige folge auf die künftige successores in dem erzbistum).205 V temporalije novomeškega kolegiatnega kapitlja ga je 25. junija 1757 umestil cesarski odposlanec, Franc baron Raigersfeld. Slovesnost se je odvila ob pričetku vizitacije dolenjskih župnij.206 200 Tavano L., La diocesi di Gorizia, str. 45, op. 7; AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 125, 71/1752, 8. julij 1752. 201 VA ASV, Arch. Concist., Processus Consist., Ann. 1752, Vol. 140, str. 234, 235–236v. 202 VA ASV, Arch. Concist., Acta Camerarii, b. 34, str. 90; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750– 1760, N. 57, št. 125; Rescripta 1752, b. 2, št. 125 (26. junij 1752, Dunaj); Martina, Karel Mihael, str. 38. 203 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 444; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 444 (17. maj 1755, Dunaj); Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, Nr. 59, št. 57; Rescripta 1771, b. 19, št. 57 (11. maj 1771, Dunaj). Gre za opatijo na Ogrskem, čeprav raziskovalci pri natančnejšem lociranju niso enotni. 204 SI AS 6, RK 143, str. 66v, 44/XX (29. marec 1755); IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750– 1760, N. 57, št. 431; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 431 (5. april 1755, Dunaj). 205 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 583; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 583 (30. avgust 1756, Ljubljana). 206 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26) (včasih: Atti pastorali di Attems, 11 (26)), str. 3v–4; SI AS 6, RK 143, str. 95v, 33/XX (30. maj 1755); str. 28, 53/XX (20. januar 1756); RK 144, str. 199v, 1064/XX (7. oktober 1757). Spis je bil pozneje prenesen v SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, šk. 255, 256 (Eccl., Lit. P Num. 2 Vol. 1, 2); IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 567, 583, 603, 609, 613, 615, 618; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 567 (6. junij 1756, Ljubljana), št. 583 (30. avgust 1756, Ljubljana), št. 603 (25. oktober 1756, Ljubljana), št. 609 (8. november 1756, Ljubljana), št. 613 (11. november 1756, Ljubljana), št. 615 (18. november 1756, Ljubljana), št. 618 (27. november 1756, Ljubljana). KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 61 Nadškof Attems je med svojim škofovanjem večkrat prehodil celotno nad- škofijo in opravil osnovno nalogo, ki mu jo je naložil papež Benedikt XIV. ob imenovanju za apostolskega vikarja in pozneje nadškofa: opraviti pastoralno vi- zitacijo podrejenih župnij in sestaviti poročilo, ki ga je bilo treba poslati v Rim. Ohranila so se štiri poročila (Relationes ad limina). Dolžnost vsakokratnega škofa je bila, da ta poročila odnese v Rim osebno in poroča pristojnim rimskim kongregacijam o stanju v svoji škofiji. Nadškof Attems je poročila poslal, nikoli pa se v Rim ni odpravil sam. Tako je leta 1754 za obisk grobov apostolov določil posebnega odposlanca, patra Nikolaja Griseia. Ta je kot enega izmed glavnih razlogov, zakaj Attems v Rim ni prišel osebno, navedel preveliko zaposlenost v škofiji (… non potendo portarsi in quest‘ anno personalmente alla visita de sagri limini in Roma per le gravi occupazioni, che sotrattengono nella sua diocesi …).207 Enako je bilo tudi ob oddaji drugega poročila leta 1759 (… non potendo personalmente trasferirsi in Roma per dovere assistere al governo della sua vasta diocesi, e per altri giusti motivi …).208 Ob oddaji tretje relacije se je zgodba po- novila. Attems je za svojega posebnega odposlanca imenoval Nikolaja Morettia. Razlog: »non potendo portarsi personalmente in Roma a fare in quest‘ anno la vi- sita de sagri limini, impedito dagli affari del suo ministero, che non gli permettono d‘assentarsi dalla sua diocesi …«.209 Leta 1769 se je zopet opravičil zaradi osebne odsotnosti. Tokrat se je izgovoril na slabo zdravstveno stanje (ne potendo egli per gl‘incommodi di sua salute). Njegov pooblaščenec je bil tokrat ponovno pa- ter Nikolaj Grisei.210 Tudi zadnjega poročila Ad limina ni v Rim odnesel osebno, pač pa je zopet pooblastil Nikolaja Griseia. V opravičilo je zapisal, da je razlog za neprisotnost prevelika starost (non essendo in grado per l‘avanzata sua età di portarsi personalmente in Roma).211 Na podlagi številnih pastoralnih obiskov je Attems dodobra spoznal raz- mere v obsežni nadškofiji in številne težave, ki so pestile vernike. Verjetno tudi zaradi dolgoletne ločenosti škofa od svojih ovčic je bil na teh obiskih bolj blag pri kaznovanju prestopnikov, tako duhovnikov kakor tudi navadnih vernikov. Tem je vero skušal približati na čim preprostejši in čim bolj razumljiv način, zato ne preseneča, da je spodbujal pridiganje v jeziku vernikov. Sam je pridigal v vseh štirih jezikih svoje obsežne nadškofije: italijanščini, furlanščini, nemščini in slovenščini. Kot kažejo zadnje raziskave, je slovenščino še posebej cenil; ne 207 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritien., b. 368, str. 17. 208 Prav tam, str. 36, 40. 209 Prav tam, str. 50, 54. 210 Prav tam, str. 57. 211 Prav tam, str. 63. 62 Jure Volčjak nazadnje so slovensko govoreči verniki predstavljali kar 75 odstotkov prebival- cev nadškofije.212 Njegovi pastoralni obiski so bili bolj ali manj enakomerno porazdeljeni po celotni nadškofiji, čeprav je dal večji poudarek bolj problematičnim obmo- čjem, kot sta bili Štajerska in Koroška, saj je bila krščanska vera ogrožena zaradi vpliva protestantizma, deloma pa tudi zaradi krivoverstva nasploh.213 Zato je na Koroško poslal misijonarje, v Celovcu pa ustanovil Verski konses (Consesso di religione).214 Če natančneje pogledamo njegove obiske na Kranjskem, lahko zatrdimo, da se je še najmanjkrat mudil na Gorenjskem.215 Ob pastoralnih vizitacijah po župnijah je Attems namenil veliko pozor- nosti liturgičnim obredom. Na pazljivost pri tem je vseskozi opozarjal svoje duhovnike tudi v pismih in navodilih duhovnikom pred svojimi obiski.216 Kot smo že omenili, je sam pridigal, delil obhajilo, spovedoval, poučeval katehezo, nadziral poučevanje krščanskega nauka in spraševal otroke, delil poslednje za- kramente. Pri duhovščini je preverjal usposobljenost in obnašanje, udeležbo na duhovnih vajah itd.217 Organiziral je pastoralne konference za duhovnike, letna srečanja duhovščine in škofa v Gorici, leta 1751 uvedel škofijske duhovne vaje za laike in duhovnike, vpeljeval misijone v večjih krajih itd.218 Attems je bil »prežet« s sklepi tridentinskega cerkvenega zbora in skrbjo za bolj poglobljeno in duhovno izvajanje teh sklepov. Svojim duhovnikom je po- lagal na srce, naj poskrbijo za slehernega vernika: »Ker bomo morali dajati strog odgovor, če bi se po naši nemarnosti pogubila ena sama duša iz nam zaupane 212 O Attemsovi rabi slovenščine glej predgovor Brede Pogorelec in spremno študijo Lojzke Bratuž z naslovom Attemsove sloven- ske pridige v knjigi: Karel Mihael Attems, Slovenske pridige (ur. Lojzka Bratuž) (Knjižna zbirka Kulturna dediščina), Trst 1993, še posebej od str. 23 dalje, ter leto mlajšo izdajo iste avtorice Manoscritti sloveni del Settecento: omelie di Carlo Michele d‘Attems (1711–1774), primo arcivescovo di Gorizia, Udine 1993; tudi Zoltan Jan, Italijanska študija Lojzke Bratuž o slovenskih pridigah goriškega nadškofa, v: Jezik in slovstvo 39 (1993/94), št. 7–8, str. 354–358. 213 Več o tem glej: VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritien., b. 368, Relatio ad limina 1754, 14v. Kopija omenjene re- lacije se hrani tudi v: IT ASDG, ACAG, Diocesi, Relazioni visite ad limina 2/1 (včasih: Diocesi relazioni al 1754–1767, N. 1); Tropper P., Die Berichte der Pastoralvisitationen; Tropper C., Glut unter der Asche und offene Flamme. 214 Glej številne dokumente v Nadškofijskem arhivu v Gorici (prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57) in Deželnem arhivu v Celovcu (prim. AT-KLA 445-C-7.1.4 St, Fasz. 9, 24. maj 1751); Martina, Karel Miha- el, str. 25, 39. Več o verskem konsesu glej: Stephan Steiner, Reisen ohne Wiederkehr. Die Deportation von Protestanten aus Kärnten 1734–1736, Wien-München 2007, str. 80; Stephan Steiner, Rückkehr Unerwünscht: Deportationen in der Habsburgermonarchie der Frühen Neuzeit und ihr europäischer Kontext, Wien 2014, str. 252. Za opozorilo se zahvaljujem kolegici dr. Lilijani Žnidaršič Golec. 215 Prim. ohranjene vizitacijske zapisnike v Nadškofijskem arhivu v Gorici in njihove objave. 216 Glej objavljene Attemsove vizitacijske zapisnike: Kralj – Tavano L., Atti delle visite pastorali 1 in Franc Kralj– Luigi Tavano, Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell‘ arcidiocesi di Gorizia 1762–1773 (Atti delle visite pastorali di Carlo Michaele d'Attems arcivesovo di Gorizia 1752–1774; 4), Gorizia 2000 (dalje: Kralj – Tavano L., Atti delle visite pastorali 2); Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata; Tropper P., Die Berichte der Pastoralvisitationen; Volčjak, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Attemsa. 217 Martina, Karel Mihael, str. 39. 218 Več o tem Luigi Tavano, Dalla „Domus presbyteralis“ (1757) al seminario centrale di Gorizia (1818): pastoralità e statalismo a con- fronto (Fonti e studi di storia sociale e religiosa; 2[b]), Gorizia 1985 (dalje: Tavano L., Dalla „Domus presbyteralis“ (1757) al semi- nario centrale). KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 63 črede, moramo posvečati vso pastirsko skrb temu, da si bodo župnijski upravitelji, ki jih obvezuje ta dolžnost »ex iustitia«, na moč prizadevali, da pripeljejo izročene jim duše v pristan večnega zveličanja.«219 To dolžnost je hotel čim bolj izpolnje- vati tudi sam, zato je leta 1758 zavrnil združitev goriške nadškofije z ljubljansko škofijo v personalno unijo. Dolžnost dušnega pastirja (v tem primeru škofa) je stalno bivanje v župniji (škofiji), to pa bi bilo z združitvijo obeh škofij nemogo- če. A o tem pozneje.220 Bil je zelo naklonjen tudi revnim in ubogim. Zato je že leta 1753 v nadško- fijski palači odprl ustanovo za reveže (mons pietatis), leta 1756 pa s podporo Ja- neza Krstnika grofa Thurna (della Torre) v Gorici še špital sv. Rafaela za ostarele bolnike in zapuščene otroke.221 Pomoči potrebnih je bilo ves čas veliko, saj je bila nadškofija zelo obsežna, večkrat med njegovim škofovanjem pa jo je priza- dela tudi lakota. V teh hudih časih je bil Attems izrazito naklonjen revežem, za pomoč pri tem pa je prosil tudi deželo in dvor na Dunaju.222 Leta 1754 je v Gorici odprl tudi nadškofijsko tiskarno, da bi tako »njegove določbe in pastirska pisma prišla čimprej do duhovnikov in vernikov«.223 3.2.1 Bogoslovno semenišče Attems se je zavedal, da brez izobražene duhovščine ne bo napredka. Za- vedal se je, da pomanjkljivo izobražena duhovščina slabo vpliva na odnos du- hovnik – vernik. Vedel je tudi, da bodo vsa njegova navodila in odredbe brez pomena, če ne bo poskrbel za bogoslovno semenišče s sedežem v nadškofiji. S tem bi uresničil enega temeljnih predpisov tridentinskega koncila.224 O ustano- vitvi je razmišljal še v času, ko je opravljal službo apostolskega vikarja.225 Ker pa je za takšno ustanovo potreboval soglasje Rima in dunajskega dvora, je bila pot do ustanovitve nekoliko daljša. Leta 1754 je Mariji Tereziji izrazil potrebo po čimprejšnji ustanovitvi bogoslovnega semenišča, v katerem bi se izobraževali prihodnji duhovniki nadškofije. V pismu je posebej poudaril obsežnost in jezi- kovno raznolikost nadškofije. Prošnjo je nadškof ponovil še večkrat, predlagal 219 »Strictissimam ante tribunal iudicis divini rationem reddituri, ne vel unica anima gregis nobis commissi ex negligentia nostra pereat, omnem sollicitudinem pastoralem eo conferre debemus, ut a curatis, quibus ex iustitia onus incumbit, ab iisdem omnis vigilantia adhibeatur, animas concreditas, ad portum aeternae salutis perducendi …«. Prim. Martina, Karel Mihael, str. 39–40. 220 Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 9–39; Martina, Karel Mihael, str. 40. 221 Martina, Karel Mihael, str. 39. 222 Prav tam, str. 39. Posebej velja opozoriti na številna ohranjena pisma, ki jih je Attems pošiljal Mariji Tereziji za pomoč najrevnej- šim. Prim. Martina, Karel Mihael, str. 39, op. 36. 223 Martina, Karel Mihael, str. 40–41. 224 http://www.documentacatholicaomnia.eu/03d/1545-1563,_Concilium_Tridentinum_Documenta_Omnia_EN.pdf (zapis z dne 20. 2. 2013); Jedin, Geschichte des Konzils von Trient, str. 72 sl. 225 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 15; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 15 (9. januar 1751, Dunaj). 64 Jure Volčjak je tudi ustrezne fonde za financiranje te ustanove (npr. dohodke kolegiatnega kapitlja v Novem mestu).226 Dunaj nad ustanovitvijo semenišča ni bil preveč navdušen, poleg tega pa so ustanovitev semenišča ovirali še gospodarski in drugi politični dejavniki. Attems je dovoljenje dočakal šele oktobra 1757. Osmega decembra 1757 je lah- ko odprl le duhovniški dom (domus praesbyteralis) in ne pravega semenišča za izobraževanje duhovščine.227 Nadškofove prošnje dvoru pa so končno le rodile uspeh, saj je domus praesbyteralis že v drugem letu svojega obstoja lahko deloval kot pravo bogoslovno semenišče. V njem so bili alumni (v zavodu so prebivali brezplačno) in convictores (za bivanje so plačevali preživnino). Attems je bil z delom semenišča izredno zadovoljen, saj je v pismu papežu 12. aprila 1758 zapisal: »… Io sono qui alto consolato, dopo che vedo ch‘il mio seminario prende migliori radici, e che queste nuove piante transpiantate ogn‘anno produrranno ottimi frutti …«.228 Semenišče pa je v Gorici obstajalo malo manj kot 27 let, saj je bilo že leta 1783 ob jožefinskih reformah razpuščeno. V Gradcu je tedaj začelo delovati osrednje bogoslovno semenišče za celotno Notranjo Avstrijo.229 Nadškof je vedel, da upravlja zelo veliko in raznoliko nadškofijo. Ob oddaji prvega poročila Ad limina leta 1754 je bilo v njej 248 župnij, 152 vikariatov s stal- nim duhovnikom in 2.413 cerkva brez stalnega duhovnika, 43 javnih oratorijev in 19 zasebnih kapel. Župnije so bile obširne in so imele veliko vernikov; nekate- re tudi od 5.000 do 6.000, župnija Vipava celo 13.000. Zato je vsak župnik imel za pomoč v dušnem pastirstvu vsaj enega ali dva duhovnika.230 Attems je za po- 226 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 566; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 566 (26. maj 1756, Dunaj). 227 K zavlačevanju oziroma ne preveč naklonjenemu odnosu do goriškega semenišča so zagotovo pripomogli goriški jezuiti. Ti so v Gorici že od leta 1636 vodili svoje semenišče za vzgojo mladeničev, ki so se želeli posvetiti duhovniškemu poklicu. Po končanem šolanju v Gorici so se napotili na katero izmed semenišč v Vidmu, Ljubljani, Celovcu ali Gradcu. Goriški jezuiti so si pri cesarici celo izposlovali odlok, ki je določal, da novega bogoslovnega semenišča ne smejo obiskovati mladeniči, ki pred tem niso obiskovali jezuitske šole in prejeli nižjih redov posvečenja. Več o tem Tavano L., Dalla „Domus presbyteralis“ (1757) al seminario centrale; Martina, Karel Mihael, str. 41; Giuseppe Mellinato, C. M. d'Attems ed i gesuiti a Gorizia, v: Carlo Michele d‘ Attems primo archi- vescovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, 2. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 329–336. 228 VA ASV, Arch. Concist., Acta Congregationis Concistorialis (Acta Congreg. Concist.), 1759 I, str. 211v. 229 Tavano L., Dalla „Domus presbyteralis“ (1757) al seminario centrale; Alessandra Martina, Il seminario diocesano, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 273–278. Da je semenišče Attemsu veliko pomenilo, lahko npr. razberemo iz pisem, posla- nih Petru Pavlu Glavarju. Zatrdil je, da mu bo semenišče v oporo pri vodenju škofije in bo postalo temelj za njeno duhovno rast. Omeniti velja dva stavka: »Questa grand‘opera sarà d‘un vantaggio indicibile per governo spirituale de la diocesi« in »Ego a meo seminario deo adjuvante mihi multa bona promitto pro sanctificatione totius dioecesis«. Prim. Lojzka Bratuž, Glavarjevo dopisova- nje z nadškofom Attemsom, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 188 (dalje: Bratuž, Glavarjevo dopisovanje). Podobno tudi v pismu št. 14. Prim. Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753–1772, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 20 (1998), str. 245 (dalje: Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753–1772). 230 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritien., b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 11'–12; Martina, Karel Mihael, str. 41–42; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 188. KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 65 speševanje verskega življenja in približevanje starih, velikih župnij preprostim vernikom, pa tudi v skladu s politiko vladarske hiše, ustanovil več kot 40 novih župnij ter številne vikariate. Pozornost je posvečal procesijam, ustanavljal je tudi nove bratovščine, pri tem pa je težil k »vrnitvi prvotnega duha«, saj se je delovanje bratovščin vedno bolj oddaljevalo od njihovih osnovnih nalog.231 Odnos Attemsa do duhovščine lahko spremljamo ob dokaj obsežni ohra- njeni korespondenci z različnimi cerkvenimi dostojanstveniki (v našem prime- ru smo se omejili na ozemlje Kranjske), npr. s stiškim opatom Francem Ksa- verijem baronom Tauffererjem (1764–1784),232 komendskim župnikom Petrom Pavlom Glavarjem itd.233 Vsebinsko se pisma nanašajo na razna področja (po- ročila, navodila, novice, voščila ipd.), v njih pa je Attems do naslovnikov veči- noma zelo pozoren, prijateljski.234 Nadškof je svojo sled pustil na številnih področjih. Tako je npr. zmanjšal število prazničnih dni, vse v skladu z navodili papeža in cesarice. Število pra- zničnih dni je bilo previsoko, kmetje so se že od 17. stoletja dalje pritoževali nad prazniki, saj so neradi prekinjali delo na polju.235 Kljub obilici dela v razse- žni nadškofiji se je Attems ukvarjal tudi z vprašanji vesoljne Cerkve. Tako se je leta 1763 z velikim ruskim kanclerjem Mihailom Ilarijonovičem Voroncovom (1759–1763), ki se je mudil v Gorici, pogovarjal o načrtih za združitev vzho- dne in zahodne Cerkve.236 Prav tako je odločno nasprotoval poseganju vlade v cerkveno življenje, zlasti prevelikim posegom zakonodaje v življenje redovnih skupnosti, odločno pa je nasprotoval tudi razpustitvi jezuitov leta 1773.237 3.2.2 Predlog o združitvi goriške nadškofije in ljubljanske škofije Petega decembra 1757 je na Dunaju nepričakovano umrl ljubljanski škof Ernest Amadej Tomaž grof Attems.238 Ljubljansko škofijo je vodil od leta 1742, torej 15 let. Marija Terezija, ki je kot deželna kneginja imela pravico do imeno- vanja ljubljanskega škofa, je imela v načrtu širšo prenovo cerkvene uprave. Na Dunaju so namreč pričeli razmišljati o združitvi ljubljanske škofije z goriško 231 Martina, Karel Mihael, str. 42. 232 Attems, Lettere di Carlo Michele d‘Attems; Vesna Cunja, Aspetti di cultura e di vita religiosa nelle lettere di Carlo Michele d‘Attems, Arcivescovo di Gorizia, a Franz Xaver Taufferer, Abate di Sticna, 1764-1773. Tesi di Laurea, Università degli studi, Facoltà di lettere e filosofia, Pavia 1995. 233 SI NŠAL, Župnijski arhiv (ŽA) Komenda, Razne knjige, fasc. 1; France Baraga, Arhiv Glavarjevega beneficija, v: Acta Ecclesias- tica Sloveniae 20 (1998), str. 124–126; Bratuž, Glavarjevo dopisovanje, str. 187–192; Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753–1772, str. 229–280. 234 Bratuž, Glavarjevo dopisovanje, str. 190. 235 Martina, Karel Mihael, str. 42; Gorazd Makarovič, Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja (Knjižna zbirka Krt; 94), Ljubljana 1995, zlasti poglavje Agrarni čas (dalje: Makarovič, Slovenci in čas). 236 Martina, Karel Mihael, str. 43. 237 Tavano L., Attems, Karl Michael, str. 17–18; Jure Volčjak, Bela krajina v vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1752–1774), v: Kronika 58 (2010) št. 3, str. 732–733 (dalje: Volčjak, Bela krajina v vizitacijskih zapisnikih). 238 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 200; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 26. 66 Jure Volčjak nadškofijo in prenosu knežjega naslova z ljubljanskega škofa na goriškega nad- škofa. S tem bi nastala ozemeljsko velika nadškofija, končno pa bi se rešilo tudi vprašanje dohodkov goriškega nadškofa, ki so bili sporni (z drugimi beseda- mi preskromni) že od imenovanja nadškofa leta 1752. Upravičeno smemo do- mnevati, da je šlo dunajskemu dvoru pri tem za širšo prenovo cerkvene uprave v notranjeavstrijskih deželah, vendar čas temu očitno še ni bil naklonjen. Do sprememb je prišlo šele 30 let pozneje pod cesarjem Jožefom II.239 Goriški nadškof Karel Mihael grof Attems je bil z dvornim predlogom o preureditvi cerkvene uprave na svojem ozemlju seznanjen 14. januarja 1758.240 Dunajska vlada je predlagala, da bi se ljubljanska škofija in goriška nadškofija združili v personalno unijo. To bi pomenilo, da se ljubljanska škofija ne bi uki- nila. Goriški nadškof bi po novem imel dva naslova: goriški nadškof in ljubljan- ski škof. Novonastala tvorba bi bila ozemeljsko izjemno obsežna, saj bi obsegala Goriško, večino Kranjske, južno Štajersko, južni del Koroške in del Tirolske. Ker bi nadškof Attems tako veliko ozemlje sam težko upravljal, bi v Ljubljani imel pomožnega škofa s stolnim kapitljem, kot nadškof pa bi moral določen del leta bivati tudi v Ljubljani. Marija Terezija je 20. februarja 1758 papežu Benediktu XIV. predlagala, da bi zaradi povečanja prihodkov goriške nadškofijske menze ljubljansko škofijo združili z goriško nadškofijo, zato je goriškega nadškofa Attemsa imenovala tudi za ljubljanskega škofa in prosila papeža, da ga potrdi.241 Nadškof Attems je po nekajdnevnem premišljevanju nastale situacije 1. marca 1758 pisal papežu Benediktu XIV., in sicer zato, ker ga je Marija Terezija imenovala za ljubljanskega škofa, in prosila papeža, da ga potrdi ter obenem zadrži tudi naslov goriškega nadškofa. Sam se s tem predlogom ni strinjal. V pismu papežu je zapisal, da se ne čuti sposobnega upravljati dveh škofij hkrati. Izpostavil je tudi, da je slednje v nasprotju z osnovnimi cerkvenimi predpisi. Pa- peža je zato prosil, da za mesto ljubljanskega škofa najde drugo primerno osebo (di sciegliere altra persona qualificata per questo vescovato vacante). Zapisal je še: »... s ponižno zaupljivostjo klečeč ob nogah Vaše svetosti zavračam ta predlog, 239 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 200; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 26, 27. 240 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 5/1758, 14. januar 1758; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 730, 732; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 730 (14. januar 1758, Dunaj), št. 732 (21. januar 1758, Dunaj); Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 206; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 26. Arhivski viri o predlogu združitve obeh škofij so solidno ohranjeni v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju in Vatikanskem tajnem arhivu, nekoliko manj pa drugod (Arhiv Republike Slovenije, arhivi v Gorici). Izmed arhivskih virov glej zlasti: AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 139 (škofija Ljubljana) in VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1758, 1759 I. Precej gradiva je verjetno tudi v AT-OeStA/HHStA med gradivom veleposlaništva pri Svetem sedežu. 241 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 6/1758; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 744; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 744 (20. februar 1758, Dunaj); SI AS 6, RK 145, str. 47/XX (6. marec 1758). Glej skupaj RK 143, str. 95v, 33/XX (30. maj 1755); str. 28, 53/XX (20. januar 1756); RK 144, str. 199v, 1064/XX (7. oktober 1757) – pozneje preneseno v SI AS 7, šk. 255, 256 (Eccl., Lit. P Num. 2 Vol. 1, 2). KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 67 vanj ne morem in ne smem privoliti«.242 Pisal je tudi cesarici. V pismu je ponižno odklonil predlagano rešitev in predlagal, naj raje skrbno izberejo primernega kandidata za ljubljanskega škofa, saj sta bili goriška nadškofija in ljubljanska škofija ozemeljsko zelo prepleteni in bo potrebno dobro sodelovanje obeh ško- fov. V mislih je Attems imel tudi še nekaj drugega – da bi ga novi ljubljanski škof priznal za svojega metropolita. Ljubljanska škofija je bila namreč vse od ustanovitve leta 1461 neposredno podrejena Svetemu sedežu. Papež je Attemsu odgovoril že po slabih treh tednih, 18. marca 1758. Nje- govo pismo je bilo zelo kratko, vsebovalo je le tri točke. Najpomembnejša je bila zadnja, v kateri je zapisal, da tudi sam nasprotuje predlogu cesarice: »noi cre- diamo opportuno di suggerire«.243 V odgovoru je »analiziral« ljubljansko škofijo in zapisal, da je ta revna, navedel je, da je pristojna kongregacija preučila sta- nje združevanja škofij na Ogrskem (kar je bila npr. posledica turške okupacije) ipd.244 Obljubil mu je, da bodo predlog Marije Terezije takoj vzeli v pretres.245 Dunajski dvor je omenjeno analizo leta 1760 sicer v celoti zavrnil kot zmotno.246 Nadškof Attems je papežu ponovno pisal 12. aprila 1758.247 Prosil ga je, naj ga oprosti novega bremena, saj je že v letih in nima več toliko moči. Imel pa je še druge pomisleke. Zapisal je: »Prosim Gospoda, da me osvobodi te nove službe, kajti moje šibke moči mi ne dovoljujejo niti, da bi zadovoljil polovico mojih obve- znosti; niso le duhovni razlogi, ki me plašijo glede najboljšega opravljanja zadeve, temveč vzbuja malodušje tudi majhen „svetni donos“, ker slišim govoriti – česar pa nočem verjeti –, da bi Vaša visokost v primeru moje zavrnitve predloga dohod- ke opatije sv. Petra in Pavla v Topolski na Ogrskem, ki mi prinaša pet do šest tisoč goldinarjev, ki jih seveda ne prinaša goriška nadškofija, namenila v korist druge osebe.«248 Kot vidimo, je nadškof izpostavil tudi svoje dohodke, ki so bili v primer- javi z dohodki drugih nadškofov razmeroma nizki. Na nezadostno financiranje je bilo opozorjeno že ob ustanavljanju apostolskega vikariata in tudi pozneje ob ustanovitvi goriške nadškofije leta 1752. Prav zaradi komaj zadostnih financ 242 »Perciò io prendo l‘umilissima confidenza di protestarmi genuflesso a piedi de la Santità vostra, ch‘io non posso ne‘debba prestare il mio assenso.« Prim. VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 201v, 208. 243 Prav tam, str. 202. 244 Prav tam, str. 195–197 (B), 212. 245 Prav tam, str. 202–207. 246 AT-OeStA/AVA, Ktn. 139, 11 vom Jahr (v. J.) 1760. 247 VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 210–211v. 248 »Io prego il signore a liberarmi di questo novo incarico, giacche le mie deboli forze non mi permettono di soddisfare neppure a la metà de le mie incombenze; e non sono solamente i motivi spirituali che mi fanno temere di maggior rendimento di conti, ma anche il poco vantaggio di rendite temporali mi rende pusilanime, giacche sento dirmi a l‘orecchio che sua maiestà in caso di ritenzione, lo che non voglio pero credere, volesse disporre in favore d‘un altro dell‘ abazia di S. Pietro e Paulo di Topolza in Ongheria, che mi rende cinque e verso sei milli fiorini, cio che non rende certamente l‘arcivesovato di Gorizia.« Glej: VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 210v. O Attemsovem odgovoru so razpravljali tudi na Dunaju. Več v: AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 7/1758, 15. april 1758. 68 Jure Volčjak je Marija Terezija Attemsu leta 1755 podelila naslov opata opatije Topolska na Ogrskem, leta 1756 pa ga je imenovala še za prošta novomeškega kolegiatnega kapitlja.249 Živahna korespondenca med Dunajem in Rimom se je nadaljevala jeseni leta 1758. Šestega novembra 1758 je papežu pisala tudi Marija Terezija. V pi- smu je predlagala čimprejšnji konec postopka imenovanja ljubljanskega ško- fa in združitev Ljubljane in Gorice v personalno unijo pod enim nadškofom, saj »nam je zelo pomembno, da bo ta naloga čim hitreje pripeljana do želenega cilja«.250 Že pred tem, 31. oktobra 1758, pa je dvorna pisarna na Dunaju kardina- lu Albaniju poslala noto z nominacijo nadškofa Attemsa za ljubljanskega škofa in spremno pismo.251 V Rimu je bila po prejetju predloga Marije Terezije na pristojni kongre- gaciji 22. maja 1759 izoblikovana posebna relacija.252 V njej je bilo poudarjeno, da je ustanavljanje, združevanje in razdruževanje škofij izključno v pristojnosti Svetega očeta. Združitev dveh škofij je možna zaradi več dejavnikov, kot so raz- dejanje katere izmed njiju, pomanjkanje duhovščine, zmanjšanje števila verni- kov, majhnost škofije in skromnost dohodkov, ki ne ustreza dostojanstvu škofa. Združitev je možna tudi zaradi nujnih potreb, npr. duhovnih potreb vernikov ali povečanja verskega življenja (divin culto). Relacija je posebej poudarila, da se morajo pred odločanjem pristojne kongregacije o združitvi dveh škofij izreči vsi vpleteni, šele potem je možno sprejeti končno odločitev (si prende risoluzione).253 V resoluciji je zapisano, da je bila ljubljanska škofija ob ustanovitvi leta 1463 (!) izločena iz oglejskega patriarhata zaradi obsežnosti patriarhata in 1468 neposredno podrejena Svetemu sedežu. Enak razlog s prepovedjo vstopa oglej- skih patriarhov na avstrijsko ozemlje je bil naveden tudi ob ustanovitvi goriške in videmske nadškofije in ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1751. Zapisano je bilo še, da je goriška nadškofija kljub velikosti urejena, versko življenje napre- duje, cerkve so lepe, škof ima na voljo lepo bivališče. Poudarjeno pa je bilo tudi, da enako velja za ljubljansko škofijo in da zato pristojna kongregacija ne prepo- zna potrebe po združitvi navedenih škofij.254 En sam škof v tako obsežni škofiji bo težko uresničeval pastoralne naloge. Ker je ljubljanska škofija vakantna, bi soglasje moral dati tudi stolni kapitelj. Z združitvijo obeh škofij bi zopet dobili 249 Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 25–29; Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 64. 250 »… nobis summopere cordi est, ut negotium hoc ad optatos exitus quantocius perducatur.« Prim. VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 225–225v. 251 AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 8/1758, 31. oktober 1758. Glej tudi 21/1759, 13. januar 1759. 252 VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 159–164. 253 Prav tam, str. 159v. 254 Prav tam, str. 161v–162v. KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 69 velikansko škofijo, podobno nekdanjemu oglejskemu patriarhatu, s tem pa bi se vrnili v prvotno stanje. Relacija se je dotaknila tudi slabega finančnega položaja goriške nadško- fije, ki ga je izpostavil dunajski dvor ob predlogu združitve. Ugotavlja, da po- manjkanje dohodkov ni bilo tako veliko, da bi bila potrebna združitev dveh škofijskih menz.255 Goriški nadškof naj bi po pregledu ustanovne listine na leto prejemal dovolj veliko vsoto, primerno dostojanstvu nadškofa. Z združitvijo obeh škofij bi se povečali tudi izdatki, stroški bi nastali zaradi bivanja nadškofa v dveh mestih, svoje finančne potrebe pa bi imel tudi pomožni škof v Ljubljani. Problem bi predstavljali tudi patronati nad župnijami, saj veliko župnij v lju- bljanski škofiji ni bilo pod patronatom škofa. Zaradi vseh naštetih razlogov je relacija nasprotovala združitvi obeh škofij. Papežu Klemenu XIII. so svetovali sklep: »Zavrženo, tudi v mislih« (Dilata, et ad mentem).256 To je bilo sprejeto tudi na konzistoriju pristojne kongregacije, ki je bil 22. maja 1759 na rimskem Kvirinalu.257 Odgovor s podrobno obrazložitvijo je bil nato poslan avstrijskemu veleposlaniku, kardinalu Albaniju,258 2. junija 1759 pa še nunciju na Dunaj.259 Po negativnem rimskem mnenju je cesarica nadškofa Attemsa poskušala pregovoriti, da bi ljubljansko škofijo sprejel vsaj v začasno upravo do konca voj- ne. Kot vemo, je v letih 1756–1763 potekala t. i. sedemletna vojna, ki je Marijo Terezijo izjemno zaposlovala. Dunajska vlada je nadškofu Attemsu celo predla- gala, da bi poleg novih dohodkov ljubljanske škofije lahko obdržal tudi dohod- ke opatije Topolska. Attemsovega odklonilnega stališča na Dunaju sicer nika- kor niso mogli razumeti, saj bi si pridobil knežji naslov, moč in višje dohodke.260 Nadškof Attems je pri Mariji Tereziji kljub zavrnitvi ponujenega mesta še naprej užival naklonjenost in zaupanje, kancler Vencelj Anton grof Kaunitz- -Rietberg pa je bil ogorčen. V noti cesarici z dne 27. januarja 1760 je namreč za- pisal, da je bil problem rimske zavrnitve dunajskega predloga predvsem v osebi samega nadškofa. Ta je imel dobre stike in zveze v Rimu, naklonjen pa mu je bil tudi papež Benedikt XIV., kar da se je odražalo zlasti v njegovem dolgotrajnem molku na pisma, ki so jih pošiljali z Dunaja. Kancler je še zapisal, da bi Attemsa morali enostavno prisiliti, da bi sprejel dunajski načrt!261 255 Prav tam, str. 159v. 256 Prav tam, str. 164. 257 Sprejeti sklep je bil: »Dilata et ad mentem, mens est ut significentur difficultates«. Prim. ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 174, 178, 188. 258 V obrazložitvi je najti tudi poudarek, da je baron Codelli namenil sredstva za ustanovitev goriške škofije, združitev z ljubljansko pa bi bila v nasprotju z njegovo voljo. Prim. ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 189–192v; 217–221v. Glej tudi ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 126, 22/1759, 6. oktober 1759. 259 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 228–229v. 260 ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11 v. J. 1760, 8. februar 1760. 261 Prav tam, 27. januar 1760. 70 Jure Volčjak Ko je bilo dokončno znano, da je načrt združitve obeh škofij propadel, so vladarici svetovali (tudi s strani avstrijskega veleposlanika pri Svetem se- dežu, kardinala Albanija), da je treba imenovanje novega ljubljanskega škofa izpeljati gladko, brez novih trenj in kolizij z Rimom.262 Marija Terezija je me- sto ljubljanskega škofa ponudila Johanu Francu Antonu grofu Khevenhüllerju, stolnemu kanoniku v Augsburgu in nekdanjemu škofu v Dunajskem Novem mestu (1734–1740), ki pa ponujenega mesta v nasprotju s pričakovanji dvora ni sprejel. Na Dunaju so se po hladnem tušu zatekli k planu B. Marija Terezija je na predlog goriškega nadškofa Attemsa za novega ljubljanskega škofa papežu 23. avgusta 1760 predlagala goriškega sufragana, tržaškega škofa Leopolda Jožefa Hanibala grofa Petazzija, in sicer »zaradi njegovih zaslug za državo, učenosti in pobožnosti«. Po opravljenem postopku je papež Klemen XIII. 15. decembra 1760 odobril premestitev Petazzija iz Trsta v Ljubljano. S tem je bila triletna sedisvakanca v Ljubljani končana, prav tako pa tudi ugibanje, kdo bo novi lju- bljanski knezoškof. Nadškof Attems se je pri predlogu cesarici sicer uštel, saj ga novi ljubljanski škof Petazzi po prisegi pred nadškofom Attemsom 7. januarja 1761 in po prevzemu ljubljanske škofije 25. januarja 1761 ni priznal za svojega metropolita, ampak je vztrajal pri neposredni podrejenosti ljubljanske škofije Svetemu sedežu.263 Ideja o združitvi obeh škofij pa ni čisto utonila v pozabo, še zlasti potem, ko je škof Petazzi vedno bolj slabel.264 To je v pismu Martinu Jožefu Jabacinu, dekanu kolegiatnega kapitlja v Novem mestu (1762–1774, prošt 1775–1789), še leta 1768 ugotavljal ljubljanski stolni kanonik in gorenjski arhidiakon Jožef pl. Wolwitz (1759–1772). Pismo govori o bolezni ljubljanskega škofa Petazzija, v njem pa je Wolwitz na podlagi določenih dejstev sklepal, da so bila v igri po- novno prizadevanja za združitev obeh episkopatov (goriškega in ljubljanskega). Jabacinu je Wolwitz naročil, naj o tem molči.265 3.2.3 Škofijska sinoda 1768 Najostrejši spor z dunajskim dvorom je Attems doživel leta 1768, ko je v Gorici organiziral znamenito provincialno sinodo, s katero je hotel urediti pa- storalo in disciplino v svoji nadškofiji. Dovoljenje za sklic sinode je na Dunaju 262 Prav tam, 8. februar 1760. 263 Volčjak, Preurejanje škofijskih meja, str. 32–33. 264 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 893 (31. december 1759, Dunaj); Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 893 (31. december 1759, Dunaj); Jure Volčjak, Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 482 sl. 265 V pripisu se Wolwitz tudi pritožuje nad težavami v svojem arhidiakonatu. Pravi, da goriški nadškof v svoji gorečnosti uredi veliko stvari, on sam kot arhidiakon pa zanje navadno izve šele pozneje, a vse to potrpežljivo prenaša. Zapisal je, da se vse preveč in prehitro spreminja. Prim. Kapiteljski arhiv Novo mesto (SI KANM), šk. 32, f. 34/3, št. 210 (1768 julij 5., Ljubljana). Regest v: Bara- ga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 382. Ljubljanski škof Petazzi je kmalu potem zaprosil, da bi za pomožnega škofa koadjutorja imenovali Karla Janeza grofa Herbersteina. Glej: VA ASV, Arch. Concist., Acta Camerarii, b. 37, str. 23. KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 71 iskal že leta 1757, dobil pa ga je šele po 11 letih, 2. julija 1768, s pogojem, da bodo sprejeti sinodalni sklepi pred objavo poslani na Dunaj v presojo cenzure in da bo goriški glavar lahko na sinodo kot predstavnika dežele poslal človeka iz politike.266 Sinoda je trajala od 15. do 19. oktobra 1768. Ob koncu je bilo sprejetih 45 sinodalnih odlokov, a so na Dunaju doživeli številne spremembe in omejitve, ker niso bili v skladu z jurisdikcionalističnimi zahtevami.267 Pripombe so imeli tudi v Rimu. Ugovarjali so sinodi kot deželni, češ da je samo škofijska, saj bi na njej morali biti tudi škofje sufragani iz Tridenta, Pična, Trsta in Coma; dejansko je bil navzoč le pičanski škof. Attems je problem razrešil tako, da je sinodo de- finiral samo kot zbor goriške škofije. Dunajski pomisleki so bili večji. Dunajski cenzuri niso bili pogodu nadškofovi izrazi proti krivovercem in Judom, proti prepovedanim knjigam, sploh pa ne sklicevanje na bule in cerkveno oblast v primerih cerkvenega imetja. Attems je bil pripravljen sinodalne sklepe deloma uskladiti z dunajskimi željami, a to cenzure ni zadovoljilo.268 Nadškof je imel vtis, da je cenzura preveč protirimsko razpoložena, v skladu z razsvetljenim no- tranjecerkvenim reformnim gibanjem, ki ga je sprožilo delo Johanna Nikolaja pl. Hontheima, pomožnega škofa v nemškem Trierju (1748–1790). Ta je namreč leta 1763 izdal knjigo De statu ecclesiae et legitima potestate Romani Pontificis, a s psevdonimom Justin Febronius, ki je dvignila precej prahu, papež pa jo je že leta 1764 uvrstil na Indeks (seznam prepovedanih knjig).269 Nadškof Attems je v želji, da bi dosegel objavo sinodalnih sklepov, pisal Mariji Tereziji in izpodbijal Febronijeve trditve iz navedene knjige. S tem pa se problem ni rešil, temveč se je zgodil jurisdikcionalni spopad med Dunajem in Rimom. Attems se je obrnil tudi na papeža, vendar odgovora ni nikoli dobil, to pa ga je zelo potrlo. Za pri- pravo sinode je namreč namenil zelo veliko časa in napora, vanjo je vložil velika upanja, »izplen« pa je bil majhen.270 3.2.4 Imenovanje Attemsovega pomožnega škofa leta 1769 Attemsa je konec 60. let 18. stoletja počasi začelo zapuščati zdravje. Številni pastoralni obiski, ki jih je redno opravljal med letoma 1750 in 1767, in skrb za 266 Gabriele de Rosa, Il sinodo provinciale del 1768, v: Carlo Michele d‘ Attems primo archivescovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, 2. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1990, str. 344 (dalje: Rosa, Il sinodo provinciale del 1768). 267 Prav tam, še posebej str. 366. 268 Attems je bil v podobnem položaju kot škofje v Lombardiji ali Neaplju; sinodalni dekreti so bili tudi tam predmet revizije vlade. Zaradi te vladne cenzure precej dokumentov ni bilo nikoli objavljenih. Prim. Rosa, Il sinodo provinciale del 1768, str. 343–374; Martina, Karel Mihael, str. 43. 269 Cesar Jožef II. je Febronijevo delo zavrnil, ker so bili njegovi državno-cerkveni načrti v nasprotju z državnim cerkvenstvom. Za več o tem glej: Rudolf Reinhardt, Episkopalismus, v: Lexikon für Theologie und Kirche 3, Freiburg im Breisgau 2009, str. 726–727; Wolfgang Seibrich, Hontheim, Johann Nikolaus v., v: Lexikon für Theologie und Kirche 5, Freiburg im Breisgau 2009, str. 270–271. 270 Rosa, Il sinodo provinciale del 1768, str. 343–374; Martina, Karel Mihael, str. 43. 72 Jure Volčjak ureditev obsežne nadškofije sta pustila sledi na njegovem zdravju. Zato je Du- naj in nato tudi Rim že sredi leta 1768 zaprosil za pomožnega škofa s pravico nasledstva (koadjutorja), da bi s tem ohranil kontinuirano delovanje v nadškofi- ji.271 Mariji Tereziji je po daljšem razmišljanju predlagal, da na to mesto imenuje goriškega stolnega dekana, Rudolfa Jožefa grofa Edlinga, ta pa je Attemsa po smrti (18. februarja 1774) tudi nasledil na nadškofijskem prestolu.272 V Rimu se je proces za imenovanje pomožnega škofa začel 17. julija 1769. M. Gallo, tajnik kongregacije, pristojne za imenovanje škofov, je zapisal, da je nadškof Attems papežu poslal prošnjo za imenovanje pomožnega škofa, ker je slabega zdravja in zaradi obsežnosti nadškofije ne zmore več zadovoljivo opra- vljati pastoralnega dela. Attems je predlagal, naj papež na mesto pomožnega škofa imenuje goriškega stolnega dekana grofa Edlinga. Ta bo namesto njega opravljal škofovska in druga pastoralna opravila »in prędicta civitate et dięce- si«. Papež je po prejetju prošnje Marije Terezije pooblastil dunajskega nuncija, poznejšega kardinala Antona Evgenija Viscontija (1766–1774), za začetek ustre- znega postopka preverjanja odlik in primernosti predlaganega kandidata ter dohodkov, ki gredo dostojanstvu škofa.273 V relaciji omenjenega tajnika je posebej izpostavljen problem dohodkov novega pomožnega škofa, saj naj bi prejemal po 1.000 goldinarjev na leto. Cesa- rica naj bi sicer zagotovila 800 goldinarjev.274 Izpostavil je vprašanje imenovanja pomožnega škofa, to pa v nemškem prostoru, kjer so obstajale velike škofije s pomožnimi škofi, ni bilo redkost (Praga, Dunaj, Esztergom).275 Izpostavil je 18-letno nepretrgano pastoralno delo Attemsa v obsežni nadškofiji in da je vsa škofovska opravila izvajal sam: številne in pogoste ordinacije novih duhovni- kov, številna vizitacijska potovanja. Pomožni škof naj bi mu bil tako v veliko pomoč pri ordinacijah, vizitacijah, birmanjih, misijonih in podobnih opravilih. M. Gallo je v svoji relaciji opisal tudi lastnosti kandidata za pomožnega škofa. 271 Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 266; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1072; Rescripta 1769, b. 17, št. 1072 (21. januar 1769, Gorica). 272 Marija Terezija ga je papežu kot goriškega nadškofa predlagala v potrditev 23. maja 1774. Prim. VA ASV, Arch. Concist., Ep. Reg., Tom. III., f. 2A (orig. perg.); Indice 1197, str. 42; Tavano L., Attems, Karl Michael, str. 17–18; Volčjak, Bela krajina v vizitacijskih zapisnikih, str. 730–733. 273 VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1769, str. 216, 222. 274 Glej tudi AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 43/1768, 1. oktober 1768. S tem pismom je Marija Terezija določila letni dohodek v višini 1.000 goldinarjev. Podobno tudi v: AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 36/1770, 13. marec 1770. 275 V Italiji so bile razmere drugačne. Prim. VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1769, str. 221. V Rimu so pretresali še dve vprašanji. Prvo vprašanje se je dotikalo geografskega položaja Gorice. Italijanski geografi so zago- varjali tezo, da Gorica cerkveno-upravno že od antike dalje sodi pod Italijo, tu pa ne poznajo pomožnih škofov. Nasprotno je bilo mnenje nemških geografov in dunajskega dvora, saj so zagovarjali nasprotno stališče. Gorica leži na meji z Italijo, v njeni bližini je tudi meja cesarstva, to pa pomeni, da leži v cesarstvu (in quelle di corpo Germanico). Tudi goriški grofje in oglejski patriarh, čigar naslednik je goriški nadškof, so vedno imeli glas v državnem zboru v Regensburgu. Goričani so v Rimu študirali na nemških zavodih, bili pa so tudi člani stolnih kapitljev v Passavu, Eichstättu, Salzburgu idr. Izpostavljeno je bilo tudi, da je papež Attemsa ob imenovanju za goriškega nadškofa tituliral kot »archiepiscopus Goritiensis in Germania«. Drugič pa so izpostavili problem pomožnega škofa ob smrti ordinarija. Prim. VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1769, str. 224–227v. KAREL MIHAEL GROF ATTEMS (1750/1752–1774) 73 Pravi, da je stolni dekan Edling odličen duhovnik, srednjih let, učen in goreč, govori tudi jezike vernikov v nadškofiji, da je to zelo pomembno pri pastoralnih vizitacijah, izhaja pa iz plemenite in premožne družine.276 Nuncij Visconti je po opravljenem postopku277 v Rim poslal poročilo, ki je bilo papežu predstavljeno pred imenovanjem pomožnega škofa. Zapisal je, da imenovanje pomožnega škofa ni samo potrebno, temveč nujno zaradi raz- prostranjenosti in velikosti nadškofije (che non solamente è utile, ma necessaria l‘erezione del suffraganeato, attesa la vastita ed ampiezza di quella diocesi, ed attesi ancora i molti affari per i quali l‘arcivescovo non puo da se solo supplicare alle indigenze spirituali di quelle anime).278 Postopek v Rimu je bil končan 11. novembra 1769, papež pa je Edlinga za goriškega pomožnega škofa in naslovnega škofa v Kafarnaumu imenoval 20. novembra 1769. Ob tem je smel Edling obdržati položaj stolnega dekana.279 Ško- fovsko posvečenje mu je podelil nadškof Attems v goriški stolnici 4. februarja 1770.280 Zdravstveno stanje nadškofa Karla Mihaela Attemsa je skrbelo tudi Marijo Terezijo, tako da mu je v enem izmed pisem zapisala, da bodo »reveži pridobili, če se ohranite zdravega«.281 Zato ga je povabila, naj tudi na njene stroške izko- risti blagodejni vpliv kopeli v kraju Baden pri Dunaju. Attems je nasvet Marije Terezije poslušal. Kot je mogoče razbrati iz zapisov goriškega stolnega kanonika Janeza Friderika Matka, se je Attems v Badnu mudil med 18. julijem in koncem avgusta 1770.282 Zaradi zdravja je Attems vse pastoralne obiske zaupal pomožnemu ško- fu Edlingu, preostale naloge pa je opravljal še naprej. Vse pogosteje ga je 276 VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1769, str. 217–217v, 219–219v, 232, 234. 277 Vmes je potekalo intenzivno dopisovanje med Dunajem in kardinalom Albanijem v Rimu. Prim. AT-OeStA/AVA, Alter Cultus, Ktn. 126, 43/1768, 1. oktober 1768; 47/1769, 2. avgust 1769; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1188; Rescripta 1769, b. 17, št. 1188 (15. avgust 1769, Dunaj). 278 VA ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1769, str. 308–308v. 279 VA ASV, Arch. Concist., Acta Camerarii, b. 37, str. 23v. 280 Martina, Karel Mihael, str. 44; Luigi Tavano, Edling, Rudolf Joseph (seit 1779) Reichsgraf von (1723–1803), v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1990, str. 86–88; Jure Volčjak, Or- dinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824, 2: 1765–1824 (Viri/Arhivsko društvo Slovenije; št. 34), Ljubljana 2012, str. 9 (dalje: Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 2); http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bvedl.html (zapis z dne 20. 2. 2013). 281 Martina, Karel Mihael, str. 43. 282 Prav tam, str. 43, op. 47. Nadškof je poznal tudi toplice na Kranjskem. Leta 1771 je namreč pisal o toplicah v kraju (Dolenjske) Toplice, tedaj dve uri od Novega mesta oddaljenem kraju. V pismu cesarici omenja, da kraj obiskujejo številni, voda pa zdravi mnoge bolezni. Samo »kopališče« ni bilo prav dobro urejeno, zato je prosil Marijo Terezijo, da pri Henriku knezu Auerspergu, na čigar ozemlju so bile toplice, zastavi dobro besedo, da bi se stanje popravilo. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 5; Rescripta 1771, b. 19, št. 5 (8. februar 1771, Gorica); Matej Rifelj, Zdravilišče Dolenjske Toplice, v: Dolenjske Toplice v odsevu časa: znanstvena monografija ob 800-letnici prve omembe Dolenjskih Toplic v zgo- dovinskih virih, Dolenjske Toplice 2015, str. 340 sl. 74 Jure Volčjak obhajala slabost, 16. februarja 1774 pa se je »spremenila« v kap. Smrt je prišla že čez dva dneva, 18. februarja 1774.283 K večnemu počitku so ga na njegovo željo po opravljenih pogrebnih slovesnostih v goriški stolnici položili v kapelo bogoslovnega semenišča v Gorici. Njegovo zadnje pastirsko pismo s konca leta 1773 oziroma začetka 1774 imamo lahko za duhovno oporoko. V njej se kaže vsa Attemsova skrb za obse- žno nadškofijo: »… Čujte torej in si prizadevajte, da ne bodo volkovi napadli ovc in ne bo nikogar, ki bi jih reševal. Pasite čredo z besedo, pasite jo z zgledom; bodite zvesti oskrbniki božjih skrivnosti … uboge v duhu in nesrečne grešnike potrpežlji- vo prenašajte … Prav tako priznavajte, da ste dolžniki telesnim bolnikom: če jih muči huda bolezen, jih pogosto obiskujte in tolažite.«284 Slika 2: Karel Mihael grof Attems.285 283 Attems, Lettere di Carlo Michele d‘Attems, str. 36 sl. 284 »… vigilate itaque, solliciti estote, ne lupus oves rapiat, et non sit qui eripiat. Pascite gregem verbo, pascite exemplo; estote fide- les administratores mysteriorum Dei … infirmos spiritu ac miseros peccatores patienter sustinete … Infirmis corpore pariter vos debitores agnoscite, ut, si gravi detineantur infirmitate, frequenter eos solemini visitatione.« Prim. Martina, Karel Mihael, str. 44. Martina navaja, da je bilo pastirsko pismo napisano novembra 1773 (Martina, Karel Mihael, str. 44), L. Tavano pa, da je bilo napisano v začetku leta 1774 (Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 268). 285 Patriarchi: quindici secoli, str. 406. 4 UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE. SPREMEMBE, USTALITEV MEJA IN ARHIDIAKONATSKE PRISTOJNOSTI Izjemno obsežna goriška nadškofija je imela sedež na skrajnem zahodu svojega ozemlja, samo 15 km od habsburško-beneške meje. Na severu se je meja nadškofije končevala na vzhodnem Tirolskem pri Lienzu (od Gorice oddalje- nem okoli 180 km), na vzhodu na reki Dravi pri 240 km oddaljenem Maribo- ru, na jugovzhodu pa pri okoli 225 km oddaljeni Vinici.286 Po površini je bila tako velika, da jo je bilo v enem tednu težko prepotovati.287 Podrobno so meje nadškofije opisane v prvem poročilu Svetemu sedežu (poročilo Ad limina), ki ga je nadškof Attems oddal v letu 1754. Poročilo pravi, da na zahodu, v južni Furlaniji, nadškofija meji na Beneško in škofijo Concordia ter na nadškofijo Vi- dem, v severni Furlaniji pa na nadškofijo Videm in škofijo Trst. Na Kranjskem (Gorenjskem in Dolenjskem) nadškofija meji na ljubljansko in tržaško škofijo, na Dolenjskem tudi na zagrebško in senjsko škofijo. Na Štajerskem meji na za- grebško in ljubljansko škofijo ter salzburško nadškofijo. Na Koroškem ima mejo s salzburško in videmsko nadškofijo, na Tirolskem pa z videmsko nadškofijo in briksensko škofijo.288 4.1 Arhidiakonati Arhidiakonati so bili na slovenskem ozemlju ustanovljeni še v času oglej- skega patriarhata. Patriarhom je velikansko ozemlje predstavljalo veliko oviro pri opravljanju škofovske službe. Drugo, še večjo oviro, je pozneje predstavljala prepoved vstopa patriarha na ozemlje cesarstva.289 Ko je bila leta 811 določena meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom, se je na prostoru med Italijo in reko Dravo začela oblikovati mre- ža razsežnih pražupnij.290 Sedež škofije je bil precej oddaljen, patriarh pa je na 286 Tavano L., La personalità e l'azione pastorale, str. 223. 287 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 6. 288 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 1v. 289 Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 184; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 12. 290 Oglejski patriarhi bi si lahko za zgled vzeli salzburške nadškofe, ki so svojo obsežno nadškofijo upravljali s pomočjo sufraganskih škofov v Krki (ust. 1072), Seckauu (ust. 1218) in Lavantu (ust. 1228). Toda organizacijski razvoj patriarhata je šel drugačno pot. Na ozemlju patriarhata so sicer delovale tri sufraganske škofije (ki so pozneje patriarhu pomagale pri izvrševanju škofovske juri- sdikcije), vendar nobena na ozemlju cesarstva. Prim. Janez Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 2013, zlasti str. 13–23 in sl. (dalje: Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem); Rainer, La formazione delle diocesi nell'Austria interna, str. 35 sl.; Jože Mlinarič, Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9), Ljubljana 1987, str. 7 sl. (dalje: Mlinarič, Župnije na slovenskem Štajerskem); Jože Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1324–1786, Kostanjevica na Krki 1987, str. 29 (dalje: Mlinarič, Kostanjeviška opatija). 76 Jure Volčjak terenu potreboval namestnika z določenimi pooblastili, zato so nekatera dolo- čena območja začeli med seboj povezovati. Patriarh se je na ozemlju današnje Slovenije naslonil na opate samostanov v Stični in Gornjem Gradu, v Furlaniji na opata v Možacu (Moggio) in Rožacu (Rosazzo), v Primorju na opata v Šti- vanu pri Devinu (San Giovanni di Duino oziroma San Giovanni al Timavo), na Koroškem pa v Podkloštru (Arnoldstein) in Vetrinju (Viktring). Ti so imeli nad inkorporiranimi župnijami pravico do nižjega sodstva in pravico do podeljeva- nja nižjih redov posvečenja duhovniškim kandidatom.291 Arhidiakoni sicer niso imeli polne škofovske jurisdikcije, pač pa neke vrste jurisdikcijo oglejskega generalnega vikarja: »Archidiaconatus non est benefici- um, sed tantummodo est titulus iurisdictionis tamquam vicarii generalis patri- archae Aquileiensis«.292 Pozneje so službo arhidiakonov opravljali tudi župniki uglednejših in premožnejših župnij. Tako so npr. funkcijo gorenjskega arhidi- akona opravljali župniki v Kamniku, Mengšu in Moravčah. Patriarh je imel pri izbiri arhidiakonov proste roke, njihovo delo pa je večinoma nadzoroval gene- ralni vikar. Škofje in generalni vikarji so arhidiakonom ob imenovanju nekako od druge polovice 15. stoletja dalje njihove naloge in pravice natančno navedli (v izogib poznejšim sporom).293 Naloga arhidiakonov je bil nadzor nad življenjem župnij, posebej nad duhovščino, ki je delovala v arhidiakonatu. Arhidiakoni so morali skrbeti za cerkveni red in izobrazbo bodoče duhovščine, njihova naloga je bilo umeščanje duhovnikov na župnije, sklicevati so morali tudi redne letne sinode in vršiti nižje cerkveno sodstvo v duhovnih zadevah nad duhovščino in verniki, blagoslavljati bogoslužne predmete (paramente in liturgično opremo), razen tistih, pri katerih bi bila uporabljena sv. olja, za to pa je bilo potrebno škofovsko posvečenje. Blagoslavljali so temeljne kamne za cerkve ter neblago- slovljene ali oskrunjene cerkve itd.294 Nadzorovana pa ni bila samo duhovščina v arhidiakonatih, ampak tudi arhidiakoni sami, saj so bili o svojem delu dolžni redno poročati svojemu ordinariju. Od 13. stoletja dalje so arhidiakoni name- sto škofa pogosto opravljali tudi predpisane vizitacije. Pomen arhidiakonov na slovenskem ozemlju do Drave se je močno povečal v začetku 15. stoletja, ko so se zaostrili odnosi med Habsburžani in Beneško republiko,295 predvsem pa po 291 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 34 sl.; Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 68 sl. 292 Tavano L., Cronotassi degli arcidiaconi di Gorizia, str. 179, op. 2. 293 Dušan Kos, Zgodovina morale 2, Ljubezenske strasti, prevare in nasilje ter njihovo obravnavanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo (Thesaurus memoriae. Dissertationes; 12), Ljubljana 2016, str. 44 (dalje: Kos, Zgodovina morale 2). 294 Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995, str. 653 (dalje: Mlinarič, Stiška opatija); Katja Piazza, Udine, Archivio patriarcale: la diocesi di Aquileia »a parte Imperii«. Note sugli arcidiaconi tra la seconda metà del XV e il XVII secolo. Caratteri ed evoluzione, v: Nulla historia sine fontibus. Festschrift für Reinhard Härtel (Schriftenreihe des Instituts für Geschichte; 18), Graz 2010, str. 363–364 (dalje: Piazza, Udine, Archivio patriarcale); Kos, Zgodovina morale 2, str. 36 sl. 295 Mlinarič, Župnije na slovenskem Štajerskem, str. 7–8; Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 70–71. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 77 prepovedi vstopa patriarhu kot krajevno pristojnemu škofu na ozemlje cesar- stva v 17. stoletju.296 Med 10. in 12. stoletjem so na ozemlju oglejskega patriarhata nastali štirje arhidiakonati, pozneje pa so se delili naprej:297 • koroški arhidiakonat s sedežem v Beljaku, • savinjski arhidiakonat s sedežem v Laškem, • kranjski arhidiakonat s sedežem v Ljubljani in • furlanski arhidiakonat s sedežem v Možacu (Moggio). Kranjski arhidiakonat se je sredi 13. stoletja razdelil na dva dela: • gorenjski arhidiakonat (za Gorenjsko in kranjski del Notranjske) – v drugi polovici 15. stoletja, po ustanovitvi ljubljanske škofije, je imel svoj sedež v Kamniku, pozneje pa se je selil. Razdeljen je bil na tri komisa- riate s sedeži v Škofji Loki, Kamniku in Metliki;298 • dolenjski arhidiakonat s sedežem v Beli Cerkvi.299 Furlanski arhidiakonat se je v drugi polovici 16. stoletja razdelil na tri dele: • spodnjefurlanski arhidiakonat s sedežem v Gorici, • gornjefurlanski arhidiakonat s sedežem v Možacu (za Beneško Slove- nijo in Rezijo) in • tolminski arhidiakonat (podrejen čedadskemu kapitlju). Dolenjski arhidiakon se je sprva imenoval arhidiakon Dolenjske in Marke. Arhidiakonat sta upravljala župnik iz Bele Cerkve ali pa župnik iz Leskovca pri Krškem. V 15. stoletju se je razdelil na dva arhidiakonata: • dolenjski arhidiakonat in • ribniški arhidiakonat.300 Velike spremembe je povzročila ustanovitev ljubljanske škofije leta 1461. Nekoč enotna uprava na ravni arhidiakonatov se je korenito spremenila. Predstojniki inkorporiranih župnij so na njihovem ozemlju teh župnij postali 296 Prim. gradivo v IT ASDU, ACAU. Glej tudi Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 46 sl.; Mlinarič, Stiška opatija, str. 402 in sl.; Jure Volčjak, Župnija Preserje od cerkniške podružnice do samostojne župnije, v: Župnija Preserje skozi čas (ur. France M. Dolinar), Preserje 2011, str. 116–117 (dalje: Volčjak, Župnija Preserje). 297 Podrobneje Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 51 sl., 207 sl. in 258 sl. 298 Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 191. 299 Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471. 300 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 30; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 51 sl.; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 26 (2004), str. 136 (dalje: Höfler, Gradivo za historično topografijo). Več o arhidiakonatih na področju cesarstva glej Piazza, Udine, Archivio patriarcale, str. 362–375. 78 Jure Volčjak arhidiakoni (archidiaconi nati), to pa je pomenilo, da redni škofijski arhidiakoni niso imeli pravice posegati na njihovo območje. Veliko večjo moč kot drugi ar- hidiakoni sta na Kranjskem imela opata kostanjeviške in stiške opatije s pravico do posvečevanja oziroma blagoslavljanja oltarjev, paramentov, cerkva in oseb. Od ustanovitve ljubljanske škofije je bila Kranjska razdeljena na tri škofije (oglejsko, ljubljansko in tržaško). Precej župnij na Dolenjskem je bilo pridru- ženih ljubljanski škofijski menzi in menzi ljubljanskega stolnega kapitlja, vrsta župnij samostanoma Kostanjevica in Stična, nekatere pa tudi novomeškemu kolegiatnemu kapitlju.301 Skratka, na tej ravni je bila velika zmeda, zato je bilo razmerje med arhidiakonati nujno potrebno vzpostaviti na novo.302 Po dolgoletnih sporih med omenjenima opatoma in novomeškimi prošti303 sta bila konec 17. stoletja vendarle ustanovljena kostanjeviški in stiški arhidia- konat.304 Glavni problem so predstavljale zahteve novomeških proštov, ki so si lastili določene pravice do župnij obeh opatij, potem ko so postali dolenjski ar- hidiakoni. Želeli so namreč vso duhovno oblast nad samostanskimi župnijami in njihovo župnijsko duhovščino, razen tiste oblasti, ki je šla krajevnemu škofu. Večji spori med obema samostanoma in novomeškimi prošti so bili v začetku 17. stoletja.305 V prepire sta se vmešali tudi svetna in cerkvena oblast; ta je za raz- sodnika določila ljubljanskega škofa Jožefa grofa Rabatto (1664–1683), vendar se spor ni polegel. Kot je bilo omenjeno, je bil spor razrešen šele na začetku 90. let 17. stoletja. Glavno vlogo pri tem sta imela stiški opat Anton baron Gallenfels (1688–1719) in njegov brat Sigismund, ki je živel na Bavarskem in je imel odlič- ne zveze na bavarskem dvoru. Za stiškega opata so v Rimu tako posredovali najvišji državni uradniki in tudi drugi vplivni ljudje.306 Na začetku 90. let 17. stoletja so bili ponovno obujeni dogovori med novo- meškim proštom in stiškim opatom o arhidiakonatskih pravicah v dolenjskih župnijah, potem ko ni uspelo posredovanje treh posrednikov, oglejskega patri- arha Janeza Delfina (1657–1699), dunajskega nuncija Frančiška Tuccia (1689– 1692) in dunajskega dvora. Novomeški prošt Friderik Hieronim grof Lanthieri (1683–1697) je stiškemu opatu predlagal, da bi opat v samostanu inkorporiranih župnijah do smrti imel vse pravice arhidiakona, sam pa bi enake pravice imel v župnijah, pridruženih kolegiatnemu kapitlju, in tudi preostalih dolenjskih 301 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 37, 40. 302 Na tem mestu velja opozoriti na natančen opis meja gorenjskega in dolenjskega arhidiakonata iz začetka 17. stoletja. Slednje ni prav pogost pojav. Prim. IT ASDU, ACAU, A parte Imperii, b. 753. 303 IT ASDU, ACAU, A parte imperii, b. 771, Germania 1667–1694, fol. 76v–80r; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471, posebej še opombi 99 in 100; Mlinarič, Stiška opatija, str. 653 in navedene opombe; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 30. 304 IT ASDU, ACAU, Collazioni di benefici, Collationum 1718, fol. 43v–44v; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471; Piazza, Udine, Archivio patriarcale, str. 363. 305 Prim. spor glede jurisdikcije nad župnijo Mokronog v: Jure Volčjak, Župnija Mokronog v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (v pripravi za objavo) (dalje: Volčjak, Župnija Mokronog). 306 Mlinarič, Stiška opatija, str. 653. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 79 župnijah. Lanthieri je tudi predlagal, da bi opat dogovor, če bi se z njim stri- njal, potrdil, nato pa bi skupaj zaprosila oglejskega patriarha kot ustanovite- lja dolenjskega arhidiakonata za potrditev sporazuma. Ker se je stiški opat s predlogom strinjal, so začeli dolgoletni spor hitro reševati. Oglejski patriarh je dogovor potrdil 23. januarja 1691 in stiškega opata imenoval za dosmrtnega ar- hidiakona za župnije, inkorporirane stiški cisterci, z enakimi pravicami, kot jih je užival novomeški prošt v kapiteljskih župnijah. Novomeški prošt naj bi obdr- žal naziv dolenjski arhidiakon (archidiaconus Inferioris Carnioliae), stiški opat pa bi vsakokrat po nastopu službe moral za potrditev arhidiakonskega naslova prositi pristojnega ordinarija, oglejskega patriarha.307 Stiški opat je potrditev dogovora z enako vsebino kot v patriarhovi potr- ditvi prejel tudi od dunajske nunciature, vendar je še pet let po potrditvi, leta 1696, spraševal reinskega opata, ali imata on ali njegov tajnik ustrezen doku- ment, za katerega je odštel sto zlatih dukatov. Stiški opat je dokument prejel šele leta 1715 (!), na podlagi tega dokumenta pa ga je potem cesar Karel VI. potrdil za arhidiakona nad inkorporiranimi župnijami.308 Podobni spori kot med stiškim opatom in novomeškim proštom so se v 17. stoletju razvneli tudi med kostanjeviškim opatom in novomeškim proštom. Oglejski patriarh je zato tudi kostanjeviškim opatom priznal enake pravice kot stiškemu opatu: kostanjeviški opat je pridobil arhidiakonatske pravice nad vse- mi župnijami, ne glede na to, ali so ležale na Kranjskem ali Štajerskem. Obema opatoma je bila priznana pravica do vizitiranja župnij in duhovščine v okviru njunega arhidiakonata, pravica do posvečevanja oziroma blagoslavljanja cer- kvene opreme, oltarjev in temeljnih kamnov za cerkve ter oskrunjenih cerkva, sodstvo v duhovnih zadevah nad duhovščino in verniki (posebej je bila poudar- jena skrb za odpravo konkubinata) in opravljanja vseh tistih funkcij, za katere ni bilo zahtevano škofovsko posvečenje. Vendar pa jima funkcija arhidiakona ni bila priznana avtomatsko ob izvolitvi, temveč sta morala ob nastopu službe za potrditev zaprositi oglejskega patriarha. To se je spremenilo šele z ukinitvijo patriarhata sredi 18. stoletja.309 Podobno se je zgodilo tudi z gorenjskim arhidiakonatom, natančneje z delom Notranjske, kjer se je izoblikoval arhidiakonat s sedežem v kartuzi- ji Bistra.310 V tem primeru je potekal spor zaradi arhidiakonatske pristojnosti 307 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 40; Mlinarič, Stiška opatija, str. 653, 772. Listina je shranjena v arhivu samostana Rein v Avstri- ji. Slika objavljena v Mlinarič, Stiška opatija, str. 653. 308 Mlinarič, Stiška opatija, str. 654–655. 309 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 40; Mlinarič, Stiška opatija, str. 838–839. 310 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 259 sl.; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 136–137; Volčjak, Župnija Preserje, str. 116. 80 Jure Volčjak nad župnijo Cerknica, ki je bila inkorporirana kartuziji Bistra že leta 1395311 in je spadala v gorenjski arhidiakonat, apetite v zvezi z njo pa je včasih pokazal ribniški arhidiakon. Nesoglasja so dosegla vrhunec konec 17. stoletja, ko se je oglejskemu patriarhu Janezu Delfinu zaradi vmešavanja ribniškega arhidiako- na Tomaža Rennerja pritožil gorenjski arhidiakon, mengeški župnik Andrej baron Gallenfels, brat stiškega opata Antona barona Gallenfelsa. Spor je bil re- šen z intervencijo oglejskega patriarha in cesarja Leopolda I., in sicer podobno kot spor stiškega in kostanjeviškega opata. Bistriški prior (in nasledniki) je bil imenovan za arhidiakona, ozemlje pod njegovo jurisdikcijo pa se je oblikova- lo v samostojni arhidiakonat.312 Na ta način je bistriški prior arhidiakonatske pravice izvajal nad župnijo Cerknica, nad župnijskima vikariatoma Preserje in Planina pri Rakeku in vikariatoma Borovnica in Rakitna.313 Ko je gorenjski arhidiakon Janez Andrej pl. Flachenfeld (†1741) leta 1702 poskušal vizitirati žu- pnijo Cerknica in njena župnijska vikariata v Preserju in Planini pri Rakeku, se je bistriški prior Hugo Muregger (1670–1704) temu ostro uprl in se skliceval na eksempcijo kartuzije (praelatus se opposuerat, ac hisce adiunctam apostolicam exemptionem mihi communicavit), s tem pa na prepoved vizitacije škofov ali njihovih delegatov (ab omni ordinaria iurisdictione, dominio, visitatione, ac po- testate quorum libet, omnium et singulorum patriarcharum, archiepiscoporum, et aliorum quorumque iudicum ordinariorum de speciali dono gratiae prorsus exemisse, ac totaliter liberasse).314 Flachenfeldu tako ni preostalo drugega, kot da se je uklonil. Zapisal je le, da je Preserje od Ljubljane oddaljeno dve milji. Vikariat je upravljal Frančišek Rustja, pri dušnem pastirstvu pa mu je pomagal Andrej Mihelič. Na enak način je opravil z vizitacijo drugega vikariata na Pla- nini pri Rakeku.315 Goriška nadškofija je bila ob ustanovitvi leta 1752 upravno razdeljena na 15 arhidiakonatov.316 Ker želimo v tej knjigi podrobneje predstaviti cerkvene 311 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4872; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 464; Volčjak, Župnija Preserje, str. 113. 312 Prim. IT ASDU, ACAU, A parte imperii, b. 709-6; Piazza, Udine, Archivio patriarcale, str. 363; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471, 472 in tamkajšnje opombe; Volčjak, Župnija Preserje, str. 116–117. 313 Preserje je bilo zunaj gorenjskega arhidiakonata že pred letom 1671, ko naj bi domnevno nastal nedatiran seznam župnij gorenj- skega arhidiakonata. Prim. SI AS 1, šk. 8 (Lit. E IV), I/5, str. 1111–1114; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 38, 270. 314 Zunanjo vizitacijo je prepovedal že papež Aleksander IV. (1254–1261) z listino 1257 februar 8., Lateran. Prim. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 274r, fol. 4r. Povzetek bule papeža Bonifacija IX. (1389–1404) 1391 marec 16., Rim v razsodbi apostolskega proto- notarja in razsodnika Alojza Akvinskega v prepisu listine 1674 december 18., Rim v: IT ASDU, ACAU, A parte imperii, b. 753, Informatio de moderno statu archidiaconatus Aquileiensis a parte Imperii provinciae Carnioliae Superioris, fol. 15r–16v. 315 IT ASDU, ACAU, A parte imperii, b. 753, Informatio de moderno statu archidiaconatus Aquileiensis a parte Imperii provinciae Carnioliae Superioris, fol. 15r; Volčjak, Župnija Preserje, str. 117. 316 Po Ambrožiču jih je bilo 17. Prim. Matjaž Ambrožič, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine, v: Kronika 58 (2010), št. 3, str. 660 (dalje: Ambrožič, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 81 razmere na Kranjskem, si poglejmo, kateri arhidiakonati so delovali na ozemlju Kranjske v obdobju med 1750 in 1774:317 1. Bistriški arhidiakonat s sedežem v kartuziji Bistra. Mesto arhidiakona je zasedal vsakokratni prior kartuzije. V obravnavanem času sta bila to Andrej Höller (do 1765) in Bruno Ortner (do 1782).318 Kartuziji je bila podrejena župnija Cerknica z župnijskima vikaria- toma Planina pri Rakeku in Preserje in njunima vikariatoma Borovnica in Rakitna.319 2. Gorenjski arhidiakonat je imel sedež v Ljubljani. Mesto gorenjskega ar- hidiakona je zasedal ljubljanski stolni kanonik, Karel grof Petazzi, po njegovi smrti 11. junija 1759 pa ga je nasledil ljubljanski stolni kanonik Jožef pl. Wolwitz. Po mnenju F. M. Dolinarja to kaže na zgledno sodelovanje ljubljanskega in gori- škega ordinarija (oba sta izhajala iz rodbine Attems) na pastoralnem področju. Temu mnenju težko oporekamo. Župnijska ozemlja obeh škofij so bila namreč v nekaterih primerih med seboj tako prepletena, da je škof ali arhidiakon do njih prišel le čez ozemlje sosednje škofije (npr. Zapoge pri Vodicah, Huje pri Kranju320 ipd.). Gorenjski arhidiakonat je bil razdeljen na štiri okraje (distrikte): Kamnik, Velesovo, Stara Loka in Tržič. Pod Kamnik so spadali župnije Kamnik, Moravče in Ihan ter vikariati Šmartno v Tuhinju, Zgornji Tuhinj in Nevlje. Pod Velesovo so spadale župnije Komenda, Velesovo, Cerklje na Gorenjskem in Šenčur pri Kranju. V okviru distrikta Stara Loka so delovale župnije Stara Loka (z vikaria- tom Škofja Loka), Poljane nad Škofjo Loko, Selca in Žiri. K distriktu Tržič pa so sodile župnije Tržič, Železniki in Sorica.321 V mejah gorenjskega arhidiakonata so delovali tudi trije ženski samostani: samostan dominikank v Velesovem (z inkorporiranimi župnijami Cerklje na Gorenjskem, Šenčur pri Kranju in Velesovo) in dva samostana klaris, eden v Mekinjah, drugi pa v Škofji Loki.322 317 Seznam arhidiakonatov na Kranjskem iz leta 1753 prinaša te podatke: v gorenjskem arhidiakonatu je bilo 18 župnij in 100 cerkva, v dolenjskem pod novomeško proštijo 16 župnij in 90 cerkva, v stiškem 18 župnij in 100 cerkva, v bistriškem 3 župnije, 30 cerkva, v kostanjeviškem 6 župnij, 40 cerkva, v metliškem 5 župnij in 20 cerkva, v ribniškem 16 župnij, 90 cerkva in v tolminskem 10 župnij in 90 cerkva. Prim. SI AS 7, šk. 222; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 190, op. 29. 318 Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 474. 319 Prav tam, str. 471; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 191. 320 Podružnica župnije Šenčur pri Kranju. 321 SI AS 1073, I/59r, Protocollum officii archidiaconalis ex parte superioris Carniolae inhoatum die 15. iunii anno 1759, str. 47v–48r. 322 Bibliotheca del seminario teologico centrale di Gorizia (IT BSTCG), fondo Attems – De Grazia; SI AS 1073, I/59r, str. 1–2; Maks Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave. Posebni odtis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo XXV/XXVI (1944–1945), Ljubljana 1945, str. 19 (dalje: Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem); Dolinar, Fizio- gnomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 191. 82 Jure Volčjak 3. Kostanjeviški arhidiakonat je imel sedež v cistercijanskem samostanu Kostanjevica. Mesto arhidiakona so zasedali Aleksander baron Taufferer (do 1760), sledil mu je Leopold pl. Buseth (do 1771), od 1772 do razpusta samostana leta 1786 pa Aleksander baron Haller pl. Hallerstein. Kostanjeviškemu arhidiakonu so bile podrejene župnije na Kranjskem in Štajerskem. Na Kranjskem so bile to Čatež ob Savi, Kostanjevica, Kovor, Sv. Križ–Podbočje, Trebelno (Gorenji Mokronog), Vivodina in Žumberk, na Šta- jerskem pa Videm ob Savi, Brežice, Rajhenburg (Brestanica), Sevnica, Dobova in Sromlje.323 4. Metliški arhidiakonat/dekanat s sedežem pri komendi nemškega vite- škega reda v Metliki. Upravno območje metliškega arhidiakonata je bilo veči- noma sicer označeno kot metliški dekanat oziroma komisariat. Imel je podoben status kot samostanski arhidiakonati. Pod ta arhidiakonat so spadale vse župnije v Beli krajini: Črnomelj, Metli- ka, Podzemelj, Semič in Vinica. Načeloval mu je vsakokratni metliški prošt.324 5. Novomeški arhidiakonat je imel sedež pri kolegiatnem kapitlju v No- vem mestu. Arhidiakonatsko službo je opravljal prošt kolegiatnega kapitlja. V obravnavanem času sta bila to Anton Gotard baron Erberg (do 1755), nato do smrti nadškof Attems (v njegovem imenu dekan Martin Jožef Jabacin do leta 1774). Del novomeškega arhidiakonata so bile župnije s kranjskega kot tudi s šta- jerskega ozemlja. Na Kranjskem je šlo za župnije: Mirna Peč; Šentrupert na Do- lenjskem z vikariatoma Mokronog in Boštanj ter beneficij sv. Marije v Mokro- nogu, pozneje še Dole pri Litiji in Šentjanž; Polšnik, Poljane (Stari trg ob Kolpi) z vikariatom Sinji Vrh; Šmihel pri Novem mestu z vikariatom Vavta vas, Stopiče (pozneje samostojna župnija) ter beneficija sv. Marije v Dolenjskih Toplicah in sv. Erazma v Soteski (pozneje oba samostojni župniji); Novo mesto in poznejši vikariati Mehovo (Podgrad), Straža (Prečna), Tržišče. Na Štajerskem pa so bile to Ponikva z vikariati Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Lemberg in Zibika, pozneje še Dramlje, Kalobje, Slivnica pri Celju, Sv. Lovrenc na Pohorju in Sv. Štefan na Spodnji Polskavi.325 323 IT BSTCG, fondo Attems – De Grazia; Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 191; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 40. Župnije so bile podrejene komisariatu »Ad S. Laurenti- um«. 324 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 193; Ambro- žič, Cerkvenoupravna zgodovina, str. 660. 325 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 193; Ambro- žič, Cerkvenoupravna zgodovina, str. 657–658; Mlinarič, Stiška opatija, str. 654. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 83 6. Ribniški arhidiakon s sedežem v Ribnici je upravljal večinoma župnije, ki so bile del »kočevskega« gospostva. Sem so spadale župnije Črmošnjice, Dobrepolje, Kočevje, Kočevska Reka, Koprivnik (pri Kočevju), Kostel (Fara pri Kočevju), Mozelj, Osilnica, Bloke, Ribnica, Škocjan pri Turjaku, Stari trg pri Ložu in njim podrejeni vikariati, Kr- ško z vikariatoma Leskovec in Cerklje ob Krki ter beneficij sv. Martina na gradu Krško,326 Loški Potok, Sodražica, Stari Log, Sv. Vid nad Cerknico, Trava in Ve- like Lašče.327 7. Stiški arhidiakonat s sedežem v cistercijanskem samostanu Stična. Funkcijo stiškega arhidiakona v obravnavanem obdobju sta opravljala opata Viljem Kovačič (do 1764) in zadnji stiški opat Franc Ksaver baron Taufferer (do 1784). Tudi pod upravo stiškega arhidiakona so spadale župnije na Kranjskem in Štajerskem. Na Kranjskem so bile to župnije Bela Cerkev z vikariati Raka, Ško- cjan pri Novem mestu, Šmarjeta na Dolenjskem in Št. Peter–Otočec, Dobrnič z vikariatom Žužemberk, Šentvid pri Stični z vikariati Krka na Dolenjskem, Vi- šnja Gora, Šmartno pri Litiji in Prežganje, Šmarje pri Ljubljani, Trebnje z vika- riatoma Sv. Križ–Gabrovka in Mirna ter navadni beneficij (beneficium simplex) v Podpeči pri Gabrovki, Mengeš z vikariati Vače, Čemšenik, Zagorje ob Savi in Dol pri Ljubljani, navadni beneficiji sv. Ane in Andreja v Mengšu, sv. Mihaela na Vačah, sv. Marije na Sv. Planini in sv. Marije na gradu Medija. Pozneje so bili del stiškega arhidiakonata še vikariati Hinje, Kolovrat, Kresnice, Primskovo na Dolenjskem, Sostro, Studenec, (Zasavska) Sveta Gora, Šentgotard in Šentlam- bert. Na Štajerskem so stiški arhidiakoni nadzirali župnije Galicija, Šmartno ob Paki, Sv. Peter v Savinjski dolini (Šempeter), Teharje in Žalec s podrejenimi vikariati, kot je bil npr. Log pri Sevnici.328 8. Vipavski dekanat je imel podoben status kot metliški. Nastal je iz nekdaj zelo obsežne župnije Vipava, ki se je raztezala čez celotno Vipavsko dolino, prek kranjske deželne meje je segal tudi na Goriško. Tja je spadal še vikariat Sv. Križ (Vipavski Križ).329 Kot posebnost velja omeniti, da so na Kranjskem določene župnije sodile v arhidiakonate zunaj Kranjske. Tako sta npr. v tolminski arhidiakonat spadali 326 Krško z vikariatoma Leskovec pri Krškem in Cerklje ob Krki ter beneficij sv. Martina na gradu Krško so leta 1691 spadali pod dolenjski arhidiakonat s sedežem v Novem mestu. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 654. 327 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 193. 328 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Hans Pirchegger, Erläuterungen zur historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, I. Teil, Steiermark, Wien 1940, str. 34; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 192. 329 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Dolinar, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, str. 193; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, str. 178–181. 84 Jure Volčjak župniji Spodnja Idrija in Nova Oselica, v goriški arhidiakonat pa župnija Zgor- nja Idrija, ki je bila nekdaj del tolminskega arhidiakonata.330 4.2 Župnije, vikariati Nadškof Attems je v relaciji Ad limina leta 1754 poročal, da v nadškofiji deluje 248 župnij,331 152 kuratnih vikariatov,332 drugih cerkva je bilo 2.413, med oratoriji je bilo 43 javnih in 19 zasebnih.333 Župnije so bile velike tako po površini kot tudi po številu vernikov. Ker župniki niso mogli sami skrbeti za tako velike skupnosti, so običajno imeli vsaj enega ali dva duhovnika za pomoč v dušnem pastirstvu. Župnije s 5.000 do 6.000 župljani so po Attemsovih navedbah imele na voljo od šest do osem duhovnikov, župnija Vipava s 13.000 župljani, ki je obsegala celotno Vipavsko dolino, pa kar 24 kuratnih duhovnikov.334 Že z današnjega stališča so bile župnije prevelike za uspešno dušno pastirstvo. Tega se je zavedal tudi nadškof Attems (prav tako dunajski dvor), zato se je nagi- bal k ustanovitvi večjega števila vikariatov in duhovnij, da bi na ta način cerkev približal vernikom, duhovniki pa bi lažje opravljali zaupane jim naloge (poučeva- nje kateheze, pridiganje, spovedovanje, skrb za bolnike in umirajoče ipd.). Po R. Kušeju ima patronat korenine v t. i. germanski dobi cerkvenega pra- va, v okviru katerega je bila lastniška cerkev temelj vse cerkvene organizacije. Za lastniške cerkve je bil značilen prevladujoči vpliv laikov, natančneje lastni- kov zemljiških gospostev, na cerkvene zadeve. Ti so cerkve zidali, opremljali in vzdrževali ter tudi nastavljali duhovnike po svoji presoji. Patronat se je razvil iz nekdanje lastninske pravice pri lastniških cerkvah in beneficijih.335 330 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19. Ker so bile navedene župnije sestavni del dekanatov, ki sta imela sedež zunaj Kranjske, njihovih podatkov nismo vključili v podrobnejšo analizo pričujoče monografije. 331 Zakonik cerkvenega prava določa, da je župnija trajno ustanovljena skupnost vernikov v cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju. »Paroecia est certa communitas christifidelium in Ecclesia particulari stabiliter constituta, cuius cura pastoralis, sub auctoritate Episcopi dioecesani, committitur parocho, qua proprio eiusdem pastori«. Prim. Zakonik cerkvenega prava = Codex iuris canonici, Ljubljana 1983, str. 239, kan. 515 §1 (dalje: Zakonik cerkvenega prava); http://www.vatican.va/archive/cod-iuris-canonici/cic_index_lt.html (zapis z dne 9. 3. 2013). 332 V okviru velikih župnij so delovale posebne pastoralne enote. Bile so različno poimenovane: vikariati, ekspoziture, »stare« ka- planije ali pa lokalne kaplanije. Kot razlaga M. Ambrožič, je šlo »za skupnosti vernikov, ki so bile oddaljene od župnijskega središča in so zato uživale pastoralno avtonomijo. Lokalni kaplan, ki je vodil lokalno kaplanijo, je opravljal celotno pastoralno delo, matične knjige pa je še vedno vodil župnik. Ekspozit, ki je vodil ekspozituro, je bil kakor pravi župnik in je lahko vodil matične knjige, ki pa jih je ob koncu leta moral s podpisom overoviti župnik. Od časov Jožefa II. je bilo za ekspoziture predvideno, da naj bi postale nove župnije, vendar pa jim je še kaj manjkalo; npr. beneficij (ustrezna nadarbina), minimalno število vernikov. Vikar, ki je vodil vikariat, je bil od župnika neodvisen in je lahko sam vodil matične knjige. Lokalni kaplani, ekspoziti in vikarji so običajno imeli lastno gospodarstvo.« Prim. Matjaž Ambrožič, Hišni kaplani – sacelani – v graščini Tuštanj in Lichtenbergovi beneficiati na Vrhpoljah pri Moravčah, v: Kronika 57 (2009), št. 2, str. 389–390, op. 47 (dalje: Ambrožič, Hišni kaplani). 333 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 3v. 334 Prav tam, str. 9r. 335 Patron je imel pravico predlagati osebo na mesto, ki je bilo pod njegovim patronatom (beneficium), potrditev (collatio officii) pa je bila v pristojnosti cerkvene oblasti, navadno krajevnega škofa. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 85 Tu je treba opozoriti na dve vrsti patronatov, javnega in zasebnega. Pravico do izvrševanja prvega je imel vladar oziroma v njegovem imenu deželna vlada (na Kranjskem so bili to v obravnavanem času deželnoknežji patronati), preo- stale patronate pa prištevamo k zasebnim. Zasebne patronate in s tem povezane pravice do podeljevanja služb klerikom (podeljevanje župnij in kuratnih bene- ficijev ter njihov odnos do cerkva, beneficijev in mašnih ustanov) je v obravna- vanem času urejala odredba, izdana 27. maja 1752. Leta 1765 pa je bila v zvezi s tem na Štajerskem objavljena normalija, ki je od 27. julija 1765 veljala tudi na območju Kranjske.336 Patronova najpomembnejša pravica je bila predlaganje kandidata na vsako izpraznjeno mesto pri patronatni cerkvi ali beneficiju (ius praesentandi). Kleri- škemu patronu je škof poslal seznam treh kandidatov, za katere je na podlagi konkurznega razpisa337 menil, da so najprimernejši. Podobno se je dogajalo tudi pri javnih patronatih. Nekoliko drugačen postopek pa je bil pri laiških patro- nih. Ti so od škofa prejeli seznam vseh kandidatov za razpisano mesto, ki so izpolnjevali pogoje (govorimo o t. i. kvalifikacijski tabeli), izbrali pa so enega po svoji presoji. Prezentacija primernega kandidata krajevnemu škofu je morala biti opravljena v šestih tednih.338 Patron je imel pravico do preživnine (alimentatio), če ni bil sam kriv, da se je znašel v revščini. To je veljalo tudi, če se je odpovedal patronatskim pravicam v korist cerkve ali pa, če renta, ki si jo je izgovoril ob ustanovitvi patronata, ni bila dovolj visoka. Patronom so pripadale tudi nekatere častne pravice. Kot pi- šeta R. Kušej in M. Ambrožič, so v patronatni cerkvi imeli pravico do svojega grba ali ustreznega znaka svoje rodbine. Pri procesijah in pogrebih so imeli prednost v sprevodu pred ostalimi verniki (laiki). V cerkvi so lahko imeli svoj sedež, a je moral stati zunaj prezbiterija in ni smel imeti baldahina. Ob smrti so imeli pravico do zvonjenja v cerkvi, slovesnega bogoslužja in pokopa.339 Pa- tronom so pripadale tudi nekatere pravice ob slovesnostih ob pomembnejših rodbinskih dogodkih patrona.340 Poleg pravic je imel patron tudi dolžnosti. Najpomembnejša je bila nad- zor nad upravljanjem cerkvenega premoženja. Druga zelo pomembna dolžnost je bila gradbena obveznost, in sicer v zvezi z morebitnimi popravili cerkva ali 336 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 645; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 645 (3. avgust 1765, Ljubljana). 337 Gre za razpis prostega mesta po smrti, odstavitvi ali premestitvi duhovnika, na katerega so se prijavili kleriki, ki so izpolnjevali razpisane pogoje. Prim. Matjaž Ambrožič, Patronatne pravice in obveznosti gospostva Grmače, v: Kronika 59 (2011), št. 3, str. 526, op. 3 (dalje: Ambrožič, Patronatne pravice); Matjaž Ambrožič, Patronatno pravo in jožefinski patronati kranjskega verskega sklada, v: Bogoslovni vestnik 72 (2012), št. 1, str. 73 (dalje: Ambrožič, Patronatno pravo). 338 Kušej, Cerkveno pravo, str. 140 sl.; Ambrožič, Patronatne pravice, str. 526; Ambrožič, Patronatno pravo, str. 74. 339 Kušej, Cerkveno pravo, str. 144; Ambrožič, Patronatne pravice, str. 526; Ambrožič, Patronatno pravo, str. 74. Oba avtorja sta podat- ke črpala iz Zakonika cerkvenega prava iz leta 1917. 340 Kušej, Cerkveno pravo, str. 144. 86 Jure Volčjak drugih cerkvenih poslopij oziroma potrebnimi gradbenimi deli pri razpada- jočih cerkvah. Če je patronat izviral iz dotacije, so bili patroni dolžni povečati dotacijo – v primeru, da se je dotacija tako skrčila, da ni več mogla pokrivati izdatkov za bogoslužje in vzdrževanje klerika. Dodatnih stroškov pa jim ni bilo treba pokrivati, npr. če so se stroški povečali ali pa v primeru povečanja cerkve, če se je povečalo število prebivalstva.341 Na Kranjskem so bili najmočnejši patroni cerkvene ustanove. Zlasti v sre- dnjem veku, od 12. stoletja naprej, je bila namreč navada, da so samostanom, ki so zašli v finančne težave, inkorporirali župnije in njihove dohodke, da bi se na ta način izvili iz finančnih zagat. Dejanski župnik (parochus actualis) je na ta način postal predstojnik samostana, župnijo pa je v njegovem imenu upravljal vikar (vicarius perpetuus). Samostanu je moral za ta namen oddajati predpisano letno dajatev. To je seveda ničkolikokrat povzročilo spore.342 Daleč najpomembnejši patron na Kranjskem je bil cistercijanski samostan Stična, saj je imel patronat nad več kot 30 župnijami in vikariati,343 pri tem pa niso upoštevani župnije in vikariati, ki so imeli sedež na ozemlju Štajerske. Sle- dil mu je kolegiatni kapitelj v Novem mestu s 14 patronati. Preostala dva moška samostana sta imela znatno manjše število patronatov, cistercijanski samostan Kostanjevica šest,344 kartuzija Bistra pa pet. Zelo pomemben je bil nemški vi- teški red, ki je obvladoval celotno Belo krajino. Patronatsko pravico je izvajal nad petimi belokranjskimi župnijami.345 Eno samo župnijo, Komendo na Go- renjskem, je »nadzoroval« malteški viteški red. Pomembno vlogo je igral tudi ženski dominikanski samostan v Velesovem, ki je imel patronatsko pravico nad tremi župnijami. Pri laiških patronatih bi pričakovali, da je bil najpomembnejši patron de- želni knez, vendar to ne drži. Deželni knez je imel patronatske pravice le v 11 žu- pnijah oziroma vikariatih. Najpomembnejši so bili knezi Auerspergi s patrona- tom nad 14 župnijami/vikariati, enako kot novomeški kolegiatni kapitelj. Drugi laiški patroni so večinoma imeli samo po en patronat (npr. grof Auersperg, grof Gallenberg, grof Lichtenberg, baron Apfaltrer, baron Mordax). Patronatsko pravico na Kranjskem so izvajali tudi nekateri kleriki. Od škofov omenimo najprej freisinškega škofa, saj je patronatsko pravico izvajal nad petimi župnijami obsežnega loškega gospostva v Selški in Poljanski dolini 341 Kušej, Cerkveno pravo, str. 144–145; Ambrožič, Patronatne pravice, str. 526; Ambrožič, Patronatno pravo, str. 74. O ravnanju patrona v zadnjem primeru v župniji Polšnik glej Ambrožič, Patronatne pravice, zlasti str. 535–543. 342 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 31. 343 Natančno število pri posameznih imetnikih patronatske pravice za zdaj še ni znano, večinoma zaradi slabo ohranjenega gradiva in neobdelane teme v preteklosti. 344 Patronatsko pravico nad župnijo Žumberk je kostanjeviški samostan izvajal izmenično s karlovškim generalatom. Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 31. 345 Več glej Ambrožič, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine, str. 647–674. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 87 gorenjskega arhidiakonata. Ljubljanski škof je »držal roko« nad župnijo Kamnik in je bil v tem pogledu pravi »siromak«. Zanemariti ne moremo niti posame- znih župnikov, ki so prav tako imeli patronatske pravice, največkrat v na novo nastalih vikariatih. Prvo mesto gre kamniškemu župniku, saj je obvladoval oze- mlje Tuhinjske doline in del južno od Kamnika. Patronatske pravice je izvajal nad petimi vikariati (Nevlje, Rova, Šmartno v Tuhinju, Špitalič, Zgornji Tuhinj). Za njim je bil župnik v Poljanah nad Škofjo Loko, ki je imel patronat nad štiri- mi vikariati, tretje mesto pa je zasedal župnik v Selcih, ki je kot patron skrbel za tri vikariate. Drugi so imeli patronat le nad enim vikariatom (npr. župnik v Krškem, v Dobrepolju).346 V opisanih primerih je imela patronatsko pravico samo ena oseba, v žu- pniji Mokronog pa sta jo izvajala dva upravičenca: trg Mokronog in gospostvo Mokronog. Ker pa so se interesi obeh »predlagateljev« velikokrat križali, so ne- nehno nastajali spori in medsebojna obtoževanja. V arhivskih virih se nam je ohranilo kar nekaj teh primerov.347 Pri ustanavljanju novih vikariatov je nadškof Attems pravice patronov ve- likokrat preprosto zanemaril. V ospredje je postavil potrebe vernikov, kar se je kratkoročno ničkolikokrat izkazalo za slabo. Ker zakonodaje ni upošteval, so pritožbe odvetnikov (največkrat knez Auersperg) deželni oblasti v Ljubljani kar deževale.348 V večini primerov je bila Attemsova odločitev če že ne preklicana, pa vsaj začasno ustavljena. Potem je bilo na vrsti imenovanje komisij, te pa so morale natančno preučiti razmere na terenu. V nadaljevanju so se nato začeli dolgotrajni dogovori med deželno oblastjo, nadškofom in patroni. Skrb patro- nov lahko razumemo, saj so se bali morebitnih povečanj stroškov in zmanjšanja dohodkov, ki bi lahko nastali po določenih cerkvenoupravnih spremembah. Da bi se takim sporom izognili, je ljubljanska Reprezentanca in komora nadško- fu naročila, naj ji sporoči morebitne načrte za ustanovitev vikariatov oziroma duhovnij, imena nasprotnikov in vzroke za nasprotovanje.349 Dejansko je šlo za ponovitev dvorne resolucije iz leta 1755, ko je nadškof na podoben način, kot je 346 Pregled je narejen na podlagi vizitacijskih zapisnikov nadškofa Attemsa za ozemlje Kranjske, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Go- rici, in arhivskega gradiva, ki ga hranita Nadškofijski arhiv Ljubljana in Arhiv Republike Slovenije. Signature gradiva so navedene v poglavju Viri. 347 Volčjak, Župnija Mokronog. Glej tudi: SI KANM, šk. 22, f. 29/B, št. 5 (1721 marec 7., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 331: novomeški prošt Marotti izda grofu Reissigu potrdilo, da ima kot mokronoški gospod skupaj z mokro- noško občino pravico prezentirati župnika v Mokronogu. 348 SI KANM, šk. 22, f. 29/B, št. 4 (1729 marec 5., Ljubljana): novomeški prošt Marotti se pritožuje grofu Reissigu, lastniku mokrono- škega gospostva in imetniku prezentacijske pravice, ker je v Mokronogu samovoljno nastavil novega župnika Vincenca Mlakarja in zahteval celo njegov reverz. Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 331; SI KANM, šk. 22, f. 29/B, št. 20 <1> (1752): pismo Marije Ane Formentini novomeškemu proštu Antonu Gotardu baronu Erbergu, v katerem se pritožuje nad mokronoškim trškim svetom, ker si jemlje pravico, da prezentira župnika. Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 332. 349 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 213; Rescripta 1762, b. 8, št. 213 (12. september 1762, Dunaj). 88 Jure Volčjak opisano v nadaljevanju, ustanovil vikariata na območju župnij Ribnica in Blo- ke. Resolucija je določala, da je ustanovitev novih vikariatov brez predhodne pridobitve dvornega soglasja in seznanitve deželnih oblasti, kot tudi vsakršno vmešavanje v svetne pravice (temporalia) strogo prepovedano.350 Tako je npr. leta 1765 Henrik knez Auersperg protestiral, ker je nadškof ustanovil vikariat v Grčaricah in za prvega vikarja imenoval Antona Jurija Vali- ča. Kranjsko deželno glavarstvo ga je nazadnje potrdilo, čeprav je prezentacijska pravica pripadala knezu Auerspergu. Ta se je skliceval na stari privilegij cesarja Leopolda I. (Leopoldinischen donations brief), ki je njegovi družini v kočevski grofiji podelil prezentacijsko pravico nad vsemi župnijami, njihovimi podru- žnicami in inkorporiranimi beneficiji.351 V ozadju spora pa ni bil glavni problem kršitev prezentacijske pravice, temveč finančne obveznosti podložnikov do župnika. Nadškof je namreč nove- mu vikarju (kuratu) določil dohodke (bero, štolnino352 in miloščino), na ta na- čin pa so se zato zmanjšali prihodki župnika v Kočevski Reki. Knez Auersperg je zato zahteval preklic nadškofovega dekreta, da bi župnik v Kočevski Reki lahko še naprej užival župnijske dohodke oziroma pravice v celoti. Reprezen- tanca in komora v Ljubljani je ugotovila, da je bila sicer res kršena omenjena resolucija iz leta 1755, vendar je deloma pritrdila tudi nadškofu, ki je vikariat ustanovil v skrbi za dušni blagor vernikov. Po drugi strani pa Reprezentanca in komora nadškofovi skrbi za blagor vernikov ni pripisala tolikšnega pomena kot zmanjšanju dohodkov župnika. Ugotovila je, da nova razporeditev prihodkov ne bo zadostovala ne župniku ne vikarju. Opozorila je še na podoben primer v Ribnici, kjer je bilo že več kot pol leta izpraznjeno mesto župnika. Kljub ustre- znim dohodkom (obwollen sie noch die ganze einkünffte hat) namreč ni priva- bilo ustreznega kandidata. Glede na hude čase in revne podložnike ni bilo moč pričakovati, da se bodo kandidati pojavili, če se jim še ti dohodki zmanjšajo. Reprezentanca in komora je zato nadškofu naročila odpravo dekreta o ustano- vitvi vikariata.353 Podobnih sporov je bilo še več, večina pa je bila rešenih na podoben način – kot je bilo že večkrat omenjeno, je bil potreben dogovor obeh strani. Od obeh opisanih primerov se je spor uspešno razpletel z ustanovitvijo samo v prime- ru vikariata Grčarice konec leta 1765, pri čemer je bil zavrnjen prenos sedeža 350 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 237; Rescripta 1762, b. 8, št. 237 (31. oktober 1762, Ljubljana). 351 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 686; Rescripta 1766 (1765), b. 13 al 1o, št. 686 (19. november 1765, Dunaj), SI AS 7, šk. 244, 245 (Eccl. M-3-1, Eccl. M-3-2). Za podrobnejše podatke iz fonda SI AS 7 se zahvaljujem kolegici dr. Lilijani Žnidaršič Golec. 352 Štolnina je pristojbina za prejem zakramentov in nekaterih drugih cerkvenih opravil. 353 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 237; Rescripta 1762, b. 8, št. 237 (31. oktober 1762, Ljubljana). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 89 vikariata iz Grčaric v Gotenico.354 Ker pa v Grčaricah za vikarja še ni obstajalo primerno bivališče (pa tudi cerkev še ni bila ustrezna), je vikar začasno bival v Gotenici.355 4.3 Ustanavljanje novih dušnopastirskih postojank Predjožefinske župnije so bile zelo obširne, zato so verniki imeli velikokrat težave z dostopom do svoje župnijske cerkve. To je bilo še posebej problema- tično ob krstih v zimskem času, ko so otroke nosili krščevat v sosednje, bližnje župnije, ob pokopih, ko duhovnik zaradi snega ni mogel priti do umrlega,356 pa tudi v velikonočnem času, ko so bili verniki dolžni priti na velikonočno spraše- vanje v domačo farno cerkev. Verniki so se ob Attemsovih vizitacijah velikokrat pritoževali nad omenjenimi in podobnimi težavami. Ob teh priložnostih so prosili nadškofa za stalnega duhovnika pri določeni cerkvi, za prefaranje sosesk v drugo župnijo357 ipd. Nadškof (in tudi svetna oblast) je bil tem pobudam in tudi ustanavljanju novih dušnopastirskih postojank precej naklonjen. V večini primerov je bila ustanovitev novega vikariata utemeljena z večjo skrbjo za božjo slavo in zveličanjem duš vernikov, ki so bile zaradi različnih vzrokov izpostavljene številnim nevarnostim. Seveda je bilo treba v vseh pri- merih najprej rešiti vprašanje financiranja nove ustanove; treba je bilo razjasniti dohodke novih vikarjev, razmerje do matične župnije in župnika, zagotoviti ustrezno stanovanje novemu vikarju ipd. Rečemo lahko, da ovir za ustanovitev posameznega vikariata praktično ni bilo več, ko je bilo rešeno finančno vpraša- nje (preskrba duhovnika, odnos do patrona). Cesarica Marija Terezija je nadškofu Attemsu leta 1768 kot pomoč pri usta- navljanju dušnopastirskih postojank namenila kar 8.000 goldinarjev za ustano- vitev dveh do treh vikariatov, lahko pa tudi več. Sredstva je Attems lahko pora- bil po svoji presoji za tisto, kar je bilo najbolj potrebno. Kot je mogoče razbrati iz virov, je nadškof dodeljeno pomoč sprva nameraval uporabiti v tolminskem arhidiakonatu, kasneje pa se je odločil za pet različnih cerkva, ki so imele svoj sedež na ozemlju od Štajerske prek Kranjske do Goriške.358 354 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 709; Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 709 (28. januar 1766, Ljubljana). 355 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 976; Rescripta 1768, b. 16, št. 976 (17. marec 1768, Ljubljana). Proces ustanovitve vikariata je bil kar naporen, zlasti še zaradi nasprotovanja župnika iz Kočevske Reke. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 341; Rescripta 1763, b. 9, št. 341 (18. julij 1763, Ljubljana). 356 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 80. 357 Kot enega od številnih primerov lahko navedemo vprašanje priključitve cerkve sv. Urha na Slančjem Vrhu skupaj z vasjo župniji sv. Trojice (Tržišče). Glej: SI NŠAL/KANM, šk. 7, f. 23/E, št. 8 <7> (1763, s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 319. 358 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1020; Rescripta 1768, b. 16, št. 1020 (12. avgust 1768, Dunaj). 90 Jure Volčjak Po drugi strani lahko hkrati opazimo težnjo države po zmanjševanju šte- vila cerkva. Leta 1766 je tako koroška Reprezentanca in komora sporočila nad- škofu, da je bil sprejet odlok, ki je določal opustitev vseh tistih cerkva, v katerih se je v vsem letu opravila samo ena maša.359 Na Kranjskem je bilo v obravnavanem času ustanovljenih precej vikariatov oziroma duhovnij.360 Nekaj teh se je pozneje popolnoma osamosvojilo, večina ob preureditvi župnijskih meja leta 1787, nekaj predlogov za ustanovitev pa je ostalo le »na papirju«. Za ponazoritev bomo predstavili dogajanje ob prizade- vanju za ustanovitev vikariata v Šentjakobu ob Savi. Pri tem velja opozoriti, da tudi ozadja v drugih primerih želenih ustanovitev niso nič manj zanimiva.361 Prizadevanja za ustanovitev vikariata v Šentjakobu ob Savi so se začela že leta 1753, ko so štiri vasi: Šentjakob, Nadgorica, Dragomelj in Pšata prosile go- riškega nadškofa Attemsa za obnovitev nekdanjega Schifferjevega beneficija pri cerkvi sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi, da bi beneficiat lahko zopet oskrboval vernike v navedenih vaseh s potrebnimi svetimi zakramenti. Omenjene soseske so v prošnji zapisale, da so beneficiata vzdrževale vse štiri vasi, tako da je imel zagotovljeno bivališče in potrebno opremo. Po odhodu beneficiata so dohodke prenesli na župnijo Mengeš, s tem pa so naredili veliko škodo dušnim potrebam vernikov navedenih vasi: številni otroci niso prejeli krsta, drugi pa ne spovedi in obhajila. Omenjene soseske so v pismu nadškofu zapisale, da je župnijska cerkev v Mengšu od njih oddaljena dve uri in pol hoda. Za podeljevanje posle- dnjih zakramentov je bilo treba plačevati kar nekaj denarja, zato je precej revnih umrlo, ne da bi jih prejelo. Zato je mengeška župnija pri cerkvi v Šentjakobu uvedla maševanje in pridigo enkrat v četrtletju (alle quartal), to pa se je pozneje spremenilo, tako da sta bili v letu samo dve maši (enkrat na pol leta, v postu in v adventu). Prav tako je ugasnilo poučevanje otrok, katehezo je moral prevzeti po en moški iz vsake od navedenih vasi. Soseske so zato nadškofa prosile, naj za večjo božjo slavo ponovno vzpostavi beneficij pri cerkvi sv. Jakoba.362 Omenjene vasi so se na nadškofa obrnile brez vednosti mengeškega župnika Karla Wolfganga Schifferja pl. Schiffersteina.363 Prošnjo so ponovili tudi 359 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 791; Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 791 (30. oktober 1766, Celovec). 360 V poročilu Ad limina leta 1759 je nadškof zapisal, da je do tega leta v celotni nadškofiji ustanovil 19 vikariatov. Glej: VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, str. 24r. 361 Lilijana Žnidaršič Golec, Od prve omembe cerkve leta 1526 do ustanovitve vikariata leta 1764, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopet- deset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2013, str. 107 sl. (dalje: Žnidaršič Golec, Od prve omembe); France Martin Dolinar, Župnijski vikariat Črnuče 1764–1862, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2013, str. 111 (dalje: Dolinar, Župnijski vikariat Črnuče). 362 SI NŠAL, Škofijski arhiv Ljubljana/Župnijski arhiv (ŠAL/ŽA), Komenda, Spisi, šk. 4, fasc. I/26, št. 1 (s. d. [1753]). 363 Prav tam, št. 2/1 (17. maj 1754, Gorica). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 91 v naslednjem letu.364 Sam nadškof Attems je 28. marca 1755 pisal komendskemu župniku Petru Pavlu Glavarju, prihodnjemu sokomisarju pri ustanavljanju šen- tjakobskega vikariata, in izrazil željo, da bi bil načrt, ustanovitev novega vikari- ata, uspešno speljan do konca.365 14. aprila 1755 je nadškofu Attemsu poslal pismo komendski župnik Peter Pavel Glavar. V njem ugotavlja, da v Šentjakobu ne obstaja beneficiatna hiša s potrebno opremo, temveč le hišica (domuncula) ob pokopališču z eno sobo, ki je bila pred 40 leti zgrajena za kaščo soseski (ok. 1715), v njej pa naj bi prenoče- vali mengeški kaplani, kadar bi imeli v šentjakobski cerkvi božjo službo. V sobi je stala borna postelja, na stenah pa je viselo nekaj slik. O oddaljenosti šentja- kobske cerkve od župnijske cerkve v Mengšu Glavar navaja, da človek na konju do nje potrebuje uro in pol. Poleg tega na drugi strani mosta čez reko Savo stoji cerkev sv. Simona in Jude na Črnučah, kjer ob praznikih in nedeljah redno po- teka božja služba, oddaljena pa je samo pol ure od Šentjakoba. Glede umiranja ljudi brez prejetih zakramentov zaradi pomanjkanja denarja Glavar piše, da naj bi tako umrla samo neka ženska, pa še ta zato, ker kurat o tem ni bil obveščen. Soseska je bila vedno »podložna« mengeškemu župniku, v Šentjakobu pa v pre- teklosti (nadškof je imel podatke od 15. stoletja naprej) nikoli ni obstajal vika- riat. V rojstnih in mrliških matičnih knjigah je mogoče videti, da so za sosesko vedno skrbeli mengeški kaplani. Glavar je na podlagi teh ugotovitev sklenil, da ustanovitev vikariata zaradi pomanjkanja dohodkov zaenkrat ni mogoča, saj mora mengeški župnik skrbeti tudi za pokojnino kanonika Schifferjevega kano- nikata v ljubljanski stolnici, ki je znašala 600 goldinarjev letno.366 Nadškof je odgovoril čez 14 dni, 28. aprila 1755. V pismu se je Glavarju za- hvalil za opravljeno nalogo in povzel Glavarjevo ugotovitev, da pogoji za usta- novitev vikariata niso izpolnjeni.367 Že pred tem, 14. aprila 1755, je mengeškemu župniku Karlu Wolfgangu Schifferju pl. Schiffersteinu pisal tudi stiški opat in pristojni arhidiakon Viljem Kovačič (1734–1764). Ukazal mu je, naj v Šentjakobu naseli enega od mengeških kaplanov, kjer bo skrbel za vernike omenjenih sosesk, poskrbi pa naj tudi, da se bo šentjakobska cerkev opremila s krstno vodo, svetimi olji in tabernakljem.368 Očitno je sledil Attemsovi želji, da se v Šentjakobu ustanovi vikariat. Temu pa je odločno nasprotoval mengeški patron Jožef Anton Schiffer pl. Schifferstein, 364 Prav tam, št. 2/2 (17. maj 1754, Gorica). 365 Prav tam, št. 2 (28. marec 1755, Gorica). 366 Prav tam, št. 2/3 (14. april 1755). 367 Prav tam, št. 2/4 (28. april 1755). 368 Prav tam, št. 2/5 (12. april 1755). 92 Jure Volčjak prošt v avstrijskem Addonu in ljubljanski stolni kanonik (1736–1756).369 V pi- smu 4. maja 1755 je prosil cesarico, naj razveljavi dekret stiškega opata z 12. apri- la, goriškemu nadškofu pa naročil preudarnost pri nadaljnjem delu.370 Predložil je prepis kupne listine mengeške župnije, ki jo je Karel Jožef Schiffer pl. Schiffer- stein kupil od stiškega samostana za ljubljansko škofijo in s katerimi dohodki je leta 1733 ustanovil t. i. Schifferjev kanonikat.371 10. maja 1755 so cesarici pisali tudi podložniki navedenih štirih sosesk. S pismom so ji želeli predstaviti zgodovino dogajanja pri šentjakobski cerkvi, zlasti, po njihovem, pred leti ustanovljenem beneficiju (čeprav ga dejansko ni bilo!). V pismu so bile predstavljene že znane stvari, izvemo pa, da je v štirih soseskah skupaj živelo 987 vernikov.372 13. maja 1755 je cesarici kot odgovor na pismo Jožefa Antona Schifferja pl. Schiffersteina pisal tudi goriški nadškof. Attems naj bi namreč kljub vsem pomislekom 9. maja 1755 izdal dekret o ustanovitvi šentjakobskega vikariata. Čeprav naj bi prošt Schiffer v svojem pismu ustanovitev vikariata prikazal kot nepotrebno, pa je Attems poudaril usmiljenje Vsemogočnega, ki je do sedaj edini skrbel za oddaljene duše vernikov. Izpostavil je možnost nastavitve kura- ta, ki bi v zimskem času skrbel za vernike navedenih vasi.373 Jožef Anton Schiffer pl. Schifferstein, ki je imel patronat nad župnijo Men- geš, je zdaj določil pogoje za ustanovitev vikariata. Reprezentanca in komora v Ljubljani je glede na razmere predlagala ohranitev statusa quo.374 Mengeškemu župniku je bilo posebej ukazano, da je navodilo stiškega opata in arhidiakona Kovačiča nično.375 22. maja 1755 je Reprezentanca in komora v dopisu nadškofu omenjala nje- gove besede, da ustanovitev vikariata narekuje siceršnja neprecenljiva škoda, ki se godi dušam vernikov. Zato je predlagala dogovor med vpletenimi, med sabo, patronom in mengeškim župnikom, ter predlagala ustanovitev komisije, 369 Matjaž Ambrožič, Prošti, dekani in kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja, v: Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707 (ur. Metod Benedik), Ljubljana-Celje 2008, str. 85 (dalje: Ambrožič, Prošti, dekani in kanoniki); Stane Stražar, Mengeš in Trzin skozi čas, Mengeš-Tržin 1993, str. 181 sl. (dalje: Stražar, Mengeš in Trzin skozi čas). 370 SI NŠAL, ŠAL/ŽA, Komenda, Spisi, šk. 4, fasc. I/26, št. 2/6 (4. maj 1755). 371 Prav tam, št. 2/7 (12. oktober 1733); SI NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana (KAL), fasc. 16/15; Matjaž Ambrožič, Ustanovitev za- sebnih kanonikatov ljubljanskega stolnega kapitlja, v: Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707 (ur. Metod Benedik), Ljubljana-Celje 2008, str. 48–84, zlasti str. 70–73; Lilijana Žnidaršič Golec, Kapiteljski arhiv Ljubljana: inventar fonda. Zv. 1: fasc. 1–60 (Priročniki/ Nadškofijski arhiv Ljubljana; 3), Ljubljana 2006, str. 81. 372 SI NŠAL, ŠAL/ŽA, Komenda, Spisi, šk. 4, fasc. I/26, št. 2/8 (10. maj 1755). 373 Prav tam, št. 2/9 (11. maj 1755). 374 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 440; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 440, str. 84 (9. maj 1755, Ljubljana); SI AS 6, XX, šk. 58, št. 10 (9. maj 1755, Ljubljana). 375 SI AS 6, XX, šk. 58, št. 10 (9. maj 1755, Ljubljana). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 93 ki bi jo sestavljala gorenjski okrožni glavar in drugi, ki bi ga imenoval nadškof. Predlagano je bilo, da bi se komisija sestala že 27. maja 1755.376 29. maja 1755 je gorenjski okrožni glavar Anton Janez Nepomuk baron Ta- ufferer sklical vaščane štirih omenjenih sosesk, kjer so govorili o nasprotovanju patrona ustanovitvi šentjakobskega vikariata in dekretu goriškega nadškofa At- temsa, ki je zahteval ustanovitev vikariata.377 Že naslednji dan, 30. maja 1755, je goriški generalni vikar Peter Adam Zupančič378 pisal komendskemu župniku Glavarju; Attems ga je namreč ime- noval za sokomisarja pri ustanavljanju šentjakobskega vikariata. Pisal mu je o potrebnih opravilih, še posebej o čimprejšnji zagotovitvi zadostne kongrue za novega vikarja, podelitvi patronatske pravice mengeškemu župniku, preskrbi cerkve s potrebnim za podeljevanje zakramentov, o cerkveni opremi, ki jo je morala zagotoviti soseska, ter ureditvi dušnega pastirstva novega vikarja v od- nosu do mengeškega župnika.379 2. junija 1755 je ljubljanska Reprezentanca in komora poslala odredbo okro- žnemu glavarju Tauffererju, v kateri mu je sporočila, da je goriški nadškof At- tems komendskega župnika Glavarja zaradi njegove vneme in modrosti (eyffer und klugheit) imenoval za sokomisarja, da bosta tako Taufferer in Glavar lahko preiskala okoliščine in možnosti za ustanovitev šentjakobskega vikariata.380 5. decembra 1755 je nadškof Attems mengeškemu kaplanu Mateju Novaku ukazal, naj se v osmih dneh preseli v Šentjakob in naj tam ostane do konca ve- likonočnih spovedi. Skrbel naj bi za pet (!) sosesk (razen za poroke, ki se bodo morale še naprej opravljati v župnijski cerkvi v Mengšu).381 Okrožni glavar Taufferer je zahtevano poročilo Reprezentanci in komori poslal 13. septembra 1756. V njem je podrobno predstavil zgodovino »proble- ma« in vse dokumentiral s prilogami, med drugim tudi s poročili gospostev, ki so imela podložnike v prej navedenih štirih soseskah. Gosposke (razen samo- stana Mekinje) ustanovitvi vikariata niso nasprotovale, so pa poudarile, da se ne strinjajo s povečanjem bere (kolekture) od običajne. Poročilo ugotavlja, da pri cerkvi sv. Jakoba nikoli nista obstajala beneficij ali beneficiatna hiša, kot je bilo predstavljeno cesarici in nadškofu. Najbolj oddaljena soseska je, piše v poročilu, od župnijske cerkve v Mengšu oddaljena le uro in četrt normalne hoje. Sedanja cerkev sv. Jakoba lahko sprejme le 600 vernikov. Omenjene štiri soseske vikarju 376 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 446; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 446, str. 101r–101v (22. maj 1755, Ljubljana); SI AS 6, XX, šk. 58, št. 10 (22. maj 1755, Ljubljana). 377 SI NŠAL, ŠAL/ŽA, Komenda, Spisi, šk. 4, fasc. I/26, št. 2/10 (22. maj 1755). 378 Več o njem Alessio Stasi, Pietro Adamo Suppanzigh (1699–1780), vicario generale del primo arcivescovo di Gorizia, v: Oltre i confini, Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni (ur. Liliana Ferrari, Paolo Iancis), Gorizia 2013, str. 223–236. 379 SI NŠAL, ŠAL/ŽA, Komenda, Spisi, šk. 4, fasc. I/26, št. 2/11 (30. maj 1755). 380 Prav tam, št. 2/12 (2. junij 1755); SI AS 6, XX, šk. 58, št. 10 (30. maj 1755, Gorica; 2. junij 1755, Ljubljana). 381 SI NŠAL, ŠAL/ŽA, Komenda, Spisi, šk. 4, fasc. I/26, št. 2/13 (5. december 1755). 94 Jure Volčjak ne bi mogle zagotavljati več kot nujen znesek bere in štolnine. Piše tudi, da ustanovitvi nasprotujeta soseski Črnuče in Šentpavel; slednji odločno, Črnuče bi se strinjale le, če bi bil sedež vikariata na Črnučah.382 Če bi nadškof pri šentja- kobski cerkvi resnično postavil kaplana, naj bi se dohodki sosesk najprej stekali v Mengeš, od tam pa v Šentjakob. Komisija je po zaslišanju vernikov ugotovila, da je omembo beneficiatove hiše v prošnji nadškofu iz leta 1753 pisec prošnje verjetno vrinil sam (… ihr be- stellter diesen zusaz von selbsten müsse in das anbringen hineingemenget haben …). Obstajal je zgolj beneficij v mengeški župniji. Komisija se v poročilu spra- šuje, kako so lahko nastale razlike v navedbah oddaljenosti od župnijske cerkve (dve uri in pol in ura in pol). V nujnih primerih sta na voljo tudi župniji Dol pri Ljubljani in Ihan, ki sta oddaljeni dve uri. Ravno v navedenih soseskah je bilo v okviru mengeške župnije opravljenih največ pridig in dušnopastirskih dejav- nosti, to pa je v nasprotju z navajanjem sosesk. Ob praznikih in nedeljah bi v nujnih primerih verniki božjo besedo in pridigo lahko poslušali tudi v bližnjih župnijah (Dol pri Ljubljani, Ihan). Nikakršno izgovarjanje tako ni utemelje- no. Kar zadeva poučevanje otrok o osnovah verskih resnic, je mengeški kaplan deloval, kot piše v poročilu, v skladu z nadškofovimi navodili, ki določajo, da kateheza poteka v župnijskih cerkvah. Komisarja v poročilu ugotavljata, da je nekaj ljudi res umrlo brez duhovne oskrbe, vendar ne po krivdi duhovščine, temveč posameznikov, ki so duhovščino o stanju bolnikov prepozno obvestili. Komisarja zato ugotavljata, da je prošnja neutemeljena in zavajajoča. Ustano- vitev vikariata je nepotrebna, saj so bile duše vernikov tudi dotlej brez vikarja in niso bile ogrožene. Da pa ves trud za ustanovitev vikariata ne bi šel v nič, sta komisarja predlagala, da bi, če bi bil vikariat res ustanovljen, poskrbeli za nastanitev in ustrezne dohodke novega vikarja, a za to bi morale poskrbeti na- vedene soseske same. Te so sicer za bivališče vikarja ponudile 170 goldinarjev, to pa je odločno premalo. Treba je paziti, piše, da ne bi bilo podobnih težav kot pri ustanovitvi vikariata Sostro (ust. 1753) ali pa kdaj v prihodnosti. Vikarju v Sostrem so namreč soseske zgradile hišo brez oken in ustreznega tlaka. Enako velja tudi za dohodke, namenjene vzdrževanju cerkve, še posebej po morebitni ustanovitvi vikariata, ker bi cerkev postala premajhna, piše v poročilu, poveča- nje pa bi s seboj prineslo velikanske stroške. Ne nazadnje bi stroške povzročila tudi nakup potrebne cerkvene opreme, od kelihov, ciborija, do paramentov, in postavitev krstnega kamna itd.383 Kot je 7. oktobra 1756 nadškofu Attemsu poročala ljubljanska Reprezen- tanca in komora, je bilo že leto prej po preučitvi problema ugotovljeno, da 382 Žnidaršič Golec, Od prve omembe, zlasti str. 107–109. Na Črnučah je bil župnijski vikariat ustanovljen leta 1764. Več o tem Dolinar, Župnijski vikariat Črnuče, str. 111 sl. 383 SI AS 6, XX, šk. 58, št. 4 (13. september 1756, Ljubljana). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 95 ustanovitev vikariata ni tako nujna, največ težav pri načrtu pa je povzročilo po- manjkanje ustreznega kapitala. Zato se je nadškof odločil ustanovitev vikariata začasno ustaviti,384 je pa odločil, da za čas od adventa do konca zime (von advent an durch die gantze winterszeit) pri cerkvi sv. Jakoba za administratorja nastavi enega od mengeških kaplanov.385 21. oktobra 1756 je Reprezentanca in komora nadškofu Attemsu sporočila, da dovoljuje v zimskem času pri cerkvi sv. Jakoba nastaviti kaplana iz župnije Mengeš, vse dokler dokončno ne bo odločeno o ustanovitvi samostojnega vikariata.386 Dober mesec pozneje, 29. novembra, je okrožni glavar Taufferer poslal Re- prezentanci in komori poročilo s pritožbo mengeškega kaplana pri sv. Jakobu, Matevža Dornika. Nadškof mu je konec leta 1755 ukazal, naj konča večletno de- lovanje v vlogi kaplana v Mengšu in prevzame duhovno skrb za vernike novega vikariata pri sv. Jakobu. Dornik je potožil, da bi poleg kolekture moral dobiti po 17 krajcarjev na dan, a da jih od februarja dobiva samo po 16, pri tem pa se sose- ske upirajo plačevanju določenega zneska; strinjajo se le s plačevanjem običajne bere. Sam sedaj živi v pomanjkanju in brez pravega bivališča, zato bi se najraje vrnil na staro kaplansko mesto v Mengeš. 20. decembra 1756 se je Reprezentanca in komora zopet obrnila na nad- škofa Attemsa. Kaplana ni dovolila nastaviti, dokler ne bo odločeno o pritožbi. Attems je za kaplana sicer imenoval Matevža Dornika, o tem je Attems pisal tudi posebnemu komisarju, okrožnemu glavarju baronu Tauffererju. Za vzdr- ževanje dobiva kaplan 17 krajcarjev na dan, poleg tega pa zahteva tudi polovico bere, ki pripada obema mengeškima kaplanoma. To je bilo kaplanu zavrnjeno, ker ne biva pri župnijski cerkvi in ne opravlja nalog, ki so jih predpisali razni dobrotniki. Zato se je pritožil pri glavarju. Povečanju običajne bere so naspro- tovala tudi gospostva s podložniki v omenjenih soseskah.387 7. januarja 1757 je nadškof Attems dobil pismo, v katerem ga Reprezentan- ca in komora sprašuje, kje bo dobil dohodke za postavitev ustreznega bivališča za vikarja in njegove stalne prihodke.388 Gre za odgovor na Attemsovo pismo ce- sarici s 3. januarja 1757, v katerem je nadškof sicer zapisal, da zaradi pomanjka- nja dohodkov vikariata ne more ustanoviti, lahko pa bi ustanovil duhovnijo in tam nastavil katerega izmed mengeških kaplanov. Ker bi ta duhovnija delovala v 384 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 599; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 599, str. 495r–495v (7. oktober 1756, Ljubljana); SI AS 6, XX, šk. 58, št. 4 (7. oktober 1756, Ljubljana). 385 SI AS 6, XX, šk. 58, št. 4 (18. oktober 1756, Gorica). 386 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 602; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 602, str. 503 (21. oktober 1756, Ljubljana); SI AS 6, XX, šk. 58, št. 4 (21. oktober 1756, Ljubljana). 387 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 630; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 630, str. 569r–572v (20. december 1756, Ljubljana); SI AS 6, XX, šk. 58, št. 4 (20. december 1756, Ljubljana). 388 SI AS 6, XX, šk. 58, št. 26 (7. januar 1757, s. l.). 96 Jure Volčjak okviru mengeške župnije, bi lahko dohodke mengeških kaplanov prejemal tudi duhovnik, ki bi skrbel za duhovno oskrbo vernikov omenjenih sosesk.389 V maju 1757 je soseska kljub naštetim zadržkom začela graditi nov vikari- atni dom v Šentjakobu, saj se je stara stavba deloma porušila. Ker pa je soseska gradila brez ustreznega soglasja in dovoljenja, je bila izdana prepoved nadalje- vanja gradnje,390 na kar je okrožnega glavarja Tauffererja v začetku maja 1757 opozoril mengeški župnik. Taufferer je izvedel, da je bil gonilna sila graditve cerkovnik pri sv. Jakobu, Martin Skotin.391 Razmere so po prijavi postale zelo vroče; prišlo je celo do aretacije več podložnikov. Njihovo zaslišanje je potekalo 13. julija 1757 na ljubljanskem gra- du, obtoženi so bili sodelovanja pri podiranju zidov starega »vikariatnega« po- slopja v Šentjakobu. Eden izmed podložnikov, Jurij Sadergav, je na zaslišanju povedal, da se je soseska sv. Jakoba pod vodstvom cerkovnika sestala in dogo- vorila, da bodo del stare stavbe »vikariata« podrli, vzidali nova okna in vrata. Vsi podložniki (Andrej Vidmar, Gregor Južina oziroma Kopač, Luka Južina, Matija Skabane, Boštjan Verbovec, Martin Ude, Martin Rožič in Andrej Jerič) so trdili, da so mislili, da vse delajo po nadškofovem naročilu. Jerič je zatrdil, da je graditev sprožil cerkovnik, a o tem ni obvestil nadškofa. 23. novembra 1757 je okrožni glavar Taufferer Reprezentanci in komori poslal poročilo o šentjakobskem vikariatu, v katerem najdemo tudi poročilo o zaslišanju cerkovnika Martina Skotina. Ta je povedal, da so novo stavbo začeli graditi na ukaz nadškofa (solche verhaltungs befehl von dem erzpischoffen über- kommen). Staro stavbo so odkrili, da bi lahko pokrili novo, saj je bilo soseski povedano, da drugega mesta za graditev novega vikariatnega poslopja ne bodo dobili. Zidave pa kljub prepovedi niso želeli ustaviti, ker je bila nova stavba že skoraj dokončana, natančnega datuma prepovedi pa ni poznal.392 Zadnji dokument, ki je ohranjen, je dokument, nastal 27. julija 1758. Gre za pismo Reprezentance in komore mengeškemu župniku Mihaelu Evstahiju pl. Rasternu, naj poroča o zidavi in popravilu t. i. vikariatne hiše v Šentjakobu in nastalih stroških.393 Spori zaradi financiranja nove ustanove so se očitno vlekli vse do konca 80. let 18. stoletja, do preureditve župnijskih meja za Jožefa II. Šentjakob je kot 389 Prav tam, št. 26 (3. januar 1757, Gorica). 390 Prav tam, št. 26 (7. julij 1757, Ljubljana), št. 771 (18. julij 1757, Ljubljana). 391 Prav tam, št. 26 (13. julij 1757, Ljubljana). 392 Prav tam, št. 26 (23. november 1757, Ljubljana). 393 Prav tam, št. 74 (27. julij 1758, Ljubljana). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 97 samostojna duhovnija zaživel šele leta 1787,394 čeprav je mengeški župnik v na- črtih ni predlagal.395 Omeniti velja še nekaj primerov novih ustanov oziroma poskusov ustanovitev. Leta 1752 je nadškof Attems ustanovil vikariata Dole pri Litiji in Šentjanž v župniji Šentrupert na Dolenjskem396 ter Šentlambert v župniji Vače.397 Ko je nadškof Attems 26. avgusta 1753 vizitiral cerkev v Sodražici, je poleg cerkovnika in štirih drugih oseb izprašal tudi delegacijo soseske Sodražica in sosednjih vasi. Člani delegacije so nadškofu povedali, da se v Sodražici božjo besedo oznanja samo trikrat v letu. Zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve in zaradi težko dostopne poti so otroci slabo poučeni v verskih resnicah, zato so nadškofa prosili za nastavitev stalnega kaplana. Ta bi tako lahko maševal ob nedeljah in praznikih, vernikom oznanjal božjo besedo, otroke učil verouk, spovedoval itd.398 Marija Terezija je nadškofu 8. marca 1754 odgovorila, da za ustanovitev novih ustanov potrebuje najprej njeno, deželnoknežje soglasje, saj sta obe župniji, Ribnica in Bloke,399 deželnoknežji župniji in tako pod njenim patronatom. Urediti je bilo treba tudi dohodke novih vikarjev. Zanemariti niso smeli niti prezentacijske pravice grofa Auersperga, ki je imel patronat nad cer- kvijo sv. Vida (nad Cerknico). Po predlogu nadškofa naj bi mu bila ta pravica odvzeta.400 Nadškof je bil pozvan, naj v prihodnje vedno predloži načrte za ustanovitev novih dušnopastirskih ustanov, in tudi kje – na Kranjskem, Goriškem in Gradi- škem –, in sicer zaradi potrebnih denarnih sredstev. Reprezentanca in komora je predlagala, da bi ob vsaki novi ustanovitvi z vpletenimi naredili podroben na- črt (in ferners behörige überlegung zu nehmen, über jedes mit denen interessenten einen begründeten plan zu concertiren). Attems je nato predlagal nove vikariate na ozemlju župnij Ribnica, Bloke, Moravče, Kamnik in Lož. Nove vikariate je predvidel tudi v župnijah stiškega, kostanjeviškega in bistriškega samostana.401 Zemljiško gospostvo Nadlišek Adolfa Engelberta Ignaca grofa Auersperga ustanovitvi vikariata pri Sv. Vidu nad Cerknico ni nasprotovalo, s pogojem, da ne 394 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 53; Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 343 (dalje: Krajevni leksikon Dravske banovine). 395 SI NŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana/Župnije (ŠAL/Ž), f. 197, Mengeš (1753–1783). 396 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22) (včasih: Atti pastorali di Attems, 7 (22)), str. 91v–92v; SI AS 6, XX, šk. 58, št. 2/15. 397 Mlinarič, Stiška opatija, str. 774, 775; SI AS 781, Cistercijanski samostan in gospostvo Stična, fasc. 8, vikariat Šentlambert, usta- novna listina, 1752. 398 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 126v–127. 399 Predlagana je bila tudi ustanovitev vikariata Sv. Vid nad Cerknico. 400 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 427; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 427, str. 55r–v (17. marec 1755, Ljubljana). 401 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 434; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 434, str. 73r–v (24. april 1755, Ljubljana); SI AS 7, šk. 252 (Eccl. O-1-3). 98 Jure Volčjak bo prevzelo nobenih stroškov. Nadškof je želji obeh sosesk prisluhnil in vikariata v Sodražici in pri Sv. Vidu nad Cerknico ustanovil 1. septembra 1753 (potrditev 9. oktobra 1755).402 Istega leta je v mejah župnije Vače nastal še vikariat v Kolovratu.403 Nadškof Attems je v letu 1754 želel ustanoviti vikariat Trava404 v župniji Osilnica. V pismu 14. aprila 1754 je zapisal, da bi ta vikariat ustanovil za večjo božjo slavo in zveličanje duš. Odgovor je bil pričakovan: ustanovitev je vprašlji- va, saj je odvisna od dotacije iz državne blagajne.405 Leta 1755 je bil podan predlog za ustanovitev vikariatov v Mehovem (Pod- grad) in Nemški Loki, ki sta spadala pod novomeško proštijo, ta pa je bila v tem času izpraznjena (vakantna). To je bil tudi glavni razlog, da je bil predlog za ustanovitev obeh vikariatov začasno ustavljen (in suspensio zu lassen).406 Leta 1757 je nadškof Attems ustanovil vikariat pri cerkvi sv. Križa na Logu pri Sevnici v župniji Raka.407 Leta 1760 je Attems ustanovil vikariat Šentgotard na ozemlju župnije Čemšenik. Ustanovna listina je nastala 9. julija 1760 v Celju. Ustanovitev vika- riata je nadškof utemeljil z oddaljenostjo od župnijske cerkve (dve uri) in oteže- nim dostopom vernikov do župnijske cerkve pozimi ter s potrebami vernikov po božji besedi in prejemanju zakramentov.408 Ustanova je bila že čez štiri leta začasno ukinjena, saj naj bi Attems vikariat ustanovil brez soglasja državnih oblasti (ohne vorwissen der behörig weltlichen obrigkeit).409 Zaplet je bil očitno hitro zglajen, saj je bil Šentgotard že leta 1766 ob Attemsovi vizitaciji zopet na- veden kot samostojen vikariat.410 402 SI AS 7, šk. 252 (Eccl. O-1-3), šk. 263 (Eccl. R-1), Ustanovni listini vikariatov Sodražica (1. september 1753, Škocjan pri Turjaku; potrditev 9. oktober 1755, Gorica) in Sv. Vid nad Cerknico (9. september 1753, Škocjan pri Turjaku, potrditev 9. oktober 1755, Gorica); IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 450 in št. 458; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 450, str. 109r–110r (16. junij 1755, Ljubljana), št. 458, str. 131r–v (11. avgust 1755, Ljubljana). 403 Mlinarič, Stiška opatija, str. 774, 775; SI AS 781, fasc. 8, vikariat Kolovrat, kopija ustanovnega pisma vikariata in beneficija, 1753. 404 Danes podružnica župnije Draga. 405 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 344; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 344, str. 343 (18. april 1754). 406 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 458; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 458, str. 131r–v (11. avgust 1755, Ljubljana); Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 46v, 48. 407 Mlinarič, Stiška opatija, str. 774, 776; SI AS 781, fasc. 8, vikariat Log, dekret ustanovitve vikariata, 1757. Danes gre za podružnično cerkev župnije Boštanj. Prim. Šematizem ljubljanske nadškofije v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije, Ljubljana 1993, str. 85 (dalje: Šematizem ljubljanske nadškofije). 408 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29) (včasih: Atti pastorali di Attems, 14 (29)), str. 1–2; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 453–454; Mlinarič, Stiška opatija, str. 774, 776. 409 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33) (včasih: Atti pastorali di Attems, 18 (33)), str. 447–150 (17. junij 1763, Šentgotard); Prav tam, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 464; Rescripta 1764, b. 10, št. 464 (5. maj 1764, Ljubljana); SI AS 7, šk. 268 (Lit. T Num. 3 Vol. 1), Prepis ustanovne listine in priloženi dokumenti. 410 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36) (včasih: Atti pastorali di Attems, 21 (36)), str. 1–2; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 765–766. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 99 Leta 1762 je bil ustanovljen vikariat v Zalem Logu v župniji Selca nad Ško- fjo Loko. Utemeljitev je bila podobna: oddaljenost, težaven dostop pozimi.411 4. oktobra 1762 je bil na podoben način ustanovljen vikariat v Grčaricah. Nadškof Attems je vanj združil soseske, ki so spadale pod župniji Kočevska Reka in Mozelj. Proces ustanovitve pa ni potekal brez težav, saj se je odvetnik, lastnik kočevskega gospostva, Henrik knez Auersperg, uprl.412 Attems je tudi tu ukrepal na lastno pest, zato ga je Reprezentanca in komora opomnila, naj v prihodnje načrte za nove ustanove najprej naznani deželnim oblastem in se posvetuje s patroni.413 Vikariat je sredi leta 1765 dvor potrdil.414 Leta 1762 je t. i. navigacijski gradbeni inšpektor za plovbo po Savi Štefan Silly Reprezentanci in komori v Ljubljani sporočil, da »ladjarji« po reki Savi za- radi oddaljenosti cerkva od reke Save težko obiskujejo vsakodnevno božjo služ- bo, zlasti še v zimskem času. Zato so želeli pod Zagorjem ob Savi v Prusniku »bey der bergbruck« postaviti novo kapelo, vsak pa je bil pripravljen prispevati po dva goldinarja. Zaradi pomanjkanja denarja je želja ostala le na papirju.415 Leta 1763 je zaradi oddaljenosti od župnije in potreb vernikov po bogo- služju Attems ustanovil nov vikariat tudi na Gorenjskem v Sorici v župniji Sel- ca.416 Podobno utemeljitev je mogoče najti v ustanovni listini vikariata oziroma kuratnega beneficija v Pečah na območju župnije Moravče leta 1768.417 Gorenjski okrožni glavar je septembra 1763 poročal, da je že več let v na- črtu tudi ustanovitev vikariata v Javorjah nad Škofjo Loko v župniji Poljane nad Škofjo Loko, o tem pa jih administrator loškega gospostva uradno sploh ni obvestil.418 Nujnost ustanovitve vikariata je ob pastoralni vizitaciji poljanske župnije leta 1761 omenil tudi nadškof Attems, zato je čez dve leti župnika v Žele- znikih imenoval za komisarja, Reprezentanco in komoro pa prosil, da imenuje 411 SI AS 7, šk. 265 (Eccl. S-2-1), Prepis ustanovne listine vikariata Zali Log (29. januar 1762, Gorica). O nadaljnjem dogajanju glej: IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 82, 88, 274, 403; Rescripta 1771, b. 19, št. 82 (24. maj 1771, Dunaj), št. 88 (7. junij 1771, Ljubljana); Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 274 (21. april 1772, Gorica), št. 403 (9. november 1772, Ljubljana). 412 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 242; Rescripta 1762, b. 8, št. 242, Prepis ustanovne listine (4. oktober 1762, Gorica). 413 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 297; Rescripta 1763, b. 8, št. 297, Dopis Reprezentance in komore nadškofu Attemsu (15. april 1763, Ljubljana). 414 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 632; Rescripta, 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 632, Dopis Reprezentance in komore nadškofu Attemsu (13. maj 1765, Ljubljana). 415 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 238; Rescripta 1762, b. 8, št. 238 (4. november 1762, Ljubljana). 416 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 380; Rescripta 1763, b. 9, št. 380 (12. oktober 1763, Ljubljana). 417 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1003; Rescripta 1768, b. 16, št. 1003 (11. julij 1768, Gorica); SI AS 7, šk. 256 (Eccl. P-3-1), Dopis nadškofa Attemsa Deželnemu glavarstvu v Ljubljani (3. februar 1768, Gorica) in priloženi dokumenti. 418 Očitek, da je deloval v nasprotju z veljavnimi predpisi, mu je bil posredovan 23. septembra 1763. Glej: SI AS 7, šk. 256 (Lit. P Num. 3 Vol. 1). O ustanovitvi vikariata podrobneje SI AS 7, šk. 211 (Eccl. A-1-1). 100 Jure Volčjak svojega člana v komisijo, ki bo preučila zadevo.419 Zaradi pomanjkanja ustrezne- ga bivališča za novega vikarja so se aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo vikariata kar nekaj časa vrtele na mestu.420 Poleg tega je ustanovitvi nasprotoval poljanski župnik Mihael Mrak, saj je bila cerkev v Javorjah od župnijske cerkve oddaljena samo tri četrt ure. Novi ustanovi je nasprotoval tudi zaradi zmanjšanja svojih dohodkov. Zapisal je, da sta bila v njegovi župniji ustanovljena že dva vikariata – v Leskovici in Oselici in da so se mu zato zmanjšali dohodki. Poleg tega bi ob morebitni ustanovitvi še tretjega vikariata ostal brez kaplana in vikarja.421 Nad- škof je vikariat oziroma kuratni beneficij ustanovil 11. avgusta 1763,422 vendar je trajalo še kar nekaj let, preden je bilo rešeno vprašanje zadostnega financiranja te ustanove.423 Leta 1764 je bil ustanovljen nov vikariat v župniji Mengeš, tokrat pri cerkvi sv. Simona in Jude na Črnučah.424 Nadškof je leta 1768 poskusil ustanoviti vikariat v Kostelu pri cerkvi sv. Treh kraljev. Deželno glavarstvo je leta 1769 odločilo, da predlog ni utemeljen zaradi prenizkih dohodkov novega vikarja, problema s patronom, preslabih prihodkov za opremo cerkev, revne bere in premajhnega števila vernikov.425 Tega leta je Dunaj dovolil tudi ustanovitev duhovnije v župnijskem vika- riatu Hinje, kjer je nadškof nameraval naseliti starejšega duhovnika,426 leto po- zneje je bil omenjen še vikariat v Selu pri Ajdovcu v župniji Dobrnič.427 Nekoliko bolj zanimiva sta dva primera: Stopiče (Šmihel pri Novem mestu) in Olševek. Ko je nadškof Attems 9. julija 1763 prišel v župnijo Stopiče opravit pastoralno vizitacijo, je službo župnika opravljal Peter de Seculi. Sedež župni- je je bil takrat v Šmihelu. Seculi je domovanje leta 1759 (!) preselil v Stopiče k priljubljeni božjepotni cerkvi, pri šmihelski cerkvi pa je nastal nov vikariat.428 419 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30) (včasih: Atti pastorali di Attems, 15 (30)), str. 346–347; SI AS 7, šk. 256 (Lit. P Num. 3 Vol. 1), Dopis nadškofa Attemsa Reprezentanci in komori (9. september 1763, Gorica). 420 SI AS 7, šk. 211 (Lit. A Num. 1 Vol. 1), Poročilo gorenjskega okrožnega glavarja (15. september 1763, Ljubljana). 421 Prav tam, Poročilo poljanskega župnika (8. september 1763, s. l.). 422 SI AS 7, šk. 256 (Lit. P Num. 3 Vol. 1), Prepis ustanovne listine (11. avgust 1763, Mekinje). 423 SI AS 7, šk. 256 (Lit. P Num. 3 Vol. 1) in IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1123 in 1185; Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 264; Rescripta 1769, b. 17, št. 1123 (24. april 1769, Ljubljana), št. 1185 (14. avgust 1769, Ljubljana); Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 264 (14. marec 1772, Ljubljana). 424 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 471, 562, 588; Rescripta 1764, b. 10, št. 471 (14. maj 1764, Ljubljana), št. 562 (30. november 1764, Ljubljana); Rescripta 1765, b. 11, št. 588 (2. februar 1765, Ljubljana); SI AS 7, šk. 268 (Lit. T Num. 2 Vol. 1); Dolinar, Župnijski vikariat Črnuče, str. 111 sl. 425 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1160; Rescripta 1769, b. 17, št. 1160 (9. junij 1769, Ljubljana). 426 Attems, Lettere di Carlo Michele d‘Attems, str. 159–160, št. 38 (16. december 1768, Gorica). 427 Prav tam, št. 39 (29. december 1768, Gorica); str. 162, št. 40 (30. januar 1769, Gorica). Danes gre za podružnico župnije Ajdovec. Prim. Šematizem ljubljanske nadškofije, str. 75. 428 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 43, 43v. UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 101 Preselitev domovanja zaradi boljše oskrbe vernikov (v sredino župnijskega oze- mlja) je bila sicer zapovedana že 15. julija 1757. Nadškof je določil, da morata v Stopičah poleg župnika delovati dva kaplana, tretji kaplan pa naj bi deloval v Šmihelu. Sklenjeno je bilo, da mora biti selitev izvršena dan po sv. Juriju (24. aprila) 1758.429 10. julija 1763 je nadškof vizitiral tudi vikariat v Šmihelu. Ob tej priložnosti ga je povzdignil v župnijo, vikarja Mihaela Potočarja pa imenoval za prvega šmihelskega župnika.430 Vendar težav s tem ni bilo konec. Stopiče so se kot samostojna župnija osa- mosvojile leta 1767, ker pa je večina župljanov Šmihela »težila« k Stopičam, je nadškof želel, da bi bil sedež šmihelske župnije prenesen v Stopiče. Konec sep- tembra 1769 je v pismu novomeškemu dekanu Jabacinu zapisal, da je nujno, da Šmihel in Stopiče postaneta dve župniji (!).431 Zadevo je leta 1770 elegantno rešil tako, da je sedež župnije prenesel v Stopiče, ohranil pa je ime. Kot je zapisano v prepisu ustanovne listine, se je nova, združena župnija imenovala župnija sv. Mihaela in Device Marije v Stopičah.432 Toda združitev ni rešila problemov. Ti so ostali, prav tako pritožbe vernikov. Stopiški župnik Marko Kranjec je trdil, da so farani nepokorni, ker so ostali v šmihelski fari. Vizitacijski zapisnik iz leta 1771 celo trdi, da sta v obeh skupnostih (Stopiče in Šmihel) sovraštvo in prepir zaradi selitve sedeža župnije (parochianos … male tamen contentos, quod resi- dentia parochialis sit inde huc mutata). Nesoglasja med soseskama so bila celo tako velika, da niti vina niso želeli skladiščiti v eni kleti, pač pa so vsak svoje hranili ločeno (vina in separitis cellarii servantur).433 Po jožefinskih cerkveno-upravnih reformah leta 1788 sta Stopiče in Šmihel zopet postali samostojni župniji.434 Zanimiv je tudi drugi primer ustanovitve vikariata Olševek. Ob vizitaciji cerkve sv. Mihaela 6. avgusta 1761 so oba cerkovnika in dva vaščana soseske ustanovitev vikariata utemeljevali zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve v Šenčurju pri Kranju (več kot uro hoje). Po njihovem je bilo najtežje zlasti v zimskem času, ko je bil zaradi snega dostop do Šenčurja težaven, verniki pa so morali tja nositi otroke h krstu, poslušat božjo besedo ipd.435 429 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 48. 430 Prav tam, str. 47v, 50. 431 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 221 (1769 september 29., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 383. 432 SI NŠAL 10, f. 226a, Novo mesto–Kapitelj, 1770 marec 28., Gorica. Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 581–582. Glej tudi načrt za rešitev problema župnij Stopiče in Šmihela z zapisnikom o zaslišanju predstavnikov obeh župnij v: SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 230/1 (1770 (I in V)) in št. 231 (1770 oktober 29., Ruperčvrh). Regesta v Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 384. 433 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41) (včasih: AAG, Atti pastorali di Attems, 26 (41)), str. 32–32v. 434 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 56. 435 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 253. 102 Jure Volčjak Korak k ustanovitvi vikariata je bil narejen že 14. aprila 1757, ko je Mina Mekuč za razsvetljavo podružnice in potrebno opremo v oporoki namenila 600 goldinarjev. Za izvršitelja oporoke in vikarja (pro executore testamenti et vicario zur ermelten filialkirchen) je imenovala domačina, duhovnika Tomaža Jožefa Košnika, ki je že deloval pri podružnici sv. Mihaela. Velesovski samostan naj bi kot odvetnik in tudi zemljiški gospod poskrbel za zidavo primernega bivališča. Vendar naj obresti ne bi zadostovale za namen, zapisan v oporoki, temveč le za maše, ki naj bi jih brali pri omenjeni podružnici.436 20. maja 1757 je gorenjski okrožni glavar Anton Janez Nepomuk baron Taufferer sporočil, da se čudi nameri goriškega nadškofa, da bi pri cerkvi sv. Mihaela na Olševku ustanovil samostojen vikariat, saj v tej cerkvi vsako nedeljo v letu, razen dveh, berejo mašo in poslušajo pridigo. Verniki imajo, kot piše, do župnijske cerkve resda uro hoda, a le pol ure potrebujejo do župnijske cerkve v Velesovem oziroma do Preddvora.437 Že čez tri dni je Reprezentanca in komora v Ljubljani pisala gorenjskemu okrožnemu glavarju o nameri goriškega nadškofa za Olševek. A podatki, ki so jih imeli uradniki v Ljubljani, so bili pomanjkljivi. Niso namreč vedeli niti h kateri župniji je spadala vas Olševek niti pod kateri patronat. Zato je Taufferer dobil nalogo, naj zadevo podrobneje razišče in pripravi ustrezno poročilo.438 Reprezentanci in komori v Ljubljani je bilo po preučitvi zadeve spornih več stvari, zato je bilo predlagano, da bi bilo pri nadaljnji obravnavi primera smiselno to upoštevati. Nenavadno ji je bilo, da je testament zapisal izvršitelj oporoke in da so bile obresti namenjene za potrebe izvršitelja kot prihodnjega vikarja. Zmotil jo je nenavadni dodatek, ki naj bi ga izrekla Mina Mekuč, da namreč vse tiste, ki bi želeli spremeniti njeno poslednjo voljo ali bi prepreče- vali, da bi se njena volja kmalu uresničila, čaka pravična in ostra božja sodba. Reprezentanco in komoro je motil tudi kraj ustanovitve vikariata. Spraševala se je, zakaj je prav Olševek upravičen do nove ustanove. Poleg tega je še poudarila, da bo potrebno poleg soglasja šenčurskega župnika pridobiti soglasje patrona, tj. velesovskega samostana. Porajalo se je tudi vprašanje, kje bo novi vikar dobil sredstva, potrebna za vzdrževanje in bivališče.439 Marca naslednje leto je nadškof Attems v zvezi z Olševkom vnovič dobil dopis ljubljanske Reprezentance in komore. Ta je temeljito preiskala zadržke, izražene v pismu iz februarja 1758, in predlagala, da bi namero o ustanovitvi 436 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 747; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 747, str. 350r–351r (27. februar 1758, Ljubljana). 437 SI AS 6, XX, šk. 58/8 (20. maj 1757, Ljubljana). 438 Prav tam, št. 567 (23. maj 1757, Ljubljana). 439 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 747; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 747, str. 350r–351r (27. februar 1758, Ljubljana). UPRAVNA RAZDELJENOST GORIŠKE NADŠKOFIJE 103 vikariata do dokončne razjasnitve odprtih vprašanj zadržali oziroma suspendi- rali nadaljnje ukrepanje.440 Arhivski viri potem slabo leto in pol molčijo, a to ne pomeni, da je bila ideja o ustanovitvi vikariata opuščena. Nasprotno. 17. oktobra 1760 je namreč nadškof Attems podpisal ustanovno listino za olševski vikariat. Ta se sicer ni ohranila v originalu, tako da podrobne vsebine žal ne poznamo. Predvidevamo pa lahko, da je bila spisana v stilu podobnih ustanovnih listin tistega časa.441 Ob vizitaciji župnije Šenčur leta 1761 je nadškof Attems na Olševek poslal goriškega stolnega kanonika Janeza Friderika Matka kot posebnega komisarja. Ta se je tu mudil 6. avgusta 1761. Podrobno si je ogledal cerkev sv. Mihaela, se pogovoril z vikarjem, cerkovnikoma in nekaterimi domačini. Podrobneje si velja ogledati odgovore vikarja Tomaža Jožefa Košnika. Ta je povedal, da je bil dominikanski samostan v Velesovem za ustanovitev vikariata pripravljen na- meniti 700 goldinarjev nemške veljave. Nadaljnjih 500 goldinarjev nemške ve- ljave je bilo dve leti prej naloženih pri deželi v Ljubljani; ta čas so prejemali pet odstotne obresti. 516 goldinarjev nemške veljave so prispevali različni kmetje, ki so jih prav tako nameravali naložiti pri deželi za obresti. Obstajala pa je še ena ustanova v vrednosti 164 goldinarjev. Skupno je bilo za ustanovitev vika- riata v Olševku tako namenjenih 1.880 goldinarjev, a so jih potrebovali 2.000, zato da so iskali darovalce, ki bi prispevali manjkajoči znesek (120 goldinarjev). Za spodobno življenje vikarja bi bilo sicer dobro pridobiti dodatnih 500 goldi- narjev.442 Cerkovnika in vaščana Olševka sta kanoniku Matku zatrdila, da ima cerkev zadostna sredstva v višini 1.100 goldinarjev, ki jih je prinašala desetina. Pohvalila sta tudi kurata Košnika. Zatrdila sta, da bi, če bi bila vas brez krajev- nega duhovnika, številni umrli brez zakramentov, saj duhovnik iz Šenčurja v nujnih primerih ni mogel prihajati pravočasno.443 Nadškof je po opravljeni Matkovi vizitaciji 7. avgusta 1761 v Velesovem izdal dodaten dekret k ustanovitvenemu dekretu za olševski vikariat (Addita- mentum ad decretum instrumenti 17. octobris 1760 pro vicariatu erigendo penes ecclesiam sancti Michaelis in Usseuch) s podrobnejšimi navodili vikarju, šenčur- skemu župniku in njegovima kaplanoma (pro maiori dilucidatione). Odločil je, da je župniku v Šenčurju pripadala nezmanjšana bera v žitu in štolnina od po- rok (stolla maior). Župnik je za vodenje cerkvenih računov soseske sv. Mihaela prejemal dva goldinarja, olševski vikar pa goldinar. Preostali denar se je zbiral v blagajni na župniji. Ključe so hranili župnik, vikar in ključar. Župniji je bilo 440 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 754; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 754, str. 366r–366v (20. marec 1758, Ljubljana). 441 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 252–253. 442 Prav tam, str. 252–253. 443 Prav tam, str. 253–254. 104 Jure Volčjak treba plačevati tudi bero za kaplana. Olševskemu vikarju so pripadale obresti od glavnice v višini okoli 2.000 goldinarjev, naloženih pri deželi, običajna bera, dohodki ustanovnih maš, štolnina od krstov, pokopov in porok (stolla minor) ter tretjina miloščine, pobrane pri cerkvi sv. Mihaela. Za zgraditev vikariatne hiše je bila določena tudi tlaka. Velesovska priorinja kot imetnica odvetniške pravice je k vsemu morala dati še svoje soglasje (devotam priorissam tam advo- catam requirimus).444 Z ustanovitvijo samostojnega vikariata nazadnje ni bilo nič. Leta 1787 je Olševek izpadel tudi kot predvidena duhovnija, čeprav je ustanovitev že potr- dila škofija.445 Danes je Olševek ekspozitura župnije Šenčur, a tam navadno živi upokojeni duhovnik. 444 Prav tam, str. 254. 445 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 25; SI NŠAL 10, f. 354, Šenčur pri Kranju, 1800 (Concentrations Tabelle). 5 ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 5.1 Značilnosti mestnih in podeželskih župnij/vikariatov Ko govorimo o značilnostih mestnih in podeželskih župnij goriške nadško- fije, lahko opazimo podobne značilnosti kot v sosednjih škofijah. Najprej mo- ramo seveda vedeti, da na Kranjskem sredi 18. stoletja ni bilo prav veliko mest in trgov. Po večini imamo opraviti s podeželskimi oziroma vaškimi župnijami. Mesta na Kranjskem sredi 18. stoletja:446 do 20 hiš 21–40 hiš 41–80 hiš 81–100 hiš nad 100 hiš Dolenjska Kostanjevica (51) Višnja Gora (62) Kočevje (82) Črnomelj (104) Krško (110) Metlika (167) Novo mesto (262) Notranjska Lož (84) Gorenjska Radovljica (72) Škofja Loka (204) Kamnik (204) Kranj (223) Ljubljana (513) Trgi na Kranjskem sredi 18. stoletja:447 do 20 hiš 21–40 hiš 41–80 hiš 81–100 hiš nad 100 hiš Dolenjska Svibno (3) Kostel (10) Pobrežje (11) Turjak (16) Vinica (27) Poljane (30) Litija (39) (Dolenjske) Toplice (46) Radeče (57) Raka (61) Mokronog (71) Ribnica (93) Žužemberk (97) Notranjska Senožeče (3) Planina (64) Postojna (120) Vipava (127) Vrhnika (177) Cerknica (204) Gorenjska Vače (36) Bela Peč (65) Tržič (140) 446 Boris Golec, Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja, doktorska disertacija, Ljubljana 1999, str. 624 (dalje: Golec, Družba v mestih in trgih). Attems v relaciji Ad limina leta 1754 Novo mesto prišteva med civitas, med oppida pa Kamnik, Tržič, Škofjo Loko, Ribnico, Cerknico, Idrijo, Kočevje, Brežice, Mokronog, Kostanjevico, Žužemberk, Sevnico, Rajhenburg, Krško, Višnjo Goro, Radeče in Železnike. Prim. VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 2r. O razliki civitas – oppidum glej Lilijana Žnidaršič Golec, Papeško povzdignjenje Ljubljane v civitas leta 1462, v: Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Vincenc Rajšp et al.), Ljubljana 2001, str. 243–250. 447 Golec, Družba v mestih in trgih, str. 624. 106 Jure Volčjak Glavna razlika med podeželskimi in mestnimi oziroma trškimi župnija- mi je bila njihova velikost. Mestne/trške župnije so bile načeloma omejene na mesto oziroma trg in bližnjo okolico, glede na ozemlje pa niso bile prav velike. Tudi število vernikov je bilo sorazmerno velikosti. Nasprotno so bile podeželske župnije teritorialno veliko obsežnejše, vernikov je bilo tudi po več tisoč (Vipa- va). Za boljšo predstavo si oglejmo število vernikov po mestih, trgih in pode- želju v času prvih štirih pastoralnih vizitacij nadškofa Attemsa na Kranjskem v obdobju desetih let (1752–1763).448 Mesta: OPOMBE: 449 450 451 452 453 454 455 456 457 kraj leto št. vernikov Metlika 1753 ok. 3.500449 Kočevje 1753 ok. 3.200450 Črnomelj 1753 ok. 3.200451 Krško 1753 ok. 900452 Višnja Gora 1757 ok. 1.400453 Kostanjevica na Krki 1757 ok. 450454 Kamnik 1761 okoli 300455 Lož 1761 ok. 3.000456 Novo mesto 1763 ok. 1.200457 Na podlagi navedenih podatkov lahko trdimo, da je pri prvih treh nave- denih mestih (Metlika, Kočevje in Črnomelj), pa tudi za Lož, v številu zajeto tudi okoliško prebivalstvo in ne samo prebivalci samega mesta. Realnejšo sliko kažejo preostala navedena mesta. 448 Govorimo o vizitacijah leta 1752/53, 1757, 1761 in 1763 (glej seznam virov na koncu knjige). 449 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 105v. 450 Prav tam, str. 168v. 451 Prav tam, str. 109. 452 Vizitacijski zapisnik iz leta 1753 sicer navaja ok. 5.300 vernikov. V to število pa so zajeti tudi prebivalci vikariata Leskovec. Leta 1767 je v mestu samem živelo 839 vernikov, v Leskovcu pa 4.578, torej skupaj podobno število kot leta 1753. Na podlagi tega lahko trdimo, da je tudi leta 1753 v mestu Krško živelo okoli 900 vernikov. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pasto- rali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 68; AT-OeStA/HHStA, Rom-Vatikan I, Gesandschafts- und Konsulatsarchive, Rom-Geistliche Agentie, Fasz. 6. 453 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 84v. 454 Prav tam, str. 41. 455 Tudi pri Kamniku lahko sklepamo podobno kot pri Krškem. Če primerjamo podatke iz leta 1761 (ok. 4.300 prebivalcev) in 1767 (ok. 4.600 prebivalcev), vidimo, da je v samem mestu Kamnik živelo malo več kot 300 prebivalcev. Nekaj podobnega je bilo verjetno tudi leta 1752, vendar natančno število za to leto ni ohranjeno. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 234; AT-OeStA/HHStA, Rom-Vatikan I, Gesandschafts- und Konsulatsarchive, Rom-Geistliche Agentie, Fasz. 6. 456 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 18. 457 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 80. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 107 Trgi: OPOMBE: 458 459 460 461 kraj leto št. vernikov Tržič 1752 ok. 2.000458 Mokronog 1753 ok. 650459 Poljane 1761 ok. 2.900460 Ribnica 1753 ok. 7.500461 Tudi v primeru navedenih trgov lahko ugotovimo podobno kot pri mestih. V obeh primerih, razen pri Mokronogu, navedeni podatki zajemajo prebival- stvo trga samega kot tudi njegove okolice. Podeželske župnije: OPOMBE: 462 463 464 465 466 467 468 469 470 471 kraj leto št. vernikov Šentvid pri Stični 1752 ok. 8.900462 Stara Loka 1752 ok. 8.500463 Cerklje na Gorenjskem 1752 ok. 5.600464 Šmarje pri Ljubljani 1752 ok. 5.000465 Moravče 1753 ok. 4.600466 Dobrepolje 1753 ok. 4.600467 Mengeš 1753 ok. 3.600468 Šenčur pri Kranju 1752 ok. 3.000469 Dol pri Ljubljani 1753 ok. 1.600470 Poljane nad Škofjo Loko 1761 ok. 5.000471 Velikost podeželskih župnij je bila ena glavnih težav župnikov pri dušno- pastirskih dejavnostih. Ne samo, da je bilo ozemlje zelo veliko, problematično je bilo tudi njihovo prepletanje, zato so nastajali samotni otoki. Dušni pastirji so na poti do »svojih« vernikov morali prečkati sosednje župnije, včasih celo meje druge škofije. Težave so imeli tudi sami verniki, ki so bili dolžni obiskovati župnijsko cerkev, četudi zelo oddaljeno, vsaj v velikonočnem času, ob krstih, 458 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 25v. 459 Prav tam, str. 87v. 460 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 98. 461 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 125v. 462 Gre za število vernikov, ki so prejemali obhajilo, vseh prebivalcev pa je bilo zagotovo okoli 10.000. Glej: IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 164. 463 Prav tam, str. 15v. 464 Prav tam, str. 166. 465 Prav tam, str. 34v. 466 Prav tam, str. 48v. 467 Skupaj z vikariatom Velike Lašče. Glej: IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 136v. 468 Prav tam, str. 166v. 469 Prav tam, str. 167. 470 Prav tam, str. 44v. 471 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 342. 108 Jure Volčjak porokah, smrtih. Kljub temu se je velikokrat pripetilo, da so se po potrebne za- kramente namesto v domačo župnijsko cerkev napotili v bližnjo, čeprav »tujo« župnijo. To se je dogajalo npr. v župniji Kostel. Župnik Janez Anton Abram- sperg je namreč pogosto hodil na hrvaško stran Kolpe, verniki v župniji pa so po več dni ostajali brez dušnega pastirja. Prebivalci so zato pomoč iskali na Hrvaškem, pri župniku župnije Brod na Kolpi, zato so se nadškofu Attemsu ob vizitaciji župnije leta 1753 tudi pritožili.472 Takšnih otokov je bilo na ozemlju goriške nadškofije kar nekaj. Omeniti velja vsaj Huje, vas pred Kranjem (danes del mesta). Mesto je spadalo v okvir ljubljanske škofije, vas Huje pa pod goriško nadškofijo, v nekaj več kot šest kilo- metrov oddaljeno župnijo Šenčur pri Kranju.473 Podoben primer so bile Zapoge, saj so spadale v župnijo Komenda, oddaljeno skoraj osem kilometrov, čeprav bi pričakovali, da bo soseska pripadala bližnji župniji Vodice, ki je bila del lju- bljanske škofije.474 Komenda je imela nasploh razdrobljeno ozemlje. Del te žu- pnije je bila denimo 5,5 km oddaljena soseska Tunjice,475 pa tudi soseska Pšata, vas pri Cerkljah na Gorenjskem, ki je bila od Komende oddaljena kar osem kilometrov. Zanjo bi pričakovali, da bi bila del bližnje cerkljanske župnije, a je do leta 1788 spadala v komendsko župnijo, od leta 1788 dalje pa je bila sestavni del župnije Cerklje na Gorenjskem.476 Razlika, ki je ne smemo obiti, je tudi število duhovnikov, ki so skrbeli za dušno pastirstvo v posameznih župnijah. Mestne župnije so bile načeloma bo- gatejše z več beneficiji, zato so lahko vzdrževale večje število dušnih pastirjev. Tako je v Škofji Loki leta 1752 delovalo 22 duhovnikov,477 Kamniku in Krki na Dolenjskem šest, Tržiču pet duhovnikov, prav tako v Šmarju pri Ljubljani, v Trebnjem štirje. Izstopa seveda Novo mesto z 10 duhovniki, večinoma člani ko- legiatnega kapitlja. Navadno so v župnijah delovali po trije duhovniki, župnik, kaplan in vikar. Če je v župniji obstajal tudi grad z grajsko kapelo, je navadno pri tej kapeli deloval grajski duhovnik (sacelan); v tem primeru moramo pogoj- no k številu duhovnikov v župniji šteti tudi njega. Pogojno zato, ker so sacelane velikokrat ovirali njihovi »delodajalci« in so bili zato omejeni pri pomoči du- hovnikom v župniji. V župnijah z velikim ozemljem sta navadno delovala po 472 Na tem mestu je treba opozoriti na pomen matičnih knjig župnije Brod na Kolpi tudi za zgodovino župnije Kostel; to v novejšem času velja zlasti za rodoslovce. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 117–118. 473 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 247; Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 52. 474 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 248; Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 51. 475 Tunjice so deloma spadale tudi pod župnijo Kamnik. Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 191; Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 51. 476 Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 51; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 236. 477 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 17v–19v. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 109 dva kaplana (Žiri, Poljane nad Škofjo Loko, Bloke itd.).478 V poznejšem času, ko je nadškof začel ustanavljati vikariate, je bil po navadi vsaj eden izmed njih ime- novan za vikarja oziroma lokalnega beneficiata oziroma kaplana nove ustanove. Če pa je bila župnija velika in je znotraj nje že obstajala duhovnija oziroma vi- kariat, pa so poleg kurata oziroma vikarja delovali župnik in dva kaplana (npr. župnija Selca z vikariatom Sorica).479 Ustaviti se moramo še ob župnijah, v katerih so delovali samostani. Taki primeri so bili Kamnik s frančiškanskim samostanom in samostanom klaris v bližnjih Mekinjah, Novo mesto s frančiškanskim in kapucinskim samostanom, Stara Loka s samostanoma klaris in kapucinov v Škofji Loki. V večini primerov je bilo med župniki in samostani precej napeto, vse dokler niso bila natančne- je določena medsebojna razmerja, zlasti ura maševanja v samostanski cerkvi. Prednost je seveda imela maša v župnijski cerkvi. Problematično je znalo biti tudi razmerje med župniki in patroni samostanov, kot npr. med Gallenbergi, odvetniki in patroni samostana Mekinje, in kamniškim župnikom leta 1752. Sigfrid Baltazar grof Gallenberg se je namreč pritoževal nad pristojnostmi ka- mniškega župnika Janeza Jakoba grofa Barba pl. Waxensteina nad kaplanom, ki je deloval v mekinjskem samostanu.480 Precej drugačen položaj je bil na po- deželju, npr. v župniji Velesovo, kjer je obstajal ženski dominikanski samo- stan. Tu je glavno vlogo igral samostan in ne župnija, saj je bila ta samostanu inkorporirana.481 Ena izmed pomembnejših nalog župnij, ki jih velja posebej omeniti, je zadevala tako mestne kot podeželske župnije. Že kmalu po ustanovitvi gori- ške nadškofije je bilo treba izvesti prvo uradno štetje prebivalstva. To je bilo izvedeno leta 1754, povezano pa je bilo z načrtovanimi davčnimi in gospodarsko- družbenimi reformami Marije Terezije. Podlaga za izvedbo je bil reskript, izdan 13. oktobra 1753. Predvideval je štetje oseb po posameznih krajih in gospostvih v treh skupinah: oseb, ki so prejemale zakramente, tj. spoved in obhajilo; mla- dine, sposobne za verski pouk, in mlajših otrok. Seznami naj bi obsegali na- vedbo spola, starost in poklic. Naloga je bila zaupana škofijskim ordinariatom, štetje pa so morali izvesti župniki. Sama izvedba je sicer potekala po nekajkrat 478 Prav tam. 479 Prav tam, str. 20–22v. 480 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 183, 211, 212, 253, 276, 294; Re- scripta 1752, b. 2, št. 183 (17. november 1752, Gradec); Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 211 (12. januar 1753, Gradec), št. 212 (18. januar 1753, Gradec), št. 253 (19. maj 1753, Gradec), št. 276 (12. september 1753, Gradec), št. 294 (7. november 1753, Gradec). 481 Jure Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo/Michelstetten im Laufe seines Bestehens, v: Bettelorden in Mitteleuropa: Geschichte, Kunst, Spiritualität: Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht, Ralph Andraschek-Holzer), St. Pölten 2008, str. 211–232 (dalje: Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo). 110 Jure Volčjak spremenjenih navodilih, npr. izvedba štetja po svetnih gosposkah in magistra- tih zaradi večje zanesljivosti oziroma svetnega in cerkvenega štetja: prvega po gospostvih, drugega po župnijah. Rezultate bi nato med seboj primerjali in na ta način dobili čim popolnejšo sliko prebivalstva. Sprva je bilo načrtovano, da bi potekalo štetje vsako leto, a je bilo to pozneje spremenjeno in je potekalo na tri leta.482 Na podlagi tega izjemnega arhivskega gradiva bi lahko dobili odli- čen vpogled v število, starost, stan itd. prebivalstva na celotnem Kranjskem,483 vendar kot po navadi tudi v tem primeru pridemo do problema – gradivo je izjemno slabo ohranjeno. Kot kažejo dosedanje raziskave, so se ohranili origi- nalni seznami za 71 župnij in vikariatov ljubljanske škofije, za ozemlje goriške nadškofije pa le za stiški arhidiakonat, pa še ta bolj po naključju.484 Kot kažejo nedavna poizvedovanja po arhivih nekdanjega cesarstva, se popisi niso ohranili nikjer drugje.485 Obstajajo pa dokumenti o raznih popisih prebivalstva iz poznejšega ob- dobja. Leta 1763 je npr. nadškof Attems poslal okrožnico dolenjskemu arhidi- akonu Martinu Jožefu Jabacinu in duhovnikom novomeškega arhidiakonata, v kateri se je zavzel za izvedbo popisa prebivalstva, ki ga je 21. februarja istega leta ukazala Reprezentanca in komora za Kranjsko. Določeno je bilo, da mora biti popis izveden vsako leto v skladu s priloženimi tabelami ter poslan v Lju- bljano.486 Urgiranje je teklo tudi v nasprotni smeri. V začetku junija 1763 je npr. Reprezentanca in komora pozvala nadškofa Attemsa, naj poskrbi za se- znam adventnega popisa duš ribniškega in novomeškega arhidiakonata za leto 1762.487 Duhovniki so morali redno pošiljati podatke o gibanju prebivalstva,488 in to tudi zaradi popisa vojaških obveznikov (konskripcije). Pri tem je svo- 482 Dvorne odredbe je moč najti v gradivu Reprezentance in komore v Arhivu Republike Slovenije. Tu naštevamo gradivo, ki se hrani v Nadškofijskem arhivu v Gorici in je v Sloveniji tako rekoč nepoznano. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 284, 285, 293, 332, 334, 347, 360, 366, 367, 368, 373, 375, 380, 381; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 284 (22. oktober 1753, Celovec), št. 285 (24. oktober 1753, Gradec), št. 293 (6. november 1753, Gradec), št. 332 (11. marec 1754, Gradec), št. 334 (20. marec 1754, Ljubljana), št. 347 (20. april 1754, Tyrol), št. 360 (14. maj 1754, Celovec), št. 366 (5. junij 1754, Tyrol), št. 367 (7. junij 1754, Gradec), št. 368 (10. junij 1754, Celovec), št. 373 (14. junij 1754, Ljubljana), št. 375 (17. junij 1754, Gradec), št. 380 (12. julij 1754, Gradec), št. 381 (15. julij 1754, Ljubljana). 483 Točnega števila prebivalstva na Kranjskem pod goriško nadškofijo ni moč prikazati. Na podlagi drugih virov (npr. vizitacijskih zapisnikov) lahko govorimo zgolj o oceni. Na celotnem Kranjskem naj bi leta 1754 živelo okoli 344.500 prebivalcev. Prim. Vlado Valenčič, Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati, v: Zgodovinski časopis XVI (1962), str. 27–54 (dalje: Valenčič, Štetje prebivalstva); Gorazd Makarovič, Retrogradna konstrukcija podobe gibanja prebivalstva na Slovenskem pred 18. stoletjem, v: Etnolog 13 (= 64) (2003), str. 393; Peter Štih – Vasko Simoniti – Peter Vodopivec, Slovenska zgodovina: družba - politika - kultura [elektronski vir], Ljubljana 2008 (http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&u rn=SISTORY:ID:902), str. 208 (dalje: Štih – Simoniti – Vodopivec, Slovenska zgodovina). 484 Gradivo za ljubljansko škofijo je v kapiteljskem arhivu Nadškofijskega arhiva Ljubljana (NŠAL 100), gradivo stiškega arhidiakona- ta pa v dolskem arhivu Arhiva Republike Slovenije (SI AS 730). Glej tudi Valenčič, Štetje prebivalstva, str. 27–54. 485 Prim. osebno korespondenco po e-pošti z arhivi v Gorici, Celovcu, Gradcu in na Dunaju. 486 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/f (25. februar 1763, Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296. 487 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 319; Rescripta 1763, b. 9, št. 319 (4. junij 1763, Ljubljana). 488 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 168, 1764. Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 378. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 111 je opravila birokracija, saj vsak popis ni bil dovolj dober. Tako je npr. nadškof Attems zahteval od novomeškega arhidiakona Martina Jožefa Jabacina, da v 14 dneh pošlje gorenjskemu arhidiakonu vojaško konskripcijo na novih formu- larjih v skladu z ukazom deželne Reprezentance in komore.489 Če se vrnemo k podeželskim in mestnim župnijam, je razlike med njimi videti tudi pri razširjenosti orgel, cerkvenih urah v zvoniku,490 pozneje tudi raz- širjenosti šol in učiteljev. Prednost so seveda imela mesta. Na podeželju je bilo mogoče srečati učitelje na gradovih, pri župnijskih cerkvah pa so navadno po- učevali cerkovniki ali kaplani, včasih tudi župniki. Pri tem so seveda duhovniki igrali zelo pomembno vlogo kot nadzorniki – leta 1752 je bila namreč izdana dvorna resolucija, ki je župnikom in vikarjem zapovedovala, da morajo vsak teden vsaj enkrat obiskati šolo in preveriti versko znanje (katehezo) učencev in tudi, ali učitelji na primeren način in v zadovoljivi meri učencem podajajo katehezo.491 Skupno obema vrstama župnij/vikariatov je bilo uresničevanje odlokov, ki jih je deželna oblast prek nadškofije izdajala župnikom/vikarjem. Ena ta- kih dolžnosti je bila že omenjena izvedba prvega uradnega popisa prebivalstva leta 1754. Omeniti je treba razne odredbe, ki so zadevale maševanje ob poseb- nih priložnostih (rojstvih, porokah in smrtih vladarja in njegovih otrok, npr. smrti Karla Jožefa Habsburga-Lotarinškega (1745–1761), sedmega od otrok in drugega sina Marije Terezije in Franca I. Štefana Lotarinškega (1745–1765)),492 pomembnejših vojaških zmagah nad sovražniki, npr. 18. maja 1757 ob zmagi feldmaršala Leopolda Jožefa grofa Dauna (1705–1766) nad pruskim kraljem Friderikom II. pred češko prestolnico Prago pri mestu Kolín, kjer je pruska vojska izgubila več kot 10.000 mož493 ipd.), svarila ljudstvu pred skrivanjem dezerterjev in o prijavi teh494 ter hrabrenje ljudstva v vojnih časih,495 o letnih 489 Prav tam, št. 172 (1764 april 2., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 379. 490 Makarovič, Slovenci in čas, str. 64 sl. 491 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 169, 243; Rescripta 1752, b. 2, št. 169 (18. oktober 1752, Celovec); Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 243 (4. april 1753, Celovec). 492 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 7, 10, 12, 13; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 7 (20. januar 1761, Gradec), št. 10 (21. januar 1761, Ljubljana), št. 12 (22. januar 1761, Gorica), št. 13 (23. januar 1761, Innsbruck). 493 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 3v. Za opis Daunovega pogreba glej: SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 189 (1766 februar 7., Dunaj). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 380. 494 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 449, 460, 518, 519, 520, 526, 742, 850, 863; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 449 (15. junij 1755, Ljubljana), št. 460 (18. avgust 1755, Celovec), št. 518 (28. maj 1756, Gradec), št. 519 (31. maj 1756, Ljubljana), št. 520 (31. maj 1756, Celovec), št. 526 (18. junij 1756, Ljubljana); Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 742 (20. februar 1758, Celovec), št. 850 (26. maj 1759, Ljubljana), št. 863 (4. avgust 1759, Gorica). 495 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 805, 806, 811; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 805 (22. julij 1758, Celovec), št. 806 (27. julij 1758, Ljubljana), št. 811 (17. avgust 1758, Gorica). 112 Jure Volčjak denarnih poročilih glavarstvu,496 šolskih zadevah,497 zmanjševanju števila pra- znikov498 itd. Ko že govorimo o značilnostih, je treba posvetiti nekaj besed urejenosti arhivov po župnijah. Glede na ohranjenost gradiva lahko mirno rečemo, da po nekaterih župnijah urejenosti arhiva niso posvečali veliko časa. Pričakovali bi, da je bilo bolje v Novem mestu pri kolegiatnem kapitlju, toda stanje je bilo ravno nasprotno. Ko je nadškof Attems leta 1757 iz rok komisarja Franca barona Raigersfelda prevzel naslov novomeškega prošta, je baron zapisal, da je v arhivu opazil nered. Knjige in arhivsko gradivo niso bili ne urejeni ne popisani, neka- tere knjige pa so bile v takem stanju, da jih ni bilo več mogoče uporabljati brez nevarnosti, da bodo za trajno ostale poškodovane. Zato je bil izdan ukaz, da je treba gradivo takoj izčrpno popisati in urediti, za to pa naj bo izmed članov kapitlja imenovana ena ali več zaupanja vrednih oseb. Dela se je bilo treba lotiti takoj, saj je moral biti prepis popisa v treh mesecih poslan Reprezentanci in komori v Ljubljano, knjige, ki so vsebovale podatke o proštijskih prihodkih in odhodkih, pa so morale biti na novo prevezane.499 Obdobje, določeno za popis, se je močno raztegnilo, saj je zahtevani popis v Ljubljano prispel šele v začetku junija 1760, torej šele po treh letih. Pojavilo pa se je tudi vprašanje, ali je mogoče po tem popisu dokumente sploh najti, saj naj bi bil popis precej razdrobljen.500 Ne nazadnje so se uradniki na Reprezentanci in komori spraševali tudi, kaj vre- dnega bi še lahko našli v arhivu.501 Financ namreč nikoli ni bilo v izobilju, tudi v tistem času ne. Po arhivskih virih lahko spremljamo vsakdanje življenje posameznih žu- pnij. Podatki govorijo o vremenskih pojavih, ujmah, epidemijah, novih prido- bitvah, sporih med posamezniki itd. Tako sta npr. leta 1751 dve podružnici žu- pnije Šmihel pri Novem mestu dobili nova zvonova, ki ju je ulil livar Leonardo Giuseppe de Corona. Dobili sta ju podružnični cerkvi sv. Ane na Grabnu in sv. Vida na Ljubnem.502 Novembra 1757 je na Dolenjskem zaradi obilice dežja po- 496 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 457; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 457; Prav tam, Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 457 (9. avgust 1755, Ljubljana). 497 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 790; Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 790 (30. oktober 1766, Gradec). 498 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 675, fasc. 379e, št. 9. 499 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 710; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 710 (7. oktober 1757, Ljubljana). 500 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 925; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 925 (6. junij 1760, Ljubljana). 501 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 930; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 930 (26. junij 1760, Ljubljana). 502 Specifikacija računa se nahaja v: SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 145, 1759. Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 375. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 113 plavila reka Krka. Novomeški arhidiakon Anton Matko je zato naročil Janezu Raniloviču, beneficiatu in župniku v Soteski, naj v nedeljo, 25. septembra, z bla- goslovljeno vodo in brez besed blagoslovi novo kapelo sv. Tekle v svoji cerkvi, nato pa naj vernikom oznani, da bo zaradi povodnji v Vavti vasi v prihodnje namesto župnika iz Vavte vasi on (Ranilovič) oskrboval vasi, ki pripadajo cerkvi sv. Martina v Loški vasi in sv. Antona v Meniški vasi, in to ves čas, dokler ne bo drugače odrejeno.503 Leta 1760 je nastal spor med Michelangelom baronom Zoisom pl. Edel- steinom, zakupnikom kapiteljskega in lukenjskega ribolova na Krki v Novem mestu, ter podložniki novomeškega kapitlja in graščine Luknja. Zois je namreč imel v zakupu ribolov na reki Krki od mestnega mostu do potoka pri Rumanji vasi, kapiteljski oziroma lukenjski podložniki pa so mu leta 1760 hoteli prevrniti čoln in vzeti veslo, ribiško mrežo pa so mu raztrgali na koščke. Zois je zaradi ogroženosti zaprosil mesto za varstvo. Leto pozneje sta zato novomeški sodnik in mestni svet pisala v Ljubljano, da bi določili dan sojenja.504 Po vseh župnijah so morali od leta 1763 štirikrat na leto pobirati miloščino za »hišo sirot« oziroma sirotišnico (waisenhaus) v Ljubljani, ki je bila ustano- vljena za ozemlje celotne vojvodine Kranjske.505 Ker so bile župnije v nadško- fiji različno bogate, so bili pobrani zneski različno visoki. Ljudje prav velikega navdušenja nad novim prispevkom tudi sicer niso kazali, zato jih je bilo treba večkrat pozvati k plačilu. Konec leta 1769 je nadškof celo zapisal, da se zaveda revnosti Dolenjske, a je plutje proti toku zaman. Kar je ukazano, je treba izpol- niti, tj. plačati.506 Leta 1771 je mesto Krško doživelo hude poplave. Kleti hiš v mestu so bile nekaj dni popolnoma nedostopne. Za nameček je prebivalce v prihodnjem letu prizadela še suša.507 503 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 25/a (1757 november 22., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 306. V nasprotju s tem S. Stražar trdi, da je bilo leto 1757 (verjetno na Gorenjskem) sušno leto, zato je bil pridelek slab, hrana pa draga. Leta 1770 naj bi bila na Kranjskem huda lakota, zato je vlada priporočila pridelovanje krompirja, pa so se ljudje temu upirali. Prim. Stražar, Mengeš in Trzin skozi čas, str. 703. 504 SI NŠAL/KANM, šk. 6, f. 13, št. 10 (1761 november 12., s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 310. 505 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 315; Rescripta 1763, b. 9, št. 315 (26. april 1763, Ljubljana). 506 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, 16/e (1768 september 19., Novo mesto), št. 16/f (1769 december 19., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 301. 507 Angel Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem: 350-letnica posvetitve, Ljubljana 1994, str. 24 (dalje: Kralj, Kapucinski samo- stan). 114 Jure Volčjak V župnijah so morali spoštovati tudi odloke, ki so urejali igre, plese,508 jav- ne molitve proti suši, davke, miloščino ipd.509 Omeniti velja boleč odlok, ki se je dotaknil župnikovih dohodkov – o prepovedi točenja vina v župniščih.510 To prepoved je nadškof posebno poudaril ob pastoralni vizitaciji župnije Metlika leta 1761.511 V Beli krajini, še posebej v Črnomlju in Metliki, so se trudili tudi, da bi pravico do organiziranja sejemskih dni (tedenskih in letnih sejmov) pre- stavili z nedelj na druge dni v tednu, da bi se tako lažje posvetili opravkom, ki sodijo k nedeljam. Prizadevanja Metličanov in Črnomaljcev je podpiral tudi nadškof Attems, še zlasti potem, ko je julija 1761 opravil pastoralno vizitacijo belokranjskih župnij. Reševanje njihove prošnje glede sejma se je precej zavle- klo, na koncu pa je bila želja leta 1762 zavrnjena, ker ni bila v skladu z dvornim predpisom, izdanim 4. maja 1753. Določeno je bilo le, da se sejem lahko prične šele po končanih opravilih v cerkvi.512 Za državo je bilo zlasti problematično tudi služenje Kranjcev na Koroškem. Številni otroci in hlapci s Kranjskega naj ne bi bili v službi na Koroškem (tja so hodili zaradi boljšega plačila in zato, da so se lažje naučili nemškega jezika) brez potrdila lokalnega župnika, saj bi lahko prišli v stik z ljudmi, ki bi negativno vplivali na njihovo vero.513 Duhovniki so morali opozarjati tudi na vsakdanje stvari. Avgusta 1764 je neka mati v postelji do smrti poležala in zadušila 17 te- dnov starega otroka. Notranjeavstrijska vlada je zato na podlagi poročila »ma- gistro sanitatis« ukazala vsem župnikom, naj s prižnice opozorijo na problem in matere strogo opomnijo, da otrok ponoči ne smejo polagati k sebi v posteljo, da se ne bi v prihodnje ponovno zgodila podobna tragedija.514 Med gradivom o življenju župnij je mogoče najti tudi bolj vesela sporo- čila. Ob godovnem dnevu je nadškof Attems prejel številna voščila. Eno takih mu je iz Novega mesta poslal arhidiakon Jabacin in nadškofa povabil, da bi na god sv. Karla (4. novembra) 1766 prišel na Dolenjsko blagoslovit nove orgle v kapiteljski cerkvi sv. Nikolaja, »izdelek« Franca Ksaverja Križmana. Križman je 508 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1001; Rescripta 1768, b. 16, št. 1001 (27. junij 1768, Freising). 509 IT ASDG, ACAG, Protocollum extra ordinariorum de annis 1763–1769, str. 4, 4v (20. in 29. december 1763, 25. januar 1764); Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 646; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 646 (3. avgust 1765, Gorica). 510 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/k (1777 maj 30., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302. 511 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 151. 512 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 874; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 874 (30. september 1759, Ljubljana); Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 89, 154; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 89 (22. september 1761, Novo mesto); Rescripta 1762, b. 8, št. 154 (6. maj 1762, Ljubljana). 513 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 437; Rescripta 1764, b. 10, št. 437 (23. februar 1764, Celovec). 514 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 557; Rescripta 1764, b. 10, št. 557 (26. november 1764, Gradec). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 115 arhidiakona prosil, naj mu pošlje mnenje o novih orglah, da bo potem lahko dal v Gorici tiskati reklamo.515 Nadškof Attems se je Jabacinu in kapitlju za godovna voščila in za povabilo zahvalil, vendar je svojo odsotnost opravičil, ker je mo- ral ta dan posvetiti novo cerkev na Ustju. Nadškof bi novomeškim kanonikom sicer moral izročiti tudi bulo o mocetah. Ker je že vnaprej vedel, da zaradi šte- vilnih obveznosti tudi leta 1767 ne bo mogel priti v Novo mesto, je Jabacinu pre- dlagal, da ga na slovesnosti nadomešča stiški opat Franc Ksaver baron Tauffe- rer.516 Očitno pa se mu je urnik nekoliko spremenil, saj je 22. julija 1767 opravil vizitacijo novomeške župnije in celo 11 kandidatom podelil različne kleriške redove, vizitiral pa je tudi nekaj drugih dolenjskih in notranjskih župnij.517 Nadškof Attems se je zavedal, kaj pomenijo izobraženi duhovniki in verni- ki za župnije, zato je na vizitacijah (leta 1757 v Dolenjskih Toplicah, Žužember- ku, Kostanjevici)518 nenehno ponavljal pomen poučevanja vernikov (otrok in tudi odraslih) v osnovah krščanske vere: »proles, et adultos familiae frequentius doctrinae christianae ad salutem consequendam necessariae adiscendae causa ad ecclaesiam ducent«. Še posebej zato, ker so to dolžnost nekateri duhovniki zanemarjali, kakor leta 1757 v Kostanjevici, Čatežu ob Savi.519 Župnika na Krki pa je njegov vikar zaradi izpolnjevanja dolžnosti pohvalil.520 Ob pričetku uvajanja obveznega šolstva je bilo večkrat treba sestaviti raz- lične popise. Že leta 1770 je bilo v skladu z dvornim odlokom treba narediti popis vseh t. i. ljudskih šol v deželi. Deželno glavarstvo je leta 1774 od župnij zahtevalo dopolnitev popisa še z dodatnimi podatki, kot so: • ime župnije in njenega patrona, • ime učitelja, stan in morebitni zaslužek, • plača in vir sredstev zanjo, • število in starost otrok v župniji, • število tistih, ki so obiskovali šolo, kdaj imajo pouk in koliko »šolskega novčiča« plačujejo, • kaj se učijo in katere knjige uporabljajo, • kako daleč imajo otroci do šole.521 515 Že pred tem ga je prosil tudi, da bi za opravljeno delo dobil plačilo. Očitno kapitelj ni ravno redno poravnaval svojih obveznosti. Prim. SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 205 (1767 oktober 31., Ljubljana), št. 206 (1767 november 15., Ljubljana), št. 208 (1768 april 16., Ljubljana). Regesti v Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 382. 516 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 195 (1766 november 7., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 381. 517 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37) (včasih: AAG, Atti pastorali di Attems, 22 (37)), str. 65–68v in sl.; Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 2. 518 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 18, 26v, 32, 47v. 519 Prav tam, str. 40v, 41v. 520 Prav tam, str. 82v. 521 SI KANM, šk. 33, f. 34/3, št. 238 (1774 marec 4., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 385. 116 Jure Volčjak Odloki niso zadevali le osnovnega šolstva, temveč tudi semenišče. Tako so si morali kandidati pred vstopom v semenišče pridobiti potrdilo Blaža Kumer- deja, ravnatelja ljubljanske normalke, da so obiskovali osnovno šolo.522 5.2 Gospodarske razmere Država je na cerkveno področje vedno bolj posegala tudi pri financah. Za- radi nenehno prazne državne blagajne je bilo cerkveno premoženje vedno bolj mamljivo (načelo več države na področju šolstva). Sprva so bili posegi mehkej- ši, proces pa se je končal v 80. letih 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. ukinil številne samostane in njihov kapital prenesel na verski sklad.523 Goriška nadškofija je bila različno razvita. Če upoštevamo samo Kranjsko, je bila Gorenjska v veliko boljšem položaju kot Dolenjska. Dolenjske župnije so bile revnejše, ozemlja pa manjša. Položaj je postal še težavnejši v času zviševanja davkov oziroma v času naravnih katastrof (suš, povodnji, bolezni itd.). Opisano najlažje ponazorimo s poročilom dolenjskega okrožnega glavarja iz leta 1755, v katerem je opisal prizadevanja za postavitev novega župnišča v Ribnici. Ker denarja za zidavo ni bilo dovolj, so zamenjali kajžo Janeza Trčka in beneficiatno hišo sv. Mohorja in Fortunata. Pridobljeno kajžo je bilo za novo potrebo seveda treba tudi ustrezno prenoviti.524 Kranjsko prebivalstvo so sredi 50. let 18. stoletja pestile vremenske nevšeč- nosti, npr. hud veter ipd., ki so uničile oziroma močno prizadele poljščine, sadno drevje, vinograde. Najbolj prizadeto območje je bila Dolenjska, preostali deli nekoliko manj.525 Draginja je bila zato precejšnja, življenjske potrebščine so bile vse dražje, prebivalci Kranjske pa pahnjeni v še večjo revščino. Reprezentanca in komora je zato svetovala nadškofu, naj duhovščina in Cerkev ponudita roko obubožanemu prebivalstvu in pomagata z denarjem v cerkvenih blagajnah, z zmanjšanjem prispevka za goriško semenišče in pastoralnimi prijemi po vsej nadškofiji, npr. s pastoralnim pismom, v katerem bi priporočali solidarnost.526 V drugi polovici leta 1765 se je narava spet znesla nad Dolenjsko. Zaradi uničenja poljščin je bilo v novomeškem arhidiakonatu hudo pomanjkanje. Prizanesla pa 522 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/k (1777 maj 30., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302; Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana 2009, str. 39 sl. 523 Prim. SI AS 19, Kranjski verski sklad. Dostopno na: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=22823 (zapis z dne 18. 7. 2013). 524 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 471; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 471 (22. september 1755, Ljubljana). Anton Skubic o tem molči. Prim. Anton Skubic, Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine (ur. Josip Lesar), Buenos Aires 1976. O vsakdanjem življenju na podeželju glej tudi Štih – Simoniti – Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 177–184, 213–227. 525 Podobno je bilo tudi drugod po Evropi. Glavno mesto Portugalske, Lizbono, je npr. leta 1755 prizadel hud potres. Prim. Martus, Aufklärung, str. 616–623. 526 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 735, 739, 741, 745, 748, 751; Rescrip- ta 1757–1758, b. 5, št. 735 (9. februar 1758, Ljubljana), št. 739 (17. februar 1758, Gradec), št. 741 (20. februar 1758, Ljubljana), št. 745 (21. februar 1758, Celovec), št. 748 (28. februar 1758, Gorica), št. 751 (16. marec 1758, Ljubljana). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 117 ni niti zima. V Krškem je bila reka Sava zmrznjena več kot mesec dni, tako da so čez njo lahko vozili z vozovi.527 Nadškof je bil o razmerah natančno obveščen in je za pomoč prosil tudi Marijo Terezijo. Ta se je na poziv pozitivno odzvala in tiste, ki so imeli potrdilo o siromaštvu, oprostila plačila »dolžnega« davka (ste- ura debitorialis). Nadškof pa je duhovščino novomeškega arhidiakonata prosil, naj ljudstvu pri lajšanju težav pomaga tudi s cerkvenim posojilom. Posojilo naj bi prizadeti, potem ko bi se stanje izboljšalo, čim prej vrnili.528 Naši predniki so se spopadali ne le s poplavami, ampak še z eno hudo nevarnostjo, s požari. Ta je po navedbah vizitacijskih zapisnikov leta 1745 uničil župnijsko cerkev v Semiču,529 okoli 1761 župnišče v Moravčah,530 sredi istega leta je požar pustošil po Šentvidu pri Stični,531 leta 1765 pa je uničil župnijsko cerkev in večino vasi Dobrnič.532 Reprezentanca in komora je zato nadškofu predlaga- la, da bi za prizadete podložnike in prebivalce Dobrniča pridobil pomoč. Pre- dlagano je bilo, da bi jih oprostili plačila davka, dokler ne bi zgradili novih hiš, oziroma da bi jim namenili denarno pomoč v tej hudi stiski.533 Požari so se pojavljali tudi v drugih delih monarhije, ne samo v goriški nadškofiji. Leta 1767 sta Ljubljano prizadela dva. Po arhivskih podatkih sodeč sta uničila 72 hiš in najbolj prizadela revno prebivalstvo deželnega glavnega me- sta. V vseh dednih deželah je bil razglašen poziv za pomoč pri obnovi. Duho- vščino so prosili, da s prižnice poziva vernike, naj iz krščanske ljubezni do ubo- gih prispevajo po svojih najboljših močeh.534 Požar je 15. septembra 1771 prizadel tudi Kamnik. Zaradi velikih stroškov za obnovo je dunajska vlada 28. decembra 1771 zato sklenila, da je treba po vseh notranjeavstrijskih deželah odobriti po- sebno nabirko, namenjeno obnovi mesta.535 Leta 1770 je notranjeavstrijski gubernij v Gradcu na podlagi poročila po- licijske komisije (polizey commission) zaprosil nadškofa Attemsa, da bi revnim, beračem in klatežem izpiske iz rojstne matične knjige oziroma rojstne liste iz- dajali brezplačno.536 527 Kralj, Kapucinski samostan, str. 24. 528 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/j (1765 oktober 18., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 297. 529 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 106. 530 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 196. 531 Prav tam, str. 154. 532 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 123–123v. 533 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 579; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 579 (13. januar 1765, Ljubljana). 534 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 994, 995, 997, 998, 1278; Rescripta 1768, b. 16, št. 994 (4. junij 1768, Gorica), št. 995 (8. junij 1768, Celovec), št. 997 (15. junij 1768, Gradec), št. 998 (17. junij 1768, Ljubljana); Rescripta 1770, b. 18, št. 1278 (20. april 1770, Ljubljana). 535 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 225, 226; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 225 (24. januar 1772, Ljubljana), št. 226 (22. januar 1772, Gradec). 536 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1280; Rescripta 1770, b. 18, št. 1280 (24. april 1770, Gradec). 118 Jure Volčjak Sla po denarju vedno sproži spore. Tako je bilo tudi v preteklosti, še po- sebej, ker ga je bilo vedno premalo. Želje so bile največkrat večje, kot je bilo na voljo denarnih sredstev. Obenem pa so se dogajala tudi prilaščanja dohodkov, ki so pripadali drugim, ali neupravičena vmešavanja v zadeve, za katere nekate- ri niso bili pristojni. Novomeški prošt baron Erberg se je leta 1751 pritožil zaradi boštanjskega zemljiškega gospoda, saj si je ta prilaščal bero in darove za maše, ki bi jih sicer moral dobiti boštanjski kaplan.537 Leta 1755 se je razvnel »denarni« spor v župniji Ribnica med upraviteljema župnije v duhovnih (Jernejem Biten- cem) in svetnih zadevah (Janezom Jakobom Križnarjem). Problematično je bilo tudi plačevanje štolnine za prejetje različnih zakra- mentov. Pričakovali bi, da bi bila štolnina po vseh župnijah enaka, vendar temu ni bilo tako. Nadškof Attems je sicer že leta 1752 začel pripravljati odlok o eno- tnem štolninskem redu za celotno Kranjsko, toda pot do njega je bila še dolga.538 Nadškof je moral najprej pripraviti osnutek in ga poslati v odobritev dvoru. Priložiti je moral tudi seznam z zneski dotedanje štolnine, ki so bile v navadi po župnijah. Oblikovanje takega seznama je bila precej zahtevna naloga, saj podat- kov ni bilo preprosto dobiti. Nadškof Attems se je v pismu Mariji Tereziji tako pritoževal, da bo podatke za ozemlje Dolenjske lahko dobil samo na podlagi opravljene pastoralne vizitacije. Pripombe pa je imel tudi na račun podatkov, ki jih je že prejel za ozemlje gorenjskih župnij.539 Naloga zbiranja podatkov je bila zaupana arhidiakonom.540 Poleg tega naj bi bilo npr. spovedovanje (t. i. spovedni krajcar, beicht kreu- zer) in podeljevanje bolniškega maziljenja (t. i. versehe geld) brezplačno, vendar arhivski dokumenti to negirajo. Temu vodilu so bili »zvesti« duhovniki ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem,541 zagotovo pa tudi v preostalih deže- lah goriške nadškofije, a tega nismo podrobneje raziskovali. Nadškof Attems je v času pastoralne vizitacije leta 1752/53 to prakso pogosto kritiziral in prepove- dal pobiranje tovrstnih plačil. Dovolil pa je štolnino za poroke in pogrebe in ta naj bi se ustrezno povečala.542 Ocenimo lahko, da je bil nadškof pri tem kar pre- 537 SI NŠAL/KANM, šk. 7, f. 23/E, št. 5 <3> (1751, s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 318. 538 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 72; Rescripta 1752, b. 2, št. 72 (27. januar 1752, Ljubljana). O višini štolnine v župniji Komenda izpod peresa Petra Pavla Glavarja glej SI AS 7, šk. 266, Eccl. S-6-1, Dopis Reprezentanci in komori z dne 6. aprila 1753. 539 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 208; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 208 (4. januar 1753, Ljubljana). 540 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 333, 394; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 333 (20. marec 1754, Gradec), št. 394 (29. avgust 1754, Gradec). 541 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 160, 236, 237, 280; Rescripta 1752, b. 2, št. 160 (28. september 1752, Gradec); Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 236 (12. marec 1753, Gradec), št. 237 (12. marec 1753, Gradec), št. 280 (27. september 1753, Gradec). 542 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 37. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 119 cej uspešen, saj so župniki ob poznejših pastoralnih obiskih nadškofu trdili, da za previdevanje sprejemajo samo še prostovoljne darove, temu pa so pritrjevali tudi cerkovniki in ostali izpraševanci.543 Ob višino štolnine se je s posebnim dekretom obregnila tudi cesarica, ko je kritizirala navado v nekaterih štajerskih župnijah goriške nadškofije, da žu- pniki od celotne družine za spovedne listke zahtevajo sedem krajcarjev, ali da je oseba ob prejemu prvega obhajila morala plačati tri krajcarje kot odškodnino duhovniku za spoved.544 Novi štolninski red za Notranjo Avstrijo je predpisal šele dvorni dekret z dne 18. oktobra 1767. Okrožni uradi so nato dobili nalogo, da naredijo natanč- ne tabelarične popise dohodkov po posameznih župnijah, ki ne zadevajo štol- ninskih prihodkov. Poleg še nekaterih drugih zahtevanih podatkov so zbrane informacije prikazale, katere župnije bodo po novem štolninskem redu potre- bovale pomoč pri vzdrževanju duhovščine. Po pregledu poslanih tabel je bilo ugotovljeno, da je duhovščina zahtevala preveliko štolnino za oklice in pogrebe, prav tako so bile ugotovljene nepravilnosti pri navajanju bere in še v nekaterih drugih primerih. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti se je državi zdelo več kot potrebno urediti to področje oziroma – kot je bilo zapisano – »erreichung dieses heilsamen entzwecks finden … kein leichtere billigeres und auch zureichenderes mittel zu seyn …«. V utemeljitvi razveljavitve višine stare štolnine je bilo med drugim zapisano, da so številni verniki odlašali s klicem duhovnika, da bi jim podelil spoved in maziljenje, vse do zadnjega, saj niso imeli dovolj denarja za plačilo. To je bilo, kot piše, nesprejemljivo. Podobno je to nesprejemljivo, tudi piše v utemeljitvi, za krste, saj samo krst pripelje mlado dušo na pravo pot od- rešenja, in poroke, ker npr. kmečki hlapec v celem letu zaslužil komaj 10 goldi- narjev, to celoletno plačilo pa bi moral oddati duhovniku za oklic, poroko in t. i. takso za odhod dekleta iz župnije (abfarthgeld).545 Pri porabi denarja so bili nekateri duhovniki pogosto malomarni in so de- nar, ki so ga prejeli za mašne namene, velikokrat porabili, še preden so opravili mašo. To navado je nadškof Attems leta 1766 močno grajal.546 543 Prim. pastoralne vizitacije leta 1757, 1761, 1763, 1767 in 1771. Vizitacijski zapisniki iz navedenih let se hranijo v Nadškofijskem arhivu v Gorici (podrobne signature je moč najti v seznamu virov). 544 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 946; Rescripta 1767, b. 15, št. 946 (1. oktober 1767, Dunaj). 545 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1081; Rescripta 1769, b. 17, št. 1081 (19. januar 1769, Ljubljana). Zlasti po prepovedi točenja vina po župniščih so ponekod dvignili štolnino za krst, kot npr. v župnijah loškega gospostva. Pri- stojbina za krst otroka je pred ustanovitvijo goriške nadškofije znašala 17 krajcarjev (župnik je imel hkrati tudi pravico točenja vina), po vizitaciji nadškofa Attemsa pa se je ta podvojila, pri čemer župniku točenje vina ni bilo več dovoljeno. Nad zvišanjem pristojbine pa vsi niso bili navdušeni. Po poročilu žirovskega župnika Luke Ranta je zvišanju nasprotovala večina podložnikov župnije Žiri. Prim. SI AS 7, šk. 266, Eccl. S-6-1 in Eccl. S-6-2. 546 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/o (1766 maj, Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298. 120 Jure Volčjak Vsako leto je bilo treba pregledati cerkvene račune in predložiti obračun, tega pa je bilo treba poslati tudi deželni oblasti v Ljubljano. Ker so bili duhovni- ki pri izpolnjevanju in pošiljanju obračunov v Ljubljano precej nevestni, so bili posledica opomini. Zato je bilo odločeno, da morajo nadzor nad duhovščino pri plačevanju davkov opravljati arhidiakoni.547 Novomeški arhidiakon Matko je tako konec aprila 1760 zahteval od vseh imetnikov cerkvenih beneficijev no- vomeškega arhidiakonata, naj pošljejo Reprezentanci in komori obračune za leto 1759.548 Račune in denar (tudi podružnic) so navadno hranili v župnišču. Sam ob- račun je potekal navadno v navzočnosti cerkovnikov, župnika in patrona ozi- roma odvetnika cerkve. Sprva so bili navzoči upravičeni do plačila določenega zneska za to delo, sredi leta 1768 pa je bila izdana odredba, ki je prepovedovala takšno plačevanje.549 Deželna oblast se ni zanimala samo za dohodke duhovnikov po župnijah, temveč tudi za dohodke duhovnikov, ki so bili v zasebnih službah (na grado- vih, beneficijih). Posebno pozornost je namenjala obdobju, ko so bile te službe izpraznjene. Zanimalo jo je, kdo je bil v vmesnem času do nastavitve novega duhovnika upravičen do dohodkov.550 V cerkvah so bile ob posebnih priložnostih organizirane posebne nabirke. V drugi polovici leta 1755 se je na Kranjskem, Štajerskem in Hrvaškem pojavila živinska kuga, ki je napadla živino z rogovi (horn vieh).551 Reprezentanca in ko- mora je zato od okrožnih glavarstev na Gorenjskem in Dolenjskem zahtevala, da ljudi o tem obvestita s posebnimi razglasi, nadškofa Attemsa pa so prosili, da o bolezni govori tudi duhovščina vsako nedeljo s prižnice. Duhovnikom je bilo svetovano, naj bodo pri tem kratki, jasni in obenem izčrpni. Vernike naj opozo- rijo, da se je treba ravnati po posebnem živinskem kužnem redu (Viehseüchor- dnung), izdanem 12. junija 1754. Posebno pozornost so morali ljudje posvetiti preventivi, da bolnih živali ne bi vodili v bližino zdravih. Sporočiti je bilo treba tudi število obolelih živali.552 Januarja naslednje leto je Reprezentanca in komo- ra predlagala, naj duhovščina vernike opogumlja in hrabri kljub precejšnjim izgubam živine. Predlagala je tudi, da bi duhovniki prizadeto ljudstvo hrabrili 547 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 168 (1770). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 378. 548 SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 151 (1760 april 27., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 376. 549 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1015; Rescripta 1768, b. 16, št. 1015 (30. julij 1768, Ljubljana). 550 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 385, 395; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 385 (30. julij 1754, Gradec), št. 395 (30. avgust 1754, Gradec). 551 Po podatkih krške kapucinske kronike je v okolici Novega mesta za posledicami goveje kuge poginilo več kot 7.000 glav živine. Prim. Kralj, Kapucinski samostan, str. 22. 552 Dokument govori o več tisoč poginulih živalih na Dolenjskem, kar se nam zdi pretirana številka. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 488; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 488 (18. januar 1756, Lju- bljana). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 121 s primeri iz Svetega pisma, obhajali posebne maše in vernike opominjali na dolžnost pomoči prizadetim, npr. z darovi. Za ta namen naj bi v cerkvah izve- dli posebne nabirke. Verniki, ki imajo bolno živino, naj bi ob nedeljah ostajali doma, molili in prosili za izboljšanje stanja.553 Zbirali so tudi dohodke za pokojnine duhovnikov. Vsako leto so tako v Ljubljano nakazovali določene vsote, npr. leta 1755 Janez Krstnik Posavec, žu- pnik v Železnikih, 100 goldinarjev.554 Podoben znesek je deželna oblast odobrila Antonu Juriju Valiču, vikarju v Gotenici in beneficiatu v Grčaricah (leta 1768), ki je imel svoj sedež v Gotenici, ker v Grčaricah še ni bila zgrajena ustrezna beneficiatna hiša.555 Župniki, vikarji in kaplani so morali deželni oblasti sporočati prihodke od bere, naturalnih in denarnih dajatev (statum activum et passivum) od vseh cer- kva, se pravi pregled letnih dohodkov.556 Tako sta leta 1754 Tomaž Bonaventura Blečić in Janez Avsec st. sporočila dohodke svojih vikariatov in obenem pre- dlagala, da bi zaradi velikosti župnije dobila dva vikarja, čeprav bi sama potem težko živela od zmanjšanih dohodkov.557 Ko so se pričele priprave na ustanovitev goriškega semenišča, so začeli is- kati finančne vire po celotni goriški nadškofiji. Pri tem so takoj postali pozorni na dohodke novomeškega kolegiatnega kapitlja, ki so bili v skladu s soglasjem Marije Terezije preusmerjeni za potrebe nove ustanove. Tako je bila proštija podeljena nadškofu Attemsu.558 Zato je bilo leta 1757 ukinjeno tudi drugo ka- plansko mesto na Črnem Vrhu v župniji Vipava, ki ga je kot navadni beneficij leta 1754 ustanovil pokojni duhovnik Blaž Korže. Dohodke so v skladu z iz- vršiteljem oporoke, Ferdinandom grofom Lanthierijem, lastnikom gospostva Vipava, namenili ustanovitvi goriškega semenišča.559 Popolnoma drugače pa je bilo z dohodki komende nemškega viteškega reda v Metliki in Črnomlju. Komendator, Rihard Danijel grof Barbo, se je skliceval na poseben sporazum (concordats), zato so bili dohodki cerkva v Beli krajini, ki so pripadale nem- škemu viteškemu redu, izvzeti iz obveznosti pri plačilu prispevka za goriško 553 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 475, 488; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 475 (1. oktober 1755, Ljubljana), št. 488 (18. januar 1756, Ljubljana). 554 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 532; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 532 (15. december 1755, Ljubljana). 555 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1059; Rescripta 1768, b. 16, št. 1059 (13. november 1768, Ljubljana). 556 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 547, 606; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 547 (25. junij 1754, Ljubljana), št. 606 (4. november 1756, Ljubljana). 557 SI KANM, šk. 17, f. 24/D, št. 1 (1754, s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 327. 558 Glej drugo in tretje poglavje monografije. Prim. tudi IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750– 1760, N. 57, št. 290, 566; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 290 (3. november 1753, Dunaj); Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 566 (26. maj 1756, Dunaj). 559 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 694; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 694 (18. julij 1757, Ljubljana). 122 Jure Volčjak bogoslovno semenišče.560 Iskali so tudi druge dohodke, pridobili pa so jih na različne načine. Eden izmed njih so bile prostovoljne nabirke, pri tem pa so se zanimali tudi za letne prihodke sprva le nekaterih, pozneje pa vseh cerkva v nadškofiji. Določeno je bilo, naj bo tretjina teh dohodkov preusmerjena za po- trebe semenišča.561 Predpisov o semenišču se je moral držati tudi sam nadškof, saj brez vednosti kranjskega deželnega glavarja, Antona Jožefa grofa Auersper- ga (1742–1762), ni smel narediti nobene poteze.562 Ohranil se nam je popis vsot za goriško semenišče v letih 1760–1763, ki jih je prispeval novomeški kolegiatni kapitelj; imamo tudi nekaj podatkov iz prejšnjega obdobja. V ustanovnem letu semenišča, letu 1757, novomeški kapitelj za semenišče ni prispeval ničesar, ker je po opravljenem obračunu ostalo samo 100 zlatnikov, te pa so namenili za poplačilo kapiteljskega oskrbnika Breckerfelda. Prihodnje leto je kapitelj seme- nišču poslal 330 goldinarjev, leta 1759 200 goldinarjev, v prihodnjih treh letih (1760–1762) je upravitelj oziroma ekonom Mihael Schran v Gorico poslal 1.611, leta 1763 pa še 430 goldinarjev. V šestih letih je kapitelj tako prispeval kar 2.571 goldinarjev ali povprečno po 428,50 goldinarja na leto.563 Nadškof Attems je imel s semeniščem velike načrte, vendar mu je pri ure- sničitvi velikopoteznih načrtov vedno primanjkovalo denarja. Attems je zato duhovščino vedno spodbujal k novim prispevkom. Sredi leta 1764 je prosil celo za povečanje glavnice na račun dohodkov cerkva in bratovščin. Naklonjenost je pričakoval predvsem od duhovščine novomeškega arhidiakonata, saj jih je opomnil, da jim kot prošt zvesto služi že 14 let.564 Finančna dokumentacija ima svojo vrednost ne samo zaradi finančnih po- ročil, temveč tudi zaradi drugih podatkov, ki jih prinaša navadno v pripisih, opombah ali morebitnih pojasnilih. V seznamu oddanega denarja za goriško semenišče za obdobje 1760–1763 lahko razberemo tudi, katere takse (in njihovo višino) je moral plačati Martin Jožef Jabacin leta 1762, ko je bil imenovan za de- kana novomeškega kolegiatnega kapitlja. Za cesarsko prezentacijo je moral od- šteti 800 goldinarjev, deželni oblasti v Ljubljani je nakazal 200 goldinarjev. Sku- pni znesek v višini 1.000 goldinarjev pa ni bil končni znesek. Sledila so še plačila ob nastopu službe. Ko je sprejel službo v posest, je komisarju, Francu baronu Raigersfeldu, plačal običajni (!) honorar 100 ogrskih goldinarjev, njegovemu 560 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 655; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 655 (28. februar 1757, Ljubljana). 561 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 560, 639; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 560 (10. maj 1756, Dunaj); Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 639 (22. januar 1757, Ljubljana). 562 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 693; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 693 (14. julij 1757, Ljubljana); Miha Preinfalk, Auerspergi: po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, str. 414–415. 563 SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 154 (ok. 1764). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 376. 564 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/i (1764 julij 23., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 297. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 123 tajniku Hendlu 50 goldinarjev, pripravil pa je tudi različna darila za komisarje- vo služinčad. Odgovorne službe pač niso bile poceni.565 Osmega januarja 1757 je bilo izdano navodilo v zvezi s prodajo cerkvenih posesti in imenj. Ravnati se je bilo treba po treh kriterijih.566 Poleg tega je bilo treba pretehtati še, ali gre za malenkosti oziroma za posest, ki je lastniku prej škodovala kot koristila. Tako posest je bilo mogoče prodati na podlagi licitacije, prej pa je morala o prodaji odločati posebna komisija. Svoje so morali pove- dati tudi duhovščina, cerkveni odvetnik in ključarji.567 Vipavski župnik Franc Bernard baron Rafelshoffen se je na podlagi tega odloka leta 1770 odločil, da bo prodal desetine, ki so bile pri vasi Krka na Dolenjskem. Pristojna komisija (stiftungscommission) se je s prodajo strinjala, saj so bile obravnavane deseti- ne preveč oddaljene od Vipave.568 V letu 1771 je problem postalo vzdrževanje bloškega župnika, saj so bili njegovi dohodki, milo rečeno, borni. Pojavilo se je vprašanje, ali ne bi bilo bolje premoženja župnije Bloke in beneficija NLG v Šte- berku preprosto prodati, kot pa živeti v revščini (integri decenii fructuum per- ceptione vendi queant, ne miserere vivat).569 Zaradi vse večjih teženj po prodaji je nadškof Attems aprila 1771 izdal posebno pastirsko pismo proti prodaji cer- kvenih posesti.570 Novembra istega leta je proti prodaji cerkvenega premoženja nastopila tudi oblast v Gradcu in prepovedala npr. prodajo posesti studeniških dominikank na Kranjskem.571 Med sedemletno vojno (1756–1763) je močno naraslo število ranjenih ofi- cirjev, ki so bili zaradi ran odpuščeni iz vojske. Ti so sicer prejemali določen znesek pokojnine iz državne blagajne, vendar je bila vsota za dostojno življenje odločno prenizka. Poleg tega je bilo treba misliti še na številne vdove, ki so v bo- jih za domovino izgubile svoje može. Da bi popravili gmotno stanje prizadetih oseb, je država predlagala Cerkvi, da bi tudi ona dve do tri leta za te osebe pro- stovoljno prispevala nekaj denarja. Kot vzor so postavili nadškofijo v Pragi, kjer je bila ta praksa že v veljavi; duhovščina celotne kraljevine Češke se je obvezala, da bo eno leta prispevala prostovoljne darove. Zbiranje prispevkov je bilo dokaj 565 SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 154 (ok. 1764). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 376. 566 Ker je omemba teh kriterijev na tem mestu nepotrebna, jih ne naštevamo. 567 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 646, 650; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 646 (1. februar 1757, Ljubljana), št. 650 (12. februar 1757, Ljubljana). 568 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1249; Rescripta 1770, b. 18, št. 1249 (19. januar 1770, Ljubljana). 569 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 57; Rescripta 1771, b. 19, št. 57 (12. april 1771, Ljubljana). 570 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/s (1771 oktober 24., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 299. 571 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 187; Rescripta 1771, b. 19, št. 187 (13. november 1771, Gradec). 124 Jure Volčjak uspešno, Kranjska pa je pri tem izstopala v negativnem pomenu. Do maja 1758 denarja deželnemu glavarju poleg stiškega opata ni poslal noben arhidiakon. Opat je sicer samo v župnijah na Štajerskem, ki so spadale v stiški arhidiakonat, zbral 320 goldinarjev.572 Reprezentanca in komora je zato prosila nadškofa At- temsa, da poskrbi za plačilo tudi na območju Kranjske.573 Pomanjkanje denarja med sedemletno vojno je bilo celo tako veliko, da je deželna oblast leta 1758 spraševala nadškofa, ali je mogoče prispevek Cerkve za vojsko plačati tako, da bi se Cerkev za ta namen zadolžila,574 pa tudi sam nadškof je bil povprašan, ali lahko kaj prispeva za dobro vojnih potreb. Država je namreč od Cerkve pri- čakovala 50.000 goldinarjev, od tega od goriške nadškofije 4.000 goldinarjev. Omenjeni znesek bi pokrila goriški stolni kapitelj in nadškof, vsak polovico. Nadškof Attems se je zavedal, da je želeni znesek zelo visok, zato se je z odgo- vorom precej obotavljal. Predstojnik ljubljanske Reprezentance in komore je od cesarice dobil izrecno naročilo, da mora zahtevano vsoto od duhovščine zane- sljivo izterjati. Nadškofu je sporočil, naj prispeva vsaj 800 goldinarjev. Sredi leta 1758 se je ta znesek precej spremenil, saj je na goriško nadškofijo odpadlo pri- čakovano zahtevano plačilo 6.000 goldinarjev (novomeški kapitelj je bil dolžan plačati 520 goldinarjev).575 Okrožnica novomeškega arhidiakona duhovnikom novomeškega arhidiakonata s konca leta 1759 govori o izrednem vojnem davku v višini 3.000 goldinarjev. Od tega naj bi kranjski del goriške nadškofije plačal 1.500 goldinarjev, novomeški arhidiakonat pa 300 goldinarjev. Duhovniki so bili obvezani plačati po 100 goldinarjev, delež novomeških cerkva pa je zna- šal 200 goldinarjev.576 Dolg ni bil poravnan niti čez dve leti. Iz pisma nadškofa gorenjskemu in dolenjskemu arhidiakonu, poslanega konec junija 1761, izve- mo, da je skupni znesek za plačilo znašal 2.250 goldinarjev, zaostanek plačila pa 1.039 goldinarjev. Septembra istega leta se je zaostanek zmanjšal samo za 17 goldinarjev.577 572 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 813; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 813 (25. september 1758, Gradec). 573 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 736, 737, 738, 756, 781, 783, 785, 787, 790, 794; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 736 (10. februar 1758, Gradec), št. 737 (13. februar 1758, Ljubljana), št. 738 (13. februar 1758, Celovec), št. 756 (21. marec 1758, Gorica), št. 781 (19. april 1758, Ljubljana), št. 783 (23. maj 1758, Gradec), št. 785 (27. maj 1758, Ljubljana), št. 787 (1. junij 1758, Ljubljana), št. 790 (18. junij 1758, Ljubljana), št. 794 (22. junij 1758, Gradec). 574 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 771; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 771 (22. april 1758, Ljubljana). 575 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 772, 775, 779, 786, 790, 796, 800; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 772 (24. april 1758, Ljubljana), št. 775 (29. april 1758, Ljubljana), št. 779 (11. april 1758, Ljublja- na), št. 786 (30. maj 1758, Ljubljana), št. 790 (18. junij 1758, Ljubljana), št. 796 (24. junij 1758, Ljubljana), št. 800 (8. julij 1758, Ljubljana). 576 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 25/b (1759 november 12., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 306. 577 SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 159 (1761 junij 29., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 377; IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 88; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 88 (10. september 1761, Ljubljana). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 125 Ker denarja še vedno ni bilo dovolj, je v začetku januarja 1759 izšel patent o davku na dedovanje. Sredi prihodnjega leta je bilo določeno, da se je na tem področju treba zgledovati po praksi v ljubljanski škofiji.578 Podrobnejša navodila je v virih mogoče spremljati še pozneje.579 Po dvornem odloku je bilo treba vsak smrtni primer duhovnikov okrožnemu uradu prijaviti sprva v osmih tednih, ker pa se določilo ni obneslo, je bil aprila 1761 določen krajši rok, tj. 14 dni.580 Sredi leta 1762 je bilo predpisano, da mora vsak župnik poleg papeške desetine (decima papali) na leto plačati tudi pavšal, in sicer po štiri goldinarje in 30 kraj- carjev dednega davka, kot je bilo v navadi na Moravskem.581 Reprezentanca in komora je začela urejati tudi področje ustanovnih maš, saj je ugotovila, da je na tem področju vladala precejšna zmeda. Številne usta- nove namreč niso bile urejene v skladu z zakonodajo, niso bile popisane in niso odvajale prepotrebnih davščin.582 Nekateri duhovniki so sredstva za maše na- menjali za graditev ali popravilo cerkva, kapel, zvonikov, oltarjev, nakup novih zvonov, ali pa so jih uporabljali za poplačilo drugih stroškov. Država je zato konec leta 1759 izdala posebno navodilo in nadškofu naročila vzpostavitev reda na tem področju.583 Zbiranje denarja za različne potrebe je bilo vsakdanja nuja. Duhovščina je bila pri iskanju virov različno iznajdljiva; včasih je ravnala celo v nasprotju s predpisi. Tako je na primer v začetku leta 1762 na naslov notranjeavstrijske vlade v Gradcu in Reprezentance in komore v Celovcu prispela prijava, da sta dva podložnika kneza Auersperga iz vasi Koblarji (Kofflarn) in dva podložnika iz vasi Sela pri Hinjah (Selle) v vikariatu Hinje dobila dovoljenje tamkajšnje- ga vikarja Karla Jožefa Gladiča za pobiranje miloščine za nov oltar, postavljen pred kratkim v hinjski vikariatni cerkvi sv. Nikolaja. Vikar Gladič jim je izdal celo ustrezno dovoljenje za zbiranje denarja (sammelbrief), kočevski mestni so- dnik Janez Loy pa prepustnico. To je bilo v nasprotju s patentom, izdanim 6. marca 1751; za kršitev je bila predpisana kazen 12 zlatih dukatov. Imenovani podložniki so se po denar podali tudi prek meja Kranjske, to pa ni ušlo budnim 578 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 855, 868, 873, 875, 932; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 855 (4. januar 1759, Ljubljana), št. 868 (27. avgust 1759, Ljubljana), št. 873 (28. september 1759, Gorica), št. 875 (3. oktober 1759, Celovec), št. 932 (3. julij 1760, Ljubljana). 579 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 33; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 33 (6. marec 1761, Ljubljana). 580 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 38, 106; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 38 (1. april 1761, Ljubljana), št. 106 (24. november 1761, Ljubljana); SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 161 (1761 oktober 9., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 377. 581 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 187, 195, 198; Rescripta 1762, b. 8, št. 187 (27. julij 1762, Gradec), št. 195 (12. avgust 1762, Ljubljana), št. 198 (16. avgust 1762, Celovec). 582 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 866, 870; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 866 (23. avgust 1759, Ljubljana), št. 870 (6. september 1759, Gorica). 583 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 887; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 887 (13. december 1759, Ljubljana). 126 Jure Volčjak nadzornikom na Koroškem. Reprezentanca in komora v Ljubljani je zato izdala obvestilo, ki je duhovnikom ponovno prepovedovalo zbiranje sredstev na opi- san način.584 V nasprotju z navedenim je bilo dovoljenje za nabiranje miloščine za cerkev sv. Egidija v Mokronogu izdano v skladu z zakonodajo,585 prav tako je bila uslišana tudi prošnja Janeza Šimica in Mihaela Kajzelja, ključarjev vikariata sv. Elije v Prečni, za dovoljenje za pobiranje miloščine, namenjene povečanju cerkve. Dekan Jabacin je duhovnikom novomeškega arhidiakonata naročil, naj nabirko vernikom pri maši priporočijo, prav tako pa naj bodo tudi sami veli- kodušni.586 Nasprotno je stiški opat in arhidiakon Franc Ksaver baron Taufferer leta 1770 duhovnikom prepovedal pobirati miloščino na ozemlju tujih župnij s priporočilnim pismom, saj so s tem nadlegovali že tako močno obremenjene revne ljudi. Prepovedal je tudi pobirati miloščino zbiralcem iz drugih škofij, če ti niso predložili dovoljenja svojega škofa ali opata.587 Duhovščina je plačevala tudi stolno (chatedralica) in fortifikacijsko (sub- sidii ecclesiastici) takso, napovedano za petnajst let,588 in solidarnostno takso.589 Te davščine so običajno oddajali konec leta na duhovniških shodih, skupaj z davčnimi napovedmi (fasijami) cerkva in bratovščin ter letnimi obračuni cer- kva.590 Zanimiv je npr. dodatek k davčni napovedi (suplement k fasijam) novo- meške kapiteljske cerkve leta 1762. Dodatek je napisan precej podrobno, vse- buje seznam vseh cerkva, na njem pa je mogoče najti številne zanimivosti.591 V poročilu izvemo, da je bil zvonik cerkve sv. Nikolaja v slabem stanju, zato so že potekale priprave na sanacijo. Za plačilo so imeli pripravljenih 500 goldinarjev, a so se zavedali, da ta znesek ne bo zadostoval. Dalje so navedeni vsi dohodki od 584 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 133; Rescripta 1762, b. 8, št. 133 (11. marec 1762, Ljubljana). 585 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 180 (ok. 1764). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 379. 586 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 196 (1767, Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 381. 587 Mlinarič, Stiška opatija, str. 837. 588 Taksa je bila uvedena leta 1752, njena veljavnost pa se je iztekla leta 1767. Ker je bila potreba po denarju velika, iz tega zneska pa je priteklo precej denarja za gradnjo utrdb na Ogrskem, je bilo sklenjeno, da se pobiranje te takse s 1. januarjem 1768 ponovno uvede za dobo pet let, plačevati jo je bilo potrebno v kraljevini Češki in v avstrijskih dednih deželah. Ko se je leta 1773 izteklo tudi to obdobje, je država davek podaljšala še enkrat za enako obdobje. Glej: IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescrip- torum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1090; Rescripta 1769, b. 17, št. 1090 (2. februar 1769, Ljubljana); SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 168 (1773). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 378. Potrdilo o plačilu fortifikacijskega davka novomeškega kapitlja v znesku 105 goldinarjev in 23 krajcarjev je leta 1762 izdal ljubljanski generalni vikar Karel Peer. Prim. SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 166 (1762 avgust 4., Ljubljana). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 377. 589 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/d (1765 maj 13., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 301. 590 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/a (1762 april 27., Novo mesto); šk. 31, f. 34/3, št. 161 (1761 oktober 9., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 300, 377. 591 Obe dnevni maši za ustanovitelja kapitlja sta npr. brez štipendije; za večno luč ni posebne ustanove, vzdržuje se z »milodari«; ima bratovščino Rešnjega telesa, ki jo je leta 1609 ustanovil na željo prošta Marka Kuneja (1604–1621) oglejski patriarh Frančišek Barbaro, vendar nima lastnih stalnih sredstev. Bratovščina Rožnega venca ima svojega beneficiata, zato ne spada k tej napovedi; v enem letu se opravi 724 maš. Prim. SI NŠAL/KANM, šk. 6, f. 14, št. 2 (1762 maj 3., s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 311. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 127 glavnice, cerkvenih zemljišč in štolnine. Pri tej najdemo zanimivo opombo ozi- roma izvemo za lokalno navado, da so posamezni cehi (mesarji, tkalci, čevljarji, kovači, klobučarji in lončarji) cerkvi do leta 1750 priskrbeli 33,25 lota voščenih sveč,592 vendar pa tega od takrat dalje niso počeli več, ker jim je kranjska Repre- zentanca in komora prepovedala pobirati miloščino v ta namen v času med ad- ventom in svečnico. V dodatku najdemo tudi seznam vseh izdatkov. Morebitno pozitivno razliko med prihodki in odhodki so vsako leto porabili za različna popravila.593 Davek za leto 1763, ki je moral biti poravnan do konca meseca julija 1764, je za novomeško proštijo skupaj z inkorporiranimi župnijami znašal 800 goldinarjev,594 sicer pa je vsa kranjska duhovščina morala plačati pet odstotkov od glavnice – ta je znašala skupaj kar 25.000 goldinarjev.595 Plačevati je bilo treba tudi davek na obresti od glavnice, po navadi nalo- žene pri deželi. Leta 1763 je npr. Matevž Kuralt, vikar v Škofji Loki, dobil dovo- ljenje, da obresti od glavnice v višini 4.000 goldinarjev plača skupaj z loškim beneficiatom Antonom Jurijem Maličem.596 Za lažjo predstavo stroškov si oglejmo tabelarični prikaz prihodkov in iz- datkov arhidiakonatov na Kranjskem v letu 1767:597 Gorenjski arhidiakonat   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske (ž. c.), vikariatne (v. c.) in podružnične cerkve (p. c.) fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Moravče (ž. c. in p. c.) 551 49   438 18   113 31         Nevlje (ž. c. in p. c.) 375 7 3 371 10 1 3 57 2       Šmartno v Tuhinju (ž. c. in p. c.) 199 58   190 58   9           Zgornji Tuhinj (v. c. in p. c.) 138 47 1 73 9   65 38 1       Poljane nad Škofjo Loko (ž. c. in p. c.) 589 12 3 3/5 481 17 1 1/3 107 55 2       Železniki (ž. c. in p. c.) 188 51   172 53 2 15 57 2       592 1 lot meri 17,5 g, geslo »lot«, v: Slovar slovenskega knjižnega jezika, spletna izdaja, Ljubljana 2000 (http://bos.zrc-sazu.si/sskj. html). 593 SI NŠAL/KANM, šk. 6, f. 14, št. 2 (1762 maj 3., s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 311. 594 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 295; Rescripta 1763, b. 9, št. 295 (16. april 1763, Ljubljana). 595 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 332; Rescripta 1763, b. 9, št. 332 (27. junij 1763, Ljubljana). 596 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 276; Rescripta 1763, b. 9, št. 276 (28. februar 1763, Ljubljana). 597 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 68; Rescripta 1771, b. 19, št. 68 (2. maj 1771, Gorica). 128 Jure Volčjak Gorenjski arhidiakonat   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske (ž. c.), vikariatne (v. c.) in podružnične cerkve (p. c.) fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Žiri (ž. c. in p. c.) 468 18 3 322 58   145 20 3       Špitalič (v. c.) 82 20   71 59   10 21         Selca (ž. c. in p. c.) 367 20 2 355 2   12 18 2       Šenčur pri Kranju (ž. c. in p. c.) 399 45 1 398 45   1   1       Sorica (v. c. in p. c.) 50 51   48 41   2 10         Tržič (ž. c. in p. c.) 523 54 2 507 27 2 16 27         Kamnik (ž. c. in p. c.) 650 26   591 30 3 58 55 1       Stara Loka (ž. c. in p. c.) 1.178 5 3 1.173 21 2 4 44 1       Cerklje na Gorenjskem (ž. c. in p. c.) 539 12   498 44   40 28         Ihan (p. c.) 22 28   19 54   2 34         Velesovo (ž. c.) 11 34   11 34               Skupaj gorenjski arhidiakonat 6.338 1 2 3/5 5.727 42 3 3/5 610 18 3       Stiški arhidiakonat   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Mengeš (žup.) 2.899 1   1.775 43   1.118 18         Šmarje pri Ljubljani (žup.) 294     294                 Krka (žup.) 67 18   71 4         3 46   Trebnje (žup.) 79 18   79 18               Šentvid pri Stični (žup.) 557 16   266 44   290 32         Vače (žup.) 177 53   177 53               Višnja Gora (žup.) 102 57   83 57   19           Žužemberk (žup.) 122 54   122 54               Šmartno pri Litiji (žup.) 274 43   203 26   71 17         Šmarjeta na Dolenjskem (žup.) 21 23   26 43         15 20   Škocjan pri Novem mestu (žup.) 37 10   33 52   3 18         Raka (žup.) 63 13   36 26   26 47         Zagorje ob Savi (žup.) 194 68   95 36   99 22         Čemšenik (žup.) 1.019 40   1.167 58         148 18   ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 129 Dobrnič (žup.) 59 52   57 39   2 13         Dol pri Ljubljani (vik.) 297 14   173 10   124 4         Bela Cerkev (vik.) 27 16   26 12   1 4         Prežganje (vik.) 198 52   190 29   8 23         Mirna (vik.) 108 31   92 18   16 13         Kresnice (vik.) 89 52   87 51   2 1         Št. Peter–Otočec (vik.) 27 20   45           17 40   Hinje (vik.) 35 35   40 14         4 39   Sv. Križ–Gabrovka (vik.) 47 39   44 52   2 47         Šentlambert (vik.) 28     37 45         9 45   Sostro (vik.) 154 35   68 43   85 52         Primskovo na Dolenjskem (vik.) 116 4   67 46   48 18         Kolovrat (vik.) 35 36   31 14   4 22         Skupaj stiški arhidiakonat 4.239 9   3.633 4   805 33   199 28   Novomeški arhidiakonat   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Novo mesto (ž. c. in p. c.) 187 51   543 57         356 6   Šentrupert (ž. c., p. c. in brat.) 684 52   820   1       135 8 1 Vesela Gora (p. c.) 422 51   319 40   103 11         Šentjanž (v. c. in p. c.) 53 41   81 40         17 59   Dole pri Litiji (v. c. in p. c.) 132 32 1 322 29 2       189 57 1 Polšnik (ž. c. in p. c.) 61 56   66 37         4 41   Mokronog (ž. c. in p. c.) 255 8   349 55         94 47   Mirna Peč (ž. c. in p. c.) 133 49 2 129 52   3 57 2       Prečna (v. c. in p. c.) 44 34   48 12         3 38   Šmihel pri Novem mestu (ž. c. in p. c.) 92 28   91 32     56         Stopiče (v. c. in p. c.) 178 47   189 37         10 50   Vavta vas (v. c. in p. c.) 78 53   89 5         10 12   Soteska (ž. c. in brat.) 22 16   39 16         17     Poljane (Stari trg ob Kolpi) (ž. c., brat., p. c. in vikariat Sinji Vrh) 90 26   110 7         19 41   Skupaj novomeški arhidiakonat 2.440 4 3 3.201 59 3 108 4 2 869 59 2 130 Jure Volčjak OPOMBA598 Kostanjeviški arhidiakonat   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Kostanjevica (ž. c.) 64 54   63 19 2 1 34 2       Trebelno (Gorenji Mokronog) (ž. c.) 52     49     3           Štatenberk (p. c.) 51     36     15           Blečji Vrh (p. c.) 12     12                 Trebelno (Gorenji Mokronog) (p. c.) 10 30   24           13 30   Sveti Vrh pri Trebnjem (p. c.) 26 59   23     3 59         Čatež ob Savi (ž. c.) 39 48   46           6 12   Velike Malence (p. c.) 17 30   11     6 30         Šentviška gora (nad Čatežem) (p. c.) 11 32   9 30   2 2         Ponikve (p. c.) 13 10   9     4 10         Sv. Križ-Podbočje (ž. c.) 40     40                 Gradec (p. c.) 7 24   5     2 24         Plusski verh, Plaschiverg598 – sv. Vid (p. c.) 10 40   5     5 40         Skupaj kostanjeviški arhidiakonat 357 27   332 49 2 44 19 2 19 42   Bistriški arhidiakonat (vsi podatki so navedeni v kranjski vrednosti)   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Cerknica (ž. c.) 331 42   212 6   119 36         Kožljek (p. c.) 89 43 1 85 4   4 39 1       Dobec (p. c.) 101 10   73 12   27 58         Bezuljak (p. c.) 123 36 2 92 17   31 19 2       Begunje pri Cerknici (p. c.) 84 17   67 16   17 1         Selšček (p. c.) 60 38 2 55 12   5 26 2       Topol pri Begunjah (p. c.) 35 24   28 48   6 36         Brezje (p. c.) 56 10   53 28   2 42         598 Neidentificirana, mogoče v okolici Prušnje vasi. Danes ne obstaja več. Prim. Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjo- žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska, Ljubljana 2015, str. 230 (dalje: Höfler, Gradivo za historično topografijo: Kranjska). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 131 OPOMBA 599 Bistriški arhidiakonat (vsi podatki so navedeni v kranjski vrednosti)   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Bločice (p. c.) 73 43 1 58 36   15 7 1       Žerovnica (p. c.) 79 12   66 6   13 6         Grahovo (p. c. NLG in sv. Nikolaja) 61 26 2 52 8   9 18 2       Martinjak (p. c. sv. Elije in sv. Vida) 41 56   39 18   2 38         Dolenje Jezero (p. c.) 56 44 1 52 44   4   1       Dolenja vas (p. c.) 49 45 1 48 20   1 23 1       Zelše (p. c. sv. Jakoba in sv. Volbenka) 56 48   32 19   24 29         Rakek (p. c.) 128 44   117 20   11 24         Unec (p. c. sv. Martina in sv. Kancijana) 141 56 2 75 32 2 66 24         Ivanje selo (p. c. NLG in sv. Hieronima) 56 1   49 59   6 2         Borovnica (v. c.) 72 23   70 30   1 53         Pokojišče (p. c.) 31 20   21 20   10           Zabočevo (p. c.) 21     28 44 2       7 44 2 Pako (p. c.) 35     29 4 2 5 55 2       Preserje (v. c.) 52 12   75 18         23 6   Ponikve nad Preserjem (p. c. sv. Helene)599 34 59   26 12   8 47         Prevalje pod Krimom (Žalostna gora) (p. c.) 50     14 30   35 30         Sv. Jožef nad Preserjem (p. c.) 40 16   28 17   11 59         Kamnik pod Krimom (p. c.) 13 21   12 7   1 14         Planina pri Rakeku (v. c.) 148 7 1 148 7 1             Planina pri Rakeku (p. c.) 28 38   28 38               Jakovica (p. c. sv. Mihaela) 29 36   29 36               Grčarevec (p. c. sv. Luka) 8     6 24   1 36         Planinska gora (p. c.) 57 15   57 15               Rakitna (p. c.) 3 49 2 3 49 2             Skupaj bistriški arhidiakonat (kr. v.) 2.254 54 3 1.849 38 1 436 7   30 50 2 Skupaj bistriški arhidiakonat (n. v.) 1.916 40   1.572 11 3 370 41 3 26 12 3 599 Danes ne obstaja več. Prim. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 145. 132 Jure Volčjak Ribniški arhidiakonat   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Ribnica (ž. c.) 179 30   153 8   26 22         Sodražica (v. c.) 49 27   47 55   1 32         Nova Štifta (p. c.) 291 28   260 38   30 50         Jurjevica (p. c.) 51 59   44 16   7 43         Hrovača (p. c.) 21 27   19 25   2 2         Goriča vas (p. c.) 25 31 2 22   2 3 31         Nemška vas (p. c.) 17 34   19 25         1 51   Prigorica (p. c.) 14 44   18 34         3 50   Dolenja vas (p. c.) 21 52   19 25   2 27         Rakitnica (p. c.) 22 12   20 34   1 38         Mala Gora (p. c.) 29 11   21 58   7 13         Sajevec (p. c.) 23 41   21 27   2 14         Zapotok (p. c.) 16 39   18 34         1 55   Gora pri Sodražici (Petrinci) (p. c.) 26 56   22 59   3 57         Skupaj ribniški arhidiakonat 792 11 2 710 18 2 89 29   7 36   Skupaj vsi arhidiakonati   skupaj razlika   prihodki izdatki presežek primanjkljaj Ime župnijske, vikariatne in podružnične cerkve fl kr den fl kr den fl kr den fl kr den Gorenjski arhidiakonat 6.338 1 2 3/5 5.727 42 3 3/5 610 18 3       Stiški arhidiakonat 4.239 9   3.633 4   805 33   199 28   Novomeški arhidiakonat 2.440 4 3 3.201 59 3 108 4 2 869 59 2 Kostanjeviški arhidiakonat 357 27   332 49 2 44 19 2 19 42   Bistriški arhidiakonat 1.916 40   1.572 11 3 370 41 3 26 12 3 Ribniški arhidiakonat 792 11 2 710 18 2 89 29   7 36   Skupaj 18.535 11 3 3/5 18.135 59 2 3/5 2.353 8 2 1.953 56 1 Posegi države na cerkveno področje so se v začetku 70. let 18. stoletja začeli stopnjevati. Vnovič je bila prepovedana prodaja cerkvenega premoženja, država je nenehno zahtevala popise in inventarje cerkvenega premoženja, posameznih cerkva, bratovščin itd.600 Na vsak način je hotela dobiti vpogled v cerkveno pre- 600 Za nekatere odloke v obravnavanem času glej: Maaß, Der Josephinismus, str. 33–196. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 133 moženje, ki si ga je tako želela. 27. januarja 1772 je bilo treba npr. popisati vse bratovščine, narediti njihove inventarje ter državi prijaviti njihove dohodke.601 Že čez štirinajst dni je bilo treba na podlagi dvornega odloka deželni oblasti sporočiti, ali so v zadnjih šestih letih iz Rima dobili morebitne spreglede zakon- skih zadržkov (dispensationes impedimentorum canonicorum) in koliko so zanje plačali.602 Leta 1773 je država določila, kdaj in v kakšnih primerih je mogoče v cerkvah pobirati miloščino. Določila je tudi postopek ravnanja z volili za dobre namene (ad pias causas). Prepovedala je ustanavljanje kongregacij brez dovo- ljenja deželnih oblasti.603 5.3 Versko življenje Versko življenje v goriški nadškofiji pravzaprav ni potekalo nič drugače kot v sosednjih škofijah. Cerkveno leto je teklo v skladu s predpisi, verniki so obiskovali bogoslužja, se udeleževali procesij, darovali za maše, kljub dokajšnji revščini so prispevali denar za različne potrebe, ustanavljali so ustanovne maše in na koncu zapuščali zemeljsko življenje, če je bilo le mogoče prevideni s po- trebnimi zakramenti in z upanjem na življenje v večnosti.604 Duhovščina je leta 1750 vernikom brala encikliko papeža Benedikta XIV. o odpustku za sveto leto 1750,605 vernike je seznanjala tudi z dogajanjem na dvoru. Ob rojstvu, porokah in smrtih na dvoru je bilo organizirano slovesno bogosluž- je ali pa samo molitve. Marija Terezija je bila v obravnavanem obdobju večkrat noseča, zato so bile ob teh priložnostih ukazane posebne prošnje, ki jih je bilo treba brati ob rednem bogoslužju, ter vsakodnevne molitve za srečen porod.606 Leta 1761 je papež Klemen XIII. izdal breve, s katerim je naročil duhovščini ce- lotne monarhije, naj se v mašnih prošnjah spominjajo cesarja Franca I. Štefana Lotarinškega in njegove žene Marije Terezije, kot je bilo do tedaj v navadi na Ogrskem in Češkem.607 Po smrti cesarja Franca I. leta 1765 je bilo njegovo ime zamenjano z imenom Jožef (Jožef II.).608 601 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/h (1772 januar 27., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 301. 602 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 33 (1772 februar 14., Ljubljana). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 307. 603 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 168 (1773). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 378. 604 Glej tudi Štih – Simoniti – Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 190–213. O gmotnih razmerah prim. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 2, Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980, str. 205–231. 605 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 17 (1749 december 15., Novo mesto), št. 19 (1749 junij 16., Rim). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 306. 606 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 607, 610, 611, 612, 617; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 607 (6. november 1756, Gradec), št. 610 (8. november 1756, Celovec), št. 611 (10. november 1756), št. 612 (11. november 1756, Ljubljana), št. 617 (19. november 1756, Gorica). 607 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 64, 65, 67, 68, 69; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 64 (19. junij 1761, Gradec), št. 65 (22. junij 1761, Ljubljana), št. 67 (23. junij 1761, Celovec), št. 68 (27. junij 1761, Gorica), št. 69 (30. junij 1761, Innsbruck). 608 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 677, 678; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 677 (20. oktober 1765, Gradec), št. 678 (20. oktober 1765, Ljubljana). 134 Jure Volčjak Posebna bogoslužja z zahvalno pesmijo so potekala tudi ob poroki presto- lonaslednika, tako Jožefa II. leta 1765 z bavarsko princeso Marijo Jožefo (1739– 1767)609 kot njegovega brata, Leopolda II. s špansko infantinjo Marijo Ludoviko (1745–1792),610 ob smrti cesarja Franca I. Lotarinškega leta 1765,611 ob kronanju Jožefa II. itd.612 Med bogoslužjem so se spominjali tudi odmevnih zmag avstrij- ske vojske, npr. zmage pri Bratislavi konec leta 1757, osvoboditve Olomouca leta 1758 itd.613 Deželna oblast je zato po naročilu dvora nadškofu ukazala, da mo- rajo po vseh cerkvah izpeljati slovesna bogoslužja v zahvalo za zmago, zapeti Zahvalno pesem (Te Deum laudamus) in organizirati tri dnevne slovesne moli- tve za božjo naklonjenost avstrijski armadi, ker sovražnosti še ni bilo konec.614 Zahvalno pesem so morali peti tudi ob sklenitvi miru na drugo postno nedeljo leta 1763.615 Otroci so prejemali krst, birmo, odrasli so se poročali, vsi pa so umirali. Za prejem zakramentov so verniki morali plačevati pristojbine – o tem smo že govorili. Če denarja niso imeli, načeloma želenega (npr. zakrament sv. zakona) niso mogli prejeti, saj niso dobili dovoljenja svojega gospostva (licenz zettel). Revni pari se torej po patentu z 9. decembra 1749 niso mogli poročiti. Kljub temu pa je kaplan v Starem trgu pri Slovenj Gradcu leta 1752 poročil neki revni par, a zato je bila uvedena posebna preiskava, nadškof pa pozvan, naj duhovšči- no opozori na spoštovanje omenjenega patenta.616 Attems je bil sicer porokam revnih parov naklonjen in je hotel premakniti stvari v pozitivno smer, a je bil 609 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 589; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 589 (4. februar 1765, Gradec). 610 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 650, 651; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 650 (23. avgust 1765, Gradec), št. 651 (23. avgust 1765, Gorica). 611 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 652, 656, 657, 658, 659; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 652 (3. september 1765, Celovec), št. 656 (6. september 1765, Gorica), št. 657 (8. september 1765, Gradec), št. 658 (10. september 1765, Ljubljana), št. 659 (14. september 1765, Celovec). 612 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 677, 678; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 677 (20. oktober 1765, Gradec), št. 678 (20. oktober 1765, Ljubljana). 613 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 718, 761, 764, 810, 817, 818; Re- scripta 1757–1758, b. 5, št. 718 (30. november 1757, Gradec), št. 761 (6. april 1758, Celovec), št. 764 (10. april 1758, Ljubljana), št. 810 (14. avgust 1758, Gradec), št. 817 (21. oktober 1758, Ljubljana), št. 818 (23. oktober 1758, Gradec); Julijana Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana: inventar fonda ŠAL 2, 1 del: fasc. 1–19 (Priročnik/Nadškofija Ljubljana, Arhiv; 5), Ljubljana 2015, str. 86 (dalje: Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana). 614 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 684, 687; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 684 (26. junij 1757, Ljubljana), št. 687 (29. junij 1757, Ljubljana). 615 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 281, 285; Rescripta 1763, b. 9, št. 281 (24. marec 1763, Gorica), št. 285 (26. marec 1763, Ljubljana). 616 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 115, 432, 487; Rescripta 1752, b. 2, št. 115 (24. maj 1752, Gradec); Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 432 (18. april 1755, Celovec), št. 487 (13. januar 1756, Gradec). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 135 pri poskusu mehčanja deželnih oblasti ustavljen.617 Leta 1773 je bilo na podlagi pritožb vojaških organov sporočeno, da mora kmečko prebivalstvo, da bi se iz- ognili neredu pred poroko, nujno pridobiti dovoljenje pristojnega gospostva.618 Ob nedeljah in prazničnih dneh, ko je imelo prebivalstvo tudi nekaj pro- stega časa, so posamezniki radi organizirali plese, čeprav Cerkev temu ni bila naklonjena. Bala se je namreč, da bi ti potekali v času obredov v cerkvi. Leta 1753 je zato štajerska Reprezentanca in komora izdala odlok, ki je okrožnim glavarstvom naročal, naj obvestijo vsa gospostva, da je organiziranje plesov v času maš in kateheze otrok strogo prepovedano.619 V zvezi s prirejanjem plesov (plösch - tänz) na praznične dni je pritožbo leta 1768 dobil tudi glavar v Škofji Loki. Pritožba je prišla iz Gorice, po preiskavi pa je bilo ugotovljeno, da prire- janje plesov na praznične dni prepovedujejo tako državne kakor tudi cerkvene oblasti.620 V zvezi s celonočnimi plesi na omenjene dni je leta 1772 nadškofu od- govorila cesarica. Deželnim glavarstvom je bila naročila, da morajo biti gostilne in točilnice (wirts- und schänkhaüser) zunaj pustnega časa v mestih zaprte od 22. ure, na podeželju pa od 21. ure dalje. Odločila je tudi, da so za reševanje morebitnih pritožb pristojna deželna glavarstva, saj so jim znane razmere v nji- hovih okoljih.621 Odlok svojega namena ni dosegel takoj, zato se je nadškof še enkrat pritožil pri vladarici. Marija Terezija je zato avgusta 1772 svojo odločitev še enkrat ponovila in prepovedala organiziranje kmečkih plesov kot tudi iger (razen v deželnem glavnem mestu na določene dni po odobritvi cenzure), pri katerih je bilo treba izvajati nespodobne gibe in geste (unanständige schlingun- gen und gebärden unterlaufen). Spodobni plesi ob dovoljenih dneh pa so bili kmečkemu prebivalstvu še naprej dovoljeni.622 Prepovedane so bile tudi hazar- dne igre.623 Katehezi otrok ob nedeljah popoldne so ponekod posvečali več, drugod manj pozornosti. Na kratko si oglejmo, kako je bilo s tem na Štajerskem, čeprav 617 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 498, 704, 706; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 498 (11. februar 1756, Gradec); Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 704 (2. september 1757, Gradec), št. 706 (23. september 1757, Gradec). 618 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 684; Rescripta 1773 set-dic, b. 22, št. 684 (17. december 1773, Celovec). 619 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 225; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 225 (12. februar 1753, Gradec). 620 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1001; Rescripta 1768, b. 16, št. 1001 (27. junij 1768, Freising). 621 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 293, 325; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 293 (25. april 1772, Dunaj), št. 325 (10. junij 1772, Dunaj). 622 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 356, 372; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 356 (8. avgust 1772, Dunaj), št. 372 (2. september 1772, Gorica). 623 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 743; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 743 (20. februar 1758, Gradec). 136 Jure Volčjak to ne zadeva prostora, ki ga obravnavamo v monografiji.624 To nalogo je duho- vščina v Novi Cerkvi v celjskem okrožju opravljala precej površno, zato je bila na okrožno glavarstvo poslana prijava. Zanemarjanje te obveznosti je bilo izra- zitejše pozimi, ko zaradi vremenskih nevšečnosti kaplanu v Makolah (Maxau) v župniji Črešnjevec (Kerschbach) ni bilo preveč po volji hoditi v oddaljeno podružnico. Štajerski Reprezentanci in komori v Gradcu ni preostalo drugega, kot da nadškofa Attemsa prosi, naj duhovnika v navedenih župnijah opomni na pomen poučevanja mladih v krščanskem nauku in na dolžnost, ki sta jo zanemarjala.625 Podobno navodilo je bilo izdano leta 1766 na podlagi poročila sodišča iz Gradenegga po obravnavi prestopka nekega 17-letnika zaradi sodo- mije (bestialitatis). Določalo je, da je treba mladino poučiti o vseh razsežnostih krščanske vere, da bi na ta način pri mladini odpravili nevednost.626 Osnove krščanske vere pa je bilo treba razložiti tudi odraslim, saj je deželna oblast na Štajerskem opazila, da bi bilo treba opraviti kar nekaj krstov v sili, pa to ni bilo storjeno.627 14. julija 1770 je notranjeavstrijski gubernij v Gradcu odločil, da morajo ne samo v mestih in večjih trgih, temveč tudi v drugih župnijah in tudi podru- žnicah, če to dopušča število duhovščine, ter v cerkvah ali kapelah kuratnih benefcijev (lokalij), če so te v krajih brez cerkve, ob nedeljah in praznikih po- poldne med 12. in 15. uro organizirati poučevanje krščanskega nauka, potem pa še večernice ali opraviti molitev rožnega venca. To določilo je Reprezentanca in komora po pol leta ponovila še enkrat, saj je bilo opaženo, da nekateri duhovni- ki teh določb niso imeli zapisanih v ustanovnih listinah posameznih beneficijev, zato te obveznosti preprosto niso izvajali. Država se je odločila na tem podro- čju vzpostaviti red, zato je cesarica odločila, da prej opisana obveznost velja ne glede na določila ustanovnih listin. Nadzor nad tem je zaupala okrožnim uradom.628 Že čez dobro leto dni je dolenjski okrožni urad poročal o nepravil- nostih, ki so se dogajale v gospostvu Žužemberk in na ozemlju dvorca Impoljca. Župnik v Žužemberku in vikar v Studencu (Maria Bründel) se namreč nista držala predpisanih ur in sta popoldansko katehezo opravljala šele po 15. uri. To 624 Podobno je bilo tudi v župnijah ljubljanske škofije, ki so bile prepletene z ozemljem župnij goriške nadškofije, med obema škofi- jama je prehajala tudi duhovščina in verniki. 625 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 239; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 239 (21. marec 1753, Gradec). 626 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 710, 715, 735; Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 710 (30. januar 1766, Gradec), št. 715 (20. februar 1766, Ljubljana), št. 735 (12. april 1766, Gorica). 627 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 186; Rescripta 1771, b. 19, št. 186 (9. november 1771, Gradec). 628 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 233; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 233 (22. januar 1772, Gradec). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 137 je bilo naznanjeno stiškemu opatu kot pristojnemu arhidiakonu.629 Kako se je zadeva rešila, za zdaj še ni bilo mogoče ugotoviti, predvidevamo pa lahko, da sta jo »prestopnika« odnesla z opominom. Pri bogoslužju je bilo dolgo časa v navadi tudi petje. Na Štajerskem je pre- vladovalo petje v nemščini, aprila 1756 pa je bilo izdano dovoljenje za petje pri bogoslužju tudi v slovenskem jeziku (windische sprache, crainerisch idiomate). Obenem so bile natisnjene tudi knjižice v italijanskem jeziku.630 Za ta namen je štajerska Reprezentanca in komora poslala nadškofu natisnjeno knjižico z 12 pesmimi v slovenskem jeziku in mu dovolila, da to knjižico razširi in da v uporabo po župnijah, za katere meni, da je to potrebno.631 Za poglobitev verskega življenja so bili na Kranjskem organizirani tudi ljudski misijoni. Navadno so jih opravljali redovniki, npr. jezuiti, frančiškani.632 Sredi leta 1756 je bila pri deželni oblasti vložena prošnja za izvedbo misijona na Gorenjskem. Ker je bila taka potreba izražena tudi za dolenjsko območje goriške nadškofije, je Reprezentanca in komora izdala navodilo okrožnim gla- varstvom, naj misijonarjem zagotovijo vso potrebno pomoč.633 Duhovščina je od države prejemala tudi vsakdanja navodila, povezana z nalogami, ki so se dotikale države, npr. z vodenjem matičnih knjig. 10. novem- bra 1754 je dvorni odlok na podlagi policijskega poročila predpisal, da je treba pri vpisu novega rojstva v rojstno matično knjigo vpisati tudi gospostvo, ki mu je bil podložen otrok s starši.634 Sredi leta 1758 je država poleg tega predpisala, da je treba v rojstne matične knjige vpisovati tudi imena botrov.635 Leta 1771 je prišlo novo navodilo. Državna oblast je namreč zaznala, da so vpisovalci v roj- stne matične knjige vpisovali domača imena ali oznake za posameznika, ne pa pravih imen. Zato so bili velikokrat problemi pri identifikaciji, zlasti pri voja- ških zadevah, npr. pripravi vpoklicnih listov (meld zetel). Nadškofu je bilo zato naročeno, naj poskrbi, da bodo ob krstih v rojstne matične knjige vpisani pravi 629 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 575; Rescripta 1773 gen-set, b. 21, št. 575 (16. julij 1773, Ljubljana). 630 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 557, 558; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 557 (24. januar 1756, Ljubljana), št. 558 (10. februar 1756, Ljubljana). 631 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 501; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 501 (2. april 1756, Gradec). 632 Jože Škofljanec, Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja, doktorska disertacija, Lju- bljana 2008, str. 7 (dalje: Škofljanec, Observanti province sv. Križa). 633 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 575; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 575 (5. avgust 1756, Ljubljana). 634 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 481; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 481 (24. november 1755, Gradec). 635 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 801; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 801 (12. julij 1758, Gradec). 138 Jure Volčjak priimki staršev.636 14. oktobra 1771 je dvorni dekret določil tudi način vpisovanja krstov plemstva. Dekret je bil izdan na podlagi izkušenj iz Češke in Tirolske; pri poznejših identifikacijah se je v teh dveh deželah večkrat zgodilo, da je bil prii- mek staršev zapisan napačno. Dvorni dekret je zato nadškofu naročil, naj duho- vščino opozori, da pred vpisom priimka staršev v rojstno matično knjigo tega najprej napišejo na poseben listek in ga šele nato vpišejo v matično knjigo.637 Z rednim pisanjem matičnih knjig so bile težave še v 18. stoletju. Jurij Pavlič, beneficiat oziroma lokalist v Grčaricah in Gotenici, ustreznih vpisov v matice ni delal vse od leta 1771. Na to je postala pozorna vojaška oblast, saj ji Pavlič ni pošiljal ustreznih podatkov. Deželno glavarstvo je zato zahtevalo od nadškofa, da se Pavlič z matičnimi knjigami oglasi pri pristojni oblasti v Ljubljani.638 Leta 1765 je notranjeavstrijski gubernij na podlagi poročila sanitetne ko- misije odločil, da mrtvih teles ni dovoljeno pokopati, dokler od smrti ne mine 48 ur. V obdobju poletne vročine pa je bilo treba, če so bile hiše majhne in prevroče, trupla prenesti v mrtvašnice (todten cammer). Določil je tudi, kako trupla pri prenosu zavarovati pred zunanjimi vplivi.639 Spomniti je treba tudi na okrožnico dolenjskega arhidiakona Antona Mat- ka, v kateri je objavil pismo nadškofa Attemsa z 19. oktobra 1759, da so vsi oltarji župnijskih cerkva, na katerih je shranjeno Najsvetejše, na podlagi breva papeža Klemena XIII. s 5. oktobra 1759, za sedem let razglašeni za privilegirane oltar- je.640 Po sedmih letih je bil privilegij (leta 1766) obnovljen.641 Duhovščina je morala vernike pripraviti tudi na vizitacije nadškofa At- temsa. To je bilo za prebivalstvo Kranjske pod goriško nadškofijo nekaj povsem novega, saj ordinarij predpisane vizitacije na Kranjskem ni opravil že od konca 16. stoletja. Pripraviti pa se je morala tudi duhovščina, saj je bilo treba pred prihodom nadškofa odgovoriti na posebna vprašanja, odgovore pa poslati pri- stojnemu arhidiakonu.642 Prvega septembra 1753 je papež Benedikt XIV. na prošnjo Marije Terezije s posebno bulo zmanjšal število prazničnih dni, ki so bili do tedaj v veljavi v 636 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 4; Rescripta 1771, b. 19, št. 4 (22. januar 1771, Gradec). 637 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 381, 382, 384, 389; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 381 (9. september 1772, Gorica), št. 382 (10. september 1772, Celovec), št. 384 (11. september 1772, Ljublja- na), št. 389 (23. september 1772, Gradec); Boris Golec, Plemstvo v cerkvenih matičnih knjigah zgodnjega novega veka - razisko- valni problemi in izzivi, v: Arhivi 36 (2013), št. 1, str. 85–110. 638 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 671; Rescripta 1773 set-dic, b. 22, št. 671 (3. december 1773, Ljubljana). 639 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 628; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 628 (30. maj 1765, Gradec). 640 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/c (1759 november 3., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296. 641 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/o (1766 maj, Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298. 642 Prav tam. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 139 monarhiji. Na ta način je prebivalstvo dobilo več dni za delo.643 Da bi delo pod- ložnikov teklo kar se da nemoteno, je cesarica sredi leta 1766 zopet posegla na to področje in odločila, da se praznovanje, če nekateri prazniki (npr. božič, novo leto, Sv. trije kralji, telovo, vnebohod, Marijino spočetje, Marijino rojstvo, sveč- nica, Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje, praznik deželnega zavetnika – na Kranjskem sv. Ahac, 22. junij) pridejo na delovni dan, preloži na nedeljo. Dvorni dekret poudarja, da trimilijonska armada delavcev, ki ne dela na tedaj veljavnih približno 30 prazničnih dneh, pomeni veliko.644 Župniki so vernike ob prestopkih lahko tudi kaznovali. Obsojene so pred obravnavanim obdobjem velikokrat kaznovali s prangerjem, v obravnavanem času pa z različnimi cerkvenimi kaznimi. Leta 1770 so deželni sveti objavili dvorni odlok, da župniki javnih grešnikov ne smejo več kaznovati s cerkvenimi kaznimi, kakor je bilo od nekdaj v navadi. Razloženo je bilo tudi, da siceršnje kazni ostajajo še naprej v veljavi. V sprejetem odloku je bilo namreč govora o odpravi pretiravanj. O tem je tekla beseda tudi na znameniti goriški škofijski sinodi leta 1768. Nadškof je zato v okrožnici arhidiakonom, komisarjem, deka- nom in župnikom poudaril, da sklepi sinode s tem dobivajo zakonodajno moč. Vendar je tudi nadškof priporočal zmernost v kaznovanju.645 Po deželi je bilo v navadi, da so v času neviht zvonili proti toči. Ta navada je ponekod na Gorenjskem še danes povsem vsakdanja (npr. Breg ob Kokri). Manj znano pa je, da so proti tej vremenski nevšečnosti na Štajerskem pogosto streljali z možnarji. Pri tem so posredno sodelovali tudi duhovniki, saj so bla- goslavljali smodnik. 16. marca 1771 je država ta običaj prepovedala z dvornim dekretom.646 5.3.1 Romanja, procesije Prebivalstvo notranjeavstrijskih dežel je bilo včlanjeno v številne brato- vščine, ki so organizirale procesije, poleg njih pa so bila zlasti na podeželju v navadi tudi romanja. Potekala so večinoma v času, ko je bilo največ dela, neka- tera pa tudi zvečer. Oblast je na te običaje začela gledati z očmi »delodajalca« – koliko delovnih dni je bilo na ta način izgubljenih. Trdila je tudi, da verniki ob teh priložnostih zapravijo precej denarja. Notranjeavstrijska vlada je zato za dvor pripravila poročilo, ta pa je 19. septembra 1767 izdal posebno odločbo. 643 Makarovič, Slovenci in čas, str. 100 sl. 644 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 756; Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 756 (20. junij 1766, Dunaj). 645 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/p (1770 julij 9., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298. 646 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 30; Rescripta 1771, b. 19, št. 30 (11. marec 1771, Gradec). 140 Jure Volčjak Nadškof je na podlagi tega 13. novembra 1767 odredil, da so prepovedane daljše nočne procesije, dovoljene so le tiste, ki potekajo v okviru župnijskih meja in ne zahtevajo več kot uro hoda.647 Prepovedane so bile tudi tiste procesije, ki se niso začele in končale na isti dan, in tiste, katerih cilj je bil v drugi deželi; udeleženci so morali imeti dovoljenja okrožnih uradov.648 Tudi na podlagi tega odloka je bila npr. v Komendi ukinjena velikonočna procesija.649 Leta 1772 je izšel odlok, ki je določil, da prepoved udeležbe na procesijah zunaj dednih dežel ostaja v veljavi, enako da velja za nočne procesije znotraj dednih dežel; izvzete so bile samo procesije iz Dunaja v štajerski Maria Zell.650 V Ljubljani in Krškem je bila na veliki petek v navadi posebna procesija, ki je prikazovala Jezusovo trpljenje in smrt (pasijon). Vila se je skozi mestno sre- dišče v predmestje in je vsako leto privabila številno občinstvo. Na Gorenjskem je bil tak pasijon v navadi v Škofji Loki (t. i. Škofjeloški pasijon oz. Processio Locopolitana), potekal pa je v sodelovanju med tamkajšnjim kapucinskim sa- mostanom in bratovščino Rešnjega telesa. Prirejati so ga pričeli leta 1721 in ne- hali leta 1751. Zaradi finančnih težav ga je nadškof Attems ukinil leta 1768,651 pet let pred dvornim odlokom, ki je izšel 11. septembra 1773. Določal je, da morata ordinariat z duhovščino ter politična oblast v mestu prebivalstvu sporočiti, da so take vrste procesij v mestih in na deželi prepovedane.652 Kljub vsem omejitvam pa so bila romanja še vedno zelo priljubljena in živa. To nam govorijo podatki iz sinodalnih poročil, ki so jih župniki morali oddajati vsako leto, da so škofu poročali o stanju v svojih župnijah. Nekatere župnije so organizirale tudi po več romanj na leto,653 nekatera, posebej še v Marijine cer- kve, pa so se ohranila vse do danes (npr. v Velesovo, Kokro ipd.). Zelo zgovoren 647 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 921; Rescripta 1767, b. 15, št. 921 (23. oktober 1767, Gradec). 648 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 945; Rescripta 1767, b. 15, št. 945 (28. december 1767, Celovec). 649 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/k (1777 maj 30., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302. 650 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 292, 294, 298, 303, 396; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 292 (24. april 1772, Ljubljana), št. 294 (29. april 1772, Gorica), št. 298 (10. april 1772, Celovec), št. 303 (6. maj 1772, Gradec), št. 396 (30. september 1772, Gradec). 651 Škofjeloški pasijon je nastal leta 1715 in je delo škofjeloškega kapucina Lovrenca Marušiča ali očeta Romualda. To je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenskem jeziku, nastal pa je na podlagi predlog starejših slovenskih pasijonskih procesij. Prim. Matija Ogrin, Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona. Ekdotična persepktiva, v: Slavistična revija 56 (2008), št. 3, str. 289–304, dostopno na: http://www.srl.si/arhiv/2008-03/pdf/SR_2008_3_003.pdf. 652 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 604; Rescripta 1773 set-dic, b. 22, št. 604 (14. september 1773, Ljubljana). 653 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 57 sl. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 141 vir o tej pobožnosti so številne ohranjene matrikule.654 To velja tudi za procesije. Nekaj teh je imelo liturgično naravo, nekatere so opravili za dobro letino, pred praznikom sv. Rešnjega telesa je potekala telovska oziroma teoforična procesija, včasih pa so jih pripravili v času izrednih stisk ali nevarnosti (bolezni, vojne, suše ipd.). Če je bil cilj (liturgične) procesije v sosednji župniji, se je ta pravilo- ma končala v istem dnevu. Če je bil cilj bolj oddaljen (kot npr. v današnjih dneh na Brezje), je bilo treba na pot večer prej, če pa se je procesija končala v času, ko vrnitev ni bila več mogoča, je bilo treba v kraju najti prenočišče. Te, t. i. nočne procesije, so bile pri vernikih zelo priljubljene, cerkvena oblast pa jim ni bila naklonjena, saj naj bi bile nevarne v moralnem pomenu. Kot je bilo omenjeno, so bile te procesije po 1767 prepovedane, že predtem pa je nadškof Attems ob vizitacijah župnike spraševal, ali imajo v navadi nočno procesijo oziroma so jo že preoblikovali v drugačno pobožnost ali pa spremenili tako, da je njen cilj v kakšnem bližnjem kraju in se konča podnevi (npr. leta 1761 v Prežganju).655 V Preserju je nadškof Attems leta 1752 izvedel, da je v navadi kar pet noč- nih procesij, ki pa so jih pozneje zaradi prepovedi preoblikovali.656 Štiri nočne procesije v različno oddaljene kraje so organizirali v župniji Moravče.657 Tri so bile v Šmarju pri Ljubljani: k sv. Kozmi in Damjanu na Krko na Dolenjskem, k Mariji na Dobravo pri Dobrniču658 in k sv. Frančišku Ksaveriju na Veselo Goro pri Šentrupertu, a so bile po nadškofovem dekretu opuščene.659 Prav tako tri so bile na Čemšeniku: ob sv. Mihaelu (29. septembra) v Laško (pozneje preobli- kovana k sv. Mihaelu na Vransko), ob sv. Egidiju (1. septembra) k sv. Valentinu na Limbarsko Goro v župniji Moravče (pozneje preoblikovana k sv. Mohor- ju in Fortunatu V Zideh) in ob sv. Vidu (15. junij) na Planino nad Zgornjim Tuhinjem (pozneje tudi preoblikovana k bližnjemu, neznanemu kraju).660 Dve nočni procesiji sta potekali v župniji Trebnje, in sicer v Stično in na Krko na Dolenjskem,661 v Sevnici pa v Zagorje (pri Lesičnem) in Kostanjevico.662 »Samo 654 Matrikule so neke vrste liturgični koledar, vanj pa so župniki vpisovali naloge, ki jih je bilo treba opraviti v župniji na določen dan v letu. Več o matrikulah glej Metoda Kemperl, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje 2011, str. 13–16 (dalje: Kemperl, Romanja in romarske cerkve). Številne matrikule hranijo v Nadškofijskem arhivu v Ljublja- ni, npr. SI NŠAL, ŠAL/ŽA, Cerklje na Gorenjskem, Razne knjige, f. 4; Komenda, Razne knjige, f. 1; Selca, Razne knjige, f. 4; Stara Loka, Razne knjige, f. 7 itd. Primer objavljene matrikule glej Julijana Visočnik, Matricula, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2013, str. 336–370 (dalje: Visočnik, Matricula); Vojko Pavlin, Župnija sv. Štefana v Solkanu in njen katapan iz leta 1757, v: Arhivi 36 (2013), št. 2, str. 329–346. 655 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 215. 656 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 1v. 657 Prav tam, str. 48. 658 Dovoljenje zanjo so iskali še ob vizitaciji leta 1771. Glej: IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 7v. 659 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 41. 660 Prav tam, str. 97v. 661 Prav tam, str. 39. 662 Prav tam, str. 59v. 142 Jure Volčjak ena« je bila v navadi npr. v Tržiču,663 na Mirni664 in iz Rajhenburga (Brestani- ce) na precej oddaljeno Veselo Goro v župniji Šentrupert.665 Leta 1757 je bila omenjena ena nočna procesija (zahtevala je pet ur hoda), in sicer iz dolenjske Šmarjete v Šentrupert, zoper bolezen živine, kljub temu pa jo je Attems pre- povedal.666 Prav tako je potekala procesija iz Kostanjevice na Krki na Žalostno goro pri Mokronogu (bila je zaobljubljena).667 Enak cilj je imela nočna procesija iz Šentvida pri Stični.668 Ena nočna procesija je bila omenjena še v župniji Sv. Križ–Podbočje; njen cilj je bil na Okiču pri Boštanju.669 Do leta 1761 je bila na Blokah v navadi nočna procesija k sv. Ahacu v Ma- lem Ločniku v župniji Škocjan pri Turjaku, ki je trajala pet ur. Ob vizitaciji leta 1761 so verniki zato prosili nadškofa za dovoljenje, da bi bila cilj procesije ob sv. Ani (26. julija) po novem precej bližja cerkev sv. Križa na Križni gori pri Ložu v župniji Stari trg pri Ložu. Prosili so tudi, da bi njim verniki loške župnije proce- sijo »vrnili« ob prazniku sv. Mihaela (29. septembra), patrociniju bloške župnij- ske cerkve. Nadškof je prošnji seveda ustregel.670 Leta 1752 je bila omenjena tudi nočna procesija z Blok v Ribnico.671 Zanimiva je prošnja ključarjev župnijske cerkve na Vačah – nadškofa sta prosila za dovoljenje, da bi smeli Vačani obdr- žati nočno procesijo v Novo Štifto pri Gornjem Gradu. Še z nekaterimi ključarji podružnic pa sta prosila, da bi smeli v času (dveh) procesij še naprej organizirati tudi plese.672 Podobno je bilo v Poljanah nad Škofjo Loko. Tukaj sta bili v navadi dve nočni procesiji, in sicer ena k Marijini božjepotni cerkvi na Šmarno goro nad Ljubljano, druga pa k bolj oddaljenemu Sv. Primožu nad Kamnikom.673 Leta 1763 nočne procesije v vizitacijah skoraj niso več omenjene. Dve sta navedeni v vizitacijskem zapisniku župnije Čatež ob Savi. Cilj prve je bil v Kostanjevici na Krki, druge pa v kraju Brdovec (Bochiz) na Hrvaškem. Bila je zaobljubljena.674 Samo ena je potekala iz Krškega v Zagorje (pri Lesičnem) in jo je nadškof prepovedal.675 Prav tako je prepovedal eno procesijo v župniji Kostanjevica. Zahteval je, da naj bo namenjena k Marijini cerkvi v župniji Sv. 663 Prav tam, str. 25. 664 Prav tam, str. 165. 665 Prav tam, str. 62v. 666 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 14, 14v. 667 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 41v; Volčjak, Župnija Mokronog. 668 Prav tam, str. 79v; Volčjak, Župnija Mokronog. V navadi je bila vse do leta 1771, ko je bila ponovno prepovedana. Glej: IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 13v. 669 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 44, 44v. 670 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 22, 29. 671 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 4. 672 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 180, 191. 673 Prav tam, str. 344. 674 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 20. 675 Prav tam, str. 14v. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 143 Križ–Podbočje ali pa v Šentjernej.676 Leta 1767 je nadškof prepovedal nočni pro- cesiji v Moravčah in Planini pri Rakeku.677 Leta 1771 sta bili poleg že omenjenih in prepovedanih (Šmarje pri Ljubljani in Šentvid pri Stični) navedeni še nočni procesiji v Leskovcu pri Krškem678 in v župniji Žužemberk (na Žalostno goro pri Mokronogu).679 V ribniškem arhidiakonatu je bila prav tako organizirana samo ena nočna procesija, in sicer iz Ribnice na Krko na Dolenjskem.680 Vidimo, da sta dvorni odlok in nadškofova vztrajnost obrodila sadove. Po letu 1763, sploh pa po 1767, se je število nočnih procesij močno zmanjšalo. Ve- čina župnikov je ob vizitaciji odgovorila le, da takih procesij v župnijah ni več. 5.3.2 Duhovne ustanove in bratovščine 5.3.2.1 Duhovne ustanove V verskem življenju in posebej pri čaščenju Boga so že od srednjega veka dalje pomembno vlogo igrale t. i. pobožne ustanove (pias fundatas). Ustanovi- telji so bili plemiči, duhovščina, meščani in tudi navadno kmečko prebivalstvo. Cilj vseh je bil z ustanavljanjem t. i. pobožnih ustanov zagotoviti sebi ter svojim živim in pokojnim sorodnikom dušni mir in blagor po smrti, želeli pa so tudi pripomoči k slovesnejšemu bogoslužju, medtem ko so bile nekatere ustanove namenjene karitativnemu delovanju.681 Ustanove so bile lahko oblikovane kot samostojne pravne osebe za uresni- čevanje namena ustanovitelja (npr. špitali) ali pa so določeno premoženje pre- nesli na že obstoječo pravno osebo (župnijsko ali podružnično cerkev, župni- šče/župnijo, samostan itd.) – to je bilo pri nas bolj v navadi –, da bi ga upravljala in uporabljala v skladu z namenom ustanovitve.682 Ustanovitev take ustanove je bila zapleten proces, ki je zahteval kar ne- kaj soglasij. Osnovni dokument je predstavljalo ustanovno pismo ali ustanovna listina (littera fundationis, stiftbrief) z ustanoviteljevim podpisom. Večina teh pisem ali listin izvira šele iz časa po letu 1749, po ustanovitvi posebne komi- sije (več v nadaljevanju). Sledila je t. i. sprejemna listina (acceptationsurkun- de, revers), ki jo je izstavila cerkvena ustanova, v kateri je bila taka ustanova 676 Prav tam, str. 30v. 677 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 11, 123. 678 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 85v. 679 Prav tam, str. 159v; Volčjak, Župnija Mokronog. 680 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40) (včasih: Atti pastorali di Attems, 25 (40)), str. 24. 681 Glej npr. številne listine v Arhivu Republike Slovenije (SI AS 1063) in Nadškofijskem arhivu Ljubljana (NŠAL 101); Jure Volčjak, Strmolski in samostan Velesovo, v: Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem. Kronika 54 (2006), št. 2, str. 175–182 (dalje: Volčjak, Strmolski in samostan Velesovo); Jože Maček, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri: urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in Avstrijski Istri do leta 1809: prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem, Celje 2005, str. 57 sl. (dalje: Maček, Mašne in svetne ustanove); Paolo Iancis, Caritas versus utilitas al monte die pietà di Gorizia, v: Oltre i confini, Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni (ur. Liliana Ferrari, Paolo Iancis), Gorizia 2013, str. 279–286. 682 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 57. 144 Jure Volčjak ustanovljena. Tretji dokument je predstavljala potrditvena listina škofije (kon- firmationsurkunde, ordinariatskonfirmation) s podpisom škofa ali generalnega vikarja, s katero je cerkvena oblast potrdila ustreznost duhovne ustanove. Pred- zadnji dokument je bila potrdilna listina deželnega organa (npr. deželnega gla- varstva, pozneje gubernija) oziroma t. i. deželnoknežje dovolilno pismo (lan- desfürstlicher willbrief). Z njim je država priznala duhovno ustanovo. Pomem- ben dokument je predstavljala tudi zadolžnica, obveznica ali obligacija sklada, deželnih stanov, magistrata, samostana, zasebnika – odvisno od tega, kje je bil ustanovni kapital naložen. Med duhovnimi ustanovami prvo mesto zavzemajo beneficiji.683 Ti niso bili ustanovljeni samo zaradi duhovnih potreb, temveč pogosto kot dodaten vir dohodka duhovnikom. To je veljalo zlasti za Dolenjsko. Frančišek Karel grof Lichtenberg je npr. za ta namen leta 1752 ustanovil ustanovo tridnevnih ignaci- janskih duhovnih vaj v Soteski. Ustanovna glavnica je znašala 2.000 goldinar- jev, ustanova pa je bila mišljena kot pomoč duhovniku, da bi opravil vsakoletne duhovne vaje, saj je bila soteška župnija precej revna.684 Ustanovitelji so v ustanovnih listinah natančno določili obveznosti, npr. opravljanje večjega števila maš na teden,685 tako da so morali poskrbeti za po- sebnega duhovnika, ki je prevzel te naloge, pa tudi za njegovo vzdrževanje. Če je ta duhovnik imel obveznosti v dušnem pastirstvu, govorimo o kuratnem beneficiju (beneficium curatum), če je bilo v ustanovni listini govora samo o opravljanju določenega števila maš, aniverzariju, opravljanju določenih molitev ipd., pa o navadnem, enostavnem ali oltarnem beneficiju (beneficium simplex). Imetnik beneficija praviloma ni imel nobenih obveznosti v župnijski cerkvi, župnik je moral dati zgolj dovoljenje za branje maš pri določenem oltarju. Vse stroške, npr. za kadilo, hostije, razsvetljavo ipd., je moral beneficiat cerkvi, v kateri je deloval, povrniti. Beneficiati so bili velikokrat vključeni tudi v dušno pastirstvo župnije, v kateri so delovali. Med duhovne ustanove prištevamo tudi mašne ustanove, katerih namen je bil trajno darovanje maš ob določenih dnevih v letu, večinoma za dušni bla- gor pokojnih. Lahko so bile oblikovane kot beneficiji, a to pri nas ni bilo v na- vadi (zaradi zahtevane velikosti premoženja). Bolj razširjeno je bilo njihovo ustanavljanje pri že obstoječih beneficijih za povečanje njihovih prihodkov.686 683 Tudi cerkvena nadarbina, prebenda je po kanonskem pravu s cerkveno službo povezana pravica iz določene, praviloma cerkvene premoženjske mase ali določenih dajatev prejemati stalni dohodek. Prim. Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 60 sl. 684 SI KANM, šk. 22, f. 29/A, št. 15 (1752 april 20., s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 216. 685 O dovoljenem številu maš na dan glej Franc Ušeničnik, Katoliška liturgika 2., predelana in pomnožena izd., Ljubljana 1945, str. 378–380 (dalje: Ušeničnik, Katoliška liturgika); Franc Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, 3., popravljena izdaja, Ljubljana 1940, str. 81–87 (dalje: Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje). 686 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 62. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 145 Tretja vrsta duhovnih ustanov so bile ustanove za karitativno dejav- nost (špitali, podpiranje posameznih revežev, delitev miloščine, podpiranje šol, štipendije ipd.). Njihovo delovanje je bilo urejeno podobno kot pri drugih duhovnih ustanovah.687 Na Kranjskem je po Attemsovem poročilu leta 1754 de- lovalo šest špitalov, in sicer v Škofji Loki, Kamniku, Krškem, Novem mestu, Brežicah688 in Kostanjevici. Nobeden od njih ni bil pod cerkveno upravo (a sa- ecularibus administrata).689 Najpogostejše mašne ustanove so bile ustanove za dušo ustanovitelja, za- konca in sorodnikov. Večinoma je šlo za branje nekaj maš na mesec ali leto, za grofe Zrinjske na primer pa so v Kostanjevici maševali vsak dan. Pogostejše in bolj razčlenjene so bile obletne maše ali aniverzariji za duhovnike in plemiče. Takrat so brali: • aniverzarij na smrtni dan, • mašo zadušnico z molitvami za rajne, • aniverzarij z navadnimi molitvami, • molitve za rajne z libero690 »ob tumbi«,691 • mašo in pogrebne molitve, • obred za rajne po namenu ustanovitelja, • mašo zadušnico ali mašo z libero, • mašo z nagovorom pri podružnični cerkvi, • pogrebne molitve (pete maše) ipd.692 Navadno so bile take ustanove stalne, ustanova zadušnice za pokojnega Gregorja Födrana pl. Födransberga iz Hudega pri Stični693 pa je bila omejena le na dva rodova.694 Pogoste so bile tudi ustanove, ki niso zahtevale branja maš, ampak drugo obredje, npr. litanije, križev pot, različne procesije, molitve itd. Sem prištevamo tudi ustanove za sprotno vzdrževanje cerkva in manjše ustanove za miloščino, ustanove za večno luč, za razsvetljavo cerkve in sveče. 687 Prav tam, str. 62. 688 Attems Brežice prišteva h Kranjski. 689 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 5r. 690 Obredni spev pri maši za rajne (libera me – reši me). Prim. Visočnik, Matricula, str. 357, op. 5. 691 Gre za črno preprogo z velikim belim križem, ki je simbolizirala krsto, in svečami. Prim. Dolinar, Župnijski vikariat Črnuče, str. 115, op. 27. 692 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 65 sl.; Volčjak, Strmolski in samostan Velesovo, str. 175–182; Ušeničnik, Katoliška liturgika, str. 364–375. 693 SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 31. 694 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 65; Volčjak, Strmolski in samostan Velesovo, str. 175–182. 146 Jure Volčjak Duhovnim ustanovam je 18. stoletje postajalo vedno bolj nenaklonjeno. Zlasti porajajoče se razsvetljenstvo je v teh ustanovah videlo v prvi vrsti pra- znoverje, niso pa jih obravnavali kot ustanove za pospeševanje krščanske vere (npr. Henning Böhmer). Podobne misli so izražali tudi nekateri drugi misleci tedanjega časa (npr. Robert Jacques Turgot). Tudi na podlagi teh misli je država nadaljevala posege na to področje. Predvsem v Notranji Avstriji so bili v na- sprotju z drugim delom cesarstva usmerjeni v urejanje in nadaljnji obstoj teh ustanov ter strogo izvajanje obveznosti, ki so izhajale iz ustanovnih listin.695 Nadzor nad pobožnimi ustanovami na Kranjskem je opravljala posebna dvorna komisija za dobrodelne ustanove (Mildestiftungskommission, commissio causarum piarum). Njihovo delovanje je urejala s številnimi predpisi, bdela je zlasti nad njihovimi gmotnimi sredstvi.696 19. januarja 1751 je določila, da je tre- ba komisiji poslati ustanovne listine svetnih in cerkvenih beneficijev in drugih pobožnih ustanov, ki delujejo v škofiji, v originalu ali prepisu, da bi jih komisija kolacionirala.697 Nekaj dni pozneje, 23. januarja, je sledilo določilo, da je treba komisiji poslati tudi vidimirane izvlečke vseh oporok, ki vsebujejo fundacije pobožnih ustanov za nazaj, to pa je bilo treba početi tudi naprej.698 Komisija se je namreč ubadala s pomanjkanjem podatkov. Po drugi strani so imeli težave tudi posamezni župniki, ker ustanovitelji beneficijev, še pogosteje pa njihovi na- sledniki, niso skrbeli za opravljanje obveznosti iz ustanovnih listin. Tak primer najdemo npr. v Stopičah, kjer je žena Janeza Jakoba Žonte leta 1720 ustanovila beneficij blažene Device Marije. Novomeški prošt je pisal grofoma Hanibalu in Ernestu Paradeiserju, da ustanovne listine kapiteljski arhiv ne hrani, in da druga listina, ki jo imajo v arhivu, določa obveznost njune družine, da skrbi za razsvetljavo. Ker sta na to obveznost pozabila, ju je prijazno prosil, naj družina izpolni dolžnost.699 Leta 1760 je kranjska Reprezentanca in komora od nadškofa zahtevala po- pis vseh posvetnih in duhovnih ustanov in beneficijev, njihovih ustanoviteljev in namena ustanovitve. Popis je bilo treba oddati v posebni tabeli za to pristojni dvorni komisiji v štirih tednih.700 Nadškof je pri tem zahteval tudi originalno li- stino in prepis. Zahtevi se je pozneje pridružila tudi komisija z utemeljitvijo, da 695 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 55–56. 696 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 57. 697 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 17; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 17 (19. januar 1751, Ljubljana). 698 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 19; Rescripta 1750 (1751), b. 1, št. 18 (23. januar 1751, Ljubljana). 699 SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 116/1 (1751 september 27.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 373 in regest št. 439, str. 202–203. 700 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 910, 931, 954, 959; Rescripta 1759– 1760, b. 6, št. 910 (24. marec 1760, Ljubljana), št. 931 (30. junij 1760, Gradec), št. 954 (22. september 1760, Gradec), št. 959 (30. oktober 1760, Gradec). ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 147 bodo na ta način zagotovili stabilnejše financiranje.701 Ker duhovniki niso rav- nali v skladu z navodili, so jim zagrozili s sankcijami.702 Predpisane obveznosti pa niso kršili samo navadni duhovniki, temveč tudi višja duhovščina, npr. go- renjski arhidiakon Jožef pl. Wolwitz, ki ga brez opravičila ni bilo na sejo ko- misije za pobožne ustanove. Ta je njegov izostanek naznanila kar nadškofu v Gorico.703 Wolwitz se je pozneje zaradi številnih obveznosti velikokrat opravičil, zato je komisija zahtevala od nadškofa, da imenuje namestnika, ki se bo sej udeleževal.704 Leta 1760 je bilo opozorjeno tudi na določilo s 27. maja 1752, da je treba komisiji poslati vsako oporoko, če je umrli v oporoki zapustil določeno premo- ženje pobožni ustanovi ali bratovščini.705 Leta 1771 je bilo prepovedano duhov- nikom pisati oporoke tujim ljudem ali biti priče pri oporokah. Država je želela preprečiti njihov vpliv na oporoke in s tem posredno pridobivanje premoženja Cerkvi kot inštituciji ter tudi duhovnim ustanovam.706 Leta 1773 je bilo izda- no navodilo, kdaj je župnikom mogoče dovoliti pobiranje miloščine v cerkvah, prepovedano je bilo ustanavljanje kongregacij brez dovoljenja svetnih oblasti.707 Ko je nadškof Attems vizitiral kranjske župnije, je ugotovil podobno kot na Štajerskem: ponekod je obstajalo preveč ustanov, njihove obveznosti so bile pre- velike. Duhovniki, ki so skrbeli za obveznosti iz ustanovnih pisem, so ponekod komaj zmogli izpolnjevati določila. Beneficiat novomeške bratovščine Rožnega venca je npr. moral opraviti kar 724 maš na leto.708 Če bi se tako nadaljevalo še naprej, bi moral nadškof v nekatere župnije napotiti še po enega duhovnika. Ker teh kljub precejšnjemu številu le ni bilo na pretek, je raje ubral drugo pot. V soglasju z ustanovitelji ali nasledniki je število teh zmanjšal oziroma je dal določene ustanove prenesti k podružnicam, da so se lahko stalno nastavljeni duhovniki vzdrževali z dohodki teh ustanov in skrbeli za bogoslužje (Sodra- žica, Šentgotard itd.). Iz teh so se kmalu razvile samostojne dušnopastirske 701 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 918; Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 17, 29, 711, 721; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 918 (5. maj 1760, Gradec); Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 17 (5. februar 1761, Ljubljana), št. 29 (20. februar 1761, Ljubljana); Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 711 (30. januar 1766, Ljubljana), št. 721 (4. marec 1766, Ljubljana). 702 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 921, 923; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 921 (18. maj 1760, Ljubljana), št. 923 (22. maj 1760, Ljubljana). 703 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 553; Rescripta 1764, b. 10, št. 553 (15. november 1764, Ljubljana). 704 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 660; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 660 (16. september 1765, Ljubljana). 705 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 914, 942; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 914 (11. april 1760, Gradec), št. 942 (25. avgust 1760, Gradec). 706 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 73. 707 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 168 (1773). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 378; IT ASDG, ACAG, Protocollus cae- sareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 655, 656; Rescripta 1773 set–dic, b. 22, št. 655 (5. november 1773, Ljubljana), št. 656 (10. november 1773, Gorica). 708 SI NŠAL/KANM, šk. 6, f. 14, št. 2 (1762 maj 3., s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 311. 148 Jure Volčjak postojanke, vikariati, pozneje so se preoblikovale v župnije, lahko pa so obstale samo kot lokalne kaplanije.709 5.3.2.2 Bratovščine Pomembno vlogo v verskem življenju so odigrale tudi bratovščine. Delo- vale so na ozemlju celotne Kranjske, pri vseh župnijskih cerkvah, pa tudi pri nekaterih podružnicah.710 Številnejše in vplivnejše so bile v mestih, tam pa so delovale zlasti v okviru samostanov (npr. v Ljubljani). Njihovo delovanje se je razmahnilo med rekatolizacijo, ko so dobile novo vsebino – poudarjale so kato- lištvo, zlasti evharistijo in Marijo.711 Pomembne so bile ne samo zaradi številno- sti, temveč tudi zaradi samega vpliva po župnijah. Člani bratovščin so skrbeli za urejenost cerkva, vzdrževali so bogoslužno opremo, njihova skrb je bila lepota bogoslužja. Poskrbeti so morali tudi za duhovnika, ki je skrbel za maševanje.712 Bratovščinam so načelovali predstojniki (sindiki). Ti so morali skrbeti, da je bratovščinsko življenje teklo v skladu z bratovščinskimi statuti, tj. da so opra- vljali molitve za pokojne člane, maše in vsakoletne obletnice, da je bil denar porabljen v skladu z namenom (za cerkev, vzdrževanje duhovnika, preostanek je bil navadno namenjen revežem). Premoženje bratovščin, nastalo predvsem z darovi članov ob sprejemih v bratovščino in vsakoletnim prispevkom, nekakšno 709 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 57; Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 67. 710 Bratovščine na ozemlju ljubljanske škofije je temeljito obdelala dr. Ana Lavrič. Nekaj vzporednic lahko potegnemo tudi z goriško nadškofijo in koprsko škofijo. Prim. Jure Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, v: Acta historiae artis Slovenica 21 (2016), št. 2, str. 19–44 (dalje: Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem); Ana Lavrič, Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni, v: Arhivi 39 (2016), št. 1, str. 9–25; Matjaž Ambrožič, Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, v: Arhivi 38 (2015), št. 1, str. 35–75; Matjaž Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, v: Acta historiae artis Slovenica 19 (2014), št. 1, str. 17–52 (dalje: Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem); Zdenka Bonin, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike, Koper 2011 (dalje: Bonin, Bratovščine v severozahodni Istri); Vesna Kamin Kajfež, Piranske bratovščine v 18. stoletju in njihova umetnostna naročila [Elektronski vir]: Bra- tovščini sv. Rešnjega telesa in sv. Jurija: njune devocionalne prakse in vloga v socialni strukturi Pirana v 18. stoletju, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem [Elektronski vir] (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2011, str. 183–194, dostopno na: http:// sd18.zrc-sazu.si/LinkClick.aspx?fileticket=ZiJcOtwAweI%3d&tabid=58 (zapis z dne 17. 1. 2017); Kemperl, Romanja in romarske cerkve; Ana Lavrič, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, v: Patriae et orbi: študije o srednjee- vropski umetnosti: jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec) (Opera Instituti Artis Historiae), Ljubljana 2015, str. 475–527, 774–775; Ana Lavrič, Bratovščine na Kranjskem leta 1773, v: Arhivi 37 (2014), št. 1, str. 109–142; Ana Lavrič, Zgodovinska in umetnostna dediščina frančiškanskih bratovščin, v: Acta historiae artis Slovenica 19 (2014), št. 2, str. 95–122, 231; Ana Lavrič, Bratovščine v ljubljanskih škofijskih protokolih 17. in 18. stoletja, v: Arhivi 36 (2013), št. 1, str. 25–44; Ana Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v župnijskih cerkvah in podružnicah, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 295–317; Ana Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno na- ročništvo. Bratovščine pri redovnih cerkvah, v: Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 41–64; Ana Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Jezuitske kongregacije, v: Arhivi 33 (2010), št. 2, str. 252 sl. (dalje: Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine – Jezuitske kongregacije). 711 Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine – Jezuitske kongregacije, str. 252 sl. 712 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 55. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 149 članarino, so nadzirali ključarji. Druga oblika bratovščinskega lastništva so bile razne nepremičnine v lasti bratovščin.713 Večinoma je po župnijah delovala po ena bratovščina, ni pa bilo malo žu- pnij, kjer jih je delovalo več: Stara Loka z vikariatom Škofja Loka (5), Kamnik (4), Kostel (4), Leskovec pri Krškem (4), Ribnica (4), Šentjanž (4), Tržič (4), Cerknica (3), Trebelno (Gorenji Mokronog) (3), Šentrupert na Dolenjskem (3), Cerklje na Gorenjskem (2), Dobrepolje (2), Selca nad Škofjo Loko (2), Novo mesto (2).714 Najpogostejše so bile bratovščine, ki so imele za patrona farnega zavetnika in Blaženo Devico Marijo, precej je bilo tudi bratovščin sv. Rešnjega telesa. Pogoste so bile tudi bratovščine priljubljenih ljudskih svetnikov, kot sv. Antona Padovanskega, sv. Barbare itd. V Mengšu je od konca šestdesetih let 17. stoletja delovala duhovniška bratovščina sv. Mihaela.715 Skupno je v celotni nadškofiji sredi 18. stoletja delovalo 891 različnih bratovščin.716 Leta 1757 je nadškof začel priporočati ustanavljanje bratovščin krščanskega nauka (Doctrinae christianae). S tem je prvi pričel jezuit, pater Ignacij Parham- mer, v nekaterih okrožjih na Štajerskem in imel pri tem veliko uspeha. Podobno sta ukrepala tudi salzburški nadškof in passavski škof v svojih (nad)škofijah. Zato se je oblast odločila, da ustanavljanje teh bratovščin prenese na ozemlje drugih dežel.717 To prakso je nadškof uveljavil tudi na Kranjskem, v vizitacijah leta 1761 so se te vrste bratovščin pojavile npr. v Planini pri Rakeku (archiconfra- ternitas Doctrinae christiane), Velikih Laščah, Škocjanu pri Turjaku, Kočevju, Mozlju, Koprivniku, Črnomlju, Šmartnem pri Litiji, Zagorju ob Savi, na Vačah, v Ihanu, Dolu pri Ljubljani, Prežganju, Nevljah, Cerkljah na Gorenjskem, Šen- čurju pri Kranju, Selcih, na Sorici, v Stari Loki718 ali pa jih je nadškof ustanovil ali zahteval ustanoviti med vizitacijo, kot npr. v Šentlambertu.719 Obravnavani čas bratovščinam sicer ni bil več naklonjen, vendar je bil At- tems, kot smo že omenili, osebno naklonjen ustanavljanju bratovščin krščan- skega nauka. Kot krajevni ordinarij je vizitiral vse bratovščine, pri tem pa je 713 Prav tam, str. 55; Bonin, Bratovščine v severozahodni Istri, str. 26–33. 714 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22); Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 20. 715 Duhovniška bratovščina sv. Mihaela v Mengšu: od leta 1667 do 1799, v: Zgodovinski zbornik: priloga Laibacher Diocesanblattu 5 (1892), št. 21, str. 321–326; 6 (1893), št. 22, str. 337–346; 6 (1893), št. 23, str. 353–360; 6 (1893), št. 24, str. 378–384; 6 (1893), št. 25, str. 393–400; 7 (1894), št. 26, str. 409–416; 7 (1894), št. 27, str. 425–432; 8 (1895), št. 28, str. 445–448; 8 (1895), št. 29, str. 461–464; 8 (1895), št. 30, str. 475–480; 8 (1895), št. 31, str. 493–496. 716 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 5v; Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 20. 717 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 668; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 668 (15. april 1757, Gradec). 718 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 1v, 37, 38, 45, 63, 69, 77, 104, 110, 139, 142, 159, 166, 167, 174, 175, 182, 198, 205, 213, 215, 240, 256, 262, 263, 270, 315, 322, 331, 337, 361, 369. 719 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 214. 150 Jure Volčjak treba omeniti, da posebnih nepravilnosti ali napak, npr. pri upravljanju brato- vščinskega premoženja ali verskega življenja, ni našel.720 Pred vizitacijo so morali župniki nadškofu Attemsu odgovoriti na različna vprašanja o življenju v svojih župnijah. Med njimi najdemo tudi vprašanje, ki se dotika bratovščin. Pri kranjskih župnijskih, vikariatnih in podružničnih cerkvah je po podatkih iz ohranjenih vizitacijskih zapisnikov delovalo 268 bratovščin. Dejansko jih je obstajalo nekaj več, vendar nekateri vizitacijski zapisniki žal niso ali pa so slabo ohranjeni.721 Dobro tretjino (38,43 %) predstavljajo bratovščine, posvečene trem božjim osebam, pri čemer velja opozoriti, da v našem primeru bratovščin s patrocini- jem sv. Duha nismo našli. Skoraj vse so posvečene Kristusu v različnih poime- novanjih; največ, kar 64, je bratovščin krščanskega nauka. Na drugem mestu po številu (22 bratovščin) je bila bratovščina s patroci- nijem sv. Rešnjega telesa oziroma Presvetega zakramenta, tretje mesto (11 bra- tovščin) pa je zavzemala bratovščina Gospodovega oziroma Kristusovega smr- tnega boja. Marijine bratovščine predstavljajo dobro četrtino vseh identificiranih bratovščin (25,75 %). Prvo mesto med njimi oziroma skoraj 40 odstotkov (27 bratovščin) zavzema rožnovenska bratovščina. Predstavljajo skoraj desetino vseh ugotovljenih bratovščin. Drugo mesto z osmimi bratovščinami zavzema škapulirska oziroma karmelska bratovščina (11,6 %), tretje mesto s sedmimi pa bratovščina blažene Device Marije (Naše ljube Gospe), kar znaša 10,14 odstotka vseh Marijinih bratovščin. Tesno za njo je še bratovščina Žalostne Matere bož- je s šestimi bratovščinami (8,69 %). Drugih Marijinih bratovščin je po številu precej manj. Bratovščin, posvečenih sv. Jožefu, sv. Družini in različnim angelom je bilo v predjožefinskem času na ozemlju Kranjske pod goriško nadškofijo malenkost manj kot na slovenskem Štajerskem.722 Bratovščin sv. Jožefa je bilo pol manj, več pa je delovalo bratovščin sv. Družine.723 Angelskih bratovščin je obstajalo približno enako.724 Številčno močne so bile tudi svetniške bratovščine. Po številu daleč največji sta svetniški bratovščini sv. Barbare in sv. Antona Padovanskega, drugi svetniki se pojavljajo bolj v »reprezentativnem« številu. Prvo mesto zavzema bratovščina s patrocinijem sv. Barbare. Identificirali smo osem bratovščin s tem 720 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 41v, 49v; Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 21. 721 V celoti manjkajo, na primer, za celotno Tuhinjsko dolino. 722 Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, str. 20–21. 723 Oba patrocinija se večkrat prekrivata, npr. pri ljubljanskih diskalceatih; prim. Ana Lavrič, Kult in likovne upodobitve sv. Jožefa, zavetnika Kranjske, pri ljubljanskih diskalceatih, v: Kronika 58 (2010), št. 2, str. 390. 724 Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 22. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 151 patrocinijem, kar je 11,94 odstotka vseh svetniških bratovščin. Drugo mesto za- vzema bratovščina sv. Antona Padovanskega. Našteli smo sedem bratovščin s tem patrocinijem. Mrliških bratovščin je na Kranjskem v predjožefinskem času delovalo izje- mno malo v primerjavi s slovensko Štajersko, saj smo identificirali samo eno.725 Izpostaviti velja še bratovščine z neugotovljenim patrocinijem. Identifi- cirali smo jih 13, kar pomeni slabih pet odstotkov vseh najdenih bratovščin. Opozoriti velja, da pri vseh 13 bratovščinah lahko patrocinij z veliko gotovostjo domnevamo, vendar ga na podlagi podatkov iz vizitacijskih zapisnikov ne mo- remo z gotovostjo potrditi.726 Država je s svojimi ukrepi vedno bolj posegala tudi na področje brato- vščin – te so se v 17. in 18. stoletju množično razširile (pred ukinitvijo leta 1783 jih je bilo na Kranjskem skoraj 400). Marija Terezija je njihovo premoženje po- stavila pod državni nadzor, ustanovitev novih pa je dopuščala le ob vnaprej- šnjem državnem dovoljenju. Sama je bila naklonjena le bratovščini sv. Rešnjega telesa. V nasprotju z drugimi bratovščinami zanjo nista bila značilna zunanji blišč in baročna teatralika in zato pri vernikih tudi ni imela posebnega odzi- va.727 V začetku leta 1761 je bilo treba narediti seznam vseh bratovščin (z imeni in kraji) in ga poslati posebni komisiji, da je ta postala »operativna«.728 Omeniti velja odlok Marije Terezije iz srede avgusta 1771, s katerim je prepovedala usta- navljanje bratovščin brez odobritve deželnega kneza. V utemeljitvi je izpostavi- la skrb zaradi morebitnih malverzacij pri ravnanju z denarjem in premoženjem bratovščin.729 5.4 Jezikovne in kulturne posebnosti Na ozemlju Žumberka in na skrajnem jugovzhodu Dolenjske so od prve polovice 16. stoletja živeli tudi pravoslavni kristjani, pozneje večinoma »spreo- brnjeni« v grškokatoliško vero. Pri njihovem naseljevanju so ključno vlogo od- igrali Habsburžani kot zaščitniki katolištva in oblasti v Vojni krajini. To naj bi se zgodilo s t. i. Žumberško unijo, ki jo nekateri datirajo v leto 1750, drugi pa jo postavljajo stoletje prej, v leto 1611, v čas t. i. Marčanske unije, tj. sprejetja ka- tolištva in naziva katoliški škof, ki ga je v Rimu prejel pravoslavni škof Simeon Vretanijski (od 1611–1630 katoliški škof), vodja pravoslavnih Srbov v habsburški 725 Prav tam; Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, str. 45–46. 726 Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 22, 40 in navedene opombe. 727 Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine – Jezuitske kongregacije, str. 254; Ana Lavrič, Bratovščina presvetega Rešnjega telesa na Črnučah, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2013, str. 239. 728 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 3; Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 3 (12. januar 1761, Ljubljana). 729 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 56. 152 Jure Volčjak monarhiji, na ozemlju med Győrjem in Komoranom na Ogrskem do hrvaškega Primorja. Pod njegovo oblast so spadali tudi Žumberčani na južnem Kranj- skem, ki jo je urad Pečke patriarhije imenoval »Vretanija« oziroma »Britanija«, najzahodnejše območje starega pravoslavja, njegovo eparhijo pa označil kot »Vretanijsko«. Nekateri viri iz 17. stoletja jo označujejo tudi kot »škofija Gore Feletri«, to pa naj bi izviralo iz imena Pleterje. Ime Marčanska unija izhaja iz sedeža Vretanijske eparhije v pravoslavnem samostanu sv. Mihaela v Marči blizu Čazme v Slavoniji. Nastala je po razglasitvi katoliške vere kot edine dovoljene veroizpovedi v Hrvaško–slavonskem kralje- stvu v letu 1604 in 1608. Papež Pavel V. je leta 1611 z bulo Divinae Majestatis ar- bitrio Simeona razglasil za katoliškega škofa, srbsko-pravoslavne vernike na Hr- vaškem, Ogrskem in Kranjskem (Žumberčane) pa za katoličane. Ker pa večina pravoslavnih duhovnikov, patrov in vernikov Vretanijske eparhije tega ni spre- jela, je propadla tudi sama unija. Vretanijski episkopi so pravoslavje ohranjali do leta 1670, ko je bil za novega škofa postavljen naslovni grškokatoliški škof Pavle Zorčić (1671–1685),730 utemeljitelj grkokatoliškega semenišča v Zagrebu. Pred tem je nekaj žumberških fantov na svoje stroške izobraževal ljubljanski škof Tomaž Hren (1597/1599–1630); vpliv na vzgojo so imeli tudi pleterski jezuiti s svojo posestjo v Pribiću. Intenzivneje se je katolizacija nadaljevala po letu 1750, v času generalov Le- opolda Evgena barona Scherzerja († 1754) in Benvenuta grofa Petazzija (1754– 1763), ki sta na zahtevo misijonarja in poznejšega svidniško-druziparskega ško- fa Gabrijela Palkovića (1751–1759) iz Žumberka izgnala pravoslavne redovnike, namesto domačih pravoslavnih duhovnikov naselila grškokatoliške duhovnike, karlovškemu episkopu Danilu Jakšiću (1751–1771), takratnemu verskemu vod- ji pravoslavnih Žumberčanov, pa prepovedala vstop. Leta 1770 je bilo Jakšiću dokončno prepovedano opravljanje duhovne oblasti v Žumberku. Samostojno grškokatoliško škofijo Križevci je ustanovila Marija Terezija leta 1777, potrdil pa papež Pij VI. z bulo Charitas illa istega leta.731 Ozemlje ob Kolpi je bilo v obravnavanem času vsaj miselno še vedno po- vezano s turško nevarnostjo. V povezavi s tem velja omeniti prošnjo nepodpi- sanega duhovnika, verjetno župnika v Poljanah (Starem trgu ob Kolpi), za pri- spevek 100 goldinarjev oziroma dukatov k nabirki, da bi lahko odkupili dečka 730 Hierarchia Catholica 5, str. 317. 731 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 409; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 409 (29. december 1754, Dunaj); Barbara Forstner, Grkokatoliki – uniati: diplomska naloga, Ljubljana 1994; Marko Terseglav, Uskoška pesemska dediščina Bele krajine, Ljubljana 1996 (Zbirka ZRC; 11), str. 18–20; Irena Smiljanić, Kdo so Grkokatoliki, v: Kostanjeviške novice, dec. 2011, str. 38–39, dostopno na: http://www.kostanjevica.si/kostanjeviske_novice/KostanjeviskeNovi- ce-december2011.pdf. ŽIVLJENJE ŽUPNIJ IN VIKARIATOV GORIŠKE NADŠKOFIJE 153 z imenom Spitznagel (nachmens Spiznagl) iz turške sužnosti.732 Šlo je za sina »brezbožnega kristjana, ki je pred letom dni pustil svojega lastnega sina v Turčiji kot jamstvo za blago, vredno 100 dukatov, ki jih ni mogel plačati«. Ker očitno želenega zneska ni zbral, je duhovnik za odkup porabil svoj lastni denar, še vedno pa je prosil za denarno pomoč.733 732 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 28 (1760 februar 1., Poljane (Stari trg ob Kolpi)). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 307. 733 SI KANM, šk. 31, f. 34/3, št. 148 (1760 februar 1., Poljane). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 375. 154 Jure Volčjak Slika 3: Cerkvenoupravna ureditev med letoma 1751 in 1788.734 734 Slovenski zgodovinski atlas, str. 122. 6 SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 6.1 Izvor Na podlagi dosedanjih raziskav nam je uspelo ugotoviti, da je na ozemlju, ki ga obravnavamo v pričujoči monografiji, tj. na ozemlju goriške nadškofije v gorenjskem, dolenjskem, ribniškem, stiškem, kostanjeviškem, bistriškem in metliškem arhidiakonatu, delovalo oziroma je v zvezi z njimi omenjenih 982 duhovnikov.735 To število predstavlja osnovo za vse nadaljnje statistične analize. Škofijo rojstva poznamo za 771 duhovnikov oziroma za skoraj 4/5 duhovnikov; če smo natančnejši, govorimo o 78,51 % duhovnikih. Velika večina teh je bila iz Kranjske, preostali pa so večinoma izvirali iz sosednjih dežel. Najprej si oglejmo izvor po škofijah. Obravnavani duhovniki, svetni in re- dovni, so izvirali iz 17 evropskih škofij. 26 0 100 200 300 400 500 600 700 Es zt er go m Fr ei sin g La va nt Pi ča n Po re č Ri m in i Tr og ir W or m s M od ru š G or ic a Kr ka (G ur k) Pu lj (P ul a) Se nj Se ck au Tr st Lj ub lja na O gl ej 1 1 1 1 1 1 1 1 3 4 4 7 8 10 13 102 618 število duhovnikov število duhovnikov 0 20 40 60 80 68 žu pn ij 20 žu pn ij 11 žu pn ij 4 žu pn ije 9 žu pn ij 5 žu pn ij 1 žu pn ija 5 žu pn ij 3 žu pn ije 1 žu pn ija 2 žu pn iji 2 žu pn iji 2 žu pn iji 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 2 žu pn ija 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 16 17 18 19 23 26 29 32 49 50 65 število duhovnikov število duhovnikov 0 20 40 60 80 100 120 140 160 G yő r Ko st an je vi ca Le ob en Le po gl av a Po že ga Re in Ru še Bu di m Ju de nb ur g N ov o m es to Re ka (R ije ka ) St ič na Va ra žd in Za gr eb Ri m Ce lo ve c Du na j G or ic a G ra de c Lj ub lja na 1 1 1 1 1 1 1 2 2 2 2 2 2 8 10 17 35 43 69 157 število število Daleč največ, kar 4/5 duhovnikov, za katere poznamo škofijo rojstva (na- tančneje 80,15 %) oziroma 618 oseb je izviralo iz oglejskega patriarhata – rojeni so bili še pred ustanovitvijo goriške nadškofije. Zanje lahko mirno rečemo, da so bili domači duhovniki, saj so izvirali z ozemlja, ki ga je od leta 1752 naprej pokrivala goriška nadškofija. Nekaj več kot desetina jih je prihajala iz sosednje, na šest ozemeljsko ločenih otokov razdrobljene ljubljanske škofije. Iz te je izha- jalo 13,23 % duhovnikov ali natančneje 102 osebi. Druge škofije so »dale« zgolj 735 Pri statističnem pregledu izvora so zajeti tako svetni kot tudi redovni duhovniki. 156 Jure Volčjak 6,62 % duhovnikov oziroma 51 dušnih pastirjev. Med njimi prvo mesto zaseda škofija Trst (13 oseb ali 1,7 %), potem pa se zvrstijo štajerski Seckau (10 oseb ali 1,3 %), istrski Pulj (7 oseb ali 0,9 %), koroška Krka (Gurk) (4 osebe ali 0,51 %), Gorica (4 osebe ali 0,51 %),736 vse preostale (nad)škofije: Esztergom, Freising, Lavant, Pičan, Poreč, Rimini, Trogir in Worms pa so »prispevale« po enega du- hovnika ali 0,13 % vseh. Posebno mesto pri tem zavzema senjsko-modruška škofija. Nekateri duhovniki so namreč navajali, da izvirajo iz senjske (8), drugi iz modruške škofije (3). Ker v zvezi z obravnavanim časom govorimo o enotni senjsko-modruški škofiji, nam je dovoljeno reči, da je iz te škofije izviralo 11 duhovnikov ali 1,43 % dušnih pastirjev. Petini obravnavanih duhovnikov nam za zdaj še ni uspelo določiti rojstne škofije. Govorimo o 211 osebah ali 21,49 % vseh. Med njimi je skoraj petina re- dovnikov (38) ali 18 % z neznano škofijo rojstva. 26 0 100 200 300 400 500 600 700 Es zt er go m Fr ei sin g La va nt Pi ča n Po re č Ri m in i Tr og ir W or m s M od ru š G or ic a Kr ka (G ur k) Pu lj (P ul a) Se nj Se ck au Tr st Lj ub lja na O gl ej 1 1 1 1 1 1 1 1 3 4 4 7 8 10 13 102 618 število duhovnikov število duhovnikov 0 20 40 60 80 68 žu pn ij 20 žu pn ij 11 žu pn ij 4 žu pn ije 9 žu pn ij 5 žu pn ij 1 žu pn ija 5 žu pn ij 3 žu pn ije 1 žu pn ija 2 žu pn iji 2 žu pn iji 2 žu pn iji 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 2 žu pn ija 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 16 17 18 19 23 26 29 32 49 50 65 število duhovnikov število duhovnikov 0 20 40 60 80 100 120 140 160 G yő r Ko st an je vi ca Le ob en Le po gl av a Po že ga Re in Ru še Bu di m Ju de nb ur g N ov o m es to Re ka (R ije ka ) St ič na Va ra žd in Za gr eb Ri m Ce lo ve c Du na j G or ic a G ra de c Lj ub lja na 1 1 1 1 1 1 1 2 2 2 2 2 2 8 10 17 35 43 69 157 število število Izredno zanimivo sliko prinaša tudi graf, na katerem so predstavljene roj- stne župnije posameznih duhovnikov. Seveda tudi tokrat govorimo samo o ti- stih 771 dušnih pastirjih, za katere poznamo župnijo rojstva. Obravnavana du- hovščina je izvirala iz 144 župnij. Največ duhovnikov, skupaj 65 ali 8,43 %, sta dali ljubljanska šempetrska in novomeška kapiteljska župnija, 50 ali 6,49 % jih je izhajalo iz župnije Vipava, 49 ali 6,36 % je bilo rojenih v župniji Stara Loka. Župnija Kočevje je dala 32 dušnih pastirjev ali 4,15 %. Sledi belokranjska župnija Semič z 29 duhovniki (3,76 %), trije manj so se rodili v gorenjskem Kamniku (26 ali 3,37 %). Več kot dvajset duhovnikov je bilo rojenih še v Mengšu (23 ali 2,98 %). Od 10 do 20 duhovnikov je izviralo iz osmih župnij. 19 dušnih pastirjev je bilo rojenih v Cerknem (2,46 %), 18 v Selcih (2,33 %), 17 v Poljanah (Starem trgu 736 Rojeni so bili po ukinitvi oglejskega patriarhata. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 157 ob Kolpi) (2,20 %), 16 v Poljanah nad Škofjo Loko (2,08 %), 13 dušnih pastir- jev ali 1,69 % pa sta dali dve župniji, Komenda in Gorica.737 Dve župniji, Tržič in Cerklje na Gorenjskem, sta »prispevali« po 12 posvečenih oseb (1,56 %), 11 duhovnikov pa Ribnica in Idrija (1,43 %). Župnija Žužemberk z 10 duhovniki predstavlja 1,3 %. Manj kot 10 duhovnikov na župnijo je bilo rojenih v 126 župnijah ali 87,5 % vseh obravnavanih župnij. Devet duhovnikov je bilo rojenih v treh župnijah: Šenčurju pri Kranju, Tolminu in Železnikih (1,17 %), osem duhovnikov v petih župnijah: Celju, Kranju, Krškem, Šmartnem pri Litiji in Vinici (1,04 %). Sedem bodočih dušnih pastirjev se je rodilo v župniji Reka (Rijeka) (0,91 %). Šest du- hovnikov je dalo teh pet župnij: Cerknica, Črnomelj, Preserje, Trebnje in Vače (0,78 %). Po pet duhovnikov se je rodilo v devetih župnijah: Kostelu (Fari pri Kočevju), Metliki, Podzemlju, Solkanu, Šentrupertu na Dolenjskem, Šentvidu pri Stični, Šmartinu pri Kranju, Volčah in Žireh (0,65 %). Štiri župnije, Laško, Spodnja Idrija, Sevnica in Šentviška Gora, so vernikom goriške nadškofije na Kranjskem »podarile« po štiri duhovnike (0,52 %). Po trije duhovniki so se ro- dili v 11 župnijah (0,39 %), po dva v dvajsetih župnijah (0,26 %), kar 68 župnij pa je predstavljalo izvor za samo enega dušnega pastirja (0,13 %). Po enega dušnega pastirja je prispevalo 47 % vseh do sedaj znanih župnij rojstva. Poglejmo si še število duhovnikov po letih rojstva. Do sedaj nam je vsaj leto rojstva uspelo ugotoviti za 707 duhovnikov ali za skoraj 72 % vseh, ki jih na- vajamo med biogrami. V tretji četrtini 18. stoletja se v virih omenjajo duhovni- ki, rojeni še pred letom 1701; teh je bilo 77 ali 7,84 % vseh oziroma desetina (10,9 %) tistih z verjetno letnico rojstva.738 Najstarejši duhovnik, za katerega nam je doslej uspelo ugotoviti starost, je bil Franc Jakob Kosler (Kozler), rojen verjetno leta 1674 v Kočevju. V 70. letih 17. stoletja je bilo sicer rojenih skupaj osem du- hovnikov, v 80. letih 22 duhovnikov, v 90. letih pa 47. 737 Odstotki pri več župnijah skupaj se nanašajo na posamezno župnijo. 738 Pri večini duhovnikov, ki smo jih leta 2014 predstavili z biogrami (Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 316– 716), je bilo leto rojstva izračunano na podlagi doslej zbranih podatkov. Najpomembnejši vir so nam predstavljali vizitacijski za- pisniki nadškofa Attemsa, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Gorici. Za resnično natančne datume rojstev pa bi bilo treba pregledati rojstne matične knjige. To bi bilo smiselno in koristno zlasti pri morebitni objavi biogramov. Za ljubljansko škofijo v 18. stoletju je to naredil France Pokorn, vendar so podatki v knjigi zelo nezanesljivi, kljub vsemu pa so dobra orientacija za nadaljnje raziskave. Prim. Franc Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788, Ljubljana 1908. 158 Jure Volčjak Število duhovnikov po letih rojstva (17. stoletje) leto število duhovnikov leto število duhovnikov leto število duhovnikov leto število duhovnikov 1674 1 1681 1 1688 0 1695 5 1675 0 1682 2 1689 3 1696 5 1676 0 1683 2 1690 2 1697 4 1677 2 1684 1 1691 2 1698 5 1678 0 1685 5 1692 0 1699 7 1679 1 1686 3 1693 7 1700 10 1680 4 1687 3 1694 2 Za 18. stoletje nam je uspelo leto rojstva ugotoviti za 630 duhovnikov. Naj- več jih je bilo rojenih leta 1721 (25 oseb), leta 1722 in 1731 jih je na svet prijokalo po 22, eden manj (21) je bil rojen leta 1735, 20 pa se jih je rodilo leta 1736. 19 bodočih duhovnikov je bilo rojenih leta 1724 in 1733, 18 pa leta 1737. Enako šte- vilo (17) sta prinesli tudi leti 1723 in 1738. V letih 1726, 1730 in 1732 se je rodilo po 16 bodočih duhovnikov. »Močna« leta so bila tudi 1708, 1716, 1720, 1725 in 1742, saj so dala po 15 duhovnikov. V preostalih letih je bilo rojenih manj kot 14 duhovnikov. Najmlajši med vsemi je bil Matija Kotnik iz župnije Dob, rojen 24. februarja 1750, torej v času, ko je bil do polnopravne ustanovitve goriške nadškofije le še majhen korak. Število duhovnikov po letih rojstva (18. stoletje) leto število duhovnikov leto število duhovnikov leto število duhovnikov leto število duhovnikov 1701 5 1714 9 1727 13 1740 11 1702 11 1715 10 1728 13 1741 14 1703 14 1716 15 1729 13 1742 15 1704 7 1717 14 1730 16 1743 9 1705 8 1718 11 1731 22 1744 11 1706 7 1719 13 1732 16 1745 8 1707 13 1720 15 1733 19 1746 10 1708 15 1721 25 1734 10 1747 6 1709 8 1722 22 1735 21 1748 1 1710 11 1723 17 1736 20 1749 3 1711 12 1724 19 1737 18 1750 1 1712 8 1725 15 1738 17 1713 9 1726 16 1739 14 SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 159 6.2 Izobrazba Duhovniški kandidati so se morali pred pridobitvijo posameznih stopenj posvečenja in pred pridobitvijo mašniškega posvečenja do določene mere iz- obraziti. Kot navaja nadškof Attems v svojem prvem poročilu Ad limina leta 1754, so morali kandidati za prejetje nižjih redov dobiti najprej potrdilo župni- ka in magistra scholae o primernem življenju in navadah ter študiju, opraviti preizkus o poznavanju osnovnih verskih resnic ter dokazati znanje latinskega jezika. Kandidati za subdiakonat so morali eno leto študirati moralno teologi- jo ter prinesti potrdilo o svojem življenju (de vita) in o prejetju nižjih redov. Opraviti so morali preizkus iz kateheze za delo v dušnem pastirstvu in pridobiti ustrezen mizni naslov oziroma titulum mensae.739 Za prejem višje stopnje, dia- konata, so poleg navedenih potrdil kandidati morali priložiti potrdilo o prejetju subdiakonata. Za mašniško posvečenje so poleg navedenih stvari potrebovali potrdilo o triletnem delu na župniji pri svojem župniku (proprio parocho) (o poučeva- nju kateheze, krščevanju, evharistiji in podeljevanju poslednjih zakramentov, o nudenju pomoči bolnim in umirajočim) in dokazilo o primernosti, opraviti pa je bilo treba še preizkus ad confessiones sacramentales. Od leta 1769 so morali kandidati za duhovnika priložiti še kameralno in policijsko poročilo.740 Vsi pa so morali opraviti tudi duhovne vaje v postnem času.741 Tudi nadškof Attems je zelo poudarjal izobrazbo. Vedel je namreč, da brez izobražene duhovščine tudi verniki ne bodo prejeli potrebne in zado- stne duhovne oskrbe, v znanju pa bodo prikrajšani predvsem mladi. Na pod- lagi ohranjenih vizitacijskih zapisnikov nam je uspelo ugotoviti kraj šolanja za 358 duhovnikov. Gre samo za dobro tretjino (36,25 %) vseh ugotovljenih duhovnikov.742 739 Gre za zagotovljena (tistega, ki jih je podelil) sredstva za preživljanje, za lastnino, ki je bila v neposredni rabi klerika in ni bila fevd. Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 115–116. 740 Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana, str. 158. 741 VA ASV, S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 9–10. O posameznih kleriških posvečenjih glej: Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1, str. 13; Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 2, str. 13–18. 742 Za natančnejšo sliko bi bilo potrebno pregledati še gradivo posameznih izobraževalnih ustanov. 160 Jure Volčjak 26 0 100 200 300 400 500 600 700 Es zt er go m Fr ei sin g La va nt Pi ča n Po re č Ri m in i Tr og ir W or m s M od ru š G or ic a Kr ka (G ur k) Pu lj (P ul a) Se nj Se ck au Tr st Lj ub lja na O gl ej 1 1 1 1 1 1 1 1 3 4 4 7 8 10 13 102 618 število duhovnikov število duhovnikov 0 20 40 60 80 68 žu pn ij 20 žu pn ij 11 žu pn ij 4 žu pn ije 9 žu pn ij 5 žu pn ij 1 žu pn ija 5 žu pn ij 3 žu pn ije 1 žu pn ija 2 žu pn iji 2 žu pn iji 2 žu pn iji 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 1 žu pn ija 2 žu pn ija 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 16 17 18 19 23 26 29 32 49 50 65 število duhovnikov število duhovnikov 0 20 40 60 80 100 120 140 160 G yő r Ko st an je vi ca Le ob en Le po gl av a Po že ga Re in Ru še Bu di m Ju de nb ur g N ov o m es to Re ka (R ije ka ) St ič na Va ra žd in Za gr eb Ri m Ce lo ve c Du na j G or ic a G ra de c Lj ub lja na 1 1 1 1 1 1 1 2 2 2 2 2 2 8 10 17 35 43 69 157 število število Obravnavana duhovščina si je izobrazbo pridobivala na različnih usta- novah. Večina se je šolala še v času oglejskega patriarhata. Daleč največ du- hovnikov, za katere nam je uspelo najti podatek, se je šolalo v Ljubljani (157 ali 43,85 %). Drugo mesto zavzema Gradec z več kot za pol manjšim številom (69 ali 19,27 %). Tretje mesto pripada Gorici (43 ali 12,01 %), tesno za njo pa je Dunaj (35 ali 9,77 %). Več kot 10 kandidatov, natančneje 17 (4,75 %), si je izo- brazbo »pridelalo« v Celovcu, deset v Rimu (2,79 %) in osem (2,23 %) v Zagre- bu. Obravnavani duhovniki skupaj so izobrazbo pridobivali kar na 20 različnih krajih. Poleg omenjenih še v ogrskih Győrju in Budimu, štajerskih Judenburgu, Leobnu, Reinu in Rušah, hrvaških Lepoglavi, Požegi, Reki (Rijeki) in Varaždinu ter na Kranjskem v Novem mestu ter v samostanih Kostanjevica in Stična.743 V Ljubljani so si duhovniški kandidati izobrazbo pridobivali na gimnaziji, ki je delovala v jezuitskem kolegiju.744 Jezuiti so bili znani po sistematičnem oblikovanju katoliške inteligence. Ustanovitev ljubljanskega jezuitskega kolegija 743 O izobraževanju cistercijanskih duhovnikov v Kostanjevici in Stični glej: Jože Mlinarič, Izobraževanje in izobrazba pri cistercijanih s poudarkom na stiški in kostanjeviški opatiji, v: Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.), Ljubljana - Maribor 1996, str. 257–270; Mlinarič, Kostanjeviška opatija; Mlinarič, Stiška opatija, o izobraževanju pri frančiškanih Miran Špelič, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani, v: Teološki študij na Slo- venskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Ljubljana 2010, str. 199–270, pri kapucinih pa Metod Benedik, Kapucinske teološke šole, v: Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visoko- šolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Ljubljana 2010, str. 271–327; Metod Benedik, Sorodnosti in razlike v študijski naravnanosti jezuitov in kapucinov, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp) (Redovništvo na Slovenskem; 4), Ljubljana 1998. 744 Študij teologije je podrobno obdelan v zborniku Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Ljublja- na 2010. Glej tudi Dolinar, Das Jesuitenkolleg, str. 45–63. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 161 je na področju šolstva pomenila vzpostavitev višjega šolstva na Kranjskem.745 Ljubljanska gimnazija je bila številnim najbližja, študij v tujini brez ustrezne štipendije marsikomu ni bil dosegljiv. Po jezuitskem študijskem redu iz leta 1599 (Ratio atque Institutio Studiorum Societatis Jesu) je v Ljubljani obstajalo pet stopenj pouka: tri gramatikalne (nižja, srednja in višja) in dve humanitetni (poetika in retorika). Prvo stopnjo pouka so včasih razdelili na dva razreda, zato je pogosto obstajalo šest razredov: »infima« (»elementaris« ali »parva«), »principia«, gramatika, sintaksa, poetika in retorika. Vsaka stopnja je navadno trajala eno leto. Od leta 1619 je ljubljanski jezuitski kolegij imel dovoljenje še za poučevanje moralne teologije ali kazuistike, kar je sicer spadalo v univerzitetni študij teologije.746 P. Lojze Kovačič v svojem delu »Jezuiti in ljubljansko višje šolstvo 1597– 1773« piše, da se je celotni učni program visokošolskega študija v ljubljanskem jezuitskem kolegiju začel leta 1704, ko so se začela predavanja iz logike; v prihodnjih dveh letih so sledila še predavanja iz fizike in metafizike. Tako je bil izpolnjen učni program triletnega artističnega študija. Pouk filozofije se je v jezuitskih višjih šolah začenjal z logiko, nadaljeval s fiziko in končal z metafiziko. Leta 1705 so se v Ljubljani začela predavanja tudi iz cerkvenega prava.747 Pred prenovo visokošolskega študija 12. avgusta 1747 so ljubljanski jezuiti v prvem letniku predavali logiko in matematiko. V drugem letniku so nadaljevali s fiziko – do srede štiridesetih let je imela samostojno katedro. V letih reform so jo nekaj časa predavali skupaj z drugimi vedami: v letih 1747–1752 z metafiziko, nato dve leti z etiko. V prihodnjih dveh desetletjih je postala znova samostojna katedra z nazivom splošna in posebna fizika, ta pa se je obdržal tudi v učbenikih 19. stoletja.748 Posebna dvorna resolucija z dne 12. avgusta 1747 je zahtevala skrajšan štu- dij filozofije, v tretjem letniku pa predavanja iz matematike, eksperimentalne fi- zike in osnov geometrije.749 Z dvornim dekretom z dne 16. septembra 1752 je bil imenovan za študijskega superintendenta za Kranjsko Jošt Vajkard grof Barbo, ki je prevzel nadzorstvo nad ljubljanskim šolstvom. Grof je rektorju Sigismun- du grofu Lichtenbergu (1731–1735, 1738–1741 in 1749–1753) očital nizko raven gimnazijskega pouka. Zahteval je namestitev dveh novih profesorjev, in sicer 745 France Martin Dolinar, Vloga in pomen jezuitskega kolegija v slovenskem prostoru, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp) (Redovništvo na Slovenskem; 4), Ljubljana 1998, str. 9–13, str. 10 (dalje: Dolinar, Vloga in pomen). 746 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I, Ljubljana 1963, str. 119–120 (dalje: Schmidt, Zgodovina šol- stva); Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691) (prevedla Marija Kiauta, ur. France Baraga), Ljubljana 2003, str. 116–117. Po Dolinarju od leta 1616. Glej: Dolinar, Vloga in pomen, str. 10. 747 Schmidt, Zgodovina šolstva, str. 134–135. 748 Stanislav Južnič, Pouk in profesorji fizike v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, v: Kronika 48 (2000), št. 3, str. 28. 749 Schmidt, Zgodovina šolstva, str. 119, 140 in 146. 162 Jure Volčjak za etiko in zgodovino, ter nakup instrumentov za pouk eksperimentalne fizike. Ko so kranjski deželni stanovi leta 1754 zagotovili denarna sredstva za nakup in vzdrževanje instrumentov za pouk eksperimentalne fizike,750 se je začelo kratko zlato obdobje jezuitskega visokošolskega študija v Ljubljani. Na začetku 18. sto- letja je bilo v ljubljanskem kolegiju 50 dijakov, v zadnjih letih pred ukinitvijo pa od 60 do 70.751 Gimnazijci niso bili več samo iz višjega in srednjega družbenega sloja, saj je brezplačni pouk na redovnih gimnazijah omogočal pridobitev ustre- zne izobrazbe tudi otrokom iz nižjega sloja prebivalstva. Države pa v znanosti izobražena mladina ni zanimala, saj je želela praktično izšolane in disciplinira- ne mlade. Ker se redovi in država niso zbližali, so bila tudi ta nesoglasja vzrok za poseg države v avtonomno cerkveno šolstvo.752 Kleriški kandidati so študirali tudi na jezuitskih kolegijih zunaj Kranjske (Gradec, Gorica itd.), v pavlinskem samostanu Lepoglava itd. Naj tu omenimo vsaj še jezuitski kolegij in jezuitsko univerzo v Gradcu. Graški kolegij je bil usta- novljen leta 1573, dvanajst let pozneje pa še univerza. Glavni namen ustanovitve je bil seveda rekatolizacija Štajerske po protireformacijskem valu nadvojvode Karla II. kot deželnega kneza.753 Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 (bula Dominus ac Redemptor noster)754 je teološki študij v Ljubljani še naprej potekal v prostorih ukinjenega kolegija, formalno pa je bil urejen kot posebna enota liceja.755 Vizitacijski zapisniki so bili osnova za še eno analizo. Tokrat smo skušali ugotoviti, koliko duhovnikov si je pridobilo doktorat, magisterij in bakalavreat. To smo izračunali na podlagi vseh najdenih 982 duhovnikih. Lahko rečemo, da 750 Prav tam, str. 143, 146–148. 751 Lojze Kovačič, Jezuiti in ljubljansko višje šolstvo 1597–1773, Ljubljana 2013, str. 291–295. Neobjavljeno delo, dostopno na: http:// www.uni-lj.si/mma/IzbranaBibliografija%20LektKovxyz%20KONCNA%20LEKTURA%2012.2004.2013/2013091310162235/ (zapis z dne 23. 9. 2013). 752 Jože Ciperle, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp) (Redovništvo na Slovenskem; 4), Ljubljana 1998, str. 41 (dalje: Ciperle, Terezijanska šolska reforma). 753 Prim. katalog Hexen und Zauberer. Die große Verfolgung – ein europäisches Phänomen in der Steiermark. Katalog zur Steirischen Landesausstellung auf der Riegersburg, Oststeiermark vom 1. Mai bis 26. Oktober 1987 (ur. Helfried Valentinitsch und Ileane Sch- warzkogler), Graz - Wien 1987 in Franz Krones, Quellenmäßige Beiträge zur Geschichte des Grazer Jesuiten-Collegiums und sei- ner Hochschule (1573–1773), v: Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 22 (1887), str. 3–34. O študentih na graški univerzi tudi Johann Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz 3, 1663–1710 (Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz; 6), Graz 1987; Johann Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz 4, 1711–1765 (aus dem Nachlaß herausgegeben von Alois Kernbauer; Register von Alois Kernbauer, Petra Scheiblechner, Heidi Zikulnig) (Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz; 6), Graz 2002. 754 Prim. http://www.reformation.org/jesuit-suppression-bull.html (zapis z dne 18. 10. 2013); Volčjak, Listine jezuitskega kolegija v Ljubljani, str. 11–13. 755 Benedik, Teološko izobraževanje, str. 85. Jezuitski red je bil pravzaprav ovira v prizadevanjih za reformo višjega šolstva. Država je namreč potrebovala marljiv aparat, ne pa visoko izobraženih ljudi, kakršne so »dajale« jezuitske gimnazije. Jezuiti so nad izobra- ževanjem imeli monopol, konkurenca (benediktinci in piaristi) pa se je tako ali tako zgledovala po njih. Prim. Ciperle, Terezijanska šolska reforma, str. 40 sl. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 163 smo nad pridobljenimi podatki presenečeni – v negativnem smislu, po drugi strani pa si na podlagi teh podatkov lažje predstavljamo Attemsovo izstopajočo vnemo in trud za razširitev izobrazbe njemu podrejenih duhovnikov. Stopnjo doktorata si je pridobilo samo 17 duhovnikov ali 1,73 %. Nič bolj spodbudni re- zultati niso niti pri drugih, nižjih dveh akademskih stopnjah, magisteriju in ba- kalavreatu. Magisterij je uspelo doseči 18 duhovnikom (1,83 %), 11 jih je doseglo bakalavreat (1,12 %). Skupaj je akademski naziv torej imelo 46 duhovnikov ali samo in le 4,68 % vseh za zdaj znanih duhovnikov v goriški nadškofiji na obrav- navanem ozemlju Kranjske.756 Po drugi strani je tudi res, da akademski naziv ni bil pogoj za zasedbo mesta župnika ali kaplana, temveč je bila pomembna kako- vostna osnovna teološka izobrazba. Glede na zapise v ohranjenih zapuščinskih inventarjih nekaterih duhovnikov lahko rečemo, da je bila kranjska duhovšči- na v osnovi kar solidno izobražena. Nekateri duhovniki so imeli precej bogate knjižnice, npr. ribniški župnik Lovrenc Tobija Rojc in Jožef Ignac pl. Zergollern, župnik v Leskovcu pri Krškem, pa tudi komendski župnik Peter Pavel Glavar.757 Nadškof Attems je podobno kot škofje drugod po Evropi stremel k izbolj- šanju izobrazbe duhovščine (einen gelehrten clerum zu erzüglen, welcher der geistlichen seelsorge würdiglich vorstehen, und die catholischen religion mit stan- dhaftem grunde vertheidigen könte).758 V tej luči lahko razumemo njegovo že- ljo po ustanovitvi bogoslovnega semenišča v Gorici, kjer bi bodoče duhovnike imel na enem mestu in bi tako lažje nadziral njihovo izobrazbo.759 O poučevanju na univerzah in gimnazijah, ne nazadnje tudi v posame- znih samostanih, nadškof Attems sicer ni imel najboljšega mnenja. Zdelo se mu je, da je bilo podajanje snovi premalo učinkovito, še zlasti pri filozofiji. O tem se je precej pogovarjal z dunajskim dvorom. Tam je namreč Gebhard van Swieten, direktor dvorne študijske komisije, že leta 1749 pripravil načrt za pre- novo univerzitetnega študija; reforma se je začela čez tri leta, leta 1752. Ena od značilnosti njegove reforme je bila npr. obvezna uporaba za dunajsko univerzo 756 Glede na to, da viri včasih dajo nove informacije, sicer menimo, da bodo nadaljnje raziskave ta odstotek vsaj nekoliko dvignile. 757 Npr. fondi/zbirke zapuščin v Arhivu Republike Slovenije (SI AS 1073) in Nadškofijskem arhivu Ljubljana; IT ASDG, ACAG, Proto- collus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 393, 879; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 393 (27. avgust 1754, Ljubljana); Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 879 (12. november 1759, Ljubljana). Prim. tudi: Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije [elektronski vir] (gl. ur. Vladimir Kološa et al.), Ljubljana 1999; Vodnik po fondih in zbirkah (ur. Bogdan Kolar) (Priročniki/Nadškofijski arhiv; 1), Ljubljana 1999, str. 38; France Martin Dolinar – Rafko Valenčič, Pravilnik o vodenju ma- tičnih knjig, v: Župnijska pisarna: pastoralni priročnik (Knjižnica pastoralne revije Cerkev v sedanjem svetu. Pastoralni priročniki; 1), Ljubljana 1988, str. 68–69; Vinko Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpo- ziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 99, op. 23 (dalje: Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost). 758 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 291; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 291 (3. november 1753, Gradec). 759 Ustanovitev semenišča v škofiji je bila sicer že zahteva tridentinskega koncila. Več o goriškem bogoslovnem semenišču v tretjem poglavju monografije. Glej tudi: IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 167; Rescripta 1752, b. 2, št. 167 (18. oktober 1752, Celovec). 164 Jure Volčjak predpisanih priročnikov na vseh bogoslovnih šolah.760 To je bilo dobrodošlo zlasti pri poučevanju filozofije, saj je bilo veliko pripomb na račun tega (nach sothanen vorschriften ohnfehlbar zuachten, insonderheit aber keine andere phili- sophie, als darinnen angeordnet würde vorzutragen, noch zu lehren haben soll).761 Prenovitev in posodobitev teološkega študija sta bili vsekakor potrebni, če- sar se ni zavedal le Attems, temveč tudi poznejši ljubljanski škof Karel Janez grof Herberstein (1772–1787, med 1769–1772 ljubljanski pomožni škof koadjutor) in veliko drugih škofov v monarhiji. Glavna pobuda za prenovo študija je prišla z dvora; Marija Terezija je namreč v prizadevanjih za oblikovanje moderne abso- lutistične države hotela oblikovati tudi duhovnika, takšnega, ki bo tudi v službi države in ne samo Cerkve. To je dobro vidno v predlogu cesaričinega svetoval- ca in poznejšega glavnega stratega reforme teološkega študija pod Jožefom II., braunauškega opata Franca Štefana Rautenstraucha,762 ki je v svojem predlogu za ureditev generalnega semenišča zapisal, da je glavna naloga vsakega duhov- nika »biti koristen Cerkvi in Državi«.763 Osrednje semenišče v Gradcu je bilo sicer ustanovljeno šele leta 1783,764 vendar so se prizadevanja za državni nadzor nad vzgojo in izobraževanjem kandidatov za duhovnike začela že v času Marije Terezije. Konec novembra 1752 je Reprezentanca in komora izdala navodilo, da mo- rajo vsi duhovniki, ki se zadržujejo v deželnih glavnih mestih in za preživljanje nimajo nobenega beneficija, pač pa se preživljajo kot hišni kaplani s poučeva- njem otrok in maševanjem, pogosteje študirati moralno teologijo, polemiko in brati Sveto pismo. Če v mesecu dni ne bi prinesli potrdila o dobrem znanju, bi morali zapustiti deželno glavno mesto oziroma bi jim bilo za daljše časovno obdobje prepovedano maševanje.765 V začetku oktobra 1753 je potekala razprava o reformi filozofskega štu- dija v dominikanskih, frančiškanskih, kapucinskih in podobnih samostanih 760 Benedik, Teološko izobraževanje, str. 86; Martus, Aufklärung, str. 602–604. 761 Vorschrift wie die studia humaniora, ingleichen das studium philosophicum & theologicum, nach der von ihro kayser-königl. majestät allermildest festgesetzten neuen methode eingerichtet und betrieben werden sollen. Glej: IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 157; Rescripta 1752, b. 2, št. 157 (19. september 1752, Gradec). 762 Rojen 26. 7. 1734 v kraju Horní Blatná pri Jáchymovu v Češkem Rudogorju, umrl 30. 9. 1785 v kraju Eger na Madžarskem. Bil je teolog, benediktinski menih in od leta 1773 skupni opat samostanov v Břewnowu (pri Smichovu) in Braunavu. Kot učitelj cerkvenega prava jožefinske usmeritve je bil od leta 1774 predstojnik teološke fakultete v Pragi in od leta 1775 tudi teološke fakultete na Dunaju. Leta 1777 je postal direktor prenovljene Univerzitetne knjižnice na Dunaju (njen stari fond je prešel v Dvorno knjižnico), ki je ob sekularizaciji prevzela knjižnične fonde ukinjenih jezuitskih kolegijev (1773), in predstojnik Dvorne komisije za bogočastje (Cultus). Bil je avtor teoloških kanonskih del s področja cerkvenega prava in programa za študij pastoralne teolo- gije ter je dejavno sodeloval pri ustanavljanju glavnih semenišč (Generalseminarien). Prim. Branko Berčič, Avstrijska bibliotečna instrukcija iz leta 1778 in ljubljanska licejska knjižnica, v: Knjižnica: revija za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti 51 (2007), posebna izd., str. 16–17, dostopno na: http://revija-knjiznica.zbds-zveza.si/Izvodi/ K075/bercic.pdf. 763 Benedik, Teološko izobraževanje, str. 85–86. 764 Več o njem Benedik, Teološko izobraževanje, str. 87 sl. 765 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 190; Rescripta 1752, b. 2, št. 190 (25. november 1752, Ljubljana). SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 165 (andern dergleichen clöstern), npr. pavlincih v Lepoglavi.766 Sklenjeno je bilo, da se bodo v Notranji Avstriji zgledovali po ureditvi na Češkem; redovniki bodo imeli predavanja iz filozofije lahko le v samostanskih šolah, torej samo za svoje redovnike.767 Konec novembra 1753 je Reprezentanca in komora izdala navodilo, da ime- tniki patronatov na posamezna duhovniška mesta (geistliche beneficia simplicia et curata) lahko imenujejo samo tiste duhovnike, ki so na kateri od univerz v dednih deželah (bey einer erbländischen universitet) končali teološki študij. Enak kriterij je bilo potrebno upoštevati tudi pri podeljevanju razpisanih žu- pnijskih in beneficiatnih mest. Če je bila izobrazba pridobljena na gimnaziji ali pa je kandidat za novo službo imel že 12 let izkušenj v dušnem pastirstvu, je bil pogoj pridobitev ustreznega spregleda (dispenze). Če je kandidat absol- viral samo gimnazijo in je prosil za nastavitev na določen beneficij, je moral na univerzi pred posebno komisijo opraviti preizkus znanja; komisijo je moral imenovati poseben deželnoknežji protector studiorum. Cesarica je vsem tistim, ki bi pri preizkusih znanja dosegli odlične uspehe, obljubila podelitev miznega naslova.768 Leta 1754 je izšel predpis, ki je od lektorjev (predavateljev) uboštvenih in drugih redov zahteval predpisane izpite. Na samostanskih šolah so lahko pou- čevali le t. i. humaniora do skladnje oziroma sintakse. Država je filozofski študij prepovedala, izjemoma so ga redovniki lahko poučevali samo redovnikom na predpisan način in še to samo ob uporabi odobrenih učbenikov.769 Istega leta je država od redovnih predstojnikov zahtevala, naj svoje redovnike pošiljajo za dve leti na študij filozofije k jezuitom v Gradec.770 Leta 1765 je cesarica odobrila inštrukcijo kanclerja Venclja Antona kneza Kaunitza-Rietberga o državnih reformah in z njo prav tako potrdila pravico države do nadzora nad vzgojo bodočih duhovnikov. Nezanemarljivo vlogo pri tem je odigral prej omenjeni direktor dvorne študijske komisije Gebhard van Swieten. Novi študijski načrt je izšel tudi v letu 1774, pripravil ga je opat Ra- utenstrauch. Zahteval je, da se morajo bogoslovci seznaniti z razlago Svetega 766 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 99–100; Matjaž Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostan- skih skupnostih cistercijanov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov, v: Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambro- žič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Ljubljana 2010, str. 33–68, str. 51, op. 52 (dalje: Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje). 767 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 281; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 281 (1. oktober 1753, Gradec); Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje, str. 41. 768 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 291, 292, 296, 303, 305, 306; Re- scripta 1753–1754, b. 3, št. 291 (3. november 1753, Gradec), št. 292 (5. november 1753, Celovec), št. 296 (9. november 1753, Ljubljana), št. 303 (7. december 1753, Celovec), št. 305 (7. december 1753, Gradec), št. 306 (12. december 1753, Ljubljana). 769 Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje, str. 41. 770 Prav tam, str. 46. 166 Jure Volčjak pisma po izvirnem besedilu. Več časa je bilo odslej potrebno nameniti kritične- mu soočenju z zgodovino Cerkve, prednost naj bi imelo obravnavanje vprašanj, aktualnih v sodobnem okolju. Mišljeno je bilo seveda razmerje med svetno in duhovno oblastjo.771 Krasen primer nenehnega izobraževanja duhovnikov predstavlja okrožni- ca novomeškega arhidiakona Martina Jožefa Jabacina. Duhovnikom svojega arhidiakonata je naročil študij in reševanje kazusov (primerov), ki so bili ob- javljeni v duhovniškem liturgičnem koledarju za tekoče leto (t. i. direktoriju). Določenega dne v tednu naj bi se zjutraj ali popoldne vsi duhovniki zbrali po župnijah; vsaj dve uri naj bi skupaj brali Sveto pismo in se pogovarjali. Vsako jutro naj bi opravili tudi meditacijo, brali, molili ali pripravljali pridigo.772 6.3 Kraji službovanja in častni nazivi Glede na pregledano arhivsko gradivo in literaturo se lahko pridru- žimo mnenju A. Ožingerja, da je bilo število duhovnikov sredi 18. stoletja razmeroma stalno, vsaj kar zadeva skupno število in razporejenost po župnijah in vikariatih.773 Za celotno Kranjsko sicer še ne poznamo nobenega seznama duhovnikov z njihovimi namestitvami po župnijah in vikariatih, kot npr. ob- staja za savinjski arhidiakonat,774 bi ga pa bilo mogoče deloma oblikovati na podlagi ohranjenih vizitacijskih zapisnikov. Kot smo zapisali že v petem poglavju monografije, je v mestih delovalo več duhovnikov kot na podeželju. Navadno so po župnijah delovali po trije duhovniki, župnik, kaplan in vikar. Ko je nadškof začel intenzivneje ustanavljati vikariate, pa je konec 60. let 18. stoletja duhovščine že začelo primanjkovati. Pred nastopom prve službe so morali biti duhovniški kandidati seveda po- svečeni. Obravnavana duhovščina je mašniško posvečenje prejela v 31 različnih krajih. Od skupaj 982 doslej poznanih duhovnikov kraje posvetitev za zdaj po- znamo za 638 oseb, torej za 65 % vseh ali za malo manj kot dve tretjini. V nadaljevanju si podrobneje oglejmo kraje posvetitve, kot jih prikazu- je graf. Odstotke smo seveda izračunali glede na zgoraj omenjeno število 638 duhovnikov, katerih kraj posvetitve poznamo. Daleč največ duhovnikov je bilo posvečenih v Gorici, kar 244, to pa predstavlja 38,24 % vseh. Drugo mesto zavze- ma Videm (Udine) s 183 duhovniki ali 28,7 %. Gre za tiste mašnike, ki so bili po- svečeni še za časa oglejskega patriarhata. Sem bi lahko prišteli še marsikaterega 771 Benedik, Teološko izobraževanje, str. 86. 772 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/j (1776 maj 1., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302. 773 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 59. 774 Seznam obsega ime duhovnika, njegovo namestitev na župniji oziroma vikariatu ali drugem službenem mestu in seznam upo- kojenih duhovnikov. Prim. Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 59; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 442–447. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 167 duhovnika, za katerega nam doslej kraja posvetitve ni uspelo ugotoviti, a lahko o njem sklepamo. Če bi upoštevali tudi te domneve, bi Videm gladko prišel na prvo mesto. Tretje mesto zaseda Ljubljana. Tu je bilo posvečenih 79 oseb ali 12,38 % duhovnikov. Na četrtem mestu je Novo mesto, in sicer po zaslugi pi- čanskega škofa Jurija Ksaverja Marottija (1713–1740), ki je bil obenem tudi prošt novomeškega kolegiatnega kapitlja. V Novem mestu naj bi bilo posvečenih 30 duhovnikov ali 4,7 % vseh. Peto mesto zaseda glavno mesto Hrvaške, Zagreb, z 11 posvetitvami (1,7 %). Tu so bili večinoma posvečeni duhovniki iz Dolenjske in Bele krajine. To velja tudi za Senj, ki je na šestem mestu z devetimi posveti- tvami (1,4 %). Enako število posvetitev je bilo opravljenih na Dunaju in v Pičnu. Na devetem, desetem in enajstem mestu so Rim, Škofja Loka in Trst s po sed- mimi posvetitvami, to pa predstavlja 1,1 % vseh duhovnikov. Po eden manj, torej šest, jih je bilo posvečenih v Gradcu in Stični (0,94 %), pet v Celju (0,78 %). Trije so mašniško posvečenje dobili v Krškem in na Reki (Rijeka) (0,47 %), po dva pa v štajerskem Gornjem Gradu in Rušah, kranjskem Kočevju, koroškem Pod- kloštru (Arnoldstein) in Pulju (Puli) (0,31 %). V drugih krajih je bil posvečen po en duhovnik (0,16 %), in sicer v: Csanádu na Ogrskem, Goričanah, Kopru, Mekinjah, Poreču, Preserjah, Ribnici, Rivoltu, Seggauu in Vrbovcu. 168 Jure Volčjak 27 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 2 2 2 2 2 3 3 5 6 6 7 7 7 9 9 9 11 30 79 183 244 0 50 100 150 200 250 300 Csanád Goričane Koper Mekinje Poreč Preserje Ribnica Rivolto Seggau Vrbovec Pulj (Pula) Ruše Gornji Grad Kočevje Podklošter (Arnoldstein) Krško Reka (Rijeka) Celje Gradec Stična Rim Škofja Loka Trst Dunaj Pičan/NM (Marotti) Senj Zagreb Novo mesto Ljubljana Videm Gorica število število Z dimisorijami matičnega škofa je bilo zunaj škofije rojstva posvečenih 32 duhovnikov, brez dimisorijev pa samo dva, Janez Avsec st. in Janez Verderber. Ogledati si velja tudi, kdo je novim mašnikom zagotovil mizni naslov. Naj- večkrat so sredstva za preživljanje ob morebitni nepreskrbljenosti zagotovili duhovnikovi sorodniki oziroma domače gospostvo (54). Pogosti »darovalci« so bile fužine (Kropa, Zaprice pri Kamniku, Železniki) – te se pojavljajo v petih SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 169 primerih. Darovalci naslova so bili posamezne soseske, kraji, cehi, freisinški škof (3), špitali, semenišča in eden ali več podložnikov različnih gospostev (Bela Peč, Bistra, Smlednik). Pomembno mesto pri zagotavljanju miznega naslova med posamezniki vsekakor zavzema plemstvo. Najbolj radodarni so bili knezi in grofje Auerspergi (9), Franc Žiga grof Engelshaus (4), Lambergi (4), Peter Pavel Bonazza s Krupe (3), Gallenbergi (3), Oblaki z Blok (2), knez Portia (2), grof Saurau (2). Zelo pomembna so bila tudi gospostva, pri tem pa sta se kot najradodarnejši izkazali gospostvi Križ pri Komendi Franca Antona grofa Au- ersperga in freisinška Škofja Loka (3). Nič manj pomembna niso bila gospostva Črnomelj, Gradac, Kamnik in Smlednik (2). Pogosti darovalci miznega naslova so bili mesta in trgi. Med mesti prvo mesto zaseda Škofja Loka s kar 13 zago- tovljenimi miznimi naslovi, za njo so Kamnik in Kočevje (5) ter Ljubljana (4). Med trgi je dvakrat omenjena Vipava. Pozabiti ne smemo niti na samostane, ki so s svojimi zemljiškimi kompleksi predstavljali pomembno gospodarsko moč dežele, v kateri so delovali. Prvo mesto med samostani zagotovo zavzemata ci- stercijanski samostan Kostanjevica in njegov opat, saj sta mizni naslov zagoto- vila 10 duhovnikom. Enega manj (9) je prispeval samostan Stična, kartuzijani v Bistri so prispevali dva, prav toliko pa tudi nemški viteški red. Od ženskih samostanov je največ miznih naslovov zagotovil samostan klaris iz Škofje Loke (6), za njim so dominikanke v Velesovem (3), enega manj (2) pa so prispevale klarise v Mekinjah.775 Redovniki so bili posvečeni na naslov uboštva reda, ki so mu pripadali.776 Prosta duhovniška mesta so navadno zapolnili na podlagi razpisov (kon- kurzov), nanje pa so se prijavili kandidati, ki so se zanimali zanje.777 Za mesta z boljšo plačo se je navadno potegovalo več kandidatov, kandidatov za slabše plačana mesta pa navadno ni bilo veliko. Eno takšnih je bilo zagotovo mesto župnika v Vivodini; o tem govori pismo iz leta 1752, ko so se začele priprave na zasedbo izpraznjenega mesta.778 Večkrat se je sicer primerilo, da se je pokazala želja, da bi določena mesta, sploh tista, pri katerih je imel prezentacijsko pra- vico deželni knez, zasedli brez natečaja. To se je zgodilo na primer leta 1762 po smrti ribniškega župnika in arhidiakona Janeza Jakoba Bajca; njegovo mesto je 775 Omenjamo samo tiste darovalce miznih naslovov, ki so to storili več kot enkrat. 776 Kušej, Cerkveno pravo, str. 116. 777 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 984; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 984 (29. december 1760, Ljubljana). 778 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 161; Rescripta 1752, b. 2, št. 161 (4. oktober 1752, Ozalj). 170 Jure Volčjak brez razpisa želel zasesti Vincenc Anton pl. Lazarini, župnik v Krškem. Želja se mu ni uresničila, opravljal je le funkcijo administratorja ribniške župnije.779 Po objavljenem razpisu je bila oblikovana posebna tričlanska komisija, ki je preverila ustreznost prijavljenih kandidatov (testimonia quo ad vitam et mores)780 in izvedla tudi ustno preverjanje znanja (examen deren competenten).781 Navadno se jih je, kot je bilo rečeno, prijavilo več, npr. leta 1752 za mesto benefi- ciata sv. Janeza Krstnika v mestu Kamnik osem,782 za mesto bloškega župnika v istem letu pet kandidatov,783 enako število leta 1756 za mesto ribniškega župnika in arhidiakona itd.784 Komisija je bila oblikovana tudi za podelitev zasebnih be- neficijev; imenoval jo je nadškof. Preveriti je bilo treba, kje je »preiskovanec« (ein jeder examinatur) študiral, ali je dosegel akademsko stopnjo, kakšno je nje- govo vedenje ipd.785 Po opravljenem izboru je moral dati soglasje k imenovanju tudi nadškof kot krajevni ordinarij, predtem pa seveda podeljevalec prostega mesta. Na novo imenovani župnik je moral biti še umeščen, to pa je bila navadno vloga krajev- nega arhidiakona. Posamezni duhovniki so na nova delovna mesta s seboj velikokrat pri- peljali svoje sorodnike, največkrat sestre ali matere, da so jim bile v pomoč v župnišču kot kuharice. Sem in tja so z njimi prišli tudi drugi sorodniki, strici, nečaki, bratranci ipd. Tako je bilo npr. v Preserju v zadnji četrtini 17. in v prvi polovici 18. stoletja, ko sta tam delovala duhovnika iz Vipavske doline. Zapisi v preserskih matičnih knjigah dodatno pričajo, da so se v bližini sorodnika du- hovnika naselili tudi drugi sorodniki.786 Podobno je bilo v 60. letih 18. stoletja v Kostelu, ko sta pri župniku Nikolaju Andreju Benagliu živeli dve sorodnici, mogoče sestri (in dienste anverwandten weibs personen). V Kostelu sta ostali tudi po bratovem odstopu z mesta kostelskega župnika. Ker z novim župni- kom Janezom Rozmanom očitno nista bili na isti valovni dolžini in so nastajala 779 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 163; Rescripta 1762, b. 8, št. 163 (17. maj 1762, Ljubljana). 780 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 306; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 306 (12. december 1753, Ljubljana). 781 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 198; Rescripta 1752, b. 2, št. 198 (7. december 1752, Ljubljana). 782 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 129; Rescripta 1752, b. 2, št. 129 (4. julij 1752, Ljubljana). 783 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 231; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 231 (23. februar 1753, Ljubljana). 784 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 573; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 573 (9. julij 1756, Ljubljana). 785 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 953; Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 953 (22. september 1760, Gradec); Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 1 (9. januar 1761, Gradec). 786 Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki župnije Preserje do vključitve v ljubljansko škofijo leta 1787, v: Župnija Preserje skozi čas (ur. France M. Dolinar), Preserje 2011, str. 129–132. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 171 nesoglasja med njimi, je morala posredovati okrožna oblast na Dolenjskem, o dogajanju pa je bil obveščen tudi goriški nadškof.787 Ko smo že omenili kuharice, povejmo, da je tudi o njih povpraševal nad- škof Attems v vizitacijskih vprašalnikih. Zanimalo ga je, ali so ženske, ki so v duhovnikovi službi, mlajše od 40 let (quadraginta iuniorem) in ali so neporoče- ne ter kaj se govori o njih med ljudmi.788 Najpogostejši odgovor je bil sicer, da je kuharica oziroma ženska v duhovnikovi službi odrasla oziroma stara več kot 40 let (tudi kanonične starosti) in da je na dobrem glasu (esse adultam et bonae famae ali habere canonicam et bonae famae).789 Nasprotno sta imela župnika v Žumberku in Šmihelu pri Novem mestu v službi mladi dekleti (iuvenem).790 Mlajše, kot je bilo predpisano, so bile tudi kuharice na Mirni pri Trebnjem, v Šenčurju pri Kranju in Poljanah (Starem trgu ob Kolpi).791 Pogosto so bile v služ- bi duhovnikov, kot je bilo že rečeno, sorodnice, torej sestre, nečakinje, včasih matere, ponekod tudi bratje. Ahačičev beneficiat v Tržiču, Matevž Demšar, je v službi imel vdovo, staro 46 let.792 Bloški župnik Tomaž Prevodnik in kočevski župnik Janez Matija Kern sta za kuharici imela nečakinji,793 mozeljski župnik Ignac Karel Romuta sestro,794 župnik v Kočevski Reki sestro in nečakinjo,795 ko- stelski župnik pa dve nečakinji in sestro.796 Župnik v Škocjanu pri Novem mestu je bil zelo natančen; povedal je, da mu kuha sestra kapucinskega gvardijana iz Novega mesta (patris guardiani capucinorum ex Rudolphswert).797 Kuharica na Krki na Dolenjskem pa je bila redovnica.798 Obveznost vsakega duhovnika je bila stalna prisotnost v kraju službova- nja. O tem je nadškof Attems duhovnike redno povpraševal na vizitacijah in 787 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1012; Rescripta 1768, b. 16, št. 1012 (20. julij 1768, Ljubljana). 788 An Parochus, Vicarius, aut alius Sacerdos, aut Clericus foeminam in suo servitio quadragenaria iuniorem, aut infra secundum gradum sibi non coniunctam habeat? Quae utriusque apud plebem fama? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 4; 1/14 ex 18 (33), str. 5; 1/18 ex 22 (37), str. 4. Leta 1771 se je vprašanje nekoliko spremenilo: An faeminam quadraginta iuniorem, aut infra secundum gradum sibi coniunctam in suo retineat servitio? Quaeve apud plebem utriusque fama? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40), str. 5; An Parochus, Uicarius, aut alius Sacerdos, vel Clericus Faeminam quadragena- ria iuniorem, aut infra secundum gradum sibi non coniuctam, in suo retineat servito? quaeve apud plebem utriusque fama? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 6v. 789 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 19, 43. 790 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 33, 49. 791 Prav tam, str. 97; 1/18 ex 22 (37), str. 35, 84. 792 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 24v. 793 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 27, 67. 794 Prav tam, str. 75. 795 Prav tam, str. 83. 796 Prav tam, str. 91. 797 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 65. 798 Prav tam, str. 145. 172 Jure Volčjak duhovniških shodih ter jih ob morebitnih kršitvah opominjal na njihovo dol- žnost. Večinoma so duhovniki obveznost stalnega rezidiranja kar upoštevali, morebitno daljšo odsotnost iz župnije so v glavnem prej uskladili z nadškofom ali pristojnim arhidiakonom, tako da nadomeščanje ni bilo vprašljivo. Nadškof je v prvem poročilu Ad limina leta 1754 zapisal, da ne pozna nobenega duhovni- ka, ki ne bi upošteval določila o obvezni rezidenčni navzočnosti.799 Kakor povsod pa so se tudi v goriški nadškofiji našli nekateri posamezni- ki, ki jim je bilo za opisano obveznost malo mar. Eden takih je bil npr. Janez Jakob Križnar, beneficiat v Ložu, ki je bil večino časa odsoten. Zaradi njegove neresnosti so se pojavljale nenehne pritožbe. Poleg vernikov se je pritožilo tudi mesto Lož. Nadškof Attems mu je zato julija 1760 ukazal stalno navzočnost na službenem mestu in mu zagrozil s suspenzom, če tega ne bi upošteval.800 Na delo duhovščine so vplivali tudi zunanji dejavniki. Pri tem moramo na prvem mestu omeniti napetosti med Beneško republiko in cesarstvom, ki so trajale še konec 60. let 18. stoletja. Deželno glavarstvo Goriške in Gradiške, pa tudi Kranjske, je na podlagi dvornega dekreta z 20. oktobra 1768 od nadškofa zahtevalo, da sestavi popis vseh beneficijev, ki so jih imeli v lasti duhovniki z Be- neškega na avstrijskem ozemlju. Enako je veljalo tudi za redovne hiše. Seznam je bilo treba dostaviti v mesecu dni.801 Prav tako je bilo potrebno narediti popis svetnih duhovnikov ter preučiti, za koliko bi se lahko zmanjšalo število redov- nikov, ki bi jih lahko zaposlili v dušnem pastirstvu.802 Nadškofu Attemsu je bilo posebej ukazano, de se mora v vseh dednih deželah natančno upoštevati reci- pročnost, zato ni smel podeliti beneficija nobenemu beneškemu podložniku.803 Duhovniki so si med službo zaradi različnih vzrokov in zaslug pridobili tudi nekatere svetne (dvorni kaplan, konzistorialni svetnik, prisednik goriške- ga nadškofa ipd.) in častne (monsignor (papeški kaplan), apostolski protono- tar) naslove. Slednji naziv si je pridobilo 13 oseb: kamniški župnik Ferdinand Gotfrid baron Apfaltrer, moravški župnik Ferdinand Benedikt Gabrijel baron Erberg, novomeški prošt Anton Gotard baron Erberg, komendski župnik Peter Pavel Glavar, starološki župnik Franc Leopold Kalin, ribniški arhidiakon Janez 799 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 9r. 800 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 933; Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 77; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 933 (6. julij 1760, Ljubljana); Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 77 (29. november 1760, Gradec). 801 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1062, 1065; Rescripta 1768, b. 16, št. 1062 (21. november 1768, Gorica), št. 1065 (28. november 1768, Ljubljana). 802 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 444, 492; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 444 (24. december 1772, Trst); Rescripta 1773 gen-set, b. 21, št. 492 (26. februar 1773, Celovec). 803 Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana, str. 159, 160. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 173 Krstnik Blaž Kobal, dobrepoljski župnik in namestnik ribniškega arhidiakona Janez Andrej Lakner, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski ar- hidiakon Anton Matko, Ignac Raumschüssl, ribniški arhidiakon Lovrenc Tobija Rojc, župnik v Šentvidu pri Stični Franc Matevž Rozman, novomeški kanonik ter mokronoški župnik Jožef Vidmajer in neveljski vikar Gregor Žerovnik.804 6.4 Maševanje in kateheza Eno izmed določil, sprejetih na tridentinskem koncilu (1546–1563), je bila tudi že večkrat poudarjena stroga zapoved vsem vernikom, sposobnim in zmo- žnim dojemanja (capaces), da se morajo vsako nedeljo in ob zapovedanih pra- znikih udeležiti maše. Obveznost so imeli tudi škofje, in sicer vernike poučevati o pomembnosti udeležbe pri maši in pomenu same maše. Priporočeno je bilo, naj verniki božjo službo obiskujejo v svojih župnijah.805 Nadškof Attems je maševanju v vizitacijskih zapisnikih ob pastoralnih vi- zitacijah namenil precej prostora. Leta 1752 je spraševal, ali v župniji mašujejo in kolikokrat, na poznejših vizitacijah pa je vprašanje razširil. Tako je od leta 1761 na že tiskanih obrazcih spraševal, ali ob nedeljah in praznikih mašujejo za ljudstvo (pro populo), ali mašujejo ob stalni uri (hora stabili) in ali poteka hkrati v župniji še kakšna maša, ki bi jo darovali brez župnikovega dovoljenja? Zanimalo ga je tudi, ali izpostavljajo in častijo sv. Rešnje telo.806 V veliki večini je nadškof dobil podobne odgovore kot v vikariatu Planina pri Rakeku leta 1752: ni nobenih pritožb, vse poteka v najlepšem redu.807 Nekaj nejevolje so mu izrazili v kočevskem Koprivniku, ker naj bi župnik pri maši bolj mrmral kot pa govoril in ga je bilo zato težko razumeti.808 Duhovniki so navadno za ljudstvo maševali poleti ob šestih zjutraj, pozimi pa uro pozneje. Druga maša je bila običajno ob desetih. V Selcih nad Škofjo Loko so npr. za starejše maševali ob šestih, za druge ob desetih. To je veljalo ne glede na letni čas.809 Nasprotno so v Tržiču upoštevali letne čase in se držali še- ste oziroma sedme ure.810 V Kamniku so v župnijski cerkvi maševali ob devetih dopoldne, med mašo so peli, opravljena je bila tudi pridiga.811 Nekoliko drugače 804 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 316–716; SI AS 1073, I/59r, str. 24v–25v. 805 http://www.totustuustools.net/concili/trentoc.htm (zapis z dne 24. 9. 2013); Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajer- skem, str. 45. 806 Vprašanja, ki jih je Attems zastavljal ob pastoralnih vizitacijah, najdemo v: IT ASDG, ACAG, Arcivescovi, Attems 1 (včasih: Attems, b. 1), Schede in preparazione per la visita pastorale del (?) a Planina e nella Carniola; Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 3–4v; 1/14 ex 18 (33), str. 4–5v; 1/18 ex 22 (37), str. 3–4v; 1/21 ex 25 (40), str. 2–5, 1/22 ex 26 (41), str. 5–6v. Glej tudi Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 45 sl. 807 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 3v. 808 Prav tam, str. 120. 809 Prav tam, str. 20. 810 Prav tam, str. 23v. 811 Prav tam, str. 32. 174 Jure Volčjak je bilo v Osilnici. Zaradi težavnega ozemlja in velikega obsega župnije je bilo težko priti do župnijske cerkve. Ob nedeljah in praznikih so zato v zimskem času maševali ob 11. dopoldne, med mašo je potekala tudi kateheza oziroma pridiga z moralno vsebino. Poleti so maševali uro prej. Popoldanskih opravil zaradi opisanih razmer ni bilo.812 Teh ni bilo niti v Škocjanu pri Novem mestu, čeprav so si farani tega želeli.813 V Krškem, kjer je bil kapucinski samostan, so maševali trikrat: v župnijski cerkvi ob sedmih (pozimi ob osmih) in desetih (obe peti maši), pri kapucinih pa ob devetih. Pri deseti maši so tudi pridigali. Predlagano je bilo sicer, da bi v župnijski cerkvi pridigali med prvo mašo ob sedmih, pri kapucinih pa ob treh, vendar predloga nadškof ni odobril.814 V žu- pniji Mokronog, kjer je stala znana božjepotna cerkev Žalostne Matere božje na Žalostni gori, so ob nedeljah, praznikih in pomembnejših dnevih maševali tudi v župnijski cerkvi, da so bili lahko navzoči tudi slabotnejši. Vsakodnevno redno maševanje je namreč potekalo samo na Žalostni gori, ne pa tudi v župnijski cerkvi.815 Božjo besedo naj bi duhovniki oznanjali vse leto ob nedeljah in prazni- kih v župnijski cerkvi kot tudi na podružnicah – na teh večinoma takrat, ko so morali hkrati maševati. Navadno je bila to naloga župnikov, ponekod pa so namesto njih to delo opravljali vikarji ali kaplani. Za Selca nad Škofjo Loko in Kamnik je bilo ob vizitacijah izrecno poudarjeno, da so pridigali na prižnici; verniki so božjo besedo radi poslušali.816 V Tržiču in Komendi je župnik pridi- gal samo v adventu, postu in ob pomembnejših praznikih.817 V Velesovem, kjer je bila pri samostanski cerkvi Marijinega oznanjenja znana božja pot, je župnik pridigal v času procesij, to pa je bilo navadno v poletnem času. V adventu in postu pridig ni bilo.818 Nasprotno so božjo besedo v Kamniku oznanjali samo kaplani, župnik Janez Jakob grof Barbo pl. Waxenstein pa redkeje (po trditvi kaplana Mihaela Petriča zaradi težav s srcem in pljuvanja krvi (tuberkuloze)).819 V bližnjih Mekinjah je bilo pridiganje zaupano samostanskemu spovedniku.820 Opisati je treba tudi ureditev, ki je veljala na Krki na Dolenjskem. Tudi tukaj so maševali dvakrat, ob sedmih in desetih dopoldne. Včasih je pridigal župnik, večinoma pa vikar ali kaplani. V župnijsko cerkev sv. Kozme in Damjana je 812 Prav tam, str. 159v. 813 Prav tam, str. 82v. 814 Prav tam, str. 68. 815 Prav tam, str. 87–88v; Volčjak, Župnija Mokronog. 816 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 20, 32. 817 Prav tam, str. 23v, 29. 818 Prav tam, str. 26. 819 Prav tam, str. 31v, 32. 820 Prav tam, str. 30. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 175 prihajalo veliko vernikov od vsepovsod, zlasti še ob veliki noči, binkoštih in na praznik sv. Kozme in Damjana (26. septembra). Med romarji je bilo veliko tujcev, zato so pridigali tudi dvakrat, včasih trikrat, in sicer enkrat v slovenščini, drugič v nemščini. Če je bilo romarjev malo, so pridigali samo med deseto ma- šo.821 V Poljanah (Starem trgu ob Kolpi) so božjo besedo oznanjali v treh jezi- kih: nemščini, slovenščini in hrvaščini.822 Moravški župnik Ferdinand Gabrijel baron Erberg je imel druge težave. Ker ni bil vešč slovenščine, je božjo besedo sam oznanjal bolj poredko, namesto njega je to delo opravljal njegov vikar.823 Pomanjkanja božje besede niso občutili niti v Čatežu ob Savi. Če je niso mogli slišati v domači župnijski cerkvi, so se s čolni po reki Krki odpeljali v bližnje Brežice k frančiškanom.824 Zgleden v oznanjanju božje besede je bil Peter Pavel Glavar v Komendi. Bil je priznan in iskan cerkveni govornik. Čeprav je veči- noma govoril preprostim vernikom v komendski župniji, je bil pogost govorec tudi pri ljubljanskih jezuitih, tam pa so se zbirali tudi bolj učeni verniki. Zapu- stil nam je številne pridige, napisal pa je tudi mali katekizem (Examen doctrinae christianae).825 Na vizitacijah je nadškof duhovnike spraševal, na kakšen način pouču- jejo krščanski nauk, ali ga poučujejo po metodi kardinala Roberta Bellarmi- na (1599–1621) ali po Rimskem katekizmu in ali molijo del rožnega venca in lavretanske litanije.826 Krščanski nauk je bilo treba vedno poučevati popoldne (ob dveh ali treh),827 nanj so morali opozoriti z zvonjenjem. Dopoldne je bila kateheza lahko samo v primeru, če je bila maša na podružnici. Nadškof Attems 821 Prav tam, str. 35v. 822 Prav tam, str. 114. 823 Prav tam, str. 48v. 824 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 44. 825 Viktorijan Demšar, Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja, Celje 1991, zlasti str. 67–214; Metod Benedik, Glavarjeva življenjska pot, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 90–91 (dalje: Benedik, Glavarjeva življenj- ska pot); Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, str. 104. 826 Leta 1761, 1763 in 1767: An a meridie dictis diebus Catechesim pro parvulis iuxta methodum Cardinalis Bellarmini, aut Catechis- mi Romani fecerit? Et propositis manusculis parvulos desuper examinaverit? Post Catechesim vero actus Theologales cum populo, vulgari lingua, actumque Contritionis elicuerit, & unam Rosarii tertiam cum litaniis lauretanis praeoraverit? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 3; 1/14 ex 18 (33), str. 4; 1/18 ex 22 (37), str. 3. Leta 1771 se je vprašanje nekoliko spremenilo. An a meridie dictis diebus catechesim iuxta methodum cardinalis Bellarmini, aut catechismi Romani parvulis tradiderit? Eos propositis munusculis desuper examinaverit? Tum actus theologales, et contritionis clara, elevata voce cum populo verba repe- tente, vulgari idiomate elicuerit? Ac tertiam saltem rosarii partem cum lytaniis lauretanis praeoraverit? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40), str. 2v; An a meridie dictis diebus Catechesim iuxta maethodum Cardinalis Bellarmini aut Catechismi Romani Parvulis tradiderit? eos propo- sitis munusculis desuper examinaverit? tum Actus Theologales, & Contritionis clara, elevata voce cum populo verba repetente, vulgari idiomate, elicuerit? ac tertiam saltem Rosarii partem cum litaniis Lauretanis praeoraverit? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 5. 827 Leta 1772 je bil izdan predpis, da mora biti krščanski nauk s preostalimi pobožnostmi vsako nedeljo in na zapovedani praznik med 12. in 15. uro. Če je ustanovno pismo beneficiatom v tem času nalagalo druge obveznosti, so te morali preložiti na drug čas. Prim. Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 51. 176 Jure Volčjak je navzočnost pri krščanskem nauku priporočal tudi odraslim in starejšim, da se ne bi prepuščali brezdelju. Nadškof je za pospeševanje krščanskega nauka ustanavljal bratovščine krščanskega nauka. Ob obiskih župnij med vizitacijami je tudi sam sodeloval pri katehezi in spraševal otroke.828 Katehezo ali krščanski nauk so navadno opravljali v postnem času (tempus quadragesimae), ponekod pa tudi v adventu (tempus adventus). V nekaterih žu- pnijah je bila navada, da so krščanski nauk poučevali vse leto. Pozimi je kateheza navadno potekala popoldne ob dveh, poleti pa kar po pridigi. V obravnavanem času pridiga praviloma ni potekala v okviru maše, kot je v navadi danes, temveč pred mašo ali po njej. Kljub temu je v številnih župnijah potekala med mašo; omenimo naj samo župniji Selca nad Škofjo Loko in Komenda.829 V Krškem so pridigali ob deveti uri pri kapucinih, uro pozneje pa v župnijski cerkvi.830 K popoldanski katehezi so pozivali z zvonjenjem oziroma, kot je zapisano ob primeru Železnikov, dato campanae signo. Odrasli in otroci so nato marljivo prihajali v cerkev v štirih sprevodih.831 V prvi polovici 18. stoletja se je na slovenskih tleh zasidral katekizem Ro- berta Bellarmina. Namenjen je bil verski vzgoji in uvajanju v prejemanje za- kramentov. Bil je precej razširjen po vseh deželah, saj ga je papež Benedikt XIV. priporočal kot enoten katekizem za ves katoliški svet. Na Kranjskem je bil pogost tudi katekizem izpod peresa Petra Kanizija, ki ga je ta sestavil v času zasedanja tridentinskega koncila. Po razlagi A. S. Snoja je največja razlika med njima v usmeritvi in nekaterih poudarkih: Kanizijev je usmerjen bolj biblično, Bellarminijev pa teološko.832 Kot je bilo že omenjeno, so starši svoje otroke morali pošiljati h katehezi. Tako je bilo npr. tudi na Planini pri Rakeku. Otroci iz bližnje okolice so vestno prihajali k popoldanski obveznosti, otroke iz bolj oddaljenih krajev pa so mora- li malo podkupiti z raznimi darili.833 V navadi je bila tudi molitev rožnega venca in lavretanske litanije. Na Rakeku rožnega venca nikoli niso javno molili, lita- nije pa samo ob nedeljah.834 V gorenjskem Tržiču so poleg kateheze popoldne molili tudi večernice, rožni venec in litanije so imeli samo ob nedeljah.835 V Ka- mniku je kateheza potekala popoldne v župnijski cerkvi. Eden izmed kaplanov 828 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 50; Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajer- skem, str. 22; Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 21, 23–26. 829 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 20, 28v. 830 Prav tam, str. 68. 831 Prav tam, str. 22v. 832 Alojzij Slavko Snoj, Pobudnik načrtnega, poglobljenega in prosvetljenega katehiziranja, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 119 sl. (dalje: Snoj, Pobudnik načrtnega, poglobljenega in prosvetljenega katehizi- ranja). 833 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 13–13v. 834 Prav tam, str. 13v. 835 Prav tam, str. 23v. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 177 je razlagal skrivnosti vere (mysteria), sodelovali pa so tudi drugi duhovniki, ki so spraševali dečke in deklice. Zjutraj se je podobno dogajalo na podružnicah:836 popoldne ob dveh je bila kateheza, po njej večernice, ob nedeljah so bile ve- černice v slovenskem jeziku, nato je bila na vrsti molitev rožnega venca.837 Dva kaplana sta katehezo opravljala tudi v Ribnici.838 V Koprivniku pri Kočevju so bile popoldanske dejavnosti v župnijski cerkvi po kosilu, na podružnicah poleti ob štirih, pozimi pa ob treh popoldne. Dodali so še del rožnega venca in litanije Matere božje.839 V Moravčah je kateheza sicer potekala, obisk pa je bil slab- ši. Otroci od blizu so prihajali kar pogosto, oddaljeni otroci pa bolj poredko: pozimi zaradi nizkih temperatur in oddaljenosti, poleti pa zato, ker so morali pasti živino. Nadškof Attems je zato kaplanom naročil, da ob nedeljah pogosteje mašujejo na podružnicah, med mašo ali po njej pa naj vsaj četrt ure poučujejo in preverjajo znanje otrok. Pridige naj ne bodo preveč učene ali panegirične, temveč naj bodo oblikovane primerno.840 V Krškem so popoldne imeli pete li- tanije in nato še blagoslov z Najsvetejšim. Pred tem je potekalo poučevanje in izpraševanje otrok.841 V Velikih Laščah je kateheza potekala popoldne ob treh z molitvijo rožnega venca, litanijami, poleti so izpostavili tudi Najsvetejše.842 V Škofji Loki je bilo sodelovanje župnika Franca Leopolda Kalina in kapucinov pri tem zgledno. Ob nedeljah in praznikih so večernice potekale v župnijski cerkvi sv. Jurija v Stari Loki, v kapucinski cerkvi sv. Ane je bilo izpostavljeno Najsvetejše, kapucini pa so vodili pete litanije.843 V župniji Brežice, ki je spada- la pod kostanjeviški arhidiakonat, se je mestni magistrat pritožil pri celjskem okrožnem glavarstvu, da razen v adventnem in postnem času ni bilo nobenega pouka za otroke. Graška Reprezentanca in komora je zato zahtevala poročilo o vzrokih za tako neurejeno stanje.844 Kar zadeva katehezo je bil posebej vzoren komendski župnik Peter Pavel Glavar. Pri svojem delu je bil temeljit in tudi zahteven. Poučevanje je pove- zal z raznimi pobožnostmi, npr. s križevim potom, ki ga je leta 1751 postavil v komendski župnijski cerkvi. Vernike je poučeval na način, ki je bil za takrat izviren – s pastoralnimi obiski vernikov. Na ta način je svoje vernike zelo dobro spoznal in bil zato na pastoralnem področju lahko veliko bolj učinkovit kot 836 Prav tam, str. 32. 837 Prav tam, str. 32–32v. 838 Prav tam, str. 126. 839 Prav tam, str. 121v. 840 Prav tam, str. 47. 841 Prav tam, str. 68. 842 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 33. 843 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 15v. 844 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 486; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 486 (23. december 1755, Gradec). 178 Jure Volčjak nekateri njegovi kolegi.845 Ob obiskih je faranom zastavljal vprašanja in pisal zapisnik o tem, kdo, predvsem pa, česa ne zna. Zapisnik je nato izročil kaplanu, ki je imel nalogo, da te osebe nauči snov, ki je niso obvladali. Vendar ni ostalo samo pri tem – ko so se je naučili, so morali »nevedneži« priti na preizkus h Glavarju. Glavar je začel voditi tudi Status animarum oziroma knjigo s popisom vseh vernikov po hišnih številkah.846 V zvezi z opuščanjem kateheze je štajerska Reprezentanca in komora nad- škofu Attemsu pisala leta 1752. Pismo omenja dva štajerska primera: v Novi Cer- kvi in Dobrni,847 nepravilnosti pa so bile tudi na Kranjskem, in sicer v župniji sv. Egidija v Mokronogu. Okrožno glavarstvo je namreč poročalo, da je kateheza tu potekala samo v adventnem času. Župnik Jožef Vidmajer se je izgovarjal, da nima pomočnika (kaplana) in da ima sam obveznosti drugod. Reprezentanca in komora mu je 13. junija 1752 ukazala, da mora otroke odslej poučevati pravilno in neprekinjeno.848 Kar zadeva katehezo pastirjev, je o tem govoril že patent cesarja Leopolda I. leta 1689; določal je, naj bosta pastirjem ob nedeljah in praznikih omogočena udeležba pri maši in pouk krščanskega nauka. Leopold I. je leta 1701 tudi dolo- čil, naj duhovniki, še posebej na podeželju, otroke vestno poučujejo osnov vere. Starši pa svojih otrok zaradi različnih vzrokov niso radi pošiljali k nedeljski popoldanski obveznosti. Uradniki okrožnih glavarstev so leta 1755 zato dobili podrobna navodila, kako ravnati v teh primerih.849 Korak dlje na tem področju je storila Marija Terezija leta 1761, ko je predpi- sala obveznost krščanskega nauka za vse otroke. Tiste starše ali skrbnike otrok, ki bi to dolžnost zanemarjali, so morali duhovniki prijaviti pristojni oblasti. Za- pisala je, da »se ne sme več dogajati, da bi posedali mladi kmečki ljudje med božjo službo, pridigo in krščanskim naukom po gostilnah, starejši pa medtem opravljali razne posle in posedali po uradih ali se nalivali s pivom ter dajali mladim slab zgled. Med službo božjo naj ne vodijo živine na pašo. Zato je treba z dobrim zgle- dom, deloma pa tudi s strogostjo mlade ljudi od tega odvrniti.«850 Že prihodnje leto je cesarica ponovila zahtevo Leopolda I. o poučevanju pastirjev.851 Kljub 845 Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene (Jn 10,14). 846 Benedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 91; Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, str. 101–102. 847 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 122; Rescripta 1752, b. 2, št. 122 (13. junij 1752, Gradec). 848 Volčjak, Župnija Mokronog. 849 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 482; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 482 (9. december 1755, Ljubljana). 850 … hiemit gemessenst anbefohlen, dass sie nicht allein bey den kanzleyen und anderen versammlungen der unterthanen die eifrige erscheinung bey den predigten, kinderlehren und gottesdiensten einschärfen, sondern auch alle ausgabe des biergetränks und speise in den taferen, auch austrieb des viehes währenden gottesdienstes abstellen, zuförderst aber zu aneiferung sich selbst fleissig bei dem gottesdienste einfinden sollen. Prim. Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 49, 236–237. 851 Prav tam, str. 49–50. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 179 odredbam pa so se še naprej dogajale kršitve, zato je avgusta 1770 Deželno gla- varstvo za Kranjsko izdalo dopis, s katerim je razglasilo cesaričin odlok s 14. ju- lija 1770. Z njim je cesarica v vseh župnijah in tudi podružnicah in beneficiatnih cerkvah in kapelah (ne samo v mestih in trgih) uvedla nedeljski popoldanski krščanski nauk skupaj z molitvijo večernic ali rožnega venca, da ljudje ne bi po nepotrebnem zapravljali časa in se vdajali pijači. Gostilne so morale biti v tem času zaprte.852 Navedeni odlok je bilo treba uresničevati v navedenem smislu s predpostavko, da je na posameznih župnijah dovolj duhovščine. To je bilo po- sebej poudarjeno.853 Odlok je določal tudi, da naj se popoldanskih obveznosti udeležijo tudi drugi duhovniki, ki so bivali v župniji. V primeru hude zime je bilo dovoljeno popoldansko opravilo vršiti izven cerkve v zakurjeni sobi.854 Nadškof je na vizitacijah spraševal o izpostavljanju Najsvetejšega. Zanima- lo ga je, ali je izpostavljeno in kolikokrat, ali je izpostavljeno s potrebnim spo- štovanjem in v skladu s sinodalnimi predpisi, primerno osvetljavo in v skladu z liturgičnimi obrazci (rubricae). Najpogostejši odgovori župnikov so bili, da je Najsvetejše izpostavljeno pogosto med letom ali »samo« pogosto (saepius per annum, saepius) oziroma vsaj na telovo (praznik sv. Rešnjega telesa), v nekate- rih župnijah torej pogosteje, ponekod pa manj pogosto. Pogost odgovor je bil tudi, da je Najsvetejše izpostavljeno v skladu s predpisi in primerno razsvetljavo (cum decore, cum debita illuminatione).855 Za nadškofa pa je bil nezadovoljiv odgovor Matije Verderberja, ostarelega župnika v Koprivniku pri Kočevju, ki je Najsvetejše izpostavljal redko, pa še to ob nezadostni razsvetljavi. Tudi litur- gičnim pravilom je zadostil bolj redko. Nadškof ga je zaradi »napak« in starosti upokojil in imenoval župnijskega administratorja.856 Župnik v Kočevski Reki je Najsvetejše izpostavljal še v predpostnem času (tempus bachanalisticum), na telovo ter na dneve, ki jih je določila nadškofija.857 Podobno je bilo v navadi v Osilnici, kjer je župnik Najsvetejše izpostavil tudi še vsaj enkrat na mesec.858 852 … dass künftig nicht allein in städten, und großen märckten, sondern auch in allen pfarreyen, und filialen, soweit es das personale der geistlichkeit zulasset, wie auch in denen beneficiatkirchen, oder capeln, wo diese leztern in einem orte alleine seynd, an denen sonn- und gebothenen feyertägen nachmittags die christen lehre, und nach dieser die vesper gehalten, oder der rosenkrantz gebettet werde, womit das volck derley täge nicht im missiggange, oder in wirthshäusen zubringen möge, wie dann die wirthshäuser früh so wohl als nachmittag wehrenden gottes dienstes gesperret, hernach aber eröffnet werden sollen. Glej: IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1333; Rescripta 1770, b. 18, št. 1333 (24. julij 1770, Celovec); SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 32 (1770 avgust 4., Ljubljana). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 307. 853 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 219, 224; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 219 (15. januar 1772, Celovec), št. 224 (17. januar 1772, Ljubljana). 854 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/j (1776 maj 1., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302. 855 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 11. 856 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 80. 857 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 83. 858 Prav tam, str. 131. 180 Jure Volčjak V Moravčah je bilo Najsvetejše izpostavljeno vsako nedeljo pri katehezi,859 v Velesovem pa vsako nedeljo in ob praznikih v času molitve litanij.860 V sose- dnji župniji Šenčur pri Kranju je župnik poudaril, da je Najsvetejše izpostavljal večkrat v letu, še posebej v času vojaških spopadov.861 Podobni so bili odgovori župnikov v Stari Loki, Leskovcu pri Krškem in Dolu pri Ljubljani; povedali so, da Najsvetejše izpostavljajo tudi v nujnih primerih oziroma v stiski (urgente necessitate).862 V Tržiču so Najsvetejše izpostavljali ves advent, v predpostnem času, v postnem času in v osmini sv. Rešnjega telesa.863 V poljanskem vikariatu Leskovica je vikar nadškofu odgovoril, da Najsvetejšega ne izpostavlja pogosto, ker je izpostavljeno v župnijski cerkvi.864 Župniki v Boštanju, Čatežu ob Savi in Šmarjeti na Dolenjskem so dodali tudi, da liturgične predpise upoštevajo, če je le mogoče.865 Župniki v Žumberku, Dolenjskih Toplicah, Črmošnjicah in Poljanah (Starem trgu ob Kolpi) so bili pri odgovorih izredno natančni. Med drugim so navedli število sveč za razsvetljavo Najsvetejšega: v Žumberku je žu- pnik uporabljal štiri sveče (quatuor candellis), župniki v Črmošnjicah, Poljanah (Starem trgu ob Kolpi) in Kostelu po 12, v Dolenjskih Toplicah pa kar 16. Črmo- šnjiški župnik je Najsvetejše izpostavljal tudi v času veljave popolnega odpust- ka, kostelski župnik je zapisal, da Najsvetejše izpostavlja povprečno po 40 ur na leto,866 mirnopeški župnik pa 26-krat na leto.867 Mozeljski župnik Ignac Romuta je nadškofu povedal, da Najsvetejše izpostavlja v predpostnem času, v osmini sv. Rešnjega telesa, v osmini sv. Petra in Pavla ter ob prazniku škapulirja. Ob tem je gorelo 10 sveč (enako število tudi v Kočevju).868 Župnik v Šentrupertu na Dolenjskem pa je Najsvetejše izpostavljal pogosto ob praznovanju rožnovenske bratovščine, in to ob primerni razsvetljavi.869 V Šmarju pri Ljubljani je župnik ravnal takole: v predpostnem času in v osmini sv. Rešnjega telesa, v času proce- sij med praznikom posvetitve cerkve in praznikom sv. Mihaela, a Najsvetejše ni bilo izpostavljeno med mašo, temveč v času procesije.870 Nadškof je župnikom naročal pogostejšo menjavo hostij v tabernaklju, vsaj vsakih 14 dni, saj se je bal, da se bo v nasprotnem pokvarila njihova sestava in bodo »šle v nič«.871 859 Prav tam, str. 195. 860 Prav tam, str. 259. 861 Prav tam, str. 267. 862 Prav tam, str. 367; 1/14 ex 18 (33), str. 17; 1/18 ex 22 (37), str. 4. 863 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 276. 864 Prav tam, str. 359. 865 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 9, 21, 61. 866 Prav tam, str. 33; 1/18 ex 22 (37), str. 75, 71, 84, 88. 867 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 22v. 868 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 92, 96. 869 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 81. 870 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 6v. 871 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 49. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 181 Kot smo že večkrat omenili, je bil zelo dejaven in inovativen komendski župnik Peter Pavel Glavar. Med drugim je uvedel redno velikonočno spraše- vanje, ki ga je nadškof Attems leta 1755 predpisal kot obvezno za vso goriško nadškofijo. Glavar je bil dejaven še na karitativnem področju, podpiral je dijake in študente pri študiju, ustanovil šolo v Komendi, imel pa je tudi čut za lepoto v cerkvi.872 Duhovniki na Kranjskem so v 18. stoletju maševali za različne potrebe: ob pomembnejših dogodkih v vladarski hiši,873 uspehih domače armade, v času napadov tuje vojske,874 ob smrti papežev, škofov, po namenu ustanoviteljev ra- znih ustanovnih maš, konec koncev pa tudi po namenih navadnih vernikov. Na tem mestu naj opišemo navodila nadškofa Attemsa, ki jih je poslal 18. maja 1758 vsem župnikom, vikarjem, beneficiatom, kuratom in drugim duhovnikom ob smrti papeža Benedikta XIV. 3. maja 1758. V vseh cerkvah v nadškofiji, tudi podružničnih, je bilo potrebno zvoniti trikrat na dan po pol ure pred angelovim češčenjem, vsak dan je bilo potrebno opraviti oficij za umrle in mašo. To je bilo potrebno izvesti na dan pogreba ter na sedmi in na trideseti dan. Po tem času pa so duhovniki za pokojnika morali moliti in opraviti tudi mašo za uspeh volitev novega papeža.875 Posebno slovesno so maševali ob godovih nekaterih svetnikov. Eden ta- kih je bil sv. Janez Kancij (tudi Kentski), poljski duhovnik, ki je slovel po svoji srčni dobroti. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767. Slovesno praznovanje kanonizacije tega svetnika je leta 1769 v Novem mestu potekalo kar osem dni, sodelovali pa so tudi kapucini, frančiškani, kostanjeviški opat in okoliški župniki iz krajev od Metlike do Šentjerneja.876 Leta 1768 je nadškof opomnil svojo duhovščino, naj se drži zadnjih dveh točk sinodalnega dekreta, tj. naj pri vsaki maši opravijo molitev (kolekto) sv. Duhu. Prav tako naj bi vsak četrtek, seveda če je mogoče, opravili votivno 872 Benedik, Glavarjeva življenjska pot, str. 91; Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, str. 105. 873 Npr. za pokojno Marijo Elizabeto Parmsko, prvo ženo poznejšega cesarja Jožefa II. (IT ASDG, ACAG, Protocollum extra ordinari- orum de annis 1763–1769, str. 3v (7. december 1763)), za pokojnega cesarja Franca I. Štefana (SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/k (1765 september 5., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 297–298); leta 1764 za izvolitev Jožefa II. za rimskega kralja, naslednje leto ob sklenitvi zakonske zveze Leopolda II. ipd. Prim. Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana, str. 122, 133, 134. 874 V časih pruskih napadov na Avstrijo in razsajanja živinske kuge je novomeški arhidiakon leta 1759 naročil vsem župnikom, vikar- jem, beneficiatom, kuratom in drugim podložnim v arhidiakonatu, naj s prižnice oznanijo enodnevni post z odpustkom 40 dni, da bi Bog odvrnil to zlo (dovoljenje nadškofa). Prim. SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 8 (1759 september 16., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296; Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana, str. 116. 875 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 7 (1758 maj 18., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 295. 876 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/l (1768 maj 18., Gorica), št. 16/e (1768 september 19., Novo mesto); šk. 5, f. 12, št. 30 (1769 julij 23., s. l.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298, 301, 307. 182 Jure Volčjak mašo877 v čast sv. Duhu; ob nedeljah in praznikih naj bi popoldne molili rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim za uspeh prihodnje nadškofijske sinode (leta 1768).878 Druga polovica 18. stoletja Cerkvi na splošno ni bila posebej naklonjena. Država je vedno bolj posegala v njeno delovanje, tudi kar zadeva duhovščino. Čeprav je bil Attems z dvorom v dobrih odnosih, se je novega časa še kako zavedal. Maja 1769 je o nasprotovanju Cerkvi in duhovščini pisal vsem arhidia- konom, komisarjem, dekanom in župnikom. V pismu jih je opominjal, da se bo treba spreobrniti in spokoriti. Zato naj bi vsi rektorji cerkva v njegovem (nad- škofovem) imenu oznanili svojim župljanom popoln odpustek, ki ga je papež Klemen XIII. poklonil tistim, ki bodo izpolnili pogoje zanj in bodo molili za soglasje krščanskih vladarjev, za izkoreninjenje krivih ver in povišanje Cerkve. Hkrati je nadškof podelil odpustek 40 dni tudi vsem, ki bi za ta namen molili Očenaš in Zdravomarijo.879 6.5 Spovedovanje, podeljevanje zakramentov in skrb za bolnike Spovednice, kakršne poznamo danes, v katerih sta spovednik (confessari- us) in spovedanec (poenitens) fizično ločena, so »iznajdba« milanskega nadško- fa, kardinala Karla Borromea (1560–1584). Njegova navodila so začeli prevze- mati liturgični predpisi v t. i. ritualih. Predtem je spoved potekala tako, da je spovednik – duhovnik sedel na sedežu, oseba, ki se je spovedovala, pa je klečala pred njim.880 Nadškof Attems je na svojih pastoralnih obiskih zahteval, da spovednice izpolnjujejo določene zahteve, npr. tajnost spovedi in fizično razdaljo med spo- vednikom in spovedancem. V vizitacijskih zapisnikih je nadškof spraševal po številu spovednic zlasti v župnijski ali vikariatni cerkvi, ali so te opremljene z mrežo (confessionale cratibus discreta), ali odrasle, zdrave ženske morda spove- dujejo zunaj spovednic ali celo v župnišču.881 Spovednica je morala v cerkvi stati 877 Votivna maša je maša izven običajnih (dnevnih) mašnih obveznosti (oficija, extra ordinem oficii) in se opravlja na posebno željo (ex voto) posameznika ali krščanske občine. Prim. Ušeničnik, Katoliška liturgika, str. 356–364; http://www.catholic.org/encyclo- pedia/view.php?id=12154 (zapis z dne 13. 10. 2013). 878 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/e (1768 september 19., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 301. 879 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/m (1769 maj 14., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298. 880 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 51. 881 Leta 1761, 1763, 1767: An & quot in Ecclesiis praesertim in Parochiali, sive Vicariali confessionalia cratibus discreta prostent? An mulierum adultarum, non infirmarum Confessiones extra Confessionalem sedem excipiantur? An etiam in domo Parochiali, Vicariali etc. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 4; 1/14 ex 18 (33), str. 5; 1/18 ex 22 (37), str. 4. Leta 1771 se je vprašanje nekoliko spremenilo: An, et quot in vicariali ecclesia confessionalia cum cratibus iuxta synodalia decreta prostent? An mulierum adultarum non infirmarum extra sedem confessionalem vel in domo vicariali confessiones excipiantur? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40), str. 4v; An, & quot in Ecclesiis, praesertim in Parochiali, seu Uicariali Confessionalia cum cratibus iuxta Synodalia discreta prostent? An mulierum adultarum non infirmarum extra sedem Confessionalem, vel in domo Parochiali seu Uicariali confessiones excipiantur? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 6. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 183 na primernem, vidnem mestu, ni smela stati v zakristiji, saj bi tako lahko ljudje, ki so se pripravljali na spoved, motili duhovnika, ki se je pripravljal na mašo. Nadškof je izrecno prepovedal, da bi ženske spovedovali v zakristiji. Ob prvi vizitaciji Kranjske leta 1752/53 je po kranjskih župnijskih cerkvah nadškof našel različno število spovednic, marsikdaj tudi na neustreznem mestu, podružnice pa so bile večinoma brez njih. Popolnoma brez njih je bila župnijska cerkev v Krškem. Nadškof je zato naročil postavitev treh.882 Brez spovednic so bile tudi župnijska cerkev v Dobrniču, vikariatna cerkev v Mehovem, župnijska cerkev v Vivodini.883 V Trebnjem sta v župnijski cerkvi stali dve spovednici,884 na Blokah, v Mengšu, Višnji Gori, Dolu pri Ljubljani, Moravčah tri (brez mrež),885 v Šmarju pri Ljubljani štiri (z mrežami), enako na Vačah in v Gorenjem Mokro- nogu (brez mrež),886 v Poljanah nad Škofjo Loko, Kamniku, Poljanah (Starem trgu ob Kolpi), Ribnici pet (z mrežami),887 v moravški podružnici in božjepotni cerkvi sv. Valentina na Limbarski Gori pa kar 12 (brez mrež).888 V Dolu pri Lju- bljani in Moravčah je bilo posebej poudarjeno, da so spovednice opremljene z lesenimi mrežami. Pri Stari Loki število spovednic ni navedeno, zapisnik pa pravi, da je bilo v zvezi s spovednicami vse v najlepšem redu, razen ene, ki je stala v »kapeli« sv. Mihaela (in attrio sancti Michaelis) in je bila brez mreže, zato je nadškof ukazal, naj jo ustrezno opremijo.889 V Škocjanu pri Novem mestu sta bili v župnijski cerkvi postavljeni dve spovednici, tretja pa je stala v zakristiji.890 V Mozlju je nadškof našel eno, novo postavljeno spovednico. Ker sta v župniji delovala še dva duhovnika, je nadškof ukazal dodatno postaviti še dve spove- dnici, za vsakega duhovnika po eno.891 Dve spovednici je ukazal postaviti tudi na Robu, ker naj bi pri cerkvi ustanovil vikariat.892 Obveznost spovedovanja je zelo stara. Predpisal jo je že četrti lateranski koncil (leta 1215), obravnavana je bila na tridentinskem koncilu (1545–1563) in tudi poznejših cerkvenih zborih. Če povzamemo: obveznost vsakega človeka, sposobnega za dojemanje, je bila, da v velikonočnem času prejme obhajilo in opravi spoved. Papež Benedikt XIV. je denimo priporočal prejemanje obhajila vsak dan.893 882 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 67v. 883 Prav tam, str. 93, 101v, 110v. 884 Prav tam, str. 38. 885 Prav tam, str. 4v, 166v, 165, 44v. 886 Prav tam, str. 34, 47v, 86. 887 Prav tam, str. 13, 31v, 111v, 124v. 888 Prav tam, str. 46. 889 Prav tam, str. 15. 890 Prav tam, str. 81. 891 Prav tam, str. 120v. 892 Prav tam, str. 144v. 893 Leta 1767 so krški kapucini spovedali kar 20.000 vernikov iz mesta in okolice. Prim. Kralj, Kapucinski samostan, str. 24. 184 Jure Volčjak Tudi nadškof Attems je na svojih pastoralnih vizitacijah vernike nagovar- jal k pogostejšemu prejemanju zakramentov, predvsem obhajila. Ob napovedi svojega prihoda v župnijo je od župnikov vedno zahteval, da njegov prihod napovejo s prižnice, oznaniti pa so morali tudi, da lahko tisti verniki, ki se bodo spovedali, prejmejo obhajilo iz nadškofovih rok. To je bila posebna čast, saj je bilo to povezano s popolnim odpustkom. Zato ni čudno, če vizitacijski zapisni- ki prinašajo podatke o številnih vernikih, ki jih je nadškof osebno obhajal. Nad- škof Attems je včasih po župnijah ob vizitacijskih obiskih celo sam spovedoval, njegov naslednik Rudolf Jožef grof Edling je to počel bolj redko. Včasih so se ljudje pritoževali, da duhovniki v župniji redko spovedujejo. Nadškof je zato v dekretih velikokrat naročal, naj bodo župniki ljudem na voljo za spoved in naj v spovednicah vztrajajo do konca maše.894 Ob vizitacijah je nadškof poleg duhovnikov spraševal tudi ključarje in ne- katere druge vernike. Med drugim ga je zanimalo, ali so morali verniki za pre- jetje poslednjih zakramentov plačevati. Tako kot ponekod v štajerskih župnijah je bilo to nekaj vsakdanjega tudi na Kranjskem. Štolnina za prejetje bolniškega maziljenja je bila različno visoka, odvisna je bila od kraja, oddaljenosti, tudi od dnevnega časa (ponoči je bila višja), »položaja« človeka ipd. Ponekod so jo različno zaračunavali za maziljenje (extrema unctione), drugače za poslednjo popotnico (viaticum).895 Skupni strošek je bil tako lahko precej visok.896 V Žireh npr. je bila štolnina odvisna od kraja bivanja. Zunaj sedeža župnijske cerkve je bilo treba plačati dva petaka (quinarios), na ožjem območju soseske, kjer je stala župnijska cerkev, pa eno libro in 16 soldov.897 Podobno je bilo v Stari Loki: doma, v Stari Loki, se je plačevalo štiri četrtake (pacios/paceos),898 cena za »izven«, v drugih vaseh župnije, pa je bila odvisna od razdalje do župnijske cerkve.899 V Moravčah so verniki v najbolj oddaljenih krajih plačevali dva mariana,900 v 894 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 52–53. 895 Sveta popotnica pomeni prejetje obhajila (evharistije) in je pogosto združeno z bolniškim maziljenjem. Simbolizira večno življe- nje in moč vstajenja po Jezusovih besedah: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Evharistija, zakrament umrlega in vstalega Kristusa, pomeni zakrament prehoda iz smrti v življenje, iz tega sveta k Očetu (prim. Jn 13,1). Prim. Ušeničnik, Katoliška liturgika, str. 481–487; Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, str. 456–459; http:// www.marija.si/gradivo/kkc/v-sveta-popotnica-poslednji-zakrament-kristjana// (zapis z dne 4. 12. 2013). 896 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 53. 897 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 10v, SI AS 7, šk. 266, Eccl. S-6-1, Poročilo okrožnega glavarja Franca barona Apfaltrerja z dne 24. novembra 1767. 898 O četrtaku je Steska zapisal: »Pocar imenujejo po nekaterih krajih (Šmartno pri Litiji) četrtake. Beseda je bržkone nemški Batzen (= Bätzen = Bär), ker je bila na denarju podoba medveda. Kovali so prve v Bernu na Švicarskem.« Glej: Viktor Steska, Naši denarji in kranjske spominske svetinje, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko X (1900), št. 4, str. 113 (dalje: Steska, Naši denarji in kranjske spominske svetinje). 899 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 16v. 900 F. Baraga pravi, da gre za srebrnik s podobo Marije in se vpraša, ali ne gre za t. i. šmarno petico. Zavrača razlago L. Tavana, da gre za tolar Marije Terezije, ki se je uveljavil šele leta 1780, pa tudi njegova vrednost je bila previsoka. Glej Baraga, Župnija Miren skozi stoletja, str. 62, op. 96. Glede šmarne petice glej Steska, Naši denarji in kranjske spominske svetinje, str. 113. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 185 manj oddaljenih osem četrtakov, v bližnjih večjih krajih okoli enega mariana, v župnijskem kraju pa dva četrtaka.901 V Tržiču je »skupni paket« stal tri mari- ane.902 V Šmarju pri Ljubljani je bila ta štolnina odvisna od »položaja« človeka: za starejše so plačevali po osem četrtakov, za gostače (inquilini) 16, vzeli pa so tudi tri petake. Taksa je bila enotna za vso župnijo.903 Štolnina za maziljenje in popotnico v nekaterih župnijah/vikariatih leta 1752/53904 OPOMBA 905 906 907 908 909 910 911 912 913 Župnija/vikariat maziljenje (extrema unctione) popotnica (viaticum) Bloke905 1 libra 4 soldi Cerklje ob Krki906 18 krajcarjev 18 krajcarjev Hinje907 14 krajcarjev Nevlje908 3 groši Preserje909 24 soldov 1 sold Prežganje910 3 mariani Sodražica911 24 soldov 4 soldi Št. Peter–Otočec912 28 krajcarjev 28 krajcarjev Žiri913 14 krajcarjev Kot vidimo, je nadškof Attems na tem področju na prvem vizitacijskem obisku našel popoln kaos. Pri štolnini za podeljevanje poslednjih zakramentov je bil odločen in neizprosen – pobiranje je prepovedal v celotni nadškofiji. Du- hovnikom je bilo prepovedano celo jemanje prostovoljnih darov vernikov. Te je izjemoma dovolil sprejeti samo, če se je duhovnik obvezal za bolnika opraviti 901 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 46v. 902 Prav tam, str. 25v. 903 Prav tam, str. 41. 904 Kot vidimo iz razpredelnice, so bila na Kranjskem v uporabi različna denarna sredstva. Njihovo preračunavanje je pogosto težav- no, najlažje si vrednost predstavljamo, če primerjamo cene nekaterih izdelkov tistega časa. Bokal navadnega (dolenjskega) vina je npr. v tridesetih letih 18. stoletja stal 13,3 krajcarja, vipavskega pa 11 soldov, funt slanine (0,56 kg) leta 1723 10 krajcarjev, funt mesa leta 1768 šest krajcarjev, za 15 jajc pa je bilo treba leta 1756 odšteti štiri krajcarje. Prim. Franc Kos, Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 2 (1892), št. 1, str. 1–29. O denarnem sistemu glej: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem: posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984 (ur. Peter Kos et al.) (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 3), Ljubljana 1987. 905 Plačilo je bilo odvisno od oddaljenosti. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 3. 906 Prav tam, str. 70. 907 Prav tam, str. 164v. 908 Prav tam, str. 163v. 909 Prav tam, str. 1. 910 Prav tam, str. 52v. 911 Prav tam, str. 127. 912 Prav tam, str. 84v. 913 Prav tam, str. 164v; SI AS 7, šk. 266, Eccl. S-6-1, Poročilo okrožnega glavarja Franca barona Apfaltrerja z dne 24. novembra 1767. 186 Jure Volčjak mašo.914 Vprašanje o štolnini za previdevanje915 je nadškof vključil tudi med vprašanja na vizitacijskem obrazcu. Duhovnike je spraševal, ali bolnike previ- devajo zastonj (gratis), ali pogosto obiskujejo bolnike in ali pomagajo umira- jočim. Zanimalo ga je tudi število umrlih (domačih in tujih župljanov), ali so bili vsi prevideni s potrebnimi zakramenti in vzrok, če niso bili.916 Na podlagi pridobljenih podatkov je bilo mogoče hitro ugotoviti število previdenih in ne- previdenih in vzrok za to. Če so bili za neprevidenje krivi sorodniki ali svojci umrlega, je od župnikov zahteval, da jih javno kaznuje s cerkvenimi kaznimi. Od duhovnikov je striktno zahteval, da gredo k bolniku in umirajočemu ne glede na uro, vremenske razmere, brez vsakršnih izgovorov. Neizpolnjevanje ukaza je kaznoval s suspenzom, izgubo jurisdikcije, službe, beneficija ipd.917 Ob trinajstletnici opravljanja svoje škofovske službe je Attems pripravil posebno pastirsko pismo, v katerem je duhovnikom še posebej priporočil skrb za vzgojo mladine kot tudi za stare, bolne in onemogle.918 Do bolnih je bil po- zoren tudi sam. Tako je npr. obolelega novomeškega kanonika Franca Ksaverja Morača sam peljal na vozičku v cerkev.919 Že leta 1750, ob razglasitvi svetega leta,920 je vsem župnikom in vikarjem posredoval dovoljenje, da umirajočim po- delijo popolni odpustek ob smrtni uri.921 Attems je duhovnikom tudi naročal, naj bolnike pogosto obiskujejo, če ne morejo drugače, vsaj občasno (per vices). Po podelitvi zakramenta naj tudi ne bi prehitro odšli, temveč naj bi pri bolnikih ostali nekaj časa in jih bodrili ter jim dajali upanje.922 Attemsovo odločno ukrepanje je sicer obrodilo sadove, vendar ne v ce- loti. Pri poznejših vizitacijah kranjskih župnij je namreč mogoče ugotoviti, da 914 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 53. 915 Pod besedo previdevanje razumemo spoved in obhajilo bolnika na domu, t. i. popotnico (viaticum), če jo je zmožen sprejeti (capax), in bolniško oziroma poslednje maziljenje (extrema unctio). Prim. Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 60. 916 Leta 1761, 1763 in 1767: An infirmorum provisiones gratis factae sint? An infirmi saepius a Parocho visitati? An moribundis praes- tetur assistentia? Quot eo anno Parochiani, quot extranei, mortui? An omnes Sacramentis rite muniti? sin minus, qua de causa non provisi? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 4; 1/14 ex 18 (33), str. 5; 1/18 ex 22 (37), str. 4. Leta 1771 se je vprašanje nekoliko spremenilo: An infirmorum provisiones, sicut non dubitatur, gratis factae sint? An infirmi saepius visitati? An in extrema necessitate stipes aliqua concessa? An moribundis assistentia praestita? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40), str. 4; An infirmorum provisiones, sicut non dubitatur, gratis factae sint? An infirmi saepius visitati? an in extrema necessitate constitutis stypes aliqua concessa? An moribundis assistentia praestita? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 6. 917 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 54. 918 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/q (1770 april 14., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298. 919 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 221 (1769 september 29., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 383. 920 Praznovanje svetega leta je leta 1300 uvedel papež Bonifacij VIII., sledijo pa si vsakih 25 let. Zadnje sveto leto »Leto Božjega usmiljenja« je bilo med 8. decembrom 2015 in 20. novembrom 2016. Prim. Metod Benedik, Sveto leto: od Bonifacija VIII. do Janeza Pavla II., Ljubljana 2001; Giubileo della Misericordia, dostopno na: http://www.iubilaeummisericordiae.va/content/gdm/ it.html (zapis z dne 19. 1. 2017). 921 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 17 (1749 december 15., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 306. 922 Prav tam, šk. 5, f. 11, št. 16/j (1776 maj 1., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302; Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 54. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 187 so duhovniki še naprej sprejemali prostovoljne darove za t. i. poslednje zakra- mente; to je Attems pozneje toleriral. Še leta 1767 je notranjeavstrijski gubernij obravnaval primere plačevanja za spoved in previdenje (beicht kreizer und das versehen geld) v goriški nadškofiji, čeprav je bilo to že davno prepovedano.923 Primer je bil tako pomemben, da je cesarica o tem izdala posebno odredbo, v kateri je določila, da je ob morebitnem spovedovanju in previdevanju bolnikov dovoljeno pobirati izključno in samo prostovoljne darove, nikakor pa za ti dve opravili ni bilo dovoljeno pobirati takse.924 Omeniti velja tudi t. i. casus reservati ali seznam škofu pridržanih gre- hov.925 Ta je moral viseti v vsaki spovednici, a včasih ni bilo tako. Tak seznam je npr. manjkal v Semiču, Zagorju ob Savi, na Vačah, v Ihanu (desunt casus resservati) itd.926 Nekatere hujše grehe je namreč lahko odpustil samo škof. Da se spovedniki ne bi mogli zmotiti, sploh če je v cerkve prihajalo veliko tujih du- hovnikov – spovedovalcev, so morali v notranjost spovednice obesiti navedeni seznam. Ob tem je nadškof duhovnikom pogosto naročal, naj na spovednici ali ob njej namestijo sliko ali kip Žalostne Matere božje in Jezusa na križu, ki naj bi vernike, ki so čakali na spoved, spodbudil h kesanju zaradi grehov (imagines Dolorosae crucifixi vel Beatae Mariae Virginis poenitentes ad contritionem exci- tantes exterius affigantur).927 6.6 Osebno življenje duhovščine Nadškof Attems je duhovščini posvečal veliko pozornost, saj se je zavedal, da brez dobrih in izobraženih duhovnikov njegova prizadevanja za izboljšanje znanja, vernosti in splošni napredek ne bodo uspešna. Njihovemu osebnemu življenju so bila namenjena tudi vprašanja v vizitacijskih zapisnikih. V njih jih je spraševal, ali so opravili duhovne vaje in kje, ali so se spovedali vsak mesec, dati so morali svoje mnenje o morebitnih drugih duhovnikih v župniji, navesti pa so morali tudi podatke o svoji starosti, kraju študija, izobrazbi, osebnem ži- vljenju, pogosto najdemo tudi vprašanje o kraju prejetja mašniškega posvečenja 923 Po nekaterih župnijah v celjskem okrožju so za spovedne listke ponekod pobirali od tri do sedem krajcarjev. Taksa je veljala za eno naseljeno hišo. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 850, 863; Rescripta 1767, b. 15, št. 850 (30. marec 1767, Gradec), št. 863 (27. april 1767, Gradec). 924 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 925; Rescripta 1767, b. 15, št. 925 (10. november 1767, Dunaj). 925 Podrobno Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, str. 226 sl. 926 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 119, 174, 182, 205. 927 Prav tam, str. 213; Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 54–55. 188 Jure Volčjak in krajih njihovega službovanja.928 Nadškof je duhovnikom priporočal, naj bodo očetje ubogim, naj bodo mili, ponižni in goreči ter naj vsako leto opravijo du- hovne vaje.929 Pomembno vprašanje, na katero so morali odgovoriti župniki, je bilo tudi, ali so pri ljudeh priljubljeni ali ne. Če so odgovorili, da ne, so morali navesti vzrok, zakaj je tako.930 Za večino župnikov je bilo to izredno kočljivo vprašanje, zato so najraje odvrnili, naj nadškof to vprašanje raje zastavi vernikom (interro- gandi parochiani, interrogentur parochiani).931 Če so že odgovorili, pa je bil od- govor: »Kolikor je meni znano, sem pri vernikih sprejet.« (Quantum sibi constat esse populo acceptum.)932 Ostareli bloški župnik je bil v svojem odgovoru iskren; povedal je, da so se verniki obrnili proti njemu.933 Kočevski župnik Janez Matija Kern je bil natančnejši. Zapisal je, da mu nasprotujejo natanko štirje farani.934 Zanimiv je tudi odrezavi odgovor kostelskega župnika Nikolaja Benaglia. Svo- jo priljubljenost pri vernikih je opisal slikovito: »Dobrim se godi dobro, slabim zelo slabo.«935 Nadvse diplomatsko pa sta se odgovoru izognila zagorski župnik Lovrenc Pojavnik in boštanjski župnik Andrej Pavličič, saj sta povedala, da »ne vesta, kako ju ocenjujejo verniki« (Se nescire).936 Nadškof je duhovščino spraševal tudi o osebnem življenju: ali je kateri od duhovnikov vdan pijančevanju, oderuštvu, pohoti, lovu, nevarnim igram ali trgovanju.937 Župniki so tudi zaradi kočljivosti takšnih vprašanj skoraj vedno 928 An Parochus, sive Vicarius cum Sacerdotibus & Clericis sui districtus Exercitia Spiritualia, ubi, & quando per annum perregerit? Quot, & Quinam sint in Parochiali, sive Vicariali districtu Sacerdotes aut Clerici? Undi singuli oriundi, ac quae studia absolverint? An, & quae Officia, Beneficia, aut Capellas habeant? Quibus ordinibus Clerici sint insigniti? Quisnam sit tamen Sacerdotum, quam Clericorum vitae tenor? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 4v; 1/14 ex 18 (33), str. 5v; 1/18 ex 22 (37), str. 4v. Leta 1771 se je vprašanje nekoliko zamenjalo; premešalo se je z vprašanjem o priljubljenosti. Prim. tudi Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 68 sl. 929 Pripis Antona Matka okrožnici goriškega nadškofa Attemsa. Glej: SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/f (1763 februar 25., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296. 930 An parochus plebi acceptus sit, aut Vicarius, an exosus, & qua de causa? Quoties per annum per seipsum concionatus sit? Quoties, quanto tempore, qua authoritate a Parochia abfuerit? An tunc idoneum sui loco substituerit? Et quem? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 4v; 1/14 ex 18 (33), str. 5v; 1/18 ex 22 (37), str. 4v. Leta 1771 se je vprašanje nekoliko spremenilo: An, et quoties intra annum per se ipsum concionatus sit? Quoties, quanto tempore, qua authoritate a parochia abfuerit? An tunc idoneum sui loco substituerit? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40), str. 2v, 5; An, & quoties Parochus, aut Uicarius intra annum per seipsum concionatus sit? quoties, quanto tempore, qua authoritate a Parochia abfuerit? an tunc idoneum sui loco substituerit? & quem? Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 5, 6v. 931 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 116, 220. 932 Prav tam, str. 4v. 933 Prav tam, str. 28. 934 Prav tam, str. 68. 935 Prav tam, str. 92. 936 Prav tam, str. 172; 18 (33), str. 9v. 937 An aliquis de Clero ebrietati, usurae, libidini, clamorosae venationi, periculoso lusui, aut negotationi sit deditus? IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 4. SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 189 odgovarjali negativno. Nadškof je za slabe navade podrejene duhovščine izve- del iz pritožb oziroma odgovorov drugih vprašanih. Največ preglavic je goriški duhovščini na Kranjskem povzročalo čezmerno pitje, še posebej na vinorodnem območju Dolenjske, čeprav je bila čezmerna »žeja« razširjena tudi na Gorenjskem. Tam v obravnavanem času sicer ni bilo več vinogradov, so pa zato radi konzumirali žgano pijačo. O tovrstnih težavah duhovščine je Attems poročal Svetemu očetu tudi v prvem poročilu Ad limina leta 1754.938 Tega leta je zaradi težav dveh duhovnikov s pijačo na Notranjskem prepovedal točenje vina po župniščih.939 Ker se je odlok uveljavljal zelo počasi, je prepoved v naslednjih letih večkrat ponovil, tako npr. na vizitacijskih obiskih župnij v Stari Loki, Metliki, Komendi, Borovnici.940 Opita duhovščina ni bila nikakršen zgled svojim vernikom. Zaradi opitosti so bili duhovniki pogosto ne- sposobni maševanja, nekateri, kot npr. Karel Jožef Gladič, župnik v Dobrniču, pa so celo grdo preklinjali (sakrament, pisda).941 Vsi duhovniki se s prepovedjo točenja pijače niso strinjali in so protestirali na tak ali drugačen način. Peter Pavel Glavar se je prepovedi točenja vina upiral dolgo časa, sprva kot komendski župnik, pozneje pa kot graščak na Lanšprežu z izgovorom, da prodaja svoje vino. Vprašal se je, zakaj njegovega vina ne bi smeli prodajati, če so ga prodajali tudi goriški nadškof, ljubljanski škof in novomeški prošt?942 O primernem vedenju je Attems duhovščini novomeškega arhidiakonata pisal še leta 1760. V okrožnici je duhovnike svaril pred obiskovanjem gostiln in jih opozarjal, naj se obnašajo stanu primerno in naj ne hodijo preveč med ljudi.943 Ob koncu leta 1764 je duhovnikom novomeškega okrožja v okrožnici položil na srce, naj živijo zgledno. Spodbujal jih je k ponižnosti, begu pred brez- deljem, skromnosti, jim polagal na srce, naj ne iščejo bogastva, vsako leto naj opravijo vsaj tridnevne duhovne vaje, izvajajo naj preprosto katehezo, za pouče- vanje krščanskega nauka naj uporabijo tudi laike, pred katehezo pa naj bo mo- litev litanij in rožnega venca. Duhovniki naj bodo na voljo za pomoč staršem pri vzgoji otrok, vernike naj navajajo k pravilnemu praznovanju, skrbijo naj za zakone in zakonsko slogo, skrbijo naj za zaročence, pri tem pa naj zaroka ne traja dlje kot tri mesece, kot pomembno je priporočal tudi prvo obhajilo otrok 938 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 10v. 939 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 349; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 349 (25. april 1754, Ljubljana). 940 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 368; 1/14 ex 18 (33, str. 170; SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/k (1777 maj 30., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 302. 941 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 123v. 942 Snoj, Pobudnik načrtnega, poglobljenega in prosvetljenega katehiziranja, str. 115. 943 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/d (1760 april 10., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296. 190 Jure Volčjak in velikonočno spraševanje.944 Ob voščilu za leto 1769 je nadškof v okrožnici vse arhidiakone, komisarje, dekane in župnike spodbudil k ljubezni do Boga in živi veri ter h gorečemu pastoralnemu delu. Zaželel jim je, naj svojo čredo pasejo z zgledom in delom.945 Nadškof je duhovnike v vizitacijskih dekretih in ob drugih priložnostih spominjal tudi na primernost obleke ter od njih zahteval, naj bodo vedno oble- čeni v talar. Leta 1765 je o tem pisal gorenjskemu, novomeškemu in ribniškemu arhidiakonu ter metliškemu komisarju.946 V nadaljevanju si poglejmo nekaj pritožb nad duhovniki. Kostelski verniki so npr. leta 1761 potarnali tako nad župnikom Nikolajem Andrejem Benaglio kot tudi nad kaplanom Jožefom Abranovičem. Župnik je bil vzkipljiv, vedno se je pritoževal, na vernike je vpil, slab je bil v pridiganju in katehezi. Kaplan pa je bil pijanec in ga večinoma ni bilo v župniji. Na Hrvaškem, na drugi strani reke Kolpe, je namreč imel svoj vinograd, kjer se je redno opijal. Včasih so ga verniki čakali ves dan, da bi krstil otroke. Ko je prišel, je krščeval opit. Ženske je silil v kajenje, ponoči, ko so bili moški zdoma, pa jih je zalezoval. Zaradi tako hudih obtožb je nadškof Abranoviču prepovedal spovedovanje vernikov v celotni nadškofiji in mu ukazal vrnitev v rojstno škofijo (verjetno Senj).947 Tudi župnik Benaglia se v prihodnjih letih ni nič poboljšal, tako da se je nad njim pri nadškofu pritožil tudi kostelski graščak in zahteval, da ga odstavijo in nastavijo novega župnika. Trdil je, da bodo verniki izgubili zaupanje v krščansko vero, če ga ne bodo zamenjali v dveh letih.948 Nadškof je pritožbe vzel resno in od cesarice (prezentacijska pravica nad kostelsko župnijo je pripadala deželnemu knezu) zahteval, da Benaglio zaradi neprimernega vedenja in neupoštevanja nadškofovih navodil umakne iz župnije. Odstopil pa je Benaglia sam, in sicer sredi septembra 1767.949 Neprimerno naj bi bilo tudi obnašanje Janeza Krstnika Venclja, Tišlerje- vega beneficiata iz Novega mesta. Bil naj bi zelo surov človek in je po poročilih novomeškega mestnega sodnika izredno grdo ravnal s kmeti oziroma, kot pravi poročilo ljubljanske Reprezentance in komore, z revnimi beneficiatnimi pod- ložniki. Primer je obravnavalo tudi dolenjsko okrožno glavarstvo. V pritožbi 944 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/h (1764 november 22., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 297. 945 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/n (1769 januar 1., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 298. 946 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/k (1765 september 5., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 297–298. 947 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 88, 92, 93. 948 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 615; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 615 (1. maj 1765, Ljubljana). 949 SI AS 7, šk. 234 (Lit. K-1-2); IT ASDG, ACAG, Protocollum fundationum, praesentationum, institutionum ac deputationum archi- diaconorum, decanorum, comissariorum et oeconomorum atque erectionum sacramentorum ecclesiarum, capellarum, oficia- rumque fundation. et beneficiatum etc. ad eadem spectantium ab anno 1765 usque ad 1809, N. 62, str. 17; Protocollum extra ordinariorum de annis 1763–1769, N. 61, str. 12v (11. september 1767). SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 191 nadškofu Attemsu je Reprezentanca in komora zapisala, da je Vencljevo obna- šanje vse prej kot vredno gorečega pastirja in zgled duhovne ljubezni do revnih, kar naj bi sicer odlikovalo vsakega duhovnika. Nadškof je po prejetju pritožbe uvedel preiskavo. Primer se je razrešil leta 1761 s popolno oprostitvijo bene- ficiata, saj naj bi ga novomeški sodnik Ferdinand Polc zaradi sovraštva krivo obtožil.950 Osilniški župnik Franc Jožef pl. Stemberg je na vizitacijsko vprašanje od- govoril, da se je njegovo osebno življenje že izboljšalo.951 Včasih je pregloboko v kozarec pogledal Baltazar Guttener, vikar v Šentlambertu, a verniki niso izrazili nobene pritožbe. Težave s pijačo so omenjali njegovi stanovski kolegi.952 Pitje vina je nadškof resno prepovedal tudi Juriju Jožefu Hraniloviću, vikarju v Kre- snicah.953 Velike težave s pijačo je imel Mihael Tolmajner, kurat v rojstni župniji Cerklje na Gorenjskem. Nadškof Attems mu je ob vizitaciji leta 1761 zagrozil, da bo izgnan iz nadškofije, če se ne bo poboljšal.954 Verniki so se nad duhovščino pritoževali tudi zaradi drugih razvad ozi- roma neprimernega obnašanja. V Tržiču so se farani pritoževali nad obema beneficiatoma, Matevžem Demšarjem, ker ni opravljal ustanovnih maš v skladu z matrikulo, in Matevžem Pollakom, ker je hotel vedno opraviti dve maši eno za drugo, obenem pa je pričakoval, da bodo verniki pri obeh.955 Težave je imel tudi Jožef Apih na Raki, obtožen trgovanja z medom. V zagovor je povedal, da samo sprejema denar in ga potem posreduje naprej. Nadškof mu je takšno početje prepovedal, naročil pa mu je tudi, da se mora zaradi tega oglasiti še pri stiškem arhidiakonu.956 Težave s trgovanjem je imel tudi Mihael Sekovšek, duhovnik v rojstnem Mokronogu. Njegova ljubezen je bila trgovina z živino, žitom in ma- slom. Poleg tega naj bi imel enega otroka. Zaradi neprimernega vedenja je bila proti njemu uvedena preiskava,957 zato je bil začasno suspendiran.958 K trgovanju je bil nagnjen tudi župnijski vikar v Šmartnem v Tuhinju Franc Mihael Paglo- vec. Njegov konjiček je bilo trgovanje s teletino, maslom in ribami.959 950 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 859; Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 103; Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 859 (13. julij 1759, Ljubljana); Rescripta 1761 a num 2 usque 116, b. 7, št. 103 (3. november 1761, Ljubljana). 951 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 131. 952 Prav tam, str. 179, 181. 953 Prav tam, str. 189. 954 Prav tam, str. 260, 261. 955 Prav tam, str. 266–267. 956 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 67v, 70v. 957 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 31v. 958 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 78v; 1/22 ex 26 (41), str. 104; Volčjak, Župnija Mokronog. 959 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 32v. 192 Jure Volčjak 6.7 Duhovniški shodi oziroma konference Že tridentinski koncil je določil, da morajo škofi sklicati pokrajinsko sinodo vsaka tri leta, škofijske sinode pa vsako leto. Duhovnikom je bilo nalo- ženo poučevanje katekizma, zapovedani so bili skupna molitev očenaša, ange- lovega češčenja, vere, desetih božjih in petih cerkvenih zapovedi, sedem zakra- mentov in drugih molitev po pridigi.960 V ljubljanski škofiji so bili mesečni duhovniški shodi oziroma duhovniške konference uvedeni v času škofa Franca Karla grofa Kaunitza (1711–1717), nje- govi nasledniki so napisali podrobnejša katehetska navodila, poznali pa so jih tudi duhovniki v goriški nadškofiji.961 Sklicevanje duhovniških shodov oziroma konferenc je bila ena izmed po- membnih arhidiakonskih dolžnosti (v gradivu so ta srečanja največkrat poi- menovana kot sinode). Navadno so bile spomladi, nanje so morali prihajati vsi župniki in vikarji ter poročati o verskih razmerah v župniji in o stanju župnij- skega gospodarstva.962 Ob tej priložnosti so arhidiakonu plačevali predpisane vsote, kot je bilo zapisano v reverzu ob prevzemu postojanke. Arhidiakon je na shodih razsojal v prepirih med duhovščino ter odrejal kazni za prestopke vernikov, pridržane njegovi odločitvi. Duhovščina je opravila tudi predpisane obrede za cesarsko hišo.963 Največ ohranjenih poročil o sklicevanju duhovniških shodov na Kranj- skem imamo po zaslugi novomeškega kolegiatnega kapitlja za dolenjski arhidiakonat,964 najdemo pa tudi poročila o shodih v stiškem965 in gorenjskem arhidiakonatu.966 V tem je bil po doslej znanih podatkih duhovniški shod or- ganiziran leta 1755, 1760, 1762, 1768 in 1770, vedno v Škofji Loki.967 Leta 1755 so obravnavali 23 vprašanj, ki jih je sestavil nadškof Attems. Na shodu je bilo go- vora o opravljanju duhovnih vaj, pridiganju in poučevanju kateheze, v katerem jeziku poteka verski pouk, o poučevanju krščanskega nauka v oddaljenih vaseh 960 Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, str. 94. 961 Prav tam, str. 95. 962 Žnidaršič Golec, Od prve omembe, str. 105. 963 Mlinarič, Stiška opatija, str. 655. 964 Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. 965 SI AS 781, fasc. 8 (za leti 1752 in 1770); Mlinarič, Stiška opatija, str. 773–774, 836–837; Ema Umek, Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična (Publikacije Arhiva Slovenije. Inventarji. Serija Samostanski arhivi; zv. 1), Ljubljana 1974, str. 189 (dalje: Umek, Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična). Pomembna shoda sta bila leta 1754 in 1770; v zvezi z njima se je ohranilo 16 strani navodil nadškofa Attemsa. Glej: SI AS 730, fasc. 179; Ema Umek, Erbergi in dolski arhiv 2 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Serija Graščinski arhivi; 5), Ljubljana 1992, str. 372; Jože Gregorič, Krščanski nauk in pridiga na Slovenskem leta 1770: pastoralna instrukcija opata Tauffererja krškemu župniku Webru 1770, v: Bogoslovni vestnik 39 (1979), št. 4, str. 489–497; Mlina- rič, Stiška opatija, str. 773–774, 837. 966 SI AS 1073, I/59r. 967 Prav tam, str. 20r–21v, 23v–39r, 51r–61r; France Martin Dolinar, Od pražupnije do jožefinskih reform, v: Več kot tisoč let: kronika župnije sv. Jurija Stara Loka (ur. Alojzij Pavel Florjančič), Stara Loka [i. e.] Ljubljana 2005, str. 41 (dalje: Dolinar, Od pražupnije do jožefinskih reform). SVETNA (ŠKOFIJSKA) DUHOVŠČINA GORIŠKE NADŠKOFIJE 193 župnij, o tem, kdo ga poučuje in kolikokrat na leto, o preoblikovanju nočnih procesij v druge pobožnosti, o številu vernikov, sposobnih za spoved, o tem, ali gredo vsi spovedani v velikonočnem času k obhajilu oziroma koliko jih je nesposobnih za prejetje teh dveh zakramentov, ali različni shodi morda daje- jo vernikom priložnost za veseljačenje (pojedine, popivanje), ali naj bo noseči ženski dovoljena poroka, kako je bila kaznovana itd.968 Kot lahko vidimo, je nadškof duhovščini na shodih poslal v obravnavo vprašanja, ki so bila večidel sestavni del vprašanj vizitacijskih zapisnikov. Goriška duhovščina se je po letu 1751 morala obvezno vsako leto udeleže- vati duhovnih vaj, ki so bile organizirane na stalne dni v letu. Temu vprašanju je Attems posvečal precej pozornosti in duhovnike o izvajanju obveze spraševal tako v vizitacijskih zapisnikih, tema pa je bila tudi redna spremljevalka duhov- niških shodov.969 Poglejmo si dva primera sklica duhovniškega shoda v dolenjskem arhidia- konatu s predvidenim programom. Novomeški arhidiakon Martin Jožef Jabacin je leta 1763 izdal okrožnico za duhovščino novomeškega arhidiakonata, v kateri je po zgledu svojih predhodnikov in drugih arhidiakonov sklical konferenco za 12. maj ob treh popoldne v Novem mestu. Na programu so bile najprej pete ve- černice, za prihodnji dan ob sedmih zjutraj sta bila predvidena oficij in maša za pokojne vladarje in ustanovitelje, potem pa naj bi potekal pogovor o aktualnih zadevah. Obenem je bilo duhovščini sporočeno, da bo mogoče plačati stolno (chatedralica) in fortifikacijsko (subsidii ecclesiastici) takso, naloženo za petnajst let, oddali bodo lahko potrdilo o opravljeni mesečni spovedi in odgovore na 24 nadškofovih vprašanj za načrtovano nadškofovo vizitacijo Dolenjske v letu 1763. Oddali naj bi lahko fasije (davčne napovedi) cerkva in bratovščin ter letne obračune cerkva, na koncu pa naj bi poročali o javnih grešnikih, osumljenih krivoverstva v župniji, ter o zdravilih zanje ter poročali o številu nezakonskih otrok in umrlih brez poslednjih zakramentov. Arhidiakon je duhovščini sporo- čil tudi, da naj bi bila takšna srečanja v prihodnosti vsak mesec.970 Eno od konferenc leta 1765 je arhidiakon Jabacin sklical za 20. maj ob štirih popoldne. Duhovnikom dolenjskega arhidiakonata je naročil, da morajo s seboj prinesti knjižico za duhovno branje. Na programu je bilo najprej premišljevanje 968 Attemsova vprašanja so se ohranila v prepisu pri Francu Mihaelu Paglovcu, župnijskem vikarju v Šmartnem v Tuhinju, v njegovi kroniki. Prim. SI NŠAL, ŽA Šmartno v Tuhinju, Razne knjige, fasc. 3, Vndterschidliche schrifften, str. 208–217 (Ž 106); Ignacij Škoda, Fr. M. Paglovec, v: Nova pot: glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS XII (1960), št. 3–4, str. 180–186; Ignacij Škoda, Dušnopastirsko delovanje F. M. Paglovca, v: Nova pot: glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS XII (1960), št. 9–12, str. 562–565; Snoj, Pobudnik načrtnega, poglobljenega in prosvetljenega katehiziranja, str. 112 sl. 969 Škafar, Glavarjeva pastoralna dejavnost, str. 106. 970 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 169 (1763 januar 26.). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 379; SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/a (1762 april 27., Novo mesto); št. 16/b–c (1763 april 11., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 300. Za sinodo v septembru 1763 glej: IT ASDG, ACAG, Protocollum extra ordinariorum de annis 1763–1769, N. 61, str. 2v (22. september 1763), za april 1764 pa str. 5 (31. marec 1764) itd. 194 Jure Volčjak (ob petih), naslednja dva dneva, 21. in 22. maja, premišljevanja za duhovno ob- novo (rekolekcijo), 23. maja pa naj bi bila spominska maša za ustanovitelje.971 Jabacin je duhovščini večkrat naročal, naj pri maševanju moli za uspeh shodov. Prav tako naj imajo za ta namen votivno mašo v čast sv. Duhu. Leta 1768, v času goriške provincialne sinode, je duhovščini naročil, naj ob nedeljah in praznikih popoldne moli rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim za uspeh te sinode.972 Leta 1772 pa je od duhovščine zahteval popis vseh brato- vščin, izdelavo njihovih inventarjev in prijavo njihovih dohodkov.973 Zbranih duhovnikov na konferencah se je navadno spomnil tudi njihov pastir. Tako je nadškof Attems duhovščini, zbrani na shodu v Novem mestu, poslal pismo, v katerem jo je vzpodbujal z velikonočnimi sporočili, obvestil pa jo je tudi, da moli za uspeh načrtovane vizitacije njihovega arhidiakonata.974 Attems je bil z delom arhidiakona Jabacina in njegovim sklicevanjem kon- ferenc v dolenjskem arhidiakonatu zelo zadovoljen, zato ga je v okrožnici do- lenjski duhovščini leta 1773 posebej pohvalil.975 Attems si je že kmalu po začetku škofovanja želel, da bi v ozemeljsko iz- redno veliki nadškofiji organiziral škofijsko sinodo. To je poskušal sklicati leta 1754, zato je za dovoljenje zaprosil tudi dunajski dvor, vendar je bil pri poskusu neuspešen. Odgovorili so mu, da je sklic škofijske sinode v avstrijskih deželah v obstoječem času zelo nenavaden (sehr ungewöhnliches in gegenwärtigen zeiten), vsekakor pa vreden premisleka. Nadškofu je bilo še sporočeno, da – če je govor o disciplini duhovščine, posebej še na Štajerskem – za sinodo ni nobene potre- be, lahko pa to uredi na kak drug način.976 O neuspehu sklica škofijske sinode je Attems poročal tudi Svetemu očetu in med drugim poudaril, da sinod ni skliceval tudi zaradi pomanjkanja časa.977 Uspelo mu je šele čez 14 let, vendar je bil najbrž tudi zato rezultat sinode slabši, kot si je želel.978 971 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/d (1765 maj 13., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 301. 972 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/e (1768 september 19., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296, 301. 973 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 16/h (1772 januar 27., Novo mesto). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 301. 974 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/a (s. d.); št. 10/m (1769 maj 14., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 296. 975 SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 11, št. 10/t (1773 marec 25., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 299. 976 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 663; Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 663 (28. marec 1757, Dunaj). 977 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 7r. 978 Več o sinodi v tretjem poglavju monografije. Glej tudi: IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1009; Rescripta 1768, b. 16, št. 1009 (15. julij 1768, Dunaj). 7 SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 7.1 Vrste samostanov v okviru goriške nadškofije na Kranjskem V okviru goriške nadškofije na Kranjskem je v 18. stoletju delovalo devet samostanov, šest moških in trije ženski. Moški samostani so bili: dva franči- škanska (v Kamniku in Novem mestu),979 trije kapucinski (v Škofji Loki, Kr- škem in Novem mestu) in en cistercijanski (v Stični). Cisterca v Kostanjevici in kartuzija v Bistri sta spadali pod ljubljansko škofijo. Tega razmerja iz samih vizitacij sicer ni videti, pač pa je Attems v poročilu Ad limina leta 1759 napisal, da pod njegovo jurisdikcijo spada zgolj en cistercijanski samostan (v Stični). Da sta Stična in Bistra spadali pod Ljubljano, kontinuirano v svojih relacijah poudarjajo vsi ljubljanski škofi od škofa Tomaža Hrena dalje.980 Ženske samostane sta imela dva redova: klarise in dominikanke. Klarise so imele samostan v Mekinjah in Škofji Loki, dominikanke pa v Velesovem. Od moških samostanov je bil goriškemu nadškofu podrejen samo benediktinski samostan v Podkloštru (Arnoldstein), od ženskih pa nobeden (E monasteriis virorum unum tantum benedictinorum in Arnoldstein pleno iure mihi qua or- dinario subiicitur. E monasteriis vero mulierum nullum omnino est ab ordinarii iurisdictione exemptum).981 Omeniti moramo tudi nemški viteški red, ki je »ob- vladoval« župnije v Beli krajini, in malteški viteški red, ki je imel v lasti župnijo Komenda na Gorenjskem. V goriški nadškofiji sta sicer stala dva ženska samostana dominikank, v Velesovem in Studenicah.982 Oba sta svoj sedež imela zunaj mesta, na deželi. Nadškof Attems je v poročilu Ad limina leta 1754 zapisal, da se je v življenju re- dovnic obeh samostanov poznala dolgoletna odsotnost patriarha, še posebej v Velesovem, zato so se redovnice navadile živeti brez klavzure oziroma so živele svobodneje, svojih konstitucij pa niso preveč upoštevale.983 Na Kranjskem župnij niso upravljali samo svetni duhovniki (a saeculari- bus administrata), pač pa tudi redovniki. Poročilo Ad limina iz leta 1754 navaja šest župnij, ki naj bi jih vodili redovniki: Škofja Loka, Kamnik, Leskovec pri 979 Nadškof je h Kranjski sicer prišteval tudi frančiškanski samostan v Brežicah. V pričujoči monografiji Brežic ne obravnavamo po- drobneje. Več Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 224–236. 980 Prim. VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, str. 31r; Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim 1 in Fran- ce Martin Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad limina), 2. del: 1686–1943 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 34), Ljubljana 2012 (dalje: Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim 2). 981 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 4r; Dolinar, Od pražupnije do jožefin- skih reform, str. 42. 982 Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ok. 1245–1782, Celje 2005; Jože Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991 (dalje: Mlinarič, Cerkev na Sloven- skem v srednjem veku), str. 83. 983 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 4v, 11v–12r. 196 Jure Volčjak Krškem, Novo mesto, Brežice in Kostanjevica.984 Dejansko pa so redovniki vo- dili samo župniji v Brežicah in Kostanjevici. Vsi trije ženski samostani so imeli svoje redne spovednike. Poleg njih pa so vsaj dvakrat do trikrat na leto poklicali tudi izredne spovednike.985 Frančiškani so na ozemlje Kranjske prišli v 15. stoletju. V treh kranjskih frančiškanskih samostanih, ki so spadali v provinco sv. Križa, je v tretji četrtini 18. stoletja delovalo 97 redovnikov. Po popisu iz leta 1777 jih je v Brežicah živelo 30, v Kamniku 33, eden več (34) pa v Novem mestu.986 Njihova glavna značil- nost (kot pri vseh uboštvenih redovih) je bilo pastoralno delo. Pri tem mislimo seveda najprej na pridiganje, ne smemo pa zanemariti tudi njihove druge po- membne dejavnosti, spovedovanja. V vseh samostanih je deloval vsaj eden, če ne dva pridigarja; naloga prvega je bila pridiganje ob nedeljah, drugega pa ob praznikih. Frančiškani so bili priljubljeni spovedniki. Po najbrž precej pretira- nih besedah ljubljanskega gvardijana iz leta 1741 so bili frančiškani edini, ki so v Ljubljani sploh spovedovali. Spovedovali in pridigali pa niso samo v krajih sedeža samostanov, temveč tudi po drugih župnijah, predvsem na območju, kjer so pobirali miloščino. Nepogrešljivi so bili tudi pri dajanju svete popotnice bolnim in umirajočim. Znano je bilo, da so se na klic odzvali ne glede na uro, naj je šlo za dan ali noč.987 Frančiškani so bili znani tudi po raznih pobožnostih, npr. bratovščinah ter križevem potu. Premišljevanje Jezusovega trpljenja ob 14 postajah je bilo pove- zano s številnimi odpustki, to pa je pobožnost naredilo še popularnejšo. Pobo- žnost križevega pota so frančiškani province sv. Križa še posebej spodbujali. V nekaterih samostanih, npr. v Kamniku, so postaje sprva postavili na prostem, da pa so jih približali tudi posameznikom, so jih začeli postavljati v notranjost cerkva. Navadno je ta pobožnost potekala ob petkih, v postnem času pa tudi pogosteje. V Ljubljani, kjer je bila populacija večjezična, sta v enem dnevu po- tekali dve pobožnosti, v vsakem jeziku (slovenščini, nemščini) posebej.988 Frančiškani so bili dejavni tudi na področju internega šolstva in vzgoje. Poučevali so gramatiko, filozofijo in teologijo. V Ljubljani je generalni študij obstajal od leta 1658 dalje. Od leta 1719 je študij filozofije trajal dve leti, teologije pa štiri leta.989 984 Prav tam, str. 5r. Škofja Loka tedaj še ni bila samostojna župnija. V mestu je pri sv. Jakobu deloval zgolj vikariat župnije Stara Loka, ki je imela svoj sedež izven mesta. Kapucini, ki so svoj sedež imeli v mestu, so zgolj pomagali v dušnem pastirstvu. 985 VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, Relatio ad limina 1754, str. 4v, 13r. 986 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 93–94. 987 Prav tam, str. 95. 988 Prav tam, str. 96. 989 Prav tam, str. 105, 114 sl. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 197 Najstarejši frančiškanski samostan na Kranjskem je še danes delujoči sa- mostan v Novem mestu. Nastal je v 15. stoletju po prvih nepretrganih turških vpadih na Kranjsko. Pomemben je bil zlasti v drugi polovici 18. stoletja, ko je bila leta 1746 v Novem mestu ustanovljena gimnazija, na čelo te pa so bili posta- vljeni frančiškani.990 Novomeški frančiškani so se ves čas intenzivno ukvarjali z redovnim naraščajem. V samostanu se je leta menjavala stopnja študija, skoraj tri četrtine 18. stoletja pa je v Novem mestu obstajala filozofska šola.991 Franči- škani so bili znani pridigarji. Po zgladitvi spora s kapucini so se menjavali pri pridiganju: pridigali so pri kapucinih, kapucini pa pri njih. V samostanu so de- lovale številne bratovščine (pasu sv. Frančiška, sv. Antona Padovanskega, Kar- melske Matere božje oziroma škapulirska), uvedli so tudi pobožnost križevega pota. Sprva so postaje stale zunaj samostanske cerkve (od cerkve do Grma). Pobožnost so opravljali enkrat na mesec. Leta 1735 so bile postaje prestavljene v samostansko cerkev, same pobožnosti pa so se vrstile pogosteje.992 Novomeški frančiškani so bili znani pridigarji in spovedovalci. K njim je ob praznikih vedno prihajala številna množica vernikov. Njihovo pobožnost in predanost sta hvalila tako mestni svet kot tudi novomeški kolegiatni kapitelj. Po njihovem so bili uspešni tudi pri spreobračanju heretikov v pravo vero.993 Frančiškanski samostan v Kamniku je bil ustanovljen konec 15. stoletja (leta 1493). Zaradi močne reformacije v mestu je samostansko življenje kma- lu zamrlo, samostan pa je bil leta 1538 razpuščen. Ponovno je bil naseljen leta 1627; ko so ga vključili v bosansko-hrvaško provinco. V njem je od začetka 18. stoletja z redkimi prekinitvami deloval noviciat.994 Pri samostanu je bila tudi suknarna, v kateri so izdelovali zlasti habite, redovna oblačila frančiškanov. Ti so bili dejavni tudi na področju rezbarstva in podobarstva.995 V 18. stoletju je 990 Milan Dodič, Dvesto petindvajset let novomeške gimnazije: zgodovinski oris (1746–1971), v: 225 let novomeške gimnazije (ur. Jože Sever), Novo mesto 1971, str. 7–487; Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 166–169. 991 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 167, 168 sl. Pregledno tudi: Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891; Angelik Tominec, Pregled zgodovine frančiškanov med Slovenci: Samostan Novo mesto, v: Cvetje z vrtov sv. Frančiška 44 (1927), št. 1–2, str. 17–22; Alfonz Furlan, Zgodovina frančiškanske cerkve v Novem mestu, Novo mesto 1937. 992 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 183 sl. 993 Prav tam, str. 184. 994 P. Leopold Grčar, Zasebne frančiškanske šole v Kamniku, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega sim- pozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kamnik 1993, str. 65–66, 73–74; Branko Šuštar C., Prispevek frančiškanov h kamniškemu ljudskemu šolstvu: od trivialke in deške glavne šole do štirirazredne deške ljudske šole v Kamniku 1783–1882, v: 500 let frančiš- kanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kamnik 1993, str. 77–78. 995 Božo Otorepec, Cerkev sv. Jakoba in začetki frančiškanskega samostana v 15. stoletju, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kamnik 1993, str. 5–8; Emilijan Cevc, Umetnostnozgodovinska pričevalnost frančiškanskega samostana v Kamniku in okolici, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kamnik 1993, str. 12–14; Marko Lesar, Kulturno in umetnostnozgodovinska podoba kamniškega frančiškanskega samostana po kroniki Historia Conventus, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgo- dovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kamnik 1993 (dalje: Lesar, Kulturno in umetnostnozgodovinska podoba), str. 17, 19. 198 Jure Volčjak kamniški samostan doživljal razmeroma velik razcvet. Imel je močne finančne podpornike, podpiralo ga je tudi vodstvo province. Po pastoralnem delu sicer ni toliko izstopal kot drugi frančiškanski samostani na Kranjskem – ne smemo pozabiti, da je bila kamniška župnija izredno pomembna, v njej je deloval tudi samostan klaris v bližnjih Mekinjah –, kljub temu je ostajal pomemben v zvezi s pobožnostjo, bratovščinami, spovedovanjem in pridiganjem v mestu in tudi okolici. Zaradi narave svojega dela so imeli kamniški frančiškani bogato samo- stansko knjižnico.996 Sprva so bile v samostanski cerkvi relikvije sv. Primoža in Felicijana, ker pa so jih frančiškani morali predati župniji, se je romanje usme- rilo bolj k podružnici sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom in ne k fran- čiškanom. V samostanu so delovale zelo priljubljena škapulirska bratovščina, bratovščina sv. Antona Padovanskega in pasu sv. Frančiška.997 Podobno kot v Novem mestu je bil tudi v Kamniku postavljen (še da- nes ohranjeni) križev pot s kapelicami. Pobožnost je vodil frančiškanski pa- ter; predtem je imel pridigo nedeljski ali praznični redovni pridigar. Kamniški frančiškani so bili dejavni tudi pri poučevanju verskega nauka; eden izmed pa- trov je vsako nedeljo hodil poučevat verski nauk v kamniški špital.998 Kamniški frančiškani so bili v dobrih odnosih z bližnjim mekinjskim samostanom klaris. Tamkajšnje klarise so sicer imele svojega kaplana (navadno je bil to svetni du- hovnik), spovednik pa je bil vedno kateri od patrov kamniškega frančiškan- skega samostana.999 Po letu 1703 je eden od kamniških frančiškanov tudi redno pridigal v mekinjskem samostanu, prav tako so kamniški frančiškani do leta 1752 skrbeli za duhovno oskrbo v samostanu dominikank v Velesovem.1000 Kapucini so na slovensko ozemlje prišli v 17. stoletju kot nosilci katoliške prenove. Prvi samostan so postavili že leta 1591 v Gorici, drugi je bil leta 1606 ustanovljen v Ljubljani, čez tri leta (1609) v Celju itd. Pobudo za postavitev ka- pucinskih samostanov je dajalo večinoma meščanstvo. Kapucini so bili v 18. stoletju najštevilčnejši red na Slovenskem, tako po številu samostanov kot tudi redovnikov. Ena od značilnosti njihovega redovnega življenja je bilo premišlje- vanje o Kristusovem trpljenju. Znani so bili po odličnih pridigah in pridigarjih, še danes pa jih poznamo po pasijonskih procesijah (Škofjeloški pasijon). 996 Jaro Dolar, Knjižnica frančiškanskega samostana v Kamniku, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kamnik 1993, str. 45–48. 997 Lesar, Kulturno in umetnostnozgodovinska podoba, str. 21–26. 998 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 208–209. 999 Damjan Hančič, Klarise na Kranjskem (Gradivo in razprave / Zgodovinski arhiv Ljubljana; 26), Ljubljana 2005, str. 228, 229 (dalje: Hančič, Klarise na Kranjskem); Damjan Hančič, Sedemsto let klaris na Slovenskem, Nazarje 2000, str. 26, 27 (dalje: Hančič, Sedem- sto let klaris). 1000 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 210. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 199 Najstarejši kapucinski samostan na ozemlju goriške nadškofije na Kranj- skem je bil ustanovljen leta 1640 v Krškem. Kot je mogoče brati v krški kapucin- ski kroniki, je bil samostan postavljen na prošnjo krških meščanov, saj župnik v Leskovcu pri Krškem s kaplanom/oma zaradi velikega števila vernikov ni zmo- gel več zadovoljivo opravljati svojega dela.1001 Temeljni kamen za krški samostan in cerkev je leta 1640 položil novomeški prošt Nikolaj Mrav (1630–1639), cerkev pa je 11. septembra 1644 posvetil pičanski škof Anton Marenzi (1637–1646).1002 Glavni nalogi krških kapucinov sta bili pridiganje ob nedeljah in praznikih ter spovedovanje.1003 Poleg tega so previdevali bolnike in jih spremljali na zadnjo pot. V odsotnosti krškega župnika ali kaplanov so tudi krščevali.1004 Samostan je bil znan po bogati knjižnici,1005 med 1745. in 1782. letom pa je tu obstajal tudi študij filozofije.1006 V Novo mesto so kapucini prišli na povabilo nekdanjega ljubljanskega po- možnega škofa, frančiškanskega gvardijana (1616–1629) in provinciala bosan- sko-hrvaške province (1625–1631) Mihaela Chumerja pl. Chumberga (†30. junij 1653).1007 Samostan so pričeli graditi leta 1658, vanj pa so se bratje vselili šele leta 1681. V frančiškanskem samostanu je v 20. letih 18. stoletja živelo samo osem redovnikov, dela pa je bilo na pretek. Redovna disciplina ni bila posebej zgle- dna. Frančiškani so se sicer upirali prihodu kapucinov, vendar so bili pri tem neuspešni. Pod vprašaj so postavljali celo velikost mesta, češ da je premajhno za preživetje dveh samostanov ubožnih redov.1008 Kakor pri krških sta bili glavni nalogi novomeških kapucinov pridiganje ob nedeljah, praznikih in postnih dneh1009 ter spovedovanje v samostanski cer- kvi. Obiskovali so bolnike in bili tolažniki umirajočim. Pogosto so pridigali po 1001 Kralj, Kapucinski samostan, str. 16; Metod Benedik, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucinska provinca (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 16), Ljubljana 1994, str. 31, zlasti op. 53 (dalje: Benedik, Kapucini na Slovenskem). Kronika krških kapucinov je bila objavljena leta 1994. Prim. Angel Kralj, Transkripcija virov, v: Metod Benedik: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucinska provinca (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 16), Ljubljana 1994, str. 427–591 (dalje: Kralj, Transkripcija virov). 1002 Kralj, Kapucinski samostan, str. 4, 11, 13, 16–17. 1003 O sporu glede velikonočne procesije in spovedovanja v letu 1763 glej: IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 18–18v. 1004 Kralj, Kapucinski samostan, str. 16–17. 1005 Prav tam, str. 41–43. Nekaj gradiva o delovanju krških kapucinov je mogoče najti tudi v Majda Smole, Graščina Šrajbarski turn (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Serija Graščinski arhivi; 2), Ljubljana 1980. 1006 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31. Samostan je bil ukinjen leta 2007, v njegovih prostorih pa bo domovanje našla Valva- sorjeva knjižnica. Prim. https://www.kapucini.si/krsko/; J. A., Kapucinski samostan v Krškem odslej v celoti knjižnica, dostopno na: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/kapucinski-samostan-v-krskem-odslej-v-celoti-knjiznica/408570 (zapis z dne 23. 1. 2017). 1007 Benedik, Kapucini v Novem mestu, str. 196; Kralj, Transkripcija virov, str. 402. 1008 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 172. 1009 V ta namen so v samostanu delovali t. i. redni pridigar (concionator ordinarius) in t. i. praznični pridigar (concionator festivus). Oba sta delovala po ustaljenem razporedu. V samostanu so delovali tudi drugi pridigarji (concionatores), ki so bili določeni za pomoč v župnijah, če so jih poklicali. Prim. Benedik, Kapucini v Novem mestu, str. 201. 200 Jure Volčjak okoliških župnijah, redno pa vsako nedeljo in ob praznikih v cerkvi kolegiatne- ga kapitlja.1010 V novomeškem kapucinskem samostanu je v 18. stoletju deloval noviciat province, in sicer v letih 1720–1725 ter 1730–1781, kot študijska hiša (filozofija) pa je deloval le v letih 1713–1715.1011 Samostan je bil razpuščen leta 1786.1012 Zasnove najmlajšega kapucinskega samostana na Kranjskem v Škofji Loki segajo v 28. april 1707, ko je bil blagoslovljen temeljni kamen za poslopje sa- mostana. Samostan in cerkev sv. Ane sta bila zgrajena v treh letih, cerkev je bila posvečena leta 1713. V samostanu nikoli ni deloval noviciat niti ni bil štu- dijska hiša. Glavna naloga škofjeloških kapucinov je bila zato spovedovanje in pridiganje v domači (Stara Loka) in okoliških župnijah (Žiri, Železniki, Selca). Kapucini so bili pogosti gostje tudi v nekaterih okoliških župnijah, predvsem v postnem času. Škofjeloški samostan je bil znan po pasijonskih procesijah, po Škofjeloškem pasijonu izpod peresa p. Romualda Lovrenca Marušiča; procesija je prvič potekala leta 1715.1013 Škofjeloški samostan je bil znan po izredno bogati knjižnici, ta pa se je še povečala leta 1786, ko so vanjo prenesli knjige ukinjenega kapucinskega samostana iz Kranja.1014 Cistercijani na Kranjskem so imeli svoji postojanki, v Stični in Kostanje- vici. Inkorporirane so jima bile številne župnije, to pa ga uvršča na prvo mesto med redovi (drugo mesto so imele velesovske dominikanke). Samostan v Stični je najstarejši cistercijanski samostan na slovenskem oze- mlju sploh, ne samo na Kranjskem. Ustanovil ga je oglejski patriarh Peregrin I. (1130/32–1161) leta 1136, vanj pa naselil cistercijane, ki naj bi prišli iz Francije. Cistercijani so se držali reka Ora et labora (Moli in delaj). Poleg molitve so opravljali tudi fizična dela ter različne druge dejavnosti in se ukvarjali z dobro- delnostjo. Od 13. stoletja so bili dejavni tudi v dušnem pastirstvu. Tekom stoletij je stiška cisterca doživljala vzpone in padce. V 15. stoletju je samostan ječal pod napadi Turkov, v naslednjem stoletju je doživel reformacijo, v 17. stoletju pa je nad Stično zopet posijalo sonce in samostan je doživel vnovičen razcvet. 1010 Prav tam, str. 201, 203, 204. 1011 Prav tam, str. 209, 210. 1012 Prav tam, str. 213; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 34. 1013 Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, str. 145–147. 1014 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 35; Angel Kralj, Sestava bratstev v kapucinskem samostanu v Škofji Loki 1706–2005. Ob tristoletnici prihoda kapucinov v Škofjo Loko iz raznih dosegljivih pisnih virov (gvardijani od začetka 1706–2005, ostali od leta 1797 naprej). Bratje kapucini v Škofji Loki 1706–2006, [Kapucinski samostan, Škofja Loka] 2005. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 201 V stiškem samostanu je delovala pomembna rokopisna delavnica. V njej je kot delo veščih rok nastalo okoli 70 danes znanih rokopisov.1015 Več kot trideset jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Pomembni niso samo v slovenskem merilu, temveč jih lahko postavimo ob bok sočasnim rokopisom, nastalim v drugih cistercah po Evropi.1016 V 15. stoletju je tu nastal t. i. Stiški rokopis, eno najpomembnejših srednjeveških besedil v slovenščini. Gre za dva obrazca splošne spovedi (confessio generalis), začetek velikonočne pesmi Naš Gospud, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Češčena bodi (Salve Regina).1017 Samostan je bil razpuščen leta 1784.1018 Mlajši od obeh cistercijanskih samostanov na Kranjskem je bil ustanovljen leta 1234 v Kostanjevici. Imenoval se je tudi Studenec sv. Marije (Fons sanctae Mariae). Ustanovil ga je koroški vojvoda in kranjski gospod Bernhard Span- heimski (†1256). Kostanjeviškemu samostanu so bili stoletja naklonjeni tako domače plem- stvo kot tudi deželni knez in papeži, da navadnih ljudi sploh ne omenjamo. Vsi so mu ob različnih priložnostih darovali in potrjevali posest, privilegije in dohodke. Največjo rast je kostanjeviška cisterca doživela do druge polovice 14. stoletja, ko si je pridobila velikansko posest in številne pravice. Po mnenju J. Mlinariča je bilo to zagotovilo za obstoj in hkrati tudi možnost za razvoj v pri- hodnjih stoletjih. V letih krize mu je cerkvena oblast pomagala s pridružitvami župnij. Najtežje je Kostanjevica prebrodila 16. stoletje, čas splošne gospodarske krize in duhovnega nazadovanja. Cisterca je izgubila precej samostanskega oze- mlja, na katero so bili za obrambo pred Turki naseljeni Uskoki. Ponovni du- hovni razcvet je kostanjeviški samostan doživel v dobi protireformacije, ko se je močno izboljšalo tudi gospodarsko stanje. Svoj konec je samostan dočakal leta 1786. Med drugim je znan po največjem cistercijanskem arkadnem dvorišču v Srednji Evropi.1019 Cisterca je spadala v okvir ljubljanske škofije, njene inkorpo- rirane župnije pa v goriško nadškofijo.1020 Kartuzijani so v 18. stoletju na Kranjskem delovali samo v enem samo- stanu, v kartuziji Bistra (Domus Vallis Iocosae). Samostan je ustanovil koroški 1015 Prim. Tadej Trnovšek, Poskus rekonstrukcije »fonda« urbarjev in urbarialnih registrov samostana Stična in vprašanje njegove hrambe skozi čas, v: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 365. 1016 Nataša Golob, Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje (Monumenta Slovenica; 4), Ljubljana 1994. 1017 Stiški rokopis: študije (ur. Mihael Glavan) (Monumenta Slovenica; 2), Ljubljana 1992. 1018 Mlinarič, Stiška opatija. 1019 Mlinarič, Kostanjeviška opatija; Jože Mlinarič, Cistercijanska opatija Kostanjevica 1234–1786, v: Benediktinci, kartuzijani, cisterci- jani (ur. France M. Dolinar) (Redovništvo na Slovenskem; 1), Pleterje - Stična 1984, str. 217–234. 1020 Prim. VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, str. 31r; Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim 1 in 2. 202 Jure Volčjak vojvoda Bernhard Spanheimski, dokončal pa njegov sin Ulrik III. (1256–1269) leta 1260 v odmaknjenem delu ljubljanskega barja pri Borovnici. Redovniki so živeli po pravilih redovnega ustanovitelja, sv. Bruna. Njihov cilj je bil živeti pov- sem kontemplativno in na ta način nenehno dosegati združevanje z Bogom. To jim je omogočala nenehna in kolektivna samota.1021 Kartuziji so bili naklonjeni številni plemiči, vladarji, tudi papeži, ki so ji darovali posest in potrjevali njihove pravice in privilegije. Pomemben privilegij, oprostitev mitnine za življenjske potrebščine, je kartuziji zagotovil kar nekaj dohodkov, tako da je začela odkupovati in širiti svojo posest. Vrhunec je samo- stan dosegel v prvi polovici 14. stoletja. V tem času se je razmahnilo prepisova- nje knjig, nastale so tudi številne nove. Po dveh požarih (v letih 1364 in 1382) pa je samostan začel pešati. Prva večja kriza je nastala proti koncu 16. stoletja, ko je bil samostan večkrat tik pred zaprtjem. Konec 17. in v začetku 18. stoletja se je ponovno začel kulturni in gospodarski razcvet. Takrat je v kartuziji živelo tudi največ redovnikov, kar 24. Samostan je bil razpuščen 29. januarja 1782. Redov- nikom je bila izplačana odpravnina oziroma pokojnina, posestvo kartuzije pa je bilo deloma zaplenjeno in deloma prodano.1022 Sama kartuzija je ležala na ozemlju ljubljanske škofije, njej inkorporirana župnija Cerknica pa pod goriško nadškofijo.1023 K cerkniški župniji sta spadala tudi župnijska vikariata Planina pri Rakeku in Preserje; iz tega je leta 1758 na- stala župnija v Borovnici, leta 1766 pa še Rakitna.1024 Klarise na Kranjskem v okviru goriške nadškofije so živele v dveh samo- stanih, v Mekinjah in v Škofji Loki. Samostan v Mekinjah je bila ustanova grofov Gallenbergov; ustanovljen je bil leta 1300.1025 Duhovno vodstvo je bilo sprva zaupano ljubljanskim mino- ritom, od 1629 pa so za mekinjske klarise duhovno skrbeli kamniški franči- škani. V samostan so vstopale hčere najpomembnejših kranjskih plemiških in meščanskih družin, nekaj pa jih je izviralo tudi iz sosednjih dežel. Samostan je imel precejšnjo zemljiško posest, kar je redovnice velikokrat oviralo pri redov- nem življenju. Glavnina posesti je ležala na vzhodu Gorenjske, med Zagorjem ob Savi in Velesovim. Od leta 1338 so imele mekinjske klarise pravico do niž- jega oziroma patrimonialnega sodstva nad podložniki. V stoletjih je samostan 1021 Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 5, 23. 1022 Jože Mlinarič, Kartuzija Bistra od 1255 do 1782, v: Benediktinci, kartuzijani, cistercijani (ur. France M. Dolinar) (Redovništvo na Slovenskem; 1), Pleterje - Stična 1984, str. 163–190; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 373. 1023 Prim. VA ASV, Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368, str. 31r; Dolinar, Poročila ljubljanskih škofov v Rim 1 in 2. 1024 Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 445 sl.; Volčjak, Župnija Preserje, str. 120. 1025 Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 228, 229; Hančič, Sedemsto let klaris, str. 26, 27. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 203 doživljal vzpone in padce, prizadeli so ga turški napadi, protestantizem ipd. Samostan je bil ukinjen leta 1782, v času jožefinskih reform.1026 Samostan v Škofji Loki je bil ustanovljen leta 1358.1027 Ustanovil ga je teda- nji kamniški župnik Otokar Blagoviški.1028 V škofjeloški samostan so večinoma vstopale redovnice meščanskega stanu, zato je bil ugled samostana manjši, nje- gova gospodarska moč pa kljub temu solidna. Škofjeloške klarise so bile znane po lepem vezenju cerkvenih paramentov, izdelovanju voščenih kipov in peki t. i. nunskega lecta, poznejšega znamenitega malega loškega kruhka. K samosta- nu je spadala tudi t. i. nunska cerkev, leta 1393 posvečena Devici Mariji. Tako kot frančiškanski in kapucinski samostan v Novem mestu leta 1664 je štiri leta prej tudi škofjeloški samostan poškodoval požar. Duhovno oskrbo škofjeloških klaris so od leta 1629 opravljali kamniški frančiškani, predtem pa so zanje skr- beli minoriti avstrijske province. Iz samostana v Škofji Loki so prišle tudi prve redovnice v leta 1656 ustanovljeni samostan klaris v Ljubljani.1029 Od leta 1751 pa do leta 1774 je v škofjeloški samostan vstopilo kar 20 deklet.1030 Škofjeloške klarise so imele v samostanu vzgojni zavod za plemiške hčere in svoje gojenke. Čeprav so se ukvarjale s šolstvom, pa jih je leta 1782 doletel 1026 Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 24–26. 1027 Damjan Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 17. stoletje, v: Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 47–60 (dalje: Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 17. stoletje); Damjan Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, v: Arhivi 26 (2003), št. 2, str. 315–328 (dalje: Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje). 1028 O Otokarju Blagoviškem glej: Matjaž Bizjak, Otokar Blagoviški, v: Zbornik Občine Lukovica II (gl. ur. Stanko Pelc), Viharnik, Ljublja- na 2014, str. 187–200. 1029 Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 26–29; Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 17. stoletje, str. 48. Glej tudi Majda Smole, Graščina Škofja Loka (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Serija Graščinski arhivi; 1), Ljubljana 1980. 1030 Leta 1751 Marija Ana Urbančič (redovno ime Marija Ignacija), leta 1753 Rozalija Toman iz Radovljice (Marija Jera), leta 1755 Marija Kordula Rokniger (Marija Benedikta) (preobleka se je zgodila 24. junija 1755 ob 11. uri dopoldne ob navzočnosti nadškofa Attemsa; ta je v samostanski cerkvi 12 kandidatom podelil tudi različne stopnje duhovništva, glej: Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, str. 323), leta 1758 Marija Terezija Robba iz Ljubljane (Marija Julijana) in Marija Neža Reich iz Kamnika (Marija Ksaverija), leta 1759 Marija Ana Kristina Šinkovec iz hrvaškega Samoborja (Marija Konstanca) in Regina Toman iz Radovljice (Marija Neža), leta 1761 domačinka Marija Frančiška Elizabeta Jugovič, rojena v Ljubljani (Marija Kordula), in Marija Jožefa Križaj iz Škofje Loke (Marija Alekseja) (po zapisu samostanske kronike je slovesnost ob njunih preoblekah vodil goriški nadškof Attems ob nemški pridigi ljubljanskega kapucina. Navadno so bile pridige v slovenskem jeziku, glej: Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, str. 323–324), leta 1762 Marija Terezija Lužar iz Škofje Loke (Marija Benedikta), Ana Marija Jožefa Elizabeta Hochmuth iz okrožja Plzeň na Češkem (Marija Nepomucena) in Marija Terezija Frantz iz Sedleca na Češkem (Marija Vincencija), leta 1764 Marija Konstanca baronica Zierheimb (Marija Salezija), leta 1768 Marija Felicita Damiani (Marija Jera) in Marija Katarina Frantz iz Sedleca na Češkem (Marija Matilda), leta 1770 Frančiška Ksaverija Wolkensberg iz Puštala (Marija Alojzija) in Marija Katarina Žnideršič iz Krope pri Radovljici (Marija Nepomucena), pri tem je pridigal ljubljanski frančiškanski gvardijan, leta 1772 sestri Jožefa (Marija Vincencija) (na redovne zaobljube je zaradi nezadostne starosti po vla- dnem dekretu iz leta 1770, da novinke ne smejo narediti redovnih zaobljub pred dopolnjenim 24. letom starosti, čakala vse do leta 1779, glej: Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, str. 325) in Marija Schildenfeld iz Planine pri Rakeku (Marija Klara), leta 1773 pa Marija Rozalija Ravbar iz škofjeloškega Kota (Binkelj) (Marija Antonija) (Tudi ona je šest let čakala na primerno starost, glej: Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, str. 325). 204 Jure Volčjak odlok o razpustitvi samostana. Večina od 21 klaris je po razpustitvi prestopila v na novo ustanovljeni uršulinski samostan.1031 Dominikanke na Kranjskem so delovale samo v enem samostanu, ki je bil ustanovljen leta 1238 v Velesovem. Ustanovo treh bratov, andeških ministe- rialov, mengeškega župnika in oglejskega vicedoma Valterja I., Werijanda I. in Gerloha III. je 12. decembra 1238 v Velesovem potrdil oglejski patriarh Bertold II. Andeški (1218–1251). Velesovski samostan je deloval kar 544 let, med refor- macijo in protireformacijo preživel vzpone in padce, preživel turška napada in opustošenje (1471 in 1473), do živega pa mu niso prišli niti kmečki upori. V njem je delovala prva v virih dokumentirana redovna šola za žensko mladino, znan pa je bil tudi po dobrodelnosti, bogati lekarni in knjižnici, a od te se žal ni ohranilo skoraj nič. V gospodarskem pogledu je bil ta samostan najbogatejši ženski samostan na Kranjskem. Vanj so vstopala večinoma plemiška dekleta iz Kranjske, nekaj pa je bilo tudi redovnic iz Štajerske, Koroške, Istre in še nekate- rih dežel. Inkorporirane so mu bile tri župnije (Cerklje na Gorenjskem, Šenčur pri Kranju in Velesovo). V duhovnih zadevah so bile velesovske dominikanke v zgodnejšem obdobju podrejene dominikanskemu samostanu v Čedadu (Civi- dale del Friuli) iz province Spodnja Lombardija.1032 V zgodnjem novem veku so se navezale na kapucine v Kranju (od 1640), ki so bili njihovi spovedniki.1033 Ka- pucini so bili vedno tudi udeleženci velikih cerkvenih slovesnosti v Velesovem; sodelovali so npr. pri slovesnih preoblekah novink s slavnostnimi govori ipd.1034 Velesovski samostan naj bi imel glede na redovna pravila dokaj strogo kla- vzuro. Zaradi močvirnatega ozemlja okoli samostana, dobrih zvez in priporočil pa so si redovnice že kmalu izposlovale posebne ugodnosti, tudi v času zaostri- tve klavzure v vseh drugih samostanih, ki jo je leta 1742 uvedel papež Benedikt XIV. Zato je trpela disciplina, to pa so ugotavljali tudi (sicer redki) vizitatorji.1035 Samostan je bil med prvimi, ki so bili z reformami Jožefa II. ukinjeni. Ce- sar je razpustitev podpisal 12. januarja 1782, vendar odločitev ni bila dokonč- na, saj so med deželo in vlado še vedno tekla pogajanja. Vlada je namreč že- lela velesovski samostan preseliti na drugo mesto in vanj naseliti redovnice iz ukinjenih samostanov klaris. Ker pa so bila poslopja ukinjenih samostanov v 1031 Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 26–29. 1032 Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, str. 83. 1033 VA ASV, Arch. Nunziature di Vienna, Acta visitationum, 4, Acta visitationis Provinciae Stiriae et Carnioliae (1627), fol. 42. 1034 SI AS 1073, 290r, Slavnostni govor kapucinskega patra Antonija iz Kranja ob sprejemu Ane Elizabete grofice Ursini - Blagaj med redovnice v Velesovem leta 1689. 1035 IT ASDU, ACAU, A parte Imperii, b. 711, N. 190–199; Kapucinski samostan Škofja Loka (SI KSŠL), Hausbuch enthaltend das Mer- kwürdigere, welches, sowohl vor als nach dem Baue des Kapuzinerklosters zur Bischoflack geschehen ist, Tomus I. (dalje: Haus- buch I.), Jahr (J.) 1745; Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1458–1487, Celovec - Dunaj - Ljubljana 1991, str. 42; Janez Höfler, Potovanja oglejskih vizitatorjev na Slovensko v poznem srednjem veku, v: Kronika 30 (1982), št. 3, str. 199. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 205 slabem stanju in že vsa izpraznjena, je dvorna resolucija s 3. julija 1782 dolo- čila, da postane kar Velesovo zbirni samostan za ukinjene samostane klaris in dominikank iz Kranjske. Na dan ukinitve samostana je v Velesovem živelo 18 dominikank;1036 zadnja med njimi, Avguština Bartoloti, je umrla 21. februarja 1834 v starosti 76 let.1037 7.2 Življenje v samostanih na Kranjskem v času nadškofa Attemsa Nadškof Attems je v času škofovanja kranjske samostane največkrat obiskal ob vizitaciji župnij. V samostanih je opravil vizitacijo, se pogovoril z redovniki in redovnicami, podeljeval posamezne kleriške redove škofijskim duhovnikom in redovnikom, za samostanskimi zidovi pa je našel tudi mir za prepotreben počitek na napornih potovanjih po deželi, saj so bila župnijska središča pone- kod precej oddaljena drugo od drugega, poti, ki jih je premagoval s konjem, pa so bile neurejene in naporne.1038 Leta 1752 je Attems opravil prvo pastoralno vizitacijo Kranjske v vlogi goriškega nadškofa. Petega in šestega avgusta 1752 se je zadrževal na območju bistriškega arhidiakonata in tam vizitiral kartuziji Bistra inkorporirano župni- jo Cerknica in župnijski vikariat Planina pri Rakeku, 12. avgusta pa še dve uri oddaljeni župnijski vikariat Preserje.1039 Skoraj zagotovo je obiskal tudi kartuzijo Bistra, vendar vizitacijski zapisnik o obisku kartuzije žal ni ohranjen. O njem ne poroča niti J. Mlinarič v svoji monografiji o bistriški kartuziji.1040 Iz bistriškega arhidiakonata je Attems vizitacijo nadaljeval v gorenjskem arhidiakonatu. 26. avgusta 1752 se je zadrževal v škofjeloškem samostanu klaris. Vizitiral je samostansko cerkev in zakristijo in ni našel nič spornega. Potem je bila na vrsti vizitacija osebja, tj. redovnic. Opravil jo je sam, brez vsakega spremstva (per se solum sine comite); z vsako redovnico posebej se je pogovo- ril o njihovi opatinji, krepostih posameznih redovnic in življenju v samostanu sploh. Potem je tudi pregledal njihove samostanske celice. Službo spovednika v 1036 Natančnega seznama redovnic velesovskega samostana še nimamo, glede na pomanjkanje virov pa ga bo tudi težko sestaviti. Podobno kot pri loških ali mekinjskih klarisah pa se nam je ohranil opis slovesnosti preobleke tudi za dominikanke, in sicer dvajsetletne Marije Katarine pl. Weber, hčere ljubljanskega zdravnika Antona pl. Webra in Amalije Vidmajer, in dvaindvajsetle- tne Marije Ane Kiffer, hčere Jožefa Kifferja in njegove žene Elizabete iz Gradca. Slovesnost je bila 15. julija 1759 v velesovskem samostanu v navzočnosti gorenjskega arhidiakona Jožefa pl. Wolwitza. Zaobljube sta opravili 22. julija 1760. Prim. SI AS 1073, I/59r, str. 6v–7r, 44r–44v. 27. aprila 1760 pa je v dominikanski red vstopila osemnajstletna Marija Ana Novak, hči pokojnega kranjskega meščana Jerneja Novaka in njegove pokojne žene Marije Ane. Prim. SI AS 1073, I/59r, str. 21v–22r. 1037 Franc Pokorn, Donesek k zgodovini dominikanškega samostana v Velesovem, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 3 (1893), str. 181–184; Peter Bohinjec, Velesalo: zgodovinski in cerkveni opis, Velesovo 1914; Jure Volčjak, Samostan dominikank v Veleso- vem 1238–1782: diplomska naloga, Ljubljana 2000 (dalje: Volčjak, Samostan dominikank v Velesovem); Volčjak, Das Dominika- nerinnenkloster Velesovo, str. 211–232. 1038 Ježa med Žužemberkom in Dobrničem je na primer trajala dve uri, med Metliko in Vivodino dve uri in pol, med Vivodino in Žumber- kom tri ure in pol, med Ljubljano in Idrijo šest ur. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 32v, 36v, 38, 92. 1039 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 3–4, 4v–5, 5v, 1–1v. 1040 Mlinarič, Kartuzija Bistra. 206 Jure Volčjak samostanu je od leta 1748 opravljal Tržičan Matevž Razpotnik, ki je nadškofa ob vizitaciji prosil za povečanje svojih dohodkov, saj naj bi s skromnim honorar- jem težko shajal.1041 Kakšni so bili njegovi dohodki, za zdaj še nismo ugotovili. Iz dostopnih dokumentov žal tudi ni bilo moč ugotoviti števila redovnic. Razpotnik se je o redovnicah izrazil pohvalno. Živele naj bi zgledno, v kla- vzuri. Od staršev novicinj naj bi ob njihovi preobleki oziroma slovesnih zaob- ljubah prejemal po dva zlatnika, ob pogrebih in v predpostnem času pa po en zlatnik. Previdevanja je opravljal v navzočnosti starejše sestre (seniores), celice pa je obiskoval ob odprtih vratih v času spovedi in ob obiskovanju bolnih sester ponoči in podnevi. Za redovnice je maševal vsake 14 dni ter ob večjih praznikih v letu.1042 10. in 11. septembra so prvi obisk nadškofa Attemsa doživele tudi domini- kanke v Velesovem. Poleg samostana je nadškof vizitiral še vse tri samostanu inkorporirane župnije: Velesovo (Trata), Cerklje na Gorenjskem in Šenčur pri Kranju.1043 Velesovski samostan je nadškof obiskal v spremstvu goriškega gene- ralnega vikarja, devinskega arhidiakona in svojega tajnika. Vizitacijo tedaj še stare samostanske cerkve Device Marije od angela pozdravljene (Beatae Virginis et Angelo salutate)1044 ter župnijske cerkve sv. Marjete v Velesovem (na Trati) je opravil goriški generalni vikar, nadškof pa je medtem v Šenčurju pri Kranju posvetil novo župnijsko cerkev sv. Jurija.1045 Tudi v Velesovem se je nadškof sam, brez spremstva, pogovoril z vsako redovnico posebej. Neka redovnica mu je priznala, da jo teži klavzura, zato ji je nadškof svetoval, naj težavo premaga z molitvijo. Župniku in samostanske- mu spovedniku Jerneju Grošlju pa je posebej zabičal, naj redovnice spremlja v cerkev in kor tedaj še stare samostanske cerkve, še posebej pa naj bi pazil, da v notranjost novega samostanskega poslopja ne bi prihajali drugi ljudje, zlasti ne moški. Zapovedal je še molitev »v glavi«, v tišini ter strogo spoštovanje redov- nih pravil. Duhovnikoma, ki sta občasno obiskovala velesovske dominikanke, cerkljanskemu župniku in duhovniku s Sv. Jošta nad Kranjem, je naročil, naj dominikanke hrabrita pri vztrajnosti klavzure.1046 1041 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 27v. 1042 Prav tam, str. 19v. 1043 Prav tam, str. 26–27, 161v, 166–167v. 1044 Temeljni kamen za novo samostansko poslopje je bil položen leta 1732. Kako hitro je potekala zidava, je težko reči, vendar je bila gradnja zagotovo dokončana pred letom 1748, saj je duhovnik Matevž Kroperšek 16. januarja 1748 umrl že v novem samostan- skem poslopju (SI NŠAL, ŽA Velesovo, M Velesovo 1745–1802, str. 11). Novo samostansko cerkev so začeli graditi po letu 1765, sama zidava pa je potekala zelo hitro, saj je bila v kripti nove cerkve 3. novembra 1768 pokopana sestra Rozina baronica Zetschker (NŠAL, ŽA Velesovo, M Velesovo 1745–1802, str. 80). Cerkev je bila posvečena šele leta 1771; 30. julija 1771 jo je posvetil goriški pomožni škof Rudolf Jožef grof Edling v čast Marijinega oznanjenja (IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 161). Prim. Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 216. 1045 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 26. 1046 Prav tam, str. 27v. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 207 Samostanska cerkev je bila sicer znana božja pot, priljubljena po vsej Go- renjski. V glavnem oltarju1047 še danes stoji stari kip Marije z Jezusom iz 13. sto- letja, ki naj bi ga samostanu ob ustanovitvi poklonil oglejski patriarh Bertold II. Andeški.1048 Verniki so se velesovski Mariji priporočali za srečen porod in k njej hodili v številnih procesijah (kakor je v navadi še danes). V župniji Velesovo in obenem pri samostanu so tedaj delovali trije du- hovniki. Kaplan Matija Verlinšek je o dominikankah govoril pohvalno, svoje obveznosti naj bi vestno izpolnjevale, zlasti še duhovne. Redovnice so redko zapuščale samostan, razen priorinje in magistre novicinj,1049 čeprav so jim iz- hode dovoljevali stari privilegiji, pa tudi omilitev klavzure po zaostritvi papeža Benedikta XIV. leta 1742.1050 Kaplan in spovednik Jernej Dolenc je bil leta 1752 še začetnik, saj je v Velesovo prispel šele tri mesece pred vizitacijo, in je razmere šele spoznaval. Z župnikom in spovednikom Jernejem Grošljem so bile domi- nikanke zadovoljne, prav tako z redovnicami župnik sam. Med njimi ni zaznal niti slišal ničesar slabega.1051 Podobno kot v zvezi s škofjeloškimi klarisami vizitacijski zapisnik ne po- roča o številu dominikank. Izvemo le, da niso prihajale samo iz Avstrije, temveč tudi iz oddaljenih dežel.1052 Takoj po obisku velesovskega samostana se je nadškof napotil na vizitaci- jo samostana klaris v Mekinjah. Spremljali so ga (verjetno Janez Henrik) grof Frankenberg, stolni kanonik v Wrocławu,1053 goriški generalni vikar Peter Adam Zupančič, devinski arhidiakon Anton de Julianis in kamniški frančiškan Ap- faltrer. Po prihodu so opravili zasebno mašo v samostanski cerkvi in vizitacijo pokopališča ter cerkve. Najprej je bil na vrsti osebni pogovor nadškofa brez spremstva s posame- znimi klarisami, nato pa pregled celotnega samostana. Samostanskemu kapla- nu Ludviku Bernardu Hueberju je nadškof naročil, naj uredi dolgoletni spor s kamniškim župnikom zaradi župnijske jurisdikcije nad nekaterimi hišami v bližini samostana.1054 Pri samostanu sta delovala dva duhovnika, starejši in mlajši kaplan. Sem lahko pogojno štejemo tudi spovednika. Kaplan je lahko oskrboval tudi bli- žnje hiše pri samostanu, pater spovednik pa je skrbel izključno za redovnice. 1047 Stara cerkev je imela štiri oltarje, nova pa jih ima sedem. 1048 Emilijan Cevc, Romanski Marijin kip v Velesovem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino I (1951), str. 86–118; Marijan Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I, Celje 1973, str. 211–215. 1049 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 26v. 1050 Velesovske dominikanke so omilitev klavzure dočakale leta 1745. Prim. SI AS 1063, št. 5513 (1745 julij 2., s. l.); Volčjak, Samostan dominikank v Velesovem, str. 43–47; SI KSŠL, Hausbuch I., J. 1745. 1051 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 26v–27. 1052 Prav tam, str. 27. 1053 Franz, Die Gründung der Erzdiözese Görz, str. 168, št. 21. 1054 V spor se je vmešal tudi samostanski odvetnik, grof Gallenberg. Pritožbe so prišle celo do dvora na Dunaju. 208 Jure Volčjak Starejši kaplan Hueber je pohvalil življenje in disciplino redovnic, prav tako strogost opatinje. V klavzurni del samostana moški nikoli niso vstopali (kot v Velesovem). Mlajši kaplan Janez Bafil je prav tako pohvalil redovno življenje v Mekinjah.1055 Nadškofa Attemsa je pot iz gorenjskega arhidiakonata leta 1752 vodila v stiški arhidiakonat. V samostanu Stična je zagotovo bival med 21. in 23. sep- tembrom 1752. Vse tri dni je namreč v samostanski cerkvi podeljeval različne kleriške redove,1056 zagotovo pa je opravil tudi pogovor z redovniki, vendar se poročilo o tem ni ohranilo. V letu 1753 je nadaljeval pastoralno vizitacijo, začeto leto prej. V začet- ku julija 1753 je vizitiral cistercijane v Kostanjevici in samostanu inkorporirano župnijo sv. Jakoba v mestu Kostanjevica na Krki. V samostanu se je zadržal tri dni.1057 Podobno kot pri stiškem primeru se tudi vizitacijsko poročilo za Kosta- njevico ni ohranilo. Nadškof se je v kranjskih samostanih ponovno mudil leta 1757; obiskal je kostanjeviško in stiško cisterco ter bistriško kartuzijo. V kostanjeviškem samo- stanu se je mudil konec julija 1757. Ali je opravil vizitacijo samostana in redov- nikov, vizitacijska poročila ne poročajo, o tem ne prinaša ničesar posebnega niti monografija J. Mlinariča o kostanjeviški cisterci niti Inventar fonda kostanjevi- škega samostana E. Umek.1058 Samostan mu je služil za počitek in izhodišče za vizitacijo okoliških župnij.1059 V začetku avgusta 1757 se je nadškof preselil v stiški samostan. V samo- stanski cerkvi je podobno kot leta 1752 podeljeval različne stopnje kleriških redov,1060 v samostanu pa bival več dni. Ob tej priložnosti je stiškega opata Vi- ljema Kovačiča imenoval za svojega svetovalca in komisarja za Dolenjsko ter za stiško območje na Štajerskem.1061 Kartuzijane v Bistri je Attems obiskal v avgustu 1757, ob koncu svoje pa- storalne vizitacije Dolenjske, ko se je vračal iz Ljubljane proti Gorici. Na poti po Ljubljanici ga je spremljal bistriški prior Andrej Höller. V Bistri je Attems 1055 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 27v, 29v–30v. 1056 IT ASDG, ACAG, Protocollum confesso. ordinationum a die 1. septem. anni 1750 usque ad 22. december 1764, Nr. 1, str. 6, 24, 42, 77, 96, 114, 149, 167, 185, 203, 221, 239, 293, 312, 317, 329, 347, 363, 365; Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1, str. 20, 30, 44, 57, 62, 66, 76, 88, 94, 104, 115, 127, 132, 154, 164, 180, 187, 194; IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 164v. 1057 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 70v–71. 1058 Mlinarič, Kostanjeviška opatija; Umek, Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična. 1059 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 72–73. 1060 Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1, str. 189, 196, 204; IT ASDG, ACAG, Protocollum confesso. ordinationum a die 1. septem. anni 1750 usque ad 22. december 1764, Nr. 1, str. 349, 364, 406; Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 84. 1061 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 83v. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 209 po kosilu sklical konzistorij, na katerem so obravnavali različne probleme pri sklepanju zakonskih zvez. Kartuzijo je zapustil še isti dan zvečer, ker je odšel na vizitacijo župnijskega vikariata Preserje, po opravljeni vizitaciji pa se je vrnil v Bistro in po maši opravil pogovor s posameznimi patri. Po vizitaciji je zopet imel sejo konzistorija z enako temo kot pred dvema dnevoma.1062 Nadškof se je kratek čas na Kranjskem zadrževal septembra leta 1760. 4. septembra je obiskal deželno glavno mesto in jezuitski kolegij, naslednjega dne pa se je odpravil v Stično. Na poti se je ustavil pri župniku v Šmarju pri Ljubljani, kjer ga je čakalo kosilo. Naslednjega dne ga je pot vodila v Novo mesto preko župnije Mirna Peč. Tu se je še posebej posvetil novomeškim ka- nonikom in jih podrobno izprašal. V Stično se je vrnil preko Trebnjega 9. septembra, kjer je ostal tudi naslednji dan. V Gorico je prispel preko Ljubljane 13. septembra.1063 Na Kranjskem se je nadškof Attems dalj časa mudil leta 1761. V drugi polo- vici julija 1761 (17. in 18. julija) je bil gost v kostanjeviškem samostanu pri novem opatu Leopoldu pl. Busethu (1760–1772).1064 Čez slab teden je bil že v Stični in 22. julija ponoči doživel strašno neurje. V bližnjem Šentvidu pri Stični je izbruhnil požar, cerkveni zvonovi so bíli plat zvona, v cerkvi so maševali proti neurju. Nadškof je zapisal, da v samostanu nihče ni mogel spati (nemo in monasterio dormire potuerit).1065 Attems je v Šent- vidu »vztrajal« kar nekaj dni. V tem času je birmal, počival, pogovoril pa se je tudi z dvema stiškima cistercijanoma, ki jima je v Šmartnem pri Litiji ob vizita- ciji čez nekaj dni podelil subdiakonat.1066 4. avgusta 1761 je nadškof iz Kamnika prispel v samostan Mekinje. Pri vratih samostanske cerkve Marijinega vnebovzetja so ga sprejele redovnice. Po opravljenih slovesnostih je prenočil v samostanu, seveda zunaj klavzure. Nasle- dnji dan je po maši v koru samostanske cerkve sprejel med klarise redovnico, ki jo je bila predstojnica zavrnila,1067 nato pa se je umaknil za samostansko kla- vzuro in opravil pogovor z redovnicami (singullatim unam post aliam).1068 Istega dne popoldne se je preselil k dominikankam v Velesovo. Spreje- le so ga priorinja in preostale sestre. Kot v Mekinjah je tudi v Velesovem po 1062 Prav tam, str. 90–92. 1063 Na poti je izdal več dekretov, med drugim v zvezi z župnijami Dobrepolje, Šmarje pri Ljubljani, Stopiče, Škocjan pri Novem mestu in Tržišče. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 280–293. 1064 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 152–153. 1065 Prav tam, str. 154. 1066 Prav tam, str. 155–156, 164. 1067 Za katero osebo je šlo, podatkov ne navaja niti D. Hančič (Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 52–55). 1068 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 245. 210 Jure Volčjak opravljenih slovesnostih prenočil v samostanu. Pogovor z dominikankami je opravil 7. avgusta, po opravljenih obveznostih v inkorporirani župniji Velesovo (Trata pri Velesovem), in sicer pred kosilom in po njem. Vse redovnice so bile pokorne, pobožne in miroljubne, razen ene z redovnim imenom Frančiška, ki je med dominikanke vstopila okoli leta 1753. Ta je s svojim obnašanjem povzro- čala težave in nemir ter želela zapustiti samostan in oditi v drug kraj.1069 12. avgusta 1761 je nadškof Attems obiskal še tretji ženski samostan na Gorenjskem, škofjeloške klarise. Tega dne je prišel v Škofjo Loko in po opra- vljenih slovesnostih prenočil pri njih. Naslednjega dne je bil po maši v samo- stanski cerkvi navzoč ob preobleki dveh klaris, sester Marije Kordule in Marije Aleksije.1070 Po kosilu je vizitiral samostan in opravil pogovor z vsako klariso posebej. Medtem ko za velesovski in mekinjski samostan ne poznamo niti števila redovnic v letu 1761, v škofjeloškem primeru poznamo tako število kot tudi nji- hova imena! Vseh redovnic je bilo kar 30,1071 v samostanu pa sta delovala dva duhovnika.1072 Attems je stike z redovniki imel zopet v septembru leta 1762, ko se je vračal z vizitacije koroških župnij. 7. septembra je preko Tržiča prispel v Kranj, kjer je kosil pri kranjskih kapucinih. Prespal je pri ljubljanskih jezuitih, naslednji dan pa se je v spremstvu bistriškega arhidiakona po Ljubljanici preselil na Vrhniko. 9. septembra je zapustil bistriški arhidiakonat in se s konjem in spremstvom namenil v Zgornjo in Spodnjo Idrijo.1073 Leta 1763 je nadškof Attems bival v kostanjeviškem samostanu, ko je vizi- tiral okoliške župnije, 4. julija pa je imel počitek. V tem samostanu je pisal tudi navodila župnikom po opravljenih vizitacijah.1074 Na poti se je konec julija in v začetku avgusta ustavil v stiškem samostanu, ki mu je »služil« enako kot kostanjeviški.1075 Srečal se je tudi z bistriškim pri- orjem, ki ga je spremljal na poti iz Ljubljane na vizitacijo župnije Preserje,1076 16. in deloma 17. avgust pa je preživel v Bistri in tam v celicah obiskal vse patre kartuzijane ter z njimi opravil pogovor.1077 1069 Prav tam, str. 246, 248. 1070 O tem več tudi v prejšnjem podpoglavju. Prim. Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, str. 323–324; IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 305. 1071 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 305. 1072 Prav tam, str. 312. 1073 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/12 ex 16 (31) (včasih: Atti pastorali di Attems, 16 (31)), str. 272. 1074 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 30v. 1075 Prav tam, str. 134v, 142v, 146v. 1076 Prav tam, str. 162v. 1077 Prav tam, str. 170v. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 211 Štiri leta pozneje, 2. julija 1767 zvečer, ko je prispel na vizitacijo župnije Kamnik, se je v spremstvu kamniškega župnika napotil v samostan Mekinje, tam pozdravil redovnice in se po približno eni uri napotil prenočevat v kamni- ško župnišče.1078 5. julija 1767 je nato iz Cerkelj na Gorenjskem prispel v samo- stan Velesovo. Vizitacijski zapisnik poroča, da je bila stara samostanska cerkev že porušena, novo pa so gradili. Vikar Anton Kappus je povedal, da moški niso bili velikokrat povabljeni v samostan.1079 Tudi leta 1767 ni bilo govora o številu redovnic ne v Mekinjah ne v Velesovem. 12. julija istega leta se je Attems mudil pri loških klarisah. V samostan- ski cerkvi je podeljeval različne kleriške redove kandidatom za duhovniški po- klic.1080 V samostanu se je ustavil tudi po koncu vizitacije gorenjskih župnij, da bi pojedel kosilo,1081 18. avgusta pa se je že mudil v stiškem samostanu. Tam je dvema redovnikoma podelil diakonat, kmalu zatem pa odjahal na vizitacijo župnij dolenjskega in ribniškega arhidiakonata.1082 Vizitacijo leta 1771 je namesto nadškofa Attemsa opravil njegov pomožni škof Rudolf Jožef grof Edling. V kostanjeviško cisterco je prispel 1. julija 1771 zvečer, tam prenočil, naslednjega dne pa odšel naprej.1083 Ko je končal vizita- cijo župnije Žužemberk in se napotil proti Spodnji Idriji, je imel pred seboj pomembne naloge. 26. julija je proti večeru prispel v Stično in tam ostal do 28. julija.1084 28. julija 1771 je v samostanski cerkvi štirim fantom podelil tonzuro in nižje redove.1085 Istega dne je v Višnji Gori posvetil župnijsko cerkev in odrinil v Ljubljano. Prenočil je v jezuitskem kolegiju. 29. julija je v času kosila prispel v velesovski samostan in opravil pastoralno vizitacijo. V Velesovem je ostal dva dneva, 30. julija je posvetil na novo zgrajeno samostansko cerkev Marijinega oznanjenja s sedmimi oltarji, v katerih lahko še danes občudujemo slike znane- ga baročnega slikarja Kremser-Schmidta.1086 Naslednji dan se je Edling preselil v Škofjo Loko in opravil pastoralno vizitacijo škofjeloških klaris; tu je preživel na- slednja dva dneva, 3. avgusta pa je vizitiral še drugi samostan klaris v Mekinjah. Naslednji dan je v samostanski cerkvi ob prisotnosti gorenjskega arhidiakona in ljubljanskega stolnega kanonika Jožefa pl. Wolwitza in stiškega profesa Karla 1078 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 18. 1079 Prav tam, str. 29. 1080 IT ASDG, ACAG, Protocollum ordinationum ab anno 1765 usque ad annum 1824, Nr. 3, str. 1, 9, 20, 33, 49, 60v; Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 47v; Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 2, str. 22, 41, 69, 100, 140, 168. 1081 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37), str. 64v. 1082 IT ASDG, ACAG, Protocollum ordinationum ab anno 1765 usque ad annum 1824, Nr. 3, str. 49; 1/18 ex 22 (37), str. 64v; Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 2, str. 141. 1083 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 72. 1084 Prav tam, str. 161–162. 1085 Prav tam, str. 161. 1086 Prav tam, str. 161; Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 216. 212 Jure Volčjak Rudolfa barona Zierheimba podeljeval različne kleriške redove.1087 Povsod je podelil tudi zakrament birme.1088 7.3 Samostanom inkorporirane župnije Kranjski samostani so od svoje ustanovitve naprej dobivali različne pri- vilegije, med drugim so jim bile inkorporirane (pridružene, vtelesene)1089 tudi posamezne župnije. Inkorporacije so se dogajale večinoma že v srednjem veku, nekaj pa tudi v novem. Najpogostejši vzrok za inkorporacijo župnij je bilo iz- boljšanje finančnega stanja samostanov. V srednjem veku se je namreč veliko samostanov znašlo v težavnem materialnem položaju. Svetna in cerkvena oblast sta jim skušali pomagati tako, da sta jim podarjali dohodke župnij, nad katerimi sta imeli patronatne pravice.1090 Največ župnij je bilo inkorporiranih stiškim cistercijanom,1091 potem ko- stanjeviški cisterci, bistriška kartuzija je zasedala tretje mesto. Od ženskih re- dov so inkorporirane župnije imele samo velesovske dominikanke.1092 Nemški viteški red v Beli krajini, ki je svoje inkorporirane župnije povezal v lasten ar- hidiakonat v drugi polovici 15. stoletja, je upravljal pet župnij, malteški viteški red pa je na Kranjskem imel v lasti samo župnijo Komenda na Gorenjskem. Na tem mestu velja še enkrat opozoriti, da so župnije, ki so bile inkorporira- ne cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici in kartuziji v Bistri, spadale pod goriško nadškofijo, sama samostana pa sta delovala v okviru ljubljanske škofije. Za lažjo predstavo si oglejmo seznam (pra)župnij, inkorporiranih posameznim samostanom.1093 1087 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 161v. 1088 Prav tam, str. 161v. 1089 Podrobneje o inkorporaciji Ambrožič, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine, str. 654, op. 30. 1090 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, zlasti str. 28–34. 1091 Stiški cistercijanski samostan je župnije prejel med letoma 1256 in 1668 in tako prevzel nadzor nad obsežnim ozemljem Dolenj- ske, dela Štajerske in Gorenjske. Leta 1667 je imel v lasti sedem župnij (haubtpfarren), 15 vikariatov (unterpfarren oder vicariatus) in 225 podružničnih cerkva. Prim. SI AS 781, fasc. 8; Mlinarič, Stiška opatija, str. 839. 1092 F. M. Dolinar piše, da je bilo v 18. stoletju stiškemu opatu podrejenih 37, kostanjeviškemu pa 17 župnij. Prim. Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 217. 1093 Vikariatov, ki so nastali v 18. stoletju, tu ne naštevamo posebej. V veliko pomoč nam je bil popis župnij in njihovih cerkva, ki ga je 3. junija 1667 ukazal izdelati cesar Leopold I. vsem prelatom, proštom, župnikom in beneficiatom. Ti so sezname morali poslati notranjeavstrijski vladi v Gradcu. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 839. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 213 OPOMBA 1094 1095 1096 1097 1098 1099 1100 1101 1102 1103 1104 1105 1106 1107 1108 1109 1110 1111 1112 1113 1114 Cistercijanski samostan Stična Cistercijanski samostan Kostanjevica Kartuzija Bistra Dominikanski samostan Velesovo Nemški viteški red Malteški viteški red Sv. Peter v Savinjski dolini, 12561094 Sv. Jakob v Kostanjevici, 1234/491095 Cerknica, 13951096 Velesovo (Trata pri Velesovem), 12381097 Črnomelj, 12681098 Komenda 1099 Sv. Vid pri Stični (Šentvid pri Stični), 13891100 Sv. Jurija na Vivodini, 13211101 Šenčur pri Kranju, 12381102 Metlika, 12681103 Sv. Jurij v Dobrniču, 13991104 Sv. Mihael v Žumberku, 14. stol. (vsekakor pred 1405)1105 Cerklje na Gorenjskem, 13531106 Podzemelj, 13371107 Sv. Andrej v Beli Cerkvi, 14541108 Sv. Peter v Gorenjem Mokronogu, 13311109 Vinica, 13371110 Sv. Marija v Šmarju pri Ljubljani, 14971111 Sv. Rupert na Vidmu ob Savi, 13331112 Semič Sv. Marija v Trebnjem (1617), 16631113 Sv. Janez Krstnik v Kovorju, 13331114 1094 Sedež župnije je bil pozneje prestavljen k cerkvi sv. Nikolaja v Žalcu. Župniji so pripadali tudi vikariati: sv. Martin na Teharjah, sv. Peter v Savinjski dolini (Šempeter v Savinjski dolini), sv. Jakob v Galiciji, sv. Martin v Šmartnem ob Paki. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 815; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34. 1095 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34, 40, 169. 1096 Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 80, 464; Volčjak, Župnija Preserje, str. 112–113. 1097 Volčjak, Samostan dominikank v Velesovem, str. 109; Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 215. 1098 Metlika (Tri fare), Semič, Podzemelj in Vinica so bile sprva podružnice župnije Črnomelj. Prim. Ambrožič, Cerkvenoupravna zgo- dovina Bele krajine, str. 652–653, 655, 657, 663. 1099 Janez Höfler, Fara sv. Petra v Komendi pred jožefinskimi reformami, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 27 sl.; Jože Mlinarič, Malteški red na Slovenskem, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Celje 1999, str. 20 sl. 1100 K župniji so spadali ti vikariati: sv. Kozma in Damijan na Krki na Dolenjskem, sv. Martin v Šmartnem pri Litiji, sv. Egidij v Višnji Gori in sv. Marjeta na Prežganju. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 815, 839; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34. 1101 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 31, 35, 40, 179. 1102 Volčjak, Samostan dominikank v Velesovem, str. 109; Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 215. 1103 Ambrožič, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine, str. 663. 1104 K župniji je spadal tudi vikariat sv. Mohorja in Fortunata v Žužemberku. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 816; Mlinarič, Kostanje- viška opatija, str. 34. 1105 Natančen datum ni poznan. Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 35 in literaturo v navedenih opombah. 1106 Volčjak, Samostan dominikank v Velesovem, str. 109; Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 215. 1107 Prav tam, str. 665. 1108 Iz župnije so se razvili vikariati sv. Peter (Otočec), sv. Marjeta (Šmarjeta na Dolenjskem), sv. Lovrenc (Raka) in sv. Kancijan (Ško- cjan pri Novem mestu). Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 825; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34. 1109 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 35, 40, 182, 539. 1110 Ambrožič, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine, str. 666. 1111 Mlinarič, Stiška opatija, str. 825–826; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34. 1112 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 35, 40, 539. Iz nje so se že v srednjem veku izločile samostojne dušnopastirske postojanke pri sv. Nikolaju v Sevnici, sv. Petru v Rajhenburgu (Brestanici) in sv. Lovrencu v Brežicah. Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 35–36. 1113 Iz nje sta izšla vikariata sv. Janeza Krstnika na Mirni in sv. Križa v Gabrovki pri Litiji. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 825; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34. 1114 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 36, 40, 182, 233. 214 Jure Volčjak OPOMBA 1115 1116 1117 Cistercijanski samostan Stična Cistercijanski samostan Kostanjevica Kartuzija Bistra Dominikanski samostan Velesovo Nemški viteški red Malteški viteški red Sv. Štefan v Sori, 16331115 Sv. Križ–Podbočje s podružnico Čatež ob Savi, 14741116 Sv. Mihael v Mengšu, 16681117 Ob popolni inkorporaciji je predstojnik samostana postal polnopravni žu- pnik, župnijo pa je v njegovem imenu upravljal njegov namestnik, vikar. Ta je za svoje delo prejemal del letnih dohodkov župnije, preostali del je pripadel usta- novi (samostanu). Inkorporacije župnij samostanom so samostanom dvigovale ugled, povečali so se samostanski dohodki, po drugi strani pa je inkorporacija pomenila tudi breme, saj so predstojniki samostanov morali skrbeti za dušno pastirstvo v posameznih župnijah, za bogoslužno opremo in prostore. Na in- korporirane župnije so bili večinoma nastavljeni svetni duhovniki, ni pa bilo tudi malo primerov, da so dušnopastirsko delo opravljali posamezni redovniki. Predstojniki samostanov so imeli pravico župnike v inkorporiranih župnijah nastavljati in odstavljati ter tudi kaznovati. V samostanih je podrejena duho- vščina prejemala sveta olja itd.1118 Inkorporacije župnij samostanom v goriški nadškofiji sicer niso predsta- vljale večjih težav, saj je bila večina župnij podrejena goriškemu nadškofu, nad- škofija pa je bila tudi ozemeljsko povezana. Kljub temu vizitacijski zapisniki župnij, inkorporiranih samostanom, ne povejo veliko zaradi eksemptnosti re- dov (npr. Mekinje, Velesovo itd.).1119 Problem je bil večji v sosednji ljubljanski škofiji, ki je bila ozemeljsko nepovezana. Ljubljanski škof je imel od 80 župnij v Attemsovem času pod svojo oblastjo samo 23 župnij.1120 Leta 1754 je prišlo do spora med goriškim nadškofom in samostani zara- di papeškega breva, na podlagi katerega noben svetni duhovnik ali redovnik ni mogel delovati v dušnem pastirstvu v goriški nadškofiji, če ga prej goriški ordinarij ni izprašal in potrdil oziroma če ta duhovnik ni dobil izrecnega do- voljenja za delo v dušnem pastirstvu. To so samostani razumeli kot poseg v nji- hovo jurisdikcijo nad inkorporiranimi župnijami. Predstojniki samostanov so bili pravnoformalno župniki inkorporiranih župnij, na katere so lahko prosto 1115 Pridobljena z zamenjavo z vetrinjskim samostanom. V samostanski lasti je bila do leta 1733, ko jo je pridobil ljubljanski generalni vikar Janez Jakob Schilling. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 827. 1116 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 36, 40, 237–238; Mlinarič, Stiška opatija, str. 825 (napačna letnica 1470). 1117 Kupljena leta 1668. Župniji so pripadali naslednji vikariati: sv. Marjeta v Dolu pri Ljubljani, sv. Marija v Čemšeniku, sv. Andrej na Vačah, sv. Peter in Pavel v Zagorju ob Savi. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 827; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 34. 1118 Mlinarič, Stiška opatija, str. 839; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, zlasti str. 28–34. 1119 Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 35. 1120 Dolinar, Od pražupnije do jožefinskih reform, str. 41. SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 215 imenovali župnike – vikarje. Pristojnost ordinarija je bila dotlej le formalna – šlo je za potrditev imenovanja. Cesarica je zato pozvala vse samostane, ki so imeli inkorporirane župnije, k spoštovanju odloka.1121 Marsikje so se npr. samostani sklicevali na privilegij, ki je ordinarijem pre- povedoval vizitiranje samostanom inkorporiranih župnij. To bi nadškof Attems lahko doživel leta 1752 v Komendi, vendar se tamkajšnji župnik Peter Pavel Gla- var ni skliceval na privilegije malteškega viteškega reda (ma non potuerit formi- ter, propter sacri ordinis melitensis privilegia), kakor se je npr. leta 1702 bistriški prior Hugo Muregger, ko je gorenjski arhidiakon Janez Andrej pl. Flachenfeld poskušal vizitirati bistriški kartuziji inkorporirano župnijo Cerknica in njena župnijska vikariata v Preserju in Planini pri Rakeku.1122 7.4 Redovniki V goriški nadškofiji na Kranjskem je od doslej znanih duhovnikov1123 delo- valo 94 redovnikov.1124 Ti predstavljajo 9,57 % vse duhovščine, torej slabo dese- tino vseh. V to število seveda niso zajeti (vsi) redovniki, ki so živeli v kranjskih samostanih. Skoraj vsi omenjeni redovniki so delovali po župnijah ali pa jih je bilo na tak ali drugačen način mogoče najti v arhivskih virih, zlasti v vizitacij- skih zapisnikih nadškofa Attemsa. Opozoriti velja tudi na dejstvo, da redovnic v statistiki ne bomo omenjali, ker za zdaj ni zanesljivih podatkov o njihovem številu. Za 34 redovnikov (41,5 %) nam še ni uspelo ugotoviti kraja rojstva. Po zaslugi obsežnih monografij Jožeta Mlinariča o kostanjeviški in stiški cisterci ter bistriški kartuziji imamo največ podatkov za cistercijane in kartu- zijane. Najmanj ali skoraj nič ni podatkov o pripadnikih nemškega viteškega reda, kapucinih in frančiškanih,1125 podobno je tudi s podatki o klarisah in do- minikankah. Pri teh lahko izhajamo iz podatkov z začetka osemdesetih let 18. stoletja, ko so bili vsi trije ženski samostani razpuščeni. Pomanjkanje podatkov nikakor ni dobrodošlo, vendar pa na samo raziskavo ni imelo velikega vpliva. Država je v 18. stoletju vedno bolj zaostrovala predpise, ki so se nanašali na redovnike in življenje v samostanih. Nikakor ne moremo reči, da se sve- tna oblast že prej ni vtikala v redovno življenje, vendar pa so se njeni posegi 1121 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 370, 377; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 370 (14. junij 1754, Gradec), št. 377 (26. junij 1754, Ljubljana). 1122 IT ASDU, ACAU, A parte imperii, b. 753, Informatio de moderno statu archidiaconatus Aquileiensis a parte Imperii provinciae Carnioliae Superioris, fol. 15r; Volčjak, Župnija Preserje, str. 117. 1123 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 316–716. 1124 Pri redovnikih gre ločevati redovnike patre in redovnike brate. Oboji imajo narejene redovne zaobljube, razlika pa je v posveče- nju. Redovniki patri so prejeli mašniško posvečenje, redovniki brati pa ne, zato ne smejo maševati. Prim. Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 10, 12, 13. 1125 Za slednja redova so dober vir samostanske kronike. Prim. objave kronik v Acta Ecclesiastica Sloveniae. 216 Jure Volčjak v redovništvo v 18. stoletju posebej intenzivirali, vrh pa dosegli z jožefinskimi cerkvenoupravnimi reformami.1126 Že pred 18. stoletjem (od 1526) je bilo npr. prepovedano otroke pošiljati v samostane v nasprotju z njihovo voljo. Določena je bila tudi minimalna starost za vstop v samostan: za fante vsaj 20, za dekleta vsaj 18 let. Predpisi so se dotikali tudi »dote«, ki naj bi jo samostanu prinesli novi redovniki. Predpisano je bilo, naj ta ne bo v obliki nepremičnin, temveč v denarju ali premičnem premoženju. Cesar Karel VI. je določil, da volitve novih predstojnikov samostanov ne smejo potekati brez vladarjevih predstavnikov.1127 To je v nekaterih samostanih povzro- čalo silovite odpore in sklicevanje na stare pravice in privilegije. V Velesovem so se nanje sklicevali ob vsakokratnih volitvah nove priorinje.1128 Predpisom pa so se morale velesovske redovnice ukloniti in leta 1764 je bila ob volitvah nove pri- orinje imenovana komisija pod vodstvom svetnika kranjskega deželnega gla- varstva Antona barona Schmidhoffna, ki je spremljala volitve. Njena dolžnost je bila tudi novo priorinjo umestiti v svetnih zadevah.1129 Karel VI. je poleg tega prepovedal odtujevati vse pristojbine, ki so bile del samostanskih prihodkov. Njegova hči Marija Terezija je naredila še korak naprej. V skrbi za svetost katoliške vere in redovnega življenja je med svojim vladanjem sprejela kar nekaj pomembnih ukrepov. Maja 1753 je bilo vsem špitalom, samostanom, ustanovam in posameznikom naročeno, da morajo v treh mesecih predložiti dokazila o oprostitvah plačevanja mitnin in davkov, ki jih uživajo v deželi.1130 Naslednje leto je prepovedala tiskanje teoloških razprav, disertacij ali razlag teoloških tez brez dovoljenja pristojnih oblasti. V istem letu (1754) je cesarica odredila, da morajo samostani tuje duhovnike, ki so bivali pri njih ali pa le prenočevali, prijavi- ti nadškofijskemu ordinariatu. Čez dve leti (1756) je samostanom prepovedala ovirati njihove kandidate pri sprejemanju akademskih stopenj. V šestdesetih letih (1764) je odredila odstranitev tujih redovnikov brez odpustnic redovnih predstojnikov (dimissoriales).1131 Marca 1765 je deželno glavarstvo na Kranjskem 1126 Glavne odredbe je najti v delu Der Josephinismus: ausgewählte Quellen zur Geschichte der Theresianisch-josephinischen Reformen (ur. Harm Klueting), Darmstadt 1995. 1127 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 155. 1128 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 48; Majda Smole, Vicedomski urad za Kranjsko: 13. stol.–1747. Del 5: Cerkvene zadeve: Lit. M–R (Publikacije Arhiva SRS. Inventarji. Serija Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev; 4), Ljubljana 1995, str. 21–56; Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 218. 1129 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 560; Rescripta 1764, b. 10, št. 560 (30. november 1764, Ljubljana). 1130 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 251; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 251 (4. maj 1753, Ljubljana). 1131 Nadškof Attems je dimisorije podeljeval tudi za sprejetje različnih kleriških redov tako svetnim duhovnikom kakor tudi redov- nikom. Takih primerov je bilo kar nekaj, omenimo naj le dva iz leta 1763, ko je nadškof podelil dimisorij za sprejetje kleriških redov trem kapucinom iz samostanov Celje, Krško in Škofja Loka, čez tri mesece pa še enemu frančiškanu. Stiškim cistercijanom je generalni dimisorij podelil za pet let. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollum extra ordinariorum de annis 1763–1769, N. 61, str. 2 (10. junij 1763 in 22. september 1763), str. 11v (25. in 26. avgust 1766). SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 217 ukazalo popis vseh beneficijev v nadškofiji, končan pa je moral biti v 14 dneh.1132 Ukaz je zadeval tudi župnije, inkorporirane samostanom. Cesarica je začela razmišljati tudi o zmanjšanju števila redovnikov, saj jih je želela preusmeriti v dušno pastirstvo. Tako je v marcu 1767 določila maksimalno število redovnikov v samostanih (numerus clausus).1133 Od tega leta dalje samostani tudi soli, ki so jo prejemali kot deputat (v naravi), niso smeli več preprodajati.1134 Redovnikom je cesarica prepovedala sestavljati oporoke, za neveljavne pa je odlok razglasil tudi vse tiste oporoke, pri katerih bi bila med pričami duhovščina.1135 V letu 1770 je posegla v izobrazbo. Ukazala je, da morajo redovniki študirati po učbenikih in pravilih univerze na Dunaju. Čez nekaj dni je prišel še odlok, ki je dvignil starostno mejo za opravljanje slovesnih »večnih« zaobljub. Meja je bila dopol- njeno 24. leto starosti, kot odločilni datum pa je bil upoštevan 1. november 1770. Kazen za neupoštevanje določila je bila predpisana za kršitelja, samostan in redovnega predstojnika, bila pa je izredno visoka, kar 3.000 goldinarjev.1136 V marsikaterem samostanu so zato novici morali čakati na slovesne zaobljube tudi po več let, kot npr. v že omenjenem loškem samostanu klaris. 31. avgust 1771 je bil za redovno življenje zelo pomemben dan. Takrat je namreč Marija Terezija izdala več določb, ki so urejale življenje v samostanih. Prepovedala je prenašanje premoženja (temporalien) eksemptnih redovnikov v tuje samostane, ustvarjanje dolgov redovnikov, ne da bi za to vedeli in dali soglasje njihovi predstojniki, ukinila je tudi samostanske ječe. Namesto kazno- vanj z ječo je samostanskim predstojnikom naročila, naj prestopnike kaznujejo z opomini, s priporom v posebni sobi ali s postom, ki pa ne sme biti škodljiv za zdravje zaprtega.1137 Vsako kaznovanje je bilo leto pozneje treba naznaniti deželni oblasti.1138 1132 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 603; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 603 (17. marec 1765, Gradec). 1133 Število redovnikov je bilo odvisno od njihovega števila ob ustanovitvi posameznega samostana. Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 605; Rescripta 1766 (1765), b. 13, al 1o, št. 605 (15. marec 1764, Ljubljana). 1134 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 155. 1135 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 159, 161, 162, 167, 178; Rescripta 1771, b. 19, št. 159 (24. september 1771, Celovec), št. 161 (28. september 1771, Innsbruck), št. 162 (28. september 1771, Ljublja- na), št. 167 (5. oktober 1771, Gorica), št. 178 (16. oktober 1771, Gradec); Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 155. 1136 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 1370, 1371; Rescripta 1770, b. 18, št. 1370 (31. oktober 1770, Celovec), št. 1371 (10. oktober 1770, Gradec); SI NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12, št. 31 (1770 oktober 31., Celovec). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 307; Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 156. 1137 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 150; Rescripta 1771, b. 19, št. 150 (7. september 1771, Gradec). 1138 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 439, 445, 448, 451; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 439 (23. december 1772, Gorica), št. 445 (24. december 1772, Celovec), št. 448 (2. december 1772, Gradec), št. 451 (29. december 1772, Celovec); Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 156. 218 Jure Volčjak V prvi polovici leta 1772 je cesarica redovnikom prepovedala ukvarjanje z denarnimi posli, še posebej z menjavo denarja. Točenje lastnih alkoholnih pijač (vina in piva) jim je dovolila samo zunaj samostanskih zidov v posebej določenih prostorih, ki so morali biti čim bolj oddaljeni od samostanskega po- slopja. Točenja alkohola ni smela opravljati nobena od posvečenih oseb. Skrb za redovnike (za hrano, obleko, perilo, zdravila itd.) je naložila samostanom in prepovedala, da bi bili redovniki v breme sorodnikom. Redovnikom je naročila, naj se ukvarjajo z dušnim pastirstvom. Sprejela je tudi odlok o predstojnikih samostanov: ti so bili lahko samo tisti redovniki, ki so bili rojeni v avstrijskih deželah. Istega leta je bilo odločeno tudi, da morajo redovniki v župnijah, ki so jih vodili, vodenje le-teh prepustiti svetnim duhovnikom oziroma morajo biti v njihove župnije za pomoč nastavljeni tudi svetni duhovniki.1139 Svetno oblast je zanimalo tudi število redovnikov po posameznih krajih, ki niso delovali v du- šnem pastirstvu.1140 Sledila je odločba o pobeglih redovnikih. Redovne province so morale od leta 1771 vsako leto pristojni deželni oblasti oddati poročilo o do- hodkih in njihovih izdatkih.1141 V samostan brez vednosti in soglasja ni smela vstopiti niti nova redovna kandidatka.1142 Posledica naštetih posegov posvetne oblasti je bilo vedno manjše število novincev. Tako npr. kartuzija Bistra po letu 1777 ni imela nobenega več.1143 Leta 1765 je cesarica passavskemu škofu Leopoldu Ernestu grofu Firmi- anu (1763–1783) dovolila vizitiranje vseh samostanom inkorporiranih župnij. Zagotovo bi to določilo uporabila tudi v drugih deželah cesarstva, če bi bilo po- trebno. Leta 1766 je nemškemu in malteškemu viteškemu redu zapovedala, da na inkorporiranih župnijah ne smejo več nastavljati redovnikov, temveč samo škofijske duhovnike.1144 V letu 1772 se je dotaknila podeljevanja miznih naslovov. Odredila je, da vsak lahko podeli samo določeno število miznih naslovov, pozneje pa je to šte- vilo omejila do te mere, da je bilo mizni naslov možno podeliti samo, če je bilo mesto izpraznjeno. Določila je takse za podeljevanje beneficijev in omejila 1139 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 276, 279, 271, 285, 289, 316, 318, 319, 320, 324; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 276 (2. april 1772, Celovec), št. 279 (4. april 1772, Innsbruck), št. 271 (8. april 1772, Gorica), št. 285 (11. april 1772, Ljubljana), št. 289 (15. april 1772, Gradec), št. 316 (29. maj 1772, Celovec), št. 318 (30. maj 1772, Innsbruck), št. 319 (29. maj 1772, Ljubljana), št. 320 (3. junij 1772, Gorica), št. 324 (10. junij 1772, Gradec); Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 156, 157. 1140 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 346, 349; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 346 (20. julij 1772, Gorica), št. 349 (31. julij 1772, Ljubljana). 1141 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 149; Rescripta 1771, b. 19, št. 149 (18. september 1771, Gradec); Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 156–157. 1142 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 659; Rescripta 1773 set–dic, b. 22, št. 659 (12. november 1773, Ljubljana). 1143 Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 366. 1144 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58, št. 754; Rescripta 1766, b. 14, al 2o, št. 754 (18. junij 1766, Gradec). SAMOSTANI IN REDOVNIKI GORIŠKE NADŠKOFIJE 219 zneske, ki so jih lahko novinci prinesli v samostan.1145 Leta 1773, ko je bil ukinjen jezuitski red, je predpisala še način prezentacije na nekdanje jezuitske župnije.1146 Cesarica je v skrbi za zdravje svojih podložnikov večkrat posegla tudi na to področje. Pri tem pa tudi redovniki niso bili izjeme. Leta 1755 je izdala odredbo, s katero je redovnikom v skrbi za njihovo zdravje (zum nachtheil des gesundheit) prepovedala, da bi v svojih cerkvah mrtve sobrate oziroma sosestre pred poko- pom javno izpostavljali.1147 Redovniki so po župnijah, posebej samostanskih, spovedovali in pridigali, posebno na podeželju pa so za zveličanje duš organizirali tudi misijone. Pri tem so bili v ospredju zlasti jezuiti. Cesarica jim je leta 1754 pri tem obljubila vso podporo in deželnim oblastem naročila, naj jim pri tem zagotovijo potrebno pomoč.1148 Kar zadeva odnos nadškofa Attemsa, je bil naklonjen tudi drugim redovom, ki so delovali zunaj goriške nadškofije, npr. ljubljanskim avguštincem (pro religiosis augustinianis). Leta 1766 jim je podelil dovoljenje za spovedovanje v goriški nadškofiji,1149 frančiškanom iz province sv. Križa (provinciae Carnioli- ae) pa je dovolil odvezovanje od grehov, pridržanih svetni duhovščini (pro clero reservatis).1150 Predstojniki samostanov so nadškofa včasih tudi nadomeščali, zlasti ob njegovi zadržanosti. Konec leta 1766 je Attems prosil stiškega opata Franca Ksa- verija barona Tauffererja, naj kanonikom novomeškega kolegiatnega kapitlja izroči bulo o mocetah, saj je moral sam posvetiti novo cerkev v Ustju. Po nad- škofovem mnenju naj bi ta pravica zelo spodbudno vplivala na ugled kapitlja v njegovem okolju.1151 Leta 1769 je Attems prosil Tauffererja, naj kanonikom ome- njene mocete slovesno nadene v kapiteljski cerkvi.1152 Vodstvo goriške nadškofije in tudi posamezni arhidiakoni so bili razme- roma dobro obveščeni o razmerah v posameznih samostanih, ponekod zaradi dobrih odnosov med predstojniki samostanov in nadškofom (stiški opat Tau- fferer, novomeški dekan Jabacin ipd.), zaradi poročil druge duhovščine nad- škofu (npr. komendski župnik Peter Pavel Glavar) ali pa zaradi dopisovanj med 1145 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 312, 313; Rescripta 1772, 1773 p., b. 20, št. 312 (22. maj 1772, Ljubljana), št. 313 (27. maj 1772, Gradec). 1146 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 158. 1147 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 485, 535; Rescripta 1754–1756, b. 4, št. 485 (19. december 1755, Gradec), št. 535 (22. december 1755, Ljubljana). 1148 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 378; Rescripta 1753–1754, b. 3, št. 378 (28. junij 1754, Gradec). 1149 IT ASDG, ACAG, Protocollum extra ordinariorum de annis 1763–1769, N. 61, str. 11 (21. januar 1766). 1150 Prav tam, str. 11v (3. september 1766). 1151 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 195 (1766 november 7., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 381. 1152 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 225 (1769 oktober 28., Gorica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 383–384. 220 Jure Volčjak arhidiakoni. To velja npr. za dopisovanje med gorenjskim arhidiakonom, lju- bljanskim stolnim kanonikom Jožefom pl. Wolwitzem in dekanom novomeške- ga kolegiatnega kapitlja Martinom Jožefom Jabacinom, v katerem je bilo govora o neimenovanem cistercijanskem redovniku, ki je goriškemu generalnemu vi- karju izpovedal svoje odpadništvo.1153 Nekateri redovni predstojniki so bili tudi sami med seboj v dobrih odnosih. Med srečanji so si zagotovo izmenjali mar- sikatero izkušnjo in se pogovorili tudi o težavah, ki so jih pestile. Včasih so se srečali ali si pisali kar tako, za zabavo, kot npr. kostanjeviški pater Bernard Ger- čman, ko je prosil novomeškega dekana Jabacina za dovoljenje, da bi smel kdaj za svojo zabavo loviti na območju, ki je pripadalo kapitlju. Obenem je dekana Jabacina povabil na obisk na grad Reber.1154 1153 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 220 (1769 maj 13., Ljubljana). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 383. 1154 SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 222 (1769 oktober 3., Ruperčvrh). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 383. Med ko- stanjeviškim samostanom in novomeškim kapitljem je namreč potekal spor o meji lovišča. Prim. SI KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 223 (1769 oktober 8., Novo mesto) in št. 224/1 (1769 oktober 13., Kostanjevica). Regest v: Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 383. 8 VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 8.1 Predstavitev vira in primerjava s sosednjimi škofijami Slovenski prevod latinske besede visitatio pomeni obiskovanje in pregle- dovanje, preverjanje delovanja cerkvenih ustanov s strani pristojnega predstoj- nika ali njegovega namestnika, kar vključuje pregled osebja, cerkvenih zgradb in ustanov posameznih župnij. V preteklosti je bila vizitacija obenem priložnost za podeljevanje zakramenta birme, posvečevanje cerkva, oltarjev, bogoslužne opreme itd.1155 Poznamo redne in izredne vizitacije (na ravni škofij, pa tudi vi- zitacije redovnih provinc, deželnoknežje vizitacije ipd.); prve so se ponavljale v določenih časovnih intervalih, druge pa so se odvile takrat, ko so jih zahtevale posebne okoliščine.1156 Po tridentinskem koncilu se je uveljavilo pravilo, da je treba vizitirati ško- fije na dve do pet let.1157 Škof naj bi obiskal vse župnije svoje škofije – sam ozi- roma njegov pooblaščenec. Po vsaki končani vizitaciji je bilo potrebno spisati posebno poročilo in ga dostaviti sv. očetu. Te vizitacije imenujemo kanonične vizitacije, saj jih predpisuje kanonsko pravo.1158 »Z vidika pomena za škofijo pa jih lahko imenujemo tudi pastoralne.«1159 Pred vsako vizitacijo je bilo navadno izdano posebno pismo, s katerim je škof seznanil vernike in duhovščino z namenom vizitacije. Ljudstvu in duho- vščini je dal določena navodila (instructio pro actu visitationis): o pripravi na škofov obisk, na kaj naj bodo pozorni (pri ureditvi cerkva, pri osebnih zadevah) itd. Konkretni napotki duhovščini so vidni iz t. i. inštrukcij oziroma seznama vprašanj, na katerega so se morali pripraviti posamezni duhovniki.1160 Vizitacijski zapisniki še danes dokumentirajo »stanje cerkvenih struk- tur v materialnem, moralno-etičnem in duhovnem pogledu«. Sestavljeni so na podlagi osebnega pregleda cerkvenih objektov, opreme, zaslišanja duhovščine, različnih nosilcev cerkvenih služb (ključarji, cerkovniki) ter tudi drugih oseb. V pomoč vizitatorjem so bili tudi različni pisni viri (urbarji, cerkveni računi, inventarji, matične knjige, listine …). Kot arhivski vir predstavljajo pomembno 1155 Ana Lavrič, Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino, v: Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp, Ferdo Gestrin, Janez Marolt in Darja Mihelič), Ljubljana 1996, str. 483 sl. (dalje: Lavrič, Vizitacije kot vir). 1156 Baraga, Vizitacijski zapisniki župnij, str. 119 sl. 1157 http://www.totustuustools.net/concili/: Sessione XXIV (11 novembre 1563), Canone III, Decreto di riforma. (zapis z dne 5. 1. 2010). 1158 Zakonik cerkvenega prava, str. 191, kan. 396–398; Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 217. 1159 Baraga, Vizitacijski zapisniki župnij, str. 119. 1160 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 2v; 1/22 ex 26 (41), str. 1–1v; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjske- ga arhidiakonata, str. 39. 222 Jure Volčjak podatkovno bazo za cerkveno, splošno, umetnostno in kulturno zgodovino. Po- datki, ki jih lahko dobimo v vizitacijskih zapisnikih, so sicer v veliki meri odvi- sni od interesa vizitatorja.1161 Nekateri vizitatorji so bili bolj pastoralno usmer- jeni in so se podrobneje pozanimali o verskem življenju in moralnih razmerah v posameznih župnijah, pri formalistih pa najdemo bolj »odrezave« zapise od- govorov, zlasti o stanju objektov in materialnih okoliščinah.1162 Vsekakor je pri analizi podatkov o vizitacijah treba upoštevati, da gre za subjektiven vir, kljub vsemu pa to ne zmanjša njegove teže. 8.1.1 Predstavitev glavnega vira Vizitacijski zapisniki, nastali po opravljenih vizitacijah nadškofa Karla Mi- haela grofa Attemsa, so izjemno pomemben vir za zgodovino goriške nadško- fije, zlasti še za zgodovino posameznih župnij. Attemsovi vizitacijski zapisniki so zapisani v 24 obsežnih rokopisnih zvezkih. Vsebujejo opise vsaj enega vizita- cijskega potovanja po nadškofiji. Ena od posebnih vrednosti teh vizitacij naj bi bila zelo dobra ohranjenost, vendar žal ni čisto tako.1163 Zapisniki zajemajo čas med letoma 1750 in 1774, hranijo pa jih v Nadškofijskem arhivu v Gorici. Večina vizitacijskih zapisnikov je izšla tudi že v tiskani obliki (4 knjige), peta knjiga, za območje Kranjske, pa je v pripravi.1164 Ko se je nadškof Attems pripravljal na prvo vizitacijo, je pripravil vpra- šalnik z 21 točkami in ga pozneje razširil na 36 točk. Vizitacijski zapisnik prve vizitacije za Kranjsko pa obsega vprašanja v kar 58 točkah!1165 Vprašanja so bila namreč zelo razčlenjena. Vprašalnik se je v poznejših vizitacijah občutno skraj- šal, več vprašanj je bilo združenih v eno točko. V letih 1761, 1763 in 1767 je obse- gal le še 22 točk, leta 1771 pa se je za malenkost razširil – na 27 točk. Vizitacijski zapisniki so napisani v latinskem in italijanskem jeziku. 1161 Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 483. 1162 Baraga, Vizitacijski zapisniki župnij, str. 119 sl.; Volčjak, Bela krajina v vizitacijskih zapisnikih, str. 733–734; Jure Volčjak, Pripovedi vizitacijskih zapisnikov župnije Ig v 17. in 18. stoletju, v: Župnija sv. Martina na Igu: ob 300-letnici župnijske cerkve (ur. Martin Hostnik, Maja Zupančič), Ig [i. e.] Ljubljana 2011, str. 282–283; Jure Volčjak, Črnuče v vizitacijskih zapisnikih goriških nadškofov Attemsa in Edlinga, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France M. Dolinar), Ljubljana 2013, str. 228–229; Volčjak, Župnija Mokronog. 1163 Avtorji, ki so se do sedaj na tak ali drugačen način ukvarjali s temi zapisniki, trdijo, da so popolnoma ohranjeni. To, kot je bilo rečeno, ne drži povsem. To velja še posebej v zvezi z vizitacijo Kranjske v letih 1752/53. Sam protokol z vizitacijskimi zapisniki je močno poškodovan, manjkajo tudi kompletni vizitacijski zapisniki več župnij, npr. župnij celotne Tuhinjske doline, ali pa deli zapisnikov. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22). 1164 Za že objavljene knjige glej seznam literature, peto knjigo pa pripravlja avtor monografije. Opozoriti velja tudi na objave oziroma prevode vizitacijskih zapisnikov posameznih župnij, saj jih tudi ni tako malo, npr. za župnijo Dol pri Ljubljani iz leta 1761, 1767 in 1772. Prim. Tam v Dolu roža rase. Naša župnija 1262–2012: 750 let (ur. Alojzij Grebenc), Ljubljana 2012, str. 368–404 (dalje: Tam v Dolu roža rase). 1165 IT ASDG, ACAG, Arcivescovi, Attems 1, Schede in preparazione per la visita pastorale del (?) a Planina e nella Carniola, Num. 5, Tabella pro visitatione episcopali praeparanda; Num. 6. Tabella pro actuali visitatione episcopali. Tu najdemo tudi njegovo pismo duhovščini z napovedjo vizitacije. VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 223 Vizitacije je do leta 1770 nadškof Attems opravljal sam. Ko se je njegovo zdravje začelo slabšati, je vizitiranje obsežne nadškofije prevzel njegov pomožni škof Rudolf Jožef grof Edling.1166 Vizitacije, ki jih je opravil nadškof Attems sam, so bile izrazito pastoralno obarvane. V njegovih vizitacijskih zapisnikih ni bi- rokratskega in notarskega tona, odkrijemo bolj vzgojne prijeme (to je mogoče razbrati tudi pri odpravljanju prekrškov oziroma opominjanju posameznih du- hovnikov). Nadškof je želel približati božjo besedo vernikom, zato je ob obiskih župnij vernike skoraj vedno nagovarjal v njihovem maternem jeziku. Zapisniki njegovega pomožnega škofa Edlinga so že bolj birokratski – zapisani odgovori so krajši, bolj uradni. Za zgodovino župnij na Kranjskem v tretji četrtini 18. stoletja je pomemb- nih sedem Attemsovih vizitacijskih protokolov. Napisani so bili v letih 1752– 1753, 1757, 1761, 1763, 1767, zadnja dva pa v letu 1771.1167 Prvi, najstarejši protokol, je v Gorici shranjen pod signaturo 1/3 ex 7 (22). Knjiga velikosti 29,5 x 20,5 cm je bila restavrirana in vsebuje 175 listov; nekateri izmed njih so bili vstavljeni pozneje. V njem najdemo zapisnike z vizitacij žu- pnij na Kranjskem, Štajerskem in v tolminskem arhidiakonatu. Nanaša se na obdobje dveh let, tj. leti 1752 in 1753. Zapis na protokolu se glasi: »[1752–1753, Carniola, Stiria e »Carsia«]«. Na koncu protokola je sumarni popis duš (Status animarum) v štajerskih župnijah goriške nadškofije: »Summarius animarum status in ducatu Styriae dioecesis Goritiensis«. Vključuje število vernikov, ki so prejemali obhajilo, in število vernikov, ki ga niso, število poročenih parov in število umrlih.1168 Protokol je napisan v latinščini in je na določenih mestih zelo težko berljiv. Velik problem predstavljajo narobe zvezani listi po restavriranju, saj to moč- no otežuje ugotavljanje pravilnega vrstnega reda zapisov vizitacij posameznih župnij. Opozoriti je treba tudi, da se žal niso ohranili vsi vizitacijski zapisniki. To velja zlasti za tiste župnije, ki jih ni vizitiral nadškof Attems osebno, ampak je za to pooblastil druge duhovnike. Tako manjkata npr. vizitacijska zapisnika za župnije v Tuhinjski dolini ter nekaj župnij na Dolenjskem in Notranjskem. Nekatera poročila so se ohranila zgolj deloma.1169 1166 IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59, št. 49, 55, 268; Rescripta 1771, b. 19, št. 49 (5. april 1771, Gorica), št. 55 (12. april 1771, Ljubljana), št. 268 (21. marec 1772, Ljubljana). 1167 Ne smemo obiti niti drugih protokolov, saj se tudi v njih najdejo podatki za kranjske župnije. Omeniti velja protokole: IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/2 ex 6 (21) (včasih: Atti pastorali di Attems, 6 (21)) /Moravče, Kovor, Ihan/, 1/6 ex 10 (25) (vča- sih: Atti pastorali di Attems, 10 (25))/Tržič/, 1/10 ex 14 (29) /Šentgotard, Šmarje pri Ljubljani, Stična, Dobrepolje, Novo mesto/, 1/12 ex 16 (31) /Tržič, Ljubljana, Vrhnika, Idrija/, 1/17 ex 21 (36) /Šentgotard/, 1/20 ex 24 (39) /Tržič/. 1168 Lucia Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, v: Carlo Michele d‘Attems, primo archivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia Romana e stato absburgico, 1, Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Gorizia 1988, str. 115 (dalje: Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo). 1169 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22). Primerjaj tudi opombo 1160. 224 Jure Volčjak Drugi protokol, ki se nanaša na Kranjsko, je protokol s signaturo 1/7 ex 11 (26). Vsebuje 142 oštevilčenih popisanih listov in 90 praznih strani v velikosti 25,5 x 20 cm. Originalni naslov se glasi: »Visitatio pastoralis in Carniola Inferiori anno 1757 a 21. mensis junii usque ad 17. augusti«. Kot lahko razberemo, gre za vizitacijo nadškofa Attemsa po dolenjskih in notranjskih župnijah, in sicer v stiškem, kostanjeviškem in bistriškem arhidiakonatu.1170 Protokol je napisan v lepo berljivi latinščini in je zelo dobro ohranjen.1171 Tretji protokol, protokol s signaturo 1/11 ex 15 (30), je iz leta 1761. Knjiga ve- likosti 28,5 x 19,5 cm je oštevilčena od strani 6 do 401, dva lista nista oštevilčena. Številka 6 se začne na strani 5v. Originalni naslov je »Liber visitationis a 20. die mensis iunii anno 1761 facta usque ad 24. augusti per archidiaconatuum Cirkni- zensem, Reiffnizensem, Sitticensem et Superioris Carnioliae ac commissariatum Möttlizensem ordinis Teutonici« (Vizitacijski protokol za cerkniški,1172 ribniški, stiški in gorenjski arhidiakonat ter komisariat nemškega viteškega reda v Beli krajini). Ob koncu protokola je seznam župnij, vikariatov in preostalih »opra- vil« (»Index parochiarum, vicariatuum et aliorum gestorum).1173 Protokol je napisan v solidno berljivi latinščini in je zelo dobro ohranjen. Vprašanja, namenjena župnikom, so natisnjena, posamezne pole so bile po končani vizitaciji zvezane v knjigo.1174 Četrti protokol ima signaturo 1/14 ex 18 (33). Knjiga velikosti 29,5 x 20 cm vsebuje 224 oštevilčenih in pet neoštevilčenih listov ter 12 praznih strani. Ča- sovno se nanaša na leto 1763, hrani pa opise Attemsovih vizitacij po dolenjskih župnijah (deloma tudi notranjskih) oziroma v dolenjskem, kostanjeviškem, sti- škem in bistriškem arhidiakonatu. Originalni naslov se glasi: »Visitatio pastora- lis facta per excellentissimum et reverendissimum dominum dominum Carolum Michaelem Dei et Apostolicae sedis gratia primum archiepiscopum Goritiae ex Sacri Romani Imperii comitibus ab Attems etc. etc. in ducatu Carnioliae Inferi- oris, seu in districtibus archidiaconatuum Rudolphswertensis, Landstrassiensis, Sitticensis et Vallis Iocosae, anno reparatae salutis 1763, sub finem mensis iunii et continuata per iulium et augustum eiusdem anni«. Na koncu protokola je seznam vizitiranih župnij, vikariatov in preostalih »opravil« (Index parochia- rum et vicariatuum et aliorum gestorum quae ad cursum visitationis directe non spectabant).1175 1170 Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, str. 116. 1171 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26). 1172 Mišljen je bistriški arhidiakonat. 1173 Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, str. 116. 1174 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30). 1175 Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, str. 117. VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 225 Protokol je napisan v solidno berljivi latinščini in je zelo dobro ohranjen. Vprašanja, namenjena župnikom, so natisnjena, posamezne pole so bile po končani vizitaciji zvezane v knjigo.1176 Peti protokol iz leta 1767 je shranjen pod signaturo 1/18 ex 22 (37). Knjiga velikosti 28 x 19 cm je dvakrat oštevilčena. Po prvi varianti vsebuje 125 listov, po drugi 122. Izpuščene so strani 1–2 ter 77, 20 strani je praznih. V protokolu najdemo zapise o vizitacijah župnij gorenjskega, dolenjskega in ribniškega arhi- diakonata. Originalni naslov je »Liber visitationis per Carnioliam Superiorem de anno 1767«, notranji naslov pa »Visitatio Carnioliae Superioris 1767«. Ob koncu je dodan še seznam župnij (Registrum parochiarum).1177 Protokol je napisan v lepo berljivi latinščini in je zelo dobro ohranjen. Vprašanja, namenjena župnikom, so natisnjena, posamezne pole so bile po končani vizitaciji zvezane v knjigo.1178 Šesti protokol, protokol s signaturo 1/21 ex 25 (40), je velikosti 32 x 30 cm in ima 49 listov, ena stran pa je prazna. Vsebinsko se nanaša na vizitacijo ribniške- ga arhidiakonata, opravil pa jo je ribniški arhidiakon Janez Krstnik Blaž Kobal. Originalni naslov na platnici je »Ribnica 1771«, notranji pa »Canonica visitatio de conssensu celsissimi ac reverendissimi domini domini archiepiscopi Goritiensis per archidiaconalem districtum Raifnicensem ab archidiacono 1771 peracta«.1179 Protokol je napisan v lepo berljivi latinščini in je zelo dobro ohranjen. Vprašanja niso bila natisnjena, ampak napisana na roko. Posamezne pole so bile po končani vizitaciji zvezane v knjigo.1180 Sedmi protokol ima signaturo 1/22 ex 26 (41) in 200 oštevilčenih listov ter 24 neoštevilčenih, 56 strani je praznih. Knjiga je napisana na papirju velikosti 31 x 21 cm. Vsebuje zapise o vizitacijah župnij stiškega, novomeškega, metliške- ga, kostanjeviškega, ribniškega in tolminskega arhidiakonata. Namesto bolnega nadškofa jo je opravil njegov pomožni škof Edling. Originalni naslov na platnici se glasi: »Visitatio pastoralis ab illustrissimo et reverendissimo suffraganeo comite ab Edli[ng] […] [Carn]ioliam […] [177]1«. Na koncu je dodan še seznam župnij, vikariatov in preostalih »opravil« (Index parochiarum, vicariatuum aliorumque gestorum).1181 1176 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33). 1177 Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, str. 118. 1178 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37). 1179 Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, str. 118. 1180 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40). 1181 Pillon, Atti delle visite pastorali: catalogo, str. 118. 226 Jure Volčjak Protokol je napisan v lepo berljivi latinščini in je zelo dobro ohranjen. Vprašanja so natisnjena, posamezne pole so bile po končani vizitaciji zvezane v knjigo.1182 8.1.2 Primerjava s sosednjimi škofijami V primerjavi s sočasnimi vizitacijami v sosednjih škofijah goriške nadško- fije (Salzburg, Ljubljana) je moč opaziti nekatere razlike. Po A. Ožingerju so Attemsove goriške vizitacije bolj sproščene in bolj pastirsko naravnane kakor salzburške. Te so po njegovem mnenju bolj »strumne, toge in formalne«. Attems je večjo pozornost namenjal vernikom, objektov in materialnih okoliščin (circa res), kot so zvoniki, zvonovi, ure, orgle, cerkvene stavbe ipd., pa se je dotaknil bolj površno. Po Ožingerju Attemsove vizitacije pomenijo nekakšen »sklep tri- dentinske obnove in katoliške reforme«.1183 V času škofovanja goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa so se v Ljubljani zvrstili trije škofi: Ernest Amadej Tomaž grof Attems, Leopold Jožef Hanibal grof Petazzi (1760–1772) in Karel Janez grof Herberstein.1184 Po smrti Ernesta Amadeja Tomaža grofa Attemsa leta 1757 je sledila triletna sedisvakan- ca, novemu škofu Petazziju pa zaradi slabega zdravja tudi ni uspelo vizitirati celotne škofije, ampak samo 56 župnij.1185 Ker stanje v ljubljanski škofiji ni bilo rožnato, je češko-avstrijska dvorna pisarna februarja 1771 ukazala pomožnemu škofu, koadjutorju Herbersteinu izvedbo temeljite vizitacije ljubljanske škofije. Ta je v napovedi vizitacije leta 1771 duhovščino prosil, da ga obvestijo o: • simonističnih duhovnikih, • duhovnikih, ki odklanjajo podeljevanje zakramentov oziroma z njimi barantajo, • klerikih, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, • pohujšljivih duhovnikih, • klerikih oziroma laikih, osumljenih herezije, • cerkvenih in svetnih osebah, ki se ukvarjajo s čarovništvom, vedeževa- njem, hudodelstvom, ljubezenskimi napoji, magijo in drugimi hudiče- vimi iznajdbami, • osebah, ki žive v priležništvu, prešuštvu, incestu oziroma v svetoskrunstvu, • osebah, ki ogrožajo, si prilaščajo cerkveno premoženje oziroma ga od- tujujejo (posestva, zemljišča, hiše itd.).1186 1182 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41). 1183 Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 41–42. Pravo nasprotje so vizitacije ljubljanskega generalnega vikar- ja Filipa Trpina iz srede 17. stoletja. Prim. Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 483, op. 2. 1184 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 191–230. 1185 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 209. 1186 Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 485. VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 227 Škof Herberstein je vizitacijo opravil s pomočjo tiskanih vprašalnikov, po- dobno kot Attems v goriški nadškofiji (od leta 1761 dalje, predtem so bili napi- sani ročno). Ljubljanski obrazec je imel naslov Articuli super quibus informatio fieri debet, de statu cuiusque parochiae, et sub unoquoque illorum responsio prae- cisa inscribi,1187 goriški leta 1761 Quaesita, super quibus multum RR. DD. Parochi, et RR. DD. Vicarii Curati singulis annis sub fide Sacerdotali respondere debeant, circa proprii muneris executionem,1188 leta 1771 pa Quaesita Super quibus Multum RR. DD. Parochi, & RR. DD. Uicarii Curati sub fide Sacerdotali iuxta normam primae novae Synodi Archi-Dioecesanae Goritiensis quotannis respondere tenen- tur.1189 Goriški vprašalnik je v letih 1761, 1763 in 1767 imel 22 vprašanj,1190 leta 1771 pa so bila vprašanja nekoliko bolj razdelana, vprašalnik je bil razširjen na 27 vprašanj.1191 Zaradi prepletenosti goriške nadškofije in ljubljanske škofije je za nas naj- zanimivejši ljubljanski vprašalnik iz leta 1772, zato je najbolje, da naredimo natančnejšo primerjavo. Najprej je župnik oziroma vikar moral odgovoriti na 17 vprašanj o stanju v župniji: Articuli super quibus informatio fieri debet, de statu cuiusque parochiae, et sub unoquoque illorum responsio praecisa inscribi 1. Cerkev (opis, patron, farno žegnanje, stanje cerkve oziroma potrebna popravila, število oltarjev, opremljenost teh, število zvonov itd.)1192 Ecclesia parochialis eiusque fines describantur, quis eiusdem sit sanctus pa- tronus, aut titularis? Quo die, et an in foro festum eius celebretur? An aliquis in eo festo abusus sit introductus aut excessus ilicitus comittatur? An ecclesia ipsa dedicata, et consecrata fuerit? Si quid reparatione dignum, et ad quod spectet? Quot altaria errecta? Si sufficienter aeque, ac decenter sint ornamentis provisa, ad quorum defectum quis teneatur providere? Quot campanas habeat, et an be- nedictae, et a quo? 2. Pobožnosti (vrste pobožnosti v cerkvi, procesije itd.) Quaenam in ecclesia fieri soleant devotiones, praesertim alterius sexus aut confraternitatum? Quo modo, et quot fiant processiones, quibus diebus tam pu- blicae, quam privatae, quaenam sint votivae? Si ex illis ecclesia aliquod emolu- mentum accipiat, aut ipse parochus aut capellani, aut aeditui, aut alii? Ad quid 1187 SI NŠAL 14, Vizitacije, fasc. 6, 8; Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 486. Vprašalnik je objavil Ožinger v svoji disertaciji (Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 320–329). V istem delu je objavil tudi primer vprašanj v salzburški nadškofiji in lavantin- ski škofiji (str. 330–336). 1188 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 3–4v. 1189 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 5–6v. 1190 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30), str. 3–4v, 1/14 ex 18 (33), str. 4–5v, 1/18 ex 22 (37), str. 3–4v. 1191 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 5–6v. 1192 Slovenske povzetke vprašanj je objavila A. Lavrič leta 1996. Prim. Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 487. 228 Jure Volčjak impendantur elemosinae? Quinam in his abusus, aut excessus committeantur? Quae onera sint annexa? 3. Bratovščine (ustanovitelj, statuti itd.) An in ecclesia parochiali sint errectae confraternitates, a quo, et a quibus temporibus? An in ea sint aliqua statuta praescripta? An debite observentur, et a quo approbata? In quam finem instrumenta authentica exhibeantur; ad quid, et qua ratione illius proventus, aut collectae factae impendantur? 4. Pokopališče (velikost, nedostopnost za živali, sejmi itd.) An coemeterium sufficienter sit amplum, et ita clausum teneatur, ut in illud animalibus nusquam pateat aditus? An in eo nundinae, aut mercatus interdum habeantur? An etiam nundinae aliquae, aut mercatus diebus dominicis aut festi- vis habeantur in aliquo loco parochiae, maxime vero tempore divinorum officio- rum, aut catechesis? 5. Letni dohodki cerkve (uprava premoženja, izgube, nezakonite prilasti- tve, letni obračuni ključarjev) Quinam sint fabricae proventus annui? An matriculari syndici, seu fabricae administratores? Quot annis suae administrationis rationem reddant, quo loco, et coram quibus, an ab illis fiant expensae, et quid cum superfluis? Quis obser- vetur modus in collectis pere t extra ecclesiam? An sint bona deperdita, aut male usurpata, aut damna iuribus ecclesiae illata, et a quibus? An legata pia soluta, et quaenam ecclesiae sint onera? 6. Podružnice in kapele (maše in obredi v podružnicah, izpostavljene ču- dodelne podobe, nabirke) An sint aliae, et quot ecclesiae, seu capellae publicae, vel privatae, et do- mesticae, vel consecratae, aut benedictae, et a quo intra fines parochiae? Quae functiones in iis fiant? An expositae sint imagines seu statuae miraculosae, et qua authoritate? An capsulae pro elemosinis inveniantur, qua authoritate, et ad quid impendantur istae elemosinae, sub quorum clavibus custodiantur? An in capellis domesticis sacrificium missae celebretur, quo tempore? An omnia haec sine prae- iudicio, aut damno ipsius ecclesiae parochialis? 7. Samostani v mejah župnije (vrsta redov, disciplina, število članov, funda- cije, čudodelne slike oziroma kipi in relikvije) An intra eiusdem fines sint monasteria, et huiusmodi domus regularium tam virorum, quam mulierum, cuius ordinis? Quot, et quales religiosi seu moni- ales circa doctrinam, disciplinam, mores, conciones, confessionalia, et quaestus? De eorum numero, de fundationibus, ac an aliquod praeiudicium ab illis in- feratur ecclesiis parochialibus, aut earumdem personis circa administrationem sacramentorum, confessionalia, sepulturas, elemosinas, excursiones, divina officia, ac quaecunque alia iura parochialia, maxime vero, si habeant in illo- rum ecclesiis imagines, aut statuas miraculosas, aut reliquias expositas, et qua VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 229 authoritate? Quod etiam dictum sit de eremitis, et tertiariis? Cum quibus coha- bitent, de illorum vita, et moribus? De illorum emolumentis, oneribus, officiis, institutis? 8. Špitali in druge pobožne ustanove v okviru župnije (ustanovitelj, do- hodki, izdatki, privilegiji itd.) An intra eosdem fines sit aliquod xenodochium, seu hospitale, aut alia loca pia? A quibus, et quo fine instituta? Quinam sint illorum annui proventus, et one- ra, quae privilegia? A quo, et an debite, atque fideliter administrentur? 9. Relikvije (avtentika, čaščenje itd.) An in ecclesia parochiali reliquiae serventur, e tab episcopo recognitae, et approbatae? An decenter teneantur, et quando, et quo ordine exponantur, aut pro- cessionaliter circumferantur? Quod de omnibus reliquis etiam privatis reliquiis intelligendum est, quorum authentica exhibeantur? 10. Beneficiji (dolžnosti beneficiatov, druge ustanove itd.) An in ecclesia, aut aliis parochiae locis sint capellaniae, aut beneficia errec- ta? A quo pendeant, an pacifice possideantur? Eta n possessores eorum oneribus, obligationibus satisfaciant? An aliae fundationes, et quomodo istae executioni mandentur? 11. Župnik oziroma vikar (ime, starost, izvor, ordinacija, dohodki, dolžno- sti itd.) Quiuislibet parochi seu vicarii nomen, aetas, patria, dioecesis, ac familia do- mestica? An resideat? A quo tempore ad sacerdotium, et ad parochiale beneficium promotus sit? An ali beneficia possideat, et quae? Quaenam sint emolumenta, et onera, qui proventus, quae congrua, quales decimae, et a quo, et quo titulo colligantur? 12. Duhovnikovi pomočniki (ime, starost, izvor, ordinacija, služba, dovo- ljenja, potrebna za podeljevanje zakramentov, dohodki itd.) An in illa parochia vicarii, aut alii sacerdotes degant, eorum nomen, aetas, patria, dioecesis, tempus ordinationis, officium? An illi, qui confessionibus audien- dis, aut sacramentis administrandis, aut concionibus faciendis incumbunt, quod etiam de religiosis dictum sit, necessarias approbationes et facultates habeant, in quem finem exhibeantur? Specificetur taxa stolae baptismalis, matrimonialis, et funeralis, tam parochi, quam cooperatorum, aeditui, nec non specificentur elemo- sinae, quae pro missis, aliisque excursibus iuxta distantiam loci dare solent. An in istis nullus abusus introductus sit? An cooperatores seu capellani cum parocho convivant, aut separatim, et cum quibus? Quo modo ab illis peragantur functio- nes, et administrentur sacramenta? An alii clerici in dicta parochia habitent, cum quibus eorum nomen, quae aetas, patria, dioecesis, tempus ordinationis, studia, officia, et beneficia. 230 Jure Volčjak 13. Učitelji in babice (poučenost za krst v sili itd.) An intra fines eiusdem parochiae sint ludi magistri, qui pueros, et puellas doceant, quo modo, an laici, aut ecclesiastici de illorum vita, et moribus, et an officio suo rite defungantur? An sint obstetrices, quales, quo ad finem, et mores, et sufficienter instructae pro administrando baptismo in casu necessitatis? 14. Velikonočni obhajanci (število obhajanih, neobhajani, spovedni oziro- ma obhajilni lističi itd.) Quis sit numerus parochianorum, qui ad sacrum eucharistiam perceptio- nem in paschate obligentur? An omnes hiuc obligationi satisfecerint? An distribu- antur schedae pro paschate confitentibus, seu communicantibus, et a quo iterum colligantur? 15. Bogoslužje (redno bogoslužje, obrednik, pridige, katoliški nauk za otro- ke in odrasle, izpraševanje itd.) An missae solemnes, parochiales, aliaque officia divina diebus dominicis, et festivis hora competenti debite, ac decenter, et quo ritu celebrentur? An in sachri- stia expositus sit liber missarum perceptarum, et celebrandarum, et an tabula in- dulgentiarum, quarum brevia apostolica exhibeantur, publice affixa sit? An pueri, et alii in doctrinae christianae catechesi erudiantur, ex quo libro catechetico, quo- ties per annum cum examine parvulorum, et adultorum, et coram quo numero? Quoties conciones teneantur, et de quibus materiis? 16. Moralni prestopki (praznoverje, zločini, zlorabe, krivoverci, prepove- dane knjige, javno izpostavljene neprimerne podobe, bogokletniki, priležniki, prešuštniki in javni grešniki, sovraštva, spori – zlasti med starši in otroci, za- konci, ki ne živijo skupaj, skrunilci nedeljskega in prazničnega počitka, vzgoja otrok) An aliqua superstitio, aut vana observantia, aut sortilegium, aut malecium, aut quilibet abusus in materia religionis in populo reperiantur, sive in celebratio- ne matrimonii aut sponsaliorum, sive quacunque alia occasione? In quem finem, an sint aliqui haeretici, aut de haeresi suspecti? An inveniantur libri prohibiti vel obscaeni? An imagines, seu picturae minus modestae in domibus privatis publicae expositae sint? An blasphemi, concubinarii, adulteri, aut alii publici peccatores scandalosi, inimicitias et odia, aut rixas inter se exercentes, filios praesertim in- ter et parentes, non cohabitantes coniuges, dies dominicos, et festivos violantes, et quomodo sit filiorum educatio? 17. Sinodalne konstitucije in dekreti vizitacij (ali so na voljo, neizvršeni dekreti, vodenje matičnih knjig itd.) Denique in promptu adsint decreta postremarum visitationum cum adnota- tione eorum, quae in suae parochiae finibus executionem con habuerunt, causis et impedimentis explicatis, insuper libri baptizatorum, matrimonio coniunctorum, VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 231 et defunctorum cum scripturis ad ecclesiam spectantibus, uti etiam catalogum propriorum librorum.1193 Ljubljanski škof Herberstein je vizitiral tudi duhovščino. Namenjenih ji je bilo 16 vprašanj, goriški nadškof Attems pa je vprašanja, namenjena duhovščini, vključil kar v splošni vprašalnik. Leta 1771 je imel 27 točk: OPOMBA 1194 1195 Vprašalnik ljubljanskega škofa Herbersteina Vprašalnik goriškega nadškofa Attemsa Interogatoria seu quaesita proponenda paro- chis, curatis, capellanis, vicariis confessariis, sacerdotibus simplicibus, clericibus regulari- bus, et eremitis, syndicis, reliquisque ecclesiae servitiis adscriptis personis in sacra visitatione Quaesita Super quibus Multum RR. DD. Parochi, & RR. DD. Uicarii Curati sub fide Sacerdotali iuxta normam primae novae Synodi Archi-Dioece- sanae Goritiensis quotannis respondere tenentur 1. De aetate, et a quo tempore sit sacerdos? 1. Nomen Paroeciae? ad quem eius ius spectet Patronatus? 2. De tempore exercitatae curae animarum, ac de assecutione parochiae, ad quem ius illam conferendi pertineat? 2. Quot? & quae sint eius filiales Ecclesiae? 3. De titulo suae promotionis ad ordines, et an bona patrimonialia ab ipso examinato immi- nuta possideantur? 3. Quis Paroeciae Rector? qui Cooperatores? caeterique in ea existentes Sacerdotes, & Clerici? quae officia, Beneficia, capellas obtineant? quae eorum aetas? quem gradum in studiis obtinuerint? quis eorumdem vi- tae tenor? 4. De redditibus et proventibus parochiae, et in quo consistant? 4. An Missas fundatas Sacrosancte adimpleverit? eaeque, ac coetera- rum fundationum onera Tabellae in Sacristia pendulae sint inscripta? An Festis ac Dominicis diebus Missam pro populo obtulerit? & inter Missarum solemnia Catecheticum vel Moralem plano stylo ad adultos sermonem habuerit? 5. De oneribus parochiae adnexis. 5. An a meridie dictis diebus Catechesim iuxta maethodum Cardinalis Bellarmini aut Catechismi Romani Parvulis tradiderit? eos propositis munusculis desuper examinaverit? tum Actus Theologales, & Contriti- onis clara, elevata voce cum populo verba repetente, vulgari idiomate, elicuerit? ac tertiam saltem Rosarii partem cum litaniis Lauretanis pra- eoraverit? 6. De habitatione et famulatu. 6. An in remotioribus Paroeciae locis, & Pagis per se, vel per alios, & quo- ties per annum Catechesim eiusmodi instituerit? 7. An rite et recte obeat omnia munia curae ani- marum adnexa, et signantes quomodo admini- stret omnia sacramenta? Maxime an sit stola et cotta indutus? 7. An ieiunia, & Festa de praecepto, si quae per hebdomadam occur- rerint, diebus Dominicis praecedentibus ita populo annunciaverit, ut etiam ea, quibus ex Apostolica dispensatione serviliter operari licet, iuxta repetitas Ordinationes Nostras singilatim, expresserit, saepiusque ex suggestu populos ad labores dictis diebus libere suscipiendos exhor- tatus sit? 1193 SI NŠAL 14, fasc. 6, 8; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 293–297. Povzetek vprašanj v slovenščini naj- demo v: Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 487. 1194 SI NŠAL 14, fasc. 6, 8; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 297–298. 1195 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 5–6v. 1194 1195 232 Jure Volčjak Vprašalnik ljubljanskega škofa Herbersteina Vprašalnik goriškega nadškofa Attemsa 8. De doctrina christiana, et methodo per ip- sum servata in eadem tradenda, et de verbi pabulo, quibus diebus, et quoties per annum habeaturcatechesis et sermones fiant, festa quoque et ieiunia denuntiet? 8. An Festorum non dispensatorum sanctificationi invigilaverit? & super servilibus operibus dictis diebus, quave authoritate dispensaverit? 9. Circa santum viaticum, et de modo quo illud defertur ad infirmum, quod etiam dictum sit circa extremam unctionem, et an sacramenta sub seri set clavibus custodiat? 9. An in Festis saltem principialioribus, in quibus Augustissima chorea- rum ductus prohibuit, pro posse impediverit, & quomodo? 10. An nunquam legat rubricas missalis et bre- viarii et penes se habeat rituale dioecesis Laba- censis, et an illo utatur? 10. An Festa devotionalia, & Processiones nocturnis praesertim eman- sionibus, commessationibus, & compotationibus expositas, plane om- miserit? in alias devotiones commutaverit, aut ad loca propinquiora reduxerit? 11. De obstetricibus et an eadem praevio exa- mine approbentur? 11. Quot sint Mares, quot Faeminae in Parochia? quot Confessionis, & Communionis capaces? quis sit, qui Paschalem Communionem hoc anno nequaquam peregerit? 12. An soleat promiscue rebaptizare sub condi- tione omnes infantes baptizatos ab obstetrici- bus, viris saecularibus, et reliquis mulieribus? 12. Quot Mares, item quot Faeminae, e legitimo, aut illegitimo Thoro nati sint? an omnes baptizati, qui, & qua de causa sine baptismo mor- tui, utrum ex illegitimis, aliqui Parochiani, aut aliunde oriundi? An repa- ratum scandalum, & sublata ulterius peccandi occasio? 13. An continuo resideat in propria parochia, vel potius frequenter a bea discedat sine licen- tia? 13. An Obstetrices singulis annis super exercitio sui muneris, quoad ea, quae ad Ecclesiam spectant, fuerint examinatae? 14. An per se ipsum curam animarum exerceat, vel potius per cooperatores, et confessionali de mane insideat diebus dominicis et festivis, licet non vocatus? 14. An Sponsalia de futuro coram Testibus ad id rogatis, aut per scrip- turam? praevio semper parentum consensu fieri introduxerit? an ultra trimestre protrahi passus sit? an Sponsa aliqua praegnans ad copulati- onem admissa? quomodo uterque complex punitus? 15. De legatis piis, et eorum adimplemento. 15. An ante copulationem trina denunciatio praemissa? sin minus a quo, & authoritate una, vel omnes remissae? an, & a quo super impe- dimentis dispensatio concessa? a quo exequtioni mandata? an eadem ultimae denuntiationis die, attestatio de peractis denuntiationibus expedita? Assistentia Matrimonio praestita? 16. De moribus capellanorum, cooperato- rum, primissariorum, et reliqui cleri. An sciat aliquem negligentem in cura animarum, forni- carium, adulterum, negotiatorem, vinolentum, curis saecularibus implicitum, otiosum, inde- center vestitum, nunquam domi manentem, sed continuo per plateas ambulantem, caupo- nas frequentantem, rixas moventem, verbis et gestibus non satis modestum? 16. Quot paria fuerint intra annum copulata? an aliquod in Parochia Matrimonium suspectum? an aliqui Coniuges vivant ab invicem sepa- rati, & qua authoritate? 17. An vigeat publicum quodpiam scandalum? videlicet concubinatus, odia, superstitiones, veneficia? an, & quaenam fuerint adhibita remedia ad ea impedienda & ad veram pietatem, ac devotionem inculcandam? VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 233 Vprašalnik ljubljanskega škofa Herbersteina Vprašalnik goriškega nadškofa Attemsa 18. An infirmorum provisiones, sicut non dubitatur, gratis factae sint? An infirmi saepius visitati? an in extrema necessitate constitutis stypes aliqua concessa? An moribundis assistentia praestita? 19. Quot Mares, quot Foeminae ex hac vita decesserint? utrum omnes Sacramentis rite muniti, sin minus qua de causa? 20. An, & quot in Ecclesiis, praesertim in Parochiali, seu Uicariali Confes- sionalia cum cratibus iuxta Synodalia discreta prostent? An mulierum adultarum non infirmarum extra sedem Confessionalem, vel in domo Parochiali seu Uicariali confessiones excipiantur? 21. An Missa Parochialis Dominicis, & Festis diebus hora stabili, popu- loque magis accommoda habeatur? An in aliquo Sacello, vel Capella publica, sive filiali Ecclesia, Missa a quopiam sine Parochi licentia ante Missam Parochialem celebretur? An Collecta pro Maiestatibus, diebus non impeditis, in Missis accipiatur? 22. An Spiritualia Exercitia, tum a Clero, tum a populo peragantur? ubi, quando, an inter Parochianos sit aliquis in fide suspectus? Libros suspectos aut prohibitos quis habeat? specificentur personae, produ- cantur libri. 23. An aliqui de Clero mores statui Ecclesiastico deformes praeseferat, negotiis sese Saecularibus immisceat, aut lites agitet? 24. An contributiones, & steuras Principi terrae, qui Sanctuarii Ministros sua Clementia protegit, & gratiis fovet, exacte persolverit? an Uina in propria habitatione cum Saecularium damno, & status dedecore edu- cillet, aut faciat educillari? 25. An Parochus, Uicarius, aut alius Sacerdos, vel Clericus Faeminam quadragenaria iuniorem, aut infra secundum gradum sibi non coniuc- tam, in suo retineat servito? quaeve apud plebem utriusque fama? 26. An, & quoties Uenerabile Sacramentum cum debito decore iuxta Synodi Archi Diaecesanae dispositionem fuerit expositum? an iugiter illuminatum? an in Missae Sacrificio, caeterisque functionibus Rubricae serventur? 27. An, & quoties Parochus, aut Uicarius intra annum per seipsum concionatus sit? quoties, quanto tempore, qua authoritate a Parochia abfuerit? an tunc idoneum sui loco substituerit? & quem? 8.2 Topografski prikaz cerkvenih objektov 8.2.1 Patrociniji cerkva Nadškof Attems je ob vizitaciji po slovesnem sprejemu ob prihodu v žu- pnijo najprej obiskal župnijsko oziroma vikariatno cerkev. Najprej se je po- zanimal za ime zavetnika oziroma patrocinij.1196 V vizitacijskih zapisnikih so omenjene 103 župnijske in vikariatne cerkve na Kranjskem. Največ župnijskih 1196 Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 27–28; Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 35 sl. 234 Jure Volčjak in vikariatnih cerkva,1197 25 oziroma 24,27 %, je bilo posvečenih Devici Mariji, seveda z različnimi naslovi (Devica Marija, Marijino rojstvo, Marijino ozna- njenje, Marijino vnebovzetje, Žalostna Mati božja, Loretska Mati božja ipd.). Od preostalih patrocinijev prvo mesto zavzema sv. Marjeta, devica in mučen- ka. Njej je bilo v obravnavanem času posvečenih osem cerkva ali 7,77 %. Takoj za njo sta s sedmimi cerkvami sv. Jurij, mučenec, in sv. Nikolaj, škof (6,80 %). Šest cerkva je bilo posvečenih sv. Martinu, škofu (5,83 %), po pet sv. Križu in sv. Lovrencu, mučencu (4,85 %). Po štiri cerkve so bile posvečene sv. Jakobu, apostolu, sv. Janezu Krstniku in sv. Mihaelu, nadangelu (3,88 %). Šest svetnikov je bilo zavetnikov treh cerkva: sv. Egidij, opat, sv. Jernej, apostol, sv. Lenart, spokornik, sv. Peter, apostol, sv. Peter in Pavel, apostola, in sv. Vid, mučenec (2,91 %). Dve cerkvi sta bili posvečeni sv. Andreju, apostolu, sv. Antonu, opatu, sv. Janezu Evangelistu, sv. Kancijanu, mučencu, sv. Pavlu, apostolu, sv. Štefanu, mučencu, in sv. Trojici (1,94 %). 21 cerkva pa je imelo svetnike, ki so sicer ome- njeni samo enkrat (0,97 %). Sprememb patrocinijev v Attemsovem času pri župnijskih oziroma vikari- atnih cerkvah ni bilo, redki so bili tudi pri podružničnih cerkvah. V nadaljevanju si lahko podrobneje ogledamo, kako so med škofovanjem Karla Mihaela grofa Attemsa potekale vizitacije župnij in vikariatov na Kranj- skem. Iz tabel je moč razbrati datum vizitacije, kraj vizitacije, patrocinij župnij- ske oziroma vikariatne cerkve in kdo je opravil vizitacijo – nadškof osebno, njegov sufragan ali pooblaščeni vizitator. Vizitacija leta 1752–17531198 datum kraj patrocinij vizitator 5. VIII. 1752 Planina pri Rakeku sv. Marjeta, devica nadškof Attems 6. VIII. 1752 Cerknica Marijino rojstvo nadškof Attems 7. VIII. 1752 Bloke sv. Mihael, nadangel verjetno nadškof Attems 8. VIII. 1752 Loški Potok sv. Lenart, spokornik verjetno nadškof Attems 8. VIII. 1752 (verjetno) Stari trg pri Ložu sv. Jurij, mučenec verjetno nadškof Attems 12. VIII. 1752 Preserje sv. Vid, mučenec nadškof Attems 16. VIII. 1752 Žiri sv. Martin, škof verjetno nadškof Attems 23. VIII. 1752 Poljane nad Škofjo Loko sv. Martin, škof nadškof Attems 25. VIII. 1752 Stara Loka z vikariatom Škofja Loka sv. Jurij, mučenec; sv. Jakob, apostol nadškof Attems 26. VIII. 1752 samostan klaris Škofja Loka nadškof Attems 1197 V statistiki so obdelane samo župnijske in vikariatne cerkve, podružnične cerkve pa zaradi prevelikega števila niso obdelane. 1198 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22). VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 235 datum kraj patrocinij vizitator 2. IX. 1752, 4. IX. 1752 Selca z vikariatom Sorica sv. Peter, apostol; sv. Nikolaj, škof verjetno Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 2. IX. 1752 Železniki sv. Anton, opat nadškof Attems 6. IX. 1752 Tržič sv. Trojica nadškof Attems 6. IX. 1752 Kovor sv. Janez Krstnik verjetno Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 10. IX. 1752 Velesovo (Trata) sv. Marjeta, devica nadškof Attems, Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 10. IX. 1752 Šenčur pri Kranju sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 11. IX. 1752 samostan dominikank Velesovo Devica Marija od angela pozdravljena nadškof Attems 11. IX. 1752 Cerklje na Gorenjskem Marijino vnebovzetje nadškof Attems 11. IX. 1752, 15. IX.1752 samostan klaris Mekinje Marijino vnebovzetje nadškof Attems 13. IX. 1752 Komenda sv. Peter, apostol nadškof Attems 14. IX. 1752 Mengeš sv. Mihael, nadangel nadškof Attems 15. IX. 1752 Nevlje, Šmartno v Tuhinju, Zgornji Tuhinj sv. Jurij, mučenec; sv. Martin, škof; Marijino vnebovzetje verjetno Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 16. IX. 1752 Kamnik Marijino oznanjenje nadškof Attems 19. IX. 1752, 8. X. 1752 Šmarje pri Ljubljani Marijino rojstvo nadškof Attems 21. IX. 1752 Šentvid pri Stični sv. Vid, mučenec nadškof Attems 24. IX. 1752 Krka na Dolenjskem sv. Kozma in Damijan nadškof Attems, Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 25. IX. 1752 Hinje sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 25. IX. 1752 Višnja Gora sv. Egidij, opat verjetno nadškof Attems 27. IX. 1752 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems Mirna sv. Janez Krstnik Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 3. X. 1752 Trebnje z vikariatom Sv. Križ– Gabrovka Marijino oznanjenje; sv. Križ nadškof Attems, Ignac Raumschüssl, kaplan nadškofa Attemsa Mirna Peč sv. Kancijan in tovariši verjetno nadškof Attems 10. VI. 1753 Ihan sv. Jurij, mučenec nadškof Attems, Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 12. VI. 1753 Dol pri Ljubljani sv. Marjeta, devica nadškof Attems 13. VI. 1753 Moravče sv. Martin, škof nadškof Attems 16. VI. 1753 Vače z vikariatoma Šentlambert in Sveta Gora sv. Andrej, apostol; sv. Lambert, škof; Devica Marija nadškof Attems 236 Jure Volčjak datum kraj patrocinij vizitator 17. VI. 1753 Kresnice sv. Benedikt Ignac Rom, goriški nadškofijski kaplan 17. VI. 1753 Kolovrat sv. Lovrenc Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 18. VI. 1753 Čemšenik Marijino vnebovzetje Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 18. VI. 1753 Šmartno pri Litiji sv. Martin, škof nadškof Attems 20. VI. 1753 Zagorje ob Savi sv. Peter in Pavel, apostola nadškof Attems, Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 20. VI. 1753 Prežganje sv. Marjeta, devica Ignac Raumschüssl, kaplan nadškofa Attemsa 27. VI. 1753 Boštanj Povišanje sv. Križa nadškof Attems 5. VII. 1753 Krško in Leskovec pri Krškem sv. Janez Evangelist; Žalostna Mati božja nadškof Attems 5. VII. 1753 Cerklje ob Krki sv. Marko, evangelist Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 8. VII. 1753 Kostanjevica na Krki sv. Jakob, apostol nadškof Attems 9. VII. 1753 Žumberk sv. Nikolaj, škof Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 11. VII. 1753 Sv. Križ–Podbočje sv. Križ Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 10. VII. 1753 Čatež ob Savi sv. Jurij, mučenec Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 18. VII. 1753 Raka z vikariatom Studenec sv. Lovrenc, mučenec; Devica Marija nadškof Attems 20. VII. 1753 Bela Cerkev sv. Andrej, apostol Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 21. VII. 1753 Škocjan pri Novem mestu sv. Kancijan, mučenec nadškof Attems 21. VII. 1753 Št. Peter–Otočec sv. Peter, apostol Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 22. VII. 1753 Šmarjeta na Dolenjskem sv. Marjeta, devica Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 24. VII. 1753 Gorenji Mokronog (Trebelno) sv. Peter, apostol Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 24. VII. 1753 Mokronog sv. Egidij, opat nadškof Attems 26. VII. 1753 Šentrupert na Dolenjskem sv. Rupert, škof nadškof Attems 26. VII. 1753 Dole pri Litiji Marijino vnebovzetje Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 26. VII. 1753 Šentjanž sv. Janez Krstnik Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 28. VII. 1753 Dobrnič sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 30. VII. 1753 Žužemberk sv. Mohor in Fortunat nadškof Attems 31. VII. 1753 Dolenjske Toplice Marijino rojstvo Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 31. VII. 1753 Podgrad (Mehovo) Marijino vnebovzetje Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 31. VII. 1753 Straža Marijino vnebovzetje Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 237 datum kraj patrocinij vizitator 1. VIII. 1753 (verjetno) Črmošnjice Marijino Vnebovzetje Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 1. VIII. 1753 Soteska sv. Erazem, škof nadškof Attems 2. VII. 1753 Vavta vas sv. Jakob, apostol Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 4. VIII. 1753 Metlika sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 6. VIII. 1753 Vivodina sv. Lovrenc, mučenec Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 8. VIII. 1753 Podzemelj sv. Martin, škof Matevž Jesenko, OT, župnijski vikar v Črnomlju 9. VIII. 1753 Semič sv. Štefan, mučenec nadškof Attems 11. VIII. 1753 Vinica sv. Križ Matevž Jesenko, OT, župnijski vikar v Črnomlju 11. VIII. 1753 Črnomelj sv. Peter in Pavel, apostola nadškof Attems 14. VIII. 1753 Poljane (Stari trg ob Kolpi) sv. Družina nadškof Attems 15. VIII. 1753 Sinji Vrh sv. Janez Evangelist Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 17. VIII. 1753 Koprivnik sv. Jakob, apostol Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 18. VIII. 1753 Kostel (Fara pri Kočevju) Marijino vnebovzetje nadškof Attems 19. VIII. 1753 Mozelj sv. Lenart, spokornik Janez Oktavij Pavel Parcar, tajnik nadškofa Attemsa 21. VIII. 1753 Kočevska Reka sv. Janez Krstnik nadškof Attems 21. VIII. 1753 Osilnica sv. Peter in Pavel, apostola Lovrenc Pojavnik, beneficiat na Čemšeniku 26. VIII. 1753 Kočevje sv. Jernej, apostol nadškof Attems 25. VIII. 1753 Ribnica sv. Štefan, mučenec verjetno nadškof Attems, Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 26. VIII. 1753 Sodražica sv. Marija Magdalena verjetno Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 27. VIII. 1753 Stari Log sv. Marjeta, devica verjetno Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 4. IX. 1753 Velike Lašče Marijino rojstvo nadškof Attems, Peter Adam Zupančič, goriški generalni vikar 5. IX. 1753 Dobrepolje–Videm sv. Križ nadškof Attems 8. IX. 1753 Škocjan pri Turjaku sv. Kancijan, mučenec nadškof Attems 238 Jure Volčjak Vizitacija leta 17571199 datum kraj patrocinij vizitator 23. VI. 1757 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 28. VI. 1757 Bela Cerkev sv. Andrej, apostol Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 29. VI. 1771 Št. Peter–Otočec sv. Peter in Pavel, apostola nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 30. VI. 1757 Šmarjeta na Dolenjskem sv. Marjeta, devica nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 1. VII. 1757 Škocjan pri Novem mestu sv. Kancijan, mučenec nadškof Attems 2. VII. 1757 Raka sv. Lovrenc, mučenec nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 4. VII. 1757 Vavta vas sv. Jakob, apostol nadškof Attems 5. VII. 1757 Dolenjske Toplice Marijino rojstvo nadškof Attems 6. VII. 1757 Soteska sv. Erazem, škof nadškof Attems 7. VII. 1757 Žužemberk sv. Mohor in Fortunat nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 8. VII. 1757 Dobrnič sv. Jurij, mučenec nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 11. VII. 1757 Vivodina sv. Lovrenc, mučenec nadškof Attems, Jožef Schröckinger, dvorni kaplan 12. VII. 1757 Žumberk sv. Nikolaj, škof nadškof Attems, Jožef Schröckinger, dvorni kaplan 11. VII. 1757 Kostanjevica na Krki sv. Jakob, apostol Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 12. VII. 1757 Sv. Križ–Podbočje sv. Križ Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 13. VII. 1757 Čatež ob Savi sv. Jurij, mučenec Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 14. VII. 1757 Šmihel pri Novem mestu in vikariata Stopiče ter Podgrad (Mehovo) sv. Mihael, nadangel; Devica Marija; Marijino vnebovzetje Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 17. VII. 1757 Mirna Peč sv. Kancijan in tovariši nadškof Attems 18. VII. 1757 Gorenji Mokronog (Trebelno) sv. Peter, apostol nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 18. VII. 1757 Mokronog sv. Egidij, opat nadškof Attems 19. VII. 1757 Mirna sv. Janez Krstnik Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 20. VII. 1757 Šentrupert na Dolenjskem z vikariatom Tržišče sv. Rupert, škof; sv. Trojica nadškof Attems 20. VII. 1757 Dole pri Litiji Marijino vnebovzetje Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 20. VII. 1757 Polšnik Marijino rojstvo Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 22. VII. 1757 Šentjanž sv. Janez Krstnik Janez Bertold Höffern pl. Saalfeld, župnik v Gorenjem Mokronogu (Trebelnem) 23. VII. 1757 Boštanj Povišanje sv. Križa nadškof Attems 1199 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26). VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 239 datum kraj patrocinij vizitator 26. VII. 1757 Krško z vikariatom Cerklje ob Krki sv. Janez Evangelist; sv. Marko, evangelist nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik (Cerklje ob Krki) 28. VII. 1757 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 31. VII. 1757 Trebnje Marijino oznanjenje nadškof Attems 31. VII. 1757 Sv. Križ–Gabrovka sv. Križ Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 31. VII. 1757 Primskovo na Dolenjskem Devica Marija Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 1. VIII. 1757 Šentvid pri Stični sv. Vid, mučenec nadškof Attems 4. VIII. 1757 Krka na Dolenjskem sv. Kozma in Damijan nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 5. VIII. 1757 (verjetno) Hinje Franc Morelli 6. VIII. 1757 Višnja Gora sv. Egidij, opat nadškof Attems 7. VIII. 1757 Šmarje pri Ljubljani Marijino rojstvo nadškof Attems 7. VIII. 1757 Sostro sv. Lenart Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 9. VIII. 1757 11. VIII. 1757 kartuzija Bistra nadškof Attems 10. VIII. 1757 Preserje sv. Vid, mučenec nadškof Attems 14. VIII. 1757 Cerknica Marijino rojstvo nadškof Attems 16. VIII. 1757 Planina pri Rakeku sv. Marjeta, devica nadškof Attems Vizitacija leta 17601200 datum kraj patrocinij vizitator 7–9. IX. 1760 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems Vizitacija leta 17611201 datum kraj patrocinij vizitator 21. VI. 1761 Planina pri Rakeku sv. Marjeta, devica nadškof Attems 22. VI. 1761 Cerknica Marijino rojstvo nadškof Attems 23. VI. 1761 Stari trg pri Ložu sv. Jurij, mučenec nadškof Attems (župnijska cerkev), Danijel Lančič, župnik v Cerknici (podružnične cerkve) 24. VI. 1761 Bloke sv. Mihael, nadangel nadškof Attems (župnijska cerkev), Vincenc Anton pl. Lazarini, župnik v Dobrepolju (podružnične cerkve) Sv. Vid nad Cerknico sv. Vid, mučenec Danijel Lančič, župnik v Cerknici (podružnične cerkve) Loški Potok sv. Lenart, spokornik Andrej Telban, župnik v Starem trgu pri Ložu 25. VI. 1761 Velike Lašče Marijino rojstvo nadškof Attems 1200 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 641–647. 1201 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/11 ex 15 (30). 240 Jure Volčjak datum kraj patrocinij vizitator 26. VI. 1761 Škocjan pri Turjaku sv. Kancijan, mučenec nadškof Attems 26. VI. 1761 Dobrepolje–Videm sv. Križ nadškof Attems 28. VI. 1761 Ribnica sv. Štefan, mučenec nadškof Attems (župnijska cerkev), Anton Schwarzhoffen, novomeški kanonik (podružnične cerkve) Sodražica sv. Marija Magdalena Anton Schwarzhoffen, goriški stolni kanonik Loški Potok sv. Lenart, spokornik Anton Schwarzhoffen, goriški stolni kanonik 30. VI. 1761 Kočevje sv. Jernej, apostol nadškof Attems 1. VII. 1761 Mozelj sv. Lenart, opat nadškof Attems 2. VII. 1761 Kočevska Reka sv. Janez Krstnik nadškof Attems 3. VII. 1761 Kostel (Fara pri Kočevju) Marijino vnebovzetje nadškof Attems 5. VII. 1761 Poljane (Stari trg ob Kolpi) sv. Družina nadškof Attems Sinji Vrh sv. Janez Evangelist Jurij Jožef Slatkonja, župnik v Kočevski Reki 6. VII. 1761 Koprivnik sv. Jakob, apostol nadškof Attems 7. VII. 1761 Črmošnjice Marijino vnebovzetje nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik (podr. cerkev sv. Janeza Krstnika v Novem Taboru Trava sv. Lovrenc Ignac Karel Romuta, župnik v Mozlju 8. VII. 1761 Semič sv. Štefan, mučenec nadškof Attems 9. VII. 1761 Vinica sv. Križ Jožef Biličič, OT, vikar v Vinici 9. VII. 1761 Podzemelj sv. Martin, škof nadškof Attems 3. VII. 1761 Osilnica sv. Peter in Pavel, apostola Janez Matija Kern, župnik v Kočevju 9. VII. 1761 Črnomelj sv. Peter in Pavel, apostola nadškof Attems 10. VII. 1761 Metlika sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 14. VII. 1761 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 25. VII. 1761 Šmartno pri Litiji sv. Martin, škof nadškof Attems 26. VII. 1761 Zagorje ob Savi sv. Peter in Pavel, apostola nadškof Attems 27. VII. 1761 Vače sv. Andrej, apostol nadškof Attems 28. VII. 1761 Kresnice sv. Benedikt nadškof Attems 29. VII. 1761 Moravče sv. Martin, škof nadškof Attems 30. VII. 1761 Ihan sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 27. VII. 1761 Čemšenik Marijino vnebovzetje Anton Jernej Riser, župnijski vikar v Kolovratu 31. VII. 1761 Dol pri Ljubljani sv. Marjeta, devica nadškof Attems 31. VII. 1761 Šentlambert sv. Lambert, škof Franc Viljem pl. Liechtenthal, župnik na Vačah VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 241 datum kraj patrocinij vizitator 31. VII. 1761 Prežganje sv. Marjeta, devica Franc Viljem pl. Liechtenthal, župnik na Vačah 1. VIII. 1761 Mengeš sv. Mihael, nadangel nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 2. VIII. 1761 Komenda sv. Peter, apostol nadškof Attems 4. VIII. 1761 Kamnik Marijino oznanjenje nadškof Attems 4. VIII. 1761 Nevlje sv. Jurij, mučenec Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 4. VIII. 1761 Šmartno v Tuhinju sv. Martin, škof Gregor Žerovnik, župnik v Nevljah 4. VIII. 1761 Zgornji Tuhinj Marijino vnebovzetje Gregor Žerovnik, župnik v Nevljah 5. VIII. 1761 samostan klaris Mekinje Marijino vnebovzetje nadškof Attems 6. VIII. 1761 Velesovo (Trata) in samostan dominikank Velesovo sv. Marjeta, devica; Marijino oznanjenje nadškof Attems 8. VIII. 1761 Cerklje na Gorenjskem Marijino vnebovzetje nadškof Attems 9. VIII. 1761 Šenčur pri Kranju sv. Jurij, mučenec nadškof Attems, Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik (podružnična cerkev sv. Mihaela na Olševku) 10. VIII. 1761 Tržič sv. Trojica nadškof Attems 11. VIII. 1761 Kovor sv. Janez Krstnik in Marijino vnebovzetje Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 12. VIII. 1761 samostan klaris Škofja Loka sv. Klara, devica nadškof Attems 13. VIII. 1761 Škofja Loka sv. Jakob, apostol nadškof Attems 14. VIII. 1761 Selca sv. Peter, apostol nadškof Attems 15. VIII. 1761 Železniki sv. Anton, opat nadškof Attems 16. VIII. 1761 Sorica sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 18. VIII. 1761 Poljane nad Škofjo Loko sv. Martin, škof nadškof Attems Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik (vikariat Stara Oselica) 19. VIII. 1761, 20. VIII. 1761 Stara Oselica sv. Pavel, apostol Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik, nadškof Attems Leskovica sv. Urh, škof Ignac Pogačnik, župnik v Žireh 20. VIII. 1761 Žiri sv. Martin, škof nadškof Attems 22. VIII. 1761 Stara Loka sv. Jurij, mučenec Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 242 Jure Volčjak Vizitacija leta 17631202 datum kraj patrocinij vizitator 27. VI. 1763 Boštanj Povišanje sv. Križa nadškof Attems 29. VI. 1763 Krško sv. Janez Evangelist nadškof Attems 29. VI. 1763 Cerklje ob Krki sv. Marko, evangelist Martin Jožef Jabacin, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon 29. VI. 1763 Leskovec pri Krškem Žalostna Mati božja Martin Jožef Jabacin, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon 30. VI. 1763 Čatež ob Savi sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 1. VII. 1763 Sv. Križ–Podbočje sv. Križ nadškof Attems 2. VII. 1763 Kostanjevica na Krki sv. Jakob in Devica Marija Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 5. VII. 1763 Žumberk sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 6. VII. 1763 Vivodina sv. Lovrenc, mučenec nadškof Attems 8. VII. 1763 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 9. VII. 1763 Stopiče Devica Marija tolažnica žalostnih nadškof Attems 10. VII. 1763 Šmihel pri Novem mestu sv. Mihael, nadangel nadškof Attems 14. VII. 1763 Št. Peter–Otočec sv. Peter, apostol nadškof Attems 15. VII. 1763 Bela Cerkev sv. Andrej, apostol Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 16. VII. 1763 Šmarjeta na Dolenjskem sv. Marjeta, devica nadškof Attems 17. VII. 1763 Škocjan pri Novem mestu sv. Kancijan, mučenec nadškof Attems 18. VII. 1763 Raka sv. Lovrenc, mučenec nadškof Attems 19. VII. 1763 Gorenji Mokronog (Trebelno) sv. Peter, apostol Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik, nadškof Attems 20. VII. 1763 Mokronog sv. Egidij, opat Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik (župnijska cerkev), nadškof Attems (Žalostna gora) 21. VII. 1763 Šentrupert na Dolenjskem sv. Rupert, škof nadškof Attems 22. VII. 1763 Polšnik Marijino rojstvo Martin Jožef Jabacin, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon 22. VII. 1763 Šentjanž sv. Janez Krstnik Martin Jožef Jabacin, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon 22. VII. 1763 Dole pri Litiji, Tržišče Marijino vnebovzetje; sv. Trojica Martin Jožef Jabacin, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon 22. VII. 1763 Mirna sv. Janez Krstnik Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik, nadškof Attems 1202 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33). VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 243 datum kraj patrocinij vizitator 23. VII. 1763 Mirna Peč sv. Kancijan in tovariši nadškof Attems 24. VII. 1763 Straža Marijino vnebovzetje Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 25. VII. 1763 Vavta vas sv. Jakob, apostol nadškof Attems 26. VII. 1761 Dolenjske Toplice Marijino rojstvo nadškof Attems 26. VII. 1763 Soteska sv. Erazem, škof Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 27. VII. 1763 Žužemberk sv. Mohor in Fortunat nadškof Attems 28. VII. 1763 Dobrnič sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 29. VII. 1763 Trebnje Marijino oznanjenje nadškof Attems 29. VII. 1763 Sv. Križ–Gabrovka sv. Križ Anton Schwarzhoffen, novomeški kanonik 30. VII. 1763 Primskovo na Dolenjskem Devica Marija Janez Friderik Matko, goriški stolni kanonik 30. VII. 1763 Šentvid pri Stični sv. Vid, mučenec nadškof Attems 30. VII. 1763 Hinje Marijino oznanjenje Matija Kolovratar, kurat in subsidiar v Selah pri Šumberku 2. VIII. 1763 Krka na Dolenjskem sv. Kozma in Damijan nadškof Attems 6. VIII. 1763 Višnja Gora sv. Egidij, opat nadškof Attems 7. VIII. 1763 Šmarje pri Ljubljani Marijino rojstvo nadškof Attems 8. VIII. 1763 Sostro sv. Lenart Martin Jožef Jabacin, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon 14. VIII. 1763 Preserje sv. Vid, mučenec nadškof Attems 15. VIII. 1763 Borovnica sv. Marjeta, devica nadškof Attems 17. VIII. 1763 kartuzija Bistra nadškof Attems 18. VIII. 1763 Planina pri Rakeku sv. Marjeta, devica nadškof Attems Vizitacija leta 17671203 datum kraj patrocinij vizitator 27. VI. 1763 Dol pri Ljubljani sv. Marjeta, devica nadškof Attems 28. VI. 1767 Ihan sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 29. VI. 1763 Moravče sv. Martin, škof nadškof Attems 30. VI. 1767 Mengeš sv. Mihael, nadangel nadškof Attems 2. VII. 1767 Kamnik Marijino oznanjenje nadškof Attems 3. VII. 1767 Komenda sv. Peter, apostol nadškof Attems 4. VII. 1767 Cerklje na Gorenjskem Marijino vnebovzetje nadškof Attems 5. VII. 1767 Velesovo (Trata) in samostan dominikank Velesovo sv. Marjeta, devica; sam. cerkev podrta nadškof Attems 6. VII. 1767 Šenčur pri Kranju sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 7. VII. 1767 Tržič Devica Marija nadškof Attems 8. VII. 1763 Kovor sv. Janez Krstnik nadškof Attems 10. VII. 1767 Stara Loka sv. Jurij, mučenec nadškof Attems 1203 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/18 ex 22 (37). 244 Jure Volčjak datum kraj patrocinij vizitator 12. VII. 1767 Selca z vikariatom Sorica sv. Peter, apostol; sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 13. VII. 1767 Železniki sv. Anton, opat nadškof Attems 14. VII. 1767 Poljane nad Škofjo Loko z vikariatom Javorje nad Škofjo Loko sv. Martin, škof; sv. Egidij nadškof Attems 15. VII. 1767 Žiri sv. Martin, škof nadškof Attems 22. VII. 1767 Novo mesto sv. Nikolaj, škof nadškof Attems 26. VII. 1767 Dolenjske Toplice Marijino rojstvo nadškof Attems 27. VII. 1767 Črmošnjice Marijino vnebovzetje nadškof Attems 28. VII. 1767 Koprivnik sv. Jakob, apostol nadškof Attems 29. VII. 1767 Poljane (Stari trg ob Kolpi) sv. Jožef nadškof Attems 30. VII. 1767 Kostel (Fara pri Kočevju) Marijino vnebovzetje N. Kosič, goriški stolni kanonik, nadškof Attems 31. VII. 1767 Mozelj sv. Lenart, opat nadškof Attems 1. VIII. 1767 Kočevje sv. Jernej, apostol nadškof Attems 4. VIII. 1767 Ribnica sv. Štefan, mučenec nadškof Attems 6. VIII. 1767 Velike Lašče Marijino rojstvo nadškof Attems 6. VIII. 1767 Škocjan pri Turjaku sv. Kancijan, mučenec N. N. 7. VIII. 1767 Bloke sv. Mihael, nadangel nadškof Attems 8. VIII. 1767 Stari trg pri Ložu sv. Jurij, mučenec N. N., dvorni kaplan, nadškof Attems 9. VII. 1767 Cerknica Marijino rojstvo nadškof Attems 10. VIII. 1767 Planina pri Rakeku sv. Marjeta, devica nadškof Attems Vizitacija arhidiakonata Ribnica 17711204 datum kraj patrocinij vizitator 20. IX. 1771 Sodražica sv. Marija Magdalena Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 21. IX. 1771 Loški Potok sv. Lenart, spokornik Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 22. IX. 1771 Stari trg pri Ložu sv. Jurij, mučenec Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 22.–23. IX. 1771 Bloke sv. Mihael, nadangel Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 24. IX. 1771 Sv. Vid nad Cerknico sv. Vid, mučenec Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 25.–26. IX. 1771 Škocjan pri Turjaku sv. Kancijan, mučenec Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 27. IX. 1771 Dobrepolje–Videm in vikariat Velike Lašče sv. Križ; Marijino rojstvo Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 1204 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/21 ex 25 (40). VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 245 datum kraj patrocinij vizitator 5. X. 1771 Ribnica sv. Štefan, papež Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 5. XI. 1771 Osilnica sv. Peter in Pavel, apostola Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 6. XI. 1771 Kočevska Reka sv. Janez Krstnik Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 8. XI. 1771 Kostel (Fara pri Kočevju) Marijino vnebovzetje Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 10. XI. 1771 Mozelj sv. Lenart, opat Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 11. XI. 1771 Koprivnik sv. Jakob, apostol Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 12. XI. 1771 Črmošnjice Marijino vnebovzetje Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon 13. XI. 1771 Stari Log sv. Marjeta, devica Janez Krstnik Blaž Kobal, župnik v Ribnici in ribniški arhidiakon Vizitacija leta 17711205 datum kraj patrocinij vizitator 14. VI. 1771 Šmarje pri Ljubljani Marijino rojstvo pomožni škof Edling 15. VI. 1771 Višnja Gora sv. Egidij, opat pomožni škof Edling 16. VI. 1771 Šentvid pri Stični sv. Vid, mučenec pomožni škof Edling 17. VI. 1771 Trebnje Marijino oznanjenje pomožni škof Edling 18. VI. 1771 Mirna Peč sv. Kancijan in tovariši pomožni škof Edling 20. VI. 1771 Prečna sv. Elija, prerok pomožni škof Edling 18. VI. 1771, 21. VI. 1771 Novo mesto sv. Nikolaj, škof pomožni škof Edling 22. VI. 1771 Stopiče Devica Marija tolažnica žalostnih pomožni škof Edling 23. VI. 1771 Vavta vas sv. Jakob, apostol pomožni škof Edling 24. VI. 1771 Soteska sv. Erazem, škof pomožni škof Edling 25. VI. 1771 Semič sv. Štefan, mučenec pomožni škof Edling 26. VI. 1771 Črnomelj sv. Peter in Pavel, apostola pomožni škof Edling 27. VI. 1771 Vinica sv. Križ pomožni škof Edling 28. VI. 1771 Podzemelj sv. Martin, škof pomožni škof Edling 29. VI. 1771 Metlika sv. Nikolaj, škof pomožni škof Edling 30. VI. 1771 Vivodina sv. Lovrenc, mučenec pomožni škof Edling 1. VII. 1771 Žumberk sv. Nikolaj, škof pomožni škof Edling 1205 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41). 246 Jure Volčjak datum kraj patrocinij vizitator 2. VII. 1771 Kostanjevica na Krki sv. Jakob, apostol pomožni škof Edling 3. VII. 1771 Sv. Križ–Podbočje sv. Križ pomožni škof Edling 4. VII. 1771 Čatež ob Savi sv. Jurij, mučenec pomožni škof Edling 5. VII. 1771 Leskovec pri Krškem z vikariatom Krško Žalostna Mati božja; sv. Janez Evangelist pomožni škof Edling 7. VII. 1771 Raka sv. Lovrenc, mučenec pomožni škof Edling 8. VII. 1771 Škocjan pri Novem mestu sv. Kancijan, mučenec pomožni škof Edling 9. VII. 1771 Šmarjeta na Dolenjskem sv. Marjeta, devica pomožni škof Edling 10. VII. 1771 Gorenji Mokronog (Trebelno) sv. Peter, apostol pomožni škof Edling 11. VII. 1771 Mokronog sv. Egidij, opat pomožni škof Edling 12. VII. 1771 Boštanj Povišanje sv. Križa pomožni škof Edling 14. VII. 1771 Šentjanž sv. Janez Krstnik pomožni škof Edling 15. VII. 1771 Šentrupert na Dolenjskem sv. Rupert, škof pomožni škof Edling 16. VII. 1771 Dole pri Litiji Marijino vnebovzetje pomožni škof Edling 17. VII. 1771 Polšnik Marijino rojstvo pomožni škof Edling 18. VII. 1771 Zagorje ob Savi sv. Peter in Pavel, apostola pomožni škof Edling 19. VII. 1771 Čemšenik Marijino vnebovzetje pomožni škof Edling 20. VII. 1771 Kolovrat sv. Lovrenc pomožni škof Edling 21. VII. 1771 Vače sv. Andrej, apostol pomožni škof Edling 22. VII. 1771 Šmartno pri Litiji sv. Martin, škof pomožni škof Edling 24. VII. 1771 Krka na Dolenjskem sv. Kozma in Damijan pomožni škof Edling 26. VII. 1771 Žužemberk sv. Mohor in Fortunat pomožni škof Edling 29. VII. 1771 samostan dominikank Velesovo Marijino oznanjenje pomožni škof Edling 1. VIII. 1771 samostan klaris Škofja Loka sv. Klara, devica pomožni škof Edling 1. VIII. 1771 samostan klaris Mekinje Marijino vnebovzetje pomožni škof Edling 8.2.2 Seznam bratovščin Vizitacijski zapisniki nadškofa Attemsa poleg odgovorov na različna vpra- šanja prinašajo tudi sezname bratovščin, ki so bile ustanovljene v posameznih cerkvah goriške nadškofije na Kranjskem. Omejili se bomo le na bratovščine, ki so delovale pri župnijskih in vikariatnih cerkvah.1206 1206 Seznam bratovščin, ki so na Kranjskem delovale do razpustitve v letu 1783, najdemo v SI AS 7, šk. 222: Consignation deren bis 25. avgust 1783 annoch rückständigen fassionen von den bruderschaften im herzogthum Krain, lit. F. VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 247 Pri kranjskih župnijskih in vikariatnih cerkvah je po podatkih iz vizita- cijskih zapisnikov delovalo 199 bratovščin. Kar slaba tretjina, 59 ali 29,65 %, jih je bilo posvečenih krščanskemu nauku, Materi božji v različnih »izpeljankah« dobrih sedem odstotkov vseh, večina preostalih pa posameznim svetnikom. Bratovščino krščanskega nauka je nadškof ob vizitacijskih obiskih zelo pod- piral in spodbujal ustanavljanje te povsod, kjer še ni obstajala. Naklonjena ji je bila tudi Marija Terezija. Drugo mesto zavzema bratovščina Rožnega venca, imenovana tudi Rožnovenska. Teh je bilo 27 ali 13,57 % vseh. Na tretjem mestu je bratovščina sv. Rešnjega telesa s 17 ustanovami (8,54 %). Po osem bratovščin je bilo posvečenih čaščenju Žalostne Matere božje in Presvetega zakramenta (4,02 %), po sedem Devici Mariji in sv. škapulirju (3,52 %). Šest bratovščin je častilo Jezusovo trpljenje (3,02 %), po štiri sv. Družino in sv. Sebastijana (in sv. Fabijana) (2,01 %). Naslednjim petim »svetnikom« so bile posvečene tri brato- vščine: sv. Antonu Padovanskemu, sv. Janezu Nepomuku, sv. Jožefu, sv. Križu in sv. Roku (1,51 %). Več kot ena bratovščina (po dve) je častila tudi Brezmade- žno spočetje, Marijino vnebovzetje, Jezusovo ime, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Kozma in Damijana, sv. Mihaela in sv. Trojico. Dve bratovščini sta delovali v okviru čevljarske obrti, in sicer v Ribnici in Žužemberku. Po ena bratovščina je delovala v 21 župnijskih oziroma vikariatnih cerkvah (Device Marije dobrega sveta, Karmelske Matere božje, Marije odrešenice sveta, Marijinega oznanjenja, jeruzalemskega križevega pota, sv. Alojzija, sv. Ane, sv. Barbare, sv. Benedikta, sv. Cecilije, sv. Florijana, sv. Jurija, sv. Lucije, sv. Marije Magdalene, sv. Marjete, sv. Nikolja, sv. Štefana, sv. Uršule, sv. Vida, Srečne smrti). V Kamniku je delova- la tudi akademska bratovščina za glasbenike.1207 8.3 Bogoslužna in cerkvena oprema Nadškof Attems je ob vizitacijah vedno priporočal, naj bodo cerkve lepo urejene in okrašene oziroma »lepo ozierane«.1208 Po slovesnem pozdravu in uvodnih opravilih v župnijski oziroma vikariatni cerkvi je nadškof pregledal, kako je urejena in kakšno opremo ima. Najprej se je ustavil pri tabernaklju in skušal ugotoviti, ali se dobro zapira, ali je notranjost primerno okrašena in ali so ključi tabernaklja ustrezni in pozlačeni. Če s stanjem ni bil zadovoljen, je naročil popravilo oziroma pozlatitev (npr. vrat tabernaklja, ključev ipd.). Zelo pozorno je vedno pregledal t. i. svete posode, npr. ciborije, kelihe, monštrance (ostensorium),1209 patene, pa tudi posodice za hrambo svetih olj, namenjenih za 1207 Podrobneje o bratovščinah tako pri župnijskih kot pri podružničnih cerkvah na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem glej: Vol- čjak, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, str. 9–34; O kamniški glasbeni bratovščini glej: Radovan Škrjanc, Novo o Akademskem združenju sv. Cecilije v Kamniku, v: Muzikološki zbornik 37 (2001), str. 51–66. 1208 Tam v Dolu roža rase, str. 51. 1209 Razlago posameznih predmetov je najti npr. v: Ušeničnik, Katoliška liturgika, str. 99–132; Lavrič, Upodobitve pastirjev ljubljanske škofije, str. 228–233; Baraga, Vizitacijski zapisniki župnij, str. 143. 248 Jure Volčjak popotnico bolnim in umirajočim. Večina kelihov, ciborijev in tudi monštranc je bila v drugi polovici 18. stoletja srebrnih. Nekateri kelihi so bili pozlačeni, neka- teri pa niti to ne. Včasih je bila čaša (cuppa) srebrna, podstavek z ročajem (pes calicis) pa bakren. Nadškof je zato naročal, da je kelihe treba pozlatiti. Attems je npr. na Raki 18. julija 1753 ugotovil, da je bil ciborij srebrn in pozlačen, prav tako srebrna in pozlačena je bila monštranca, podstavek z ročajem pa bakren (ciborium satis capax, argenteum, inauratum, ostensorium pariter argenteum inauratum, quoad pedem cupreum).1210 Podobno stanje je že avgusta leto prej ugotovil v župnijski cerkvi sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko. V Stari Loki je imela župnijska cerkev sv. Jurija v lasti sedem kelihov; enega je nadškof na- ročil pozlatiti.1211 Na splošno lahko rečemo, da so bile cerkve na Kranjskem solidno pre- skrbljene s potrebno cerkveno opremo. Bogatejše so je imele več, bila je tudi iz boljšega materiala, revnejše manj, njena kakovost je bila slabša. Svete posode so morale biti izdelane iz kakovostnega materiala in snažne. Nadškof ni dopuščal nobene zanemarjenosti. Če je opazil pomanjkljivosti, je vedno zahteval popra- vilo, njihovo uporabo pa je do ustreznega popravila prepovedal.1212 Podobno kot za cerkveno opremo je veljalo tudi za liturgična oblačila in preostalo opremo, potrebno za opravljanje božje službe v cerkvi. Nadškof je v vlogi vizitatorja pregledal mašne plašče (casulae), štole (stollae), maniplje (ma- nipulum), pluviale (pluviale), dalmatike (dalmaticae), albe (albae), humerale (humeralae), cinule (cingulum), pregrinjala za kelihe (vellum), korporale (cor- porale), pala (palla), prte (mappae) in robčke za kelihe (purificatorium). Tudi pri tej opremi ni dopuščal nobenih pomanjkljivosti. Umazano in raztrgano je naročil oprati in popraviti, sicer pa jo je bilo treba zamenjati z novo. Enako je veljalo za oltarne prte (ti so morali biti povoščeni) in mašne knjige. Zahteval je, naj stare, obrabljene in raztrgane knjige umaknejo iz uporabe in nakupijo nove. Opremo, ki je nadškof ni več dovolil uporabljati, je bilo potrebno sežgati. Kranj- ske župnijske in vikariatne cerkve so bile s potrebnimi knjigami sicer kar dobro preskrbljene. V Mozlju je Attems v župnijski cerkvi našel kar štiri nove misale, ribniška župnijska cerkev pa jih je imela v lasti kar sedem.1213 V vizitacijskih zapisnikih najdemo tudi drugo opremo, ki so jo hranile kranjske župnijske in podružnične cerkve. Večinoma je oprema našteta, vča- sih je dodano tudi, iz kakšnega materiala je narejena. Tako najdemo vrčke za vodo in vino (urceolus), kadilnice (thuribulum), čolničke za kadilo (navicula), 1210 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 78. 1211 Prav tam, str. 13. 1212 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 39; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 29. 1213 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 120v, 124v. VIZITACIJSKI ZAPISNIKI KOT TEMELJNI VIR PRVE ROKE 249 svečnike (lampas), zvončke (campanullas), blazinice za knjigo in za ministrante (pulvinare). V zakristiji je moral stati umivalnik (lavatorium), da si je duhovnik pred maševanjem lahko umil roke. Tega je nadškof 23. avgusta 1752 pogrešal v žu- pnijski cerkvi v Poljanah nad Škofjo Loko,1214 pa tudi v župnijski cerkvi sv. Jurija v Stari Loki.1215 Zakristija ni smela biti brez omare za shranjevanje paramentov (armarium), klečalnika (genufectorium), posebne table z molitvami za duhov- nika pred mašo in po njej (tabella praeparatoria). Vsaka zakristija je morala biti opremljena tudi s križem (crux), v njej sta morala viseti seznam ustanovnih maš (catapanum missarum legatarum) in ime krajevnega ordinarija. To je bilo po- membno zlasti na podružničnih in romarskih cerkvah, da so ga tuji duhovniki lahko omenjali med mašo.1216 Skoraj vse cerkve so bile opremljene tudi s prižnicami (pulpitum), na ka- terih so duhovniki pridigali. Navadno so bile lesene, najdemo pa tudi kamnite, kot npr. v Hotavljah, kjer še danes deluje kamnolom marmorja.1217 Vizitacije jim niso namenjale prav veliko prostora. V cerkvah, v katerih na prižnici ni bilo križa, npr. v Loškem Potoku in Preserju (pulpitum sine crucifixo, in pulpito deest crucifixus),1218 dekreti naročajo, naj bodo opremljene v skladu s pravili.1219 Vizitator je svojo skrb namenil tudi krstnemu kamnu (baptisterium) in kr- stni vodi. Krstni kamen je moral biti primerne, lepe oblike, zaželeno je bilo, da je bil poslikan, moral pa se je tudi dobro zapirati, da nista prišla v krstno vodo umazanija in prah. Moral je biti zaklenjen, v bližini je moral stati kip ali slika sv. Janeza Krstnika, na kateri krščuje Jezusa. Vrček za krščevanje (cochlear) je moral biti srebrn oziroma kositrn, njegova notranjost pozlačena, prepovedana je bila uporaba za druge namene. Zraven so morali hraniti tudi poseben pladenj za prestrezanje krstne vode z glave krščenca (pelvis). Krstno vodo je bilo pred umazanijo in prahom potrebno zaščititi še s posebnim pregrinjalom (velum).1220 Večinoma je bil nadškof s stanjem krstnih kamnov zadovoljen, včasih pa je od- redil izboljšanje, kot leta 1752 na Sorici in v Mirni Peči.1221 Nezadovoljen je bil v Hinjah, ker je bil krstni kamen star in se je slabo zapiral (antiquo et mali clauso).1222 V Tržiču in Šentvidu pri Stični ga je ukazal prestaviti na primernejše mesto v cerkvi (sed alio transferendum).1223 1214 Prav tam, str. 15. 1215 Prav tam, str. 16v. 1216 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 40. 1217 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 13. 1218 Prav tam, str. 2v, 5v. 1219 Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata, str. 28. 1220 Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 41–42. 1221 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 22, 160. 1222 Prav tam, str. 164v. 1223 Prav tam, str. 23v, 164. 250 Jure Volčjak Posodic za sveta olja niso smeli hraniti v krstilniku, temveč v posebni oma- ri v prezbiteriju ob glavnem oltarju. Podobno kot pri tabernaklju je tudi tu mo- rala biti notranjost lepo okrašena, prevlečena z blagom, žametom ali svilo, pa tudi vrata so se morala dobro zapirati. Sveta olja so morali hraniti v srebrnih oziroma kositrnih posodah, te so se morale dobro zapirati, notranjost posode je morala biti pozlačena, na pokrovu pa je moralo biti tudi jasno označeno, katero sveto olje je to, da ne bi bile mogoče zamenjave.1224 Vizitacijski zapisniki prinašajo še podatke o orglah in številu zvonov. Žu- pnijske cerkve so bile v obravnavanem času večinoma opremljene z orglami; ni jih bilo npr. leta 1752 v župnijski cerkvi v Komendi.1225 Lepe orgle (pulchrum organum) je imela po nadškofovem zapisu župnijska cerkev v Stari Loki.1226 O zvonovih, ki so vernike vabili k maši in drugim cerkvenim opravilom, iz vizita- cijskih zapisnikov izvemo bolj malo, spoznamo le število. Večina cerkva je imela po tri zvonove, nekatere podružnice dva, nekatere revnejše pa samo po en zvon. 1224 Krstno olje, bolniško olje in sv. krizma. Prim. Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem, str. 42. 1225 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 29. 1226 Prav tam, str. 17. 9 POVZETEK Monografija predstavlja cerkvenopolitične, teritorialne in pastoralne raz- sežnosti goriške nadškofije na Kranjskem v obdobju apostolskega vikarja in pr- vega goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa. Prikazuje usklajeno de- lovanje nadškofa in dunajskega dvora s cesarico Marijo Terezijo na čelu, njuno urejanje razmer zlasti na pastoralnem področju, saj je pastorala zaradi prepove- di vstopa oglejskih patriarhov na ozemlje cesarstva več stoletij trpela. Nadškof Attems je upošteval tudi željo papeža in večjezično, obsežno in gospodarsko precej revno nadškofijo prepotoval večkrat osebno, ali pa so to storili njegovi pooblaščenci, in opravil podrobne vizitacije, na podlagi katerih se je seznanil s stanjem na župnijah. Po beneški zasedbi večjega dela Furlanije leta 1420 so Habsburžani za ve- dno izgubili vpliv na imenovanje oglejskega patriarha. Kot beneški podaniki oglejski patriarhi v prihodnjih treh stoletjih skorajda niso imeli vstopa na ob- močje škofije na ozemlju cesarstva. Razmere na verskem in cerkvenem podro- čju so se tudi zaradi odsotnosti ordinarija slabšale, kar je bilo mogoče še posebej čutiti v času protestantizma. Deželni knezi so zato za protiutež od 15. stoletja naprej za ozemlje cesarstva večkrat poskušali ustanoviti škofijo v Gorici, vendar so različne okoliščine ustanovitev vedno preprečile. V večjem delu 17. in prvi polovici 18. stoletja so škofovska opravila po »nalogu« dunajskega nuncija izva- jali škofje sosednjih škofij z avstrijskega ozemlja, veliko vlogo so odigrali tudi arhidiakoni. Zasluge za ustanovitev goriške škofije ima duhovnik Vid Gullini, ki je že leta 1686 v svoji oporoki zapustil okoli 40.000 goldinarjev vredno premože- nje, in sicer za novo škofijo s sedežem v Gorici. S tem je poskrbel za njeno gmotno osnovo. Pravi trenutek za ustanovitev »delne« škofije je napočil šele po začetku vladanja Marije Terezije. Prvi poizkus leta 1742 je propadel zaradi predloga o načinu imenovanja apostolskega vikarja, drugi poizkus novembra 1747 pa je uspel. Marija Terezija je papežu predlagala, da za apostolskega vikarja imenuje baselskega stolnega kanonika Karla Mihaela grofa Attemsa. Benetke so vsakršnim spremembam v patriarhatu nasprotovale in so proces ustanavljanja apostolskega vikariata in imenovanje prvega apostolskega vikarja uspešno ovi- rale vse do 29. novembra 1749, ko je papež Benedikt XIV. izdal breve Omnium Ecclesiarum solicitudinem in v Gorici ustanovil apostolski vikariat, apostolskega vikarja s statusom naslovnega škofa in pravicami rezidencialnega škofa v osebi Karla Mihaela grofa Attemsa pa je imenoval 27. junija 1750. Po nekajmesečnih napetostih med Serenissimo in Rimom je Republika sv. Marka po kratkotrajnih pogajanjih z Dunajem dosegla sporazum, na podlagi 252 Jure Volčjak katerega je papež 6. julija 1751 z bulo Iniuncta nobis ukinil oglejski patriarhat in ustanovil dve nadškofiji, eno v Gorici in drugo v Vidmu. Cerkvenoupravno strukturo goriške nadškofije je določila bula Sacrosanctae Militantis Ecclesiae, izdana 18. aprila 1752. Goriško nadškofijo je Attems v posest prevzel 30. julija 1752. Karel Mihael grof Attems je bil rojen v Gorici leta 1711. V mladosti si je na različnih ustanovah pridobil solidno izobrazbo. Študij je končal leta 1735 v Rimu z doktoratom iz rimskega in kanonskega prava. Tu si je pridobil odlične zveze in naklonjenost vplivnih ljudi, blizu rimski kuriji, kar mu je koristilo v poznejših letih. Pred imenovanjem za apostolskega vikarja je zasedal pomemb- na mesta v cerkvenih ustanovah Srednje Evrope, v tem času se je na dunajskem dvoru seznanil tudi s prihodnjo cesarico. Takrat se je med njima stkala vez in naklonjenost Marije Terezije ga je spremljala do smrti. Ugoden trenutek zanj je prišel šele z ustanovitvijo apostolskega vikariata v Gorici in imenovanjem za apostolskega vikarja junija 1750. Škofovsko posve- čenje je prejel 24. avgusta 1750 v Ljubljani, apostolski vikariat pa je zaživel 1. septembra 1750. Že 6. julija 1751 je bil ukinjen oglejski patriarhat, Attems pa imenovan za prvega goriškega nadškofa; umeščen je bil 30. julija 1752. Obenem je postal metropolit škofom v Trstu, Pičnu, Comu in Tridentu. Nadškof Attems je v času svojega škofovanja večkrat prehodil celotno nad- škofijo in tako dobro spoznal razmere v nadškofiji. Ob teh obiskih je opravil pastoralne preglede župnij in njihove duhovščine, veliko pozornost je name- njal obredom, spodbujal je duhovnike in hrabril vernike. Podobno kot drugi evropski škofje se je tudi on zavedal, da brez ustrezno izobražene duhovščine ne bo mogel uveljaviti potrebnih reform, zato je v duhu tridentinskega koncila stremel k ustanovitvi bogoslovnega semenišča (1757), v naslednjih letih pa je uspešno zavrnil poizkus dunajskega dvora po združitvi goriške nadškofije in ljubljanske škofije v personalno unijo. Najbridkejšo izkušnjo z dunajskim dvo- rom je Attems doživel leta 1768, ko je v Gorici organiziral sinodo, s katero je ho- tel urediti pastoralo in disciplino v svoji nadškofiji. Kljub številnim poizkusom mu sinodalnih sklepov zaradi nasprotovanja dunajske cenzure in tudi rimskih zadržkov ni uspelo objaviti, kar ga je zelo potrlo. Konec 60. let 18. stoletja je Attemsa zaradi obilice dela in velikosti nad- škofije počasi začelo zapuščati zdravje, zato je dvor zaprosil za imenovanje po- možnega škofa. Papež je 11. novembra 1769 za pomožnega škofa imenoval go- riškega stolnega dekana Rudolfa Jožefa grofa Edlinga, ki je od Attemsa prevzel vse pastoralne obiske po nadškofiji, preostale naloge pa je še naprej opravljal Attems sam. Toda smrt je nastopila že 18. februarja 1774, k večnemu počitku so ga položili v kapelo bogoslovnega semenišča v Gorici. POVZETEK 253 Z ukinitvijo oglejskega patriarhata je bil končno rešen problem cerkvenega nadzora Habsburžanov na ozemlju od reke Drave do državne meje z Beneško republiko, ki se je vlekel vse od leta 1420. Goriška nadškofija in metropolija je postala po obsegu ena največjih v tedanji Evropi. V njej je živelo okoli 600.000 vernikov, od teh tri četrtine slovensko govorečih, obsegala je 248 župnij in 152 vikariatov, razdeljenih na 15 arhidiakonatov. Ti so se oblikovali že v času pa- triarhata in so zaradi patriarhove odmaknjenosti odigrali pomembno vlogo. Arhidiakoni sicer niso imeli polne škofovske jurisdikcije, pač pa neke vrste ju- risdikcijo generalnega vikarja na ravni arhidiakonata. Do konca 17. stoletja se je na ozemlju Kranjske oblikovalo osem arhidiakonatov: bistriški, gorenjski, ko- stanjeviški, novomeški, imenovan tudi dolenjski, ribniški, stiški ter metliški in vipavski, ki pa sta nosila ime komisariat oziroma dekanat. Župnije goriške nadškofije so se razlikovale tako po površini kot tudi po številu vernikov. Za učinkovito dušno pastirstvo so bile na splošno prevelike, česar se je zavedal tudi Attems. Prizadeval si je za ustanovitev novih vikaria- tov in duhovnij, da bi tudi na ta način Cerkev približal vernikom. Pri tem je velikokrat naletel na problem patronatskih pravic, saj so patroni posameznih župnij oziroma beneficijev imeli pravico sami predlagati kandidata na izpra- znjeno mesto pri patronatni cerkvi ali beneficiju. Na Kranjskem so bili sicer najmočnejši patroni cerkvene ustanove (samostan Stična, kolegiatni kapitelj v Novem mestu, samostan Kostanjevica, kartuzija Bistra, samostan Velesovo, nemški viteški red in malteški viteški red z župnijo Komenda), sledili pa so de- želni knez, knezi Auersperg, nekatere baronske in grofovske družine (Apfaltrer, Gallenberg …) in drugi. Nadškof Attems je pri ustanavljanju novih dušnopastirskih postojank pra- vice patronov velikokrat zaobšel, v ospredje pa postavil želje vernikov. Patroni se s tem pogosto niso strinjali in enostranskih posegov v svoje pravice niso do- voljevali. Nadškof je ustanovitev novih župnij in vikariatov utemeljeval s preob- širnostjo obstoječih župnij, težavami vernikov z dostopom do župnijske cerkve in ozemeljsko prepletenostjo župnij, ki so spadale v različne škofije. Nadškof Attems je na Kranjskem ustanovil okoli 15 novih vikariatov, precej poskusov pa se je izjalovilo. Veliko novih ustanov zaradi problemov s financiranjem dolgo časa ni moglo prav zaživeti, zato so nekatere v polnosti zaživele šele z jožefin- skimi reformami leta 1787. Velikost župnij se je odražala tako na obsegu kot na številu prebivalstva. Mestne in trške župnije so bile navadno ozemeljsko sklenjene, številne pode- želske župnije pa so bile razdeljene na več »otokov« (npr. župnija Šenčur pri Kranju z vasjo Huje). Nasprotno je veljalo za število duhovnikov. Načeloma je po mestih in trgih delovalo več duhovnikov kot na podeželju, saj so bile prve bogatejše, z več beneficiji, zato so lahko vzdrževale večje število duhovnikov. 254 Jure Volčjak V povprečju so v župnijah delovali po trije duhovniki, župnik, vikar in kaplan, včasih še grajski duhovnik, a je bil redkeje vpet v dušnopastirsko delo v župniji. Na splošno pa se življenje po župnijah in vikariatih ni razlikovalo, nekaj po- sebnosti je bilo mogoče opaziti le v župnijah, v katerih so delovali samostani (pogostejše bogoslužje, pridiganje, ljudske pobožnosti). Župniki in vikarji so opravljali tudi funkcijo državnih uradnikov. Leta 1754 so morali izvesti prvo uradno štetje prebivalstva, razglašati in uresničevati so morali državne in cerkvene odloke, plačevati redne in izredne davke itd. Skrb za versko življenje je bila dolžnost in obveza vsakega posameznika, duhovnika in laika. Vsakdanje življenje vernikov je bilo povezano z vremenskimi pojavi, ujmami, požari, sušo, spori med posamezniki ipd. Ker je bila državna blagajna zaradi velikih potreb nenehno prazna, cerkveno premoženje pa mamljivo, so Cerkev in verniki v drugi polovici 18. stoletja čutili, da jih država finančno ve- dno bolj obremenjuje. Kranjske župnije niso bile enako razvite, zato so bile tudi različno obdavčene. Gorenjska je bila v veliko boljšem položaju kot Dolenjska in Notranjska. Dolenjske in notranjske župnije so bile manjše in bolj revne, ve- liko bolj so bile izpostavljene raznim vremenskim nevšečnostim, ki so že tako obubožano prebivalstvo dodatno prizadele. Problematično je bilo tudi zaraču- navanje štolnine, ker je imela skoraj vsaka župnija drugačne tarife. Verniki so državne in druge pritiske (zemljiških gospostev, patronov) pre- našali z intenzivnejšim verskim življenjem in zabavami (plesi, igrami), čeprav Cerkev določenim oblikam ljudske zabave ni bila naklonjena in je poskrbela, da je to področje podrobneje uredila s predpisi. Verniki so obiskovali raznovrstna bogoslužja, še posebej radi so se udeleževali romanj in (nočnih) procesij. V verskem življenju so pomembno vlogo igrale t. i. pobožne ustanove, s katerimi so hoteli sebi ter svojim živim in mrtvim sorodnikom zagotoviti dušni mir in blagor v onstranstvu. Pomembno vlogo pa so odigrale tudi bratovščine, čeprav jim obravnavani čas ni bil več tako naklonjen. Število duhovnikov je bilo sredi 18. stoletja razmeroma stalno. Na podlagi dosedanjih raziskav smo na ozemlju Kranjske pod goriško nadškofijo v obrav- navanem času identificirali 982 duhovnikov. Večina jih je bila rojenih v oglej- skem patriarhatu, sicer pa so izvirali iz 17 evropskih škofij. Rojeni so bili v 144 župnijah, največ v ljubljanski šempetrski in novomeški župniji, nekaj manj pa v župnijah Vipava in Stara Loka. Pred letom 1701 je bilo rojenih slabih osem odstotkov znanih duhovnikov, preostalih 92 % je bilo rojenih v 18. stoletju. Ob ustanovitvi goriške nadškofije leta 1752 jih je bilo 419 starih več kot 25 let. Starej- še duhovnike so v Attemsovem obdobju dokaj uspešno nadomeščali mlajši, saj je bil priliv mladih sorazmerno ugoden. Obravnavani duhovniški kandidati so morali ob posvečenju pokazati dolo- čeno stopnjo izobrazbe; izobrazbi je nadškof Attems posvečal veliko pozornost. POVZETEK 255 Pridobili so si jo na 20 različnih izobraževalnih ustanovah po Evropi. Med kraji šolanja izstopata ljubljanski in graški jezuitski kolegij, pomembna sta bila tudi Gorica in Dunaj. Med študijem so si duhovniki pridobili različne akademske stopnje. Število pridobljenih doktoratov, magisterijev in bakalavreatov je nizko, osnovna teološka izobrazba duhovščine pa je bila solidna. Pred nastopom službe so morali biti kleriški kandidati posvečeni, kraj posvetitve poznamo za dve tretjini obravnavane duhovščine. Omenjenih je 31 različnih krajev prejetja mašniškega posvečenja. Večina je je bila posvečena v Vidmu in Gorici, od drugih krajev pa zavzema prvo mesto Ljubljana. Sredstva za vzdrževanje (t. i. mizni naslov) so jim večinoma zagotovili sorodniki oziro- ma domače gospostvo, med darovalci pa najdemo tudi samostane, mesta, trge, plemiške družine, podložnike. Zasedba prostega dušnopastirskega mesta je bila mogoča na podlagi prijave na razpis, pomembna referenca je bilo priporočilo znancev. Po nastopu službe so morali duhovniki skrbeti za dušni blagor vernikov. Morali so redno maševati ob stalnih urah, deliti zakramente, spovedovati, pri- digati, poučevati krščanski nauk ipd. Večinoma so duhovniki svoje delo opra- vljali zadovoljivo, seveda pa so se našli tudi »možje«, ki so dolžnosti namenoma ali nenamenoma opravljali drugače, kakor je bilo predpisano: nekateri zaradi starosti ali neznanja jezika, nekateri zaradi malomarnosti ali drugačnih intere- sov. Posamezni duhovniki so seveda izstopali z nasprotnim. Bili so inovativni in posebej prizadevni v dušnem pastirstvu (npr. Peter Pavel Glavar). Seveda ne moremo reči, da so bile kršitve samo pri duhovščini. Disciplinski prekrški so se našli tudi pri vernikih. Za izboljšanje moralnega življenja, medsebojne po- vezanosti in reševanja skupnih problemov, s katerimi so se duhovniki srečevali v vsakdanjem življenju, je Attems spodbujal sklicevanje duhovniških shodov oziroma konferenc. V okviru goriške nadškofije na Kranjskem je v 18. stoletju delovalo devet samostanov, šest moških in trije ženski. Med moškimi samostani sta bila dva frančiškanska, trije kapucinski in en cistercijanski, med ženskimi pa dva kla- riška in en dominikanski. Omeniti moramo tudi nemški viteški red, ki je imel pod svojo upravo župnije v Beli krajini (Črnomelj, Metlika, Podzemelj, Semič in Vinica), in malteški viteški red z župnijo Komenda. Od že omenjenih 982 duhovnikov, ki so delovali na Kranjskem, je bilo 94 redovnikov (slabih 10 % vseh). Gre za tiste redovnike, ki so delovali po župnijah ali pa jih na tak ali drugačen način najdemo v arhivskih virih. Seveda v tem številu niso zajeti vsi redovniki, ki so živeli v kranjskih samostanih. Kranjskim samostanom je bilo od srednjega veka naprej vtelesenih (inkor- poriranih) tudi več župnij. Najpogostejši namen inkorporacije je bilo izboljša- nje finančnega stanja samostana. Največ župnij je bilo inkorporiranih stiškim 256 Jure Volčjak cistercijanom, na drugem mestu je bila kostanjeviška cisterca, na tretjem pa bi- striška kartuzija. Župnije v okviru nemškega in malteškega viteškega reda smo že omenili. Od ženskih redov so inkorporirane župnije imele samo dominikan- ke v Velesovem. Samostanom inkorporirane župnije so velikokrat vodili redov- niki kot vikarji, saj je bil dejanski župnik vsakokratni predstojnik samostana. Ni pa bilo malo primerov, da so samostanske župnije vodili svetni duhovniki, denimo bistriške. Inkorporirane župnije bi bile lahko problematične ob pastoralnih vizita- cijah nadškofa Attemsa, vendar je večinoma vse potekalo gladko, pogosto tudi zaradi dobrih odnosov med predstojniki samostanov in nadškofom. Skliceva- nja na eksemptnost skorajda ni bilo. V času škofovanja je Attems kranjske sa- mostane obiskal večkrat. Ob teh priložnostih se je pogovarjal z redovniki in redovnicami, v samostanskih cerkvah podeljeval kleriške redove, bil navzoč ob preoblekah redovnih kandidatk, posvečeval cerkve, za samostanskimi zidovi je našel mir za počitek ob napornih potovanjih po deželi. Večinoma je bilo redov- no življenje v samostanih zgledno, kršitev samostanskih pravil je bilo malo. Država je bila v 18. stoletju vse manj naklonjena redovništvu in je zato zaostrovala predpise, ki so se nanašali na samostansko življenje. To področje so sicer začeli omejevati že predhodniki Marije Terezije, sama je ključne ukrepe sprejela v 70. letih 18. stoletja, vrhunec je bil dosežen v 80. letih z ukinitvijo cele vrste samostanov. Marija Terezija je predpisala minimalno starost za vstop v samostan (24 let), višino »dote«, določila pravila za volitev novih predstojnikov in maksimalno število redovnikov v posameznem samostanu, ukinila samo- stanske ječe, redovnikom prepovedala ukvarjanje z denarnimi posli itd. Vsi ti ukrepi so pripravljali podlago poznejšim reformam Jožefa II. Nadškof Attems je v času svojega škofovanja večkrat obiskal podrejene žu- pnije in vikariate ter opravil pastoralno vizitacijo. Pri tem je večjo pozornost namenjal vernikom, samih objektov in materialnih okoliščin se je dotaknil bolj površno. Podobno obliko vizitacijskih zapisnikov je uporabljal tudi ljubljanski škof Karel Janez grof Herberstein, zato smo poskusili primerjati vprašalnike obeh. Zanimiva sta še posebej zato, ker sta bili obe škofiji med seboj ozemeljsko prepleteni, poleg tega so duhovniki ene škofije službovali v drugi škofiji. Sami vizitacijski zapisniki omogočajo časovni vpogled v Attemsove pastoralne obiske po kranjskih župnijah in vikariatih, iz njih spoznamo patrocinije kranjskih cer- kva, bratovščine, ki so delovale po kranjskih župnijah in vikariatih, omogočajo vpogled v preskrbljenost s potrebno bogoslužno in cerkveno opremo ter sesta- vo in kakovostjo le-te ipd. Rečemo lahko, da razmere v Cerkvi na Kranjskem večinoma niso bile nič drugačne kot v preostalih delih monarhije. Cerkev je bila vpeta v dogajanje med POVZETEK 257 Dunajem in Rimom. Nadškof Attems je imel prijatelje tako v Rimu kot na Du- naju. Bil je dober prijatelj cesarice Marije Terezije in kot privrženec reformnih tokov 18. stoletja je bil bolj naklonjen dunajski kot pa rimski politiki. V Gorici je zbral ekipo enako mislečih, ki mu je pomagala pri vodenju velike nadškofije. Bil je tudi dober prijatelj stiškega in kostanjeviškega opata in nekaterih duhovnikov in si z njimi veliko dopisoval in izmenjeval mnenja. Odprtost in prijateljstvo z njimi sta mu odstranili marsikatero oviro, ki bi jo lahko doživel kot nadškof na pastoralnih obiskih župnij. Attems si je podobno kot njegovi sodobniki po Evropi prizadeval uveljaviti sklepe tridentinskega koncila, posebej še v zvezi z izobrazbo duhovnikov (in vernikov), podeljevanjem zakramentov in skrbjo za bogoslužje. Z ustanovitvijo semenišča v Gorici je dobil možnost za nadzor nad izobraževanjem bodoče du- hovščine, vpogled v potencial prihodnjih sodelavcev. Čeprav je bilo duhovnikov z akademskimi nazivi malo, je poskrbel, da so bile pomembnejše župnije vedno zasedene z ustrezno izobraženimi duhovniki (Krško, Stara Loka, Kamnik ipd.). Delo, nastalo na podlagi skoraj deset let trajajočega raziskovanja gradiva v domačih in tujih arhivih ter dopolnjeno s podatki iz relevantne literature, želi prispevati k napredku raziskovanja dolgo časa zapostavljene cerkvene zgodo- vine slovenskega prostora, kamor lahko štejemo tudi zgodovino goriške nad- škofije z nadškofom Karlom Mihaelom grofom Attemsom. Analiza gradiva je pokazala, da je goriška nadškofija na Kranjskem v 25 letih Attemsovega škofo- vanja pustila neizbrisen pečat. Nekateri njegovi ukrepi v Cerkvi na Slovenskem veljajo še danes (npr. nove dušnopastirske postojanke iz Attemsovega časa). 258 Jure Volčjak Slika 4: Vizitacijski zapisnik župnije Železniki iz leta 1752.1227 1227 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems,1/3 ex 7 (22), str. 22v. 10 SUMMARY The monograph presents the church-political, territorial, and pastoral di- mensions of the Archdiocese of Gorizia in Carniola in the period of the apos- tolic vicar and first Archbishop of Gorizia Karel Mihael Count Attems. It por- trays the synchronised operation of the Archbishop and the Viennese court headed by the Empress Maria Theresa, how they handled the situation at hand, especially regarding pastoral care which was under great strain due to the sev- eral-century-long ban prohibiting the patriarchs of Aquileia from entering the territory of the Empire. Archbishop Attems also abided by the Pope’s wish and travelled across the multilingual, vast, and economically fairly poor archdio- cese several times in person or had his representatives do it to perform detailed visitations which enabled him an insight into the current situation in parishes under his dominion. After the Venetian occupation of the major part of Friuli in 1420, the Hab- sburgs lost their influence on the appointment of the patriarch of Aquileia for- ever. As Venetian subjects, the patriarchs of Aquileia were practically not al- lowed to enter the territory of the diocese under imperial rule for the next three centuries. The religious and ecclesiastical situation also worsened due to the absence of the chancellor which was especially obvious in the time of Protes- tantism. From the 15th century on, the land princes strived to establish a diocese in Gorizia for the territory under the imperial rule as a kind of counterweight, but its establishment was constantly hindered by various circumstances. Al- most through the entire 17th and the first half of the 18th centuries, diocesan du- ties were, under the »order« of the nuncio of Vienna, performed by bishops of the neighbouring dioceses from the Austrian territory; an important role was also played by archdeacons. The credit for the establishment of the Diocese of Gorizia goes to the priest Vid Gullini, who in 1686 left in his will about 40,000 guldens of his wealth for the new diocese seated in Gorizia. Thus he provided its material re- sources. The right moment for the establishment of a »partial« diocese arrived only after the beginning of the rule of Maria Theresa. The first attempt in 1742 fell through due to the proposal concerning how to appoint the apostolic vic- ar, while the second attempt in November 1747 was successful. Maria Theresa proposed to the Pope that he appoint the Basel cathedral canon Karel Mihael Count Attems as the apostolic vicar. Venice, naturally, opposed any changes in the Patriarchate and successfully obstructed the process of the establish- ment of the apostolic vicariate as well as the appointment of the first apostolic vicar until November 29th 1749, when Pope Benedict XIV issued the papal brief 260 Jure Volčjak Omnium Ecclesiarum solicitudinem and thus established the apostolic vicariate in Gorizia, while naming Karel Mihael Count Attems the apostolic vicar with the status of titular bishop and the rights of the residential bishop all in one person on June 27th 1750. Following several months of tension between the Serenissima and Rome, the Republic of St Mark reached an agreement with Vienna after short negotia- tions and on the basis of which the Pope issued a bull Iniuncta nobis on July 6th 1751 which abolished the Patriarchate of Aquileia and established two archdio- ceses, one in Gorizia and another one in Udine. The church and administrative structure of the Archdiocese of Gorizia was defined by the bull Sacrosanctae Militantis Ecclesiae, issued on April 18th 1752. Attems took over the estate of the Archdiocese of Gorizia on July 30th 1752. Karel Mihael Count Attems was born in Gorizia in 1711. He gained a solid education attending various institutions. He concluded his studies in 1735 in Rome with a PhD in Roman and Canon Law. Here he acquired excellent con- nections and the favour of many influential people close to the Roman Curia, which he benefited from in the following years. Prior to his appointment as apostolic vicar he occupied important posts at the church institutions of Cen- tral Europe. During his time in Vienna he became acquainted with the future empress and a bond was formed between them which ensured that he enjoyed the favour of Maria Theresa until the day he died. A favourable moment for him came with the establishment of the apos- tolic vicariate in Gorizia, when he was appointed apostolic vicar in June 1750. He was ordained as a bishop on August 24th 1750 in Ljubljana, and the apostolic vicariate started operating on September 1st 1750. On July 6th 1751, the Patriar- chate of Aquileia was abolished and Attems was named the first archbishop of Gorizia; he was inaugurated on July 30th 1752. At the same time, he became the metropolitan bishop to the bishops of Trieste, Pićan, Como, and Trent. Archbishop Attems travelled through his entire archdiocese several times during his rule and was thus well acquainted with the situation under his eye. During his visits to individual parishes he performed pastoral inspections of parishes and their clergy, paying close attention to ceremonies, he encouraged priests as well as believers. Like other European bishops, Attems was also well aware that without adequately educated clergy he would not be able to enforce the necessary reforms; accordingly, in the spirit of the Council of Trent, he strived to found a theological seminary (1757), and in the following years he successfully rejected the attempt of the Viennese court to unite the Archdiocese of Gorizia with the Diocese of Ljubljana into a personal union. His most bit- ter experience with the court in Vienna came in 1768, when Attems organised a synod in Gorizia with which he wanted to bring order to pastoral care and SUMMARY 261 discipline in his archdiocese. Despite numerous attempts he was unable to pub- lish the synodal decisions due to the opposition of the censorship in Vienna and restraints from Rome, which devastated him deeply. At the end of the 1760s, Attems’ health started giving in due to the abun- dance of work and the size of his archdiocese, so he asked the court to appoint him an auxiliary bishop. On November 11th 1769, the Pope appointed the cathe- dral dean Rudolf Jožef Count Edling as his auxiliary bishop who took over At- tems’ pastoral visits of the archdiocese, while Attems continued to perform all other tasks himself. Karel Mihael Count Attems died on February 18th 1774, and was laid to rest in the chapel of the theological seminary in Gorizia. With the abolition of the Patriarchate of Aquileia the problem of church control of the Habsburgs over the territory between the Drava and the state border with the Republic of Venice, which had existed since 1420, was finally solved. The Archdiocese and ecclesiastical province of Gorizia became, con- sidering its range, one of the biggest in Europe of its time. It included about 600,000 believers, three quarters of whom spoke Slovenian, it incorporated 248 parishes and 152 vicariates divided into 15 archdiaconates. The latter were formed in the time of the Patriarchate and played an important role in this ter- ritory due to the Patriarch’s distance. Archdiaconates did not have full episcopal jurisdiction, but a sort of a jurisdiction of the general vicar on the level of the archdiaconate. By the end of the 17th century eight archdiaconates had been formed in the territory of Carniola: the archdiaconates of Bistra, Gorenjska, Kostanjevica, Novo mesto, also called of Dolenjska, Ribnica, Stična, Metlika, and Vipava, the last two bearing the name commissariat or deanery. Parishes of the Archdiocese of Gorizia varied by size as well as the number of believers. In general, they were too vast for efficient pastoral care and this fact did not escape Bishop Attems. He strived for the establishment of new vicariates and subsidiary parishes which would be another way of bringing the Church closer to its believers. In his attempts to do so he frequently stumbled upon the problem of the rights of patronage, since patrons of individual parishes or benefices had the right to propose candidates for a vacant position in the pa- tronage church or benefice. In Carniola, the strongest patrons were ecclesiastic institutions (Stična Abbey, the Collegiate chapter in Novo mesto, Kostanjevica Abbey, Bistra Carthusian Monastery, Velesovo Monastery, the Teutonic Order and Sovereign Military Order of Malta with the parish of Komenda), followed by the land prince, Princes of Auersperg, several families of barons and counts (Apfaltrer, Gallenberg etc.) and others. Archbishop Attems frequently bypassed the rights of patrons when estab- lishing new pastoral outposts and put the wishes of believers first. Patrons of- ten disagreed with that and would not allow for such unilateral interventions 262 Jure Volčjak into their rights. Nevertheless, the archbishop substantiated the establishment of new parishes and vicariates with the fact that the existing parishes were too big, believers had difficulty reaching the parish church, and parishes which be- longed to various dioceses were territorially intertwined. In Carniola, Arch- bishop Attems established around 15 new vicariates, and many more attempts fell through. Many of the new institutions were unable to take off for a long time due to financing problems and so some became properly active only with the Josephine reforms in 1787. The size of parishes was reflected in their scope and the number of inhabit- ants. Town and market town parishes were usually territorially unified, while numerous countryside parishes were divided into several »islands« (e.g. Šenčur near Kranj with the village of Huje). Just the opposite was true for the num- ber of priests. Generally, there were more priests working in towns and market towns than in villages because the first were richer, with more benefices, and could thus support a bigger number of priests. On average, three priests worked in every parish: a parish priest, a vicar, and an assistant priest, occasionally also a castle priest but he was seldom part of the pastoral work in the parish. In general, life was no different in parishes and vicariates, some peculiarities were present only in those parishes which included monasteries (masses were more frequent, preaching, folk devotion). Priests and vicars were at the same time also state officials. In 1754, they had to carry out the first official census, they had to declare and enforce state and church decrees, pay ordinary and extraordinary taxes etc. Care for religious life was the duty and responsibility of every individual, priest or layman. The eve- ryday life of believers was linked to the weather, natural disasters, fires, drought, disputes between individuals etc. Since the state treasury was constantly empty due to considerable needs and the Church property was tempting, in the sec- ond half of the 18th century the Church and believers started to feel that the state was financially weighing heavily on them. Parishes in Carniola were not equally developed and were thus taxed differently. The region of Gorenjska was in a much better position than the regions of Dolenjska and Notranjska. The parishes in Dolenjska and Notranjska were smaller and poorer, more exposed to various climatic events which additionally devastated the already poverty- stricken population. Another problematic issue was the charging of the stole fee because almost every parish charged the amount they wanted. Believers faced the pressure put on them by the state and other parties (seigneuries, patrons) with even more intense religious life and parties (dances, games), despite the fact that the Church was not favourably inclined towards certain forms of folk entertainment and made sure this area of life was also regulated in detail by various decrees. Believers attended various liturgical SUMMARY 263 ceremonies, they especially favoured pilgrimages and (night) processions. An important role in religious life was bestowed upon the so-called devout insti- tutes which were meant to ensure that the souls of the living and the deceased rested in peace and were well-provided for in the afterlife. Brotherhoods also held an important place in the religious life of the time, despite the fact that they were beginning to see their decline. The number of priests was relatively stable in the middle of the 18th century. Based on the research carried out so far, 982 priests were identified in the terri- tory of Carniola under the rule of the Archdiocese of Gorizia in the discussed timeframe. The majority were born in the Patriarchate of Aquileia and generally came from 17 European dioceses. They were born in 144 parishes, the greatest number in the parishes of Ljubljana (Šempeter) and Novo mesto within the Diocese of Ljubljana, and slightly less in the parishes of Vipava and Stara Loka. A little less than eight percent of all known priests were born prior to 1701, while the remaining 92% were born in the 18th century. Upon the establishment of the Archdiocese of Gorizia in 1752, 419 were more than 25 years old. In Attems’ period, older priests were fairly successfully substituted by younger ones since the inflow of youth was rather favourable. Upon consecration, candidates for the priesthood had to exhibit a certain degree of education; Archbishop Attems placed a lot of attention on education. Priests of the Archdiocese of Gorizia acquired their knowledge at 20 different educational institutions in Europe. The leading among them in number are the Ljubljana and Graz Jesuit Colleges, also important were schools in Gorizia and Vienna. During their studies priests acquired different academic degrees. The number of doctorates, master’s, and bachelor’s degrees was low, while their ba- sic theological education was quite strong. Before they took over their positions, clerical candidates had to be or- dained and the place of their ordination is known for two thirds of the dis- cussed clergy–the celebrations were held at 31 different places. The majority were ordained in Udine or Gorizia, among other places Ljubljana takes the lead. The means for their maintenance (the so-called titulus mensae) were mostly provided by their relatives or their seigneury, nevertheless, monasteries, towns, market towns, noble families, and servants can also be found among the do- nors. The vacated pastoral post could be occupied based on responding to the call for applications, while the recommendation of acquaintances was also an important reference. When they got the job, priests were in charge of the wellbeing of the souls of their believers. They had to give regular masses at fixed hours, administer sacraments, listen to confessions, preach, teach Sunday school etc. The majority of priests did their jobs adequately, nevertheless, there were »those« who did 264 Jure Volčjak their duties, intentionally or unintentionally, in a different way than stipulated, some due to age or lack of language skills, others due to carelessness or other interests. Naturally, there were those who stood out by displaying exactly the opposite characteristics: they were innovative and especially diligent in pastoral care (e.g. Peter Pavel Glavar). However, priests were not the only ones break- ing the norms; so were the believers. For this reason, Attems was very keen on holding priests’ meetings or conferences to ensure the improvement of moral life, mutual closeness and finding solutions to common problems priests found themselves faced with in their everyday life. Within the 18th century Archdiocese of Gorizia in Carniola there were nine monastic communities, of these six male and three female. Among the monas- teries two were Franciscan, three Capuchin, and one Cistercian, while the con- vents consisted of two Clarisses’ and one Dominican. The Teutonic Order also needs to be mentioned which ruled over the parishes in Bela krajina (Črnomelj, Metlika, Podzemelj, Semič, and Vinica), and the Sovereign Military Order of Malta with their parish of Komenda. From the above-mentioned 982 priests working in Carniola, 94 were monks (just under 10% of all). This number involves those monks who were ac- tive in parishes or can be in some way or another found in archival sources; but it does not include all the monks living in monasteries in Carniola. From the Middle Ages onwards monasteries in Carniola had had incor- porated several parishes. Most frequently, the reason for this incorporation was to improve the financial situation of the monastery. The most parishes were incorporated to the Cistercians in Stična, then to the Cistercians in Kostanje- vica, followed by the Carthusians in Bistra. Parishes of the Teutonic Order and the Sovereign Military Order of Malta are mentioned above. From the female religious orders, the Dominicans in Velesovo were the only ones with incorpo- rated parishes. Parishes incorporated by monasteries were frequently headed by friars as vicars since the actual priest was often the superior of the monastery. Nevertheless, there were examples when monastery parishes were led by secu- lar priests, e.g. the ones incorporated by Bistra. Incorporated parishes could prove to be problematic upon the pastoral visitations of Archbishop Attems, yet mostly everything ran smoothly since he maintained good relations with the heads of the monasteries. There was prac- tically no claiming of exemption. Attems visited the monasteries in Carniola several times during his time as archbishop. On these occasions, he talked to the monks and nuns, presented candidates with clerical orders in monastery churches, was present when novitiates received their religious habit, dedicated churches, and he found peace behind the monastery walls to rest after his tiring SUMMARY 265 journeys across the land. Generally, the life of monks and nuns was exemplary and there were few transgressions from the monastery rules. In the 18th century, the state grew increasingly less inclined towards monas- ticism and therefore tightened the regulations concerning monastic life. This area started to be limited by predecessors of Maria Theresa, she proclaimed some crucial decrees in the 1870s, while the peak was reached in 1880s when a series of monasteries was abolished. Maria Theresa prescribed the minimal age for acceptance to the monastery (24), the amount of »dowry«, set the rules for the election of new superiors, and the maximum number of monks in an individual monastery, she abolished monastery prisons, monks were prohibited from dealing with monetary affairs etc. All these measures paved the way for the later reforms of Joseph II. Archbishop Attems performed several pastoral visitations of parishes and vicariates subordinate to him. His attention was primarily focused on believers, he dealt with buildings and material circumstances in passing. A similar form of visitational records was also used by the bishop of Ljubljana, Karel Janez Count Herberstein, hence we tried to compare the questionnaires of both. They are particularly interesting because both dioceses were mutually intertwined re- garding their territories and the priests of one diocese also worked in the other. Visitational records as such enable an insight regarding the time of Attems’ pas- toral visits to the parishes and vicariates of Carniola, they reveal the patronages of churches in Carniola, brotherhoods functioning there, they enable an insight into the supply of necessary liturgical and church equipment, and the composi- tion and quality of it. We can say that the situation in the Church in Carniola was generally not much different from anywhere else in the monarchy. The Church was caught in the middle of affairs in Vienna and Rome. Archbishop Attems had friends in both capitals and was also a good friend of Maria Theresa. As a follower of the reform streams of the 18th century he was more inclined towards the Viennese than Roman policies. In Gorizia, he gathered a team of like-minded people who helped him run the enormous archdiocese. He was a good friend of the abbots in Stična and Kostanjevica and several other priests with whom he exchanged letters and opinions. His openness and friendship tore down many obstacles he could have stumbled upon as the archbishop on his pastoral visits of parishes. Attems, in a similar way to his contemporaries all over Europe, tried to enforce the conclusions of the Council of Trent, especially the ones regarding the education of priests (and believers), the administering of sacraments, and care for the liturgy. When he established the seminary in Gorizia he gained the possibility of controlling the education of future clergy, and he gained an 266 Jure Volčjak insight into the potential of future associates. Despite the fact that priests with academic titles were scarce, he made sure that important parishes were always headed by appropriately educated priests (Krško, Stara Loka, Kamnik etc.). This work, created on the basis of almost ten years of research in Slovenian and foreign archives and supplemented with data from the relevant literature, strives to contribute to the progress of research of the long-neglected church history of the Slovenian territory, to which the history of the Archdiocese of Gorizia with its Archbishop Karel Mihael Count Attems certainly belongs. The analysis of the material has revealed that the Archdiocese of Gorizia left an in- delible mark in Carniola during the 25 years when Attems was its head. Some of his measures in the Church in Slovenia are still in force today (e.g. the new pastoral outposts established in his time). Prevedla: Maja Sužnik 11 ZUSAMMENFASSUNG Die Monografie stellt die kirchlich-politischen, territorialen und pasto- ralen Dimensionen des Erzbistum Görz im Land Krain während der Zeit des apostolischen Vikars und des ersten Erzbischofs Karel Mihael Graf von Attems dar. Sie stellt die koordinierten Tätigkeiten des Erzbischofs und Wiener Kai- serhofs mit Kaiserin Maria Theresia und ihre Regelung der Verhältnisse dar, besonders pastorale, denn wegen des Eintrittsverbots für Patriarchen von Aqui- leia auf das kaiserliche Gebiet litt die Pastorale für mehrere Jahrhunderte. Der Erzbischof Attems berücksichtigte auch den Wunsch vom Papst und reiste die- ses mehrsprachige, umfangreiche und wirtschaftlich ziemlich arme Erzbistum mehrmals persönlich – oder taten das seine Bevollmächtigten – durch, um die notwendige Besuche durchzufuhren, durch denen er sich über den Zustand in den Pfarren informiert hatte. Nach der venezianischen Besetzung des größeren Teils von Friaul im 1420 verloren die Habsburger für immer den Einfluss auf die Ernennung des Pat- riarchen von Aquileia. Als venezianische Untertanen könnten die Patriarchen von Aquileia in den nachfolgenden drei Jahrhunderten das Gebiet des Erzbis- tums auf dem Gebiet des Kaiserreichs kaum eintreten. Auch wegen der Abwe- senheit des Ordinarius verschlechterten sich die Umstände im religiösen und kirchlichen Bereich, was besonders während Protestantismus zu spüren war. Deswegen versuchten die Fürsten seit dem 15. Jahrhunderts mehrmals für das Kaisertum als Gegengewicht ein Bistum in Görz zu gründen, aber verschiedene Umstände verhinderten das immer wieder. Zum größten Teil des 17. und im 18. Jahrhunderts führten die bischöflichen Aufgaben gemäß des „Befehls“ des Nuntius von Wien die Bischöfe aus den benachbarten österreichischen Bistü- mer durch, eine große Rolle spielten auch die Archidiakonen. Die Verdienste für die Gründung des Bistum Görz hatte Priester Vid Gul- lini, der schon in 1686 in seinem Testament das Vermögen von ca. 40.000 Gul- den dem neuen Bistum mit dem Sitz in Görz hinterließ. Damit versicherte er die finanzielle Grundlage des Bistums. Der richtige Moment für die Gründung des „Teil-Bistums“ kam erst nachdem Maria Theresia den Thron bestieg. Der erste Versuch im 1742 scheiterte wegen des Vorschlags über die Art der Ernen- nung des apostolischen Vikars, der zweite Versuch im November 1747 gelang. Maria Theresia schlug dem Papst vor, dass er den Domherr vom Basel, Karl Mihael Graf von Attems, als apostolischer Vikar ernennt. Venedig sprach je- der Änderung des Patriarchats wider und behinderte erfolgreich den Prozess der Gründung vom apostolischen Vikariat und Ernennung der ersten aposto- lischen Vikars bis zum 29. November 1749, wenn Papst Benedikt XIV. die Bulle 268 Jure Volčjak Omnium Ecclesiarum solicitudinem erließ, damit ein apostolisches Vikariat in Görz gegründet wurde und der apostolische Vikar mit dem Status eines Titu- larbischofs und den Rechten eines Diözesanbischof Karl Mihael Graf von At- tems wurde am 27. Juni 1750 ernannt. Nach mehrmonatigen Spannungen zwischen der Serenissima und Rom erreichte die Republik Venedig nach kurz dauernden Verhandlungen mit Wien eine Vereinbarung, aufgrund welcher der Papst am 6. Juli 1751 mit der Bulle Iniuncta nobis das Patriarchat von Aquileia abschaffte und zwei Bistume grün- dete – in Görz und Weiden. Die kirchliche Verwaltungsstruktur des Erzbistums von Görz bestimmte die am 18. April 1752 erließte Bulle Sacrosanctae Militantis Ecclesiae. Attems übernahm das Erzbistum von Görz am 30. Juli 1752. Karel Mihael Graf von Attems wurde im 1711 in Görz geboren. In seiner Ju- gend erhielt er in verschiedenen Schulen eine solide Ausbildung. Er absolvierte sein Studium in 1735 in Rom mit einer Doktorarbeit aus dem römischen und kanonischen Recht. Hier stellte er gute Verbindungen her und erwarb sich das Wohlwollen einflussreicher Leute, die nah zu der römischen Kurie waren, was später in seinem Leben nützlich war. Bevor er zum apostolischen Vikar ernannt wurde, besaß er wichtige Rollen in den kirchlichen Institutionen in Mitteleu- ropa. Während dieser Zeit lernte er auf dem Hof im Wien auch die zukünftige Kaiserin kennen. Damals bahnte sich zwischen den beiden eine Freundschaft an und die Zuneigung von Maria Theresia begleitete ihn bis zum Tod. Eine vorteilhafte Gelegenheit passierte erst mit der Gründung des apo- stolischen Vikariats in Görz und der Ernennung zum apostolischen Vikar im Juni 1750. Die Bischofsweihe erhielt er am 24. August 1750 in Laibach, das apo- stolische Vikariat fang am 1. September 1750 an. Schon am 6. Juli 1751 war die Patriarchat von Aquileia abgeschafft und Attems als der erste Bischof von Görz ernannt; am 30. Juli 1752 war er in sein Amt eingewiesen. Zugleich wurde er Metropolit von den Bischöfen in Triest, Piben, Como und Trient. Während seines Amts reiste Erzbischof Attems mehrmals das ganze Erz- bistum durch und damit lernte er viel über die Verhältnisse im Erzbistum. Während seiner Besuche fuhr er pastorale Prüfungen der Pfarren und der Pfar- rer durch, viel Aufmerksamkeit legte er auf die Rituale, er motivierte die Pfar- rer und ermutigte die Gläubige. Wie andere Bischöfe in Europa wurde er sich bewusst, dass ohne entsprechend ausgebildete Priesterschaft keine notwendi- gen Reformen durchgeführt werden können, deswegen strebte er im Geist des Konzils von Trient die Gründung eines Priesterseminars an (1757) und in den folgenden Jahren lehnte er erfolgreich den Versuch von Wiener Kaiserhofs, die Erzbistume Görz und Laibach in einer Personalunion zu vereinigen, ab. Die bitterste Erfahrung mit dem Wiener Kaiserhof erlebte Attems in 1768, als er in Görz eine Synode organisierte, mit der er die Pastorale und Disziplin in seinem ZUSAMMENFASSUNG 269 Erzbistum ordnen mochte. Trotz zahlreicher Versuche konnte er die synodalen Beschlüsse wegen Widerspruche von der Zensur im Wien und Vorbehalte aus Rom nicht veröffentlichen, weshalb er sehr erschüttert wurde. Wegen viel Arbeit und der Größe des Erzbistums verschlechterte sich am Ende der 60er Jahre des 18. Jahrhunderts seine Gesundheit, deswegen bat er den Hof, einen Weihbischof zu ernennen. Am 11. November 1769 ernannte der Papst als Weihbischof den Domdechant von Görz, Rudolf Josef Graf von Ed- ling, der alle pastoralen Besuche im Erzbistum übernahm, andere Verpflichtun- gen fuhr noch immer Attems selbst durch. Aber er starb schon am 18. Februar 1774 und wurde in der Kapelle des Priesterseminars in Görz bestattet. Wenn das Patriarchat von Aquileia abgeschafft war, war das Problem der kirchlichen Aufsicht der Habsburger im Gebiet von Drau bis zum Staatgrenze mit der Republik Venedig, das schon seit 1420 dauerte, gelöst. Das Erzbistum und Metropolie Görz wurde zu ein der größten in dem damaligen Europa. Dort lebten ungefähr 600.000 Gläubige, davon drei Viertel slowenischsprachig, es fasste 248 Pfarren und 152 Vikariate, die auf 15 Archidiakonaten geteilt wer- den, um. Diese formten sich schon zur Zeit des Patriarchats und spielten wegen der Entfernung des Patriarchen eine wichtige Rolle. Die Archidiakonate hatten keine vollständige bischöfliche Jurisdiktion, sondern eine Art von Jurisdiktion eines generellen Vikars auf der Ebene eines Archidiakonats. Bis zum Ende des 17. Jahrhunderts formten sich im Land Krain acht Archidiakonate: die Archidi- akonate von Freudenthal, Oberkrain, Landstraß an der Gurk, Neustadtl (auch das Archidiakonat von Unterkrain genannt), Reifnitz, Sittich, Möttling und Wippach – wobei die letzte zwei Kommissariate bzw. Dekanate genannt waren. Die Pfarren des Erzbistums Görz unterschieden sich sowohl nach ihrer Fläche als auch nach der Anzahl der Gläubigen. Für eine erfolgreiche Seelsorge waren sie im Allgemeinen zu groß, was sich auch Attems bewusst war. Er streb- te an, neue Vikariate und Pfarren zu gründen, um auf diese Art und Weise die Kirche den Gläubigen näher zu bringen. Dabei stoß er oft auf das Problem der patronatischen Rechte, denn die Patrone von einzelnen Pfarren bzw. Vikarien hatten das Recht, selbst einen Kandidat für das Amt bei der patronatischen Kir- che oder Vikarie vorzuschlagen. Im Land Krain waren sonst die stärksten Pat- ronen die kirchlichen Institutionen (Kloster Sittich, Kollegialkapitel Neustadtl, Kloster Kostanjevica, Kartause Freudenthal, Kloster Michelstetten, Deutschrit- terorden und Malteserorden mit der Pfarre Kommende Sankt Peter), gefolgt vom Landfürst, die Fürsten Auersperg, manche freiherrliche und gräfliche Fa- milien (Apfaltrer, Gallenberg usw.) und andere. Bei der Gründung neuer Seelsorgepunkte ging Erzbischof Attems die Pat- ronenrechte häufig um und stellte in den Vordergrund die Wünsche der Gläubi- gen. Die Patronen stimmten damit oft nicht zu und erlaubten diese einseitigen 270 Jure Volčjak Eingriffe in ihre Rechten nicht. Der Erzbischof begründete die Gründung von neuen Pfarren und Vikariaten mit den ausgedehnten Gebieten der bestehenden Pfarren, mit dem erschwerten Zugang der Gläubigen zu den Pfarrkirchen und der territoriale Verflechtung der Pfarren, die zu verschiedenen Bistümern ge- hörten. Erzbischof Attems gründete im Land Krain ungefähr 15 neue Vikariate, viele Versuche waren aber nicht erfolgreich. Es gab viele neue Institutionen, die wegen Finanzierungsschwierigkeiten für eine Weile nicht im Ganzen funktio- nieren konnten, deswegen begannen einige erst mit den josephinischen Refor- men im Jahr 1787 zu funktionieren. Die Größe der Pfarren manifestierte sich sowohl im Umfang als auch in der Anzahl der Bewohner. Das Gebiet von Stadt- und Marktpfarren war norma- lerweise einheitlich, wohingegen zahlreiche Pfarren auf dem Land auf mehrere „Insel“ geteilt wurden (z.B. die Pfarre Sankt Georgen bei Krainburg mit dem Dorf Huje). Das Gegenteil galt für die Anzahl von Priestern. Grundsätzlich ar- beiteten mehr Priester in Städten und Märkten als auf dem Land, denn dort gab es mehr Geld und mehr Vikarien, deswegen konnten sie mehr Priester aus- halten. Durchschnittlich arbeiteten in jede Pfarre drei Priester, ein Pfarrer, ein Vikar und ein Kaplan, manchmal noch ein Schloss-Priester, der sich aber selten mit Seelsorge beschäftigte. Im Allgemeinen unterschied sich das Leben in eine Pfarre nicht von dem in einem Vikariat, es gab nur ein paar Besonderheiten in den Pfarren mit Klöstern (häufiger Gottesdienst, Predigen, Volksandachten). Die Pfarrer und Vikare arbeiteten auch als Staatsbeamten. Im Jahr 1754 mussten sie die erste Volkszählung durchführen, sie mussten Staats- und Kir- chenverordnungen verkünden und realisieren, regelmäßige und unregelmäßi- ge Steuern zahlen usw. Die Sorge für ein religiöses Leben war der Pflicht jeder Einzelperson, Priester und Laie. Der Alltag von Gläubigen war mit Wetterer- scheinungen, Naturkatastrophen, Feuern, Streiten zwischen Einzelpersonen usw. verbunden. Weil die Staatskasse wegen großen Bedarfe immer leer und das kirchliche Vermögen sehr verlockend war, fühlten die Kirche und die Gläubi- gen in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts, dass sie vom Staat immer mehr belastet sind. Die Pfarren im Land Krain waren nicht gleich entwickelt, deswe- gen mussten sie auch verschiedene Steuer zahlen. Die Region Oberkrain war in einer besseren Lage als die Regionen Unterkrain und Innerkrain. Die Pfarren in Unterkrain und Innerkrain waren kleiner und ärmer und viel mehr Wind und Wetter ausgesetzte, was die verarmte Bevölkerung noch zusätzlich schä- digten. Ein zusätzliches Problem war die Verrechnung von Stolgebühren, denn fast jede Pfarre hatte ihren eigenen Tarif. Die Gläubigen ertrugen die staatliche und andere Drücke (von der Feu- dalherrschaft, Patronen) mit einem intensiveren religiösen Leben und Feiern (Tanzen, Spielen), obwohl die Kirche bestimmten Arten von Volksfesten nicht ZUSAMMENFASSUNG 271 zugeneigt war und versicherte, dass dieser Bereich ausführlicher gesetzlich ge- regelt war. Die Gläubigen nahmen an verschiedenen Arten des Gottesdiensts Teil, besonders beliebt waren Wallfährte und (Nacht)Prozessionen. Eine wich- tige Rolle im religiösen Leben spielten die sogenannten frommen Stiftungen, mit denen sie sich selbst sowie ihren lebenden und gestorbenen Verwandten den Seelenfrieden und –Wohlergehen im Jenseits versicherten. Eine wichtige Rolle hatten auch die Bruderschaften, obwohl sie in dieser Zeit nicht mehr so beliebt waren als früher. In der Mitte des 18. Jahrhunderts war die Anzahl von Priestern ziemlich ständig. Basierend auf die bisherigen Studien identifizierten wir im Land Krain unter dem Erzbistum Görz in dieser Periode 982 Priester. Die Mehrheit wurde im Patriarchat von Aquileia geboren, die andere in 17 Bistümern Europas. Sie wurden in 144 Pfarren geboren, die Mehrheit in den Pfarren Laibach (Šempe- ter) und Neustadtl, manche in den Pfarren von Wippach und Altlack. Vor dem Jahr 1701 wurde ein bisschen weniger al 8 Prozent geboren, anderen 92% wur- den im 18. Jahrhundert geboren. In Zeit der Gründung des Erzbistums Görz in 1752 wurden 419 älter als 25. Ältere Priester wurden unter Attems ziemlich er- folgreich von jünger Priestern ersetzt, denn es gab ziemlich viel junge Priester. Die behandelten Priesterkandidaten mussten bei der Weihe einen be- stimmten Grad von Ausbildung zeigen, denn das war für Attems sehr wichtig. Ihre Ausbildung war auf 20 verschiedenen Bildungseinrichtungen in Europa erworben. Unter den Orten, wo die Priester ausgebildet wurden, treten die Je- suitenkollegien in Laibach und Graz hervor, wichtig waren auch die Kollegien in Görz und Wien. Währen ihres Studiums erworben die Priester verschiedene akademische Grade. Die Anzahl von erworbenen Doktor- und Magistertiteln sowie Bakkalaureaten war niedrig, die grundlegende theologische Ausbildung war aber gediegen. Vor Arbeitsantritt mussten die Priesterkandidaten geweiht werden und für zwei Drittel der behandelten Priester ist der Ort der Weihe bekannt. Es sind 31 verschiedene Orte der Weihe erwähnt. Die Mehrheit von Priester war in Wei- den und Görz geweiht, gefolgt von Laibach. Die Mittel (sog. titulus mensae) wurden meistens von Verwandten bzw. lokaler Herrschaft gewährleistet, unter andere Spender waren auch Klöster, Städte, Märkte, Adelsfamilien, Untertanen. Um die Stelle eines Priesters zu besetzten, mussten sich die Kandidaten zuerst für die Stelle bewerben und eine wichtige Referenz war die Empfehlung von Bekannten. Nach Arbeitsantritt mussten die Priester für das Wohlergehen der See- le sorgen. Sie mussten regelmäßig Massen abhalten, Sakramente erteilen, die Beichte abnehmen, predigen, die Christenlehre lehren usw. Die Priester führten ihre Arbeit hinreichend durch, es gab aber natürlich auch solche „Männer“, die 272 Jure Volčjak ihre Pflichten absichtlich oder unabsichtlich anders durchführten, als es vorge- schrieben war: manche wegen ihres Alters oder weil sie die Sprache nicht kann- ten, andere wegen Nachlässigkeit oder anderer Interesse. Manche Priester wa- ren aber natürlich das genaue Gegenteil. Sie waren bei der Seelsorge innovativ und tüchtig (z.B. Peter Pavel Glavar). Wir können natürlich nicht behaupten, dass es nur in der Priesterschaft Verstöße gab. Es gab auch bei den Gläubigen Disziplinarverstöße. Um das moralisches Leben, gegenseitige Verbundenheit und die Bewältigung alltäglicher gemeinsame Probleme zu verbessern, förderte Attems das Einberufen von priesterlichen Versammlungen bzw. Konferenzen. Im Rahmen des Erzbistums Görz im Land Krain gab es im 18. Jahrhundert neun Klöster, sechs Männer- und drei Frauenklöster. Unter den Männerklös- tern gab es zwei Franziskaner-, drei Kapuziner- und ein Zisterzienserkloster, unter den Nonnenklöstern gab es zwei Klarissen- und ein Dominikanerklos- ter. Wir müssen auch den Deutschritterorden, der unter seiner Verwaltung die Pfarren in Weißkrain (Tschernembl, Möttling, Podsemel, Semitsch und Wei- nitz) hatte und den Malteserorden mit der Pfarre Kommende Sankt Peter. Von den erwähnten 982 Priestern, die im Land Krain tätig waren, waren 94 Ordensgeistliche (fast 10%). Es geht um die Ordensgeistliche, die in Pfarren tätig waren oder sind auf die eine oder andere Art und Weise in den Archiven zu finden. Natürlich enthält diese Nummer nicht alle Ordensbruder, die in den Klöstern im Land Krain lebten. Es waren den Klöstern im Land Krain auch mehrere Pfarren inkorporiert. Der häufigste Zweck der Inkorporierung war die Verbesserung des finanziellen Zustands des Klosters. Die Mehrheit der Pfarren wurde zu den Zisterziensern von Sittich inkorporiert, im zweiten Platz waren die Zisterzienser in Landstraß an der Gurk und im dritten die Kartause von Freudenthal. Die Pfarren unter dem Deutscher- und Malteserorden wurden schon erwähnt. Von den Frauenor- den hatten nur die Dominikanerinnen in Michelstetten inkorporierte Pfarren. Die den Klöstern inkorporierten Pfarren wurden meistens von Ordensbrüdern als Vikars geleitet, denn der Pfarrer war der jedesmalige Ordensoberer. Es gab auch Fälle, wenn die klösterlichen Pfarren von weltlichen Priestern geleitet wurden, z. B. in Freudenthal. Die inkorporierten Pfarren konnten bei den pastoralen Besuchen von At- tems problematisch sein, aber normalerweise verlief alles problemlos, oft auch wegen der guten Beziehungen zwischen den Ordensoberern und dem Erzbi- schof. Es gab fast keine Berufung auf die Exemptheit. Während seines Amts be- suchte Attems die Klöster im Land Krain mehrmals. Bei diesen Gelegenheiten unterhielt er sich mit den Ordensbrüdern und –Schwestern, in den Klosterkir- chen erteilte er Kleriker-Orden, war anwesend bei den Ordensgelübden, weihte die Kirchen, in Klöstern fand er Zeit für Erholung nach den anstrengenden ZUSAMMENFASSUNG 273 Reisen. Meistens war das Ordensleben in Klöstern vorbildlich, es gab wenige Verstöße gegen die Klosterregeln. Im 18. Jahrhundert war der Staat immer weniger dem Ordensleben zuge- neigt und verschärfte deswegen die Vorschriften, die das Leben in Klöstern be- stimmten. Diesen Bereich begannen schon die Vorgänger von Maria Theresia zu beschränken und die Kaiserin beschloss die prioritäre Maßnahmen in den 70. Jahren des 18. Jahrhunderts, der Höhepunkt kam in den 80. Jahren, wenn eine ganze Reihe von Klöstern abgeschafft wurde. Maria Theresia schrieb den Minimalalter für Eintritt in einen Orden vor (24 Jahre), die Höhe der „Aus- steuer“, bestimmte die Regel für die Auswahl von neuen Ordensoberern und die maximale Anzahl von Ordensbrüdern oder –Schwestern in einem Klos- ter, schuf Klostergefängnisse ab, verbot den Ordensgeistlichen Geldgeschäfte zu tätigen usw. Alle diese Maßnahmen waren die Grundlage für die späteren Reformen von Josef II. Erzbischof Attems besuchte während seines Amts mehrmals die unter- ordneten Pfarren und Vikariate und führte den pastoralen Besuch durch. Dabei widmete er besondere Aufmerksamkeit den Gläubigen und beschäf- tigte sich weniger mit Gebäuden und materielle Umstände. Der Bischof von Laibach Karel Janez Graf von Herberstein verwendete eine ähnliche Art von Protokollen, deswegen versuchten wir die Fragebögen von den beiden Bischö- fen zu vergleichen. Sie sind besonders interessant, weil die Gebiete der beiden Erzbistume teilweise gleich waren und die Priester eines Erzbistums in dem anderen tätig waren. Die Visitationsprotokolle ermöglichen eine zeitliche Ein- sicht in die pastorale Besuche von Attems in die Pfarren und Vikariaten im Land Krain, wir können über die Kirchweihen der Kirchen im Land Krain lesen, über die Versorgung mit der notwendigen liturgischen und kirchlichen Ausstattung lernen, was die Zusammensetzung und Qualität dieser Ausstat- tung sind usw. Es kann festgestellt werden, dass die Verhältnisse innerhalb der Kirche im Land Krain sich meistens nicht von denjenigen in anderen Gebieten der Mo- narchie unterschieden. Die Kirche wurde im Geschehen zwischen Wien und Rom beteiligt. Der Erzbischof Attems hatte Freunde sowohl in Rom als auch in Wien. Er war guter Freund von der Kaiserin Maria Theresia und als An- hänger der Reformbewegung des 18. Jahrhunderts mehr der Politik von Wien als von Rom zugeneigt. In Görz sammelte er eine Gruppe der Gleichdenken- den, die ihm mit der Führung eines großen Erzbistums half. Er war auch gu- ter Freund vom Abt von Landstraß an der Gurk und dem Abt von Sittich und manchen Priester, mit welchen er in Briefwechsel stand, um Meinungen auszu- tauschen. Diese Offenheit und Freundlichkeit halfen ihm mit viele potentiellen 274 Jure Volčjak Hindernisse, auf die er als Erzbischof während seiner pastoralen Besuche der Pfarren stoßen konnte. Ähnlich wie seine Zeitgenossen in Europa strebte Attems nach der In- kraftsetzung der Beschlüsse des Konzils von Trient, besonders in Bezug auf die Ausbildung der Priester (und Gläubigen), Verleihung von Sakramenten und Sorge für Gottesdienst. Mit der Gründung des Priesterseminars in Görz bekam er die Möglichkeit, die Ausbildung von zukünftigen Priestern zu überwachen, er bekam die Einsicht in das Potenzial von seinen zukünftigen Mitarbeiter. Ob- wohl es wenig Priester mit akademischen Titeln gab, sorgte er dafür, dass die wichtigsten Pfarren immer ausgebildeten Priester hatten (Gurkfeld, Altlack, Stein im Krain usw.). Mit der Monografie, die auf der Grundlage von einer fast zehnjährigen Forschung in slowenischen und ausländischen Archiven entstanden ist und mit Daten aus der relevanten Literatur ergänzt ist, möchten wir zum Fortschritt der Forschung dieser lang vernachlässigten kirchlichen Geschichte des slowe- nischen Gebiets beitragen, wohin wir auch die Geschichte des Erzbistums Görz mit dem Erzbischof Karel Mihael Graf von Attems zahlen können. Die Analyse des Materials zeigte, dass das Erzbistum Görz im Land Krain in den 25 Jahren, während denen Erzbischof Attems tätig war, unauslöschliche Spuren hinterließ. Manche Maßnahmen gelten in der Kirche in Slowenien noch heute (z.B. die neuen Seelsorgepunkte aus der Zeit des Erzbischofs Attems). Prevedla: Tina Benčina 12 RIASSUNTO La monografia presenta le dimensioni ecclesiastico-politiche, territoriali e pastorali dell‘arcidiocesi di Gorizia nella Carniola nel periodo del vicario apo- stolico nonché primo arcivescovo di Gorizia, Carlo Michele d‘Attems. Consente di visualizzare le azioni coordinate dell‘arcivescovo e della corte viennese, go- vernata al tempo dall‘imperatrice Maria Teresa. Presenta la loro gestione degli aspetti pastorali della situazione contemporanea che per molti secoli vedeva un declino delle attività pastorali poiché ai patriarchi d‘Aquileia era stato vietato l‘ingresso nel territorio dell‘Impero. L‘arcivescovo Attems prese in considera- zione anche il desiderio del Papa e viaggiò di persona (o lo fecero i suoi agenti) questa grande arcidiocesi multilingue ed economicamente piuttosto sottosvi- luppata, facendo delle visite dettagliate, sulla base dei quali fu informato sulla situazione nelle parrocchie. Dopo l‘occupazione veneziana della maggior parte del Friuli nel 1420, gli Asburgo persero per sempre l‘influenza sulla nomina del Patriarca di Aquileia. Come soggetti veneziani, i Patriarchi di Aquileia nei prossimi tre secoli prati- camente non avevano accesso alla diocesi nel territorio dell‘Impero. La situa- zione nel campo religioso ed ecclesiastico deteriorò anche a causa dell‘assenza dell‘ordinario, il che si poteva sentire particolarmente durante il periodo del Protestantesimo. Per questo motivo, nel 15° secolo, i principi cercarono nume- rose volte di stabilire una diocesi a Gorizia come un contrappeso nel territorio dell‘Impero, ma a causa di diversi circostanze, lo stabilimento fu sempre impe- dito. Nella maggior parte del 17° nonché nella prima metà del 18° secolo, secon- do un „decreto“ del nunzio viennese, gli incarichi dell‘arcivescovo erano coperti dai vescovi delle diocesi austriache circostanti. Un ruolo importante era svolto anche dagli arcidiaconi. Il credito per lo stabilimento della diocesi di Gorizia va dato al prete Vid Gullini, che già nel 1686 nel suo testamento lasciò circa 40.000 fiorini per la nuova diocesi con sede a Gorizia, provvedendo così per la sua base materiale. Il momento giusto per stabilire una diocesi „parziale“ venne solo dopo l‘inizio del regno di Maria Teresa. Il primo tentativo nel 1742 crollò a causa della proposta sul metodo della nomina del vicario apostolico, mentre il secondo tentativo nel novembre del 1747 fu un successo. Maria Teresa propone al Papa di nominare come vicario apostolico il canonico della cattedrale di Basilea, Carlo Michele d‘Attems. La Repubblica di Venezia opponeva a qualsiasi modifiche del patriar- cato e ostacolava con successo il processo dello stabilimento del vicariato apo- stolico e della nomina del primo vicario apostolico fino al 29 novembre 1749, quando Papa Benedetto XIV. emise il breve Omnium Ecclesiarum solicitudinem, 276 Jure Volčjak fondando a Gorizia il vicariato apostolico e nominando come vicario apostoli- co (con lo stato di vescovo titolare e con i diritti di vescovo residenziale) Carlo Michele d‘Attems il 27 giugno 1750. Dopo diversi mesi di tensioni tra la Serenissima e Roma, la Repubblica di San Marco dopo alcune negoziazioni con Vienna raggiunse un accordo in base al quale il Papa il 6 luglio 1751 con la bolla Iniuncta nobis abolì il Patriarcato di Aquileia e fondò due arcidiocesi a Gorizia e a Udine. La struttura ecclesiastico- amministrativa dell‘arcidiocesi di Gorizia fu stabilita dalla bolla Sacrosanctae militantis Ecclesiae, emessa il 18 aprile 1752. Attems prese possesso dell‘arcidio- cesi di Gorizia il 30 luglio 1752. Carlo Michele von Attems nacque a Gorizia nel 1711. Da giovane acquisì una solida formazione a varie istituzioni. Completò i suoi studi nel 1735 a Roma con un dottorato in diritto romano e canonico, formando legami con numerose persone influenti e vicine alla curia romana, il che le sarebbe a vantaggio negli anni successivi. Prima della sua nomina a vicario apostolico ricoprì importanti incarichi in istituzioni ecclesiastiche dell‘Europa centrale. Nel frattempo, rico- nobbe anche la futura imperatrice alla corte di Vienna. A quel tempo si formò un legame tra i due, e l‘affetto di Maria Teresa lo accompagnava fino alla sua morte. Il momento propizio venne solo con la creazione del vicariato apostolico di Gorizia e la sua nomina al vicario apostolico nel giugno del 1750. Ricevette la consacrazione vescovile il 24 agosto 1750 a Lubiana, mentre il vicariato aposto- lico fu lanciato il 1 settembre 1750. Già il 6 luglio 1751 fu abolito il patriarcato di Aquileia, mentre Attems fu nominato il primo arcivescovo di Gorizia e colloca- to il 30 luglio 1752. Allo stesso tempo divenne metropolita dei vescovi di Trieste, Pedena, Como e Trento. Durante il suo periodo vescovile, l‘arcivescovo Attems ripetutamente attra- versò tutta l‘arcidiocesi e in tal modo conobbe bene la situazione nell‘arcidio- cesi. A queste visite, effettuò anche degli esami pastorali delle parrocchie e del loro clero, dedicando molta attenzione anche alle cerimonie e incoraggiando sia i sacerdoti che i fedeli. Come gli altri vescovi europei, anche lui sapeva che senza un clero con una formazione adeguata non sarebbe in grado di attuare le riforme necessarie. Quindi, nello spirito del Concilio di Trento si bateva per la creazione di un seminario di teologia (1757). Negli anni successivi, bloccò con successo il tentativo della corte viennese di unire l‘arcidiocesi di Gorizia e la diocesi di Lubiana in un‘unione personale. Attems visse la sua esperienza più aspra con la corte viennese nel 1768, quando organizzò un sinodo a Gorizia, con il quale voleva organizzare la pastorale e la disciplina nella sua arcidiocesi. Nonostante numerosi tentativi, a causa dell‘opposizione della censura viennese RIASSUNTO 277 nonché delle obiezioni romani, non riuscì a pubblicare le decisioni del sinodo, il che lo depresse molto. Alla fine degli anni ‚60 del 18° secolo, l‘abbondanza di incarichi e la dimen- sione dell‘arcidiocesi lentamente cominciavano a pesare sulla salute dell‘arci- vescovo Attems, perciò chiese alla corte di nominare un vescovo ausiliare. L‘11 novembre 1769, il Papa nominò come vescovo ausiliare il decano della cattedra- le di Gorizia, Rodolfo Giuseppe dei Conti d‘Edling, che subentrò l‘arcivescovo Attems nel rispetto delle visite pastorali dell‘arcidiocesi, mentre gli altri incari- chi erano ancora eseguiti da Attems stesso. Ma la sua morte avvenne già il 18 febbraio 1774 e fu sepolto nella cappella del seminario teologico di Gorizia. Con l‘abolizione del Patriarcato di Aquileia fu finalmente risolto il pro- blema del controllo ecclesiastico degli Asburgo nel territorio dal fiume Drava fino al confine con la Repubblica di Venezia, un conflitto che ebbe inizio già nel 1420. L‘arcidiocesi e metropolia di Gorizia divenne una dei più grandi dell‘Eu- ropa contemporanea, comprendendo circa 600.000 fedeli, tre quarti di cui era- no parlanti di lingua slovena. Inoltre consisteva di 248 parrocchie e 152 vicariati, suddivisi in 15 arcidiaconati che erano stati formati già nel periodo del patriar- cato e svolsero un ruolo importante a causa della lontananza del patriarca. Va menzionato che gli arcidiaconi non ebbero una piena giurisdizione episcopale, ma una specie di giurisdizione del vicario generale al livello dell‘arcidiaconato. Entro la fine del 17° secolo sul territorio della Carniola si erano formati otto arcidiaconati: Bistra, Gorenjska, Kostanjevica, Novo mesto (chiamato anche Dolenjska), Ribnica, Stična nonché Metlika e Vipava – questi due portavano il titolo di commissariato ovvero decanato. Le parrocchie dell‘arcidiocesi di Gorizia differivano sia in superficie che nel numero di fedeli. In generale, erano troppo grandi per una pastorale effi- cace, un fatto che non sfuggì ad Attems. Si adoperò per la creazione di nuovi vicariati e parrocchie per avvicinare la Chiesa ai fedeli, ma incontrò spesso il problema dei diritti di patronato; i patroni delle singole parrocchie o benefici ebbero il diritto di proporre un candidato per coprire un posto vacante nella chiesa del patronato o nel beneficio. I patroni più influenti della Carniola erano infatti le istituzione ecclesiastiche (il monastero di Stična, il capitolo collegiale di Novo mesto, il monastero di Kostanjevica, la certosa di Bistra, il monastero di Velesovo, l‘Ordine Teutonico e l‘Ordine di Malta con la parrocchia di Komen- da), seguite dal principe della regione e i principi di Auersperg, alcune famiglie nobili (i baroni e conti di Apfaltrer, Gallenberg, ...) e altri. Fondando nuovi centri pastorali l‘arcivescovo Attems spesso aggirò i di- ritti dei patroni e prese invece in considerazione i desideri dei fedeli. I patroni erano quindi spesso in disaccordo con lui e non permisero gli interventi unila- terali nei loro diritti. L‘arcivescovo giustificò la creazione di nuove parrocchie 278 Jure Volčjak e vicariati con il fatto che le dimensioni delle parrocchie esistenti erano troppo grandi, il che causava problemi ai fedeli che non potevano accedere alla chiesa parrocchiale. Inoltre fu problematica la sovrapposizione territoriale delle par- rocchie che appartenevano a diverse diocesi. Nella Carniola, l‘arcivescovo At- tems fondò circa 15 nuovi vicariati. Alcuni dei suoi tentativi, però, fallirono. A causa di problemi di finanziamento molte delle nuove strutture per un lungo periodo non potevano prosperare, perciò alcune cominciarono a fiorire solo dopo le riforme di Giuseppe II nel 1787. Le grandi dimensioni delle parrocchie erano apparenti sia al livello della superficie che al livello del numero di abitanti. Di solito le parrocchie urbani erano territorialmente concluse, mentre molte parrocchie rurali erano divise in diverse „isole“ (ad es. la parrocchia du Šenčur pri Kranju con il villaggio Huje). Il contrario era vero per il numero di sacerdoti. In generale, nelle città opera- vano più sacerdoti che nelle zone rurali, perché quelli erano più ricche e con più benefici erano in grado di mantenere un maggior numero di sacerdoti. In media, in ogni parrocchia operavano tre sacerdoti: il prete, il vicario e il cappel- lano, a volte anche un prete del castello, ma raramente era coinvolto nel lavoro pastorale della parrocchia. In generale, non c‘erano grandi differenze tra le di- verse parrocchie e vicariati. Alcune peculiarità erano comunque presenti nelle parrocchie in cui operavano i monasteri (messe e predicazione più frequenti, un maggior livello della pietà popolare). I preti e vicari eseguivano la funzione di funzionari governativi. Nel 1754 doverono effettuare il primo censimento ufficiale nonché proclamare e fare ri- spettare i decreti dello Stato e della Chiesa, pagare le tasse ordinarie e straordi- narie ecc. La cura per la vita religiosa era il dovere e l‘obbligo di ogni individuo, sacerdote o laico. La vita quotidiana dei fedeli era associata con il tempo, le tempeste, gli incendi, le siccità, i conflitti tra individui ecc. A causa della forte domanda, il Tesoro dello Stato era costantemente vuoto, il che rese la proprietà della Chiesa ancora più allettante. Per questo motivo, la Chiesa e i fedeli nella seconda metà del 18° secolo esperienzarono una pressione crescente di cari- chi finanziari imposti dallo Stato. Le parrocchie della Carniola differivano nel loro sviluppo ed erano tassate diversamente. La Gorenjska era in una posizio- ne molto migliore rispetto alla Dolenjska e la Notranjska. Le parrocchie della Dolenjska e della Notranjska erano più piccole, più poveri e molto più esposte a vari inconvenienti climatici che ulteriormente colpivano l‘impoverita popo- lazione. Un problema era anche la carica delle tariffe perché quasi ogni parroc- chia aveva una tariffa diversa. I fedeli potevano tollerare i carichi imposti dallo Stato o da altre parti (come le signorie e i patroni) tramite una vita religiosa più intensiva e diver- si modi d‘intrattenimento (balli, giochi), anche se la Chiesa non era a favore RIASSUNTO 279 di alcune forme d‘intrattenimento popolare e regolava questo aspetto con or- dinanze dettagliate. I fedeli frequentavano diverse messe e partecipavano vo- lentieri in pellegrinaggi e processioni (anche di notte). Un ruolo importante nella vita religiosa svolgevano le cosiddette pie istituzioni, con le quali i fedeli volevano garantire la pace dello spirito e il benessere nella vita ultraterrena per se stessi e per i suoi parenti viventi o morti. Molto importanti erano anche le confraternità, anche se il periodo contemporaneo non le era più a favore. A metà del 18° secolo il numero dei sacerdoti era relativamente costante. Sulla base delle nostre ricerche abbiamo finora individuato 982 sacerdoti ope- ranti nel territorio della Carniola sotto la giurisdizione dell‘arcidiocesi di Gori- zia dentro il periodo rilevante. La maggior parte di loro nacque nel Patriarcato di Aquileia, mentre gli altri vennero da 17 diocesi europee. Nacquero in 144 diverse parrocchie, per lo più a Lubiana (Šempeter) e Novo mesto, un po‘ meno anche nelle parrocchie di Vipava e Stara Loka. Prima del 1701 nacque quasi l‘ot- to per cento dei sacerdoti noti, mentre il restante 92% nacquero nel 18° secolo. Al momento della creazione dell‘Arcidiocesi di Gorizia nel 1752 ce n‘erano più di 419 di età maggiore a 25 anni. Nel periodo di Attems, i sacerdoti più anziani erano abbastanza regolarmente succeduti da quelli più giovani, poiché l‘afflusso di giovani era relativamente favorevole. All‘ordinazione, i candidati al sacerdozio dovevano mostrare un certo li- vello d‘istruzione, e l‘arcivescovo Attems prestava grande attenzione alla for- mazione. I candidati la ottenevano a 20 diverse istituzioni educative in tutta l‘Europa. Tra i luoghi di educazione più importanti si distinguono i collegi dei gesuiti di Lubiana e Graz, ma anche Gorizia e Vienna. Durante lo studio i sa- cerdoti acquisivano diversi gradi accademici. Sebbene il numero di dottorati, master e baccalaureati acquisiti sia basso, la formazione teologica di base del clero era solida. Prima della loro nomina, i candidati al clero dovevano essere consacrati. Il luogo del rito della consacrazione è noto per due terzi del clero ricercato. Sono menzionati 31 luoghi diversi dove i candidati ricevero il rito dell‘ordinazione sacerdotale. La maggior parte di loro fu consacrata a Udine e Gorizia. Lubiana occupa il primo posto tra i luoghi restanti. I materiali per mantenersi (il cosid- detto titulus mensae) li ottennero primariamente dai parenti o dal dominio lo- cale. A volte la lista di donatori includeva anche monasteri, città, famiglie nobili e soggetti. Il sacerdote poteva riempire un libero posto pastorale tramite una gara. Un importante riferimento era la raccomandazione dei suoi conoscenti. Dopo aver iniziato il loro servizio, i sacerdoti dovevano prendersi cura per il benessere delle anime dei fedeli. Dovevano celebrare la messa secondo orari regolari, confessare i fedeli e amministrare sacramenti, predicare, insegnare il catechismo ecc. Per la maggior parte i sacerdoti svolgevano le loro funzioni 280 Jure Volčjak in modo soddisfacente, ma naturalmente c‘erano anche alcuni „uomini“ che eseguivano i loro obblighi in modo diverso rispetto a quanto prescritto, inten- zionamente o non: un po‘ a causa dell‘età o della mancanza di conoscenza della lingua, un po‘ a causa della negligenza o di altri interessi. Alcuni sacerdoti spic- cavano in modo positivo: erano innovativi e particolarmente attivi nella pasto- rale (ad es. Peter Pavel Glavar). Naturalmente, non si può dire che le violazioni erano presenti soltanto nel clero. Ovviamente le trasgressioni disciplinari erano commessi anche dai fedeli. Per migliorare la vita morale, stimolare l‘intercon- nettività e risolvere i problemi comuni che i sacerdoti incontravano nella loro vita quotidiana, Attems incoraggiava le riunioni e conferenze sacerdotali. Nel contesto dell‘arcidiocesi di Gorizia nella Carniola nel 18° secolo ope- ravano nove monasteri, sei maschili e tre femminili. Per gli uomini c‘erano due monasteri dei francescani, tre dei cappuccini e uno cistercense, mentre per le donne, due conventi delle clarisse e uno dominicano. Degno di menzione anche l‘Ordine Teutonico, che gestiva le parrocchie della Bela krajina (Črnomelj, Met- lika, Podzemelj, Vinica e Semič) e l‘Ordine di Malta alla parrocchia di Komenda. Fra i suddetti 982 preti che operavano nella Carniola c‘erano 94 monaci (circa il 10% del totale). Si tratta dei monaci che operavano nelle parrocchie o di quelli che in un modo o nell‘altro si trovano nelle fonti d‘archivio. Natural- mente, questo numero non include tutti i monaci che vivevano nei monasteri della Carniola. Sin dal medioevo, i monasteri della Carniola incorporarono alcune par- rocchie. Lo scopo più comune dell‘incorporazione è stato quello di migliorare la situazione finanziaria del monastero. Il maggior numero delle parrocchie è stato incorporato ai cistercensi di Stična, al monastero cistercense di Kostanje- vica e al monastero cartesiano di Bistra. Abbiamo già accennato le parrocchie nel contesto dell‘Ordine Teutonico e dell‘Ordine di Malta. Tra gli ordini mona- stici femminili era solo l‘ordine dominicano di Velesovo che incorporò alcune parrocchie circostanti. Le parrocchie incorporate in un monaster erano spesso gestite da monaci come vicari perché il prete era l‘attuale rappresentante del monastero. C‘erano, però, numerosi casi in cui la parrocchia monastica era ge- stita da sacerdoti secolari, come ad esempio a Bistra. Le parrocchie incorporate potevano essere problematiche alle visite pasto- rali dell‘arcivescovo Attems, ma per lo più non c‘erano problemi, spesso anche a causa dei buoni rapporti tra i capi dei monasteri e l‘arcivescovo. I riferimenti alla esenzione erano praticamente inesistenti. Durante il suo periodo vescovile, Attems visitò i monasteri della Carniola in numerose occasioni, in cui parlò con i monaci e le monache e conferì gli ordini sacri nelle chiese dei monasteri. Era anche presente alle iniziazioni delle candidate monastiche e santificava le chie- se. Dietro le mura dei monasteri trovò un rifugio per riposare dopo un viaggio RIASSUNTO 281 estenuante. Per lo più, la vita religiosa nei monasteri era esemplare, con poche violazioni delle regole monastiche. Nel 18° secolo, lo Stato diventava sempre meno favorevole agli ordini mo- nastici e di conseguenza approvava ordinanze sempre più restrittive nel rispetto della vita monastica. Queste limitazioni ebbero inizio già con i predecessori di Maria Teresa e lei stessa addottò le principali misure negli anni ‚70 del 18° se- colo. L‘apice, però, fu raggiunto negli anni ‚80 con l‘abolizione di tutta una serie di monasteri. Maria Teresa prescrisse l‘età minima per l‘ingresso nel monastero (24 anni) e la quantità della „dote“. Inoltre fissò le regole per l‘elezione di nuovi capi e il numero massimo di monaci in ogni monastero, abolì i prigioni nei monasteri, vietò ai monachi di occuparsi di transazioni monetarie, ecc. Tutte queste misure prepararono il substrato per le successive riforme di Giuseppe II. Svolgendo i suoi incarichi vescovili, l‘arcivescovo Attems spesso visitò le parrocchie e i vicariati dell‘arcidiocesi per effettuare la visitazione pastorale. Consentì più attenzione ai fedeli che agli edifici e alle circostanze materiali, un argomento che toccò molto più brevemente. Una forma simile di note di visi- ta fu utilizzata dal vescovo di Lubiana, Giovanni Carlo conte di Herberstein, quindi abbiamo cercato di confrontare i questionari di entrambi i vescovi. Essi sono particolarmente interessanti perché i territori di entrambi le diocesi erano intrecciati. Inoltre, i sacerdoti della prima diocesi servivano nella seconda e vice versa. Le note di visita offrono un panorama temporale delle visite pastorali che Attems fece nelle parrocchie e nei vicariati della Carniola, il che ci permette di conoscere i patrocini delle chiese della Carniola, le fraternità che operavano nelle parrocchie e vicariati carnioliani nonché la fornitura delle necessarie at- trezzature religiose, le loro strutture e qualità, ecc. Possiamo dire che la situazione della Chiesa nella Carniola per lo più non era diversa rispetto ad altre parti della monarchia. La Chiesa era coinvolta negli eventi tra Vienna e Roma. L‘arcivescovo Attems aveva amici sia a Roma che a Vienna. Era un buon amico dell‘imperatrice Maria Teresa, e come sostenitore del movimento riformatore del 18° secolo era più a favore della politica vien- nese che di quella romana. A Gorizia raccolse un gruppo di sostenitori che lo aiutarono nella gestione della sua grande arcidiocesi. Era anche un buon amico degli abati di Stična e Kostanjevica e di alcuni altri sacerdoti, con cui corrispo- se spesso per scambiare punti di vista. Queste amicizie lo aiutarono a togliere molti ostacoli che lui avrebbe potuto incontrare durante le sue visite pastorali alle parrocchie. Come i suoi contemporanei, Attems si bateva per l‘applicazione delle con- clusioni del Concilio di Trento in tutta l‘Europa, con particolare riguardo alla formazione dei sacerdoti (e fedeli), l‘amministrazione dei sacramenti e la cura 282 Jure Volčjak per il culto. Con l‘istituzione del seminario di Gorizia ottenne la possibilità di controllare la formazione del clero futuro nonché una panoramica dei poten- ziali dei suoi futuri collaboratori. Anche se c‘erano pochi i sacerdoti con tito- li accademici, provvide che le parrocchie più importanti impiegassero sempre i sacerdoti con un livello d‘istruzione adeguato (Krško, Stara Loka, Kamnik, ecc.). Lo scopo di quest‘opera, realizzata sulla base di quasi dieci anni di ricerca dei materiali inclusi negli archivi nazionali ed esteri, nonché integrata con i dati della letteratura rilevante, è quello di contribuire al progresso della ricerca a lungo trascurata della storia della Chiesa nel territorio sloveno, la quale com- prende anche la storia dell‘arcidiocesi di Gorizia con l‘arcivescovo Carlo Miche- le d‘Attems. L‘analisi del materiale ha mostrato che l‘arcidiocesi di Gorizia nella Carniola ha lasciato un segno indelebile negli 25 anni di servizio di Attems. Alcune delle misuri prese della Chiesa slovena si applicano ancora oggi (ad es. nuove postazioni pastorali stabilite nel periodo di Attems). Prevedel: Jaka Čibej 13 PRILOGA Dodana vrednost pričujoči monografiji je seznam cerkva, ki jih je moč najti v Attemsovih vizitacijah, zlasti pa še seznam patrocinijev posameznih ol- tarjev. V zadnjih letih je bilo po tem seznamu precej povpraševanja, zato se nam je zdelo več kot potrebno, da pričujoče delo obogatimo še s to izjemno povedno prilogo.1228 Priloga je razdeljena na štiri stolpce: v prvem je slovensko ime župnije, vi- kariata, podružnice oziroma kapele, v drugem pa njihova tuja oblika, v kolikor je navedena v glavnem viru. Zadnja dva stolpca obsegata patrocinij župnijske, vikariatne ali podružnične cerkve oziroma kapele ter patrocinije oltarjev. Se- znam je urejen po posameznih arhidiakonatih. Župnije oziroma vikariati so pisani v odebeljeni pisavi, njihove podružnične cerkve in kapele pa v normalni. Pri tuji obliki imena smo dodali tudi letnice, kdaj se posamezna oblika navaja. 1228 Na tem mestu velja še enkrat opozoriti, da v prilogi niso zajete vse cerkve in kapele, pač pa le tiste, ki so navedene v Attemsovih vizitacijskih zapisnikih. Enako velja za patrocinije! 284 Jure Volčjak 12 29 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v BI ST RI ŠK I A RH ID IA KO NA T Bi str a, ka rtu zij a Va llis Io co sa e Ce rk ni ca 12 28 Ci rc hn izi i ( 17 52 ), Zi rc hn iz, Zi rk ni z, Ci rc hn ize ns is (1 75 7) , C irk ni ze ns i (1 76 1) , C irk ni ce ns i, Ci rc ki ne ns i ( 17 67 ) M ar iji no ro jst vo 17 57 : 1 . M ar iji no ro jst vo , 2 . s v. An a, 3. sv . R eš nj e t el o, 4. sv . T ro jic a, 5. sv . K at ar in a, 6. Šk ap ul irs ka D ev ica M ar ija , 7 . sv . A nt on Pa do va ns ki Ce rk nic a, na po ko pa liš ču ca pe lla in co em et er io (1 75 2) Im e J ez us ov o Ce rk nic a pr op e l ac um (1 75 2) sv . M ar ija M ag da len a 17 52 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . M iha el, na da ng el, 3. sv . An dr ej, ap os to l Ko žlj ek Co sli ch (1 75 7) sv . A na 17 57 : 3 ol ta rji Do be c Do biz (1 75 7) sv . L en ar t 17 57 : 1 ol ta r Be zu lja k Be sa lac h ( 17 57 ) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 57 : 3 ol ta rji Be gu nj e p ri C er kn ici W eg en (1 75 7) sv . J er ne j 17 57 : 3 ol ta rji Se lšč ek Se us h ( 17 57 ) sv . K riž 17 57 : 3 ol ta rji To po l p ri B eg un jah To po l ( 17 57 ) sv . T om až 17 57 : 1 ol ta r Br ez je (Ce rk nic a) Br es ie (1 75 7) sv . J ur ij 17 57 : 3 ol ta rji Bl oč ice Bl oz ch e, Ob laz en si (1 75 7) sv . P rim ož in sv . F eli cij an 17 57 : 4 ol ta rji Že ro vn ica Se ra un iz (1 75 7) sv . P av el 17 57 : 4 ol ta rji Gr ah ov o Gr ah ou (1 75 7) Br ez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije 17 57 : 3 ol ta rji M ar tin jak M ier te nb ac h ( 17 57 ) sv . V id 17 52 : 1 . s v. Vid , m uč en ec , 2 . s v. M at ija , a po sto l, 3 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka Do len je Je ze ro La cu (1 75 7) sv . P et er 17 57 : 3 ol ta rji Do len ja va s ( Ce rk nic a) In fer ior i V illa (1 75 7) sv . L ov re nc 17 57 : 4 ol ta rji 12 29 L et a 1 75 2 j e i m ela 29 po dr už nič nih ce rk va . PRILOGA 285 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ze lše Se us e ( ?) (1 75 7) sv . V olb en k 17 57 : 3 ol ta rji Un ec Va z ( 17 57 ), Un z ( 17 61 ) sv . M ar tin 17 57 : 4 ol ta rji Iva nj e s elo Ju on et al (1 75 7) De vic a M ar ija 12 30 17 57 : 1 ol ta r Ra ke k Ra ch ec h ( 17 57 ) sv . U rh 17 57 : 4 ol ta rji Ka m na G or ica v Ce rk nic i sv . R ok 17 57 : 3 ol ta rji Pl an in a p ri Ra ke ku Pl an in a ( 17 52 , 1 76 7) sv . M ar je ta 17 52 : 1 . s v. M ar je ta , d ev ica , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fl or ija n, 4. sv . K riž 17 57 : 5 ol ta rje v 17 61 : 1 . s v. M ar je ta , d ev ica , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fl or ija n, 4. sv . K riž Ho šp er k, gr ad sa ce llu m in ar ce H as be rg (1 75 2) , H os pe rg (1 76 7) sv . A nt on Pa do va ns ki Pla nin sk a g or a m on te Pl an ina e ( 17 52 ), m on te Pl an ine si (1 76 1) De vic a M ar ija Go rn ja Pla nin a Pla nin a S up er ior i ( 17 63 ) sv . R ok 17 63 : 3 ol ta rji Ja ko vic a sv . M iha el Gr ča re ve c sv . L uk a Pr es er je Pr es se rje (1 75 2) , P re ss er ie (1 75 7, 17 63 ), Pr ae ss er ie ns i ( 17 57 ), Pr es se rie ns em (1 76 3) , P re sh er ie (1 76 7) sv . V id , m uč en ec 17 52 : 1 . s v. Vi d, m uč en ec , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . s v. Ur šu la , d ev ica in m uč en ka 17 57 : 1 . s v. Vi d, 2. Ža lo st na M at i b ož ja , 3 . T rp lje nj e J ez us ov o 17 63 : 1 . s v. Vi d, 2. D ev ica M ar ija d ob re ga sv et a, 3. Tr pl je nj e J ez us ov o Ra kit na Ra tik na (1 76 3) sv . K riž 17 63 : 3 ol ta rji Po nik ve na d P re se rje m sv . H ele na 17 63 : 1 ol ta r Za bo če vo sv . J an ez Ev an ge lis t 17 63 : 3 ol ta rji 12 30 L et a 1 76 7 n aj bi bil i d ve ce rk vi: D ev ice M ar ije in sv . H ier on im a. 286 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Po ko jiš če sv . Š te fan 17 63 : 2 ol ta rja Bo ro vn ica Fra nz do rff (1 76 3) sv . M ar jet a 17 63 : 1 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ju rij , 4 . s v. No tb ur ga , 5 . s v. Ro k Pr ev alj e p od Kr im om (Ž alo stn a g or a) M on tis do lor os i ( 17 52 ), in m on te (1 75 7, 17 63 ) Ža los tn a M at i b ož ja 17 52 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . T ro jic a, 3. sv . J an ez N ep om uk , m uč en ec Ka m nik po d K rim om sv . F lor ija n 17 63 : 3 ol ta rji Sv . J ož ef na d P re se rje m sv . J ož ef 17 63 : 3 ol ta rji Pa ko sv . N iko laj 17 63 : 1 ol ta r GO RE NJ SK I A RH ID IA KO NA T Ce rk lje n a G or en jsk em Zi rk la ch (1 75 2) , C irk la h, Zi rk la h (1 76 1) , Z irc hl ah (1 76 7) , Z irk la ch en si (1 76 7) M ar iji no vn eb ov ze tje 17 52 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. M ih ae l, 3. sv . Va le nt in in N ik ol aj , 4 . s v. Ka ta rin a, d ev ica in m uč en ka , 5 . sv . A na , 6 . s v. An to n Pa do va ns ki (v ka pe li) 17 61 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. Mi ha el, 3. sv . N iko la j, šk of , 4 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka , 5 . s v. An a, 6. sv . An to n P ad ov an sk i, 7 . s v. An to n, op at (iz ve n c er kv e) Ce rk lje na G or en jsk em ca pe lla in co em et er io in ca rn ar io (1 75 2) sv . T om až 17 52 : 1 . s v. To m až , 2 . s v. Ja ne z N ep om uk in sv . F ra nč iše k K sa ve r Šm ar tn o ( Ce rk lje na Go re nj sk em ) sv . M ar tin 17 52 : 1 . s v. M ar tin , 2 . s v. Ju rij , 3 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n Zg or nj i B rn ik Fe rn ig Su pe rio ri ( 17 52 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. M ar ko , 3 . s v. An a Sp od nj i B rn ik Fe rn ig In fer ior i ( 17 52 ) sv . S im on in Ju da 17 52 : 1 . s v. Sim on in Ju da , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ur ba n Za log pr i C er klj ah Sa loc h ( 17 52 ) sv . M at ija 17 52 : 1 . s v. M at ija , a po sto l, 2 . s v. Re šn je te lo, 3. sv . P av el, ap os to l Če šn jev ek (C er klj e n a Go re nj sk em ) Ke rsh ste tte n ( 17 52 ) sv . D uh 17 52 : 1 . s v. Du h, 2. sv . A nd re j, a po sto l, 3 . s v. M ag da len a Dv or je (Ce rk lje na Go re nj sk em ) Bo sia ch (1 75 2) sv . N iko laj 17 52 : 1 . s v. Ni ko laj in 14 po m oč nik ov , 2 . s v. Eg idi j, o pa t, 3. sv . Vo lbe nk PRILOGA 287 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Gr ad (C er klj e n a Go re nj sk em ) Gr ad (1 75 2) sv . H ele na 17 52 : 1 . s v. He len a, 2. sv . B ar ba ra , 3 . s v. Lu cij a, de vic a La ho vč e La co vig (1 75 2) sv . F lor ija n 17 52 : 1 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 2 . s v. Jo že f, 3 . s v. Ur šu la Št efa nj a G or a in m on te (1 75 2) sv . Š te fan 17 52 : 1 . s v. Št efa n, m uč en ec , 2 . s v. Flo rij an , 3 . s v. Je ra M ož jan ca M os an za (1 75 2) sv . N iko laj 17 52 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Ra de gu nd a, vd ov a St išk a v as Po viš an je sv . K riž a 17 52 : 1 . P ov iša nj e s v. Kr iža Am br ož po d K rv av ce m in alp ibu s ( 17 52 ) sv . A m br ož 17 52 : 1 . s v. Am br ož Sv et i L en ar t ( Le na rt na Re br i) in alp ibu s ( 17 52 ) sv . L en ar t 17 52 : 1 . s v. Le na rt Še nt ur šk a G or a in m on tib us (1 75 2) sv . U rh 17 52 : 1 . s v. Ur h Ih an Ja uc he n (1 75 3, 17 61 , 1 76 7) , Ia uc he ns is (1 76 3) sv . J ur ij 17 61 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. Št ef an , m uč en ec , 3 . s v. Dr už in a, 4. D ev ica M ar ija , 5 . s v. An ge l v ar uh Ta bo r n ad G or iči co /G or iči ca pr i Ih an u Th ab or (1 76 3) sv . K un igu nd a, de vic a Br do (D om ža le) /G or op eč e sv . N iko laj , š ko f Ka m ni k Lit op ol is (1 75 2) , L ito po lim (1 76 1) , Lit op ol i ( 17 61 , 1 76 3) , S te in (1 76 1, 17 67 ), Ly to po lim (1 76 7) , Ly th op ol ita na (1 76 7) , S ta in (1 76 7) M ar iji no oz na nj en je 17 52 : 1 . M ar iji no oz na nj en je , 2 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 3 . s v. Ce cil ija , d ev ica in m uč en ka , 4 . s v. Tr oj ica , 5 . s v. Kr iž, 6. sv . An dr ej , a po st ol , i n sv . N ik ol aj , š ko f, 7. sv . J er ne j, ap os to l Ka m nik , n a p ok op ali šč u o b žu p. c., šp ita lsk a k ap ela ca pe lla ho sp ita lis sv . D or ot eja in Si gis m un d 17 52 : 1 . s v. Do ro te ja in Sig ism un d Ka m nik , n a p ok op ali šč u o b žu p. c. ca pe lla sv . M ar ija M ag da len a 17 52 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a Ka m nik , n a p ok op ali šč u o b žu p. c. ca pe lla sv . M iha el 17 52 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Ža le (K am nik ) in m on te (1 76 1) sv . J ož ef 17 52 : 1 . s v. Jo že f, 2 . s v. An a i n s v. Jo ah im , 3 . s v. Flo rij an in sv . D on at Ka m nik ca pe lla in tra m ur os (1 75 2) 17 52 : 1 ol ta r 288 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ža le (K am nik ), ka pe la ca pe lla in co lle (1 75 2) Ka lva rij a 17 52 : 1 . K alv ar ija Ka m nik - M ali gr ad , k ap ela v tre h n ad str op jih ca pe lla in pa rv o c as te llo in tra lim ite s civ ita tis (1 75 2) , in pa rv o e cc les iae ca ste llo int ra lim ite s c ivi ta tis (1 76 1) zg or nj a: Ža los tn a M at i b ož ja, sre dn ja: sv . E lig ij, sp od nj a: sv . P et er, ap os to l 17 52 : z go rn ja: Ža los tn a M at i b ož ja, sr ed nj a: 1. sv . E lig ij, 2. sv . Fra nč iše k K sa ve rij , s po dn ja: sv . P et er, ap os to l Ka m nik - St ar i g ra d an tiq ua ar ce (1 75 2) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Kr iž, 3. sv . A nt on Pa do va ns ki Ka m niš ke Pl an ine /S v. Pr im ož sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 52 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. Ra de gu nd a a li s v. Le na rt, 3. Bo žji gr ob al i s v. Ra de gu nd a, 4. sv . L en ar t M ek inj e, sa m os ta n k lar is M ink en do rffi i, M ink en do rff en se m (1 75 2) , M ink en do rff (1 76 1, 17 63 ), M ink en do rfe ns i (1 76 1) , M ün ke nd or ffi um (1 77 1) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 52 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. sv . Ko lom an , m uč en ec , 4 . S rce M ar ijin o, 5. sv . F ra nč iše k S er afi j, 6 . De vic a M ar ija (v zg or nj em de lu pr ez bit er ija ) Ne vlj e Ne üll (1 75 2) , N ail en se m , N aü li, Na ül (1 76 1) sv . J ur ij 17 52 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. An to n, op at , 3 . s v. Št efa n, m uč en ec , 4 . Ž alo stn a M at i b ož ja Ka m niš ke Pl an ine in m on te su pr a s an ctu m Pr im um (1 76 1) sv . P et er 17 52 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Lu cij a, 3. sv . L ov re nc Ka liš e ( Ka m nik ) Ca llis s ( 17 61 ) sv . A ha c i n t ov ar iši 17 52 : 1 . s v. Ah ac in to va riš i, m uč en ci, 2. sv . M at ej, ap os to l, 3 . s v. M ar ija M ag da len a Go zd (K am nik ) Go ist (1 75 2) , G oit sd (1 76 1) sv . A na 17 52 : 1 . s v. An a, 2. sv . A nd re j, a po sto l, 3 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka Za ka l Sa ka l ( 17 52 ), Fe ist riz (1 76 1) sv . L en ar t 17 52 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . J an ez Kr stn ik, 3. sv . A leš Zg or nj e S tra nj e St re in (1 75 2) , S tra in (1 76 1) sv . B en ed ikt 17 52 : 1 . s v. Be ne dik t, op at , 2 . s v. Kl em en in sv . M ar ko , 3 . s v. M oh or in Fo rtu na t Vr an ja Pe č Ra be ns pe rg (1 75 2, 17 61 ) sv . U rh 17 52 : 1 . s v. Ur h, šk of, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. sv . D ru žin a Ro va Ro va (1 75 2) , R oa (1 76 1) , R au (1 76 5) sv . K at ar ina 17 52 : 1 . s v. Ka ta rin a, 2. ?, 3. sv . J an ez Ev an ge lis t Ra do m lje Ra do m ae (1 75 2) , R ad ow m ble (1 76 1) sv . M ar jet a 17 52 : 1 . s v. M ar jet a, 2. sv . Iz ido r, k m et , 3 . s v. Ur šu la Vo lčj i P ot ok W olf sp ac h ( 17 52 ), W olff sp ah (1 76 1) sv . O žb olt 17 52 : 1 . s v. Ož bo lt, kr alj , 2 . s v. Vo lbe nk , 3 . s v. Jo b Šm ar tn o v Tu hi nj u (ž up ni jsk i v ik ar ia t) In fe rio ri Du ch ai n (1 75 2) , I nf er io ri Tu ha in (1 76 1) sv . M ar tin , š ko f PRILOGA 289 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Zg or nj i T uh in j (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Su pe rio ri Du ha in (1 75 2) , S up er io ri Tu ha in (1 76 1) M ar iji no vn eb ov ze tje Ko m en da Co m en da (1 75 2) , C om m en da (1 76 7) sv . P et er 17 52 : 1 . s v. Pe te r, ap os to l, 2. Tr pl je nj e s v. Jo že fa , 3. D ev ica M ar ija , 4 . s v. Fr an čiš ek Se ra fij in A nt on Pa do va ns ki , 5 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 6 . s v. An dr ej , a po st ol , 7 . sv . V al en tin , d uh ov ni k Za po ge (ž up ni jsk i v ik ar iat ) sv . N ik ol aj , š ko f M or av če M or ai ts ch ii (1 75 3) , M or aü ts h, M or aü ts ch (1 76 7) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2. sv . R ož ne ga ve nc a, 3. sv . Se ba st ija n, 4. sv . L en ar t, 5. sv . A nt on Pa do va ns ki Dr tij a Dr itt ai (1 75 3, 17 61 ), Dr ita j ( 17 67 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Ju rij , 3 . s v. An a12 31 Go ra (V rh , p ri s v. M ikl av žu ) in m on te (1 75 3, 17 61 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 3 . ? Kr iže vsk a v as (D ol pri Lj ub lja ni) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . J ak ob , a po sto l, 3 . s v. Ur šu la Sv et a T ro jic a/ Pu sti vr h sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . J an ez Kr stn ik, 3. sv . J an ez in Pa ve l Vr hp olj e p ri M or av ča h sv . P et er, ap os to l 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 3 . s v. Bl až , š ko f Sv . A nd re j p ri K ra šc ah /D ole pr i K ra šc ah sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 3 . sv . K lem en Sp od nj e K os ez e sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vre nc , m uč en ec , 2 . s v. Ra de gu nd a, 3. sv . V olb en k Gr ad išč e p ri L uk ov ici Gr ad isc h ( 17 53 ) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. An a, 3. sv . J ur ij, m uč en ec Po ds tra n sv . M oh or 17 53 : 1 . s v. M oh or, šk of in m uč en ec , 2 . s v. Flo rij an , 3 . s v. Ko zm a in Da m ija n, m uč en ca Lim ba rsk a G or a in m on te (1 75 3, 17 61 ) sv . V ale nt in 17 53 : 1 . s v. Va len tin , d uh ov nik , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Va len tin , šk of, 4. sv . A ng el va ru h, 5. sv . E gid ij, op at Zg or nj e K os ez e sv . Š te fan 17 53 : 1 . s v. Št efa n, m uč en ec , 2 . s v. Ja ko b, ap os to l, 3 . s v. Ja ne z Ev an ge lis t 12 31 V st ar i c er kv i o lta rja sv . N ot bu rg e i n s v. Do na ta . 290 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Pe če (ž up ni jsk i v ik ar ia t) sv . J er ne j 17 53 : 1 . s v. Je rn ej , a po st ol , 2 . s v. Ož bo lt, 3. sv . V id Pe šk e K an dr še /K riž at e sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . M ar ija M ag da len a, 3. M ar ijin o o zn an jen je Za log , g ra d ( Va ht en be rk / W ar tte nb er g) ca pe lla ar cis St ra so ldi an ae (1 75 3, 17 61 ) sv . J ož ef in An to n P ad ov an sk i 17 53 : 1 . s v. Jo že f in An to n P ad ov an sk i Po lja ne n ad Šk ofj o L ok o Po lla ne ns i ( 17 52 , 1 76 1) , P ol an am , Pö lla nd (1 76 7) sv . M ar tin 17 52 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2. Ža lo st na M at i b ož ja , 3 . s v. Jo že f, 4. sv . R ož ne ga ve nc a, 5. sv . Š te fa n, m uč en ec , 6 . s v. M ih ae l, na da ng el , 7 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka ka pe la na po ko pa liš ču v Po lja na h n ad Šk ofj o L ok o ca pe lla in co em et er io Le sk ov ica (vi ka ria t/l ok aln a k ap lan ija ) Lis co uz a ( 17 52 ) sv . U rh 17 52 : 1 . s v. Ur h, šk of ,12 32 2. sv . V ol be nk , š ko f, 3. sv . A nt on , op at Ča br ač e sv . J er a 17 52 : 1 . s v. Je ra , d ev ica 12 33 Ho ta vlj e Co nt aff el (1 75 2) sv . L ov re nc 17 52 : 1 . s v. Lo vre nc , m uč en ec , 2 . s v. M ar ko , e va ng eli st, 3. sv . Kl em en , p ap ež in m uč en ec Tra ta –G or en ja va s Tra tta g ( 17 52 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 3 . s v. Do na t, m uč en ec , 4 . s v. An to n P ad ov an sk i, 5 . s v. Ja ne z K rst nik (iz ve n c erk ve ) Na Lo gu sv . V olb en k, šk of Ga br šk a G or a 17 52 : s v. Pr im ož , m uč en ec Ja rčj e B rd o sa nc ti V ale nt ini (1 76 3) 17 52 : s v. Va len tin , d uh ov nik , oz iro m a s v. Ja ko b, ap os to l 17 61 : s v. Va len tin , d uh ov nik Če te na Ra va n sa nc ti Br ict ii ( 17 63 ) sv . B rik cij , š ko f in m uč en ec Ja vo rje n ad Šk ofj o L ok o (v ik ar ia t) sa nc ti Ae gi di i ( 17 63 ) sv . E gi di j 12 32 Le ta 17 61 se na va ja ko t n ep os ve če na . 12 33 Vč as ih še dv a o lta rja : 2 . s v. M ar jet e i n 3 . s v. An to na Pa do va ns ke ga . PRILOGA 291 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v M ale ns ki Vr h M ilp er g ( 17 52 ), M ilb er g ( 17 61 , 1 76 3) M ar ijin o v ne bo vz et je St ar a O se lic a (v ik ar ia t/l ok al na ka pl an ija ) Os el za (1 76 1) , O sli z ( 17 67 ) sv . P av el 17 61 : 1 . s v. Pa ve l, ap os to l, 2. Šk ap ul irs ka M at i b ož ja , 3 . sv . P an kr ac ij, m uč en ec Vo lča sv . J ur ij, m uč en ec Go re nj a D ob ra va (G or en ja va s-P olj an e) sv . U rb an , p ap ež Bu ko v V rh M ea ta e ( 17 61 ) Ža los tn a M at i b ož ja Lu čin e sv . V id, m uč en ec Do len je Br do /B rez je sv . K riž Se lca Se lza ch (1 75 2, 17 67 ), Se lce ns i, Sö lze ns i ( 17 61 ), Ze lza ch (1 76 7) sv . P et er 17 52 : 1 . s v. Pe te r, ap os to l, 2. B re zm ad ež na D ev ica M ar ija , 3. sv . L ov re nc , 4 . s v. Št ef an , m uč en ec , 5 . s v. M ar tin , š ko f Bu ko vic a ( Šk ofj a L ok a) sv . F lor ija n 17 52 : 1 . sv . F lor ija n, mu če ne c, 2. sv. El iza be ta, 3. sv . V ale nt in, du ho vn ik Sv . T om až na d P ra pr ot nim sv . T om až , a po sto l Le na rt na d L uš o sv . L en ar t, sp ok or nik Go lic a 17 52 : s v. Ni ko laj , s po ko rn ik 17 61 : s v. Ni ko laj , š ko f Ka liš e ( Že lez nik i) sv . K riž Dr až go še (lo ka ln a k ap la ni ja ) sv . L uc ija , d ev ica in m uč en ka La jše (Ž ele zn iki ) sv . J er a, de vic a Ja m nik (K ra nj ) sv . P rim ož , m uč en ec Za br ek ve 17 52 : s v. M oh or, m uč en ec 17 61 : s v. M oh or in Fo rtu na t Bu ko vš čic a 17 52 : s v. Kl em en , m uč en ec 292 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v So ric a ( žu pn ijs ki vi ka ria t) So rz a ( 17 52 ), So rz ae (1 76 1) , Sa lla ce ns is (1 76 3) , Z ar z ( 17 67 ) sv . N ik ol aj 17 52 : 1 . s v. Ni ko la j, šk of , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . s v. Vi d, m uč en ec Sp od nj e D an je sv . M ar ko 17 52 : 1 . s v. M ar ko , 2 . s v. An dr ej, ap os to l, 3 . B rez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije Za li Lo g (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Sa lo ch (1 75 2) , S al lo ch (1 76 1) Lo re ts ka M at i b ož ja 17 52 : 1 . L or et sk a M at i b ož ja , 2 . s v. Fl or ija n, m uč en ec St ar a L ok a Lo co po li (1 75 2, 17 61 ), Lo co po lim (1 76 7) , L oc op ol ita na (1 76 7) sv . J ur ij 17 52 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . R ož no ve ns ka M at i b ož ja , 3. sv . V al en tin , d uh ov ni k, 4. sv . J ož ef , s po ko rn ik , 5 . Ob gl av lje nj e J an ez a K rs tn ik a, 6. sv . 1 2 a po st ol ov , 7 . s v. Št ef an , m uč en ec , 8 . s v. M ih ae l, n ad an ge l ( izv en ce rk ve ) St ar a L ok a, ka pe la na po ko pa liš ču ca pe lla in co em et er io (1 75 2) sv . L ov re nc 17 52 : 1 . s v. Lo vre nc Pe vn o Je ge rd or ff (1 76 7) sv . U ršu la 17 67 : 1 . s v. Ur šu la, 2. sv . A po lon ija , d ev ica in m uč en ka Sv . D uh (Š ko fja Lo ka ) Eh rm er en (1 76 7) sv . D uh 17 67 : 1 . s v. Du h, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Je ra , d ev ica , 4 . o lta r v ob zid ju (iz ve n c er kv e) Cr ng ro b Eh re n- gr ub en (1 75 2) , E hr en gr ub en (1 76 7) 17 52 : M ar ijin o o zn an jen je 17 67 : D ev ica M ar ija 17 52 : 1 . M ar ijin o o zn an jen je, 2. sv . M ar ija M ag da len a, 3. Po viš an je sv . K riž a, 4. Ža los tn a M at i b ož ja, 5. sv . A ha c, m uč en ec , 6. sv . A ga ta , d ev ica in m uč en ka , 7 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 8. sv . M ar tin , š ko f Ža bn ica (K ra nj ) Sa ph niz (1 76 7) sv . U rh Sp od nj e B itn je Fa ich tin g ( 17 67 ) sv . N iko laj Pla nic a ( Kr an j) Pla niz a ( 17 67 ) sv . G ab rij el, na da ng el Kr ižn a G or a ( Šk ofj a L ok a) Cr eü zb er g ( 17 67 ) sv . U rh Šk ofj a L ok a (ž up ni jsk i v ik ar ia t)1 23 4 civ ita te Lo co po lis (1 76 1) , i n civ ita te (1 76 7) sv . J ak ob 17 52 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2. sv . R eš nj e t el o, 3. sv . Ka ta rin a, d ev ica in m uč en ka , 4 . D ev ica M ar ija 12 34 Le ta 17 61 je im el vik ar iat Šk ofj a L ok a 1 2 p od ru žn ičn ih ce rk va . PRILOGA 293 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Lo nt rg , S po dn ji t rg v Šk ofj i Lo ki, šp ita lsk a ec cle sia ho sp ita lis in ci vit at e ( 17 52 , 1 76 1, 17 67 ) Ža los tn a M at i b ož ja 17 52 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . J ur ij, m uč en ec , 3 . s v. Flo rij an , m uč en ec Šk ofj a L ok a, ka pe la na Pl ac u ca pe lla in ci vit at e ( 17 52 , 1 76 1, 17 67 ) sv . T ro jic a 17 52 : 1 . s v. Tro jic a, 2. Vs i s ve tn iki , 3 . D ev ica M ar ija Šk ofj a L ok a, gr ad ca pe llo in ar ce (1 75 2) sv . A na 17 52 : 1 . s v. An a Pu šta l v Šk ofj i L ok i, g ra d or at or io in Pu rg sta ll ( 17 52 ) Aj m an ov gr ad , S v. Du h, ka pe la (o ra to rij ) or at or io in Eh re na us (1 75 2) Hr ibe c n ad Pu šta lom in m o[ n] tic ulo pr op e c ivi ta te m (1 75 2) , in m on tic ulo (1 76 1, 17 67 ) sv . K riž 17 52 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . K oz m a i n D am ija n, m uč en ca , 3 . s v. Fra nč iše k P av els ki, 4. sv . D izm a, m uč en ec Hr ibe c n ad Pu šta lom ca pe lla ex tra ec cle sia e ( 17 52 ) Bo žji gr ob 17 52 : 1 . B ož ji g ro b Hr ibe c n ad Pu šta lom ca pe lla in ca rce re (1 75 2) Je zu s K ris tu s 17 52 : 1 . J ez us Kr ist us Su ha (Š ko fja Lo ka ) Za uc he n ( 17 52 , 1 76 7) , T sh au ke n ( 17 61 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . M ar ijin o o zn an jen je, 3. sv . P et er in Pa ve l, a po sto la Go de šič Ne üs atz (1 75 2), Ne üs ass (1 76 1), Na iss os (1 76 7) sv . N iko laj Re te če Ro tte nd or ff ( 17 52 , 1 76 1) , R ot en do rff (1 76 7) sv . J an ez Ev an ge lis t Bo do vlj e Fu nd th all (1 75 2) , F un th al (1 76 1) , F un da l (1 76 7) sv . P et er, ap os to l Br od e ( Šk ofj a L ok a) Fie rte n ( 17 52 ), T hir ten (7 61 ), F ers en (1 76 7) sv . T om až , a po sto l Sv . B ar ba ra 17 52 : s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka 17 61 : s v. Ba rb ar a i n s v. An dr ej Sv . A nd re j n ad Zm inc em Ko nz o ( 17 67 ) sv . A nd re j, a po sto l Sv . O žb olt na d Z m inc em 17 52 : s v. Ož bo lt 17 61 : s v. Ož bo lt in sv . F ilip Va lte rsk i V rh in m on tib us (1 76 7) sv . F ilip in Ja ko b, ap os to la So po tn ica (F lor ija n n ad Zm inc em ) So po tn iza (1 76 7) sv . F lor ija n, m uč en ec 294 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Br ez nic a p od Lu bn iko m 17 52 : s v. Lo vre nc , m uč en ec 17 61 : s v. Se re n i n s v. Lo vre nc Šk ofj a L ok a, ka pu c. sa m os ta n Šk ofj a L ok a, sa m os ta n k lar is m on as te rio sa nc ta e C lar ae (1 75 2) 17 61 : s v. Kl ar a, de vic a Še nč ur Sa nc ti Ge or gi i ( 17 52 , 1 76 1) , s an ct um Ge or gi um in Ca m pe st rib us (1 76 7) sv . J ur ij 17 52 : 1 . s v. Ju rij , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ja ko b, ap os to l, 4. sv . J an ez in D on at , m uč en ca , 5 . s v. Ja ne z N ep om uk 17 61 : 1 . s v. Ju rij , 2 . M ar iji no oz na nj en je , 3 . s v. Ja ko b, ap os to l, 4. sv . F lo rij an , 5 . s v. Ja ne z N ep om uk Vo glj e ( Kr an j) Vo gla ch (1 75 2) , W inc hl er n ( 17 61 ) sv . S im on in Ju da 17 52 : 1 . s v. Sim on in Ju da , a po sto la, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca Vo klo Lo gn a ( 17 52 ), Hi lbe n ( 17 61 ) sv . J er ne j 17 52 : 1 . s v. Je rn ej, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ni ko laj Pr eb ač ev o Pr eb as ch (1 75 2) , P re ba z ( 17 61 ) sv . K riž 17 52 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . E len a, vd ov a Hr as tje (K ra nj ) Hr as tie (1 76 1) sv . M at ej, ap os to l 17 52 : 1 . s v. M at ej, ap os to l, s v. An a Hu je pe ne s C ra inb ur gh um (1 75 2) , H uie (1 76 1) sv . J ož ef, sp ok or nik 17 52 : 1 . s v. Jo že f, s po ko rn ik, 2. sv . ? , d ev ice , 3 . D ev ica M ar ija Vis ok o ( Še nč ur ) Be isa ch (1 75 2) , W ais ah (1 76 1) 17 52 : s v. Vid , m uč en ec 17 61 : s v. Vid , M od es t i n t ov ar iši 17 52 : 1 . s v. Vid , m uč en ec , 2 . s v. An to n P ad ov an sk i, 3 . D ev ica M ar ija , 4 . T rp lje nj e J ez us ov o Ho te m až e Ot te m us ch (1 75 2) , H ot te m as s ( 17 61 ) sv . U rh 17 52 : 1 . s v. Ur h, 2. sv . ? in sv . R ok Ol še ve k Us se uc h ( 17 52 , 1 76 1) , U sse un ich (1 76 1) sv . M iha el 17 52 : 1 . sv . M iha el, na da ng el, 2. De vic a M ari ja, 3. sv . M ati ja in Va len tin Lu že La us ac h ( 17 52 ), La us ah (1 76 1) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. ?, ap os to l Sr ed nj a v as pr i Š en ču rju M itt er do rff (1 75 2) sv . R ad eg un da 17 52 : 1 . s v. Ra de gu nd a, 2. ?, 3. sv . L ov re nc Sr ed nj a v as pr i Š en ču rju M itt er do rff (1 75 2) sv . K at ar ina 17 52 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. Do m ini k, 3. sv . M oh or in Fo rtu na t, m uč en ca Tr žič Ne of or ul en sis si ve N eü m ar kl en sis (1 75 2) , N eo fo ru la m , N ai m ar kl (1 76 1) , Ne of or ul um , N eo fo ru li (1 76 7) sv . T ro jic a 17 52 : 1 . s v. Tr oj ica , 2 . s v. Ju rij , m uč en ec , 3 . s v. Fl or ija n, m uč en ec , 4 . s v. M ar ija M ag da le na 17 61 : 1 . s v. Tr oj ica , 2 . s v. Ju rij , m uč en ec , 3 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 4 . s v. M ar ija M ag da le na , 5 . s v. Ja ne z N ep om uk PRILOGA 295 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Trž ič, ka pe la na po ko pa liš ču sa ce llu m in co em et er io (1 75 2) Šk ap uli rsk a M at i b ož ja 17 52 : 1 . Š ka pu lir sk a M at i b ož ja, 2. Ža los tn a M at i b ož ja Trž ič Ne of or ule ns is (1 75 2, 17 61 ) sv . A nd re j 17 52 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . s v. Eli gij , š ko f na d T rži če m , p od Ko ko vn ico in m on te su pr a o pp od um (1 75 2) , in m on te su pe r o pp ido (1 76 1) sv . J ož ef 17 52 : 1 . s v. Jo že f, 2 . s v. Jo ah im , 3 . S v. An ge l v ar uh , 4 . s v. Ro k, sp ok or nik Ne uh au s, dv or ec sa ce llu m in ar ce (1 75 2) sv . L en ar t 17 52 : 1 . s v. Le na rt, sp ok or nik Po dlj ub elj (S v. An a) ad pe de m m on tis La … (1 75 2) , a d p ed em m on tis Lo ibe l ( 17 61 ) sv . A na 17 52 : 1 . s v. An a, 2. Im e J ez us ov o, 3. sv . E gid ij, op at Lo m po d S to rži če m sv . K at ar ina 17 52 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. He nr ik, sp ok or nik , 3. sv. Kr iž, 4. sv . J ur ij, m uč en ec , 5 . M ar ijin o o bis ka nje Ve le so vo (T ra ta p ri Ve le so ve m ) M ich el st et en (1 75 2) , M ich el st et te n (1 76 1, 17 67 ) sv . M ar je ta 17 52 : 1 . s v. M ar je ta , d ev ica in m uč en ka , 2 . s v. An to n Pa do va ns ki , 3 . s v. An a, u m ira jo ča Tra ta pr i V ele so ve m ca pe lla in co em et er io (1 75 2) 17 52 : s v. M ar jet a 17 61 : s v. Jo že f in sv . T om až 17 52 : 1 . s v. M ar jet a 17 61 : 1 . s v. Jo že f in sv . T om až Ad er ga s, sa m os ta n do m ini ka nk Ve les ov o 17 52 : D ev ica M ar ija od an ge la po zd ra vlj en a 17 61 : M ar ijin o o zn an jen je 17 52 : 1 . D ev ica M ar ija od an ge la po zd rav lje na , 2 . s v. Ja ne z K rst nik , 3. sv. Ka ta rin a, de v., 4. sv . D om ini k, sp ok ., 5 . s v. Šte fan , m uč . 17 71 : 1 . M ar ijin o o zn an jen je, 2. sv . J an ez Kr stn ik, 3. sv . K at ar ina , de vic a, 4. sv . D om ini k, sp ok or nik , 5 . s v. Št efa n, m uč en ec , 6 . ? , 7 . ? Že le zn ik i Eis ne re ns is (1 75 2) , E isn er en se m , Eis er ne ns i (1 76 1) , E isn er n, Ey sn er n ( 17 67 ) sv . A nt on 17 61 : 1 . s v. An to n, op at , 2 . s v. Re šn je te lo , 3 . s v. Ro žn eg a ve nc a, 4. sv . A nd re j, ap os to l, 5. sv . A na in ? Lo g ( Že lez nik i) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 52 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 2 . s v. ?, 3. sv . ? Ži ri1 23 5 Se ira ch en sis (1 75 2) , S ai ra he ns i, Sa ira h (1 76 1) , S ay ra ch (1 76 7) sv . M ar tin 17 52 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2. sv . Š te fa n, m uč en ec , 3 . s v. An dr ej , a po st ol , 4 . D ev ica M ar ija Le din e ( Žir i) sv . J ak ob st . 17 52 : 1 . s v. Ja ko b s t., ap os to l, 2 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 3. sv . No tb ur ga Le din sk e K rn ice sv . A ha c 17 52 : 1 . s v. Ah ac ij, m uč en ec , 2 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka 12 35 Le ta 17 61 je im ela žu pn ija 11 po dr už nič nih ce rk va . 296 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v No va O se lic a (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Os sli za m (1 76 1) sv . J an ez N ep om uk 17 61 : 1 . s v. Ja ne z N ep om uk KO ST AN JE VI ŠK I A RH ID IA KO NA T Ča te ž o b Sa vi Ts ch ad es (1 75 3) , T sc ha te sh (1 76 3) , Zh at es ch , Z at es h, Zh at te sh en si, Ts ha tt es h (1 77 1) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Re šn je te lo Še nt viš ka go ra (n ad Ča te že m ) Su pe rio ri S tra sh a ( 17 53 ), Su pe rio ri S tra sa (1 76 3) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , m uč en ec , 2 . s v. Do na t Ve lik e M ale nc e M ali nc e ( 17 53 ), M ale nz e ( 17 57 ), M ali nz e (1 76 3) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2 . D ev ica M ar ija St an ko vo St an co u ( 17 53 ), St an ko u ( 17 57 , 1 76 3) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l 17 57 : 2 ol ta rja Ce rin a St ra sh e ( 17 53 ), St ra sh a ( 17 57 , 1 76 3) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Cir nik (B rež ice ) Cir nig k ( 17 53 ), Cir nik (1 76 3) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . V ale nt in Ce rin a pe ne s fi lia lem sa nc ti M ich ae lis (1 75 3) sv . J an ez Ev an ge lis t 17 53 : 1 . s v. Ja ne z E va ng eli st 17 57 : 2 ol ta rja Po nik ve (B rež ice ) Po niq ua (1 75 3) , P on iqu e ( 17 57 , 1 76 3) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2 . s v. Je ra , d ev ica Ra jec Re iz (1 75 3) , R aiz be rg (1 75 7, 17 63 ) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f, 2 . s v. Te rez ija , d ev ica 17 57 : 1 ol ta r Ve lik a D oli na Do ln e ( 17 53 , 1 76 3) , D ole na (1 76 3) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . M ilo stn a D ev ica M ar ija , 2 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 3 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka M ok ric e pr op e a rce m M oc hr iz (1 75 3) , p en es ar ce m M ok riz (1 76 3, 17 71 ), M ok riz en si (1 77 1) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Je se nic e ( Br ež ice ) Je se niz (1 75 3) , J es se niz (1 75 7, 17 63 ) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . N ot bu rg a, 3. sv . Iz ido r M rzl a v as M er sla via va ss (1 75 3, 17 63 ) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . L uc ija , d ev ica in m uč en ka 17 57 : 1 ol ta r PRILOGA 297 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v M ok ric e, gr ad in ar ce M ok riz (1 75 7, 17 63 ) Ža los tn a M at i b ož ja 17 57 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja Ko st an je vi ca La nd st ra ss (1 75 3, 17 71 ), La nd st ra ss en sis (1 76 3) , La nd st ra ss iu m (1 76 7) , L an ds tr as se ns i (1 77 1) 17 53 : s v. Ja ko b 17 57 : s v. Ja ko b in D ev ica M ar ija 17 63 : s v. Ja ko b in D ev ica M ar ija 17 71 : s v. Ja ko b in D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, in D ev ica M ar ija , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . R ož no ve ns ka M at i b ož ja , 4 . s v. An to n Pa do va ns ki 17 57 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2. Ža lo st na M at i b ož ja , 3 . Za dn ja ve če rja , 4 . s v. An to n Pa do va ns ki 17 63 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, in D ev ica M ar ija , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . Z ad nj a v eč er ja , 4 . s v. An to n Pa do va ns ki Ko sta nj ev ica na Kr ki sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Flo rij an , 3 . s v. Ro k Ko sta nj ev ica na Kr ki sv . M ar tin 17 57 : š e b rez ol tar jev , 1 76 3: 1. sv. M ar tin , š ko f, 2 . ? , 3 . s v. V ale nt in Ko sta nj ev ica , d vo re c in do m ini o ( 17 53 , 1 76 3) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Ko vo r Ga je r v ul go K ov ar (1 75 2) , K ay er en si (1 76 1) , K aj er , K ay er (1 76 7) 17 52 : s v. Ja ne z K rs tn ik 17 61 : s v. Ja ne z K rs tn ik in M ar iji no vn eb ov ze tje 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . T rp lje nj e Je zu sa K ris tu sa , 4 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, m uč en ca 17 61 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik in M ar iji no vn eb ov ze tje Sv . K riž –P od bo čje Sa nc ta e C ru cis (1 75 3, 17 57 , 1 76 3, 17 71 ), sa nc ta e C ru cis p en es La nd st ra ss (1 77 1) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fr an čiš ek K sa ve r, 4. sv . F lo rij an , 5 . s v. Ro k, sp ok or ni k Bu še ča va s Pu ffe nd or ff (1 75 3) , P us he nd or ff (1 75 7, 17 63 ), Pu sch en do rff (1 77 1) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan , m uč en ca Vin ji V rh (B rež ice ) Vin ive rch (1 75 3) , V ini ve rh (1 75 7) , Vin iw er ch (1 76 3) sv . B en ed ikt 17 53 : 1 . s v. Be ne dik t, op at Gr ad ec (K ršk o) Gr ad z ( 17 53 ), Gr ad iz (1 75 7, 17 63 , 1 77 1) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Pa ve l, a po sto l Ga do va Pe č Ga do va Pe tz (1 75 3) , G ad ov ap ez h ( 17 57 , 17 71 ), Ga do va pe z ( 17 63 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Br ez je v P od bo čju W res ie (1 75 3) , B res je (1 75 7) , B res ie (1 76 3) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vre nc , m uč en ec , 2 . s v. An to n P ad ov an sk i Frl ug a Fe rlu ga (1 75 3) , F er lag a ( 17 63 ), Fe rlo ga (1 77 1) sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka 17 57 : 2 ol ta rja 298 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Čr ne ča va s Sc he re nd or ff (1 75 3, 17 71 ), Sh er en do rff (1 75 7, 17 63 ) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, m uč en ca , 2 . s v. Ja ne z E va ng eli st Oš trc Os te rz (1 75 3, 17 63 , 1 77 1) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . V ale nt in Sli no vc e Sli no viz (1 75 3, 17 71 ), Sv ino viz (1 75 7) , Sb ino viz (1 76 3) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec 17 57 : 2 ol ta rja Bo čje (? ) W en dt (1 75 3) , B ot sch pe rg (1 75 7, 17 63 ), Po sch be rg (1 77 1) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Še nt jak ob (N ov o m es to )12 36 Ba do un (1 75 7) , B ad on u ( 17 63 ) sv . J ak ob 17 57 : 2 ol ta rja ?12 37 Plu ssk i v er h ( 17 57 ), Plu sch ive rg (1 76 3) sv . V id 17 57 : 1 ol ta r Go re nj i M ok ro no g (T re be ln o) Ob er na ss en fu ss (1 75 3) , S up er io ris M ad ip ed ii (1 76 3, 17 71 ), M ad ip ed iu m Su pe riu s ( 17 71 ) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, ap os to l, 2. B re zm ad ež na D ev ica M ar ija , 3. sv . I zid or Go re nj i M ok ro no g1 23 8 pe ne s d om um pa ro ch ial em (1 75 3) , ca pe lul a ( 17 63 ) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f 17 57 : o m en jen a k ot ka pe la v ž up nij sk i c er kv i Tre be ln o Te rb eln o ( 17 53 ), T re be ln o ( 17 57 , 1 76 3) , Tre be un a ( 17 71 ) sv . K riž 17 53 : 1 . sv . K riž , 2 . sv . Ja ne z N ep om uk , 3 . sv . A leš 17 57 : 1 . sv . K riž , 2 . sv . Ja ne z N ep om uk , 3 . sv . A leš , 4 . sv . R oz ali ja (v ka pe li) Tre be ln o, na hr ibu Tre be ln o ( 17 53 ), pe ne s T re be ln o ( 17 63 ) sv . R oz ali ja 17 53 : 1 . s v. Ro za lija Št at en be rk Sta tte mb erg (1 75 3), St att en be rg (17 57 , 1 76 3) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ur ba n Sv . V rh (V rh na d M ok ro no go m ) in M on te sa nc to (1 75 3, 17 63 ), in m on te (1 76 3) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Do na t, 4. sv . T rij e k ra lji 17 57 : 3 ol ta rji Pa vla va s Pa ula va ss (1 75 3) , P au la va ss (1 75 7, 17 63 ) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2 . s v. Ja ne z N ep om uk , 3 . s v. Ig na cij 17 57 : 2 ol ta rja 12 36 Po ru še na , d an es ne ob sta ja ve č. Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 2 24 , 2 25 , 2 31 . 12 37 Ne ide nt ifi cir an a, m og oč e v ok oli ci Pr uš nj e v as i. D an es ne ob sta ja ve č. Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 2 30 . 12 38 N eid en tifi cir an a. Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 2 01 . PRILOGA 299 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Go re nj e L ak nic e Lo ch en z ( 17 53 ), Lo ku ez (1 75 7) , L oq ue z (1 76 3) sv . J oš t 17 53 : 1 . s v. Jo št, 2. sv . M ar ija M ag da len a, 3. sv . S eb as tij an 17 57 : 2 ol ta rja Čr et ež , g ra d in do m ini o R eit te m bu rg Si tti ce ns i ( 17 53 ), Ra itt en bu rg (1 76 3) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija Bl eč ji V rh Bl es ch ve rg (1 75 3) , B lez be rg (1 75 7) , Ple zb er g, W elz sp er g ( 17 63 ) sv . A nt on Pa do va ns ki 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i, 2 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan , 3 . s v. An dr ej, ap os to l 17 57 : 2 ol ta rja M irn a v as Me rn a v as s ( 17 53 ), M irn a v as s ( 17 57 , 1 76 3) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. To m až iz Ca nt er bu ry ja Ce ro ve c p ri T re be ln em Ce ro viz (1 75 3) , Z er ou z ( 17 57 , 1 76 3) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, šk of in m uč en ec , 2 . s v. Ni ko laj , 3 . s v. M ar jet a 17 57 : 2 ol ta rja Br ez ov ica pr i T re be ln em Br es ov iz (1 75 3) , B re se uz (1 75 7) , B re so uz (1 76 3) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a, 2. sv . J oa him Vi vo di na Vi vo di na e ( 17 53 ), W iw od in a ( 17 63 ), W ivo de ns em (1 76 7) , V ivo di na , Vi vo di ne ns i ( 17 71 ) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vr en c, m uč en ec , 2 . s v. Izi do r, 3. sv . J an ez in Pa ve l, m uč en ca , 4 . M ar ija To la žn ica , 5 . s v. An dr ej , a po st ol St oja vn ica St oja nn ize (1 75 3) , S to iav niz a ( 17 63 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Do jut ro vic a Bo jus tro viz a ( 17 53 ), s up ra Da iut rov ez (1 76 3) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. Flo rij an Go rn ji O štr c Os ta z ( 17 53 ), Os te rz (1 76 3) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a Ga lin Os te rz (1 75 3) 17 53 : s v. Se ba sti jan 17 63 : s v. Fa bij an in Se ba sti jan 17 53 : 1 . s v. Se ba sti jan , m uč en ec Go rn ji L ov ić Lo vig (1 75 3) sv . J er a 17 53 : 1 . s v. Je ra, de vic a, 2. sv. Ba rb ara , d ev ica in m uč en ka , 3 . s v. An a Ob rež Vi vo din sk i Ob re sch (1 75 3) , O br es s ( 17 63 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f Vr ho va c Ve sk ov ez (1 75 3) , W er sk ov iz (1 76 3) 17 53 : B rez m ad ež na D ev ica M ar ija 17 63 : D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . B rez m ad ež na D ev ica M ar ija , 2 . s v. An to n P ad ov an sk i Ho din ci Ho din az (1 75 3) , H od inz e ( 17 63 ) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Go rn ji L ov ić Su pe rio ri L ov iz (1 76 3) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 63 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r 300 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Žu m be rk Si gh el bu rg i ( 17 53 ), Si he lb ur gi i (1 76 3) , S ich el bu rg en sis , Si ch el bu rg en si (1 77 1) sv . N ik ol aj 17 53 : 1 . s v. Ni ko la j, š ko f, 2. sv . S eb as tij an , 3 . O bi sk an je De vic e M ar ije 17 63 : 1 . s v. Ni ko la j, 2 . B re zm ad ež no ro jst vo D ev ice M ar ije 17 71 : 3 ol ta rji Ko sta nj ev ac Ca sta gn av iz (1 75 3) , C as ta nia viz (1 76 6) Ža los tn a M at i b ož ja se de m ža los ti 17 53 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja se de m ža los ti, 2. sv . A na , 3 . s v. Kr išt of, m uč en ec Ko sta nj ev ac sv . A nt on Pa do va ns ki 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i, 2 . s v. Jo že f, 3 . s v. Ja ne z N ep om uk Ka lje sa ce llu m (1 75 3) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el 17 63 : 3 ol ta rji Že lje zn o Ž um be ra čk o sa ce llu m (1 75 3) sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka Viš ći Vr h sa ce llu m (1 75 3) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la M rzl o P olj e Ž um be ra čk o sa ce llu m (1 75 3) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vre nc , m uč en ec Kr aš ić sa ce llu m (1 75 3) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a pr i T om aš ev cih sa ce llu m (1 75 3) sv . M ar ko 17 53 : 1 . s v. M ar ko , e va ng eli st pr i K up čin i Ž um be ra čk i ec cle sia e s ive sa ce llu m (1 75 3) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik So šic e sa ce llu m (1 75 3) 17 53 : O bis ka nj e D ev ice M ar ije 17 63 : D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . O bis ka nj e D ev ice M ar ije ? sa ce llu m (1 75 3) sv . B rik cij 17 53 : 1 . s v. Br ikc ij, šk of Ce rn ik sa ce llu m (1 75 3) sv . H ele na 17 53 : 1 . s v. He len a So šic e So sti g ( 17 53 ), Su ssi z ( 17 63 ) 17 53 : M ar ija Po m oč nic a 17 63 : D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . M ar ija Po m oč nic a, 2. sv . R ok 17 63 : 1 ol ta r Žu m be ra k, gr ad Sig elb ur g ( ca pe lla in ca str o) (1 75 3) sv . D ru žn a 17 53 : 1 . s v. Dr už ina Ko sta nj ev ac , g ra d Ca sta gn au z ( sa ce llu m) (1 75 3) , in ar ce (1 76 3) sv . F lor ija n 17 53 : 1 . s v. Flo rij an , m uč en ec Ku pč ina Žu m be ra čk a sa ce llu m (1 75 3) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k Bu din jak sv . P et ro nil a 17 63 : 1 . s v. Pe tro nil a PRILOGA 301 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Hr aš ća sv . V id 17 63 : 1 . s v. Vid , 2 . ? Ku pč ina Žu m be ra čk a sv . F rid er ik 17 63 : 1 . s v. Fri de rik , 2 . ? Žu m be ra k, gr ad in ar ce Si hil pu rg (1 76 3) sv . A na 17 63 : 1 . s v. An a M ET LI ŠK I A RH ID IA KO NA T Čr no m el j Ts ch er no m lii (1 75 3) , T sc he rn em el (1 76 1) , Z he rn em bl (1 77 1) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r i n Pa ve l, ap os to la , 2 . ? , 3 . ? , 4 . ? , 5 . ? 17 61 : 1 . s v. Pe te r i n Pa ve l, ap os to la , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . sv . J an ez N ep om uk , 4 . s v. Ba rb ar a, d ev ica in m uč en ka , 5 . sv . F lo rij an Čr no m elj in civ ita te si ve op pid i ( 17 53 ), in pa rte inf er ior i c ivi ta tis (1 76 1) sv . D uh Vo jn a v as Va ina va ss (1 75 3) , V ar na va sh (1 76 1) De vic a M ar ija M es tn a L oz a – Čr no m elj sv . F ab ija n i n S eb as tij an Go lek (Č rn om elj ) Gu lle k ( 17 71 ) 17 53 : s v. An to n P ad ov an sk i 17 71 : s v. An to n Ta nč a G or a Ta nt zb er g ( 17 71 ) sv . T om až , a po sto l Dr ag ov an ja va s Dr ag ov ain a v as s ( 17 71 ) sv . O žb olt Bu to ra j Bu to re i ( 17 71 ) sv . M ar ko , e va ng eli st De sin ec De ssi nt s ( 17 71 ) sv . M iha el, na da ng el St ra žn ji V rh St ra sse nb er g ( 17 71 ) sv . N iko laj , š ko f Ro din e ( Čr no m elj ) Ro din e ( 17 53 , 1 76 1) , R od en a ( 17 71 ) De vic a M ar ija Na klo (Č rn om elj ) Ro de na (1 77 1) sv . J ak ob , a po sto l Ro din e ( Čr no m elj ) Ro de na (1 77 1) sv . K at ar ina , d ev ica in m uč en ka Ot ov ec Ot ov ez (1 77 1) sv . J er ne j, a po sto l Ro ža ne c Ro se nt z ( 17 71 ) sv . J ur ij, m uč en ec 302 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Do bli če De bli zs ch (1 77 1) sv . J an ez Ev an ge lis t Do bli čk a G or a M au rn a ( 17 71 ) sv . V id, m uč en ec Tu še v D ol sv . M ar ija M ag da len a Pe tro va va s Pe trs ha us s ( 17 71 ) sv . J an ez Kr stn ik M et lik a1 23 9 M et lic ae (1 75 3, 17 61 ), M öt lic ae , M et lic e ( 17 61 ), M öt tli ca e ( 17 63 ), M et lic en si (1 77 1) sv . N ik ol aj 17 53 : 1 . s v. Ni ko la j, šk of , 2 . ? , 3 . ? , 4 . ? 17 61 : 1 . s v. Ni ko la j, šk of , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . Z ad nj a ve če rja , 4 . n ač rt ov an , 5 . ? 12 40 17 71 : 7 ol ta rje v Ro sa ln ice (T ri f ar e) ad Tr es ec cle sia s ( 17 53 ), Ro ssa ln iz (1 77 1) Ža los tn a M at i b ož ja Ju go rje pr i M et lik i Ju go rja (1 77 1) sv . V id, m uč en ec Do ln ji S uh or pr i M et lik i/ Be re ča va s Su ho r ( 17 71 ) sv . J ak ob , a po sto l Go rn ja Lo kv ica Lo qu iza (1 77 1) sv . J an ez Kr stn ik Bu šin ja va s Bo sh ina va ss (1 77 1) sv . M ar ko , e va ng eli st Trn ov ec (M et lik a) Te rn ov ez (1 77 1) sv . A nt on , o pa t Gr ab ro ve c Ga br av iz (1 77 1) sv . U rb an , p ap ež Bo jan ja va s Bo jag na va ss (1 77 1) sv . M ar jet a, de vic a i n m uč en ka Kr aš nj i V rh Kr as hn iva rh (1 77 1) sv . N iko laj Ra do vic a Ra do vic za (1 75 3) , R ad ov iza (1 77 1) De vic a M ar ija Sla m na va s Sla m na va ss (1 77 1) sv . K riž Vid oš iči Vid eu sh its ch (1 77 1) sv . A na Dr ež nik 12 41 sv . L en ar t, sp ok or nik 12 39 Le ta 17 61 je im ela 17 po dr už nič nih ce rk va . 12 40 Na dš ko f je za pis al, da je po za bil im e p at ro cin ija . 12 41 Ne zn an a. Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 2 34 . PRILOGA 303 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Dr aš iči Dr as hit sch (1 77 1) sv . P et er, ap os to l Bo ža ko vo Bo sia co vo (1 77 1) sv . M ar ija M ag da len a M et lik a, pr ed m es to m in su bu rb io (1 77 1) sv . K at ar ina , d ev ica in m uč en ka M et lik a, pr ed m es to m in su bu rb io (1 77 1) sv . R ok , s po ve dn ik M et lik a, pr ed m es to m in su bu rb io (1 77 1) sv . M ar tin , š ko f in sp ov ed nik Po dz em el j Po ds em el (1 75 3, 17 61 , 1 77 1) , Po ds em le ns i, Po nd se m li (1 77 1) sv . M ar tin 17 61 : s v. M ar tin , š ko f, 2. ?, 3. ? Kl oš te r Clo ste r ( 17 53 , 1 77 1) De vic a M ar ija Bo ršt (M et lik a) Bo rst (1 77 1) sv . M ar jet a, de vic a i n m uč en ka Ze m elj Se m el (1 77 1) sv . H ele na Kr as ine c Sr es sn itz (1 77 1) sv . A nt on , o pa t Gr ibl je Gr ibl e ( 17 71 ) sv . V id Tri bu če Tri bu zh e ( 17 71 ) 17 53 : s v. Ja ne z E va ng eli st 17 71 : s v. Ja ne z K rst nik Do len jci Do len ze (1 77 1) sv . M ar ija M ag da len a Ad leš iči /M ala Pl eš ivi ca , ka pe la1 24 2 sv . M iha el, na da ng el Ad leš iči Fre yt hu rn ii ( 17 53 ), Ad les hit sch (1 77 1) sv . N iko laj , š ko f in sp ok or nik Po br ež je, gr ad Fre ith ur n ( 17 71 ) sv . F lor ija n Gr ad ac , g ra d Gr ad az sv . F ra nč iše k K sa ve r Se m ič Sc he m its ch en si (1 75 3) , Sc he m its he ns i, Sc he m iz, Sh em iz, Sh em iti i ( 17 61 ), Sh em izh (1 77 1) sv . Š te fa n 17 53 : 1 . s v. Št ef an , m uč en ec , 2 . ? , 3 . ? , 4 . ? , 5 . ? 17 61 : 1 . s v. Št ef an , m uč en ec , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . Z ad nj a ve če rja , 4 . s v. No tb ur ga , 5 . s v. Ja ne z N ep om uk Vr čic e Re zic z ( 17 53 ), R ek tsi tsh (1 76 1), Ve rth izh (1 77 1) De vic a M ar ija 12 42 Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 2 41 . 304 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ro žn i D ol Ro se nt ha l ( 17 71 ) sv . M ar ija M ag da len a Go re nj ci – Ko t p ri S em iču Go re nz e ( 17 71 ) sv . J ož ef Va vp ča va s ( Se m ič) Am bt m an sd or ff se u W au zh av as s ( 17 71 ) sv . M iha el, na da ng el Se la (S em ič) Sie lla (1 77 1) sv . D uh Št re klj ev ec St re kle ve cz (1 75 3) , S tre kle viz (1 76 1) , St er gla viz (1 77 1) De vic a M ar ija Ka l ( Se m ič) Ka ll ( 17 71 ) sv . L en ar t Br ez ov a R eb er Br ez av ar eb er (1 77 1) sv . K at ar ina , d ev ica in m uč en ka Gr ad nik Gr ad nik (1 77 1) sv . N iko laj , š ko f Kr va vč ji V rh Plu tsb er g ( 17 71 ) 17 53 : s v. Flo rij an , m uč en ec 17 61 : s v. Fa bij an 17 71 : s v. Flo rij an Vin ji V rh pr i S em iču Vin ive rh (1 77 1) sv . T ro jic a Ne sto plj a v as Ne sto pe ldo rf (1 77 1) sv . R ok , s po ko rn ik Ga be r p ri S em iču Ga ba r ( 17 71 ) sv . P rim ož in Fe lic ija n, m uč en ca Sm uk , g ra d in ar ce Sc hm uc k ( 17 53 ), Sm uk (1 77 1) La vre ta ns ka M at i b ož ja Kr up a, gr ad Kr up pa (1 77 1) sv . A na Vi ni ca 12 43 Vi ni ca e, W ei ni z ( 17 53 ), Vi ni ce ns i (1 76 1) , V in iza , V in ize ns em (1 77 1) sv . K riž 17 61 : 1 . P ov iša nj e s v. Kr iža , 2 . s v. Ig na cij in m uč en ci, 3. Br ez m ad ež no sp oč et je D ev ice M ar ije Pr elo ka Pr ev oc a ( 17 71 ) sv . T ro jic a Zil je Sil a ( 17 71 ) 17 53 : s v. An to n P ad ov an sk i 17 71 : s v. An to n Po dk lan ec (Č rn om elj ) Po dk an ez (1 77 1) sv . J ož ef Že že lj ( Vin ica ) Sh es hl (1 75 3) , S es el (1 77 1) De vic a M ar ija 12 43 L et a 1 76 1 j e i m ela 14 po dr už nič nih ce rk va . PRILOGA 305 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Hr as t p ri V ini ci Hr as t ( 17 53 , 1 77 1) De vic a M ar ija Be lčj i V rh Be lle th ve rh (1 77 1) sv . H ele na Pu sti G ra de c Pu sti gr ad az (1 77 1) Vs i s ve tn iki Ob rh pr i D ra ga tu šu Ob er h ( 17 71 ) sv . L ov re nc , m uč en ec Dr ag at uš Dr ag at us ch (1 77 1) 17 53 : s v. Ja ne z E va ng eli st 17 71 : s v. Ja ne z K rst nik Ve lik i N er aje c M aio ri N er aja z ( 17 71 ) sv . A na Go rn ji S uh or pr i V ini ci Go rn i s ug ar (1 77 1) sv . F ab ija n i n S eb as tij an Za pu dje Za po dje (1 77 1) sv . P et er, ap os to l ( 17 53 ) No va Li pa Lip a n ov a ( 17 71 ) sv . D uh Da m elj Da m el (1 77 1) sv . M iha el, na da ng el Uč ak ov ci Va uz ha ko va z ( 17 71 ) sv . J ak ob , a po sto l ( 17 53 ) NO VO M EŠ KI A RH ID IA KO NA T Bo št an j Sa ve ns te in i ( 17 53 ), Sa ue ns te in (1 75 7) , S av en st ei n (1 76 3, 17 71 ), Sa ve ns te in en si (1 77 1) Po vi ša nj e s v. Kr iža 17 53 : 1 . P ov iša nj e s v. Kr iža , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fr an čiš ek K sa ve r Bo šta nj, dv or ec pr op e a rce m (1 75 3) , in ar ce (1 75 7, 17 63 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. M ar ko , e va ng eli st, 3. sv . K at ar ina , de vic a i n m uč en ka Vr h p ri B oš ta nj u ( To po lov ec ) To po lou z ( 17 53 ), T op olo tza (1 75 7) , To po lou za (1 76 3) , T op olo tza , in m on te pr op e S av en ste in (1 77 1) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . N ot bu rg a, de vic a, 3. sv . Ja ne z N ep om uk , 4 . s v. An dr ej, ap os to l Vr h n ad Bo šta nj em (O kič pr i Bo šta nj u) Ok its ch (1 75 3) , O pp its h ( 17 57 ), Op pit sch (1 76 3) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a, 2. sv . A nt on , o pa t, 3. sv . J ož ef Ko m po lje (S ev nic a) Co m po le (1 76 3) sv . M iha el 306 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v M irn a P eč Sa nc ti Ca nc ia ni (1 75 3) , H ön ig st ai n, En ig st ai n (1 76 3) , H ön ig st ei n (1 77 1) sv . K an cij an in to va riš i 17 52 : 1 . s v. Ka nc ija n in to va riš i, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Re šn je te lo in sv . A nt on Pa do va ns ki 17 63 : 1 . s v. Ka nc ija n in to va riš i, 2. M ilo st na D ev ica M ar ija , 3 . s v. Re šn je te lo Go lob inj ek Ta ub en be rg (1 75 3) 17 53 : s v. Ur šu la 17 57 : s v. Ur šu la in to va riš ice 17 53 : 1 . s v. Ur šu la, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ro k Do len ji G lob od ol Gl ob od oll (1 76 3) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . J er ne j, a po sto l, 3 . s v. An to n Pa do va ns ki M ali Vr h ( M irn a P eč ) sv . M at ej 17 53 : 1 . s v. M at ej, ap os to l, 2 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Fil ip in Ja ko b, ap os to la Še nt jur ij n a D ole nj sk em sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , 2 . s v. Ba rb ar a, 3. sv . J ak ob , a po sto l Do len ji P od bo ršt W or st (1 75 3) sv . P av el, ap os to l 17 53 : 1 . s v. Pa ve l, a po sto l Hm elj čič M elc hs ez (1 75 3) , M elz iz (1 75 7, 17 63 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Ja ne z, ev an ge lis t Go re nj e K ar te lje vo Ca rte leu (1 75 3) sv . P rim ož in Fe lic ija n, m uč en ca 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. Tri je kra lji Go re nj e K am en je Ca m ign a ( 17 53 ) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h Hm elj nik , g ra d or at or ium pu bli cu m in ar ce H oc he nb ac h (1 75 3) , H oh en pa h ( 17 57 ), ca pe lla pu bli ca in ar ce H off em ba ch (1 76 3, 17 71 ), Ho ffe nb ac h, H oh en ba ch , H off en ba h (1 76 3) , O ffe nb ac h ( 17 71 ) sv . P an kra cij 17 53 : 1 . s v. Pa nk ra cij M ok ro no g M ad ip ed ii (1 75 3) , I nf er io ris M ad ip ed ii (1 76 3, 17 71 ), M ad ip ed iu m In fe riu s ( 17 71 ) sv . E gi di j 17 53 : 1 . s v. Eg id ij, op at , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ba rb ar a, de vi ca in m uč en ka , 4 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, 5. sv . Št ef an , m uč en ec 17 63 : 1 . s v. Eg id ij, op at , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ba rb ar a, de vi ca in m uč en ka , 4 . s v. Se ba st ija n in sv . R ok , 5 . s v. Št ef an , m uč en ec PRILOGA 307 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ža los tn a g or a p ri M ok ro no gu in m on te D olo ro so (1 75 3, 17 63 , 1 77 1) , Tra ue nb er g ( 17 63 ), in m on te (1 77 1) Ža los tn a M at i b ož ja 17 53 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . J er ne j, a po sto l, 3 . s v. Jo že f, 4 . sv . A po lon ija , d ev ica in m uč en ka , 5 . s v. Pe re gr in Ža los tn a g or a p ri M ok ro no gu sa ce llu m Sa cri se pu lch ri ( 17 63 ) Bo žji gr ob 17 53 : 1 . B ož ji g ro b Še gin ke (M ok ro no g) sv . F lor ija n 17 53 : 1 . s v. Flo rij an , 2 . s v. An to n, op at , 3 . s v. Lo vre nc , m uč en ec 17 57 : 1 . s v. Flo rij an , 2 . s v. An to n, op at , 3 . s v. Va len tin No vo m es to Ne os ta di en sis (1 75 2) , N eu st ad t (1 75 7) , R ud ol ph sw er te ns i (1 76 3) , R ud ol ph sw er tu m (1 76 7) , Ru do lp hw er th en si (1 77 1) sv . N ik ol aj 17 52 : 1 . s v. Ni ko la j, šk of , 2 . Z ad nj a v eč er ja , 3 . Ro žn ov en sk a M at i b ož ja , 4 . s v. Ja ne z N ep om uk , 5 . s v. Ba rb ar a, d ev ica in m uč en ka , 6 . s v. Ja ko b, ap os to l, 7. sv . An a No vo m es to , š pit al In fra pr ae sb yt er ium 17 52 : ? 17 71 : s v. M ar tin 17 52 : 1 ol ta r No vo m es to sv . K at ar ina , d ev ica in m uč en ka No vo m es to sv . A nt on , o pa t Br eg (N ov o m es to ) sv . J ur ij, m uč en ec St ra ža (v ik ar ia t) Po ds tr as a, St ra sh a ( 17 63 ), In fe rio ri St ra sh a ( 17 71 ) M ar iji no vn eb ov ze tje 17 53 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. Fl or ija n Go re nj a S tra ža St ra se Su pe rio ri ( 17 53 ), Su pe rio ri S tra sh a (1 76 3, 17 71 ) sv . T om až 17 53 : 1 . s v. To m až , a po sto l, 2 . s v. Pa ve l, a po sto l, 3 . s v. M ar ija M ag da len a Za log (S tra ža ) Sa loc h ( 17 53 ), Sa llo g ( 17 63 ), Sa lla g ( 17 71 ) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2 . s v. An a, 3. sv . J an ez Kr stn ik Pr eč na (v ik ar ia t) Pr es ch en (1 75 3) , P re zh na , P re zin zh a (1 76 3) , P re zh in am , P re zh in a, Pr ez hi ne ns i ( 17 71 ) sv . E lij a 17 53 : 1 . s v. El ija 17 63 : 2 ol ta rja 17 71 : 1 . s v. El ija , p re ro k, 2. D ev ica M ar ija Do len je Ka m en ce In fer ior i C am en za (1 75 3) , In fer ior i Ca m en ze (1 76 3) , In fer ior i K am en ze (1 77 1) sv . J an ez Ev an ge lis t 17 53 : 1 . s v. Ja ne z E va ng eli st, 2. sv . J er a Go re nj e K am en ce Su pe rio ri C am m en za (1 75 3) , S up er ior i Ca m en ze (1 76 3) , S up er ior i K am en ze (1 77 1) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. G os po do vo vn eb ov ze tje Za log , g ra d ca pe lla in ar ce Pr ait en au (1 76 3) , P re ite na u (1 77 1) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 63 : 1 : s v. Fra nč iše k K sa ve r 308 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Lu kn ja, gr ad ar ce Lu eg Po lja ne (S ta ri trg ob K ol pi ) Po lla na e ( 17 53 ), Po lla ne ns i, Pe lla nd t (1 76 1) , P ol la na m , P ol la na ns i, Pö lla nd t ( 17 67 ) sv . D ru žin a 17 53 : 1 . s v. Dr už in a, 2. sv . B ar ba ra , d ev ica in m uč en ka , 3 . sv . F lo rij an , m uč en ec , 4 . s v. M ih ae l, na da ng el , 5 . s v. Kr iž Po lja ne (S ta ri t rg ob Ko lpi )12 44 sa ce llu m in co em et er io (1 75 3) sv . K riž 17 53 : n ob en eg a, vč as ih tri je Sr ed nj i R ad en ci Ra de nz e ( 17 53 ), Ra de vz a ( 17 61 ) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . J an ez N ep om uk Do l ( Ko če vje ) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec La ze pr i P re dg ra du sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , m uč en ec Sp od nj i L og (K oč ev je) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la, 2. M ar ija Po m oč nic a Kn ež ja Lip a sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a Vid em (S ta ri t rg ob Ko lpi )/ Vim olj pr i P re dg ra du sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f Sp od nj elo šk a g or a sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h Za dr c ( St ar i t rg ob Ko lpi ) Sa de rz (1 75 3) , L ad ov z ( 17 61 ) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r Ne m šk a L ok a Te üt sch e A u ( 17 53 ), T ait sh tn , T eü tsh tn (1 76 1) , T eu tsc ha u, Th aü tsh au (1 76 7) M ar ija To laž nic a 17 53 : 1 . M ar ija To laž nic a, 2. sv . L en ar t, 3. ? ( izv en ce rk ve ) Za go zd ac /B rez ov ica pr i Pr ed gr ad u Sa go sd ez (1 75 3, 17 61 ) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je Pre dg rad , p red gr ad om Po lja ne ar ce Po lla ne ns i sv . S eb as tij an 17 53 : 1 . s v. Se ba sti jan , m uč en ec , 2 . D ev ica M ar ija Ko va ča va s ( Čr no m elj ) Ko va tsc hia Va ss (17 53 ), C ov ats hia Va sh (1 76 1) sv . A nt on Pa do va ns ki 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i, 2 . s v. An a Ka lva rij a ( St ar i t rg ob Ko lpi ) pr op e m on te m ca lva ria (1 75 3) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l La ze , k ap ela 12 45 sa ce llu m in G re it in vin eis (1 75 3) ?, ka pe la1 24 6 sa ce llu m in Vi m al int er ca m po s ( 17 53 ) 12 44 V ča sih žu pn ijs ka ce rke v. 12 45 Ne zn an a. Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 1 71 . 12 46 Ne zn an a. Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 1 71 . PRILOGA 309 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Rö m er gr un d, ka pe la sa ce llu m in Re m er -g ru nd (1 75 3) Pr er ige lj, ka pe la sa ce llu m in Pr ele bl (1 75 3) Si nj i V rh (v ik ar ia t) Sc hw ei nb er g (1 75 3) , S va in pe rg (1 76 1) , S va in be rg (1 76 1, 17 67 ) sv . J an ez Ev an ge lis t 17 53 : 1 . s v. Ja ne z E va ng el ist , 2 . s v. Ni ko la j, šk of , 3 . s v. Ba rb ar a, d ev ica in m uč en ka Sin ji V rh , n a p ok op ali šč u sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Da ln je Nj ive sv . M ar ko 17 53 : 1 . s v. M ar ko , e va ng eli st Šp eh ar ji sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a Po lšn ik Bi ch el be rg (1 75 7) , P ih lb er g, Pi lch pe rg (1 76 3) , P ili ch be rg , Bi lli ch be rg , P ill ich be rg en si (1 77 1) M ar iji no ro jst vo 17 57 : 1 . M ar iji no ro jst vo , 2 . s v. Fl or ija n, 3. sv . F ab ija n in Se ba st ija n, 4. K ar m el sk a M at i b ož ja 17 71 : 5 ol ta rje v Gl inj ek in m on tic ulo (1 76 3) sv . J ur ij 17 57 : 3 ol ta rji Os tre ž n ad Pr ev eg om in m on te (1 76 3) sv . K at ar ina 17 57 : 3 ol ta rji Re nk e Br ut h ( 17 63 ) sv . N iko laj 17 57 : 1 ol ta r Ža m bo h/ Te pe (L iti ja) ) sv . L ov re nc 17 57 : 3 ol ta rji M am olj sv . J an ez Kr stn ik 17 57 : 3 ol ta rji Še nt ru pe rt n a Do le nj sk em Sa nc ti Ru pe rt i ( 17 53 , 1 76 3) , S an ct um Ru pe rt um (1 77 1) sv . R up er t 17 53 : 1 . s v. Ru pe rt, šk of , 2 . s v. Kr iž, 3. sv . J ož ef, 4. sv . N ot bu rg a, 5. Ro žn ov en sk a M at i b ož ja, 6. sv . M ih ae l, n ad an ge l, 7 . s v. An to n, op at , 8 . s v. Ba rb ar a, de vic a ( na ko ru ), 9 . s v. An dr ej, ap os to l (n a k or u) 17 63 : 1 . s v. Ru pe rt, 2. sv . J ož ef, 3. sv . N ot bu rg a, 4. Ro žn ov en sk a Ma ti bo žja , 5 . s v. Mi ha el, 6. sv . A nt on , o pa t, 8. sv . K riž 17 71 : 7 ol ta rje v Ve se la Go ra (Š en tru pe rt) Fre yd en pe rg , F re üd en be rg (1 76 3) , m on te Ga ud ios o ( 17 71 ) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . sv . F ran čiš ek Ks av er, 2. Br ez ma de žn a D ev ica M ari ja, 3. sv . Jo že f (vč as ih sv. M arj eta ), 4 . sv . V alb urg a, de vic a, 5. sv. Ja ne z N ep om uk 17 57 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 2 . B rez m ad ež na D ev ica M ar ija , 3 . s v. Jo že f, J ez us ov vz go jit elj Ve se la Go ra (Š en tru pe rt) sa ce llu m in m ed io m on tis (1 75 3) Bo žji gr ob 17 53 : 1 . B ož ji g ro b 310 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ok ro g ( Še nt ru pe rt) Ok ro g ( 17 57 ), Ok ro ge (1 76 3) sv . B ar ba ra 17 53 : 1 . s v. Ba rb ar a, 2. sv . J ak ob , a po sto l, 3 . ? Za lok a Sa lak a ( 17 57 ), Sa lla ka (1 76 3) sv . N ež a 17 53 : 1 . s v. Ne ža , 2 . s v. Jo že f Žu no ve c ( Se lo pr i M irn i) Sh un ov ez (1 75 7) , S ch un ov ez h ( 17 63 ) 17 53 . s v. Pe te r 17 57 : s v. Pe te r in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Ko zm a i n D am ija n Cir nik (T re bn je) Cir nik (1 75 7) , Z hir ne gk , C isn ik (1 76 3) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . U rh , 3 . s v. Ma rij a M ag da len a, 4. sv. Tr ije kr alj i Ga br ije le Ga br iel e ( 17 57 , 1 76 3) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . A na , 3 . s v. Da nij el Tr žiš če (v ik ar ia t) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tr oj ica , 2 . s v. Ne ža , 3 . s v. M at ej , a po st ol , 4 . s v. Št ef an 17 63 : 3 ol ta rji Trž išč e Te rsi g ( 17 53 ), T er sch isc he (1 75 7, 17 63 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Flo rij an Ka plj a v as (T rži šče )/S v. Ju rij pr i T rži šč u/ Še nt jur sk i h rib pr i T rži šč u in m on te (1 75 7, 17 63 ) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan M ar tin ja va s p ri M ok ro no gu sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f Hr as to vic a po en es Sa go riz (1 75 7) , p en es Sa go riz h ( 17 63 ) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, 2. sv . V ale nt in, 3. sv . R oz ali ja Go re nj e J es en ice sv . K an cij an 17 53 : 1 . s v. Ka nc ija n, m uč en ec Vih er (H ra stn o) Vic he r ( 17 57 ), W ike rr (1 76 3) sv . D uh Ra ko vn ik, gr ad Ro se m ba ch , s ac ell um in ar ce co m iti s Ba rb o ( 17 53 ), Ge os se m ba ch (1 77 1) M ar ijin a z ar ok a 17 53 : 1 . M ar ijin a z ar ok a Ko t, gr aš čin a sa ce llu m lib er i b ar on i R au be r ( 17 53 ), W ink el (1 77 1) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija Šk rlj ev o, gr ad sa ce llu m lib eri ba ron i a La ng he ma nt l (1 75 3) 17 53 : ? 17 71 : D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . ? 17 71 : 1 . D ev ica M ar ija Za go ric a, gr ad ič Za go riz (1 77 1) M ar ija Po m oč nic a Do le p ri Lit iji (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Be at ae Vi rg in is in Th al l ( 17 53 , 1 76 3) , Ta ll (1 76 3) , s an ct ae M ar ia e i n Th al l (1 77 1) M ar iji no vn eb ov ze tje 17 53 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. Ju rij , m uč en ec , 3 . s v. Ož bo lt, 4. ?, 5. ? 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Ju rij , 3 . s v. Ož bo lt PRILOGA 311 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ve lik a G ob a To ba (1 75 3) , G ob ba (1 75 7) , G ob a ( 17 63 ), Go ba n ( 17 71 ) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . Š te fan , m uč en ec 17 57 : 1 ol ta r 17 63 : 3 ol ta rji Go re nj e J ele nj e Je len e ( 17 53 ), Je lle ine (1 75 7) , L eje ine (1 76 3) , J ele ine (1 77 1) sv . J an ez in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Ja ne z i n P av el, 2. sv . U rh 17 57 : 3 ol ta rji 17 63 : 1 ol ta r Br ez ov o ( Lit ija ) W re sa u ( 17 53 ), Br es au (1 75 7, 17 63 ), Br ez au (1 77 1) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Ja ne z E va ng eli st, 3. sv . J er a Ja vo rje pr i G ab ro vk i Ja ve r ( 17 53 ), Ja ue r ( 17 63 ), Ja un (1 77 1) sv . J er ne j 17 53 : 1 . s v. Je rn ej Pr ele sje (L iti ja) Pr ele ssi za g ( 17 53 ), Pr ae les sie (1 75 7, 17 63 ), Pr ele iss ie (1 77 1) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vre nc , 2 . s v. Je rn ej, 3. sv . K at ar ina Še nt ja nž (S ev ni ca ) (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Sa nc tu s J oa nn es B ap tis ta (1 75 3) , Th al l ( 17 57 , 1 76 3) , S an ct um Jo an ne m in Va lle (1 77 1) sv . J an ez K rs tn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 2 . B re zm ad ež no sp oč et je , 3 . s v. M ih ae l, na da ng el 17 63 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 2 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 3 . s v. M ih ae l, na da ng el Ka l p ri K rm elj u Ka l ( 17 53 ), Ka ll ( 17 57 , 1 76 3, 17 71 ) sv . M ar tin 17 63 : 1 . s v. M ar tin , 2 . s v. Lu cij a, 3. sv . A nt on Pa do va ns ki Os re de k p ri K rm elj u Os re de ck (1 75 3) , O sre de k ( 17 57 , 1 77 1) , Os re de gk (1 76 3) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, mu če nc a, 2. sv. Kl em en , 3 . M ari jin o vn eb ov ze tje 17 63 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, 2. sv. Kl em en , p ap ež , 3 . D ev ica M ari ja Le sk ov ec v Po db or štu Le sk ov iz (1 75 3) , L es ko ve z ( 17 57 ), Le sk ov ez h ( 17 63 ), Lu ko viz (1 77 1) Ža los tn a M at i b ož ja 17 53 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . U rh , 3 . s v. Ja ko b 17 63 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . J ak ob st ., a po sto l, 3 . s v. Ur šu la Bu dn a v as Bu dn a v as s ( 17 53 ), Bu dn av as s ( 17 63 , 17 83 ), Bu dn av as (1 77 1) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Je rn ej, ap os to l, 3 . s v. Ka ta rin a Ka m en ica (S ev nic a) Ca m en za (1 75 3, 17 63 ), Ka m en za (1 75 7, 17 71 ) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a, 2. sv . F ilip in Ja ko b, ap os to la, 3. sv . D ru žin a 17 63 : 1 . s v. M ar jet a, 2. sv . F ilip in Ja ko b, 3. sv . T om až , a po sto l Šm ih el p ri No ve m m es tu (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Sa nc tu m M ich ae lis (1 75 7) sv . M ih ae l 17 57 : 1 . s v. M ih ae l, na da ng el , 2 . s v. Se ba st ija n, m uč en ec , 3. B re zm ad ež na D ev ica M ar ija , 4 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 5 . sv . F ra nč iše k P av el sk i 312 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Gr ab en (N ov o m es to )/ Ra go vo Gr ab en (1 75 7, 17 63 ) sv . A na 17 57 : 3 ol ta rji pr i G rm u/ Gr m (N ov o m es to ), ka pe la pe ne s S ta ud en (1 75 7) , p en is St au de n (1 76 3) Bo žji gr ob 17 57 : 3 ol ta rji Go tn a v as (N ov o m es to ) Go tte nd or ff (1 75 7) , G ue tte nd or ff (1 76 3) sv . L en ar t 17 57 : 3 ol ta rji 17 63 : 2 ol ta rja Je din šči ca pe ne s a rce Po ga niz (1 75 7, 17 63 ) sv . R ok 17 57 : 3 ol ta rji Še nt još t ( No vo m es to ) sv . J oš t 17 57 : 3 ol ta rji Čr m oš nj ice pr i S to pič ah Ze rm os hn iz (1 75 7) 17 57 : s v. M ag da len a 17 63 : s v. M ar ija M ag da len a 17 57 : 1 ol ta r Go rn ja Te žk a V od a Su pe rio ri T es ch ka vo da (1 75 7) sv . U rb an 17 57 : 1 ol ta r Ce ro ve c ( Go re nj e L ak ov nic e) in m on te Ze ro uz (1 75 7, 17 63 ) sv . F lor ija n 17 57 : 3 ol ta rji St ra ns ka va s ( No vo m es to ) St ra ns ka va ss (1 75 7) , S tra ns ka va ss (1 76 3) sv . N iko laj 17 57 : 3 ol ta rji Lju be n ( No vo m es to )/V eli ki Po dlj ub en in m on te Eu be n ( 17 57 ), in m on te Lu be n (1 75 7) sv . V id 17 57 : 3 ol ta rji Po ga nc e, dv or ec ca pe lla in ar ce Po ga nz (1 75 7) sv . T ro jic a 17 57 : 1 . s v. Tro jic a Ru pe rčv rh , d vo re c ca pe lla in ar ce Ru pe rts ch ho ff (1 75 7) sv . J ož ef 17 57 : 1 . s v. Jo že f Ne uh of /N ov i d vo r, d vo re c ca pe lla in ar ce N ey ho ff (1 75 7) De vic a M ar ija iz Tr sa ta 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija iz Tr sa ta Ka m en (n a K an dij i v N ov em m es tu ), gr ad St an pr ikl (1 75 7) sv . J ož ef 17 57 : 1 . s v. Jo že f Po dg ra d p ri N ov em m es tu (M eh ov o) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . F ra nč iše k K sa ve r, 3 . ? , 4 . ? Ju rn a v as Ju re nd or ff, Ju rn a v as s ( 17 63 ) sv . M ar jet a 17 63 : 1 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. An to n P ad ov an sk i, 3. sv . N ot bu rg a, de vic a Ve lik i C er ov ec Je ro uz (1 75 3) , Z er ov iz (1 75 7) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan , m uč en ca PRILOGA 313 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Do lž Do lz (1 75 3) , D ols ch (1 75 7) sv . K oz m a i n D am ija n 17 53 : 1 . s v. Ko zm a i n D am ija n, 2. sv . B laž , š ko f in m uč en ec , 3 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka 17 57 : 4 ol ta rji Pa ng rč Gr m sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Ka ta rin a 17 57 : 1 ol ta r Za jčj i V rh pr i S to pič ah Na sse m be rg (1 75 3) , H as en be rg (1 75 7) sv . M at ej 17 53 : 1 . s v. M at ej, ap os to l M ali O re he k Nu sd or ff (1 75 3) , N us sd or ff (1 75 7) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . s v. An to n P ad ov an sk i, 3 . s v. Pa ve l, ap os to l 17 57 : 1 ol ta r Hr uš ica (N ov o m es to ) Pir nb au m (1 75 3) , P irn do rff (1 75 7) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l Ve lik i S lat nik Sla tte ne gg (1 75 3) , S lat en ig (1 75 7) , M aio ri Sla te ne gg (1 76 3) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . J er a 17 57 : 1 ol ta r Po to v V rh Po te nd or ff (1 75 7) , P ot te nd or ff (1 76 3) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . K sa ve r, 3 . s v. Ur h 17 57 : 2 ol ta rja Sm ole nj a v as Pe ch do rff (1 75 3) , P he ro ff (1 75 7) , Pe kn do rff (1 76 3) De vic a M ar ija 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. M ar ko , e va ng eli st, 3. sv . R oz ali ja, 4. sv . J an ez N ep om uk (v ka pe li) St op iče (ž up ni jsk i v ik ar ia t) St op pi ts ch (1 75 7) , S to pi z ( 17 63 ), St op izh (1 77 1) 17 57 : D ev ica M ar ija 17 63 : D ev ica M ar ija to la žn ica ža lo st ni h 17 63 : 1 . D ev ica M ar ija to la žn ica ža lo st ni h, 2. sv . K aj et an , 3. sv . J an ez K rs tn ik Hr uš ica (N ov o m es to ) Pir nb au m (1 75 3) , P irn do rff (1 75 7) , H ru sz a (1 76 3) sv . J ak ob 17 63 : 1 . s v. Ja ko b Pa ng rč Gr m sv . N iko laj 17 63 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . ? Do lž Do lz (1 75 3) , D ols ch (1 75 7) sv . K oz m a i n D am ija n 17 63 : 1 . s v. Ko zm a i n D am ija n, 2. ?, 3. ? Ve lik i C er ov ec Je ro uz (1 75 3) , Z er ov iz (1 75 7) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 63 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, 2. ?, 3. ? Sm ole nj a v as Pe ch do rff (1 75 3) , P he ro ff (1 75 7) , Pe ke do rff (1 76 3) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 63 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. ?, 3. ?, 4. ? 314 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ju rn a v as Ju re nd or ff (?) , J ur na va ss (1 76 3) sv . M ar jet a 17 63 : 1 . s v. M ar jet a, 2. ?, 3. ? Za jčj i V rh pr i S to pič ah Na sse m be rg (1 75 3) , H as en be rg (1 75 7) sv . M at ej 17 63 : 1 . s v. M at ej, ap os to l M ali O re he k Nu sd or ff (1 75 3) , N us sd or ff (1 75 7) sv . A nd re j 17 63 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . ? , 3 . ? No vo m es to, fra nč išk . sa mo sta n sv . L en ar t 17 63 : 1 . s v. Le na rt, 2. ?, 3. ? No vo m es to , k ap uc ins ki sa m os ta n ca pe lla m pe ne s a rce m Ru pe rts ch ho ff (1 77 1) sv . J ož ef 17 71 : 3 ol ta rji Va vt a v as (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Va lta Va ss (1 75 3) , W al te nd or ff (1 76 3, 17 67 , 1 77 1) , W al te nd or fii (1 77 1) sv . J ak ob , a po st ol 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2. sv . S eb as tij an , m uč en ec , 3 . sv . J an ez K rs tn ik Dr ga nj a S ela De rg ain a S ell a ( 17 53 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M arj a, 2. sv. Ja ne z E va ng eli st, 3. sv . L uk a, ev an ge lis t ? sv . L uc ija 17 53 : 1 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka Go re nj e S uš ice Su pe rio ri S hu ssi tz (1 75 3) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, 2. sv . V ale nt in, 3. sv . M ar jet a M ali Ri ge lj Su pe rio ri R igl (1 75 3) sv . U ršu la in Ur ba n 17 53 : 1 . s v. Ur šu la in Ur ba n Ce ro ve c ( Do len jsk e T op lic e) in m on te Ze ro ug h ( 17 53 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . ? , a po sto l, 3 . s v. M ar ija M ag da len a Po dt ur n p ri D ole njs kih To pli ca h su b t ur ri ( 17 53 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Dr už ina , 3 . K ro na nj e D ev ice M ar ije Lo šk a v as su b s ylv a ( 17 53 ) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , 2 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, t ov ar iš, 3. sv . B ar ba ra , de vic a i n m uč en ka M en išk a v as su pr a M inc ke nd or ff (1 75 3) 17 53 : s v. An to n P ad ov an sk i 17 63 : s v. An to n 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i Ur šn a s ela sv . K riž 17 63 : 3 ol ta rji (D ol en jsk e) To pl ice (v ik ar ia tn i/ ku ra tn i be ne fic ij/ žu pn ija ) Tö pl iz siv e T he rm is (1 75 3) , T ep liz (1 76 3) , T op lit z, Th er m as , T öp lit z (1 76 7) M ar iji no ro jst vo 17 53 : 1 . M ar iji no ro jst vo , 2 . s v. An a, 3. sv . K at ar in a, de vi ca in m uč en ka So te sk a (v ik ar ia tn i/ ku ra tn i be ne fic ij) Ai no di i ( 17 53 ), Ay no dt , A yn ed t (1 76 3) , A yn öd t ( 17 71 ) sv . E ra ze m 17 53 : 1 . s v. Er az em , š ko f i n m uč en ec , 2 . s v. Va le nt in , du ho vn ik , 3 . s v. An a, 4. G os po do vo tr pl je nj e 17 57 : 1 . s v. Er az em , 2 . s v. Va le nt in , 3 . s v. Te kl a ( v d el u) , 4 . ? 17 63 : 1 . s v. Er az em , 2 . s v. Va le nt in , 3 . s v. Te kl a, 4. Je zu so vo trp lje nj e PRILOGA 315 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v So te sk a, gr ad ca pe lla pr iva ta (1 75 3) , s ac ell um pu bli cu m ar cis in Ai nö d ( 17 57 17 53 : s v. Tro jic a 17 57 : M ar ijin o k ro na nj e 17 53 : 1 . s v. Tro jic a 17 57 : 1 . M ar ijin o k ro na nj e RI BN IŠ KI A RH ID IA KO NA T Bl ok e Ob lo ce ns is (1 75 2) , O bl ac en si (1 76 1) , Ob la ze ns i ( 17 67 ), Ob la ch (1 76 7, 17 71 ) sv . M ih ae l 17 52 : 1 . s v. M ih ae l, na da ng el , 2 . s v. Ro žn eg a v en ca , 3 . s v. Ka ta rin a, d ev ica in m uč en ka 17 61 : 1 . s v. M ih ae l, na da ng el , 2 . s v. Ro žn eg a v en ca , 3 . s v. Ka ta rin a, 4. sv . I zid or , 5 . s v. M ar tin Vo lčj e ( Bl ok e) sv . V olb en k 17 52 : 1 . s v. Vo lbe nk , š ko f, 2 . s v. Eg idi j, o pa t, 3. sv . V inc en c, šk of in m uč en ec Sv . D uh (B lok e) /K ra jič sv . D uh 17 52 : 1 . s v. Du h, 2. sv . T rij e k ra lji, 3. D ev ica M ar ija in sv . A na Ra vn ik (B lok e) sv . R ok , s po ko rn ik 17 52 : 1 . s v. Ro k, 2. sv . Š te fan , 3 . s v. To m až , a po sto l Hu di Vr h Hu di Ve rh (1 77 1) sv . N iko laj 17 52 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. He len a, 3. sv . M at ija , a po sto l Ve lik e B lok e M ar ijin o v ne bo vz et je 17 52 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . K at ar ina , d ev ica in m uč en ka , 3. sv . M ar jet a, de vic a Bl ok e pr op e m at ric em sv . M ar tin 17 52 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2 . s v. Va len tin , d uh ov nik , 3 . s v. An to n Pa do va ns ki Sv et a T ro jic a ( Bl ok e) sv . T ro jic a St ud en ec na Bl ok ah sv . J us t Hi te no , p ri s ta re m gr ad u Na dli še k Ad lik , A dli sik (1 76 7) sv . U rh Go re nj e O ta ve sv . A nd re j Ru na rsk o Ri na rsk u De vic a M ar ija St ud en o n a B lok ah W lok e sv . J an ez Kr stn ik Ul ak a ( Bl ok e) Vl ok e ( 17 71 ) sv . N iko laj 316 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Lo šk i P ot ok (v ik ar ia t) La as er ba ch (1 75 2) , L os er sp ac h (1 76 1) , L os er pa ch , L oo se rp ac h (1 76 7) , La as er pa ch (1 77 1) sv . L en ar t 17 52 : 1 . s v. Le na rt , s po ko rn ik , 2 . s v. Ja ne z N ep om uk , m uč en ec , 3 . s v. Jo št , 4 . s v. Ro žn eg a v en ca , 5 . s v. Je rn ej Lo šk i P ot ok sv . B ar ba ra 17 52 : 1 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. An to n P ad ov an sk i, 3. sv . M ar ija M ag da len a Kr ižn a g or a p ri L ož u La as sv . K riž 17 52 : 5 ol ta rje v Po dc er ke v sv . M ar tin 17 52 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2 . s v. Tri je kra lji, 3. sv . V ale nt in, du ho vn ik Re tje 17 53 : s v. Pa nk ra cij in Fl or ija n 17 71 : s v. Flo rij an 17 52 : 1 . s v. Pa nk ra cij in Fl or ija n, m uč en ca , 2 . ? Da ne (L oš ka D oli na )/Š kr ilje sv . U rb an 17 52 : 1 . s v. Ur ba n, pa pe ž i n m uč en ec , 2 . ? , 3 . ? Sv . V id n ad Ce rk ni co (v ik ar ia t) ad Sa nc tu m Vi tu m (1 76 7, 17 71 ), S an ctu m Vi tu m su b p ar oc hi a O bl oc h ( 17 71 ) sv . V id 17 61 : ? . s v. Va le nt in Go re nj e O ta ve sv . A nd re j Ca jn ar je/ Go ra (C er kn ica ) sv . J ur ij Št ru klj ev a v as sv . J ak ob Os re de k ( Ce rk nic a) sv . P rim ož in Fe lic ija n Čr m oš nj ice Ze rm os ch ni z ( 17 53 ), Ze rm oz ni z (1 76 1) , T sc he rm os ch ni tz (1 76 7) , Ts he rm os hn iz (1 77 1) M ar iji no vn eb ov ze tje 17 53 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. Ro žn eg a v en ca , 3 . ? , 4. ?, 5. ? 17 61 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. Ro žn eg a v en ca , 3 . Je zu so vo b iča nj e, 4. sv . N ot bu rg a, 5. sv . J ud a Ko če vs ke Po lja ne Pe lla nd t ( 17 53 ), Pe lla nd (1 76 1) , P öll an d (1 77 1) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l Bl at nik pr i Č rm oš nj ica h Ru sp ac h ( 17 53 , 1 76 1) , R ue ssp ac h ( 17 71 ) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. Ža los tn a M at i b ož ja Go ric a v Ko če vs kih Po lja na h Pic hl (1 75 3) , R ieg l ( 17 71 ) M ar ija Po m oč nic a 17 53 : 1 . M ar ija Po m oč nic a, 2. sv . T ro jic a, 3. sv . B ar ba ra , d ev ica in m uč en ka PRILOGA 317 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Po ds te nic e St ain Po nd t ( 17 53 ), St ain pa nd t ( 17 61 ), St am po nd (1 77 1) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, šk of in m uč en ec No va G or a Ne üb er g ( 17 53 ), Ne üp er g ( 17 61 ), Na yp er g (1 77 1) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Go rn je La ze Eb en to dt (1 75 3) , E be nt ha l ( 17 61 ), Ra ite r (1 77 1) sv . M at ija , a po sto l 17 53 : 1 . s v. M at ija , a po sto l To pli Vr h Ta pe lve rch (1 75 3) , T ap ell Ve rh (1 76 1) , Un te rd olf elp er g ( 17 71 ) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la Ko m ar na va s Su pe rio ri T ap elv er ch (1 75 3) , T ap ell Ve rh (1 76 1) , O be rd or fel pe rg (1 77 1) Vs i s ve tn iki 17 53 : 1 . V si sv et nik i Ri bn ik (R ub nig ) Ri bn ig (1 75 3) , R ibn ik (1 76 1) , R ibn ich (1 77 1) 17 53 : s v. Ro k 17 71 : s v. Jo že f 17 53 : 1 . s v. Ro k, sp ok or nik Vim olj (S re dn ja va s p ri Se m iču ) Vid en zu (1 75 3, 17 61 ), Bi de rp er g ( 17 71 ) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Ga be r p ri Č rm oš nj ica h Ga be r ( 17 53 , 1 76 1, 17 71 ) sv . V ale nt in 17 53 : 1 . s v. Va len tin , s po ko rn ik Br ez je pr i R ož ne m D olu Ba lza n ( 17 53 ), Ba bz en (1 76 1) , W rez en (1 77 1) 17 53 : s v. Flo rij an in Vi d 17 71 : s v. Flo rij an 17 53 : 1 . s v. Flo rij an in Vi d, m uč en ca Sr ed nj a v as (S em ič) M itt er do rff (1 75 3) , M itt er do rf (1 76 1) , M ite rd or ff (1 77 1) sv . F ilip in Ja ko b 17 53 : 1 . s v. Fil ip in Ja ko b, ap os to la Kl eč Cle z ( 17 53 ), Cla nz (1 76 1) , K lez h ( 17 71 ) 17 53 : s v. An to n P ad ov an sk i 17 71 : s v. An to n 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i Pla nin a ( Se m ič) Alb (1 75 3) , A lbe n ( 17 61 ), S to ke nd or ff ( 17 71 ) sv . E lija 17 53 : 1 . s v. Eli ja M irn a G or a n ad Pl an ino Fri de ns pe rg (1 75 3, 17 71 ), m on te Ta um at ur ga , m on te pa cifi co (1 76 1) , Fri de nb er g ( 17 67 ) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 2 . s v. Ja ne z N ep om uk , 3 . Ž alo stn a M at i b ož ja Po nik ve (S pa re be n) Sp or eb en (1 75 3) , S pa re be n ( 17 71 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a To pli čic e Ta pli z ( 17 53 ), T öp liz (1 76 1) , T ep liz (1 77 1) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin 318 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Sr ed go ra M itt er wa ldt (1 75 3) , M ite nw ald (1 77 1) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a St ar i T ab or Al t T ab er (1 75 3) , A ltt ab er (1 76 1) , A lth ab ar (1 77 1) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt No vi Ta bo r No y T ha bo r ( 17 71 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik ? sv . B ar ba ra Do br ep ol je Bo ni Ca m pi (1 75 3) , B on i C am pe ns i (1 76 7) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . Š ka pu lir , 3 . s v. Re šn je te lo , 4 . s v. An dr ej , a po st ol , 5 . s v. Št ef an Po nik ve (D ob re po lje ) Po niq ua (1 75 3) , P on iqu e ( 17 61 ) sv . F lor ija n 17 53 : 1 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 2 . s v. M iha el, na da ng el, 3. sv . Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka Zd en sk a R eb er ad Sa nc tu m An to niu m (1 75 3) sv . A nt on Pa do va ns ki 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i, 2 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 3 . s v. M at ej, ap os to l Po dg or ica (D ob re po lje ) Po dg or iza (1 75 3) Ro žn ov en sk a D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . R ož no ve ns ka D ev ica M ar ija , 2 . s v. M at ej, ap os to l, 3 . s v. M ar ko , e va ng eli st Po dp eč (D ob re po lje ) Po dp et sch (1 75 3) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2 . s v. An a, 3. sv . J oš t Po dg or a ( Do br ep olj e) Po dg or a ( 17 53 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka Ko m po lje (D ob re po lje ) Cu m pa le (1 75 3) sv . V id 17 53 : 1 . s v. V id, m uč en ec , 2 . s v. Ne ža , d ev ica in m uč en ka , 3 . s v. T roj ica 17 61 : 2 ol tar ja Ho če vje ad Sa nc tu m Jo se ph um (1 75 3) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f Tis ov ec Tis sa ve z ( 17 53 ) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la St ru ge St ru gg a ( 17 53 ), St ru gg (1 76 7) 17 53 : s v. Av gu šti n i n s v. Ja ne z K rst nik 17 61 : s v. Av gu šti n 17 53 : 1 . s v. Av gu šti n i n s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Lo vre nc , 3 . s v. Ur šu la Ču šp er k, dv or ec ar ce Zo be lsp er g ( 17 53 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija Ve lik e L aš če (v ik ar ia t) La ss iz (1 75 3, 17 67 ), Lo sh iz (1 76 1) , La ss hi z ( 17 67 , 1 77 1) , L as hi z, La ss hi ts h (1 76 7) M ar iji no ro jst vo 17 67 : 1 . ? , … PRILOGA 319 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v M ale La šče M ino ri L as siz (1 75 3) , M ino ri L as hiz (1 76 1) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. Ža los tn a M at i b ož ja, 3. sv . K lem en , p ap ež Sr ob ot nik pr i V eli kih La šč ah Sa nc tu m Ro ch um (1 75 3) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, 2. sv . B laž , 3 . s v. Ap olo nij a, de vic a i n m uč en ka M ala Sl ev ica M ino ri S ile nz (1 75 3) , M ino ri S ile vz (1 76 1) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 3 . sv . P rim ož in Fe lic ija n, m uč en ca Ve lik a S lev ica M aio ri S ele nz (1 75 3) , M aio ri S ele vz (1 76 1) M ar ijin o o zn an jen je 17 53 : 1 . M ar ijin o o zn an jen je, 2. sv . L en ar t, 3. sv . L uc ija , d ev ica in m uč en ka Lu ža rji ad Sa nc tu m U sb ald um (1 76 1) sv . O žb olt 17 53 : 1 . s v. Ož bo lt, 2. sv . V id, m uč en ec , 3 . s v. No tb ur ga , d ev ica Sv . G re go r sv . G re go r 17 53 : 1 . s v. Gr eg or, pa pe ž, 2. sv . V ale nt in, 3. sv . U ršu la, de vic a i n m uč en ka pr i S v. Gr eg or ju sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f M ar šič i ( Ri bn ica ) ad sa nc tu m U da lri cu m (1 75 3) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, 2. sv . M ar jet a, 3. sv . F ra nč iše k K sa ve r in sv . An dr ej, ap os to l Dv or sk a v as (V eli ke La šče ) Dr os ca va ss (1 75 3) , D os ch a v as s ( 17 61 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la, 3. sv . Ne ža , d ev ica in m uč en ka Dv or sk a v as (V eli ke La šče ), ka pe la sa ce llu m (1 75 3) , c ap ell a ( 17 61 ) sv . D on at ? sa ce llu m (1 75 3) Ko če vj e1 24 7 Go ts ch ee , G ot ts he vi en sim , Go ts he , G ot th sc he vi en sis (1 76 1) , Go st ch ev ie ns i, Go ts ch ee (1 76 7) , Go tt sh ee (1 77 1) sv . J er ne j 17 61 : s v. Je rn ej , a po st ol , 2 . s v. Kr iž, 3. D ev ica M ar ija , 4 . s v. M ih ae l, na da ng el , 5 . s v. Je rn ej (s ta r o lta r) Ko če vje , ž up . c . in civ ita te (1 76 1) sv . F ab ija n i n S eb as tij an 17 61 : 1 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan , m uč en ca , 2 . s v. Pe re gr in Ca rzi or i, 3 . D ev ica M ar ija , 4 . M ar ijin o s rce , 5 . s v. An to n Pa do va ns ki, 6. sv . B ar ba ra , 7 . s v. Ja ne z K rst nik , 8 . s v. Jo že f Ša lka va s So lch en do rff (1 75 3) 17 53 : s v. Ro k 17 61 : s v. Ro k i n s v. Le na rt 17 53 : 1 . s v. Ro k, sp ok or nik , 2 . s v. Ro k, sp ok or nik (s ta r) 12 47 Le ta 17 61 je im ela žu pn ija 17 po dr už nič nih ce rk va . 320 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Cv išl er ji Zis ler n ( 17 53 ) 17 53 : s v. Ja ne z K rst nik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Jo št On ek (H rib ) in m on te H oc he nn eg g p ag hi (1 75 3) , in m on te (1 76 1) , H oc he ne gk (1 76 7) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Za jčj e P olj e, ka pe la sa ce llu m ca m pe str e ( 17 53 ) 17 53 : sv . A nd rej , F ran čiš ek Ks av er in Ro k 17 71 : sv . R ok 17 53 : 1 . s v. An dr ej, Fr an čiš ek Ks av er in Ro k Ro ga ti Hr ib Ha re m be rg (1 75 3) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h Čr ni Po to k p ri K oč ev ju Sc hw ar ze nb ac h ( 17 53 , 1 76 3) sv . T rij e k ra lji 17 53 : 1 . s v. Tri je kra lji Za jčj e P olj e Ha sm fel dt (1 75 3) , H as en fel dt (1 76 7) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l Liv old Lie nf eld t ( 17 53 ) Vs i s ve tn iki 17 53 : 1 . V si sv et nik i Do lga va s ( Ko če vje ) Gr aff en fel dt (1 75 3) 17 53 : Im e J ez us ov o 17 61 : P re sla dk o I m e J ez us ov o 17 53 : 1 . Im e J ez us ov o Ko če vje , k ap ela sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 2 . s v. Ja ne z N ep om uk , 3 . s v. Ko zm a in Da m ija n Tra ta (K oč ev je) sv . R eš nj e t elo 17 53 : 1 . s v. Re šn je tel o, 2. sv. Va len tin , d uh ov nik , 3 . s v. Ju rij in Hu be rt Tra ta (K oč ev je) , k ap ela sa ce llu m do m ini (1 75 3) Bo žji gr ob 17 53 : 1 . B ož ji g ro b Go rn je Lo žin e 17 53 : s v. Pe te r in Pa ve l 17 71 : s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la Ko bla rji 17 61 : sv . A nt on Pa do va ns ki in sv. Št efa n 17 71 : sv . Š tef an M ala G or a ( Ko če vje ) sv . N iko laj , š ko f Kl inj a v as sv . M ar ija M ag da len a Že ljn e 17 61 : s v. Lo vre nc in sv . K at ar ina 17 71 : s v. Lo vre nc M lak a p ri K oč ev ju sv . F ilip in Ja ko b, ap os to la To pla Re be r Un te r B or em pe rg (1 75 3) , U nt er W ar en pe rg (1 77 1) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , m uč en ec PRILOGA 321 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v St ar i L og (v ik ar ia t) Al te nl ac k ( 17 53 ), Al tlo h (1 76 1) , A lte n La ag k, A ltl ac k ( 17 67 ), Al tla ch (1 77 1) sv . M ar je ta 17 53 : 1 . s v. M ar je ta , 2 . s v. M ar tin , š ko f, 3. sv . F ra nč iše k Ks av er , 4 . R ož no ve ns ka M at i b ož ja Kl eč Kl et sch (1 75 3) , K lez h ( 17 71 ) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . s v. Kr iž, 3. sv . A nt on , o pa t Be li K am en Ba ise ns ta in (1 75 3) , W ais se sst ain (1 77 1) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Sm uk a Lo ng en th al (1 75 3) , L on ge nt ha ll ( 17 71 ) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. sv . M ar ko , e va ng eli st Pu gle d p ri S ta re m Lo gu Ho ge np er g ( 17 53 ), Ho he np er g ( 17 71 ) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l Vr bo ve c ( Ko če vje ) Tie ffe nt ha ll ( 17 53 ), T ief en th all (1 77 1) M ar ija Po m oč nic a 17 53 : 1 . M ar ija Po m oč nic a St ar i B re g Al tp ac he r ( 17 53 , 1 77 1) sv . U ršu la 17 53 : 1 . s v. Ur šu la, de vic a i n m uč en ka Do ln ja To pla Re be r Un te r B or em pe rg (1 75 3) , U nt er W ar en pe rg (1 77 1) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , m uč en ec Po lom Eb en th all (1 75 3) , E len th all (1 77 1) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . B laž , š ko f in m uč en ec , 3 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka Trn ov ec (K oč ev je) Tri no viz (1 75 3) , T ief en ra ite r ( 17 71 ) M ar ija To laž nic a 17 53 : 1 . M ar ija To laž nic a Se č Sh ez (1 77 1) sv . N ež a Go rn ja To pla Re be r Ob er W ar en pe rg (1 77 1) sv . M at ej Ko če vs ka R ek a Ri ec h (1 75 3) , R ich , R ie gg (1 76 1, 17 71 ) sv . J an ez K rs tn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . Br ez m ad ež no sp oč et je D ev ice M ar ije , 4 . R ož no ve ns ka M at i b ož ja pr i K oč ev sk i R ek i sv . K sa ve r, s po ko rn ik 17 53 : 1 . s v. Ks av er, sp ok or nik Go ra na d G ot en ico in m on te ex tra pa gh um G öt te niz (1 75 3) , in m on te (1 76 1, 17 11 ) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, sp ok or nik Go te ni ca (v ik ar ia t) Gö tt en iz (1 75 3) , G et te ni z ( 17 61 ), Gö te ni z ( 17 71 ) sv . O žb ol t 17 53 : 1 . s v. Ož bo lt Ko če (K oč ev je) Go tsc he n ( 17 53 ), Gö tts he m (1 76 1) , Ko zh en (1 77 1) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . U ršu la, 3. sv . A na No vi La zi Hi nt er be rg (1 75 3, 17 61 ), H int er pe rg (1 77 1) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . A nd re j, a po sto l, 3 . s v. Tro jic a 322 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Št alc er ji St olz er n ( 17 53 , 1 76 1) , S ta uz er n ( 17 71 ) sv . A nt on 17 53 : 1 . s v. An to n, op at , 2 . s v. Ni ko laj , š ko f, 3 . s v. M ar jet a M or av a Mr au en (1 75 3) , B rav en (1 76 1) , M rau n ( 17 71 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . G re go r, p ap ež , 3 . s v. M ag da len a Pr ež a Br es he (1 75 3) , P re ish e ( 17 61 ), Pr es e (1 77 1) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f, s po ko rn ik, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. M ar ijin a za ro ka Do ln ja Br iga Tie ffe nb ac h ( 17 53 ), T re ffe nb ac h ( 17 61 ), Sie sse np ac h ( 17 71 ) 17 53 : s v. Va len tin in U rh 17 71 : s v. Ur h 17 53 : 1 . s v. Va len tin in U rh , š ko fa, 2. sv . A nd re j, a po sto l, 3 . s v. M ar ija M ag da len a Bo ro ve c p ri K oč ev sk i R ek i M ar av iz (1 75 3) , M ar ov iz (1 76 1) , M or au iz (1 77 1) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . J er a, 3. sv . T ro jic a Ra vn e ( Go te nic a) Eb en (1 75 3, 17 61 , 1 77 1) Im e J ez us ov o 17 53 : 1 . Im e J ez us ov o Ko pr iv ni k Ne sse lth aa l (1 75 3) , N es se th al (1 76 1) , Ne ssl th al (1 76 1, 17 71 ), N es se lth al (1 76 7) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2. sv . N ik ol aj , 3 . s v. Je rn ej , ap os to l, 4. R ož no ve ns ka M at i b ož ja Ra jh en av Re ich en au (1 75 3) , R aih en au (1 77 1) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a Go re nj a L ok a ( (K op riv nik ) Al tla ac hb ich l ( 17 53 ), Al tla ch Pi hl (1 77 1) , Al tla kb üc he l ( 17 83 ) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, šk of Gr ad ec (K op riv nik ) Gr ad ez be rg (1 75 3) , G ra de sp er g ( 17 71 ) 17 53 : s v. Kr iž in Ža los tn a M at i b ož ja 17 71 : s v. Kr iž 17 53 : 1 . s v. Kr iž in Ža los tn a M at i b ož ja Sr ed nj a B uk ov a G or a M itt er bu ec hb er g ( 17 53 ), M ite rb ur ge r (1 77 1) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. An to n, op at Hr ib pr i K op riv nik u Sic hl (1 75 3) , P ihl (1 77 1) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , š ko f, 2 . s v. Ur šu la Ta nč i V rh (H rib pr i K op riv nik u) Ta nz bic hl (1 75 3) , T on Pi hl (1 77 1) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a Sv et li P ot ok Lie ch te nb ac h ( 17 53 ), Lie ht en pa ch (1 77 1) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . J ur ij, m uč en ec , 3 . s v. Ož bo lt in sv . T rij e k ra lji Ku m ro va va s ( Sv et li P ot ok ) in m on te (1 75 3) , K um er do rff (1 77 1) Im e J ez us ov o 17 53 : 1 . Im e J ez us ov o, 2. sv . K riž , 3 . M ole či Kr ist us v vr tu St ar o B rez je Al tfr isa ch (1 75 3) , A ltf rie sa h ( 17 71 ), Al tfr ies ac h ( 17 83 ) sv . V olb en k 17 53 : 1 . s v. Vo lbe nk , s po ko rn ik in pa pe ž La ze pr i O ne ku Ne yfr isa ch (1 75 3) , N oif rie sa h ( 17 71 ) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f, s po ko rn ik PRILOGA 323 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ko st el (F ar a p ri Ko če vj u) Co st el le ns i ( 17 53 , 1 76 7) , C as te lle ns i, Ka st el , K os te ll (1 76 1) , C os te l, Ko st el le ns i, Co st el en si, K os tl, K os st l (1 76 7) , K os st el , K os te l ( 17 71 ) M ar iji no vn eb ov ze tje 17 53 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. M ar tin , š ko f, 3. sv . An a, 4. R ož no ve ns ka M at i b ož ja , 5 . ? 12 48 17 61 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. M ar tin , š ko f, 3. sv . An a, 4. R ož no ve ns ka M at i b ož ja Ko ste l, g ra d ar ce Co ste lle ns ki (1 75 3) sv . A nt on Pa do va ns ki 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i Ko ste l in pa rte ar cis in fer ior i (1 75 3), in op pid o ( 17 71 ) sv . T rij e k ra lji 17 53 : 1 . s v. Tri je kra lji, 2. sv . B ar ba ra, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Kr iž M av rc M au er z ( 17 53 , 1 77 1) , M av er z ( 17 61 ) sv . V id in to va riš i 17 53 : 1 . s v. Vid in to va riš i, m uč en ci, 2. sv . R ok , s po ko rn ik, 3. sv . M iha el, na da ng el Vr h p ri F ar i Ve rh (1 75 3) , V er ch (1 76 1, 17 71 ) sv . N iko laj , š ko f 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f Sla vs ki La z Sla vc ila ss (1 75 3) , S ch au zil as h ( 17 61 ), Sh lap hz hil a ( 17 71 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . M at ej, ap os to l Kr ko vo na d F ar o Ch er ck av o ( 17 53 ), Ke rk av o ( 17 61 ), Ke rko vu (1 77 1) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, sp ok or nik Kl an ec pr i F ar i Kl an z ( 17 53 , 1 76 1, 17 71 ) sv . Š te fan 17 53 : 1 . s v. Št efa n, m uč en ec , 2 . s v. Ur h, 3. sv . V ale nt in, m uč en ec Aj be lj Al be l ( 17 53 , 1 76 1) , A ibl en (1 77 1) sv . O dr eš en ik 17 53 : 1 . s v. Od reš en ik, 2. sv . Je rn ej, ap os tol , 3 . s v. Ur šu la in tov ari šic e Po ds te ne pr i K os te lu Po ds te ne (1 75 3, 17 61 , 1 77 1) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . J ož ef Ba nj a L ok a Ba gn alu ca (1 75 3) , P ag ne ln ic (1 76 1) , B ain a Lo ch a ( 17 71 ) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2 . s v. Gr eg or in El iza be ta , 3 . s v. M at ej, ap os to l, 4 . s v. No tb ur ga , d ev ica Ba nj a L ok a, ka pe la sv . N ot bu rg a Kr šk o (v ik ar ia t) Gu rg fe ld i ( 17 53 , 1 77 1) , G ur gf el d (1 76 3) , G ur ch fe ld , G ur kf el de ns i (1 77 1) sv . J an ez Ev an ge lis t 17 53 : 1 . s v. Ja ne z E va ng el ist , 2 . R ož no ve ns ka M at i b ož ja , 3. sv . R eš nj e t el o, 4. sv . N ik ol aj , š ko f, 5. sv . N ot bu rg a 17 57 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 2 . s v. Er az em , 3 . s v. Re šn je te lo , 4. sv . N ik ol aj , 5 . s v. Ro žn eg a v en ca Kr šk o, šp ita l civ ico ho sp ita li a nn ex a ( 17 53 ), in ho sp ita li (1 76 3) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . M iha el, na da ng el Kr šk o, po ko pa liš ka in civ ita te (1 75 3, 17 63 ) sv . F lor ija n 17 53 : 1 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 2 . s v. Ba rb ar a, 3. sv . L en ar t 12 48 Izv en ce rk ve , n a p ok op ali šč u. 324 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Kr šk o, ka pu cin sk i s am os ta n Le sk ov ec p ri Kr šk em Ha se lb ac h (1 75 3) , H as lp ah (1 76 3) , Ho lsp ac h, H as el pa ch , H as el pa ch en si (1 77 1) Ža lo st na M at i b ož ja 17 53 : 1 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 2 . s v. Tr oj ica , 3 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, 4. sv . R ož ne ga ve nc a, 5. sv . N ik ol aj 17 63 : 1 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 2 . s v. Tr oj ica , 3 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, 4. R ož no ve ns ka M at i b ož ja , 5 . s v. Ni ko la j, š ko f 17 71 : 1 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 2 . s v. Tr oj ica , 3 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, 4. R ož no ve ns ka M at i b ož ja Le sk ov ec pr i K ršk em , k ap ela ca pe lla in co em et er io (1 75 3) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el 17 63 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Šr ajb ar sk i t ur n, gr ad ca pe lla in ar ce Th ur am ha rt (1 75 3) , Tu rn en ha rd t ( 17 63 ), T hu rn em ha rt (1 77 1) M ar ija To laž nic a 17 53 : 1 . M ar ija To laž nic a 17 63 : 1 . D ev ica M ar ija Le sk ov ec pr i K ršk em ca pe lla pr op e H as elp ac h ( 17 53 ) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a, dv a o lta rja še v izg ra dn ji 17 63 : 3 ol ta rji Kr šk o ( na d m es to m ) in m on tic ulo (1 75 7, 17 63 ) sv . R oz ali ja 17 53 : 1 . s v. Ro za lija , d ev ica , 2 . s v. Ma tej , a po sto l, 3 . s v. An to n, op at Trš ka G or a ( Kr šk o) in m on te (1 75 3) , S ta tb er g ( 17 57 , 1 76 3) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f, 2 . s v. Kr iž, 3. sv . J an ez N ep om uk , 4 . Br ez m ad ež no sp oč et je, 5. sv . A na Ve niš e sa ce llu m in Vi nis ch (1 75 3) sv . U rb an 17 53 : 1 . s v. Ur ba n Dr no vo sa ce llu m in D er no vo (1 75 3) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Vih re Vih er (1 75 3) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, 2. sv . D om ini k, 3. sv . A nt on , o pa t Go ric a ( Kr šk o) sa ce llu m in G or iza (1 75 3) sv . P av el 17 53 : 1 . s v. Pa ve l Ve lik a v as pr i K ršk em Gr os sd or ff (1 75 3) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , 2 . s v. Ba rb ar a, 3. sv . A nt on Pa do va ns ki Ve lik i P od log sv . N iko laj 17 63 : 1 ol ta r Ce rk lje ob K rk i (v ik ar ia t) Ci rg le si ve Zi rk la (1 75 3) , Z irk le (1 76 3) sv . M ar ko 17 53 : 1 . s v. M ar ko , e va ng el ist , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. M ar ija M ag da le na , 4 . s v. Tr ije kr al ji (v ka pe li) 17 57 : 1 . s v. M ar ko , 2 . ? , 3 . ? 17 63 : 1 . s v. M ar ko , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . s v. M ar ija M ag da le na PRILOGA 325 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Kr šk a v as (B rež ice ) M ün ke nd or ff (1 75 3) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, m uč en ca , 2 . s v. Ba rb ar a, 3. sv . Ju rij , m uč en ec Ve lik o M ra še vo Gr os s-M ra sa vo (1 75 3) , D or za va va ss (1 76 3) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Ju rij , m uč en ec Se nu še Sr nu sse (1 75 3) sv . L uc ija 17 53 : 1 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. M at ej, ap os to l St ra ža pr i R ak i St ra sch a ( 17 53 ) sv . V ale nt in 17 53 : 1 . s v. Va len tin , d uh ov nik , 2 . s v. Kl em en , p ap ež in m uč en ec , 3. sv . V inc en c, m uč en ec , 4 . s v. Le op old , s po ko rn ik Ne m šk a v as (K ršk o) Te üt sch do rff (1 75 3) sv . Š te fan 17 53 : 1 . s v. Št efa n, 2. sv . T rij e k ra lji, 3. sv . N ež a 17 63 : 4 ol ta rji Ra vn i Ra un o ( 17 53 ) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , 2 . s v. Je rn ej, ap os to l Ve lik i T rn Kl ein D or n ( 17 53 ) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . J ak ob , a po sto l, 3 . s v. Ur šu la in to va riš ice Da lce Do lce (1 75 3) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . s v. Ro k, sp ok or nik Go re nj a L ep a v as Sc hö nn do rff (1 75 3) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca Go ra (K ršk o) La ur en tib er g ( 17 53 ) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vre nc , m uč en ec , 2 . s v. Ju rij , m uč en ec , 3 . s v. Ap olo nij a, de vic a i n m uč en ka M oz el j M oi se l ( 17 53 ), M ös l ( 17 67 , 1 77 1) , M os el , M ös el (1 76 7) 17 53 : s v. Le na rt , s po ko rn ik 17 61 : s v. Le na rt , o pa t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, sp ok or ni k, 2. sv . D ru žin a, 3. sv . U rh , š ko f, 4. sv . R ož ne ga ve nc a 17 61 : s v. Le na rt, op at , 2 . s v. Izi do r, 3 . s v. No tb ur ga , 4 . s v. Ro žn eg a v en ca , 5 . s v. Pe te r 17 67 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . R ož ne ga ve nc a, 3. sv . P et er , a po sto l M oz lj, ka pe la in pa gh o n on m ult um a pa ro ch ial i d ist an s (1 75 3) 17 53 : P re sv et a J ez us ov a k ri 17 71 : s v. Re šn je te lo 17 53 : 1 . P re sv et a J ez us ov a k ri, 2. sv . B rik cij , 3 . s v. An to n, op at in sv . J ož ef, sp ok or nik Ko ča rji Go tsc he er n ( 17 53 ), Go tts he rn (1 76 1) sv . A m br ož 17 53 : 1 . s v. Am br ož , š ko f Su hi Po to k Tu rn ba ch (1 75 3) , D ur np ah (1 76 1) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej, ap os to l, 2 . s v. Va len tin , d uh ov nik , 3 . s v. An to n Pa do va ns ki Ka čji Po to k Ot te rb ac h ( 17 53 ) sv . Š te fan 17 53 : 1 . s v. Št efa n, m uč en ec Ra jn do l Ge int ha al (1 75 3) , R ain th all (1 76 1) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a 326 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ra jn do l su pe rio ri c on tig ua Re int ha al (1 75 3) , Ra int ha ll ( 17 61 ) La vre ta ns ka M at i b ož ja 17 53 : 1 . L av re ta ns ka M at i b ož ja Po dle sje (V er dr en k) Ve rd re nk (1 75 3) , P er dr en k ( 17 61 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Ve rd er b ( M uh ov br eg ) in m on te (1 75 3, 17 61 ) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je Šk ril j Un te rsc hr ill (1 75 3) , U nt er sh ril ln (1 76 1) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . M iha el, na da ng el Zd iho vo Ob er sch ril l ( 17 53 ), Ob er sh ril l ( 17 61 ), Ob er sk ril l ( 17 67 ) Ža los tn a M at i b ož ja 17 53 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. Br ez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije , 3 . s v. Ko zm a i n D am ija n, m uč en ca Ra jn do l ( ?) ca pe lla ca m pe str is (1 75 3) sv . J ož ef 17 53 : 1 . s v. Jo že f M oz elj , k ap ela (? ) ca pe lla ca m pe str is po en es pa ro ch ial em ex tra co em et er ium (1 75 3) sv . F lor ija n 17 53 : 1 . s v. Flo rij an Os iln ica Os siu ni z ( 17 53 ), Os siu ni z ( 17 71 ) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r i n Pa ve l, ap os to la , 2 . s v. Ro žn eg a v en ca , 3. Je zu so vo ro jst vo , 4 . s v. Ko zm a i n Da m ija n, m uč en ca Sr ob ot nik ob Ko lpi /P eš če ne c su pr a S ch ro bo tn ik (1 75 3) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Bo slj iva Lo ka Ro sa il v el Be sse lav a ( 17 53 ) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , 2 . s v. Se ba sti jan , 3 . s v. Ro k Ri bje k ( Os iln ica ) Fis ch bo ch (1 75 3) sv . E gid ij 17 53 : 1 . s v. Eg idi j, o pa t, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. Br ez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije Sp od nj i Č ač ič Za zig h ( 17 53 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. M at ej, ap os to l, 3 . s v. Av gu šti n Pa pe ži Pa pe sch (1 75 3) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . L en ar t, 3. M ar ijin o vn eb ov ze tje Žu rg e Su rg e ( 17 53 ) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . E lija , p re ro k, 3. ? Tr av a (v ik ar ia t) Ob er gr as s ( 17 53 , 1 77 1) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vr en c, 2. sv . K at ar in a, d ev ica in m uč en ka , 3. sv . Š te fa n Dr ag a Dr ag a ( 17 53 ) 17 53 : B rez m ad ež na D ev ica M ar ija 17 71 : M ar ijin o r ojs tv o 17 53 : 1 . B rez m ad ež na D ev ica M ar ija , 2 . s v. An dr ej, 3. sv . A nt on Pa do va ns ki St ar i K ot Bi nk l ( 17 53 ) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r PRILOGA 327 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ri bn ica Re yff ni cii (1 75 3) , R ai ffn ici i, Re ifn izi i (1 76 1) , R ei ffn ici i ( 17 67 ), Ra ifn ici s, Ra ifn ice ns is (1 77 1) 17 53 : s v. Št ef an , m uč en ec 17 71 : s v. Št ef an , p ap ež 17 53 : 1 . s v. Št ef an , m uč en ec , 2 . s v. Ko zm a i n Da m ija n, m uč en ca , 3 . s v. No tb ur ga , d ev ica , 4 . s v. Tr ije kr al ji, 5. sv . K an cij , 6 . s v. Ro žn eg a v en ca , 7 . s v. Ka ta rin a, d ev ica in m uč en ka , 8 . s v. An dr ej , a po st ol , 9 . s v. Za kr am en t, 10 . sv . M oh or in Fo rt un at , m uč en ca , 1 1. M ar ija Po m oč ni ca (v ča sih sv . K riš to f) 17 61 : 1 . s v. Št ef an , m uč en ec , 2 . s v. Ko zm a i n Da m ija n, m uč en ca , 3 . s v. No tb ur ga , d ev ica , 4 . s v. Tr ije kr al ji, 5. sv . K riž , 6 . s v. Ro žn eg a v en ca , 7 . s v. Ka ta rin a, d ev ica in m uč en ka , 8 . s v. An dr ej , a po st ol , 9 . s v. Za kr am en t, 10 . sv . M oh or in Fo rt un at , m uč en ca , 1 1. M ar ija Po m oč ni ca (v ča sih sv . K riš to f) Ri bn ica , k ap ela sa ce llu m in co em et er io (1 75 3) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, sp ok or nik , 2 . s v. An to n, op at, 3. sv . F ran čiš ek Se rafi j Hr ov ač a Cr aw ot sch (1 75 3) , K ra ba tsh (1 77 1) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . J ak ob , a po sto l, 3 . s v. Ja ne z E va ng eli st Go rič a v as Go rit sch a v as (1 75 3) , G or izh ia va ss (1 77 1) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Flo rij an , 3 . s v. Ur šu la in to va riš ice Ne m šk a v as (R ibn ica ) Ne m ssh ka va ss (1 77 1) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, sp ok or nik , 2 . s v. M at ej, ap os to l, 3 . s v. Jo št, 4. sv . Iz ido r, k m et Do len ja va s ( Ri bn ica ) Da leg na va s ( 17 53 ) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. Pa ve l, a po sto l, 3 . sv . B ar ba ra , d ev ica in m uč en ka Do len ja va s ( Ri bn ica ) sa ce llu m pr op e o pp idu m (1 75 3) , Ni de rd or ff (1 77 1) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, sp ok or nik Ra kit nic a Re kit niz (1 75 3) , R ak itn iz (1 77 1) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , m uč en ec , 2 . s v. Eli ja, 3. sv . In oc en c Gr ča ric e (k ur at ni b en efi cij ) M as er n (1 75 3) , M aa se rn (1 77 1) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. An dr ej , ap os to l, 3. sv . L en ar t, sp ok or ni k Pr igo ric a Pe rg or iza (1 75 3, 17 71 ) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la, 2. sv . A nd re j, a po sto l, 3 . ? St ar a C er ke v pr op e G ot sch ee (1 75 3) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . ? , 3 . ? , 4 . ? , 5 . ? Ri bn ica , g ra d in ar ce Re iff nic en si (1 75 3) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik 328 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Sa jev ec su pe r R ue ssp ac h ( 17 71 ) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r, 2 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 3. sv . J an ez N ep om uk Ju rje vic a Fri es ah (1 77 1) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . B laž , š ko f in m uč en ec , 3 . s v. An ak let , p ap ež in m uč en ec Ju rje vic a, ka pe la sa ce llu m in co em et er io (1 75 3) Bo žji gr ob 17 53 : 1 . B ož ji g ro b Go ra (S od ra žic a) /P et rin ci Go ra (1 75 3) , in M on te , in m on te su pr a So dr ici um (1 77 1) M ar ija Sn ež na 17 53 : 1 . M ar ija Sn ež na , 2 . s v. Ož bo lt, 3. sv . D uh Go ra (So dra žic a)/ Pe tri nc i (? )12 98 in m on te (1 75 3) sv . D uh 17 53 : s v. Du h Or tn ek Ha rte ne gg (1 75 3) , O rte ne gg (1 77 1) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. Lu cij a, 3. De vic a M ar ija Or tn ek , g ra d in ar ce (H ar te ne gg ) ( 17 53 ) Ve lik e P olj an e ( Ri bn ica ) Po lla ne (1 75 3) sv . T om až 17 53 : 1 . s v. To m až , a po sto l Do len ji L az i ( na G or i) in m on te su pr a N ide rg er ait h ( 17 71 ) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a, 2. sv . U ršu la, 3. sv . ? So dr až ica (v ik ar ia t) So de rt sc hi z ( 17 53 ), Po de rs ch its ch , So de rs ch its ch , S od er sh its ch (1 76 1) , So dr as hi zh (1 76 7) , S od er sh iz, So dr ici i, So dr ice ns is (1 77 1) sv . M ar ija M ag da le na 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da le na , 2 . s v. Lu cij a, 3. sv . N ik ol aj (n at o s v. An to n Pa do va ns ki ), 4. ? (n i v u po ra bi ), 5. ? (n i v up or ab i) No va Št ift a ( So dr až ica ) Ne üs tiff t ( 17 53 ), No vi ae difi cii (1 76 1, 17 71 ), Ne us tif t ( 17 61 , 1 76 7) , N eu sti fft , Ne üs tiff t ( 17 61 ), Ne us tü fft (1 76 3) 17 53 : M ar ijin o v ne bo vz et je 17 71 : D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. ?, 3. ?, 4. ?, 5. ? No va Št ift a ( So dr až ica ) sa ce llu m ec cle sia e v ici niu m (1 75 3) sv . J ož ef Za po to k ( So dr až ica ) Sa po to ch (1 77 1) sv . M ar ko 17 53 : 1 . s v. M ar ko , e va ng eli st, 2. sv . ? , 3 . s v. ? Ra vn e n a B lok ah Ra un e ( 17 53 ), Ra vn e ( 17 71 ) 17 53 : s v. Fil ip in Ja ko b, ap os to la 17 71 : s v. Ja ko b 17 53 : 1 . s v. Fil ip in Ja ko b, ap os to la St ar i t rg p ri Lo žu La as (1 75 2, 17 71 ), Lo ss en si, Lo ss (1 76 7) , L aa ss (1 77 1) sv . J ur ij, m uč en ec 17 61 : 7 ol ta rje v 17 67 : o m en je na : s v. Lo vr en c, sv . B ar ba ra 12 49 Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 1 55 . PRILOGA 329 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Lip se nj sv . Š te fan 17 52 : 1 . s v. Št efa n, m uč en ec , 2 . D ev ica M ar ija ? ? i n s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka Šm ar at a sv . M ar jet a Sn ež nik , g ra d sv . K at ar ina 17 52 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka Ko za riš če sv . B en ed ikt 17 52 : 1 . s v. Be ne dik t, op at , 2 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 3 . Od re še nik ov a m at i Pu do b sv . J ak ob 17 52 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l Na dle sk sv . J er a 17 52 : 1 . s v. Je ra , 2 . s v. Ne ža , d ev ica in m uč en ka , 3 . s v. Ja ne z Kr stn ik Lo ž in civ ita te La as (1 75 2) , L os h ( 17 67 ) sv . P et er 17 52 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Se ba sti jan Kr ižn a g or a p ri L ož u in m on te (1 76 1) , in m on te pe ne s c ivi ta te m Lo ss (1 76 7) sv . K riž 17 67 : 1 . s v. Kr iž, 2. Ža los tn a M at i b ož ja se de m ža los ti, 3. Je zu so ve ga za pr tja , 4 . s v. Tri je kra lji, 5. sv . V id Po dlo ž sv . A na Lo ž, na Ul ak i n ad St ari m trg om an te ci vit at em sv . R ok Po dc er ke v sv . M ar tin Lo ž, ka pe la ca pe lla in ci vit at e ( 17 71 ) sv . Ig na cij Da ne (L oš ka D oli na )/Š kr ilje sv . U rb an ? sv . P et er Ba bn o P olj e sv . N iko laj Ba bn a P oli ca 17 71 : s v. An to n, op at Zg or nj e P olj an e sv . A nd re j Do len je Po lja ne ca pe lla Ža los tn a M at i b ož ja se de m ža los ti Viš ev ek M ar ijin o v ne bo vz et je Bl oš ka Po lic a sv . V inc en c 330 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Lo ž, ka pe la ca pe lla sv . R ok Ot ok (C er kn ica ) sv . P rim ož in Fe lic ija n La ze pr i G or en jem Je ze ru sv . B rik cij Go re nj e J ez er o sv . K an cij an in to va riš i Št eb er k, gr aš čin a Po ds te be rg (1 77 1) De vic a M ar ija Šk oc ja n pr i T ur ja ku Sa nc ti Ca nc ia ni (1 75 3) , S an ct um Ca nz ia nu m (1 76 1) , S an ct i C an tia ni pr op e A ue rs pe rg (1 76 7) , S an ct um Ca nt ia nu m p ro pe A ue rs pe rg (1 77 1) sv . K an cij an 17 53 : 1 . s v. Ka nc ija n, m uč en ec , 2 . B re zm ad ež no sp oč et je De vi ce M ar ije , 3 . s v. An dr ej , a po st ol , 4 . s v. Re šn je te lo , 5 . sv . J an ez N ep om uk Že lez nic a Se les ke nz a ( 17 53 ), Sc he leu sz a ( 17 61 ), Eis en ho ff (1 77 1) M ar ijin o o zn an jen je 17 53 : 1 . M ar ijin o o zn an jen je, 2. sv . J ur ij, m uč en ec , 3 . s v. Ur h, šk of in m uč en ec M ali Lo čn ik La tse un igg (1 75 3) , L an tsh nig h ( 17 61 ), in M on te (1 77 1) sv . A ha c 17 53 : 1 . s v. Ah ac , m uč en ec , 2 . s v. An a, 3. M ar ijin o v ne bo vz et je, 4. sv . J an ez Kr stn ik, 5. sv . K riž M ali O so ln ik M aio ri O sse ln igg (1 75 3) , M aio ri O sse ln ik (1 76 1) , M ino ri O sse ln ik (1 17 1) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l, 2 . s v. M ar jet a, de vic a, 3. sv . N iko laj Ve lik i O so ln ik M aio ri O sse ln ig (1 75 3) , M aio ri O sh eln ik (1 76 1) , M aio ri O sse ln ik (1 77 1) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vre nc , m uč en ec , 2 . s v. M ar tin , š ko f, 3 . s v. Tro jic a Ro b Ro ob e ( 17 53 ), Ro bb e ( 17 61 ), Ro ob (1 77 1) M ar ijin o r ojs tv o 17 53 : 1 . M ar ijin o r ojs tv o, 2. sv . M ar ija M ag da len a, 3. sv . T ro jic a Kr va va Pe č Plu tig en ste in (17 53 ), P lut ige ns tai n ( 17 61 , 1 77 1) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . U ršu la, 3. sv . H ier on im Zg on če Ru th (1 75 3) , R ut ti (1 76 1) , R ov ta ch (1 77 1) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. Kr iž, 3. M ar ijin a za ro ka , 4 . s v. Ru pe rt Ra šic a ( Ve lik e L aš če ) Ra sh iza (1 75 3) , R as sh iza (1 77 1) sv . J er ne j 17 53 : 1 . s v. Je rn ej, ap os to l, 2 . s v. M ar ija M ag da len a, 3. sv . Va len tin Tu rja k, gr ad in ar ce Au er sp er g ( 17 53 , 1 77 1) M ar ijin o o bis ka nj e 17 53 : 1 . M ar ijin o o bis ka nj e, 2. sv . J an ez N ep om uk , 3 . s v. No tb ur ga Tu rja k, ka pe la sa ce llu m si ve ca pe lla pr op e a rce m (1 75 3) M ar ija Po m oč nic a 17 53 : 1 . M ar ija Po m oč nic a PRILOGA 331 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Šk oc jan , k ap ela ca pe lla pr op e e cc les iam m at ric em (1 75 3) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž ST IŠ KI A RH ID IA KO NA T Be la Ce rk ev W ei ss ki rc he n (1 75 3) , A lb a e cc le sia (1 75 3, 17 57 , 1 76 3) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej , a po st ol , 2 . s v. M ar ko , e va ng el ist , 3 . Br ez m ad ež no sp oč et je D ev ice M ar ije , 4 . s v. Lu cij a, d ev ica in m uč en ka Dr ag a ( Šm ar ješ ke To pli ce ) Di rg a ( 17 53 ), Dr ag a ( 17 57 , 1 76 3) sv . H ele na 17 53 : 1 . s v. He len a, 2. De vic a M ar ija 17 57 : 1 . s v. He len a M ali Vi nj i V rh W ein sp er g ( 17 57 ), W ain pe rg (1 76 3) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik To m až ja va s sv . Š te fan 17 53 : 1 . s v. Št efa n, m uč en ec , 2 . M ar ijin o o zn an jen je, 3. sv . J ur ij, m uč en ec Če m še ni k Ts ch es ch en ig (1 75 3) , T sc he m ze ni z (1 76 1) , T sc he m bn ice ns i, T sc he m bc en iz, Ts ch em sh en ik , T sc he m bs en ik (1 76 3) , Zh em bs he ni g, Ts he m bs he ni g, Ts he m bs he ni ge ns i ( 17 71 ) M ar iji no vn eb ov ze tje 17 53 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. No tb ur ga , 3 . s v. Fr an čiš ek Ks av er , 4 . s v. M ih ae l, n ad an ge l, 5 . s v. Se ba st ija n 17 61 : 1 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 2 . s v. Ro žn eg a v en ca , 3 . s v. No tb ur ga , 4 . s v. Fr an čiš ek Ks av er , 5 . s v. Se ba st ija n 17 71 : 7 ol ta rje v Izl ak e sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , 2 . s v. Ja ne z E va ng eli st, 3. sv . K at ar ina , d ev ica in m uč en ka Je se no vo (R az bo r p ri Če m še nik u) sv . P rim ož in Fe lic ija n, m uč en ca 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. An to n, op at , 3 . s v. Ra de gu nd a Vr he (Č em še nik )/( Sv . L en ar t, Zn oji le (Z ag or je ob Sa vi) ) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . U rh , 3 . s v. Lo vre nc Za br ez nik Sa br ez nik (1 77 1) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Kr iž, 3. sv . H ele na Ga m be rk , g ra d in ar ce G all em be rg (1 75 3) De vic a M ar ija in sv . A na 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija in sv . A na Še nt go ta rd (v ik ar ia t) Sa nc to G ot th ar di (1 76 1) , S an ct i Go tt ha rd i ( 17 63 ) sv . G ot ar d 17 53 : 1 . s v. Go ta rd , 2 . s v. Fl or ija n, 3. sv . M ar tin , 4 . s v. Št ef an 332 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v V Z ide h/ Po dz id pr i T ro jan ah Po ds it (1 77 1) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, m uč en ca , 2 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 3 . V si sv et nik i Do br ni č Do be rn ich en si (1 75 3) , D ob er ni g (1 76 3) , D öb er ni gg (1 76 3) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. Jo že f, 3. sv . A nt on Pa do va ns ki , 4 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 5 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 6 . sv . F lo rij an , m uč en ec , 7 . s v. Va le nt in Se la pr i A jdo vc u Lip ov iz (1 75 3) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f, 2 . s v. Eli ja, 3. sv . S eb as tij an , m uč en ec Do ln ji A jdo ve c sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. De vic a M ar ija , 3 . s v. Sil ve ste r, p ap ež 17 63 : 2 ol ta rja Ko rit a ( Tre bn je) Co rit h ( 17 53 ) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Pa ve l, a po sto l, 3 . s v. M ar ko , ev an ge lis t Ša ho ve c Sc ha go viz (1 75 3) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h 17 57 : 3 ol ta rji Do br av a ( Tre bn je) Do br au (1 75 3) , D ob ra va (1 75 7, 17 63 ) 17 53 : M ar ijin o v ne bo vz et je 17 63 : D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . L uc ija , 3 . s v. Ro k Lis ec (T re bn je) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž Kn ež ja va s Gr aff en do rff (1 75 3) , C lai nd or ff, Kl ain do rff (1 76 3) sv . N ež a 17 53 : 1 . s v. Ne ža , d ev ica in m uč en ka , 2 . s v. Izi do r, 3 . s v. No tb ur ga , d ev ica Do len je Se lce Se lze (1 75 3) sv . A nt on 17 53 : 1 . s v. An to n, op at , 2 . s v. ?, 3. sv . U rh Ar če lca Er tsc he viz a ( 17 53 ) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a ? sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vid , m uč en ec Se la pr i Š um be rk u Se lla (1 75 3) , S he lla h, Sä llo h ( 17 63 ) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Va len tin Šm av er (T re bn je) in Vin cis (1 75 3) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Šm av er (T re bn je) pr ox im a e cc les iae sa nc ta e A nn ae (1 75 3) 17 53 : s v. M av ric ij 17 57 : s v. M av ric ij i n t ov ar iši 17 53 : 1 . s v. M av ric ij, m uč en ec , 2 . s v. Je ra , 3 . s v. He len a Go re nj i P od šu m be rk sv . K at ar ina 17 57 : 1 . s v. Ka ta rin a PRILOGA 333 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Do l p ri Lj ub lja ni Lu st ha ll (1 75 3, 17 67 ), Lu st th al (1 76 1) sv . M ar je ta 17 53 : 1 . s v. M ar je ta , d ev ica in m uč en ka , 2 . B re zm ad ež no ro jst vo D ev ice M ar ije , 3 . I m e J ez us ov o, 4. sv . F ra nč iše k Ks av er , 5 . s v. Ja ne z N ep om uk Be rič ev o Fü rts ch ac h ( 17 53 ) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . E liz ab et a, 3. sv . J an ez Kr stn ik Za bo ršt pr i D olu sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 3. sv . U ršu la Sv . H ele na – D ols ko sv . H ele na 17 53 : 1 . s v. He len a, 2. sv . A ha c, 3. sv . A po lon ija Vin je W ein th all (1 75 3) , W ain th al (1 76 1) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. An a, 3. sv . J ož ef, 4. sv . K lem en Do lsk o sv . N ež a 17 53 : 1 . s v. Ne ža , d ev ica in m uč en ka , 2 . s v. Vid , m uč en ec , 3 . s v. M at ej, ap os to l Do l, d vo re c ca pe lla pr iva ta in ar ce (1 75 3) M ar ija Po m oč nic a i z P as sa va Kr ka n a D ol en jsk em Ob er gu rg k ( 17 53 ), Gu rg (1 75 7, 17 63 ), Ob er gu rg (1 76 3, 17 71 ), Gu rc h (1 76 7) , Ob er gu rk en si, O be rg ur k ( 17 71 ) sv . K oz m a i n Da m ija n 17 53 : 1 . s v. Ko zm a i n Da m ija n, 2. D ev ica M ar ija , 3 . sv . F ra nč iše k K sa ve r, 4. sv . B er na rd , o pa t, 5. sv . J an ez Ne po m uk , 6 . s v. Ko zm a i n Da m ija n (iz ve n ce rk ve ) 17 57 : 1 . s v. Ko zm a i n Da m ija n, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fr an čiš ek K sa ve r, 4. sv . A ng el va ru h, 5. sv . B er na rd , 6 . s v. Ja ne z N ep om uk , 7 . s v. Fl or ija n 17 71 : 1 . s v. Ko zm a i n Da m ija n Am br us (v ik ar ia t) Am br us s ( 17 53 , 1 76 3, 17 71 ), Am br us (1 75 7) sv . J er ne j 17 57 : 3 ol ta rji Za gr ad ec Sa gr at z ( 17 53 ), Se gr az (1 75 7) , H om es (1 76 1) , S ag rez , H om ar, H am ar (1 76 3) , Sa gr az (1 76 3, 17 71 ) De vic a M ar ija 17 57 : 3 ol ta rji Va lič na va s Va lit sch na va ss (1 75 3) , V ali zn av as (1 75 7) sv . M ar tin 17 57 : 3 ol ta rji Le šče vje Be ine gg (1 75 3) , V nd te r W ein ek h ( 16 67 ) sv . J an ez Kr stn ik Viš nj e sv . J ak ob 17 57 : 3 ol ta rji Viš nj e Vis na h ( 17 57 ), W isn ah (1 76 3) sv . J ož ef 17 57 : 3 ol ta rji 334 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ka m ni Vr h p ri A m br us u Co m en ve rh (1 75 7) , C om en we rh (1 76 3) sv . P et er 17 57 : 3 ol ta rji M ali Ko rin j Co ra (1 75 7) , C or en (1 76 3) sv . J ur ij 17 57 : 3 ol ta rji Ka l p ri A m br us u Ca ll ( 17 57 ) sv . L uc ija 17 57 : 3 ol ta rji Su šic a Su ssi za (1 75 7) sv . U ršu la 17 57 : 3 ol ta rji Ga br ov ka pr i Z ag ra dc u Gr ab sa ve h ( 17 57 ) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 57 : 3 ol ta rji Ve lik e R eb rce Re br iz (1 75 7) sv . J ož ef 17 57 : 1 ol ta r M ač er ole , d vo r ar ce M az or ol (1 76 3) Hi nj e (ž up ni jsk i v ik ar ia t) Hi nn ac h (1 75 3) , H in e ( 17 57 ), Hi na h (1 76 3, 17 71 ) 17 53 : s v. Ni ko la j 17 63 : M ar iji no oz na nj en je 17 53 : 1 . s v. Ni ko la j, 2. ?, 3. ? 17 63 : 1 . M ar iji no oz na nj en je , 2 . s v. Ni ko la j, 3. sv . M ar ija M ag da le na Hi nj e in co em et er io ec cle sia ve sti or (1 75 3) sv . L en ar t 17 63 : 3 ol ta rji Žv irč e 17 53 : s v. Ja ne z K rst nik in Ev an ge lis t 17 63 : s v. Ja ne z K rst nik 17 63 : 3 ol ta rji Pr ev ole sv . K riž 17 63 : 1 ol ta r Ra tje sv . P rim ož in Fe lic ija n Se la pr i H inj ah sv . J ur ij Vr h p ri H inj ah sv . T om až , a po sto l 17 63 : 1 ol ta r Lo pa ta (Ž už em be rk ) sv . N ež a 17 63 : 2 ol ta rja Ve lik o L ipj e sv . M ar tin 17 63 : 2 ol ta rja Gr ad en c sv . N iko laj 17 63 : 1 ol ta r Vis eje c M ar ijin o o zn an jen je PRILOGA 335 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v M en ge š M on sb ur ge ns i ( 17 52 ), M an sp ur g (1 76 1, 17 67 ), M an sb ur g (1 76 7) sv . M ih ae l 17 52 : 1 . s v. M ih ae l, na da ng el , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. An dr ej , 4 . s v. An a, 5. sv . Š te fa n, 6. sv . J an ez N ep om uk , 7 . 14 p om oč ni ko v, 8. sv . J ož ef 17 61 : 1 . s v. M ih ae l, na da ng el , 2 . M ar ija To la žn ica , 3 . s v. An dr ej , 4 . s v. An a, 5. sv . Š te fa n, 6. sv . J an ez N ep om uk , 7 . 14 p om oč ni ko v, 8. sv . J ož ef , 9 . Z ad nj a v eč er ja Po dg or je (K am nik ) Po dg ür (1 75 2) , P od gie r, P od go er, Po dg ior (1 76 1) sv . N iko laj 17 52 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka , 3 . D ev ica M ar ija Po dg or je (K am nik ), ka pe la sa ce llu m in co em et er io (1 75 2) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Šm ar ca Sm ar za (1 75 2) sv . M av ric ij 17 52 : 1 . s v. M av ric ij, 2. sv . J oš t, 3. sv . V ale nt in Ho m ec (D om ža le) Kl ein ga lle nb er g ( 17 52 ), Cla nk oll en be rg , Kl ain G all en be rg (1 76 1) Ro jst vo Ža los tn e M at er e b ož je 17 52 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . T ro jic a, 3. sv . J an ez N ep om uk Sr ed nj e J ar še /G ro blj e Eb en sfe ld (1 75 2, 17 63 ), Eb en sfe ldt (1 76 1) 17 52 : s v. M oh or in Fo rtu na t 17 63 : s v. No tb ur ga (v er jet no po m ot a) 17 52 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, 2. sv . A nd re j, a po sto l, 3 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka : 4 . s v. No tb ur ga , 5 . s v. Izi do r 17 63 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, 2. sv . N ot bu rg a, 3. sv . Iz ido r Go rič ica (D om ža le) Go riz iza (1 75 2) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 52 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . K at ar ina , 3 . s v. An a Še nt pa ve l p ri D om ža lah sv . P av el 17 52 : 1 . s v. Pa ve l, 2 . ? , 3 . s v. Vo lbe nk Pš at a ( Do m ža le) Pe isa t ( 17 52 ) sv . P et er 17 52 : 1 . s v. Pe te r, ? Lo ka pr i M en gš u La ac h ( 17 52 ) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 52 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, 2. sv . J ož ef, 3. sv . A nt on Pa do va ns ki Trz in Te rsa in (1 75 2) , T er ssa in (1 76 1) sv . F lor ija n 17 52 : 1 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 2 . s v. Ur šu la, 3. sv . L en ar t, 4. sv . Fra nč iše k K sa ve r Še nt jak ob ob Sa vi S. Ja co b ( 16 67 ) sv . J ak ob 17 52 : 1 . s v. Ja ko b, 2. De vic a M ar ija , 3 . s v. Se ba sti jan Na dg or ica M ad go riz (1 75 2) sv . J an ez Kr stn ik 17 52 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Lu cij a, 3. sv . M ar tin Čr nu če (v ik ar ia t) Zc he rn ut sc h (1 75 2) , T sc he rn ut sc h (1 76 7) sv . S im on in Ju da 17 52 : 1 . s v. Si m on in Ju da , 2 . s v. Je rn ej , 3 . s v. Lu cij a 336 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ra šic a ( Lju blj an a) Ur an siz (1 75 2) , U ra nz hit z ( 17 61 ) sv . K riž 17 52 : 1 . s v. Kr iž Ra ka Ar ch ii (1 75 3) , A rh en si (1 76 3, 17 71 ), Ar ch (1 76 3, 17 71 , 1 78 3) , A rh (1 76 3, 17 71 ), Ar ch en si (1 77 1) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vr en c, m uč en ec , 2 . s v. An to n Pa do va ns ki , 3 . De vi ca M ar ija , 4 . s v. Ni ko la j, šk of 17 63 : 1 . s v. Lo vr en c, m uč en ec , 2 . s v. Ja ne z N ep om uk , 3 . De vi ca M ar ija , 4 . s v. An to n Ra ka , k ap ela ca pe lla si ve sa ce llu m in co em et er io (1 75 3) sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 53 : 1 . s v. Fra nč iše k K sa ve r Do len je Ra du lje Ra du lae (1 75 3) , R ad l ( 17 57 ) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. sv . Fra nč iše k K sa ve r, 4 . s v. An a ( izv en ce rk ve ) 17 57 : 3 ol ta rji Ra de ljc a, gr ad Ra dls te in (1 76 3) Im po ljc a, gr ad sa ce llu m in ar ce N eü ste in (1 75 3) , N ay sta n, Ne us ta in (1 76 3) , N eis ta n ( 17 71 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a Ra ka , g ra d sa ce llu m Be at ae Vi rg ini s a d n ive s ( 17 53 ) M ar ija Sn ež na 17 53 : 1 . M ar ija Sn ež na , 2 . s v. Ja ne z N ep om uk Po nik ve pr i S tu de nc u Po niq ua (1 75 3) sv . G re go r 17 53 : 1 . s v. Gr eg or Ra ka , g ra d in ar ce m (1 75 3) , A un (1 75 7) , A rch (1 76 3, 17 71 ) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. D ev ica M ar ija 17 57 : 3 ol ta rji Lu ko ve c ( Se vn ica ) Lu ch ov iz (1 75 3) , L uk ov iz (1 75 7) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a 17 57 : 2 ol ta rja Pr im ož (n ad H ub ajn ico ) in m on tib us (1 75 3) sv . P rim ož 17 53 : 1 . s v. Pr im ož 17 57 : 3 ol ta rji M oč vir je M az vie r ( 17 53 ), M az vir ie (1 75 7) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec Bu čk a W ut zk a ( 17 53 ) sv . M at ej 17 53 : 1 . s v. M at ej, ap os to l, 2 . s v. Ro k, 3. sv . U ršu la, 4. sv . A nt on Pa do va ns ki, 5. sv . K oz m a i n D am ija n Bu čk a W ut zk a ( 17 53 ) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , š ko f 17 57 : 2 ol ta rja Po du lce su b m on te (1 75 3) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a PRILOGA 337 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Po du lce su b m on te (1 75 3) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a Vr h ( Ra ka ) Ziz l ( 17 53 ), Ziz h ( 17 57 ) sv . N ež a 17 53 : 1 . s v. Ne ža , m uč en ka , 2 . ? , 3 . ? Ra vn o ( Kr šk o) Ra un o ( 17 53 ), Ro va (1 75 7) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . V ale nt in Do br av a p od Ra ko Do br av a ( 17 53 ), Do br av ez (1 77 1) sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka 17 57 : 2 ol ta rja Hu do Br ez je Br es ie (1 75 3) , B re sia (1 75 7) , B rez ia (1 77 1) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj Ro viš če pr i S tu de nc u Re vis s ( 17 57 ), Ro vis ch (1 77 1) sv . U rh / sv . J an ez 17 57 : 2 ol ta rja Ko rit nic a ( Kr šk o) Se ro vn ich (1 75 7) sv . P et er 17 57 : 2 ol ta rja Ta riš ka va s, gr ad Ta rit sh nd or ff ( 17 63 ), a rce To ris he nd or ff ( 17 71 ) St ud en ec (v ik ar ia t) Pr in dl (1 75 3, 17 63 , 1 77 1) , Fo nt icu lu m , v ul go B rü nd l ( 17 53 ), St ud en z, Br in dl (1 77 1) De vi ca M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. An a, 3. sv . J ož ef , 4 . s v. No tb ur ga , d ev ica St ud en ec (S ev nic a) /B rin je pr i S tu de nc u pr op e e cc les iam in Pr ind l ( 17 53 ): Pr ind l (1 75 7) sv . K at ar ina Lo g (S ev ni ca ) (v ik ar ia t) Au en , H au en (1 75 7) , A ve n (1 76 3) sv . K riž Ta riš ka va s, gr ad Do rsi ng en do rff (1 75 7) , T er ife rd or ff ap ud ba ro ne m Bu se tti (1 76 3) sv . V en če sla v Im po ljc a, gr ad Na üs te in (1 75 7) De vic a M ar ija Lu ko ve c ( Se vn ica ) Lu ko viz (1 75 7) sv . M ar ija M ag da len a Pr im ož Vil la (1 75 7) sv . P rim ož Še nt vi d pr i S tič ni Sa nc tu m Vi tu m (1 75 3) , S an ct um Vi tu m p ro pe Si tt icu m (1 77 1) sv . V id 17 53 : 1 . s v. Vi d, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, 4. sv . N ot bu rg a, 5. sv . Š te fa n 17 63 : 1 . s v. Vi d, 2. R ož no ve ns ka D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fa bi ja n in Se ba st ija n, 4. sv . N ot bu rg a, 5. sv . Š te fa n Rd eč i K al (Iv an čn a G or ica ) Ro tte nk ha ll ( 17 57 ), Ro se nt ha l ( 17 63 ) sv . A nt on , o pa t 338 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v M ale Pe ce Kl ein St ein do rf (1 75 7) , C lai ns ta ind or ff (1 76 3) sv . L am be rt Še nt vid pr i S tič ni sv . R ok Še nt pa ve l n a D ole nj sk em sv . P av el Pu ng er t ( Iva nč na G or ica ) Ba um ga rth en (1 75 7) , P au ng ar te n ( 17 63 ) sv . L en ar t Do b p ri Š en tv idu Ay ch (1 75 7) , A idt (1 76 3) sv . P et er Ve lik a L ok a ( Tre bn je) M aio ri L ou h ( 17 53 ), Gr os La ck h ( 17 57 ), Gr os slo k ( 17 63 ) 17 53 : s v. Ja ko b, ap os to l 17 57 : s v. Ja ko b, m uč en ec 17 63 : s v. Ja ko b, ap os to l Hr as to v D ol Ah at th all (1 75 7) , D os stt all (1 76 3) sv . A nd re j, a po sto l Bi č Fit sh (1 75 7) , F its ch (1 76 3) sv . M ar tin , š ko f Gr ad išč e p ri S tič ni Gr ad isc h ( 17 57 ), Gr ad iss h ( 17 63 ) sv . N iko laj Ve lik e P ec e Gr os s S te ind or ff (1 75 7) , G ro sst ain do rff (1 76 3) De vic a M ar ija So br ač e Su br at sh (1 75 7) , S ub ra tsc h ( 17 63 ) sv . A nd re j Pr ist av a n ad St ičn o Pr ist av iza (1 75 7, 17 63 ) sv . L am be rt Go m biš če Gu m bis ch (1 75 7) , G um bis h ( 17 63 ) sv . J er ne j M ar tin ja va s M ar tin sd or ff (1 75 7) sv . M ar ija M ag da len a Ve lik e Č eš nj ice Tsc he sn iz (1 75 7, 17 63 ) 17 53 : s v. An a 17 63 : s v. An a, m at i Ve lik i G ab er M aio ri G ab er (1 75 3) , G ro s G ab er (1 75 7) sv . U rh , š ko f Bu ko vic a ( Iva nč na G or ica ) Bu ko viz (1 75 7, 17 63 ) sv . J an ez Kr stn ik St eh an ja va s Po ck he nd or ff (1 75 7) , P re ke nd or ff (1 76 3) sv . K riž Žu bin a Sc hu bin a ( 17 57 ), Su bh ina (1 76 3) sv . D uh Ko re nit ka Ko re nit zk a ( 17 57 ), Ko re tn izk a ( 17 63 ) sv . A na , m at i PRILOGA 339 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Še nt Ju rij Te m en iz (1 75 7, 17 63 ) sv . J ur ij M ali G ab er sv . M iha el, na da ng el M et na j M et tn ai (1 75 7, 17 63 ) sv . M ar ija M ag da len a M ulj av a M ull au (1 75 3) , M ull ai (1 75 7, 17 63 ), M oll au (1 76 3) 17 53 : M ar ijin o v ne bo vz et je 17 57 : D ev ica M ar ija St ičn a, pr i s am os ta nu po en es Si tti cu m (1 75 3) , p en es Si tti ciu m (1 76 3) sv . K at ar ina na d S tič no po en es Si tti cu m (1 75 3) , p en es Si tti ciu m (1 76 3, 17 71 ) sv . N iko laj St ičn a, sa m os ta n Sit tic io (1 75 3) , S itt ice ns e ( 17 63 ), Sit tic ium (1 76 7) De vic a M ar ija Bu ko vic a ( M ile že v g ra d) , gr ad ič sa ce llu m in Bu ko vit z ( 17 63 ) Pr im sk ov o n a Do le nj sk em (v ik ar ia t) Pr im bs ko (1 75 7) , P rim sk au (1 75 7, 17 63 ), Pr im sk o ( 17 63 ) De vi ca M ar ija 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . s v. M ar je ta Pr im sk ov o n a D ole nj sk em via Cr uc is (1 76 3) Gr ad išč e p ri P rim sk ov em sv . P et er Gr ad išč e p ri P rim sk ov em sv . N iko laj M išj i D ol sv . L uc ija 17 57 : 3 ol ta rji Do ln ji V rh sv . J an ez Kr stn ik   Šk oc ja n pr i N ov em m es tu Sa nc ti Ca nc ia ni (1 75 3, 17 57 , 1 76 3, 17 71 ) sv . K an cij an 17 53 : 1 . s v. Ka nc ija n, m uč en ec , 2 . B re zm ad ež na D ev ica M ar ija , 3 . s v. Re šn je te lo Do len ja St ar a v as St ar a V as s ( 17 53 ), Ol te nd or ff (1 75 7, 17 63 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . F lor ija n, 3. sv . U ršu la 17 57 : 1 . s v. Tro jic a, 2. sv . F lor ija n, 3. sv . M at ej in to va riš i 340 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Gr m ov lje Gh er m ule (1 75 3) , G er m ad ie (1 75 7) , Ge rm au lie (1 76 3) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij Ot ok pr i D ob rav i (N ov o m es to) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan , 3 . s v. M ar ija M ag da len a Ot ok pr i D ob rav i (N ov o m es to ) sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka Zlo ga nj e Slo ge gn e ( 17 53 ), Lo ge ria (1 75 7) 17 53 : D ev ica M ar ija 17 57 : M ar ijin o o bis ka nj e 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija 17 57 : 1 . M ar ijin o o bis ka nj e, 2. sv . L en ar t, 3. sv . D on at Go riš ka va s Go ris ca Va s ( 17 53 ) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t 17 57 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, 2. sv . A nd re j, a po sto l Za gr ad (Š ko cja n) Sa gr ad (1 75 3) sv . T om až 17 53 : 1 . s v. To m až , a po sto l, 2 . s v. Tri je kra lji, 3. sv . K at ar ina Sla nč ji V rh Sla nt sch en pe rg (1 75 3) , T ra sp er g ( 17 57 ), Sla ns pe rg , S lan siz be rg , S ch lan ze nb er g, Sc hl an zb er g ( 17 63 ) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, 2. sv . P av el, ap os to l, 3 . s v. M iha el, na da ng el Te lče Te lts ch e ( 17 53 ) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l Dr uš če Dr us s ( 17 53 , 1 76 3) sv . B ar ba ra 17 53 : 1 . s v. Ba rb ar a, 2. sv . M at ej, ap os to l, 3 . s v. Eli ja, pr er ok Go re nj e D ole (Š ko cja n) Du ll ( 17 53 ), Do l ( 17 57 ), Do ll ( 17 63 ) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . J an ez Ev an ge lis t, 3. sv . N ot bu rg a 17 57 : 1 . Ž alo stn a M at i b ož ja, 2. sv . J an ez N ep om uk , 3 . s v. No tb ur ga St op no (Š ko cja n) St oc ke n ( 17 53 ), St op lu (1 75 7, 17 63 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. An to n P ad ov an sk i, 3 . s v. Ro k, 4. sv . An ge l v ar uh , 5 . s v. Do m ini k ( izv en ce rk ve ) 17 57 : 1 . R ož no ve ns ka D ev ica M ar ija , 2 . s v. An to n, 3. sv . R ok , 4 . sv . A ng el va ru h St op no Su pe rio ri C on tig ua (1 75 3) , S to plu (1 75 7, 17 63 ) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Jo že f, 3 . s v. Lu cij a, de vic a i n m uč en ka PRILOGA 341 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Šm ar je p ri Lj ub lja ni 12 50 Sa nc ta e M ar ia e, H ar la nd t ( 17 53 ), Ha rla nd (1 75 7, 17 63 , 1 77 1) , S an ct M ar ia n (1 76 3) , S an ct m ar ai nu m , Sa nc tm ar ai n, Sa m ar ia e ( 17 71 ) M ar iji no ro jst vo 17 53 : 1 . M ar iji no ro jst vo , 2 . s v. Re šn je te lo , 3 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 4 . s v. Št ef an , m uč en ec , 5 . s v. Fr an čiš ek K sa ve r, 6. sv . J ož ef , 7 . s v. An to n Pa do va ns ki 17 71 : 1 . M ar iji no ro jst vo , 2 . s v. Re šn je te lo , 3 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 4 . s v. Št ef an , m uč en ec , 5 . s v. Fr an čiš ek Ks av er , 6 . s v. Jo že f, 7. sv . A nt on Pa do va ns ki , 8 . s v. Vi nc en c Fe ra rrs ki , 9 . s v. Ni ko la j T ol en st in sk i Št . J ur ij p ri G ro su plj em / Po dt ab or (G ro su plj e) sv . J ur ij Tla ke (G ro su plj e) sv . K riž Lu če (G ro su plj e) na Lu tsc ha (1 75 3) , L ait sh (1 75 7) , L ait sch (1 76 3) sv . T rij e k ra lji Ve lik o M lač ev o, po d g ra do m Bo šta nj pr i G ro su plj u In fra W eis se ns te in (1 75 3) , W er sse ns te in (1 75 7) , W er se ns ta in (1 76 3) sv . M ar tin Ve lik a I lov a G or a Illo va go ra (1 75 3) , L am pe rg (1 75 7, 17 63 ) sv . T ro jic a 17 53 : 1 . S v. Tro jic a Po lic a ( Gr os up lje ) Po liz a ( 17 53 ), Jo lliz (1 75 7) , J all iz (1 76 3) sv . J ak ob No va va s ( Iva nč na G or ica ) No va va s ( 17 53 ), Ne ido rff (1 75 7) , N ail loff (1 76 3) Ža ln a Sc ha ln a ( 17 57 , 1 76 3) sv . L ov re nc Ve lik a R ač na Co pe in (1 75 2) , R at sh ina (1 75 7) , R at sch ina (1 76 3) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a Do le pr i P oli ci Du ll ( 17 57 , 1 76 3) Tro šči ne Dr os ch ina (1 75 3) , F ro sh ein (1 75 7) , Fro sh ain (1 76 3) De vic a M ar ija Ga tin a Ga tti na (1 75 3) , G ot ta in (1 75 7) , G ot ta in (1 76 3) sv . J an ez Kr stn ik 12 50 Le ta 17 53 je im ela 27 po dr už nič nih ce rk va , le ta 17 63 jih je bi lo 20 , le ta 17 71 pa 22 in dv e j av ni ka pe li. 342 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Gr os up lje Gr os du pp (1 75 7) , G ro ssd up p ( 17 63 ) sv . M iha el Sm rje ne Sin er ien (1 75 7) , S m er ien (1 76 3) sv . Š te fan M ala St ar a v as St ar a V as (1 75 3) , G lar a V as s ( 17 57 ), Gl av av as s ( 17 63 ) sv . K at ar ina Bl eč ji V rh La tsc he nb er g ( 17 57 , 1 76 3) sv . B en ed ikt La niš če La nis ch (1 75 7) , L an its ch (1 76 3) sv . U ršu la Bl eč ji V rh Ve lit sh Ve rch (1 75 7) , V eli tsc hv er h ( 17 63 ) Go rn ji R og at ec Ro ga z ( 17 57 ), Ro ga tsc h ( 17 63 ) sv . M ar tin Gu m niš če Gu lin isc h ( 17 57 ), Gu ln its ch (1 76 3) sv . D uh Se la pr i Š m ar ju Se lla (1 75 7, 17 63 ) Pr ap ro če , g ra šči na sa ce llu m fil lia lis in Pr ap re tsh off (1 75 7, 17 63 ), Pr ap er tsc ho ff (1 76 3) Lis ičj e, gr aš čin a sa ce llu m fil lia lis in G air au en (1 75 7) , Ga ira ve n ( 17 63 ) Bo šta nj, gr ad sa ce llu m in ar ce W eis se ns te in (1 75 7) , W ais se ns ta in (1 76 3) Ču šp er k, gr ad sa ce llu m in ar ce Zo be lsp er g ( 17 57 ), Zo bls pe rg (1 76 3) So st ro (v ik ar ia t) So st ri (1 75 3) , S os tr ue (1 75 7) , S os tro (1 75 7, 17 63 , 1 77 1) sv . L en ar t 17 57 : 1 . s v. Le na rt , 2 . s v. Je rn ej , 3 . s v. Fl or ija n Ko pa nj (k ap la ni ja ) Ko pe in (1 75 7) , K op pe in , C op pa in (1 76 3) , K op pa in (1 77 1) De vi ca M ar ija 17 63 : 1 . D ev ica M ar ija Šm ar je ta n a D ol en jsk em Sa nc ta M ar ga rit a ( 17 53 , 1 75 7, 17 63 ), Sa nc ta e M ar ga rit ha e ( 17 71 ) sv . M ar je ta 17 57 : s v. M ar je ta , 2 . M ar iji no oč išč ev an je , 3 . s v. Ju rij , m uč en ec , 4 . s v. Tr oj ica PRILOGA 343 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Vin ji V rh (Š m ar ješ ke To pli ce ) W ein pe rg (1 75 3) , W ain be rg (1 76 3) De vic a M ar ija in sv . J ož ef 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija in sv . J ož ef, 2. sv . N ot bu rg a, 3. sv . N ež a, 4. sv . V olb en k 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. No tb ur ga , 3 . s v. M ar tin , 4 . s v. An to n Pa do va ns ki Vin ica pr i Š m ar jet i W ein iz (1 75 3) , S lai niz (1 75 7, 17 63 ) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin 17 57 : 1 . s v. M ar tin , 2 . Ž alo stn a M at i b ož ja Gr ič pr i K lev ev žu /S lap e p ri Šm ar jet i Sla pp (1 75 3) , S lap (1 75 7, 17 63 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 3 . s v. Izi do r 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Ap olo nij a, 3. sv . A na Do len je Kr on ov o Cr on au (1 75 3, 17 63 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj Šm ar ješ ke To pli ce Tö pli z ( 17 53 ), T op liz (1 75 7) , T ep liz (1 76 3) sv . Š te fan 17 53 : 1 . s v. Št efa n Ža lov iče Sa no vig (1 75 3) , S all ov iz (1 75 7, 17 63 ) sv . U rh 17 53 : 1 . s v. Ur h, 2. sv . A nd re j, a po sto l, 3 . s v. Pa ve l, a po sto l 17 57 : 1 . s v. Ur h Ce ro ve c ( Ra do vlj a) Ce ro viz (1 75 3, 17 63 ) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, 2. sv . F ra nč iše k K sa ve r, 3 . s v. Se ba sti jan , m uč en ec 17 57 : 1 . s v. Ja ko b, 2. sv . F ra nč iše k K sa ve r Ko glo Co glo u ( 17 53 ) 17 53 : s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka 17 57 : s v. Le na rt 17 53 : 1 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 2 . ? , 3 . ? 17 57 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . B ar ba ra Zb ur e, gr aš čin a or at or ium pu bli cu m in ar ce Sg ur (1 75 3) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a Kl ev ev ž, gr ad sa ce lla nu m ar cis Cl ige nf els (1 75 3) De vic a M ar ija Šm ar tn o p ri Lit iji 12 51 Sa nc ti M ar tin i ( 17 53 ), Sa nc tu m M ar tin um p ro pe Li tt ay , S an ct i M ar tin i p ro pe Ly ta y ( 17 71 ) sv . M ar tin 17 53 : 1 . s v. M ar tin , 2 . s v. Tr oj ica , 3 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 4. sv . M ih ae l, na da ng el , 5 . s v. Jo že f, 6. sv . N ot bu rg a ( v st ra ns ki ka pe li) Lit ija Ly th ai op pid i ( 17 53 ), Ly ta y ( 17 71 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Flo rij an , 3 . s v. Sil ve ste r, p ap ež Lit ija , p ri c er kv i s v. Ni ko laj a ca pe lla se pu lch ru m D om ini (1 75 3) Bo žji gr ob 17 53 : 1 . B ož ji g ro b Po dš en tju r su b P og an ich (1 75 3) , s ub Po ga nik (1 76 1) , su b P ag on ik (1 77 1) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. Lo vre nc , m uč en ec , 3 . s v. Eg idi j, op at 12 51 Le ta 17 53 je im ela žu pn ija 11 po dr už nič nih ce rk va . 344 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Br eg pr i L iti ji Ra nn (1 75 3) , R an a ( 17 61 ), Ra sn (1 77 1) sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, 2. sv . U ršu la, 3. sv . F ra nč iše k K sa ve r, 4 . s v. Ja ne z N ep om uk Gr ad išč e p ri L iti ji Gr ad isc h ( 17 53 ), Gr ad ish (1 77 1) sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . U ršu la Zg or nj a J ab lan ica Ja bla niz (1 75 3, 17 71 ), Ja bla nz a ( 17 61 ) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a, 2. sv . R ok , s po ko rn ik Lib er ga Lib er ga (1 75 3, 17 71 ) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, m uč en ca Fe lič Vr h Fid es pe rg (1 75 3, 17 61 ), Fe lle rsp er g, Fe rre rsp er g ( 17 61 ), Fid es hb er g ( 17 71 ) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec Ja vo rje (Š m ar tn o p ri L iti ji) Ja vo r ( 17 53 ), Ja ve r ( 17 61 ), Ja ur (1 77 1) M ar ijin o v ne bo vz et je 17 53 : 1 . M ar ijin o v ne bo vz et je, 2. sv . J oa him , s po ko rn ik, 3. Br ez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije Vin ta rje ve c Vin ta jev iz (1 75 3) , V int er jau viz (1 77 1) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l Br ez je (L iti ja) Br es sia (1 75 3, 17 61 ), Br ez ia (1 77 1) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. Ža los tn a M at i b ož ja, 3. sv . J oš t Ve lik a Š ta ng a St an ge n W ald t ( 17 53 ), St an ge nw ald t (1 76 1) , S ta ing en wa lt (1 76 3) , St an ge nw ald , S ta ng en va ld (1 77 1) 17 53 : s v. An to n P ad ov an sk i 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i, 2 . s v. Je ra , 3 . s v. An to n, op at , 4 . s v. Ja ne z K rst nik Gr m ač e, dv or ec ca pe lla m [… ] G ar bin [… ]ta nt em ad pe ril lus tre m do m inu m de Su m er ek er Kr es ni ce (v ik ar ia t) Kr es ni zz (1 75 3) , C hr es ni z, Kr es ni z (1 76 1) , K re ss ni z ( 17 71 ) sv . B en ed ik t 17 53 : 1 . s v. Be ne di kt , 2 . ? , 3 . ? , 4 . ? , 5 . ? 17 61 : 1 . s v. Be ne di kt , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Du h, 4. sv . M ar ko , 5 . I m e J ez us ov o Pr ež ga nj e ( vi ka ria t) Pr es ga in a ( 17 53 ), Pr es ga in (1 76 1) sv . M ar je ta 17 53 : 1 . s v. M ar je ta , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. ?, ap os to l Ja nč e Ja nz he (1 75 3) sv . N iko laj Zg or nj a B es nic a ( Lju blj an a) in M on te (1 75 3) sv . J er ne j Ve lik o T re be lje vo Tre be lev o ( 17 53 ) sv . K riž Št . P et er -O to če c Sa nc ti Pe tr i ( 17 53 , 1 75 7) 17 53 : s v. Pe te r, ap os to l 17 57 : s v. Pe te r i n Pa ve l, ap os to la 17 63 : s v. Pe te r, ap os to l 17 53 : 1 . s v. Pe te r, ap os to l, 2. sv . J an ez N ep om uk , 3 . De vi ca M ar ija 17 57 : 1 . s v. Pe te r i n Pa ve l, ap os to la , 2 . s v. Ja ne z N ep om uk in M ar iji no oč išč ev an je , 3 . D ev ica M ar ija in sv . B er na rd PRILOGA 345 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Trš ka G or a ( No vo m es to ) St at tb er g ( 17 53 , 1 76 3) , S ta tb er g ( 17 63 ) M ilo stn a D ev ica M ar ija 17 53 : 1 . M ilo stn a D ev ica M ar ija , 2 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 3 . M ar ijin o v ne bo vz et je 17 57 : 1 . M ar ijin o r ojs tv o, 2. sv . M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Tro jic a, 4. sv . Iz ido r, 5 . s v. Fra nč iše k K sa ve r ( izv en ce rk ve ), 6. sv . Do na t, m uč en ec (i zv en ce rk ve ) Žd inj a v as Se ide nd or ff (1 75 3) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, 2. sv . V ale nt in, m uč en ec , 3 . s v. Ko zm a i n Da m ija n, m uč en ca M ač ko ve c ( No vo m es to ) Ka ze nd or ff (1 75 3) , M at sch ko viz (1 75 7) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 3 . sv . F lor ija n, m uč en ec Sr ed nj e G rče vje Gi rsc hb er g ( 17 53 ) sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. An a, 3. sv . Ig na cij 17 57 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec , 2 . s v. An a, 3. sv . Ig na cij in tr ije jap on sk i m uč en ci He rin ja va s Kl ein do rff (1 75 3) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . M iha el, na da ng el Ot oč ec , g ra d sa ce llu m in ar ce Be rl (1 75 3) , in do m ini o Be rd ele ns i ( 17 63 ) Br ez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije 17 53 : 1 . B rez m ad ež no sp oč et je De vic e M ar ije St ar i g ra d p ri O to čc u, gr ad sa ce llu m in ar ce Al te m bu rg (1 75 3) , Al te nb ur g ( 17 63 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija Ba jn ho f, d vo re c sa ce llu m in W ein ho ff (1 75 3) sv . T om až 17 53 : 1 . s v. To m až , a po sto l Tr eb nj e Tr eff en si (1 75 3) , T re ffe n (1 75 7, 17 71 ), Tr eff n, Tr effi ni o ( 17 63 ) M ar iji no oz na nj en je 17 53 : 1 . M ar iji no oz na nj en je , 2 . P re sv et i z ak ra m en t, 3. sv . N ik ol aj , š ko f, 4. sv . R ok , s po ko rn ik , 5 . s v. Do ro te ja 17 57 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Re šn je te lo , 3 . s v. Ni ko la j, 4. sv . V al en tin , 5 . s v. Ba rb ar a 17 63 : 1 . M ar iji no oz na nj en je , 2 . s v. Re šn je te lo , 3 . s v. Ni ko la j, 4. sv . V al en tin , 5 . s v. Ba rb ar a Br ez a W re sd a ( 17 57 , 1 76 3) sv . J an ez 17 63 : 2 ol ta rja Gr ad išč e n ad Vr hp eč jo Gr ad isc he (1 75 7, 17 63 ) sv . A na 17 63 : 3 ol ta rji Gr m (T re bn je) /B re g ( Gr m ) sv . M ar jet a 17 63 : 3 ol ta rji 346 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Št efa n p ri T re bn jem sv . Š te fan 17 63 : 1 ol ta r Je ze ro (T re bn je) sv . P et er 17 63 : 2 ol ta rja De čja va s sv . M iha el 17 63 : 2 ol ta rja Tre ba nj sk i V rh W er h ( 17 63 ) sv . J er ne j, a po sto l 17 63 : 3 ol ta rji Šk ov ec (T re bn je) sv . J er a 17 63 : 2 ol ta rja Ra čje se lo sv . F lor ija n 17 63 : 3 ol ta rji Še nt lo vr en c (v ik ar ia t) sv . L ov re nc , m uč en ec 17 63 : 3 ol ta rji Do lga N jiv a p ri Š en tlo vre nc u sv . K riž 17 63 : 2 ol ta rja Ve lik a L ok a ( Tre bn je) / Vr ht re bn je sv . J ak ob 17 63 : 1 ol ta r Lu ko ve k sv . J ur ij 17 63 : 2 ol ta rja M ala Lo ka , g ra d Kl an laa k ( 17 57 ), in ar ce Cl ain lok (1 76 3) , Kl ein lak (1 77 1) Vin a g or ica , g ra dič W ein pih l ( 17 57 ) Sv . K riž –G ab ro vk a (v ik ar ia t) Sa nc ta Cr ux (1 75 3) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. ?, 3. ? 17 57 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . V al en tin , 3 . s v. An to n, 4. sv . R ož ne ga ve nc a 17 63 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . V al en tin , 3 . s v. An to n, 4. D ev ica M ar ija Tih ab oj Th eh ab oi (1 75 3) 17 53 : s v. M ar ko 17 57 : 3 ol ta rji Vo dic e p ri G ab ro vk i Vo diz (1 75 3) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 57 : 3 ol ta rji M or av če pr i G ab ro vk i M or eiz (1 75 3) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 57 : 3 ol ta rji Ga br sk a G ora / Š en tju rje va go ra in m on te Jö rg en be rg (1 75 3) De vic a M ar ija 17 57 : 3 ol ta rji Ga br sk a G ora /Š en tju rje va go ra in m on te Jö rg en be rg (1 75 3) sv . J ur ij Ok ro g ( Lit ija ) Ok hr ou (1 75 3) sv . U rh 17 57 : 3 ol ta rji PRILOGA 347 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ča te ž– Za pla z Zh ad as s ( 17 53 ) sv . M iha el 17 57 : 3 ol ta rji Do ln ji V rh W all em be rg (1 75 3) sv . J an ez Kr stn ik 17 57 : 2 ol ta rja Tu rn pr i G ab ro vk i, d vo re c or at or ium in ar ce Th ur n ( 17 53 ) sv . E vs ta hij Ko m po lje /T iha bo j, g ra šči na or at or ium in Fr ide na u ( 17 53 ) De vic a M ar ija Tre bn je, gr ad or at or ium in Zh irk en (1 75 3) sv . J ož ef M irn a (v ik ar ia t) Ne yd ec k ( 17 53 ), Na yd eg k ( 17 63 ), Na yd eg gh (1 76 3) sv . J an ez K rs tn ik 17 53 : 1 . ? , 2 . s v. Kr iž, 3. sv . F lo rij an , 4 . s v. An to n 17 57 : 1 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . J ez us ov o tr pl je nj e, 4. sv . F lo rij an , 5 . s v. An to n Pa do va ns ki Tih ab oj Te ha bo y sv . M ar jet a 17 57 : 3 ol ta rji Ra vn ik (Š en tru pe rt) (? ) sv . M ag da len a, vd ov a Be li G rič (p ri O str ož nik u) sv . K riž 17 57 : 3 ol ta rji M irn a, na po ko pa liš ču sv . H ele na 17 57 : 3 ol ta rji Sle pš ek sv . M ar tin 17 57 : 2 ol ta rja Še vn ica De vic a M ar ija 17 57 : 3 ol ta rji La nš pr ež , g ra d sv . J ož ef 17 57 : 3 ol ta rji M irn a, gr ad ca pe lla ad sa nc tu m N ico lau m in N ey de gg (1 75 7) , N ay de gg (1 76 3) sv . N iko laj 17 57 : 1 ol ta r La nš pr ež , g ra d sv . M ar tin Še vn ica sv . M ar tin Gr ič/ Za br dje , g ra šči na ca pe lla in G rit sch (1 75 7, 17 63 ) Ža los tn a M at i b ož ja 17 57 : 1 ol ta r Va če W at sc h (1 75 3, 17 61 ), W aa ts ch , W aa ts ch en si, W at sc he ns i ( 17 71 ) sv . A nd re j 17 53 : 1 . s v. An dr ej , a po st ol , 2 . Ž al os tn a M at i b ož ja , 3 . s v. Kr isp in in to va riš i, 4. M ar iji no vn eb ov ze tje , 5 . s v. M ih ae l, na da ng el , 6 . s v. Ro k, 7. sv . U rh , š ko f i n m uč en ec Va če , n a p ok op ali šč u, ne kd an ja žu p. c. in co em et er io (1 75 3) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r in Pa ve l, a po sto la 348 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Ve rn ek W er ne ck (1 75 3) , B er ne k ( 17 61 ), V er ne k (1 77 1) sv . J an ez Kr stn ik 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik Zg or nj i H ot ič He tic h ( 17 53 ), He tit sch (1 77 1) sv . H ele na 17 53 : 1 . s v. He len a, 2. De vic a M ar ija , 3 . s v. Sil ve ste r, p ap ež , 4 . s v. Do na t, m uč en ec Šir ok a S et Br ait en se t v ulg o S iro ch a ( 17 53 ), Pr at en sa t (1 77 1) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka , 2 . s v. Bl až , š ko f in m uč en ec , 3 . s v. Av gu šti n, šk of in sp ok or nik Sa va Sa va (1 75 3) , S ha va (1 76 1) , S au a ( 17 71 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , š ko f in sp ok or nik , 2 . s v. Ka ta rin a, 3. sv . No tb ur ga , 4 . s v. In oc en c, 5. sv . P et er Re ga lat Ka nd rše (Z ag or nj e o b S av i) Ca nd er sch e ( 17 53 ), T sh en de rsh e ( 17 61 ), Ca nd er sh (1 77 1) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . J an ez N ep om uk , 3 . s v. M at ej, 4. sv . J ur ij, m uč en ec Go ra pr i P eč ah Go rra (1 77 1) sv . F lor ija n 17 53 : 1 . s v. Flo rij an , m uč en ec , 2 . P ov iša nj e s v. Kr iža , 3 . D ev ica M ar ija , 4 . s v. M ag da len a, 5. ? Sli vn a Sli un a ( 17 53 , 1 77 1) , S hl iun a ( 17 61 ) sv . N ež a 17 53 : 1 . s v. Ne ža Po no vič e, gr aš čin a Po na viz (1 76 1) , P on ov its ch (1 77 1) sv . A na Sv et a G or a ( Za sa vs ka ) (v ik ar ia t) M on te sa nc to (1 75 3, 17 61 , 1 77 1) De vi ca M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Jo že f, 3. sv . O žb ol t, 4. sv . Ur ba n, 5. sv . A na Še m nik Sc he m nic h, Sc he m vr ich (1 75 3) , S he m nig (1 76 1) , S he m nik (1 77 1) sv . A na 17 53 : 1 . s v. An a, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki, 3. sv . N ot bu rg a, 4. sv . Ka ta rin a, 5. sv . K lem en Go lče Go lts ch e, Go uli z ( 17 53 ), Go lts he e ( 17 61 ), Go lts ch (1 77 1) sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l, 2 . s v. Ra de gu nd a, 3. ? Tir na Di rn a ( 17 53 ), T irn a ( 17 53 , 1 77 1) , T hy rn a (1 76 1) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. An a, 3. sv . M at ej, ap os to l Še nt la m be rt (v ik ar ia t) Sa nc ti La m be rt i ( 17 53 ) sv . L am be rt 17 53 : 1 . s v. La m be rt, šk of in m uč en ec , 2 . s v. Št ef an , 3 . s v. M ar ija M ag da le na , 4 . s v. Se ba st ija n, 5. sv . F ra nč iše k K sa ve r 17 61 : 3 ol ta rji Čo ln išč e Zo ln isc h ( 17 53 ) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj , 2 . s v. Kl em en , p ap ež in m uč en ec Ja bla na Ja bla n ( 17 53 ) sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . V id PRILOGA 349 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Za vš en ik (S en ož et i) Sa bs ch en igg (1 75 3) , S ab es nig g ( 17 61 ) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv. Ba rb ar a, 3. Ob gla vlj en je sv. Ja ne za Kr stn ika Ko lo vr at (v ik ar ia t) Ko llo br at (1 75 3, 17 63 ), Co lu br at (1 76 1) , K ol lo br at h, K ol ob ra th , Ko llo br at he ns i ( 17 71 ) sv . L ov re nc 17 53 : 1 . s v. Lo vr en c, 2. sv . M ar tin , 3 . s v. Ni ko la j, 4. sv . T rij e kr al ji 17 71 : 3 ol ta rji Žv ar ulj e Sc hv ar ole (1 75 3) , S hv ru lah (1 77 1) sv . G re go r 17 53 : 1 . s v. Gr eg or, pa pe ž, 2. sv. El iza be ta , 3 . s v. Ign ac ij, sp ok or nik Bo rje (Z ag or je ob Sa vi) W or iac h ( 17 53 ), Bo rie (1 77 1) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap os to l St rm a N jiv a ( Ko lov ra t) St ar m an jua (1 77 1) 17 53 : s v. Ra de gu nd a i n s v. Ož bo lt 17 71 : s v. Ra de gu nd a 17 53 : 1 . s v. Ra de gu nd a i n s v. Ož bo lt, 2. sv . J an ez Kr stn ik Br iše (Z ag or je ob Sa vi) W ris ch (1 75 3) , B ris h ( 17 71 ) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 3 . s v. Je rn ej, ap os to l, 4 . s v. An to n, op at Po dli po vic a Po tg or iz (1 75 3) , P od lip ov iz (1 77 1) sv . M oh or in Fo rtu na t 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rtu na t, 2. sv . M ar jet a, 3. sv . J ož ef M ed ija , g ra d in ar ce ba ro nis Va lva so r in G oll en ec h (1 75 3) , G all en ek , G oll en ek (1 77 1) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. An to n Vi šn ja G or a W ei xe lb ur g (1 75 2, 17 57 , 1 77 1) , e xt ra m ur os ci vi ta tis (1 75 3) , W ai xl bu rg (1 76 3) , W ai xe lb ur ge ns em (1 77 1) 17 52 : s v. Eg id ij 17 71 : s v. Eg id ij, op at 17 52 : 1 . s v. Eg id ij, 2. Šk ap ul iu rs ka M at i b ož ja , 3 . s v. Re šn je ga te le sa , 4 . s v. Št ef an , 5 . s v. Ja ne z N ep om uk 17 63 : 1 . s v. Eg id ij, 2. D ev ica M ar ija , 3 . s v. Re šn je ga te le sa , 4. sv . Š te fa n, 5. sv . J an ez N ep om uk De dn i D ol De de nt hs ak (1 75 3) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . A nt on , o pa t, 3. Gl ejt e, člo ve k Le sk ov ec (I va nč na G or ica ) Le sk ou z ( 17 57 ), Le sk ov tz (1 76 3) sv . O žb olt 17 63 : 4 ol ta rji Se la pr i V išn ji G or i Se lla (1 75 7, 17 63 ) sv . J ur ij 17 63 : 3 ol ta rji Ve lik a D ob ra va Do br av a ( 17 57 , 1 76 3) sv . J ak ob 17 63 : 3 ol ta rji Sp od nj a D ra ga In fer ior i D ra ga (1 75 7, 17 63 ) sv . T om až 17 63 : 3 ol ta rji Zg or nj a D ra ga Su pe rio ri D ra ga (1 75 7, 17 63 ) sv . M ar tin 17 63 : 3 ol ta rji Kr išk a v as Cr eiz do rff (1 75 7) , K ris ka va ss (1 76 3) 17 53 : s v. M ar ija M ag da len a 17 57 : s v. M ag da len a 17 63 : s v. Kr iž 17 63 : 3 ol ta rji 350 Jure Volčjak slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Viš nj a G or a, na m eji m es tn eg a p om irj a12 52 Fe ld (1 75 7) , P ull e ( 17 63 ) sv . L en ar t 17 63 : 3 ol ta rji De dn i D ol in via (1 75 3) , D eb en th all (1 75 7) , De de nd oll (1 76 3) 17 53 : D ev ica M ar ija 17 63 : Ž alo stn a M at i b ož ja 17 63 : 3 ol ta rji Viš nj a G or a in civ ita te W eix elb ur g ( 17 53 , 1 76 7) , W aix elb ur g ( 17 63 ) 17 53 : s v. An a 17 67 : s v. An a, m at i 17 53 : 1 . s v. An a, 2. sv . R ok , 3 . s v. M at ija St ar i t rg (V išn ja Go ra ) Al te nm ar ch (1 75 7, 17 63 ) De vic a M ar ija Za go rje ob Sa vi Sa go r ( 17 53 , 1 77 1) , S ag ar , Sa go rie ns i, Sa gu r, Sa gu re ns i ( 17 71 ) sv . P et er in Pa ve l 17 53 : 1 . s v. Pe te r i n Pa ve l, ap os to la , 2 . M ar iji no vn eb ov ze tje , 3 . s v. Kr iž, 4. sv . P an kr ac ij in to va riš i, 5. Vs i sv et ni ki , 6 . s v. Se ba st ija n 17 71 : 7 ol ta rje v Za go rje ob Sa vi, ko stn ica ca pe lla (1 75 3) sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el Sv . P lan ina in Al pib us (1 75 3, 17 61 , 1 77 1) De vic a M ar ija 17 53 : 1 . D ev ica M ar ija , 2 . s v. Jo ah im , 3 . s v. An a, 4. sv . A nt on Če bin e Na Ve rh u ( 17 53 , 1 76 1) sv . K riž 17 53 : 1 . G os po do vo bi ča nj e, 2. Go sp od ov o k ro na nj e, 3. Go sp od ov o k riž an je Bu ko vje v Pr ap re ča h Bu ko uz e ( 17 71 ) sv . N ež a 17 53 : 1 . s v. Ne ža , d ev ica in m uč en ka , 2 . s v. Jo že f, 3 . s v. Flo rij an Ko tre de ž Ko tre de sh (1 77 1) sv . J ak ob st . 17 53 : 1 . s v. Ja ko b s t., ap os to l in m uč en ec , 2 . s v. Ro k, 3. sv . A nt on , op at Ro ve (Z ag or je ob Sa vi) Ro vih (1 77 1) sv . D uh 17 53 : 1 . s v. Du h, 2. sv . U ršu la, 3. sv . J er ne j, a po sto l Ra ve ns ka va s Re un ac h ( 17 71 ) sv . U rh , š ko f 17 53 : 1 . s v. Ur h, šk of, 2. sv . M ar ko , e va ng eli st, 3. sv . M ar tin , š ko f Vin e ( Za go rje ob Sa vi) Vin ah , V ina ch (1 77 1) 17 53 : s v. Ja ne z K rst nik 17 71 : s v. Ja ne z 17 53 : 1 . s v. Ja ne z K rst nik , 2 . s v. Ba rb ar a, de vic a i n m uč en ka , 3 . sv . A nd re j, a po sto l Lo ke pr i Z ag or ju na Lo ka h ( 17 71 ) sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a, 2. sv . L ov re nc , 3 . s v. He len a Po dk ra j p ri Z ag or ju Po dk ra i ( 17 71 ) sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . L uk a, ev an ge lis t, 3. sv . L uc ija , d ev ica in m uč en ka 12 52 Pr im . H öfl er, Gr ad ivo za hi sto rič no to po gr afi jo: Kr an jsk a, str . 1 74 . PRILOGA 351 slo ve ns ko im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce /k ap ele tu je im e ž up ni je/ vik ar iat a/ po dr už ni ce / ka pe le (d at um om em be v viz ita cij ah ) pa tro cin ij ž up ni jsk e/ vik ar iat ne / po dr už ni čn e c er kv e/ ka pe le pa tro cin iji ol ta rje v Žu že m be rk Se ise m bu rg (1 75 3) , S ai se nb ur g (1 76 3) , S ei se nb er g, Se ise nb ur ge ns i, Se ise nb ur g (1 77 1) sv . M oh or in Fo rt un at 17 53 : 1 . s v. M oh or in Fo rt un at , 2 . B re zm ad ež no sp oč et je , 3. sv . J an ez K rs tn ik , 4 . s v. Kr iž, 5. sv . J ož ef 17 57 : 1 . s v. M oh or in Fo rt un at , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Ja ne z K rs tn ik , 4 . J ez us ov o k riž an je , 5 . s v. Jo že f Šm ihe l p ri Ž už em be rk u sv . M iha el 17 53 : 1 . s v. M iha el, na da ng el, 2. sv . A na Ple šiv ica (Ž už em be rk ) sv . K at ar ina 17 53 : 1 . s v. Ka ta rin a, de vic a i n m uč en ka Bu dg an ja va s sv . O žb olt 17 53 : 1 . s v. Ož bo lt St ra ns ka va s ( Žu že m be rk ) sv . R ok 17 53 : 1 . s v. Ro k, sp ok or nik , 2 . D ev ica M ar ija , 3 . s v. Fa bij an in Se ba sti jan , m uč en ca , 4 . s v. An to n, op at La šče (Ž už em be rk ) sv . P rim ož in Fe lic ija n 17 53 : 1 . s v. Pr im ož in Fe lic ija n, m uč en ca , 2 . s v. Eg idi j, o pa t, 3. sv . Hi er on im , t ov ar iš Ko če vs ka G or a ( na d S ot es ko ) 17 53 : s v. Pe te r, a po sto l 17 57 : s v. Fa bij an in sv . P et er 17 53 : 1 . s v. Pe te r, a po sto l St av ča va s sv . K an cij an 17 53 : 1 . s v. Ka nc ija n, m uč en ec , 2 . s v. Do na t Ko ti sv . A nt on Po do va ns ki 17 53 : 1 . s v. An to n P ad ov an sk i, 2 . s v. Eli ja Vin ko v V rh sv . P av el 17 53 : 1 . s v. Pa ve l, a po sto l Dv or pr i Ž už em be rk u sv . J ur ij 17 53 : 1 . s v. Ju rij , m uč en ec M ač ko ve c p ri D vo ru sv . J an ez Ev an ge lis t 17 53 : 1 . s v. Ja ne z E va ng eli st Tre bč a v as sv . A ha c 17 53 : 1 . s v. Ah ac , m uč en ec Re be r sv . M ar ija M ag da len a 17 53 : 1 . s v. M ar ija M ag da len a, 2. sv . V id Vr h p ri K riž u sv . M ar jet a 17 53 : 1 . s v. M ar jet a, de vic a i n m uč en ka Vr ho vo pr i Ž už em be rk u sv . K riž 17 53 : 1 . s v. Kr iž, 2. sv . A nt on Pa do va ns ki Go li V rh – Cv ibe lj sv . L en ar t 17 53 : 1 . s v. Le na rt, 2. sv . F ra nč iše k K sa ve r, 3 . s v. Flo rij an , 4 . s v. No tb ur ga , d ev ica Žu že m be rk in op pid o ( 17 53 ) sv . J ak ob 17 53 : 1 . s v. Ja ko b, ap ., 2 . s v. Št efa n, 3. sv . A po lon ija , d ev . in m uč . Br eg v Žu že m be rk u in op pid o, ult ra po nt em (1 75 3) sv . N iko laj 17 53 : 1 . s v. Ni ko laj 352 Jure Volčjak 14 VIRI IN LITERATURA 14.1 Viri 14.1.1 Arhivski viri Archidiocesi di Gorizia – Archivio storico diocesano di Gorizia (= IT ASDG) ■ Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia (= ACAG): • Arcivescovi, Attems 1 (včasih: Attems, b. 1) • Visite pastorali, Attems, 1/2 ex 6 (21) (včasih: Atti pastorali di Attems, 6 (21)); 1/3 ex 7 (22) (včasih: Atti pastorali di Attems, 7 (22)); 1/6 ex 10 (25) (včasih: Atti pastorali di Attems, 10 (25)); 1/7 ex 11 (26) (včasih: Atti pastorali di Attems, 11 (26)); 1/10 ex 14 (29) (včasih: Atti pastorali di Attems, 14 (29)); 1/11 ex 15 (30) (včasih: Atti pastorali di Attems, 15 (30)); 1/12 ex 16 (31) (včasih: Atti pastorali di Attems, 16 (31)); 1/14 ex 18 (33) (včasih: Atti pastorali di Attems, 18 (33)); 1/17 ex 21 (36) (včasih: Atti pastorali di Attems, 21 (36)); 1/18 ex 22 (37) (včasih: Atti pastorali di Attems, 22 (37)); 1/20 ex 24 (39) (včasih: Atti pastorali di Attems, 24 (39)); 1/21 ex 25 (40) (včasih: Atti pa- storali di Attems, 25 (40)); 1/22 ex 26 (41) (včasih: Atti pastorali di Attems, 26 (41)) • Diocesi, Relazioni visite ad limina 2/1 (včasih: Diocesi relazioni al 1754–1767, N. 1) • Protocollum confesso. ordinationum a die 1. septem. anni 1750 usque ad 22. de- cember 1764, Nr. 1 • Protocollum ordinationum ab anno 1765 usque ad annum 1824, Nr. 3 • Protocollum extra ordinariorum de annis 1763–1769, N. 61 • Protocollum fundationum, praesentationum, institutionum ac deputationum ar- chidiaconorum, decanorum, comissariorum et oeconomorum atque erectionum sacramentorum ecclesiarum, capellarum, oficiarumque fundation. et beneficiatum etc. ad eadem spectantium ab anno 1765 usque ad 1809, N. 62 • Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57 • Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761–1770, N. 58 • Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1771–1773, N. 59 • Rescripta, b. 1–22 Archidiocesi di Udine – Archivio storico diocesano di Udine (= IT ASDU) ■ Archivio della Curia Arcivescovile di Udine (= ACAU): • A parte imperii, b. 709-6, 711, 753, 771 • Collazioni di benefici, Collationum 1718 • Ordinazioni, collazioni, facoltà, concessioni …, b. 771 Archivio Segreto Vaticano (= VA ASV) ■ Arch. Concist., Acta Camerarii, b. 34, 37 ■ Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1758, 1759 I, 1769 ■ Arch. Concist., Processus Consist., Ann. 1752, Vol. 140 ■ Arch. Concist., Ep. Reg., Tom. III. ■ Arch. Nunziature di Vienna, Acta visitationum, 4, Acta visitationis Provinciae Stiriae et Carnioliae (1627) ■ Arch. S. Congreg. Concilii, Rel. dioec., Goritiensis, b. 368 354 Jure Volčjak ■ INDICE 707: Index actorum Sanctae Congregationis Consistorialis ab anno 1592 ad annum 1806 ■ INDICE 708: Index generalis super acta Sanctae Congregationis Consistorialis ab anno 1700 ad totum ■ INDICE 713: Index generalis super acta Sanctae Congregationis Consistorialis ab anno 1700 ad totum 1824 ■ INDICE 1045: Processus Consistoriales Arhiv Republike Slovenije (= SI AS) ■ SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 8, 48 ■ SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 675, fasc. 379e ■ SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, RK 141, 143, 144, 145, šk. 58 ■ SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, šk. 211, 222, 234, 244, 245, 252, 255, 256, 263, 265, 266, 268 ■ SI AS 19, Kranjski verski sklad ■ SI AS 730, Gospostvo Dol, 179 ■ SI AS 781, Cistercijanski samostan in gospostvo Stična, fasc. 8 ■ SI AS 1063, Zbirka listin ■ SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom ■ SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 274r, 290r, I/59r, II/24r Bibliotheca del seminario teologico centrale di Gorizia (= IT BSTG) ■ fondo Attems – De Grazia Kapiteljski arhiv Novo mesto (= SI KANM) ■ Spisi, šk. 17, f. 24/D; šk. 22, f. 29/A, 29/B; šk. 31, f. 34/3; šk. 32, f. 34/3; šk. 33, f. 34/3 Kapucinski samostan Škofja Loka (= SI KSŠL) ■ Hausbuch enthaltend das Merkwürdigere, welches, sowohl vor als nach dem Baue des Kapuzinerklosters zur Bischoflack geschehen ist, Tomus I. Kärntner Landesarchiv (= AT-KLA) ■ AT-KLA 445-C-7.1.4 St, Fasz. 9 Nadškofijski arhiv Ljubljana (= SI NŠAL) ■ NŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana/Župnije (včasih: ŠAL/Ž), f. 197 (Mengeš), f. 226a (Novo mesto – kapitelj), f. 354 (Šenčur pri Kranju) ■ NŠAL 14, Vizitacije (včasih: ŠAL/Viz.), fasc. 6, 8 ■ NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 16 ■ NŠAL 101, Zbirka listin ■ NŠAL/KANM, Spisi in listine, šk. 5, f. 11, 12; šk. 6, f. 13, 14; šk. 7, 23/E ■ ŽA Cerklje na Gorenjskem, Razne knjige, f. 4 ■ ŽA Komenda, Razne knjige, f. 1; Spisi, 4 ■ ŽA Selca, Razne knjige, f. 4, 6 ■ ŽA Stara Loka, Razne knjige, f. 7 ■ ŽA Šmartno v Tuhinju, Razne knjige, f. 3 ■ ŽA Velesovo, M Velesovo 1745–1802 Österreichisches Staatsarchiv (= AT-OeStA) ■ Allgemeines Verwaltungsarchiv (= AVA) VIRI IN LITERATURA 355 • Alter Cultus, Ktn. 82, 120, 121, 123, 124, 125, 126, 139 ■ Haus-, Hof- und Staatsarchiv (= HHStA) • Rom–Vatikan I., Korrespondenz Albani 1743–1779, Ktn. 134a, 135, 137, 138, 143, 146 • Rom–Vatikan I., Korrespondenz Kardinal Mellini 1743–1779, Ktn. 238, 240 • Rom–Vatikan I., Gesandschafts- und Konsulatsarchive, Rom–Geistliche Agentie, Fasz. 6 • Rom–Vatikan I., Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197) • SB Auersperg XXVII, Ex manuscriptis Maximiliani Antonii L. B. de Taufferer 1744 deputati 14.1.2 Neobjavljeni viri Črnilogar Otmar, Priprava in ustanovitev goriške nadškofije, v: NŠAL, NŠAL 508, Maks Mi- klavčič, šk. 182. Volčjak Jure, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Attemsa za arhidiakonate na Kranj- skem 1752–1771 (v pripravi za objavo).1253 14.1.3 Objavljeni viri Attems Karel Mihael, Lettere di Carlo Michele d‘Attems a Franz Xaver Taufferer (1764–1773) (ur. Vesna Cunja), Istituto Pio Paschini, Udine 2003. Archivio Concistoriale, Epistolae Regiae, Inventario (b. I–III) (ur. Barbara Frale), Città del Vaticano 2009 (= Indice 1197). Attems Karel Mihael, Slovenske pridige (ur. Lojzka Bratuž) (Knjižna zbirka Kulturna dedi- ščina), Založništvo tržaškega tiska, Trst 1993. Dolinar France Martin, Poročila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad limina), 1. del: 1589–1675 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 33), Teološka fakulteta, Lju- bljana 2011. Dolinar France Martin, Poročila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad limina), 2. del: 1686–1943 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 34), Teološka fakulteta, Lju- bljana 2012. Dolinar France Martin, Slovenska cerkvena pokrajina (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 11), Te- ološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, Ljubljana 1989. Francesco Foscari, dispacci da Roma 1748–1750 (ur. Fausto Sartori), La Malcontenta, Venezia 2002. Kralj Franc – Tavano Luigi, Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell‘ arcidiocesi di Gorizia 1750–1759 (Atti delle visite pastorali di Carlo Micha- ele d‘Attems arcivesovo di Gorizia 1752–1774; 1), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Gorizia 1994. Kralj Franc – Tavano Luigi, Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell‘ arcidiocesi di Gorizia 1762–1773 (Atti delle visite pastorali di Carlo Micha- ele d‘Attems arcivesovo di Gorizia 1752–1774; 4), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Gorizia 2000. 1253 Besedilo je transkribirano, v teku je preverjanje po originalu. Knjiga v obsegu preko 1.100 strani naj bi izšla predvidoma do leta 2020. 356 Jure Volčjak Ožinger Anton, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; 2), Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1991. Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet, H. 29, Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Republik Slowenien, Teil 1, Die staatlichen, kommunalen und kirchlichen Archive in der Stadt Laibach/Lju- bljana (ur. Joachim Kemper, Jure Volčjak in Martin Armgart), Böhlau, Wien-Köln- -Weimar 2014. Šematizem ljubljanske nadškofije v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije, Nad- škofijski ordinariat, Ljubljana 1993. Tropper Peter G., Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl Michael von Attems in Kärnten von 1751 bis 1762 (Fontes rerum Austriacarum. Abt. 2, Diplo- mataria et acta; 87), (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; 3), Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1993. Volčjak Jure, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824, 1: 1750–1764 (Viri/Arhi- vsko društvo Slovenije; št. 31), Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2010. Volčjak Jure, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824, 2: 1765–1824 (Viri/Arhi- vsko društvo Slovenije; št. 34), Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2012. Zakonik cerkvenega prava = Codex iuris canonici, Nadškofijski ordinariat, Ljubljana 1983. Žnidaršič Golec Lilijana, Volčjak Jure, Videm, Italija, v: Obvestila Arhiva Republike Slovenije XXI (2005), št. 2, str. 107–132. 14.1.4 Internet Ambrožič Matjaž, Patronatno pravo in jožefinski patronati kranjskega verskega sklada, v: Bogoslovni vestnik 72 (2012), št. 1, str. 71–88, dostopno na: http://www.teof.uni-lj.si/ uploads/ File/BV/BV-72-1-Ambrozic.pdf. Berčič Branko, Avstrijska bibliotečna instrukcija iz leta 1778 in ljubljanska licejska knjižnica, v: Knjižnica: revija za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti 51 (2007), po- sebna izd., str. 15–21, dostopno na: http://revija-knjiznica.zbds-zveza.si/Izvodi/ K075/ bercic.pdf. De Caro Gaspare, Caligari, Giovanni Andrea, v: Dizionario Biografico degli Italiani 16 (1973), dostopno na: http://www.treccani.it/enciclopedia/giovanni-andrea-caligari_(Dizio- nario-Biografico)/ (zapis z dne 3. 1. 2017). Evidenca arhivskega gradiva v tujini, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence (zapis z dne 3. 1. 2017). Giubileo della Misericordia, dostopno na: http://www.iubilaeummisericordiae.va/content/ gdm/it.html (zapis z dne 19. 1. 2017). http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=22823 (zapis z dne 18. 7. 2013). http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bcaligari.html (zapis z dne 3. 1. 2017). http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bvattek.html (zapis z dne 20. 7. 2012). http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bvedl.html (zapis z dne 20. 2. 2013). http://www.catholic.org/encyclopedia/view.php?id=12154 (zapis z dne 13. 10. 2013). http://www.deutsche-biographie.de/sfz49403.html (zapis z dne 24. 2. 2013). VIRI IN LITERATURA 357 http://www.documentacatholicaomnia.eu/03d/1545-1563,_Concilium_Tridentinum, _Do- cumenta_Omnia,_EN.pdf (zapis z dne 20. 2. 2013). https://www.kapucini.si/krsko/ (zapis z dne 23. 1. 2017). http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-sveta-popotnica-poslednji-zakrament-kristjana/ (za- pis z dne 4. 12. 2013). http://www.reformation.org/jesuit-suppression-bull.html (zapis z dne 18. 10. 2013). http://www.totustuustools.net/concili/ (zapis z dne 5. 1. 2010). http://www.totustuustools.net/concili/trentoc.htm (zapis z dne 24. 9. 2013). http://www.vatican.va/archive/cod-iuris-canonici/cic_index_lt.html (zapis z dne 9. 3. 2013). J. A., Kapucinski samostan v Krškem odslej v celoti knjižnica, dostopno na: http://www.rtvslo. si/kultura/drugo/kapucinski-samostan-v-krskem-odslej-v-celoti-knjiznica/408570 (zapis z dne 23. 1. 2017). Kamin Kajfež Vesna, Piranske bratovščine v 18. stoletju in njihova umetnostna naročila [Elektronski vir]: Bratovščini sv. Rešnjega telesa in sv. Jurija: njune devocionalne pra- kse in vloga v socialni strukturi Pirana v 18. stoletju, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem [Elektronski vir] (ur. Miha Preinfalk), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja, Ljubljana 2011, str. 183–194, dostopno na: http://sd18.zrc-sazu.si/LinkClick.aspx?fileticket=ZiJcOtwA weI%3d&tabid=58 (zapis z dne 17. 1. 2017). Kovačič Lojze, Jezuiti in ljubljansko višje šolstvo 1597–1773, Ljubljana 2013. Neobjavljeno delo, dostopno na: http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web &cd=3&ved=0CDUQFjAC&url=http%3A%2F%2Fwww.uni-lj.si%2Ffiles%2FULJ%2F userfiles%2Fulj%2Fo_univerzi_v_lj%2Funi_arhiv%2FIzbranaBibliografija%2FLektK ovxyz_KONCNA_LEKTURA_12.%252004.2013.doc&ei=RWRAUpGcHoyVhQf1ro DACA&usg=AFQjCNHlQXFI-hgShHIZIrI-a-Srk7h2AA&bvm=bv.52434380,d.bGE (zapis z dne 23. 9. 2013). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/494-2015-a-z-all.htm (zapis z dne 4. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1747.htm#Albani (zapis z dne 4. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1753.htm#Argenvilliers (zapis z dne 4. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1737.htm#Lamberg (zapis z dne 5. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1761.htm#Migazzi (zapis z dne 4. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1747.htm#Millini (zapis z dne 4. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1753.htm#Millo (zapis z dne 4. 1. 2017). Miranda Salvador, The Cardinals of the Holy Roman Church, dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1738-ii.htm#Valenti (zapis z dne 4. 1. 2017). Ogrin Matija, Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona. Ekdotična perspektiva, v: Slavistič- na revija 56 (2008), št. 3, str. 289–304, dostopno na: http://www.srl.si/arhiv/2008-03/ pdf/SR_2008_3_003.pdf. 358 Jure Volčjak Plut Boštjan, Odnos med posvetnim in cerkvenim pravosodjem v beneški Istri med 14. in 17. stoletjem, doktorska disertacija, Koper 2008, dostopno na: https://share.upr.si/fhs/ PUBLIC/doktorske/Plut-Bostjan.pdf (zapis z dne 17. 5. 2012). Slovar slovenskega knjižnega jezika, spletna izdaja, SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana 2000 (http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html). Smiljanić Irena, Kdo so Grkokatoliki, v: Kostanjeviške novice, dec. 2011, str. 38–39, dostopno na: http://www.kostanjevica.si/kostanjeviske_novice/KostanjeviskeNovice-decem- ber2011.pdf. Štih Peter – Simoniti Vasko – Vodopivec Peter, Slovenska zgodovina: družba - politika - kul- tura [elektronski vir], Inštitut za novejšo zgodovino, Sistory, Ljubljana 2008 (http:// www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:902). Vidmar Luka, Aleš Žiga Dolničar o Beneški republiki, v: Zgodovina knjige in bralne kultu- re na Slovenskem, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2011, str. 31–48, dostopno na: http://revija-knjiznica.zbds-zveza. si/Izvodi/K1104/Vidmar.pdf (zapis z dne 17. 5. 2012). Žnidaršič Golec Lilijana, Volčjak Jure, Poročilo o evidentiranju gradiva v Vidmu v Italiji, do- stopno na: http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/evidentiranja/ IT-AAU_ARS-Zni_2004.pdf (zapis z dne 16. 5. 2012). 14.2 Literatura Ambrožič Matjaž, Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine, v: Kronika 58 (2010), št. 3, str. 647–674. Ambrožič Matjaž, Hišni kaplani – sacelani – v graščini Tuštanj in Lichtenbergovi beneficiati na Vrhpoljah pri Moravčah, v: Kronika 57 (2009), št. 2, str. 383–394. Ambrožič Matjaž, Patronatne pravice in obveznosti gospostva Grmače, v: Kronika 59 (2011), št. 3, str. 525–546. Ambrožič Matjaž, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, v: Acta historiae artis Slovenica 19 (2014), št. 1, str. 17–52. Ambrožič Matjaž, Prošti, dekani in kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja, v: Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707 (ur. Metod Benedik), Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba, Ljubljana-Celje 2008, str. 85–103. Ambrožič Matjaž, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostanskih sku- pnostih cistercijanov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov, v: Teolo- ški študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Teološka fakulteta, Ljubljana 2010, str. 33–68. Ambrožič Matjaž, Ustanovitev zasebnih kanonikatov ljubljanskega stolnega kapitlja, v: Stol- nica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707 (ur. Metod Benedik), Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba, Lju- bljana-Celje 2008. Ambrožič Matjaž, Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Šta- jerskem, v: Arhivi 38 (2015), št. 1, str. 35–75. Andritsch Johann, Die Matrikeln der Universität Graz 3, 1663–1710 (Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz; 6), Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Graz 1987. VIRI IN LITERATURA 359 Andritsch Johann, Die Matrikeln der Universität Graz 4, 1711–1765 (aus dem Nachlaß hera- usgegeben von Alois Kernbauer; Register von Alois Kernbauer, Petra Scheiblechner, Heidi Zikulnig) (Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz; 6), Akademi- sche Druck- u. Verlagsanstalt, Graz 2002. Baraga France, Arhiv Glavarjevega beneficija, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 20 (1998), str. 97–193. Baraga France, Kapiteljski arhiv Novo mesto: regesti listin in popis gradiva (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 17), Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, Ljubljana 1995. Baraga France, Vizitacijski zapisniki župnij tolminskega arhidiakonata leta 1751–1756, v: Tolminski zbornik, Občina, Tolmin 1997, str. 119–144. Baraga France, Župnija Miren skozi stoletja, Župnija, Miren 2009, str. 50–76. Benedik Metod, Glavarjeva življenjska pot, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 81–92. Benedik Metod, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucin- ska provinca (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 16), Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teo- loški fakulteti Univerze, Ljubljana 1994. Benedik Metod, Kapucini v Novem mestu, v: Zgodovinski časopis 48 (1994), št. 2, str. 195–216. Benedik Metod, Kapucinske teološke šole, v: Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraže- valnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Teološka fa- kulteta, Ljubljana 2010, str. 271–327. Benedik Metod, Protireformacija in katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 113–152. Benedik Metod, Sorodnosti in razlike v študijski naravnanosti jezuitov in kapucinov, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp) (Redov- ništvo na Slovenskem; 4), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Ljubljana 1998, str. 23–36. Benedik Metod, Sveto leto: od Bonifacija VIII. do Janeza Pavla II., Družina, Ljubljana 2001. Benedik Metod, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč, v: Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgo- dovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Teološka fakulteta, Ljubljana 2010, str. 69–97. Bergamini Giuseppe, La soppressione del patriarcato di Aquileia in alcune opere d‘arte friu- lane e in un dipinto di Placido Costanzi, v: Vultus Ecclesiae 2 (2001), str. 21–27. Bizjak Matjaž, Otokar Blagoviški, v: Zbornik Občine Lukovica II (gl. ur. Stanko Pelc), Vihar- nik, Ljubljana 2014, str. 187–200. Bohinjec Peter, Velesalo: zgodovinski in cerkveni opis, Župna cerkev Velesalska, Velesovo 1914. Bonin Zdenka, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike, Pokrajinski arhiv, Koper 2011. Bosshart-Pfluger Catherine, C. M. von Attems in Basel, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del con- vegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 145–152. 360 Jure Volčjak Bratuž Lojzka, Glavarjevo dopisovanje z nadškofom Attemsom, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 187–192. Bratuž Lojzka, Korespondenca Attems - Glavar 1753–1772, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 20 (1998), str. 195–303. Bratuž Lojzka, Manoscritti sloveni del Settecento: omelie di Carlo Michele d‘Attems (1711– 1774), primo arcivescovo di Gorizia, Istituto di lingue e letterature dell‘Europa orien- tale, Udine 1993. Burlini Calapaj Anna, Gli Attems nella Modena del Muratori, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 101–112. Cevc Emilijan, Romanski Marijin kip v Velesovem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino I (1951), str. 86–118. Cevc Emilijan, Umetnostnozgodovinska pričevalnost frančiškanskega samostana v Kamni- ku in okolici, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega sim- pozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kulturni center, Kamnik 1993, str. 9–16. Ciperle Jože, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp) (Redovništvo na Sloven- skem; 4), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat slovenske provin- ce Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Ljubljana 1998, str. 37–47. Cunja Vesna, Aspetti di cultura e di vita religiosa nelle lettere di Carlo Michele d‘Attems, Arci- vescovo di Gorizia, a Franz Xaver Taufferer, Abate di Sticna, 1764-1773. Tesi di Laurea, Università degli studi, Facoltà di lettere e filosofia, Pavia 1995. Demšar Viktorijan, Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja, Mohorjeva družba, Celje 1991. Der Josephinismus: ausgewählte Quellen zur Geschichte der Theresianisch-josephinischen Re- formen (ur. Harm Klueting), Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1995. Dodič Milan, Dvesto petindvajset let novomeške gimnazije: zgodovinski oris (1746–1971), v: 225 let novomeške gimnazije (ur. Jože Sever), Gimnazija, Novo mesto 1971, str. 4–487. Dolar Jaro, Knjižnica frančiškanskega samostana v Kamniku, v: 500 let frančiškanov v Ka- mniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kul- turni center, Kamnik 1993, str. 45–48. Dolinar France Martin, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704, Diss., Theologische Fakultät, Ljubljana 1976. Dolinar France Martin, Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 183–198. Dolinar France Martin, Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 153–171. Dolinar France Martin, Ljubljanski škofje, Družina, Ljubljana 2007. Dolinar France Martin, Od pražupnije do jožefinskih reform, v: Več kot tisoč let: kronika župnije sv. Jurija Stara Loka (ur. Alojzij Pavel Florjančič), Salve, Stara Loka [i. e.] Lju- bljana 2005, str. 33–43. Dolinar France Martin, Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve goriške nadškofije, v: Goriški letnik 29 (2002), str. 67–81. VIRI IN LITERATURA 361 Dolinar France Martin, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih reform, v: Barok na Goriškem (ur. Ferdinand Šerbelj), Goriški muzej, Grad Kromberk, Narodna galerija, Nova Gorica-Ljubljana 2006, str. 21–28. Dolinar France Martin, Vloga in pomen jezuitskega kolegija v slovenskem prostoru, v: Je- zuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp) (Redovni- štvo na Slovenskem; 4), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Ljubljana 1998, str. 9–13. Dolinar France Martin, Župnijski vikariat Črnuče 1764–1862, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Družina, Ljublja- na 2013, str. 111–132. Dolinar France Martin – Valenčič Rafko, Pravilnik o vodenju matičnih knjig, v: Župnijska pisarna: pastoralni priročnik (Knjižnica pastoralne revije Cerkev v sedanjem svetu. Pastoralni priročniki; 1), Nadškofijski ordinariat, Ljubljana 1988, str. 17–73. Duhovniška bratovščina sv. Mihaela v Mengšu: od leta 1667 do 1799, v: Zgodovinski zbor- nik: priloga Laibacher Diocesanblattu 5 (1892), št. 21, str. 321–326; 6 (1893), št. 22, str. 337–346; 6 (1893), št. 23, str. 353–360; 6 (1893), št. 24, str. 378–384; 6 (1893), št. 25, str. 393–400; 7 (1894), št. 26, str. 409–416; 7 (1894), št. 27, str. 425–432; 8 (1895), št. 28, str. 445–448; 8 (1895), št. 29, str. 461–464; 8 (1895), št. 30, str. 475–480; 8 (1895), št. 31, str. 493–496. Edelmayer Friedrich, La Casa d‘Austria e la fine del patriarcato di Aquileia. Argomenti e po- lemiche, v: Aquileia e il suo patriarcato. Memorie Storiche Forogiuliesi. Giornale della Deputazione di Storia Patria per il Friuli LXXX (2000), str. 555–580. Edelmayer Friedrich, La soppressione del patriarcato di Aquileia, v: Patriarchi: quindici se- coli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Berga- mini), Skira, Milano 2000, str. 399–401. Forstner Barbara, Grkokatoliki – uniati: diplomska naloga, Ljubljana 1994. Frank Karl Friedrich von, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit ei- nigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adelslexikon« 1823–1918, 1, Selbstverlag, Schloss Senftenegg 1967. Franz Monika, Die Gründung der Erzdiözese Görz nach Wiener archivalischen Quellen, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 153–182. Furlan Alfonz, Zgodovina frančiškanske cerkve v Novem mestu, Frančiškanski samostan, Novo mesto 1937. Garms-Cornides Elisabeth, Per una biografia culturale di C. M. d‘Attems, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2. Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 113–144. Gatz Erwin, Migazzi, Christoph Bartholomäus Anton Graf (1714–1803), v: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder 1785/1803 bis 1945: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Duncker & Humbolt, Berlin 1983, str. 505–508. 362 Jure Volčjak Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1999. Golec Boris, Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja, doktorska disertacija, Ljubljana 1999. Golec Boris, Plemstvo v cerkvenih matičnih knjigah zgodnjega novega veka - raziskovalni problemi in izzivi, v: Arhivi 36 (2013), št. 1, str. 85–110. Golob Nataša, Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje (Monumenta Slovenica; 4), Sloven- ska knjiga, Ljubljana 1994. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 2, Družbena raz- merja in gibanja, DZS, Ljubljana 1980. Grčar p. Leopold, Zasebne frančiškanske šole v Kamniku, v: 500 let frančiškanov v Kamni- ku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kulturni center, Kamnik 1993, str. 65–75. Gregorič Jože, Krščanski nauk in pridiga na Slovenskem leta 1770: pastoralna instrukcija opata Tauffererja krškemu župniku Webru 1770, v: Bogoslovni vestnik 39 (1979), št. 4, str. 489–497. Hančič Damjan, Klarise na Kranjskem (Gradivo in razprave / Zgodovinski arhiv Ljubljana; 26), Zgodovinski arhiv, Ljubljana 2005. Hančič Damjan, Sedemsto let klaris na Slovenskem, Samostan Brezmadežnih sester klaris, Nazarje 2000. Hančič Damjan, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 17. stoletje, v: Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 47–60. Hančič Damjan, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, v: Arhivi 26 (2003), št. 2, str. 315–328. Hexen und Zauberer. Die große Verfolgung – ein europäisches Phänomen in der Steiermark. Katalog zur Steirischen Landesausstellung auf der Riegersburg, Oststeiermark vom 1. Mai bis 26. Oktober 1987 (ur. Helfried Valentinitsch und Ileane Schwarzkogler), Le- ykam-Verlag, Graz - Wien 1987. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinali- um, ecclesiarum antistitum series: 3: 1503–1592, Typis et sumptibus domus editorialis »Il messaggero di s. Antonio« provinciae Patavinae s. Antonii OFM Conventualium apud basilicam s. Antonii, Re-impressio immutata Patavii MCMLX. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinali- um, ecclesiarum antistitum series: e documentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita, 4: 1592–1667, Typis et sumptibus domus editorialis »Il messaggero di s. Antonio« provinciae Patavinae s. Antonii OFM Conventualium apud basilicam s. Antonii, Re-impressio immutata Patavii MCMLX. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinali- um, ecclesiarum antistitum series: e documentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita, 5: 1667–1730, Typis librariae »Il messaggero di s. Antonio« apud basili- cam s. Antonii, Patavii MCMLII. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi: sive, summorum pontificum, S.R.E. cardinali- um, ecclesiarum antistitum series: e documentis tabularii praesertim Vaticani collecta, digesta, edita, 6: 1730–1799, Typis et sumptibus domus editorialis »Il messaggero di s. Antonio« apud basilicam s. Antonii, Patavii MCMLVIII. Höfler Janez, Fara sv. Petra v Komendi pred jožefinskimi reformami, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 27–34. VIRI IN LITERATURA 363 Höfler Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pra- župnija Cerknica, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 26 (2004), str. 125–191. Höfler Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranj- ska, Viharnik, Ljubljana 2015. Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Viharnik, Ljubljana 2013. Höfler Janez, Potovanja oglejskih vizitatorjev na Slovensko v poznem srednjem veku, v: Kronika 30 (1982), št. 3, str. 189–203. Iancis Paolo, Caritas versus utilitas al monte die pietà di Gorizia, v: Oltre i confini, Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni (ur. Liliana Ferrari, Paolo Iancis), Istituto di storia sociale e religiosa, Gorizia 2013. Jan Zoltan, Italijanska študija Lojzke Bratuž o slovenskih pridigah goriškega nadškofa, v: Jezik in slovstvo 39 (1993/94), št. 7–8, str. 354–358. Jedin Hubert, Religiöse Triebkräfte und geistiger Gehalt der katholischen Erneuerung, v: Handbuch der Kirchengeschichte, IV, Reformation, Katholische Reform und Gegenre- formation (ur. Hubert Jedin), Sonderausgabe, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2017. Jedin Hubert, Geschichte des Konzils von Trient, IV, Dritte Tagungsperiode und Abschluß, 2, Überwindung der Krise durch Mönche, Schließung und Bestätigung, Sonderausgabe, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2017. Julia Dominique, Der Priester, v: Der Mensch der Aufklärung (ur. Michel Vovelle), Magnus Verlag, Essen 2004, str. 282–320. Južnič Stanislav, Pouk in profesorji fizike v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, v: Kronika 48 (2000), št. 3, str. 11–48. Kemperl Metoda, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2011. Klinec Rudolf, Zgodovina goriške nadškofije, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1951. Kočevar Vanja, Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikantov in odpra- vi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599, v: Arhivi 37 (1914), št. 1, str. 31–64. Körber Esther-Beate, Die Zeit der Aufklärung. Eine Geschichte des 18. Jahrhunderts, Wissen- schaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2006. Kos Dušan, Zgodovina morale 2, Ljubezenske strasti, prevare in nasilje ter njihovo obravna- vanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo (Thesaurus memoriae. Dissertationes; 12), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2016. Kos Franc, Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, v: Izvestja muzejskega društva za Kranj- sko 2 (1892), št. 1, str. 1–29. Krajevni leksikon Dravske banovine, Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, Lju- bljana 1937. Kralj Angel, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem: 350-letnica posvetitve, Kapucinski provincialat, Ljubljana 1994. Kralj Angel, Sestava bratstev v kapucinskem samostanu v Škofji Loki 1706–2005. Ob tristole- tnici prihoda kapucinov v Škofjo Loko iz raznih dosegljivih pisnih virov (gvardijani od začetka 1706–2005, ostali od leta 1797 naprej). Bratje kapucini v Škofji Loki 1706–2006, [Kapucinski samostan, Škofja Loka] 2005. 364 Jure Volčjak Kralj Angel, Transkripcija virov, v: Metod Benedik: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucinska provinca (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 16), Inšti- tut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, Ljubljana 1994, str. 81–726. Krones Franz, Quellenmäßige Beiträge zur Geschichte des Grazer Jesuiten-Collegiums und seiner Hochschule (1573–1773), v: Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquel- len 22 (1887), str. 3–34. Kušej Rado, Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve: s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Učbeniki/Juridična fakulteta v Ljubljani; knj. 2), Juridična fakulteta, Ljubljana 1923. Lavrič Ana, Bratovščina presvetega Rešnjega telesa na Črnučah, v: Tam čez Savo, na Črnu- čah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Družina, Ljubljana 2013, str. 239–248. Lavrič Ana, Bratovščine na Kranjskem leta 1773, v: Arhivi 37 (2014), št. 1, str. 109–142. Lavrič Ana, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, v: Patriae et orbi: študije o srednjeevropski umetnosti: jubilejni zbornik za Damjana Pre- lovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec) (Opera Instituti Artis Hi- storiae), Založba ZRC, Ljubljana 2015, str. 475–527, 774–775. Lavrič Ana, Bratovščine v ljubljanskih škofijskih protokolih 17. in 18. stoletja, v: Arhivi 36 (2013), št. 1, str. 25–44. Lavrič Ana, Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v žu- pnijski cerkvi na Šutni, v: Arhivi 39 (2016), št. 1, str. 9–25. Lavrič Ana, Kult in likovne upodobitve sv. Jožefa, zavetnika Kranjske, pri ljubljanskih dis- kalceatih, v: Kronika 58 (2010), št. 2, str. 383–400. Lavrič Ana, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Jezuitske kongregacije, v: Arhivi 33 (2010), št. 2, str. 251–286. Lavrič Ana, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Brato- vščine pri redovnih cerkvah, v: Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 41–64. Lavrič Ana, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Brato- vščine v župnijskih cerkvah in podružnicah, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 295–317. Lavrič Ana, Jožef Dominik Lamberg namesto Karla Janeza Herbersteina, v: Umetnostna kronika 12 (2006), str. 2–8. Lavrič Ana, Upodobitve pastirjev ljubljanske škofije od njene ustanovitve do danes, v: Upo- dobitve ljubljanskih škofov (ur. Ana Lavrič et al.), Narodna galerija, Ljubljana 2007, str. 185–233. Lavrič Ana, Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino, v: Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp, Ferdo Gestrin, Janez Marolt in Darja Mihelič), ZRC SAZU, Ljubljana 1996, str. 483–491. Lavrič Ana, Zgodovinska in umetnostna dediščina frančiškanskih bratovščin, v: Acta histo- riae artis Slovenica 19 (2014), št. 2, str. 95–122, 231. Leidl August, Firmian, Leopold Ernst Reichsfreiherr von, v: Die Bischöfe des Heiligen römi- schen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Duncker & Humbolt, Berlin 1990, str. 113–117. Leidl August, Lamberg, Joseph Dominicus Reichsgraf von (1680–1761), v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Duncker & Humbolt, Berlin 1990, str. 257–259. VIRI IN LITERATURA 365 Leidl August, Thun und Hohenstein, Josef Maria Reichsgraf von (1713–1763), v: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Duncker u. Humblot, Berlin 1990, str. 511–513. Lesar Marko, Kulturno in umetnostnozgodovinska podoba kamniškega frančiškanskega samostana po kroniki Historia Conventus, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kulturni center, Ka- mnik 1993, str. 17–30. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691) (prevedla Marija Kiauta, ur. France Baraga), Družina, Provincialat Družbe Jezusove, Ljubljana 2003. Maaß Ferdinand, Der Josephinismus: quellen zu seiner Geschichte in Österreich 1760–1850: amtliche Dokumente aus dem Wiener Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Bd. 1: Ursprung und Wesen des Josephinismus 1760–1769 (Fontes rerum Austriacarum: österreichische Geschichtsquellen. Zweite Abteilung, Diplomataria et acta; Bd. 71), Verlag Herold, Wien-München 1951. Maček Jože, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri: urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in Av- strijski Istri do leta 1809: prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem, Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005. Makarovič Gorazd, Retrogradna konstrukcija podobe gibanja prebivalstva na Slovenskem pred 18. stoletjem, v: Etnolog 13 (= 64) (2003), str. 351–410. Makarovič Gorazd, Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življe- nja (Knjižna zbirka Krt; 94), Krtina, Ljubljana 1995. Martina Alessandra, Il seminario diocesano, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 273–278. Martina Alessandra, Karel Mihael iz rodovine grofov Attems. Biografski oris, v: Carlo Mi- chele d‘ Attems primo archivescovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, 2. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 33–44. Martus Steffen, Aufklärung. Das deutsche 18. Jahrhundert – ein Epochenbild, 2. Auflage, Wis- senschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2015. Mellinato Giuseppe, C. M. d‘Attems ed i gesuiti a Gorizia, v: Carlo Michele d‘ Attems primo archivescovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, 2. Studi intro- duttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 329–336. Miklavčič Maks, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave. Posebni odtis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo XXV/XXVI (1944–1945), Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1945. Mlinarič Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 61–91. Mlinarič Jože, Cistercijanska opatija Kostanjevica 1234–1786, v: Benediktinci, kartuzijani, ci- stercijani (ur. France M. Dolinar) (Redovništvo na Slovenskem; 1), Kartuzija, Cisterca, Pleterje - Stična 1984, str. 217–237. 366 Jure Volčjak Mlinarič Jože, Izobraževanje in izobrazba pri cistercijanih s poudarkom na stiški in kosta- njeviški opatiji, v: Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.), ZRC SAZU, Filo- zofska fakulteta, Pedagoška akademija, Ljubljana - Maribor 1996, str. 257–270. Mlinarič Jože, Kartuzija Bistra, Družina, Ljubljana 2001. Mlinarič Jože, Kartuzija Bistra od 1255 do 1782, v: Benediktinci, kartuzijani, cistercijani (ur. France M. Dolinar) (Redovništvo na Slovenskem; 1), Kartuzija, Cisterca, Pleterje - Stična 1984, str. 163–191. Mlinarič Jože, Kostanjeviška opatija 1324–1786, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki 1987. Mlinarič Jože, Malteški red na Slovenskem, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 17–25. Mlinarič Jože, Stiška opatija 1136–1784, Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, Novo me- sto 1995. Mlinarič Jože, Studeniški dominikanski samostan ok. 1245–1782, Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005. Mlinarič Jože, Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9), Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, Ljubljana 1987. Mrkonjić Tomislav, Archivio della nunziatura apostolica in Vienna I, »Cancelleria e Segrete- ria« nn. 1–904 – aa. 1607–1939 (1940): Inventario, Archivio Segreto Vaticano, Città del Vaticano 2008. Nardini Lisa Guarda, La visita pastorale di C. M. Attems nella Stiria Slovena maggio–luglio 1751 (Fonti e studi di storia veneta; 16), Istituto per le ricerche di storia sociale e reli- giosa, Vicenza 1990. Negro Pietro del, Venezia e la fine del patriarcato di Aquileia, v: Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia romana e stato absburgico, 2, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 31–60. Nicolo de Chiara – Fain Daniela – Martina Alessandra – Tavano Luigi, Goriški arhivski viri o K. M. Attemsu, v: Carlo Michele d‘ Attems, primo archivescovo di Gorizia (1752–1774), fra curia Romana e stato Absburgico, 1, Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Gorizia 1988, str. 59–99. Obersteiner Gernot Peter, Theresianische Verwaltungsreformen im Herzogtum Steiermark: die Repräsentation und Kammer (1749–1763) als neue Landesbehörde des aufgeklär- ten Absolutismus (Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark; 37), Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, Graz 1993. Okoliš Stane, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 2009. Otorepec Božo, Cerkev sv. Jakoba in začetki frančiškanskega samostana v 15. stoletju, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emili- jan Cevc et al.), Kulturni center, Kamnik 1993, str. 5–8. Ožinger Anton, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1750–1774) v luči njegovih vizitacij, doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1994. Ožinger Anton, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina Cer- kve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 93–112. VIRI IN LITERATURA 367 Paolin Giovanna, Il patriarcato in età moderna, v: Patriarchi: quindici secoli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini), Skira, Mi- lano 2000, str. 341–343. Patriarchi: quindici secoli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini), Skira, Milano 2000. Pavlin Vojko, Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici od nastanka do druge polovice 18. stoletja, v: Župnija Šempeter pri Gorici skozi stoletja (ur. Vojko Pavlin et al.), Župnija, Šempeter pri Gorici 2010, str. 13–64. Pavlin Vojko, Župnija sv. Štefana v Solkanu in njen katapan iz leta 1757, v: Arhivi 36 (2013), št. 2, str. 329–346. 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc), Kulturni center, Kamnik 1993. Piazza Katja, Udine, Archivio patriarcale: la diocesi di Aquileia »a parte Imperii«. Note sugli arcidiaconi tra la seconda metà del XV e il XVII secolo. Caratteri ed evoluzione, v: Nulla historia sine fontibus. Festschrift für Reinhard Härtel (Schriftenreihe des Instituts für Geschichte; 18), Leykam Buchverlag, Graz 2010, str. 362–375. Pillon Lucia, Atti delle visite pastorali: catalogo, v: Carlo Michele d‘Attems, primo archivesco- vo di Gorizia (1752–1774), fra curia Romana e stato absburgico, 1, Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Gorizia 1988, str. 109–175. Pirchegger Hans, Erläuterungen zur historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, I. Teil, Steiermark, A. Holzhausens Nachfolger, Wien 1940. Pokorn Franc, Donesek k zgodovini dominikanškega samostana v Velesovem, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 3 (1893), str. 181–184. Pokorn Franc, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788, Knezoško- fijski ordinariat ljubljanski, Ljubljana 1908. Preinfalk Miha, Auerspergi: po sledeh mogočnega tura, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2005. Rainer Johann, La formazione delle diocesi nell‘Austria interna, v: Chiese di frontiera: mi- scellanea di studi in onore di Luigi Tavano in occasione del suo settantacinquesimo compleanno (Fonti e studi di storia sociale e religiosa; 14), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Gorizia 1999, str. 33–48. Rainer Johann, Nuntiaturberichte. Sonderreihe: Grazer Nuntiatur, I–IV, ÖAW, Wien 1973–2012. Rainer Johann, Versuche zur Errichtung neuer Bistümer in Innerösterreich unter Erzher- zog Karl II. und Kaiser Ferdinad II., v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 68 (1960), str. 457–469. Reinhardt Rudolf, Die katholische Kirche (1648–1789), v: Ökumenische Kirchengeschichte, Band 2: Vom Hochmittelalter bis zur frühen Neuzeit, Wissenschaftliche Buchgesell- schaft, Darmstadt 2008. Reinhardt Rudolf, Episkopalismus, v: Lexikon für Theologie und Kirche 3, Sonderausgabe, Herder, Freiburg im Breisgau 2009, str. 726–727. Rifelj Matej, Zdravilišče Dolenjske Toplice, v: Dolenjske Toplice v odsevu časa: znanstvena monografija ob 800-letnici prve omembe Dolenjskih Toplic v zgodovinskih virih, Obči- na, Dolenjske Toplice 2015, str. 339–398. 368 Jure Volčjak Rogier Nimwegen, Cerkev v času razsvetljenstva in revolucije, v: Zgodovina Cerkve, 4, Cer- kev v času razsvetljenstva, revolucije in restavracije (1715–1848), Družina, Ljubljana 1999, str. 13–173. Rosa Gabriele de, Il sinodo provinciale del 1768, v: Carlo Michele d‘ Attems primo archive- scovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, 2. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 343–374. Santonino Paolo, Popotni dnevniki 1458–1487, Mohorjeva založba, Celovec - Dunaj - Lju- bljana 1991. Schlögl Rudolf, Alter Glaube und moderne Welt. Europäisches Christentum im Umbruch 1750–1850, S. Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main 2013. Schmidt Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I, DZS, Ljubljana 1963. Schneider Burkhart, Das Papsttum unter dem steigenden Druck des Staatskirchentums, v: Handbuch der Kirchengeschichte, V, Die Kirche im Zeitalter des Absolutismus und der Aufklärung, Sonderausgabe, Wissenschaftliche Buchgesellschaft 2017. Seibrich Wolfgang, Hontheim, Johann Nikolaus v., v: Lexikon für Theologie und Kirche 5, Sonderausgabe, Herder, Freiburg im Breisgau 2009, str. 270–271. Seifert Johann, Kurtze genealogische Beschreibung derer Herren von Stubenberg etc. Sammt Einem Register ihrer Tauff-Nahmen/ Und dererjenigen So sich durch Vermählungen mit ihnen befreundet/ Dero noch Adolphi Wilhelmi Hernns von Stubenberg etc. Und Dessen Schwestern/ Nahmentlich Anna Barbara Dorothea Und Elisabetha Friderica, Herrinne von Stubenberg etc. Väter- und Mütterliche Ahnen-Taffeln/ beygefüget sind, Regensburg 1703. Skubic Anton, Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine (ur. Josip Lesar), Editorial Baraga, Buenos Aires 1976. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic), Nova revija, Ljubljana 2011. Smole Majda, Graščina Škofja Loka (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Serija Gra- ščinski arhivi; 1), Arhiv SR Slovenije, Ljubljana 1980. Smole Majda, Graščina Šrajbarski turn (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Serija Graščinski arhivi; 2), Arhiv SR Slovenije, Ljubljana 1980. Smole Majda, Vicedomski urad za Kranjsko: 13. stol.–1747. Del 5: Cerkvene zadeve: Lit. M–R (Publikacije Arhiva SRS. Inventarji. Serija Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev; 4), Arhiv SRS, Ljubljana 1995. Snoj Alojzij Slavko, Pobudnik načrtnega, poglobljenega in prosvetljenega katehiziranja, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 109–125. Sorč Ciril, Glavarjevi teološki spisi, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 145–160. Staatskanzler Wenzel Anton von Kaunitz-Rietberg 1711–1794. Neue Perspektiven zu Politik und Kultur der europäischen Aufklärung (ur. Grete Klingenstein, Franz A. J. Szabo), A. Schnider, Graz [etc.] 1996. Stasi Alessio, Pietro Adamo Suppanzigh (1699–1780), vicario generale del primo arcivesco- vo di Gorizia, v: Oltre i confini, Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni (ur. Liliana Ferrari, Paolo Iancis), Istituto di storia sociale e religiosa, Gorizia 2013. Steiner Stephan, Reisen ohne Wiederkehr. Die Deportation von Protestanten aus Kärnten 1734–1736, R. Oldenburg, Wien-München 2007. VIRI IN LITERATURA 369 Steiner Stephan, Rückkehr Unerwünscht: Deportationen in der Habsburgermonarchie der Frühen Neuzeit und ihr europäischer Kontext, Böhlau, Wien 2014. Steska Viktor, Naši denarji in kranjske spominske svetinje, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko X (1900), št. 4, str. 109–118. Stiški rokopis: študije (ur. Mihael Glavan) (Monumenta Slovenica; 2), Slovenska knjiga, Lju- bljana 1992. Stollberg-Rilinger, Barbara, Maria Theresia. Die Kaiserin in ihrer Zeit. Eine Biographie, C. H. Beck, München 2017. Stražar Stane, Mengeš in Trzin skozi čas, Krajevna skupnost, Mengeš-Tržin 1993. Škafar Vinko, Glavarjeva pastoralna dejavnost, v: Glavarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj) (Simpoziji v Rimu; 16), Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 93–108. Škoda Ignacij, Dušnopastirsko delovanje F. M. Paglovca, v: Nova pot: glasilo Cirilmetodijske- ga društva katoliških duhovnikov SRS XII (1960), št. 9–12, str. 562–565. Škoda Ignacij, Fr. M. Paglovec, v: Nova pot: glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških du- hovnikov SRS XII (1960), št. 3–4, str. 176–187. Škofljanec Jože, Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja, doktorska disertacija, Ljubljana 2008. Škrjanc Radovan, Novo o Akademskem združenju sv. Cecilije v Kamniku, v: Muzikološki zbornik 37 (2001), str. 51–66. Špelič Miran, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani, v: Teološki študij na Slovenskem: vloga teo- loških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izo- braževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Teolo- ška fakulteta, Ljubljana 2010, str. 199–270. Šuštar C. Branko, Prispevek frančiškanov h kamniškemu ljudskemu šolstvu: od trivialke in deške glavne šole do štirirazredne deške ljudske šole v Kamniku 1783–1882, v: 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992 (ur. Emilijan Cevc et al.), Kulturni center, Kamnik 1993, str. 77–101. Tam v Dolu roža rase. Naša župnija 1262–2012: 750 let (ur. Alojzij Grebenc), Salve, Ljubljana 2012. Tavano Luigi, Attems, Karl Michael (seit 1766) Reichsgraf von (1711–1774), v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Duncker & Humbolt, Berlin 1990, str. 17–18. Tavano Luigi, Cronotassi degli arcidiaconi di Gorizia (1574–1750), Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, Gorizia 1988. Tavano Luigi, Dalla „Domus presbyteralis“ (1757) al seminario centrale di Gorizia (1818): pastoralità e statalismo a confronto (Fonti e studi di storia sociale e religiosa; 2[b]), Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Gorizia 1985. Tavano Luigi, Edling, Rudolf Joseph (seit 1779) Reichsgraf von (1723–1803), v: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Duncker & Humbolt, Berlin 1990, str. 86–88. Tavano Luigi, La diocesi di Gorizia 1750–1947, Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli (GO) 2004. Tavano Luigi, La personalità e l‘azione pastorale di Carlo Michaele d‘Attems, v: Carlo Mi- chele d‘ Attems primo archivescovo di Gorizia (1752–1774) fra curia Romana e stato Absburgico, II. Studi introduttivi (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar), Istituto di 370 Jure Volčjak Storia Sociale e Religiosa, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Gorizia 1990, str. 219–271. Tavano Luigi, Prvi goriški nadškof Karel Mihael grof Attems (1711–1774) in Slovenci, v: Zgo- dovinski časopis 44 (1990), št. 3, str. 387–392. Tavano Sergio, Da Aquileia a Gorizia: scritti scelti (Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia. Serie seconda, Studi; 17), Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, Trieste 2008. Tavano Sergio, Dal patriarcato a due arcidiocesi, v: Memorie Storiche Forogiuliesi. Giornale della Deputazione di Storia Patria per il Friuli LXXXII (2002), str. 257–265. Teološki študij na Slovenskem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 32), Teološka fakulteta, Ljubljana 2010. Terseglav Marko, Uskoška pesemska dediščina Bele krajine, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1996 (Zbirka ZRC; 11). Tominec Angelik, Pregled zgodovine frančiškanov med Slovenci: Samostan Novo mesto, v: Cvetje z vrtov sv. Frančiška 44 (1927), št. 1–2, str. 17–22, 26. Trebbi Giuseppe, Alle origini dell‘arcidiocesi di Gorizia: il dibattito al tempo di Francesco Barbaro, v: L‘arcidiocesi di Gorizia dall‘istituzione alla fine dell‘Impero asburgico (1751– 1918): [atti del Convegno internazionale]: Gorizia, 29 novembre–1 dicembre 2001], Forum, Udine 2002, str. 3–25. Trebbi Giuseppe, Francesco Barbaro, v: Patriarchi: quindici secoli di civiltà fra l‘Adriatico e l‘Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini), Skira, Milano 2000, str. 347. Trnovšek Tadej, Poskus rekonstrukcije „fonda“ urbarjev in urbarialnih registrov samostana Stična in vprašanje njegove hrambe skozi čas, v: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 353–376. Tropper Christine, Glut unter der Asche und offene Flamme. Der Kärntner Geheimprotestan- tismus und seine Bekämpfung 1731–1738 (Quellenedition des Instituts für Österreichi- sche Geschichtsforschung; 9), Böhlau Verlag, Wien/Odenburg 2011. Umek Ema, Erbergi in dolski arhiv 2 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Serija Graščinski arhivi; 5), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1992. Umek Ema, Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična (Publikacije Arhiva Slovenije. Inven- tarji. Serija Samostanski arhivi; zv. 1), Arhiv Slovenije, Ljubljana 1974. Ušeničnik Franc, Katoliška liturgika 2., predelana in pomnožena izd., Škofijski ordinariat, Ljubljana 1945. Ušeničnik Franc, Pastoralno bogoslovje, 3., popravljena izdaja, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1940. Valenčič Vlado, Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati, v: Zgodovinski časopis XVI (1962), str. 27–54. Visočnik Julijana, Matricula, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Družina, Ljubljana 2013, str. 336–370. Visočnik Julijana, Škofijski arhiv Ljubljana: inventar fonda ŠAL 2, 1. del: fasc. 1–19 (Priročni- ki/Nadškofija Ljubljana, Arhiv; 5), Nadškofija, Ljubljana 2015. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije [elektronski vir] (gl. ur. Vladimir Kološa et al.), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1999. Vodnik po fondih in zbirkah (ur. Bogdan Kolar) (Priročniki/Nadškofijski arhiv; 1), Nadško- fijski arhiv, Ljubljana 1999. VIRI IN LITERATURA 371 Volčjak Jure, Bela krajina v vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Mihaela At- temsa (1752–1774), v: Kronika 58 (2010) št. 3, str. 729–752. Volčjak Jure, Črnuče v vizitacijskih zapisnikih goriških nadškofov Attemsa in Edlinga, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France M. Dolinar), Družina, Ljubljana 2013, str. 223–238. Volčjak Jure, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo/Michelstetten im Laufe seines Be- stehens, v: Bettelorden in Mitteleuropa: Geschichte, Kunst, Spiritualität: Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht, Ralph Andraschek-Holzer), DASP, St. Pölten 2008, str. 211–232. Volčjak Jure, Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 477–486. Volčjak Jure, Listine jezuitskega kolegija v Ljubljani 1592–1751, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2014. Volčjak Jure, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranj- skem, v: Acta historiae artis Slovenica 21 (2016), št. 2, str. 9–34. Volčjak Jure, Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja: predlog združitve goriške nadškofije in ljubljanske škofije iz leta 1758, v: Historični seminar 12 (ur. Kata- rina Šter in Mojca Žagar Karer), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2016, str. 9–39. Volčjak Jure, Pripovedi vizitacijskih zapisnikov župnije Ig v 17. in 18. stoletju, v: Župnija sv. Martina na Igu: ob 300-letnici župnijske cerkve (ur. Martin Hostnik, Maja Zupančič), Salve, Ig [i. e.] Ljubljana 2011, str. 282–316. Volčjak Jure, Samostan dominikank v Velesovem 1238–1782: diplomska naloga, Ljubljana 2000. Volčjak Jure, Strmolski in samostan Velesovo, v: Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem. Kronika 54 (2006), št. 2, str. 175–182. Volčjak Jure, Župnija Mokronog v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (v pri- pravi za objavo). Volčjak Jure, Župnija Preserje od cerkniške podružnice do samostojne župnije, v: Župnija Preserje skozi čas (ur. France M. Dolinar), Župnija, Preserje 2011, str. 111–126. Vrhovec Ivan, Zgodovina Novega mesta, Matica slovenska, Ljubljana 1891. Wurster Herbert W., Das Bistum Passau und seine Geschichte, Èdition du Signe, Eckbol- sheim 2010. Zadnikar Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I, Mohorjeva družba, Celje 1973. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem: posvetovanje ob štiridesetletnici Denar- nega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984 (ur. Peter Kos et al.) (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 3), Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1987. Zlabinger Eleonore, Lodovico Antonio Muratori und Österreich (Veröffentlichungen der Universität Innsbruck; 53), Österreichische Kommissionsbuchhandlung in Komm., Innsbruck 1970. Žnidaršič Golec Lilijana, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 22), Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Ljubljana 2000. Žnidaršič Golec Lilijana, Duhovniki župnije Preserje do vključitve v ljubljansko škofijo leta 1787, v: Župnija Preserje skozi čas (ur. France M. Dolinar), Župnija, Preserje 2011, str. 127–164. 372 Jure Volčjak Žnidaršič Golec Lilijana, Kapiteljski arhiv Ljubljana: inventar fonda. Zv. 1: fasc. 1–60 (Priroč- niki/Nadškofijski arhiv Ljubljana; 3), Stolni kapitelj, Ljubljana 2006. Žnidaršič Golec Lilijana, Od prve omembe cerkve leta 1526 do ustanovitve vikariata leta 1764, v: Tam čez Savo, na Črnučah: stopetdeset let župnije Ljubljana Črnuče (ur. France Martin Dolinar), Družina, Ljubljana 2013, str. 97–110. Žnidaršič Golec Lilijana, Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 319–327. Žnidaršič Golec Lilijana, Papeško povzdignjenje Ljubljane v civitas leta 1462, v: Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Vincenc Rajšp et al.), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2001, str. 243–250. IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 373 15 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO A Abramsperg Janez Anton 108 Abranovič Jožef 190 Addon 92 Adergas 295 Adlešiči 303 Ajbelj 323 Ajdovec 100 Akvinski Alojz 80 Albani Janez Frančišek 32, 44, 68, 69, 70, 73 Aleksander IV. 80 Aleksander VIII. 28 Almanara Fernandez de Portocarrero Mendoza Franc Joahim 51 Altlack.  gl. Stara Loka Ambrož pod Krvavcem 287 Ambrus 333 Andeški Bertold II. 204, 207 Anglija 39 Anzicij (Anžič) Tomaž 43, 48 Apfaltrer baron Ferdinand Gotfrid 172 Apfaltrer baron Franc 184, 185 Apfaltrer, baroni 86, 253, 261, 269, 277 Apfaltrer N. 207 Apih Jožef 191 Aquileia.  gl. Oglej Arabija 36 Arčelca 332 Argenvilliers Klemen 32, 33 Arnoldstein.  gl. Podklošter Attems grof Ernest Amadej Tomaž 34, 53, 65, 226 Attems grof Karel Mihael 11-14, 18, 31, 35-39, 42, 43, 48-55, 57, 60-75, 82, 84, 87, 89-95, 97-100, 102, 103, 105, 106, 108, 110, 111, 112, 114, 115, 117-124, 134, 136, 138, 140, 141, 142, 145, 147, 149, 150, 157, 159, 163, 164, 171, 172, 173, 175, 177, 178, 181, 182, 184-189, 191-195, 203, 205, 206, 208, 209, 210, 211, 214, 215, 216, 219, 222, 223, 224, 226, 227, 231, 233-244, 246, 247, 248, 251- 257, 259-283 Attems grof Ludvik 51 Attems grof Sigismund 51 Attems-Petzenstein grof Janez Frančišek 51 Auersperg grof Adolf Engelbert Ignac 97 Auersperg grof Anton Jožef 122 Auersperg grof Franc Anton 169 Auersperg, grofi 86, 97, 169 Auersperg knez Henrik 73, 88, 99 Auersperg, knezi 86, 87, 125, 169, 253, 261, 269, 277 Augsburg 70 Avsec Janez st. 121, 168 Avstrija 16, 79, 181, 207 B Babna Polica 329 Babno Polje 329 Baden bei Wien.  gl. Baden pri Dunaju Baden pri Dunaju 73 Bafil Janez 208 Bajc Janez Jakob 169 Bajnhof 345 Banja Loka 323 Barbaro Frančišek 24, 25, 27, 126 Barbo grof Jošt Vajkard 161 Barbo grof Rihard Danijel 121 Barbo pl. Waxenstein grof Janez Jakob 109, 174 Baronio de Karel 48 Bartoloti Avguština 205 Basel 259, 267, 275 Basilea.  gl. Basel Bassignana 30 Bavarska 78 Begunje pri Cerknici 130, 284 Bela Cerkev 77, 83, 129, 213, 236, 238, 242, 331 Bela krajina 14, 82, 86, 114, 121, 167, 195, 212, 224, 255, 264, 272, 280 Bela Peč 105, 169 Belčji Vrh 305 Beligna 44, 46 Beli Grič 347 Beli Kamen 321 Beljak 22, 28, 77 Bellarmini Robert 175, 176 Belluno 46 Beltrame Sigismund 48 Benaglia Nikolaj Andrej 170, 188, 190 Benedikt XIII. 16 Benedikt XIV. 16, 29, 32, 37, 40, 41, 50, 55, 61, 374 Jure Volčjak 66, 69, 133, 138, 176, 181, 183, 204, 207, 251, 259, 267, 275 Beneška 75, 172 Beneška Slovenija 77 Benetke 24, 25, 26, 29, 31, 32, 34, 35, 38, 39, 40, 41, 43, 50, 251, 259, 261, 267, 268, 269, 275, 277 Bereča vas 302 Beričevo 333 Bern 184 Bertis de Ursin 22 Betenbrunn 52 Bezuljak 130, 284 Bič 338 Biličič Jožef 240 Bistra 23, 24, 79, 80, 81, 86, 169, 195, 201, 205, 208-214, 218, 239, 243, 253, 261, 264, 269, 272, 277, 280, 284 Bitenc Jernej 118 Blagoviški Otokar 203 Blatnik pri Črmošnjicah 316 Blečić Tomaž Bonaventura 121 Blečji Vrh 130, 299, 342 Bločice 131, 284 Bloke 83, 88, 97, 109, 123, 142, 169, 183, 185, 234, 239, 244, 315 Bloška Polica 329 Bočje 298 Bodensko jezero 52 Bodovlje 293 Böhmer Henning 146 Bojanja vas 302 Bonazza Peter Pavel 169 Bonifacij IX. 80 Bonifacij VIII. 186 Borje (Zagorje ob Savi) 349 Borovec pri Kočevski Reki 322 Borovnica 80, 81, 131, 189, 202, 243, 286 Borromeo Karel 182 Boršt (Metlika) 303 Bosljiva Loka 326 Boštanj 82, 98, 180, 236, 238, 242, 246, 305 Boštanj (Zagradec pri Grosupljem) 342 Božakovo 303 Bratislava 134 Braunau 164 Brdo (Domžale) 287 Brdovec 142 Breckerfeld N. 122 Breg (Grm) 345 Breg (Novo mesto) 307 Breg ob Kokri 139 Breg pri Litiji 344 Breg v Žužemberku 351 Brescia 46, 47 Břewnow 164 Breza 345 Brezje (Cerknica) 130, 284 Brezje (Litija) 344 Brezje pri Rožnem Dolu 317 Brezje (Radovljica) 141 Brezje (Srednja vas–Poljane) 291 Brezje v Podbočju 297 Breznica pod Lubnikom 294 Brezova Reber 304 Brezovica pri Predgradu 308 Brezovica pri Trebelnem 299 Brezovo (Litija) 311 Brežice 82, 105, 145, 175, 177, 195, 196, 213 Brindisi 39 Brinje pri Studencu 337 Briše (Zagorje ob Savi) 349 Brode (Škofja Loka) 293 Brod na Kolpi 108 Brod na Kupi.  gl. Brod na Kolpi Buchheim grof Oton Friderik 27 Bučka 336 Budganja vas 351 Budim 160 Budinjak 300 Budna vas 311 Bukovica (Ivančna Gorica) 338, 339 Bukovica (Škofja Loka) 291 Bukovje v Praprečah 350 Bukovščica 291 Bukov Vrh 291 Buseth pl. Leopold 82, 209 Bušeča vas 297 Bušinja vas 302 Butoraj 301 C Cajnarje 316 Caligari Giovanni Andrea 23, 24 Cappelli Peter Pavel 48 Carniola.  gl. Kranjska Catta Hieronim 22 Cavalchini Karel Albert Gvidobono 35 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 375 Ceccotti Janez Jožef Bonifacij 54, 60 Celje 22, 28, 98, 157, 167, 198, 216 Celovec 62, 64, 90, 110, 111, 114, 116, 117, 124, 125, 133, 134, 135, 138, 140, 160, 165, 172, 179, 217, 218 Cerina 296 Cerklje na Gorenjskem 81, 107, 108, 128, 149, 157, 191, 204, 206, 211, 213, 235, 241, 243, 286 Cerklje ob Krki 83, 185, 236, 239, 242, 324 Cerknica 80, 81, 105, 130, 149, 157, 202, 205, 213, 215, 234, 239, 244, 284 Cerkno 156 Cernik 300 Cerovec (Dolenjske Toplice) 314 Cerovec (Gorenje Lakovnice) 312 Cerovec pri Trebelnem 299 Cerovec (Radovlja) 343 Chumberg pl. Mihael Chumer 199 Ciocchi Janez Angel 39 Cirnik (Brežice) 296 Cirnik (Trebnje) 310 Cividale del Friuli.  gl. Čedad Codelli, baroni 43, 48 Codelli pl. Fahnenfeld Avguštin 31, 33, 35, 46, 47, 69 Colloredo Hieronim 16 Como 30, 44, 45, 50, 55, 71, 252, 260, 268, 276 Concordia 75 Conti Giorgio 42 Coret de Nikolaj 22 Corona de Leonardo Giuseppe 112 Coronini-Cronberg Elizabeta 51 Cortina d'Ampezzo 49, 50 Crngrob 292 Csanád 167 Cvišlerji 320 Č Čabrače 290 Čatež ob Savi 82, 115, 130, 142, 175, 180, 214, 236, 238, 242, 246, 296 Čatež (Trebnje) 347 Čatež–Zaplaz 347 Čazma 152 Čebine 350 Čedad 43, 46, 204 Čemšenik 83, 98, 128, 141, 214, 236, 237, 240, 246, 331 Češka 123, 126, 133, 138, 165, 203 Češko Rudogorje 164 Češnjevek (Cerklje na Gorenjskem) 286 Četena Ravan 290 Čolnišče 348 Črešnjevec 136 Čretež 299 Črmošnjice 83, 180, 236, 240, 244, 245, 316 Črmošnjice pri Stopičah 312 Črneča vas 298 Črni Potok pri Kočevju 320 Črni Vrh nad Idrijo 121 Črnomelj 82, 105, 106, 114, 121, 149, 157, 169, 213, 237, 240, 245, 255, 264, 272, 280, 301 Črnuče (Ljubljana) 91, 94, 100, 335 Čušperk 318, 342 D Dalce 325 Dalnje Njive 309 Damelj 305 Damiani Marija Felicita 203 Dane (Loška Dolina) 316, 329 Daun grof Leopold Jožef 111 Dečja vas 346 Dedni Dol 349, 350 Delfin Danijel 35, 40, 41, 42 Delfin Janez 78, 80 Delneri Jernej 48 Demšar Matevž 171, 191 Desinec 301 Diedo Giacomo 38 Dob 158 Dobec 130, 284 Dobliče 302 Doblička Gora 302 Dobova 82 Dob pri Šentvidu 338 Dobrava pod Rako 337 Dobrava pri Dobrniču 141 Dobrava (Trebnje) 332 Dobrepolje 83, 87, 107, 149, 209, 223, 237, 239, 240, 244, 318 Dobrepolje–Videm.  gl. Dobrepolje Dobrla vas 23 Dobrna 178 Dobrnič 83, 100, 117, 129, 183, 189, 205, 213, 236, 238, 243, 332 376 Jure Volčjak Dojutrovica 299 Dolenc Jernej 207 Dolenja Stara vas 339 Dolenja vas 131, 132 Dolenja vas (Cerknica) 284 Dolenja vas (Ribnica) 327 Dolenjci 303 Dolenje Brdo 291 Dolenje Jezero 131, 284 Dolenje Kamence 307 Dolenje Kronovo 343 Dolenje Poljane 329 Dolenje Radulje 336 Dolenje Selce 332 Dolenji Globodol 306 Dolenji Lazi 328 Dolenji Podboršt 306 Dolenjska 14, 75, 77, 78, 83, 105, 112-114, 116, 118, 120, 144, 151, 167, 171, 189, 193, 208, 212, 223, 254, 261, 262, 269, 270, 277, 278 Dolenjske Toplice 73, 82, 105, 115, 180, 236, 238, 243, 244, 314 Dole pri Krašcah 289 Dole pri Litiji 82, 97, 129, 236, 238, 242, 246, 310 Dole pri Polici 341 Dolga Njiva pri Šentlovrencu 346 Dolga vas (Kočevje) 320 Dol (Kočevje) 308 Dolnja Briga 322 Dolnja Topla Reber 321 Dolnji Ajdovec 332 Dolnji Suhor pri Metliki 302 Dolnji Vrh 339, 347 Dol pri Ljubljani 83, 94, 107, 129, 149, 180, 183, 214, 222, 235, 240, 243, 333 Dolsko 333 Dolž 313 Donava, reka 29, 50 Dornik Matevž 95 Draga 98, 326 Draga (Šmarješke Toplice) 331 Dragatuš 305 Dragomelj 90 Dragovanja vas 301 Dramlje 82 Drašiči 303 Drau.  gl. Drava, reka Drava, reka 42, 49, 54, 75, 76, 253, 261, 269, 277 Dražgoše 291 Drežnik 302 Drganja Sela 314 Drnovo 324 Drtija 289 Drušče 340 Dufrèn p. Maksimilijan 52 Dunaj 16, 29, 30, 32, 34, 36, 38-45, 48, 50, 52, 54, 60, 63-73, 87-89, 99, 100, 110, 111, 119, 121, 122, 135, 139, 140, 152, 160, 164, 167, 187, 194, 207, 217, 251, 255, 257, 259, 260, 261, 263, 265, 267, 268, 269, 271, 273, 276, 279, 281 Dunajsko Novo mesto 50, 53, 70 Dvorje (Cerklje na Gorenjskem) 286 Dvor pri Žužemberku 351 Dvorska vas (Velike Lašče) 319 E Eberndorf.  gl. Dobrla vas Edling grof Rudolf Jožef 13, 16, 72, 73, 184, 206, 211, 223, 225, 245, 246, 252, 261, 269, 277 Edling Sigismund 48 Eger 164 Eggenberg knez Hans Ulrik 26 Eichstätt 72 Engelshaus grof Franc Žiga 169 Erberg baron Anton Gotard 49, 82, 118, 172 Erberg baron Ferdinand Benedikt Gabrijel 172, 175 Esztergom 72, 156 F Fara pri Kočevju.  gl. Kostel Favetti Anton 48 Febronius Justin (Johann Nikolaj pl. Hontheim) 71 Felič Vrh 344 Ferdinand I. 15, 21 Ferdinand II. 25, 26, 28 Ferdinand III. 27 Ferravilla Mihael 55 Fin baron de Anton 43, 44, 49, 54, 60 Firmian grof Leopold Ernest 44, 218 Firrao Giuseppe st. 52 Flachenfeld pl. Janez Andrej 80, 215 Födran pl. Födransberg Gregor 145 Foscarij Francesco 31 Francija 16, 18, 39, 200 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 377 Frančiška 210 Frankenberg grof Janez Henrik 207 Frantz Marija Katarina 203 Frantz Marija Terezija 203 Freising 114, 135, 156 Freudenthal.  gl. Bistra Friaul.  gl. Furlanija Friderik III. 13, 21 Friderik II. Pruski 15, 16, 17, 111 Friuli.  gl. Furlanija Frluga 297 Furlanija 21, 75, 76, 251, 259, 267, 275 G Gaber pri Črmošnjicah 317 Gaber pri Semiču 304 Gabrijele 310 Gabrovka (Litija) 346 Gabrovka pri Zagradcu 334 Gabrska Gora 346 Gabrška Gora 290 Gadova Peč 297 Galicija 83, 213 Galin 299 Gallenberg, grofi 86, 109, 169, 202, 207, 253, 261, 269, 277 Gallenberg grof Sigfrid Baltazar 109 Gallenfels baron Andrej 80 Gallenfels baron Anton 78, 80 Gallenfels baron Sigismund 78 Galli Ptolomej 22 Gallo M. 72 Gamberk 331 Gatina 341 Gentili Anton Ksaver 36 Gerčman Bernard 220 Gerloh III. 204 Giustiniani Aloisio 22 Gladič Karel Jožef 125, 189 Glavar Peter Pavel 64, 65, 91, 93, 118, 163, 172, 175, 177, 178, 181, 189, 215, 219, 255, 264, 272, 280 Glinjek 309 Godešič 293 Golče 348 Golek (Črnomelj) 301 Golica 291 Goli Vrh – Cvibelj 351 Golobinjek 306 Gombišče 338 Gonzaga Silvio Valenti 33, 36 Gora (Cerknica) 316 Gora (Krško) 325 Gora nad Gotenico 321 Gora pri Pečah 348 Gora pri Sodražici (Petrinci) 132 Gora (Sodražica) 328 Gora (Vrh, pri sv. Miklavžu) 289 Gorenja Dobrava (Gorenja vas-Poljane) 291 Gorenja Lepa vas 325 Gorenja Loka (Koprivnik) 322 Gorenja Straža 307 Gorenjci – Kot pri Semiču 304 Gorenje Dole (Škocjan) 340 Gorenje Jelenje 311 Gorenje Jesenice 310 Gorenje Jezero 330 Gorenje Kamence 307 Gorenje Kamenje 306 Gorenje Karteljevo 306 Gorenje Laknice 299 Gorenje Lakovnice 312 Gorenje Otave 315, 316 Gorenje Sušice 314 Gorenji Mokronog (Trebelno) 298 Gorenji Podšumberk 332 Gorenjska 14, 62, 75, 77, 86, 99, 105, 113, 116, 120, 137, 139, 140, 189, 195, 202, 207, 210, 212, 254, 261, 262, 269, 270, 277, 278 Gorica 14, 16, 21-32, 34, 35, 37, 39, 40, 41, 43-46, 48, 50, 51, 53-56, 58, 62-66, 68, 70, 72-75, 77, 87, 90, 91, 93, 95, 96, 98-101, 110, 111, 114-117, 119, 122-125, 127, 133-136, 138-140, 147, 156, 157, 160, 162, 163, 166, 172, 181, 182, 186, 188-190, 194, 198, 208, 209, 217, 218, 219, 222, 223, 251, 252, 255, 257, 259-261, 263-269, 271-277, 279, 280, 281, 282 Gorica (Krško) 324 Gorica v Kočevskih Poljanah 316 Goričane 167 Goriča vas 132, 327 Goričica (Domžale) 335 Goričica pri Ihanu 287 Goriška 22, 58, 66, 83, 89, 97, 172 Goriška vas 340 Gorizia.  gl. Gorica Gornja Lokvica 302 Gornja Planina 285 Gornja Težka Voda 312 378 Jure Volčjak Gornja Topla Reber 321 Gornje Laze 317 Gornje Ložine 320 Gornji Grad 76, 167 Gornji Lović 299 Gornji Oštrc 299 Gornji Rogatec 342 Gornji Suhor pri Vinici 305 Goro 29 Goropeče 287 Görz.  gl. Gorica Gotenica 89, 121, 138, 321 Gotna vas (Novo mesto) 312 Gozd (Kamnik) 288 Graben (Novo mesto) 312 Graben (pri Šmihelu) 112 Grabrovec 302 Gradac 169, 303 Grad (Cerklje na Gorenjskem) 287 Gradec 22-25, 51, 64, 109-112, 114, 116-118, 120, 123-125, 133-140, 146, 147, 149, 160, 162, 163-165, 167, 170, 172, 177, 178, 187, 205, 212, 215, 217-219, 263, 271, 279 Gradec (Koprivnik) 322 Gradec (Krško) 130, 297 Gradenc 334 Gradenegg 136 Gradisca.  gl. Gradiška Gradišče nad Vrhpečjo 345 Gradišče pri Litiji 344 Gradišče pri Lukovici 289 Gradišče pri Primskovem 339 Gradišče pri Stični 338 Gradiška 28, 43, 97, 172 Gradnik 304 Grahovo 131, 284 Graz.  gl. Gradec Grčarevec 131, 285 Grčarice 88-99, 121, 138, 327 Gregor XIII. 24 Griblje 303 Grič (Mirna) 347 Grič pri Klevevžu 343 Grimani Janez VI. 24 Grimani Peter 41, 42 Grisei p. Nikolaj 61 Grmače 344 Grm (Novo mesto) 197, 312 Grmovlje 340 Grm (Trebnje) 345 Groblje 335 Grosuplje 342 Grošelj Jernej 206, 207 Guérini de Tencin Peter Pavel 50 Gullini Vid 27, 28, 35, 46, 47, 251, 259, 267, 275 Gumnišče 342 Gurk.  gl. Krka (Gurk) Gurkfeld.  gl. Krško Guttener Baltazar 191 Győr 152, 160 H Habsburško-Lotarinški Karel Jožef 111 Haller pl. Hallerstein baron Aleksander 82 Harrach pl. Janez Ernest Emanuel Jožef 29 Haugwitz grof Vencelj Anton 38 Heiligenberg 52 Hendl N. 123 Hengsberg 27 Herberstein grof Karel Janez 16, 70, 164, 226, 227, 231, 256, 265, 273, 281 Herinja vas 345 Hinje 83, 100, 125, 129, 185, 235, 239, 243, 249, 334 Hiteno 315 Hmeljčič 306 Hmeljnik 306 Hochmuth Ana Marija Jožefa Elizabeta 203 Hočevje 318 Hodinci 299 Höffern pl. Saalfeld Janez Bertold 238 Höller Andrej 81, 208 Homec (Domžale) 335 Hontheim pl. Johann Nikolaj (Justin Febronius) 71 Horní Blatná 164 Hošperk 285 Hotavlje 249, 290 Hotemaže 294 Hranilović Jurij Jožef 191 Hrastje (Kranj) 294 Hrastov Dol 338 Hrastovica 310 Hrast pri Vinici 305 Hrašća 301 Hren Tomaž 152, 195 Hribec nad Puštalom 293 Hrib pri Koprivniku 322 Hrovača 132, 327 Hrušica (Novo mesto) 313 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 379 Hrvaška 108, 120, 142, 152, 167, 190 Hudi Vrh 315 Hudo Brezje 337 Hudo pri Stični 145 Hueber Ludvik Bernard 207, 208 Huje pri Kranju 81, 108, 253, 262, 270, 278, 294 I Idrija 14, 105, 157, 205, 223 Ihan 81, 94, 128, 149, 187, 223, 235, 240, 243, 287 Impoljca 136, 336, 337 Innsbruck 111, 133, 217, 218 Inocenc XII. 28 Istra 204 Italija 29, 72, 75 Ivanje selo 131, 285 Izlake 331 J Jabacin Martin Jožef 70, 82, 101, 110, 111, 114, 115, 122, 126, 166, 193, 194, 219, 220, 242, 243 Jablana 348 Jáchymov 164 Jadransko morje 29 Jakovica 131, 285 Jakšić Danilo 152 Jamnik (Kranj) 291 Janče 344 Jarčje Brdo 290 Javorje nad Škofjo Loko 99, 100, 244, 290 Javorje pri Gabrovki 311 Javorje (Šmartno pri Litiji) 344 Jedinščica 312 Jerič Andrej 96 Jesenice (Brežice) 296 Jesenko Matevž 237 Jesenovo 331 Jezero (Trebnje) 346 Jožef II. 16, 17, 66, 71, 84, 96, 116, 133, 134, 164, 181, 204, 256, 265, 273, 278, 281 Judenburg 160 Jugorje pri Metliki 302 Jugovič Marija Frančiška Elizabeta 203 Julianis de Anton 207 Jurjevica 132, 328 Jurna vas 312, 314 Južina/Kopač Gregor 96 Južina Luka 96 K Kačji Potok 325 Kafarnaum 73 Kajzelj Mihael 126 Kalin Franc Leopold 172, 177 Kališe (Kamnik) 288 Kališe (Železniki) 291 Kalje 300 Kalobje 82 Kal pri Ambrusu 334 Kal pri Krmelju 311 Kal (Semič) 304 Kalvarija (Stari trg ob Kolpi) 308 Kamenica (Sevnica) 311 Kamen (na Kandiji, Novo mesto) 312 Kamna Gorica v Cerknici 285 Kamnik 76, 77, 81, 87, 97, 105, 106, 108, 109, 117, 128, 145, 149, 156, 169, 170, 173, 174, 176, 183, 195-198, 203, 209, 211, 235, 241, 243, 247, 257, 266, 274, 282, 287, 288 Kamnik pod Krimom 131, 286 Kamniške Planine 288 Kamni Vrh pri Ambrusu 334 Kancij (Kentski) Janez 181 Kandrše (Zagornje ob Savi) 348 Kanizij Peter 176 Kaplja vas (Tržišče) 310 Kappus Anton 211 Karel II. 21, 22, 23, 24, 162 Karel III. Španski 15 Karel VI. 16, 17, 26, 28, 29, 52, 79, 216 Kaunitz grof Franc Karel 192 Kaunitz-Rietberg grof Vencelj Anton 17, 69, 165 Kern Janez Matija 171, 188, 240 Khevenhüller grof Johan Franc Anton 70 Kiffer Elizabeta 205 Kiffer Jožef 205 Kiffer Marija Ana 205 Klagenfurt.  gl. Celovec Klanec pri Fari 323 Kleč 317, 321 Klemen VIII. 24, 25 Klemen XII. 16, 52 Klemen XIII. 16, 40, 69, 70, 133, 138, 181, 182 Klevevž 343 380 Jure Volčjak Klinja vas 320 Klošter 303 Knežja Lipa 308 Knežja vas 332 Kobal Janez Krstnik Blaž 173, 225, 244, 245 Koblarji 125, 320 Kočarji 325 Koče (Kočevje) 321 Kočevje 83, 105, 106, 149, 156, 157, 167, 169, 237, 240, 244, 319, 320 Kočevska Gora (nad Sotesko) 351 Kočevska Reka 83, 88, 89, 99, 171, 179, 237, 240, 245, 321 Kočevske Poljane 316 Kofflarn.  gl. Koblarji Koglo 343 Kokovnica 295 Kokra 140 Kolín 111 Kolovrat 83, 98, 129, 235, 240, 246, 349 Kolovratar Matija 243 Kolpa, reka 108, 152, 190 Komarna vas 317 Komenda 81, 86, 108, 118, 140, 157, 174, 175, 176, 181, 189, 195, 212, 213, 215, 235, 241, 243, 250, 253, 255, 261, 264, 269, 272, 277, 280, 289 Kommende Sankt Peter.  gl. Komenda Komoran 152 Kompolje (Dobrepolje) 318 Kompolje (Lukovica) 347 Kompolje (Sevnica) 305 Konstanca 17 Konstanz.  gl. Konstanca Koper 167 Koprivnik (Kočevje) 83, 149, 173, 177, 179, 237, 240, 244, 245, 322 Korenitka 338 Korita (Trebnje) 332 Koritnica (Krško) 337 Koroška 13, 14, 25, 30, 36, 49, 50, 54, 62, 66, 75, 76, 114, 126, 204 Korže Blaž 121 Kosič N. 244 Kosler (Kozler) Franc Jakob 157 Kostanjevac 300 Kostanjevica na Krki 14, 78, 82, 86, 105, 106, 115, 130, 141, 142, 145, 160, 169, 195, 196, 200, 201, 208, 212-214, 220, 236, 238, 242, 246, 253, 261, 264, 265, 269, 272, 273, 277, 280, 281, 297 Kostel (Fara pri Kočevju) 83, 100, 105, 108, 149, 157, 170, 180, 237, 240, 244, 245, 323 Košnik Tomaž Jožef 102, 103 Kot (Binkelj) 203 Koti 351 Kotnik Matija 158 Kotredež 350 Kot (Trstenik pri Mirni) 310 Kovača vas (Črnomelj) 308 Kovačič Viljem 83, 91, 92, 208 Kovor 82, 213, 223, 235, 241, 243, 297 Kozarišče 329 Kožljek 130, 284 Krain.  gl. Kranjska Krajič 315 Kranj 28, 105, 108, 157, 200, 204, 210 Kranjec Marko 101 Kranjska 11-14, 18, 22, 25, 27, 38, 43, 49, 50, 54, 60, 62, 65, 66, 73, 75, 77-79, 81-87, 89, 90, 97, 105, 106, 110, 113, 114, 116, 118, 120, 123- 125, 127, 137-139, 145, 146, 148-152, 155, 157, 160-163, 166, 172, 176, 178, 179, 181, 183-185, 189, 192, 195-202, 204, 205, 209, 212, 215, 216, 222-224, 233, 234, 246-248, 251, 253-257, 259, 261-267, 269-275, 277-282 Kras 38 Krasinec 303 Krašić 300 Krašnji Vrh 302 Kresnice 83, 129, 191, 235, 240, 344 Kriška vas 349 Križaj Marija Jožefa 203 Križate 290 Križevci 152 Križevska vas (Dol pri Ljubljani) 289 Križman Franc Ksaver 114 Križna gora pri Ložu 142, 316, 329 Križna Gora (Škofja Loka) 292 Križnar Janez Jakob 118, 172 Križ pri Komendi 169 Krk 24 Krka (Gurk) 30, 50, 75, 156 Krka na Dolenjskem 83, 108, 115, 123, 128, 141, 143, 171, 174, 213, 235, 239, 243, 246, 333 Krka, reka 113, 175 Krkovo nad Faro 323 Kropa 168, 203 Kroperšek Matevž 206 Krška vas (Brežice) 325 Krško 83, 87, 105, 106, 113, 117, 140, 142, 145, 157, 167, 170, 174, 176, 177, 183, 195, 199, IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 381 216, 236, 239, 242, 246, 257, 266, 274, 282, 323, 324 Krupa 169, 304 Krvava Peč 330 Krvavčji Vrh 304 Kumerdej Blaž 116 Kumrova vas (Svetli Potok) 322 Kunej Marko 126 Kupčina Žumberačka 300, 301 Kuralt Matevž 127 L Lahovče 287 Laibach.  gl. Ljubljana Lajše (Železniki) 291 Lakner Janez Andrej 173 Lamberg, grofi 169 Lamberg grof Jožef Dominik 52 Lančič Danijel 239 Landstraß an der Gurk.  gl. Kostanjevica na Krki Lanišče 342 Lanšprež 189, 347 Lanthieri Alojz 48 Lanthieri grof Ferdinand 121 Lanthieri grof Friderik Hieronim 78, 79 Lašče (Žužemberk) 351 Laško 77, 141, 157 Lateran 80 Lavant 75, 156 Lazarini pl. Vincenc Anton 170, 239 Laze pri Gorenjem Jezeru 330 Laze pri Oneku 322 Laze pri Predgradu 308 Ledine (Žiri) 295 Ledinske Krnice 295 Lemberg 82 Lenart nad Lušo 291 Lenart na Rebri 287 Leoben 160 Leopold I. 26, 27, 28, 80, 88, 178 Leopold II. 17, 134, 181 Lepoglava 160, 162, 165 Leskovec (Ivančna Gorica) 349 Leskovec pri Krškem 77, 83, 106, 143, 149, 163, 180, 196, 199, 236, 242, 246, 324 Leskovec v Podborštu 311 Leskovica 100, 180, 241, 290 Leščevje 333 Liberga 344 Lichtenberg grof Frančišek Karel 144 Lichtenberg, grofi 86 Lichtenberg grof Sigismund 161 Liechtenthal pl. Franc Viljem 240, 241 Lienz 75 Limbarska Gora 141, 183, 289 Lipsenj 329 Lisec (Trebnje) 332 Lisičje 342 Litija 105, 213, 343 Livold 320 Lizbona 116 Ljuben (Novo mesto) 312 Ljubljana 11, 16, 25, 31, 36, 40, 41, 45, 46, 49, 50, 53, 55, 59, 60, 64, 66, 68-70, 77, 80, 81, 85, 87-89, 92-100, 102, 103, 105, 110-127, 133, 134, 136-138, 140, 141, 143, 146-148, 151, 160-165, 167, 169-172, 178, 179, 189- 191, 195, 196, 198, 201, 203, 205, 208-211, 215-220, 223, 226, 252, 255, 260, 263, 265, 268, 271, 273, 276, 279, 281 Ljubljanica, reka 208, 210 Ljubno (pri Šmihelu) 112 Log (Sevnica) 83, 98, 336, 337 Log (Železniki) 295 Loka pri Mengšu 335 Loke pri Zagorju 350 Lombardija 29, 71 Lom pod Storžičem 295 Lopata (Žužemberk) 334 Loška vas 113, 314 Loški Potok 83, 234, 239, 240, 244, 249, 316 Lotarinški Franc I. Štefan 40, 111, 133, 134, 181 Loy Janez 125 Lož 97, 105, 106, 172, 329, 330 Lubiana.  gl. Ljubljana Luče (Grosuplje) 341 Lučine 291 Ludvik XV. Francoski 15 Lugano 30 Luknja 113 Luknja (Straža) 308 Lukovec (Sevnica) 336, 337 Lukovek 346 Lužarji 319 Lužar Marija Terezija 203 Luže 294 382 Jure Volčjak M Mačerole 334 Mačkovec (Novo mesto) 345 Mačkovec pri Dvoru 351 Madžarska 164 Makole 136 Maksimilijan II. 15 Mala Gora 132 Mala Gora (Kočevje) 320 Mala Loka (Trebnje) 346 Mala Plešivica 303 Mala Slevica 319 Mala Stara vas 342 Male Lašče 319 Malenski Vrh 291 Male Pece 338 Malič Anton Jurij 127 Mali Gaber 339 Mali Korinj 334 Mali Ločnik 142, 330 Mali Orehek 313, 314 Mali Osolnik 330 Mali Rigelj 314 Mali Vinji Vrh 331 Mali Vrh (Mirna Peč) 306 Mamolj 309 Marča 152 Marenzi Anton 199 Maria Zell 140 Maribor 75 Marija Alekseja 203 Marija Aleksija 210 Marija Alojzija 203 Marija Antonija 203 Marija Benedikta 203 Marija Elizabeta Parmska 181 Marija Ignacija 203 Marija Jera 203 Marija Jožefa Bavarska 134 Marija Julijana 203 Marija Klara 203 Marija Konstanca 203 Marija Kordula 203, 210 Marija Ksaverija 203 Marija Ludovika Španska 134 Marija Matilda 203 Marija Nepomucena 203 Marija Neža 203 Marija Salezija 203 Marija Terezija 11, 16-18, 29-35, 39, 41, 42, 44-46, 48-50, 52, 54, 55, 60, 63, 65-73, 89, 97, 109, 111, 117, 118, 121, 133, 135, 138, 151, 152, 164, 178, 184, 216, 217, 247, 251, 252, 256, 257, 259, 260, 265, 267, 268, 273, 275, 276, 281 Marija Vincencija 203 Marka 77 Marotti Jurij Ksaver 167 Maršiči (Ribnica) 319 Martinjak 131, 284 Martinja vas 338 Martinja vas pri Mokronogu 310 Marušič p. Romuald Lovrenc 140, 200 Matko Anton 113, 120, 138, 173, 188 Matko Janez Friderik 73, 103, 238, 239, 240, 241, 242, 243 Mavrc 323 Medija 83, 349 Mehovo (Podgrad pri Novem mestu) 82, 98, 183, 236, 238, 312 Mekinje 81, 93, 100, 109, 167, 169, 174, 195, 198, 202, 207, 208, 209, 211, 214, 235, 241, 246, 288 Mekuč Mina 102 Mellini (Millini) Mario 32, 33, 35, 38, 40, 43, 44, 48 Mengeš 76, 83, 90-95, 100, 107, 128, 149, 156, 183, 214, 235, 241, 243, 335 Meniška vas 113, 314 Mennith 36 Metlika 77, 82, 105, 106, 114, 121, 157, 181, 189, 205, 213, 237, 240, 245, 255, 261, 264, 269, 272, 277, 280, 302, 303 Metnaj 339 Miani Janez Krstnik 48 Michelstetten.  gl. Velesovo Michor Franc 48 Migazzi grof Krištof Jernej Anton 32 Migazzi Krištof Anton 16 Mihelič Andrej 80 Milano 48 Millo Giangiacomo 32 Mirna 83, 129, 142, 171, 213, 235, 238, 242, 347 Mirna Gora nad Planino 317 Mirna Peč 82, 129, 209, 235, 238, 243, 245, 249, 306 Mirna vas 299 Mišji Dol 339 Mlaka pri Kočevju 320 Močvirje 336 Modena 51 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 383 Moggio.  gl. Možac Mokrice 296, 297 Mokronog 78, 82, 87, 105, 107, 126, 129, 174, 178, 191, 236, 238, 242, 246, 306 Monari Antonio 42 Monari Giuseppe 42 Monti de Filip Marija 35 Morač Franc Ksaver 186 Morava 322 Moravče 76, 81, 97, 99, 107, 117, 127, 141, 143, 177, 180, 183, 184, 223, 235, 240, 243, 289 Moravče pri Gabrovki 346 Moravska 125 Mordax, baroni 86 Morelli Franc 239 Moretti Nikolaj 61 Mosca Agapij 36 Mossa.  gl. Moš Moš 31 Möttling.  gl. Metlika Mozelj 83, 99, 149, 183, 237, 240, 244, 245, 248, 325, 326 Možac 46, 76, 77 Možjanca 287 Mrak Mihael 100 Mrav Nikolaj 199 Mrzla vas 296 Mrzlo Polje Žumberačko 300 Muljava 339 Müller Baltazar 27 Muratori Ludvik Anton 51 Muregger Hugo 80, 215 N Nadgorica 90, 335 Nadlesk 329 Nadlišek 97 Naklo (Črnomelj) 301 Na Logu 290 Napoli.  gl. Neapelj Neapelj 71 Nemška Loka 98, 308 Nemška vas (Krško) 325 Nemška vas (Ribnica) 132, 327 Nepokaj Andrej 22 Nestoplja vas 304 Neuhaus 295 Neuhof 312 Neuroni p. Avguštin Marija 30 Neustadtl.  gl. Novo mesto Nevlje 81, 87, 127, 149, 185, 235, 241, 288 Nitra 29 Noris de Krištof Sizzo 44 Notranja Avstrija 22, 26, 64, 119, 146, 165 Notranjska 14, 77, 79, 105, 189, 223, 254, 262, 270, 278 Nova Cerkev 136, 178 Nova Gora 317 Novak Jernej 205 Novak Marija Ana 205 Novak Matej 93 Nova Lipa 305 Nova Oselica 84, 296 Nova Štifta pri Gornjem Gradu 142 Nova Štifta (Sodražica) 132, 328 Nova vas (Ivančna Gorica) 341 Novi dvor (Novo mesto) 312 Novi Lazi 321 Novi Tabor 240, 318 Novo mesto 27, 49, 60, 64, 70, 73, 82, 83, 86, 87, 105, 106, 108, 109, 112-116, 120, 124-126, 129, 133, 138, 140, 145, 149, 160, 166, 167, 171, 179, 181, 182, 186, 189, 190, 193, 194- 199, 203, 209, 220, 223, 235, 238, 239, 240, 242, 244, 245, 253, 261, 263, 269, 271, 277, 279, 307, 314 O Oberkrain.  gl. Gorenjska Oblak, pl. 169 Obrež Vivodinski 299 Obrh pri Dragatušu 305 Oglej 25, 32, 35, 37, 39-44, 46, 48, 57, 76, 259, 260, 261, 263, 267-269, 271, 275-277, 279 Ogrska 60, 67, 68, 126, 133, 152, 167 Okič pri Boštanju 142, 305 Okrog (Litija) 346 Okrog (Šentrupert) 310 Olomouc 134 Olševek 100, 101-104, 241, 294 Onek (Hrib) 320 Ortnek 328 Ortner Bruno 81 Oselica 100 Osilnica 83, 98, 174, 179, 237, 240, 245, 326 Osredek (Cerknica) 316 Osredek pri Krmelju 311 Ostrež nad Prevegom 309 384 Jure Volčjak Ostrožnik 347 Oštrc 298 Otočec 345 Otok (Cerknica) 330 Otok pri Dobravi (Novo mesto) 340 Otovec 301 Ozalj 169 P Pad, reka 29 Paglovec Franc Mihael 191, 193 Pako 131, 286 Palković Gabrijel 152 Pangrč Grm 313 Papeži 326 Paradeiser grof Ernest 146 Paradeiser grof Hanibal 146 Parcar Janez Oktavij Pavel 235-237 Parcar Jožef 48 Parhammer p. Ignacij 149 Passau 30, 50, 52, 72 Pavel V. 25, 152 Pavla vas 298 Pavličič Andrej 188 Pavlič Jurij 138 Peče 99, 290 Pedena.  gl. Pičan Peer Karel 34, 126 Penkhler baron N. 49 Peregrin I. 200 Pergamon 36, 57, 58 Perizhoff pl. Karel Seifrid 14 Pesler Albert 25, 26 Peščenec 326 Peške Kandrše 290 Petazzi grof Benvenut 152 Petazzi grof Karel 81 Petazzi grof Leopold Jožef Hanibal 52, 53, 70, 226 Peter I. Veliki 15 Petrič Mihael 174 Petrinci 328 Pevno 292 Piacenza 30 Piben.  gl. Pičan Pičan 31, 44, 45, 55, 71, 156, 167, 252, 260, 268, 276 Pićan.  gl. Pičan Pij IV. 21 Pij V. 21 Pij VI. 17, 152 Pistoia 16, 17 Planica (Kranj) 292 Planina nad Zgornjim Tuhinjem 141 Planina pri Rakeku 80, 81, 105, 131, 143, 149, 173, 176, 202, 203, 205, 215, 234, 239, 243, 244, 285 Planina (Semič) 317 Planinska gora 131, 285 Plešivica (Žužemberk) 351 Pleterje 152 Plzeň 203 Po.  gl. Pad Pobrežje 105, 303 Podcerkev 316, 329 Podgora (Dobrepolje) 318 Podgorica (Dobrepolje) 318 Podgorje (Kamnik) 335 Podgrad pri Novem mestu.  gl. Mehovo Podklanec (Črnomelj) 304 Podklošter 76, 167, 195 Podkraj pri Zagorju 350 Podlesje (Verdrenk) 326 Podlipovica 349 Podljubelj 295 Podlož 329 Podpeč (Dobrepolje) 318 Podpeč pri Gabrovki 83 Podsemel.  gl. Podzemelj Podstene pri Kostelu 323 Podstenice 317 Podstran 289 Podšentjur 343 Podtabor (Grosuplje) 341 Podturn pri Dolenjskih Toplicah 314 Podulce 336, 337 Podzemelj 82, 157, 213, 237, 240, 245, 255, 264, 272, 280, 303 Podzid pri Trojanah 332 Pogačnik Ignac 241 Pogance 312 Pojavnik Lovrenc 188, 236, 237 Pokojišče 131, 286 Polc Ferdinand 191 Polica (Grosuplje) 341 Poljane nad Škofjo Loko 81, 87, 99, 107, 109, 127, 142, 157, 183, 234, 241, 244, 248, 249, 290 Poljane (Stari trg ob Kolpi) 82, 105, 107, 129, IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 385 152, 153, 157, 171, 175, 180, 183, 237, 240, 244, 308 Poljanska dolina 86 Pollak Matevž 191 Pollini Anton 48 Polom 321 Polšnik 82, 86, 129, 238, 242, 246, 309 Ponikva 82 Ponikve 130 Ponikve (Brežice) 296 Ponikve (Dobrepolje) 318 Ponikve nad Preserjem 131, 285 Ponikve pri Studencu 336 Ponikve (Spareben) 317 Ponoviče 348 Popolini Francesco 42 Populini Anton 48 Poreč 156, 167 Portia Hieronim 24 Portia, knezi 169 Portocarrero de Joahim Fernandez 36 Portugalska 16, 116 Posavec Janez Krstnik 121 Postojna 105 Potočar Mihael 101 Potov Vrh 313 Požega 160 Praga 72, 111, 123, 164 Praproče pri Grosupljem 342 Prebačevo 294 Prečna 82, 126, 129, 245, 307 Preddvor 12, 102 Predgrad 308 Prelesje (Litija) 311 Preloka 304 Prerigelj 309 Preserje 80, 81, 131, 141, 157, 167, 170, 185, 202, 205, 209, 210, 215, 234, 239, 243, 249, 285, 286 Prevalje pod Krimom (Žalostna gora) 131, 286 Prevodnik Tomaž 171 Prevole 334 Preža 322 Prežganje 83, 129, 141, 149, 185, 213, 236, 241, 344 Pribić 152 Prigorica 132, 327 Primorje 29, 76, 152 Primož 337 Primož (nad Hubajnico) 336 Primskovo na Dolenjskem 83, 129, 239, 243, 339 Pristava nad Stično 338 Proj Matija 48 Prusija 17, 39 Prusnik 99 Pšata (Cerklje na Gorenjskem) 108 Pšata (Domžale) 90, 335 Pudob 329 Pugled pri Starem Logu 321 Pula.  gl. Pulj Pulj 156, 167 Pungert (Ivančna Gorica) 338 Pusti Gradec 305 Pusti vrh 289 Puštal 203 R Rabatta grof Jožef 78 Račje selo 346 Radeče 105 Radeljca 336 Radomlje 288 Radovica 302 Radovlja 343 Radovljica 105, 203 Rafelshoffen baron Franc Bernard 123 Ragovo 312 Raigersfeld baron Franc 60, 112, 122 Rajec 296 Rajhenav 322 Rajhenburg (Brestanica) 82, 105, 142, 213 Rajndol 325, 326 Raka 83, 98, 105, 128, 191, 213, 236, 238, 242, 246, 336 Rakek 131, 176, 285 Rakitna 80, 81, 131, 202, 285 Rakitnica 132, 327 Rakovnik pri Šentrupertu 310 Ranilovič Janez 113 Rant Luka 119 Rastern pl. Mihael Evstahij 96 Rašica (Ljubljana) 336 Rašica (Velike Lašče) 330 Ratje 334 Raumschüssl Ignac 173, 235, 236 Rautenstrauch Franc Štefan 164, 165 Ravbar Marija Rozalija 203 Ravenska vas 350 Ravne (Gotenica) 322 386 Jure Volčjak Ravne na Blokah 328 Ravni 325 Ravnik (Bloke) 315 Ravno (Krško) 337 Razbor pri Čemšeniku 331 Razpotnik Matevž 206 Rdeči Kal (Ivančna Gorica) 337 Reber 220 Reber (Žužemberk) 351 Regensburg 72 Reich Marija Neža 203 Reifnitz.  gl. Ribnica Rein 79, 160 Reka 157, 160, 167 Renke 309 Renner Tomaž 80 Reteče 293 Retje 316 Rezija 77 Rezzonico Karel 40 Ribjek (Osilnica) 326 Ribnica 83, 88, 97, 105, 107, 116, 118, 132, 142, 143, 149, 157, 167, 177, 183, 225, 237, 240, 244, 245, 247, 261, 269, 277, 327 Ribnik (Rubnig) 317 Ricci de Scipione 16, 17 Rijeka.  gl. Reka Rim 16-18, 21, 23-28, 30-33, 35, 38-40, 43, 44, 47, 48, 51-53, 55, 61, 63, 68- 73, 78, 80, 133, 151, 160, 167, 251, 252, 257, 260, 261, 265, 268, 269, 273, 276, 281 Rimini 156 Rink pl. Baldenstein Jožef Viljem 52 Riser Anton Jernej 240 Riviera Dominik 36 Rivolto 167 Rob 183, 330 Robba Marija Terezija 203 Rodine (Črnomelj) 301 Rogati Hrib 320 Rojc Lovrenc Tobija 163, 173 Rokniger Marija Kordula 203 Rom.  gl. Rim Roma.  gl. Rim Romani Ludvik Feliks 48 Romans d'Isonzo.  gl. Romanž na Soči Romanž na Soči 46, 47 Rome.  gl. Rim Römergrund 309 Rom Ignac 235 Romuta Ignac Karel 171, 180, 240 Rosalnice 302 Rosazzo.  gl. Rožac Rova 87, 288 Rove (Zagorje ob Savi) 350 Rovišče pri Studencu 337 Rozman Franc Matevž 173 Rozman Janez 170 Rožac 31, 46, 47, 60, 76 Rožanec 301 Rožič Martin 96 Rožni Dol 304 Ruffo Anton Marija 35 Rumanja vas 113 Runarsko 315 Ruperčvrh 101, 220, 312 Rustja Frančišek 80 Ruše 160, 167 S Sadergav Jurij 96 Sajevec 132, 328 Salzburg 16, 50, 72, 226 Samobor 203 San Giovanni al Timavo.  gl. Štivan pri Devinu San Giovanni di Duino.  gl. Štivan pri Devinu Sankt Georgen bei Krainburg.  gl. Šenčur pri Kranju Santarelli Janez Frančišek 55 Sardinija 39 Saurau, grofi 169 Sava 348 Sava, reka 99, 117 Scherzer baron Leopold Evgen 152 Schiffer pl. Schifferstein Jožef Anton 91, 92 Schiffer pl. Schifferstein Karel Jožef 92 Schiffer pl. Schifferstein Karel Wolfgang 90, 91 Schildenfeld Jožefa 203 Schildenfeld Marija 203 Schilling Janez Jakob 214 Schmidhoffen baron Anton 216 Schmidt (Kremser-Schmidt) Johan Martin 211 Schran Mihael 122 Schröckinger Jožef 238 Schwarzhoffen Anton 240, 243 Seckau 50, 75, 156 Seculi de Peter 100 Seč 321 Sedlec 203 Seggau 167 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 387 Sekovšek Mihael 191 Sela pri Ajdovcu 100, 332 Sela pri Hinjah 125, 334 Sela pri Šmarju 342 Sela pri Šumberku 243, 332 Sela pri Višnji Gori 349 Sela (Semič) 304 Selca 81, 87, 99, 109, 128, 149, 156, 173, 174, 176, 200, 234, 241, 244, 291 Selšček 130, 284 Selška dolina 86 Semič 82, 117, 156, 187, 213, 237, 240, 245, 255, 264, 272, 280, 303 Semitsch.  gl. Semič Senj 167, 190 Senožeče 105 Senožeti (Zagorje ob Savi) 349 Senuše 325 Sesto 46 Sevnica 82, 105, 141, 157, 213 Sikst V. 22, 24 Silly Štefan 99 Sinji Vrh 82, 129, 237, 240, 309 Sittich.  gl. Stična Skabane Matija 96 Skotin Martin 96 Slamna vas 302 Slančji Vrh 89, 340 Slape pri Šmarjeti 343 Slatkonja Jurij Jožef 240 Slavonija 152 Slavski Laz 323 Slepšek 347 Slinovce 298 Slivna 348 Slivnica pri Celju 82 Smlednik 169 Smolenja vas 313 Smrjene 342 Smuk 304 Smuka 321 Snežnik 329 Sobrače 338 Sodražica 83, 97, 98, 132, 147, 185, 237, 240, 244, 328 Solkan 45, 46, 157 Sopotnica (Florijan nad Zmincem) 293 Sora 214 Sorica 81, 99, 109, 128, 149, 234, 241, 244, 249, 292 Sostro (Ljubljana) 83, 94, 129, 239, 243, 342 Sošice 300 Soteska (Dolenjske Toplice) 82, 113, 129, 144, 236, 238, 243, 245, 314, 315 Spanheimski Bernhard 201, 202 Spanheimski Ulrik III. 202 Spaur grof Jožef Filip Franc 44 Spinelli Jožef 36 Spinola Janez Krstnik 36 Spitznagel 153 Spodnja Draga 349 Spodnja Idrija 84, 157, 210, 211 Spodnja Lombardija 204 Spodnja Polskava 82 Spodnje Bitnje 292 Spodnje Danje 292 Spodnje Koseze 289 Spodnjeloška gora 308 Spodnji Brnik 286 Spodnji Čačič 326 Spodnji Log (Kočevje) 308 Sredgora 318 Srednja Bukova Gora 322 Srednja vas pri Šenčurju 294 Srednja vas (Semič) 317 Srednje Grčevje 345 Srednje Jarše 335 Srednji Radenci 308 Srobotnik ob Kolpi 326 Srobotnik pri Velikih Laščah 319 Sromlje 82 Stankovo 296 Stara Cerkev 327 Stara Loka 81, 107, 109, 128, 149, 156, 177, 180, 183, 184, 189, 196, 200, 234, 241, 243, 248-250, 254, 257, 263, 266, 271, 274, 279, 282, 292 Stara Oselica 241, 291 Stari Breg 321 Stari grad pri Otočcu 345 Stari Kot 326 Stari Log (Kočevje) 83, 237, 245, 321 Stari Tabor 318 Stari trg ob Kolpi.  gl. Poljane Stari trg pri Ložu 83, 142, 234, 239, 244, 328 Stari trg pri Slovenj Gradcu 134 Stari trg (Višnja Gora) 350 Staro Brezje 322 Stavča vas 351 Stehanja vas 338 Stein im Krain.  gl. Kamnik Stemberg Janez Andrej 27 388 Jure Volčjak Stemberg pl. Franc Jožef 191 Stična 14, 76, 78, 83, 86, 141, 160, 167, 169, 195, 200, 208, 209, 211, 213, 214, 223, 253, 261, 264, 265, 269, 272, 273, 277, 280, 281, 339 Stiška vas 287 Stobej pl. Palmburg Jurij III. 25 Stojavnica 299 Stopiče 82, 100, 101, 129, 146, 209, 238, 242, 245, 313 Stopno (Škocjan) 340 Stranska vas (Novo mesto) 312 Stranska vas (Žužemberk) 351 Straža 82, 236, 243, 307 Straža pri Raki 325 Stražnji Vrh 301 Strma Njiva (Kolovrat) 349 Struge 318 Stubenberg grof Franc 27 Studenec na Blokah 315 Studenec (Sevnica) 83, 136, 236, 337 Studenice 195 Studeno na Blokah 315 Suha (Škofja Loka) 293 Suhi Potok 325 Sušica 334 Sv. Andrej nad Zmincem 293 Sv. Andrej pri Krašcah 289 Sv. Barbara 293 Sv. Duh (Bloke) 315 Sv. Duh (Škofja Loka) 292, 293 Sveta Gora 235 Sveta Trojica 289 Sveta Trojica (Bloke) 315 Sveti Lenart 287 Sveti sedež 16, 23, 27, 29, 30, 37, 42, 48, 66, 67, 68, 70, 75 Svetli Potok 322 Sv. Gregor 319 Sv. Helena – Dolsko 333 Svibno 105 Sv. Jošt nad Kranjem 206 Sv. Jurij pri Tržišču 310 Sv. Križ.  gl. Vipavski Križ Sv. Križ–Gabrovka 83, 129, 213, 235, 239, 243, 346 Sv. Križ–Podbočje 82, 130, 142, 143, 214, 236, 238, 242, 246, 297 Sv. Lovrenc na Pohorju 82 Sv. Ožbolt nad Zmincem 293 Sv. Planina 83, 350 Sv. Primož 288 Sv. Primož nad Kamnikom 142, 198 Sv. Tomaž nad Praprotnim 291 Sv. Vid nad Cerknico 83, 97, 98, 239, 244, 316 Sv. Vrh 298 Swieten van Gebhard 163, 165 Š Šahovec 332 Šalka vas 319 Šeginke (Mokronog) 307 Šemnik 348 Šempeter v Savinjski dolini 83, 213 Šenčur pri Kranju 81, 101, 103, 104, 107, 108, 128, 149, 157, 171, 180, 204, 206, 213, 235, 241, 243, 253, 262, 270, 278, 294 Šentgotard 83, 98, 147, 223, 331 Šentjakob ob Savi 90, 91, 93, 94, 96, 335 Šentjanž 82, 97, 129, 149, 236, 238, 242, 246 Šentjanž (Sevnica) 311 Šentjernej 143, 181 Šentjošt (Novo mesto) 312 Šent Jurij 339 Šentjurij na Dolenjskem 306 Šentjurjeva gora 346 Šentjur pri Celju 82 Šentjurski hrib pri Tržišču 310 Šentlambert 83, 97, 129, 149, 191, 235, 240, 348 Šentlovrenc 346 Šentpavel na Dolenjskem 338 Šentpavel pri Domžalah 94, 335 Šentrupert na Dolenjskem 82, 97, 129, 141, 142, 149, 157, 180, 236, 238, 242, 246, 309 Šenturška Gora 287 Šentvid pri Stični 83, 107, 117, 128, 142, 143, 157, 173, 209, 213, 235, 239, 243, 245, 249, 337, 338 Šentviška Gora 157 Šentviška gora (nad Čatežem) 130, 296 Ševnica 347 Šimic Janez 126 Šinkovec Marija Ana Kristina 203 Široka Set 348 Škocjan pri Novem mestu 83, 128, 171, 174, 183, 209, 213, 236, 238, 242, 246, 339 Škocjan pri Turjaku 83, 98, 142, 149, 237, 240, 244, 330, 331 Škofja Loka 77, 81, 105, 108, 109, 127, 135, 140, 145, 149, 167, 169, 177, 192, 195, 196, 200, 202, 203, 210, 211, 216, 234, 241, 246, 292, IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 389 293, 294 Škovec (Trebnje) 346 Škrilj 326 Škrilje 316, 329 Škrljevo 310 Šmarata 329 Šmarca 335 Šmarje pri Jelšah 82 Šmarje pri Ljubljani 83, 107, 108, 128, 141, 143, 180, 183, 185, 209, 213, 223, 235, 239, 243, 245, 341 Šmarješke Toplice 343 Šmarjeta na Dolenjskem 83, 128, 142, 180, 213, 236, 238, 242, 246, 342 Šmarna gora nad Ljubljano 142 Šmartin pri Kranju (Stražišče) 157 Šmartno (Cerklje na Gorenjskem) 286 Šmartno ob Paki 83, 213 Šmartno pri Litiji 83, 128, 149, 157, 184, 209, 213, 236, 240, 246, 343 Šmartno v Tuhinju 81, 87, 127, 191, 193, 235, 241, 288 Šmaver (Trebnje) 332 Šmihel pri Novem mestu 82, 100, 101, 112, 129, 171, 238, 242, 311 Šmihel pri Žužemberku 351 Španija 16, 18 Špeharji 309 Špitalič 87, 128 Šrajbarski turn 324 Štajerska 13, 25, 27, 49, 50, 54, 62, 66, 75, 79, 82, 83, 85, 86, 89, 118, 120, 124, 135, 136, 137, 139, 147, 149, 150, 151, 162, 194, 204, 208, 212, 223 Štalcerji 322 Štatenberk 130, 298 Šteberk 123, 330 Štefanja Gora 287 Štefan pri Trebnjem 346 Štivan pri Devinu 76 Št. Jurij pri Grosupljem 341 Št. Peter–Otočec 83, 129, 185, 213, 236, 238, 242, 344 Štrekljevec 304 Štrukljeva vas 316 Švabska 52 Švica 24, 184 T Tabor nad Goričico 287 Tanča Gora 301 Tanči Vrh (Hrib pri Koprivniku) 322 Tariška vas (Radna) 337 Taufferer baron Aleksander 82 Taufferer baron Anton Janez Nepomuk 93, 95, 96, 102 Taufferer baron Franc Ksaver 65, 83, 115, 126, 219 Tavčar Janez 22, 23, 24 Teharje 83, 213 Telban Andrej 239 Telče 340 Tepe (Litija) 309 Thun pl. Hohenstein grof Jožef Marija 30 Thurn (della Torre) Janez Krstnik 63 Thurn (della Torre) Janez 24 Tihaboj 346, 347 Tirna 348 Tirolska 49, 50, 66, 75, 138 Tisovec 318 Tlake (Grosuplje) 341 Tolmajner Mihael 191 Tolmin 14, 157 Toman Regina 203 Toman Rozalija 203 Tomaševci 300 Tomažja vas 331 Topla Reber 320 Topličice 317 Topli Vrh 317 Topolovec 305 Topol pri Begunjah 130, 284 Topolska 60, 67, 68, 69 Toskana 17 Trata–Gorenja vas 290 Trata (Kočevje) 320 Trata pri Velesovem 206, 210, 213, 235, 241, 243, 295 Trautson Janez Jožef 16 Trava 83, 98, 240, 326 Trček Janez 116 Trebanjski Vrh 346 Trebča vas 351 Trebelno 298 Trebelno (Gorenji Mokronog) 82, 130, 149, 183, 213, 236, 238, 242, 246 Trebnje 83, 108, 128, 130, 141, 157, 171, 183, 209, 213, 235, 239, 243, 245, 345 Trent.  gl. Trident 390 Jure Volčjak Trento.  gl. Trident Tribuče 303 Trident 26, 44, 45, 50, 55, 71, 252, 260, 265, 268, 274, 276, 281 Trient.  gl. Trident Trier 71 Triest.  gl. Trst Trieste.  gl. Trst Trnovec (Kočevje) 321 Trnovec (Metlika) 302 Trogir 156 Tron Andrej 39 Troščine 341 Trpin Filip 226 Trst 26, 31, 44, 45, 52, 53, 55, 70, 71, 75, 156, 167, 172, 252, 260, 268, 276 Trška Gora (Krško) 324 Trška Gora (Novo mesto) 345 Trzin 335 Tržaški zaliv 29 Tržič 81, 105, 107, 108, 128, 142, 149, 157, 171, 173, 174, 176, 180, 185, 191, 210, 223, 234, 241, 243, 249, 294, 295 Tržišče 82, 89, 209, 238, 242, 310 Tschernembl.  gl. Črnomelj Tuccio Frančišek 78 Tuhinjska dolina 87, 150, 222, 223 Tunjice 108 Turčija 153 Turgot Robert Jacques 146 Turjak 105, 330 Turn pri Gabrovki 347 Tyrol 110 U Učakovci 305 Ude Martin 96 Udine.  gl. Videm Ulaka (Bloke) 315 Ulfeldt grof Anton Corfiz 38, 39 Unec 131, 285 Unterkrain.  gl. Dolenjska Urbančič Marija Ana 203 Urban VIII. 25, 26 Uršna sela 314 Ustje 115, 219 V Vače 83, 97, 98, 105, 128, 142, 149, 157, 183, 187, 214, 235, 240, 241, 246, 347 Valič Anton Jurij 88, 121 Valična vas 333 Valter I. 204 Valterski Vrh 293 Varaždin 160 Vavpča vas (Semič) 304 Vavta vas 82, 113, 129, 237, 238, 243, 245, 314 Velesovo 81, 86, 102, 103, 109, 128, 140, 169, 174, 180, 195, 198, 202, 204-209, 211, 213, 214, 216, 235, 241, 243, 246, 253, 256, 261, 264, 269, 272, 277, 280, 295 Velika Dobrava 349 Velika Dolina 296 Velika Goba 311 Velika Ilova Gora 341 Velika Loka (Trebnje) 338, 346 Velika Račna 341 Velika Slevica 319 Velika Štanga 344 Velika vas pri Krškem 324 Velike Bloke 315 Velike Češnjice 338 Velike Lašče 83, 107, 149, 177, 237, 239, 244, 318 Velike Malence 130, 296 Velike Pece 338 Velike Poljane (Ribnica) 328 Velike Rebrce 334 Veliki Cerovec 312, 313 Veliki Gaber 338 Veliki Nerajec 305 Veliki Osolnik 330 Veliki Podljuben 312 Veliki Podlog 324 Veliki Slatnik 313 Veliki Trn 325 Veliko Lipje 334 Veliko Mlačevo 341 Veliko Mraševo 325 Veliko Trebeljevo 344 Velikovec 23 Vencelj Janez Krstnik 190, 191 Venedig.  gl. Benetke Venezia.  gl. Benetke Venice.  gl. Benetke Veniše 324 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO 391 Verbovec Boštjan 96 Verderber Janez 168 Verderber Matija 179 Verderb (Muhov breg) 326 Verlinšek Matija 207 Vernek 348 Vesela Gora (Šentrupert) 129, 141, 142, 309 Vetrinj 76 Videm 21, 24-26, 39, 40, 41, 44, 45, 55, 64, 75, 166, 167, 252, 255, 260, 263, 268, 271, 276, 279 Videm ob Savi 82, 213 Videm (Stari trg ob Kolpi) 308 Vidmajer Amalija 205 Vidmajer Jožef 173, 178 Vidmar Andrej 96 Vidošiči 302 Vienna.  gl. Dunaj Viher (Hrastno) 310 Vihre 324 Viktring.  gl. Vetrinj Villach.  gl. Beljak Vimolj pri Predgradu 308 Vimolj (Srednja vas pri Semiču) 317 Vine (Zagorje ob Savi) 350 Vinica 75, 82, 105, 157, 213, 237, 240, 245, 255, 264, 272, 280, 304 Vinica pri Šmarjeti 343 Vinje 333 Vinji Vrh (Brežice) 297 Vinji Vrh pri Semiču 304 Vinji Vrh (Šmarješke Toplice) 343 Vinkov Vrh 351 Vintarjevec 344 Vipava 50, 64, 83, 84, 105, 106, 121, 123, 156, 169, 254, 261, 263, 269, 271, 277, 279 Vipavska dolina 14, 83, 84, 170 Vipavski Križ 83 Visconti Anton Evgenij 72, 73 Visejec 334 Visoko (Šenčur) 294 Višći Vrh 300 Viševek 329 Višnja Gora 83, 105, 106, 128, 183, 211, 213, 235, 239, 243, 245, 349, 350 Višnje 333 Vivodina 82, 169, 183, 205, 213, 237, 238, 242, 245, 299 Vodice 108 Vodice pri Gabrovki 346 Voglje (Kranj) 294 Vojna krajina 151 Vojna vas 301 Voklo 294 Volča 291 Volče 157 Volčje (Bloke) 315 Volčji Potok 288 Völkermarkt.  gl. Velikovec Voroncov Mihail Ilarijonovič 65 Vranja Peč 288 Vransko 141 Vrbovec (Kočevje) 321 Vrbovec (Nazarje) 167 Vrčice 303 Vretanijski Simeon 151, 152 Vrhe (Čemšenik) 331 Vrh nad Boštanjem 305 Vrh nad Mokronogom 298 Vrhnika 105, 210, 223 Vrhovac 299 Vrhovo pri Žužemberku 351 Vrhpolje pri Moravčah 289 Vrh pri Boštanju 305 Vrh pri Fari 323 Vrh pri Hinjah 334 Vrh pri Križu 351 Vrh (Raka) 337 Vrhtrebnje 346 V Zideh 141, 332 Z Zabočevo 131, 285 Zaboršt pri Dolu 333 Zabrdje 347 Zabrekve 291 Zabreznik 331 Zadrc (Stari trg ob Kolpi) 308 Zagorica (Trebnje) 310 Zagorje ob Savi 83, 99, 128, 149, 187, 202, 214, 236, 240, 246, 350 Zagorje (pri Lesičnem) 141, 142 Zagozdac 308 Zagradec 333 Zagrad (Škocjan) 340 Zagreb 152, 160, 167 Zajčje Polje 320 Zajčji Vrh pri Stopičah 313, 314 Zakal 288 Zali Log 99, 292 392 Jure Volčjak Zalog pri Cerkljah 286 Zalog pri Moravčah 290 Zalog (Straža) 307 Zaloka 310 Zapoge pri Vodicah 81, 108 Zapotok (Sodražica) 132, 328 Zaprice pri Kamniku 168 Zapudje 305 Zasavska Sveta Gora 83, 348 Zavšenik (Senožeti) 349 Zbure 343 Zdenska Reber 318 Zdihovo 326 Zelše 131, 285 Zemelj 303 Zergollern pl. Jožef Ignac 163 Zetschker baronica Rozina 206 Zgonče 330 Zgornja Besnica (Ljubljana) 344 Zgornja Draga 349 Zgornja Idrija 84, 210 Zgornja Jablanica 344 Zgornje Koseze 289 Zgornje Poljane 329 Zgornje Stranje 288 Zgornji Brnik 286 Zgornji Hotič 348 Zgornji Tuhinj 81, 87, 127, 235, 241, 289 Zibika 82 Zierheimb baronica Marija Konstanca 203 Zierheimb baron Karel Rudolf 212 Zilje 304 Zloganje 340 Znojile (Zagorje ob Savi) 331 Zois pl. Edelstein baron Michelangelo 113 Zorčić Pavle 152 Zorzi di Franc Ksaver 48 Zrinjski, grofi 145 Zupančič Peter Adam 93, 207, 234, 235, 237 Ž Žabnica (Kranj) 292 Žalec 83, 213 Žale (Kamnik) 287, 288 Žalna 341 Žalostna gora nad Krimom 131, 286 Žalostna gora pri Mokronogu 142, 143, 174, 242, 307 Žaloviče 343 Žamboh 309 Ždinja vas 345 Železnica 330 Železniki 81, 99, 105, 121, 127, 157, 168, 176, 200, 234, 241, 244, 295 Željezno Žumberačko 300 Željne 320 Žerovnica 131, 284 Žerovnik Gregor 173, 241 Žeželj (Vinica) 304 Žiri 81, 109, 119, 128, 157, 184, 185, 200, 234, 241, 244, 295 Žnideršič Marija Katarina 203 Žonta Janez Jakob 146 Žubina 338 Žumberak.  gl. Žumberk Žumberk 82, 86, 151, 152, 171, 180, 205, 213, 236, 238, 242, 245, 300, 301 Žunovec (Selo pri Mirni) 310 Žurge 326 Žužemberk 83, 105, 115, 128, 136, 143, 157, 205, 211, 213, 236, 238, 243, 246, 247, 351 Žvarulje 349 Žvirče 334 Q Quirini Angel Marija 46, 60 W Weber pl. Anton 205 Weber pl. Marija Katarina 205 Weiden.  gl. Videm Weinitz.  gl. Vinica Weißkrain.  gl. Bela krajina Werijand I. 204 Wessenberg pl. Ignac Henrik 17 Wien.  gl. Dunaj Wiener Neustadt.  gl. Dunajsko Novo mesto Wippach.  gl. Vipava Wolkensberg Frančiška Ksaverija 203 Wolwitz pl. Jožef 70, 81, 147, 205, 211, 220 Worms 52, 156 Wrocław 207 393 NAVODILA SODELAVCEM AES 1. AES objavlja še neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino (vključno s fotografijami, slikami in razpredelnicami). 2. Objava virov v originalnem jeziku se ravna po pravilih ekdotike. Sam doku- ment ali skupino dokumentov predstavi avtor v uvodni razpravi. 3. Vsi prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice, pisava Times New Roman, poravnava v levo) in lahko obsegajo do okoli 10.000 besed. 4. Prispevki gredo pred objavo v recenzijo. Recenzije so anonimne, pozitivna recenzija pa je pogoj za objavo razprave. 5. Avtor mora ob oddaji prispevka navesti svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto, naslov ustanove, kjer je zaposlen, in svoj e-naslov. 6. Prispevki morajo biti opremljeni s povzetkom (do 150 besed) in ključnimi besedami (do 5 besed). 7. Pri monografskih objavah omejitev (število besed) ne velja, za vse ostale podrobnosti pa velja dogovor z uredništvom. 8. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, re- zultate in sklepe. 9. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto (velikost pisave 10). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. nahajališče: ime in priimek avtorja, naslov dela (ko gre za objavo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani: - primer monografija: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, str. 116–119. Založbo monografskega dela navedemo le v seznamu virov in literature. - primer članek v reviji: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, v: Studia Historica Slo- venica 9 (2009), št. 2–3, str. 543–574. - primer časnik (avtor): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), št. II., str. 31. - primer prispevek v zborniku: France M. Dolinar, Die Rolle und die Be- deutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowe- nischen Raum, v: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geisti- ge Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (ur. W. Drobesch in P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, str. 215–217. - v nadaljevanju se uporablja smiselna okrajšava (dalje: Kolar, In memo- riam II, str. 116–119.). 394 Acta Ecclesiastica Sloveniae 39 10. Sveto pismo, cerkvene dokumente ali kako drugo pogosto navedbo lahko na- vajamo tudi med besedilom po uveljavljenem načinu citiranja tovrstnih del. 11. Na kratice moramo opozoriti na začetku razprave ali v prvi opombi. Pri do- mačih kraticah se držimo določil Slovenskega biografskega leksikona, pri tujih pa tistih, ki jih v prvem zvezku navaja Lexikon für Theologie und Kirche. 12. Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v okle- paju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), številko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navedenega dokumenta (primer: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrst- nem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. V kolikor je avtor v tekstu ali opombah uporabljal krajšave in kratice, naj – po dogovoru z uredništvom – na koncu doda tudi seznam le-teh. 14. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki reso- luciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste JPG. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgo- varjajoče podnapise z navedbo vira. 15. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 16. Uredništvo poskrbi za lektoriranje, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora avtorizi- rati; širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. 17. Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki AES in na spletni strani AES. 18. Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, bodo po določenem preteku časa objavljeni tudi na spletni strani AES. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. V primeru nejasnosti glede navajanja literature in arhivskih virov naj se avtor obr- ne na urednika AES. Rokopisov in ilustracij uredništvo ne vrača. Prispevke pošljite na naslov: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Uredništvo AES Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-naslov: izc@teof.uni-lj.si INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES 395 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES 1. AES publishes as yet unpublished or difficult to access sources for Slovenian Church history (including photographs, pictures, and tables). 2. The publication of resources in their original language follows the rules of textual criticism. The document itself or a cluster of documents is introduced by the author in the preliminary discussion. 3. All articles should be submitted in electronic form (line spacing 1.5, font Times New Roman, alignment to the left) and are to be of up to about 10,000 words. 4. All articles will be sent for review. Reviews are anonymous, and a positive review is the condition for publication of the article. 5. When submitting an article the authors must state their full address, title or occupation, workplace, the address of the institution of their employment, and the author’s e-mail address. 6. All articles should include a summary (up to 150 words) and key words (up to 5 words). 7. For monographs the limit for the number of words does not apply, all other details should be arranged with the editorial board. 8. The text of the article should be clear and intelligibly structured (chapter, subchapter titles) so that the purpose, work method, results, and conclusions can be inferred. 9. Notes must be stated uniformly as footnotes below the line (font size 10). A bibliographic footnote should, when stated for the first time, include the complete title or location: full name of the author, title of the work (when cit- ing the publication in a magazine or a collection of works, state the title), place and year of the publication, pages: - Example for a monograph: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, pp. 116–119. The publishing house of the monograph is stated only in Sources and Literature. - Example for an article in a magazine: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, in: Studia His- torica Slovenica 9 (2009), nos. 2–3, p. 543–574. - Example for a newspaper (author): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, in: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), no. II., p. 31. - Example for an article in a collection of works: France M. Dolinar, Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum, in: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (Eds. W. Drobesch and P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, p. 215–217. - In the continuation a meaningful abbreviation is used (hereon: Kolar, In memoriam II, p. 116–119.). 10. The Bible, Church documents or some other frequent quotation can be cited in the text according to the established method of citation of such works. 396 Acta Ecclesiastica Sloveniae 39 11. All abbreviations should be explained at the beginning of the dissertation or in the first footnote. For Slovenian abbreviations the rules of the Slovenski biografski leksikon should be followed, while for the foreign abbreviations the rules stated in the first volume of the Lexikon für Theologie und Kirche. 12. When citing archival sources state: the archive (when mentioned for the first time, state its full name; if cited several times in the article, give the abbrevia- tion in the brackets), name of the fonds or collection (shelf mark, if there is one), binder (box) and archival unit number, and the title of the cited docu- ment (example: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. The chapter Sources and Literature should include all sources and literature from the footnotes, in a systematic, alphabetical order. Archival sources, internet sources, newspaper sources, literary works etc. should be written separately. If the text or footnotes include any abbreviations, the list of those should be, by prior arrangement with the editorial board, included at the end of the article. 14. Graphic material should be submitted to the editorial board only in electron- ic form and in high resolution (300 dpi), saved uncompressed in a JPG file. Graphic material (photographs, diagrams, tables, maps etc.) should be sub- mitted separately (the text should include only a clear marking of the mate- rial’s location) in a separate folder (file) with the author’s full name. Graphic material should include captions with the stated sources. 15. Authors are solely responsible for the scientific content of the article and the accuracy of its data. 16. The editorial board is in charge of proofreading. The author reviews the changes and authorises the proofread text. The editorial board sends the first correction to the author to be approved; expanding the text upon the first correction is not allowed. 17. Authors are obliged to follow the instructions published in every print edition of AES and on the AES website. 18. Articles published in the printed magazine will also, after a certain period of time, be posted on the AES website. By agreeing to the publication of the printed version, authors simultaneously agree with the publication of the e- version of the article. In case of any questions regarding the citing of literature and archival sources, the author should contact the editor of AES. Manuscripts and illustrations will not be returned to their authors. Articles to be submitted to: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani AES Editorial Board Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-mail address: izc@teof.uni-lj.si Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 397 PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979, 188 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Inštrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Šta- jerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592; France M. Dolinar, Jožefinci med Rimom in Dunajem - Škof Janez Karel Herberstein in držav- no cerkvenstvo; Bogo Grafenauer, Etnična vprašanja ob preureditvi lavan- tinske škofije na Štajerskem; Ivan Škafar, Jezuitski misijoni v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove 1609-1730; Ivan Škafar, Oda Jožefa Košiča iz leta 1813. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980, 231 strani. Maksimilijan Jezernik, Friderik Baraga (Zbirka rimskih dokumentov). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981, 172 strani. Miscellanea: Metod Bene- dik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (1); France M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji; Ivan Škafar, Gradivo za zgo- dovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982, 255 strani. Jože Gregorič, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983, 331 strani. Miscellanea: Jože Mlinarič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Šta- jerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19; Ivan Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; Ivan Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984, 225 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (2); Martin Jevnikar, Ivan Trinko, pokrajin ski svetovalec v Vidmu 1902-1923; Vilko Novak, Ivanu Škafarju v spomin - Njegovo življenje in delo; Ivan Škafar, Priloge: Izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592- 1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985, 288 strani. Sveta brata Ciril in Me- tod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti: Bogo Grafe- nauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev - Conversio Bagoariorum et Carantanorum; France Perko, Italska legenda; France M. Dolinar, Pisma 398 Acta Ecclesiastica Sloveniae 39 rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.; Metod Benedik, Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda; France M. Dolinar, Pohvala sv. Cirila in Metoda; Janez Zor, Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem glagolitu. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986, 395 strani. Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987, 463 strani. Jože Mlinarič, Župnije na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapi- snikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988, 254 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (3); Primož Kovač, Začetki kapu- cinskega samostana v Škofji Loki; Janez Höfler, Gradivo za historično to- pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupniji Radovljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989, 239 strani. France M. Dolinar, Slo- venska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990, 432 strani. Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 13, 1991, 116 strani. Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol čr nih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992, 190 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (4); Bogdan Kolar, K zgodovini malega semenišča v Kopru; Vinko Škafar, Prošnje salzburškemu nadško- fu F. Schwarzenbergu za priključitev slovenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; Janez Höfler, Gradivo za historično to- pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupnija Mengeš; Mar- ko Senica, Slovenske pridige kapucina p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 15, 1993, 221 strani. Matjaž Ambrožič, Zvo- narstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 16, 1994, 726 strani. Metod Benedik- Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapu cinska provinca. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 17, 1995, 600 strani. France Baraga, Kapitelj- ski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 18, 1996, 363 strani. Ivan Likar, Slovenski litur gični jezik v obrednikih s poudarkom na obredniku škofa Wolfa (1844). France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16- Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 399 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 19, 1997, 537 strani. France Baraga, Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena; Metod Benedik-Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630; Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena; Edo Škulj, Bo- goslužna besedila v Hrenovih komih knjigah. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 1998, 396 strani. Metod Benedik -Angel Kralj, Škofijske vizitacije Tomaža Hrena 1597-1629 in poročilo Apostolske- mu sedežu o stanju škofije leta 1607; France Baraga, Arhiv Glavarjevega beneficija; Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753-1772; Ja- nez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani; Darja Mihe- lič, Izročilo Konverzije, ki je doseglo Valvasorja in Schönlebna. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 21, 1999, 776 strani. Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slo- venskem 1945-1953. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 22, 2000, 385 strani. Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 23, 2001, 391 strani. Damjan Hančič, Konsti- tucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, 2002, 712 strani. Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 - za objavo pripravila Marija Vrečar. Metod Benedik, Lambert Ehr- lich za slo venski narod. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 25, 2003, 462 strani. Matjaž Ambrožič, Lju- bljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar. Njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 26, 2004, 244 strani. Metod Benedik, Pisma Janeza Evangelista Kreka; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo pred jožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica; Bogdan Ko- lar, Začetki cerkvene organiziranosti Slovencev v Kaliforniji. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, 347 strani. Marko Benedik, Doku- menti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914-1918. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 28, 2006, 300 strani. Metod Benedik, Janez Evangelist Krek v spisih sodobnikov; Bogdan Kolar, Iz kronike župni- je Grahovo pri Cerknici v času župnika Alojzija Westra (1910-1928); Edo Škulj, Kronika župnije Turjak. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 29, 2007, 541 strani. Edo Škulj, Jerebova kro- nika župnije Škocijan pri Turjaku. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 30, 2008, 371 strani. Damjan Debevec, Kari- kature v boju proti veri in Cerkvi 1945-1960. 400 Acta Ecclesiastica Sloveniae 39 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 31, 2009, 260 strani. Edo Škulj, Kronika žu- pnije Turjak; Edo Škulj, Iz turjaške oznanilne knjige. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 32, 2010, 528 strani. Vloga teoloških izobra- ževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema na Slovenskem: Matjaž Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostanskih skupnostih cistercija- nov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov; Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč; Matjaž Ambrožič, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne; Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Lju- bljani; Miran Špelič, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani; Metod Benedik, Kapucinske teološke šole; Bogdan Kolar, Visoka teološka šola na Rakovniku; Matjaž Ambrožič, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko Bogoslovna učilišče v Ljubljani; Fanika Krajnc-Vrečko, Visoka bogoslovna šola v Mariboru 1859-1941; Fanika Krajnc-Vrečko, Bibliografija del in arhi- vski viri s področja teološkega izobraževanja na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 33, 2011, 204 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), I. del: 1589-1675. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 34, 2012, 424 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), II. del: 1685-1943. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 35, 2013, 232 strani. Bogdan Kolar, Misijonska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, 2014, 422 strani. Miha Šimac, Vojaški du- hovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 37, 2015, 440 strani. Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem: Bogdan Kolar, Prva svetovna vojna in njen vpliv na življenje Cerkve; Tomaž Kladnik, Posledice prve svetovne vojne na vo- jaško organiziranost na Slovenskem in spremembe, ki so jih nove razme- re prinesle v vsakodnevno življenje ljudi; Igor Salmič, Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov s slovenskega ozemlja osrednjim cerkvenim ustanovam v Rimu; Miha Šimac, Oris vpliva prve svetovne voj- ne na pastoralno delo duhovnikov; Matjaž Ambrožič, Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji; Bogdan Kolar, Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavan- tinski škofiji; Renato Podbersič ml., Posledice vojne v delovanju cerkvenih skupnosti na področju soške fronte; Boštjan Guček, O tolminski župnijski kroniki; Tolminska župnijska kronika 1914–1922. Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 401 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 38, 2016, 440 strani. Miscellanea: Aleš Maver, Altercatio ecclesiae et synagogae v okviru antične krščanske protijudovske polemike; Julijana Visočnik, Tomaž Hren in pridige ob posvetitvah cerkva; Matjaž Ambrožič, Historični zvonovi zvonarja Gašperja Franchija; Blaž Otrin, Prizadevanje škofa Avguština Gruberja za topografski in zgodovin- ski oris župnij ljubljanske škofije; Ana Lavrič, Slomškov osnutek predavanj o cerkveni umetnosti za mariborsko bogoslovje; Jure Volčjak, Škofovska grba lavantinskih škofov Jakoba Maksimiljana Stepišnika in Mihela Napo- tnika; Miha Šimac, »Opes regum corda subditorum«: drobci o odlikova- njih lavantinskih in ljubljanskih škofov; Franjo Velčić, Prisutnost glagoljice i staroslavenskog bogoslužja na području nekadašnje tršćansko-koparske biskupije na prijelazu iz 19. u 20. stolječe; Peter G. Tropper, Katholische Kirche und Slowenen in Kärnten: Bemerkungen zur Rolle der Kirche im 20. Jahrhundert; Renato Podbersič ml., Msgr. Ivan Rojec in goriški begun- ci med prvo svetovno vojno; Jurij Perovšek, Vera in Cerkev v programih slovenskih političnih strank 1890 – 1941; Igor Salmič, Kralj Aleksander (1888–1934) in Katoliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermenegilda Pellegrinettija; Aleš Gabrič, Boj proti katoliškemu ti- sku; Jelka Melik, Juro Adlešič v dokumentih tajne policije; Bogdan Kolar, Škof dr. Gregorij Rožman in duhovnik Vladimir Kozina; Dejan Pacek, Ne- kateri bistveni vidiki odnosa med Svetim sedežem in Jugoslavijo v obdobju 1953–1970; Metod Benedik, Mediji o vračanju Teološke fakultete v Univer- zo v Ljubljani. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 39, 2017, 404 strani. Jure Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774). Povzetki in vsebine vseh številk znanstvene publikacije AES so dostopni na medmrežju: http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=61 402 403 Dr. Jure Volčjak, rojen 1976 v Kranju, je v letih 1995–2000 študiral zgodo- vino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij je zaključil novembra 2000 z diplomo Samostan dominikank v Velesovem 1238–1782. Na isti fakulteti je leta 2014 doktoriral z disertacijo Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo v času Karla Mihaela Attemsa (1750–1774). Med 2000 in 2001 je bil pripravnik za starejše arhivsko gradivo v Arhivu Republike Slovenije, nato pa do začetka leta 2004 arhivist za starejše arhivsko gradivo v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Od februarja 2004 je zaposlen v Ar- hivu Republike Slovenije kot višji svetovalec – arhivist za starejše arhivsko gra- divo, od 2010 je vodja sektorja za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva. Leta 2014 je prejel Aškerčevo priznanje za pomemben prispevek k razvoju slovenske arhivistike. Med 2006 in 2016 je bil odgovorni urednik publikacije Arhivi, od 2014 pa je član uredniškega odbora revije SLO: časi, kraji, ljudje. Zanima ga predvsem starejša zgodovina, še posebej cerkvena zgodovina do konca jožefinskih reform. Ukvarja se tudi s heraldiko, diplomatiko in obja- vljanjem arhivskih virov. ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdajatelj / Publisher: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Naslov uredništva / Address of Editorial: Inštitut za zgodovino Cerkve Poljanska c. 4, pp. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-pošta: izc@teof.uni-lj.si Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: dr. Bogdan Kolar Uredniški odbor / Editorial Board: dr. Matjaž Ambrožič dr. Ana Lavrič dr. Igor Salmič dr. Miha Šimac dr. Julijana Visočnik Lektura in prevod povzetka v angleški jezik / Proof-reading and translation of summary into English: Maja Sužnik Prevod povzetka v italijanski jezik / Translation of the summary into Italian: Jaka Čibej Prevod povzetka v nemški jezik / Translation of the summary into German: Tina Benčina Oblikovanje / Cover Design: Anton Štrus Prelom / Computer Typesetting: Salve d.o.o., Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Tisk / Printed in Slovenia Naklada / Number of copies printed: 350 izvodov Izvlečke prispevkov objavlja / Abstracts are included in: Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO Library, Santa Barbara, California, USA EBSCO Publishing, Inc., 10 Estes Street, Ipswich, Massachusetts, USA Tübinger Zeitschrift, Universität Tübingen, Nemčija ERIH PLUS Založba / Publishing House: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, pp. 2007 SI-1001 Ljubljana e-posta: dekanat@teof.uni-lj.si Za založbo / Chief Publisher: Dr. Robert Petkovšek 25 EUR